VOLIT marne strans študentski Uist št.lZ zmeraj #]» 2. stran študentski časopis sistem SVOBODE Zate je bil narejen ta sistem svobode, zdej se pa igrej, če hočeš in sed doma, če nočeš Voiitve so uspele! Živela demokracija! Prvič v naši bližnji zgodovini sta si stala na-sproti dva programa, na podlagi katerih naj bi se študentje odločali za ene aii druge kandidate na volitvah. Vržena nam je bila kost, toda žal naši zobje niso bili dovolj trdi, saj nismo navajeni grizenja in trganja, ampak rajši goltamo, saj gre tako veliko hitreje in z manj napora, pa še zob si ne moreš polomiti. Druga plat me-dalje pa je, da se pogoltnjena hrana počasi in slabo prebavlja, kar lahko privede do že-lodčnih težav. Rešitev najdemo v izmetu (dreku) in če ne gre drugače, pomagajo tudi odvajaSna sredstva. Prva (decembrska) programsko volilna konferenca UK ZSMS je propadla, druga (marčna) ni uspela. Kje so vzroki za procedurajni uspeh in vsebinski poraz konference? Še prej pa se vprašaj-mo, koliko študentov sploh ve, zakaj se je na tej »zgodovinski in prelomni« konferenci sploh šlo. Ža! tega razen peščice aktivnih akterjev na obeh straneh (nosilci dveh raz-ličnih programov) nihče ni vedel. Očitno pa tudi njim samim marsikaj ni jasno. Še naj-manj pa je bilo jasno »uradnim« novinar-jem, (Delo, Komunist, Dnevnik), za katere je v bodoče bolje, da če se že ne morejo ob-rniti na vir informacij (v tem primeru nekdo od akterjev), naj rajši o tem nič ne pišejo. V čem je bistvo vsega dogajanja?' V čem je tisti eventualni novum? UMAZANE IGRE__________________ Umazane igre igrajo se z nami, zakaj se jih ne bi igrali še sami Na eni strani smo imeli staro predsed-stvo UK ZŠMS, ki v svojem mandatu ni de-lovalo nič slabše, kot delujejo podobni or-gani na vseh nivojih sistema. V skladu z 'o-giko našega sistema si je umišljato, da se bo, kot vedno doslej, tudi letos samorepro-duciralo. Torej, iz svojih vrst so predlagaii novo vodstvo (v skladu ž našo kadrovsko-volilno politiko so zrotirali nekaj imen). Tudi program dela je nastal znotraj predsedstva. Ker pa so ob novih volitvah člani predsed-stva vedno imeli volilno pravico in ker je bila sklepčnostdelegatov vedno na meji ali pod njo, je bilo ob volitvah ponavadi več članov predsedstva, kot pa delegatov. S tem je bilo zagotovljeno samoreproduciranje in verjet-no temu ni tako samo na ravni UK ZSMS. Tak sistem je do lanskega leta »krasno« funkcioniral in bi verjetno še naprej, če ne bi prišlo do bojkota plačevanja stanarin v štu-dentskih domovih. Predsedstvo se je ob bojkotu obnašalo tako, kot se pač za trans-misijsko organizacijo (kot je ZSM) spodobi. Po eni strani je podpiralo bojkot, po drugi pa omejevalo. Lahko bi se nam zdelo, da so ubrali zmerno pot reševanja problemov, ki naj bi bila realno-politično edina mogoča. A očitno to ne drži in situacija se jim je kmalu izmuznila iz rok. V času kakršnekoli krize se interesi vsaj do neke mere politizirajo in kompromisarski programi ne padejo na ugodna tla. Takrat pridejo do izraza radikalni programi, ki pa so žal večkrat radikalni zgolj po formi, ne pa po vsebini, karpa je v krlznih trenutkih tudi dovolj, da privlečejo množice, ki se takrat odločajo veliko hitreje in z večjo mero emocional-nosti in iracionalnosti. Ravno to se je zgodi-lo ob bojkotu in Delegatska konferenca Štu-dentskega centra (DK ŠS), oziroma »bojko-taši«, je prevzela štafetno palico. Kljub na-ivnosti svojega programa in trdoglavi takti- ki, ji je ravno zaradi neodločnosti in nespo-sobnosti predsedstva, uspelo vsaj navidez-no postati predstavnik določenega dela študentske populacije. Žal pa le navidezno, saj se tudi sami niso premaknili z mrtve toč-ke-forumskegadela. Delovanje mladinske organizacije na Univerzi je isto v primeru predsedstva in Delegatske konference (čeprav se slednja vsaj v programu žavze-ma za drugačno delo, a zaenkrat v praksi niso nič naredili). Ob takem delu pa ne mo-remo govoriti o predstavnikih neke popula-cije, še manj pa lahko za to krivimo nezain-teresiranost študentov. A žal se razen neka-terih »globokoumnih« fraz o dejanskih, glo-balnih in parcialnih interesih, s tem niso uspeli kosati. Napredek je bil edino v tem, da smo dobili dva »raziična« programa (o vsebinski (ne)različnosti sem že govoril). To je bilo dobro izhodišče, a žal je ostalo le na tem. Že lani spomladi se je začelo obdo-bje »smešne vojne«, ki je trajalo do sedaj, zdaj pa se vse skupaj sprevrača v agonijo. Namesto da bi se ob dveh programih začeli reševati vsebinski problemi, so se stvari ustavile ob proceduralnih vprašanjih. Sprostitev demokracije je privedlo do čud-ne godlje naivne represije in lažne demok-racije. Vsaka stran, še posebno pa tista, ki se je v danem treniitku počutila šibkejšo, je iskala pomoč v višjih političnih strukturah. Dejstvo, da so tudi te strukture za kulisami razklane in žal tudj nesposobne, pa je vso stvar samo zakompliciralo. (Naša visoka politika vsaj navzven daje vtis enotnosti, kar pa je zgolj navidezno. Taka situacija je ve-liko bolj nevarna, saj se nasprotja ne rešu-jejo, temveč prikrivajo in zatirajo. Ob mož-nem izbruhu pa so zato veliko bolj nevarna od odkritih nasprotij.) Vsekakor je pozdrav-no, da ni prišlo do posega (vsaj represivne-gane) višjih političnih struktur oziroma da ni prišlo do »žaganja« glav, kar so mnogi na-povedovali. Zal pa nas bo pomanjkanje po-litične kulture in demokratične tradicije še dolgo pestilo in'tega se ne da spremeniti čez noč. Verjetno je tudi čas okrog »splošnih« vo-litev, ko nobena struktura ni hotela nastopiti represivno, da ne bi v očeh javnosti delova-la kot nedemokratična, botroval k temu, da je na ponovljeni konferenci zmagala »radi-kalna« Delegatska konferenca. Drugega pa ob nesposobnem predsedstvu (nesposob-nem celo za manipulacijo) tudi ni bilo priča-kovati, pa čeprav so se nekaterim ob branju programa Delegatske konference (objav- Ijen je bil v prejšnji številki TRIBUNE) ježi lasje. Zahtevki po zmanjšanju deleža sred stev za vojsko, ukinitvi takšne politično-proi pagandne literature, ki je koristna samo z< DINOS, zmanjšanju deleža za kongrese i spomenike, niso ravno mačje solze (o real nostiteh zahtevkov pa kdaj drugič). Tod; čeprav mnogim to ni bilo všeč, je Delegat ska konferenca vendarle zmagala, kar pa \i verjetno še najbolj posledica tega, da se j( konferenca preprosto »morala« izpeljati. h ta izpeljava za vsako ceno je vzrok za neus peh konference, vendar pa je bila to verjet no edina možna rešitev. Med dvema slabi ma možnostima smo izbrali manj slabo. Ka sedaj? Najbolje bi bilo novo vcdstvo pustiti naj nekaj naredi, saj jih samo po programi ne moremo slediti. A žai se taktika že nagi ba v drugo smer. Novemu vodstvu letijo po lena pod noge z vseh strani. Ni pa neznanc tudi pomisel, da bi UK ZSMS do jesen sploh razpustili, kar pa bi bilo najslabše UK, kakršenkoli naj bo, je študentom potre ben. Nič boljša ni varianta, da bi se seda novo vodstvo izčrpalo v političnih bojih, sa bi kmalu zgubili tudi tisto minimalno podpo ro med študentskimi društvi, ki oč UK priča kujejo pomoč, ne pa utapljanje v politikant stvu. SKUPI Levi in desni, vsi bodo našli svojo sredino, južnjaki in severnjaki, vsi bodo ponosni na svojo vedrino Medvedjo uslugo pa si delamo, če si štu dentje mpd sabo mečemo polena poc noge. Možnost, da ponudimo tej družbi nov model odločanja, je pred nami. Ne forma temveč vsebina naj bo naše vodilo. Če to iz pustimo iz rok, je veliko zamujenega, kajt izpitni roki za ta predmet niso vsak mesec Čas in prostor hlastata po rešitvi. Deln( rešitve nas niso nikamor pripeljale (prime bojkota). TucM osel gre samo dvakrat na led Ali bomo šli mi še tretjič? SISTEM SVOBODE Zate je bil narejen ta sistem svobode, v njem boš živel, če hočeš, in v njem boš umrl, če nočeš. Tekst ni lektoriran (ne)odgovorni urednil ROBERJ BOTTER uolitue študentski časopis stran 3 Delo, 21. mar., poročilo s seje predsed-stva Občinske konference SZDL Ljubljana-Center Eden izmed vzrokov je ta, po besedah članov predspdstva, da je v občini kljub sta-tističnim izračunom veliko revščine, kar go-jtovo vpliva na volilno ozračje. Kar tretjina clanov je upokojencev, med katerimi je ve-Hiko takih z zelo nizkimi mesečnimi prejem- ki. Na seji je bilo rečeno, da je na skupino občanov z nizkimi dohodki zlasti vplivala podražitev nekaterih živil. Menili so tudi, da nikjer.drugje na svetu ob voUtvah ne dražijo živil. Član.i predsedstva so se vprašali, kako naj občani volitve doživljajo kot praznik, če pa se skoraj sočasno v trgovinah podražijo osnovne življenjske potrebščine. Slišati je bilo mnenje, da je na manjšo vo- lilno udeležbo vplivalo pisanje v tedniku Mladina, ki je po besedah razpravljalcev skušalo razvrednotiti pomen volitev, saj so bile vol/tve opisane kot polltična iarsa. Eden izmed članov predsedstva se je celo za-vzel, da bi moralo uredništvo Mladine za takšno oceno odgovarjati. Slaba volilna udeležba na SAZU in neka-terih fakultetah je posledica različnih vzro-kov. Na akademiji za glasbo, na primer, ni volil nihče, ker je študentka, ki so ji zaupali pripravo volitev, zbolela. Eden od razprav-Ijalcev pa je dejal, da bo treba to vprašanje še preučiti, saj ne more biti vse v redu, če ustanova, kot je SAZU, ne more ustrezno organizirati in izpeljati volitev. volim voliš voli Sedaj ko je volilni spektakel mimo in je večina občanov volila (nekateri pač niso) in bodo drugi volili še enkrat, spet drugi pa \vicii vdrugo ne, velja popisati »represivne« ipoteze, ukrepe, metode in taktike na dan Ivolitev, katerih cilj je bil zvišati volilno ude-ležbo, na drugi strani pa zabeležiti tudi od-,por občanov, če bi se vclitev ne udeležili ali ,če bi kako drugače »ne volili«. Naj takoj po-vemo, da ne gre za represijo v običajnem pomenu besede, ki bi jo nad državljani izvr-;ševali pripadniki represivnih aparatov drža-ve, temveč prej za skupek taktik mikro-oblasti, od katerih so nekatere priličljive Foucaultovemu konceptu »dispozitiva« in zato delujejo na različnih ravneh; vse pa imajo skupni cilj: kar se le da številno ude-ležbo na volitvah. Nekatere med njimi se gibljejo na spolzkem in nedoločljivem robu, kjer lahko ista poteza že koga deluje osvo-bajajoče, mu zgolj olajša ali omogoči izpo-Initev namere, ki jo je tako ali tako hotel ude-janiti, za koga drugega pa lahko ta isti ukrep zadobi obeležje tega, kar se sicer v pogo-vornem jeziku označuje kot »prostovoljni mus«. Dodajmo še, da bomo za večino bralcev, poslušalcev, predvsem starejših, rekli zgolj »cesar je nag«, to je, javno bomo izrekli, karje že tako ali tako ustaljen pred-met zasebnih pogovorov, v katerih občani komentirajo in si izmenjujejo volilne izkuš-nje. Seznam še zdaleč ni popbln ter je na-ključne narave, saj je bil narejen na podlagi ustnih razgovorov z naključnimi volilci in člani različnih volilnih komisij v Sloveniji. Poudarjamo pa, da vsi našteti primeri opi-sujejo konkretne situacije konkretnih Ijudi v konkretnih KS in OZD, katerih imen pa, iz razlogov, ki jih menda ni potrebno posebej navajati, ne objavljamo. PRIMERI IZZD: - Vodja oddelka povede svojo delovno skupino na malico, še.prej pa v skupini odi-tejo na volišče. - Volišče je na samem vhodu v tovarno n se nahaja še pred kartonij na katere de-avci vtiskujejo čas prihoda na delo. Do kar-onov, ki beležijo delavčevo prisotnost na telu, ni moč priti, ne da bi prečkali volišče. )rugega vhoda v tovarno ni. - Volilca sodelavci nagovarjajo, naj voli, ja ga člani volilne komisije in prav tako so-jelavci nebi ves dan zaman čakali. - Volilca sodelavci nagovarjajo, naj gre 'olit, ker so že tako ali tako težko našli Ijudi, ;i bi bili pripravljeni sprejeti delegatske unkcije. - Volilca sodelavci nagovarjajo, naj voli, la člani volilne komisije in prav tako sode-avci ne bi bili kritizirani zaradi preslabe ideležbe. - Volilca na odgovornem delovnem nestu nadrejeni nagovarja, naj gre volit, saj opravlja pomembno delo vtovarni in bi mo-ral zaradi svojega visokega položaja biti so-delavcem vzor. Zadnji štirje primeri podajajo vzgibe, za-radi katerih so ti občani volili oziroma naj bi volili. Lahko jih imenujemo človeške, etič-ne, vendar pa se moramo zavedati, da so-nasledki njihovih dejanj politične narave. Ti primeri obenem kažejo tudi pragmatične razloge, zaradi katerih so se ti volilci udele-žili volitev, razloge, ki kot taki niso umestljivi v legitimacijski govor vladajoče ideologije. PRIMERI IZ KS: - Občanu, ki še ni volil, uro pred zapr-tjem volišča telefonira član volilne komisije in ga pozove, naj se udeleži volitev. - Občan v popoldanskih urah dobi ano-nimen ' :-lefonski klic, glas v slušalki ga vpraša, ali je že volil. - Občana, ki so mu poprej telefonirali in ga pozvali, naj se udeleži volitev, pa tega kljub temu ni storil, pride z avtomobilom is-kat na dom član volilne komisije, sicer nje-gov znanec, in po krajšem prijateljskem prepričevanju se družno odpeljeta na voli-šče. - Občana, ki se volitev še ni udeležil, v popoldanskih urah obišče mladinski akti-vist in ga spomni, da še ni volil. - Občan ne voli samo v lastnem imenu, temveč tudi v imenu ostalih družinskih čla-nov. - Mediji javnega obveščanja udeležbo na volitvah prikazujejo kot državljansko pravico in dolžnost ali, brez posebne omembe pravice, le kot dolžnost. Če zgoraj našteti primeri na ta ali oni na-čin vzpodbujajo volilca k temu, da voli, pa naslednji primer lahko vpliva na to, koga oziroma kako naj voli: - Na nekaterih voliščih, kot beremo v časnikih, v času največje gneče ni bila za-gotovljena tajnost glasovanja. Nekateri izmed navedenih primerov za-radi svoje teže zaslužijo posebno pozor-nost. Kot že rečeno so posamezni mediji javnega obveščanja prikazovali volilno pra-vico kot državljansko pravico in dolžnost oziroma, brez posebne omembe pravice, le kot dolžnost ali obveznost. Ustava kategorije volilna dolžnost ne po-zna. Pozna pa vplilno pravico, ki je, kot je znano, splošna. Še več. Kazenski zakon SR Slovenije v prvem odstavku 80. člena, na-slovljenega »Kršitev proste odločitve volil-cev«, izrecno pravi: »Kdor koga s silo, resno grožnjo, podkupovanjem ali na drug nedo-voljen način prisili ali nanj vpliva, da pri vo-titvah... glasuje ali ne glasuje... se kaznuje z zaporom do treh let.« Kazenski zakon torej izrecno sankcionira vsakršno prisiljevanje ali vplivanje na volilca, ki je izvršeno na »nedovoljen način«. Čeravno omenjeno pi-sanje bržkone ne spada med »nedovoljene načine«, pa je vsaj politično nedopustno, saj med volilci ustvarja vtis, da je voliti res dolžnost. Nemara pa sintagme »državljanska pra-vica in dolžnost« ne kaže razumeti v prav-nem pomenu. Morda gre le za moralno pra-vico in dolžnost? Pa poglejmo. Najpoprej že sama volilna pravica ni moralna pravica. Je ustavna pravica, zatorej pravica, za ka-tero je zagotovljeno sodno, potemtakem pravno varstvo. Na drugi strani pa se, koli-kor naj bi bilo voliti zgolj moralna dolžnost, zadeve v socializmu zapletejo. V sistemu parlamentarne demokracije bi takšna ob-veza pomenila le moralno dolžnost, da se volilec volitev udeleži. To, za katero politič-no stranko ali politični program bo glasoval, torej to, za kar pri volitvah sploh ne gre, tako ostaja v domeni suverene presoje volilca. Ker pa v socializmu šteje zgolj volilna ude-ležba (kdor o tem še dvomi, naj si prebere poročila o volitvah v dnevnem časopisju), ne pa rezultat, izid volitev, ker ni niti alterna-. tivnih političnih programov niti volilnih, iz-vedbenih, v katerih bi kandidati le precizira-li, kaj kanijo na funkciji, za katero se potegu-jejo, storiti, se nam upravičeno postavlja vprašanje, ali tovrstna moralna obveza ne-mara ne implicira obvezo tudi do česa dru-gega, česar svoboda je prav tako zajamče-na z ustavo? Kakorkoli, volilna absistenca je in ostaja pravica slehernega državljana. Zakon o volitvah in delegiranju v skupš-čine (Uradni list SRS, št. 24, z dne 30. 12. 1977) v 126. členu pravi: »Na dan glasova-nja o volitvah... je prepoveciana vsaka agi-tacija na volišču. Za volišče se šteje zgrad-ba, vkateri se glasuje in dvorišče te zgrad-bQ.« Telefonskih pozivov in obiskov na domu zakon potemtakem ne prepoveduje. Vprašanje demokratičnih tradicij in politič-ne kulture pa vseeno ostaja odprto. Spom-nimo se, da vsaj v nekaterih parlamentarnih de/nokracijah velja uredba, ki 24 ur pred začetkom volitev zapoveduje prekinitev ka-kršnekoli volifne kampanje ter prepoveduje sleherno agitiranje. Ob vsem volilnem pompu, ki so ga zagnali mediji javnega ob-veščanja, je argument, da se je s tem obča-ne poskušalo le spomniti, da so tega dne volitve, najmanj smešen. Pa četudi ga sprejmemo, lahko še vedno odvrnemo: ob-čan ima pravico na volitve tako pozabiti kot »pozabiti«. Posebej sporna je praksa, ko občan ne voli le v lastnem imenu, temveč tudi v imenu enega ali več ostalih družinskih članov. Ne le da že citirani Zakon o volitvah v 22. členu določa, da naj »delovni Ijudje in občani gla-sujejo osebno«, ter da »nihče ne more gla-sovati po pooblaščencu« (izjema so obča-ni, ki imajo telesno hibo ali so nepismeni). Kazenski zakon SRS to direktno uvršča med kazniva dejanja. V 80. členu, naslov-Ijenem »Zloraba volilne pravice«, beremo: »Kdor pri volitvah... glasuje namesto druge-ga pod njegovim imenom ali več kot enkrat glasuje pri istem^glasovanjtT.^^alTS^Je z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« Da so za tovrstno dejanje soodgovor-ni tudi člani volilne komisije, je seveda od-več pripominjati. Preostane še, da popišemo znane meto-de odklanjanja volitev s strani občanov. Od-por, da bi volili, ti izkazujejo v dveh temelj-nih oblikah. Prva, pogojno bi jo lahko ime-novali aktivno odklanjanje volitev, je pre-prosto v tem, da se občan zavestno ne ude-ieži volitev. Druga oblika, pasivno odklanja-nje volitev, je pestrejša in skriva v sebi raz-novrsten spekter nians. Vsem različicam je skupno, da občan volilnega listka ne izpolni ali ga prečrta. Če pri tem poda še utemelji-tev, nemara napiše tudi kaj nespodobnega ali takega, kar sicer javno ne bi smel izreči, ali če to isto nariše, je vse to bolj ali manj predmet domišljije in osebnega okusa. Pa-sivnega odklanjanja volitev seveda ne sme-mo enačiti s številom ali odstotkom neve-Ijavnih volilnih lističev. (Sicer te nevarnosti tako ali tako ni, saj, kot že rečeno, izid, re-zultat volitev, tako ali tako ni bil objavljen.) Občan zagotovo laKko voli tudi nepravilno, zaradi česar je njegov volilni listič seveda neveljaven, vendar je potrebno razlikovati med nepravilnim izpolnjevanjem in neiz-polnjevanjem volilnega lističa. Vseh neve-ijavnih volilnih lističev tako ni moč subsumi-rati pod pasivno odklanjanje volitev. V pri-merih, kjer lahko govorimo o pasivnem od-klanjanju volitev, pa je bistvenega pomena, da uvidimo, kako so se ti občani udeležili volitev proti svoji volji. Vendarto, poudarja-mo, ne pomeni, da je bila njihova udeležba na volitvah izsiljena, da jim je bilo v nasprot-nem primeru zagroženo s sankcijami ipd., pomeni pa, da so ti volilci sami povezovali svojo morebitno volilno abstinenco z dolo-čenimi sankcijami. Še enkrat: slednje ne pomeni, da udeležba na volitvah ni bila pro-stovoljna, pomeni pa, da so ti volilci udelež-bo na volitvah sami percipirali kot obvezno. Kako sta k ustvarjanju takega vzdušja, v katerem se je udeležba na volitvah percipi-rala kot obvezna (kot dolžnost, kot držav-Ijanska pravica in dolžnost), tvorno prispe-vala radio in tisk, samo upam, v zadostni meri pokazali. MATIJA i W i 4. stran študentski časopis • • Tomaž Mastnak Sociologi in politologi, kot bi rekel Pavle Gantar, so že dolgo tega opazili, da volitve v socializmu ne odločajo o ničemer. Odlo-ča se pred volitvami, ko tisti, ki odločajo, od-ločajo o tistih, ki bodo odločali. In odloča se po volitvah, ko kongresi sprejemajo t.i. smeri razvoja, ki jih naložijo družbi - sklicu-joč se, lahko, tudi na opravljene volitve, kot njene naloge. Vseeno pa volitve nisd nepomembne. Poročila z volišč sq slišati kot reportaže s športnih tekem. 0 številu volivcev, o tem, koliko jih je do kdaj na kakem kraju (za ka-terega človek morda sliši prvič v življenju in verjetno nikdar več r>e boj prišlo volit, se po-roča v istem tonu kot o uspehih »naših fan-tov in deklet« v smučanju ali kakem drugem športu, ki je v kaki deželi pač aktualen. Pa vendar primerjava s športom ni korektna. Morda do neke mere, kar se tiče spremlje-valnih pojavov: navijaštva, nacionalne his-terije in evforije, potenciranega patriotizma, apriorne privrženosti »našim barvam« ipd. Kar se tiče športa samega, pa ne: v športu so nasprotniki definirani, predvsem pa ima-jo vsi tekmovalci načeloma enake možno-sti, zmaga ni odločena vnaprej, pravila igre so za vse enaka, napake in prekrški se šte-jejo vsem enako, sodniška ekipa ni identič-na s tekmovalno ekipo, ne ena ne druga pa ne s tistimi, ki so postavili zakone kake športne igre itd._Vsega tega na socialistič-nih volitvah ni. (Če morda komu še ni jasno, v tem tekstu govorimo o socialističnih volit-vah en general, o pravkar minevajočih ju-goslovanskih bomo drugič.) Na socialistič-nih volitvah predvsem in zlasti ni definiran nasprotnik, če bi pa že bil, seveda ne bi smel tekmovati. Še vedno velja, kot je pribil pred šestdesetimi leti demokratični boljše-vik Buharin: druga partija pri nas morda je, vendar v zaporih. Socialistične volitve si lahko predstavljamo kot nogbmet, v kate-rem bi igrala ena sama ekipa. Čemu potem navijaštvo, če ni drugega igralca? Po eni strani je priganjanje tistih, ki še niso opravili »državljanske pravice in do-Ižnosti«, po drugi pa, še bolj, avtosugestija tistih na oblasti. Z volitvami si sugerirajo, da so izvoljeni, z volitvami si dokazujejo in se prepričujejo, da so delegati Ijudske volje in občega interesa. Paradoks socialističnih volitev ni le ta, da izvoljeni pravzaprav niso izvoljeni, ampak tudi da tisti, ki volijo, pravzaprav ne volijo. Načeloma sta v državah, v katerih vlada po-litični monopol in volitve zato ne ustrezajo sociološko-politološkim kriterijem svobod-nih volitev, pred državljani le dve možnosti: da se, kot je dobro napisano v prejšnji Mla-dini, »volitev udeležijo in s tem izrazijo pod-poro politiki Partije, ali da z bojkotom izraz-ijo svoje popolno nestrinjanje«. Vendar pa mislim, da je ta podoba, konkretno vzeta, preveč poenostavljena. In da takšna prepo-enostavljeriost obvladuje zbor oblastnikov in jih žene v volilno navijaštvo in prešteva-nje ter vselej zmagoslavno.razglašanje od-stotkov volilne udeležbe. Žene jih, da bolj ali manj spretno poudarjajo samo število tistih, ki so volili, ne pa tudi - ali šele na-knadno in dosti manj hrupno - kako so vo- Menim, da številke, s katerimi operirajo, sociološko zelo malo povedo. Odstotek tis-tih, ki so volili, ne izraža števila onih, ki se popolnoma strinjajo s sistemom in ga pod-pirajo, kakor na drugi strani odstotek volilne abstinence ne kaže na število brezpogojnih nasprotnikov sistema. V te številke ni vraču-nano niti delovanje represiv.iih mehaniz-mov in aparatov države oziroma socialne kontrole, zaradi katerih Ijudje delujejo proti svojemu prepričanju in svoji volji, niti delo-vanje državnih ideoloških aparatov, ki mor-da dosežejo, da Ijudje lastnega prepričanja in volje sploh nimajo. Prav tako niso vkalku-lirani učinki tradicije -tradicionalne politič-ne kulture, etnopsihologije, »volksgeista« ipd. In še kaj bi s_e našlo. Bistveno pa je, da ni mogoča sociološka eksplanacija teh številk, da torej njihova družbena vsebina ni ugotovljiva in spoznavna, če ni svobode govora, tiska in združevanja - pred volitva-mi, med njimi in po njih. Volilni rezultati, se pravi, volilne zmage v socializmu le zelo zalo posredno kažejo razpoloženje Ijud-stva; morda nekoliko bolj spretnost, s kate-ro oblast uporablja politični monopol. Še najbolj zanesljivo kažejo, da ni pogojev, na podlagi katerih bi lahko ugotovili njihov po-men. Volitve so načeloma pomembne kot legi-timacijski mehanizem oblasti. Vendar dan-danes ni treba čakati volitev, da bi zvedeli, da se legitimnost vseh socialističnih siste-mov in režimov kruši - za to je obilo drugih pokazateljev. In po drugi strani nihče ne more več verjeti, da lahko same volitve, caeteris paribus, zaustavijo procese dele-gitimizacije socialistične oblasti ali tej ob-lasti celo podelijo (novo) legitimnost. Prej je mogoče, da t.i. uspeh volitev preslepi samo še olast samo, jo zaslepi, da si začne umiš-Ijati, da je trdnejša, kot je v resnici, pred-vsem pa da je njena trdnost drugega kova, kot v resnici je; lahko pa demoralizira druž-bo. Vendar iz dealektike zaslepljenosti in demoralizacije zagotovo ne nastane nič dobrega. Socialističnih volitev ne moremo razložiti niti kot sistem rekrutacije za oblastne apa-rate niti kot mehanizem reprodukcije siste-ma (to so morda le zelo posredno). Itd. So-cialistične volitve preprosto so. Pa sestopimo na koncu s teh splošnih refleksij in abstraktnih modelov na naša konkretna tla. 16. marec je bil za nas velik dan. Dan, na katerega smo nestrpno čakali in na katerega smo se dolgo in dobro pri-pravljali. Tega dne je bil v Ljubljani po do-Igem času spet enkrat rock koncert. Žal pa se je zgodilo, da je bilo treba na newyorški »rockovski teater krutosti« čakati dve debeli uri, in še bolj kruto je bilo, da niso mogli na-stopiti mariborski Masakr. Zares kruta je šele usoda slovenskega rocka. Škoda, da Mariborčani niso mogli nastopiti, ker nam tako ni bilo dano slišati njihovega in erešov-skega »alter hita« v živo. Le ko je bila ne-všečna novica že sporočena, se je nekdo spomnil nanje in zavpil: »Dol z bando!« To je moralo leteti ali na organizatorje ali pa, še verjetneje, na ameriške goste. Tomaž Mastnak ZACEL SE JE SPOMLADANSKI PRESTOPNI ROK.PO KULOARJIH SE SIRIJO NATOLCEVANJA,DA JE TRIBUNA PONUDILA T0MA2U MASTNAKU ZA PRESTOP V NJENE VRSTE VELIKE DENARCE. IZ TAISTIH KULOARJEV SMO ZVEDELI,DA NA UREDNIŠTVU MLADINE VLADA OBSEDENO STANJE. UREDNIŠTVO TRIBUNE TAKA PODTIKANJA ODLOCNO ZAVRACA TER IZJAVLJA,DA OBJAVLJA SAMO TISTE CLANKE T0MA2A MASTNAKA,KI S! JIH UREDNjSTVO MLADINE IZ TAKSNIH ALI DRUGACNIH RAZLOGOV NE UPAOBJAVITI. r^Lv »1* III nafta, upanje insmrt Najbolj nepričakovana novica (pa ven-dar bi se jo dalo predvideti) letošnjega leta je radikalen padec cen nafte. Prav tiste nafte, ki je v šestdesetih letih in v prvih letih sedemdesetih letzaradi nizke cene naredi-la zahod za svet naglega napredka, nebr-zdanega porabništva in nenasitnega uniče-vanja. In ta nafta je tudi po nekaj zaporednih krizah streznila prav tiste Ijudi, ki jih je prej razvajala. Astronomska rast cen nafte je ves svet postavila pred dejstvo o omejeno-sti tega energetskega vira, arabski narodi pa so z več usklajenimi akcijami opozorili, da je to naravno bogastvo njihčvo. Burna zgodovina tekočega zlata in pred-ivsem nihanje cen od enega ekstrema do drugega nam je spet »priredila veliko pred-jstavo«. Cene nafte so začele padati v času, iko tega marsikdo ni pričakoval, v daljnoroč-nih napovedih izpred nekaj let pa padec cen ni prav nikjer omenjen. Se vedno vztraj-no drsijo proti 10 dolarjem za sodček. Vzroki so večidel že znani, če še niso po-vsem, pa bodo prej ali slej analitiki podali ivso (i)racionalnost obnašanja cen na naft-nem trgu. Glavne vzroke gre iskati v hiper-produkciji na eni strani in upadu porabe na drugi. Svoje je dodala tudi vse bolj razširje-na zavest o ogromnih, doslej nepoznanih zalogah nafte (v primerjavi z ocenami iz-pred nekaj let so danes ocene o zalogah nafte vsaj podvojene). Ekonomska kriza in vojna napetostna Bližnjem Vzhodu, v Sred-nji Ameriki in še kje sta silili največje proiz-vajalke nafte v povečano qrpanje nafte, da bi si zagotovile dovolj prihodkov za vzdrže-vanje ekonomije in povečanje vojaških pro-računov. Velika hiperprodukcija (večja pro-izvodnja od porabe oz. povpraševanja) pa je začela zbijati cene. Da bi te države ohra-nile raven prihodkov od nafte (za obresti, orožje, hrano, tehnologijo, luksuz...), brez katerih marsikatera ne bi moglaostati zuna-nje likvidna, so morale še povečati črpanje prodajo. Vse je torej vodilo v začarani krog - spiralo, ki je drvela in še drvi proti ni,J^i znaša manj kot 10 dolarjev za sod-ček nafte. Svoje so dodala severnomorska crpališča, vse večja uporaba vrtalnih plo-ščadi, špekulacije in še marsikaj. Vzroki so stvar preteklosti in čeprav po-vejo marsikaj, ne dajo odgovora na to, kakšne bodo posledice tako radikalnega padca cen energije (v tem primeru nafte kot enega najbolj pomembnih virov energije). Dalo bi se govoriti o negativnih in pozitivnih posledicah, o posledicah za države proiz-vajalke in države porabnice (uvoznice nafte), o posledicah, ki so ali še bodo dej-stva, če... itd. Tako bi dobili shemo posledic brez prave povezanosti, morda zeio jasno, toda preveč parcializirano. Zato bom po-skušal oceniti vplive pocenitve nafte na svetovni razvoj v celoti za nekaj prihodnjih let, torej prednosti, neugodne posledice in nevarnosti, ki jih prinaša ta pocenitev. Najbolj očitna reakcija je zmanjšanje iz-datkov za nafto pri vftfJni razvitih zahodnih držav in pri nekaterinaržavah v razvoju na eni strani ter upad prihodkov držav, ki na-jvečje izvozne prihodke ustvarijo prav z iz-vozom nafte, na drugi. Jasno je, da se bodo države, ki_so izvoznice nafte, znašle v hudih težavah. Če bi v mednarodnih odnosih ve-Ijale !e ekonomske zakonitosti, bi bankroti-raio kar nekaj proizvajalk nafte z Mehiko na čelu. Države, ki so kupci nafte (predvsem na razvitem severu oz. zahodu, bodo spros-tile precejšen del izdatkov za nafto, ta kapi-tal pa se bo pojavii na finančnem trgu in is- kal najboljšega »plemenitilca«. Istočasno bodo bogati »naftaši« z Bližnjega Vzhoda prisiljeni ogromna finančna sredstva (ki so danes bolj ali manj mrtev kapital po svetov-nih bankah oz. največ posojila, ki prinašajo obresti) trošiti za vsakdanje življenje. Vse to pomeni, da se bo ameriški dolar v povpreč-ju začel precej hitreje obračati in to precej bolj dobičkonosno, če bo vložen v industri-jo, kot pa če bo ležal v bankah. Velik pritisk na svetovnem finančnem trgu pa bo precej znižal tudi obrestne mere za mednarodne kredite. Iz vsega povedanega sledi, da lahko pri-čakujemo povečano ekonomsko rast pred-vsem na zahodu, kar bi pomenilo vzpored-no tudi ugodnejša ekonomska gibanja v de-želah v razvoju, to pa vsaj kratkoročno omi-litev krize. Istočasno se bodo zmanjšale ob-veznosti dežel kreditojemalcev zaradi manjših odplačil obresti za krediie, po-membno pa je tudi, da bodo te dežeie ob-resti lažje odpiačevale. To je ena stran resnice, medtem ko dru- študentski časopis stran 5 ga stran grozi predvsem državam proizva-jalkam nafte. Za nekatere države z Mehiko na čelu (v najbolj kritičnem položaju so tudi. Venezuela, Nigerija in nekatere bolj revne arabske dežele in dežele na Daljne|n Vzho-du) takšen padec cen nafte lahko pomeni fl-nančni zlom, a na njihovo srečo ne velja v mednarodnem življenju le ekonomska logi-ka, še posebej ne v času, ko kriza vsaj za-časno skrije zobe. Kar nekaj revnejših _dr-žav proizvajalk nafte bo torej moralo raču-nati na mednarodno pomoč, kredite, odlo-žitev odplačil za obveznosti... Lažje bodo preživele bopatejše proizva-jalke nafte (predvsem z Bližnjega Vzhoda). Šejk Jamani ]e že večkrat poudaril, da si Bližnji Vzhod lahko privošči prodajo nafte izpod 5 dolarjev za sodček, ne da bi s tem »zažiral« ostalo ekonomijo in rezerve. Za minimalno stopnjo ekonomske rasti pa ima-jo dovolj velike zaloge zlatih in papirnatih dolarjev, čeprav bi bila cena 10 let tako niz-ka. Taki in podobni komentarji v vojni s se-vernimi proizvajalkami nafte so delno tudi vzrok za tako hiter padec cen nafte v nekaj mesecih. Huje se bo to poznalo državam, ki so cenovno vojno izzvale (po ocenah naft-nih oz. zunanjih ministrov OPEC). Pred-vsem Anglija se je kljub relativno majhne-mu deležu prihodkov od nafte v nacional-nem dohodku znašla v ekonomski in pred-vsem politični krizi. Seveda zdaj računa na pomoč velikega »sina« z druge strani Atlan-tika. V hujši situaciji pa je Norveška, saj nje-na ekonomija v bistvu temelji na nafti. Res-da nima velikega »sina«, ima pa veliko pri-jateljev. In če bo celo Mehika preživela, nih-če ne vidi razloga, da ne bi tudi Norveška. Največ koristi bo nedvomno imela Ja-ponska; vsaka obrazložitev te trditve bi bila po mojem mnenju odveč. Summa summarum so vsi znani svetovni komentatorji enotni v oceni, da je pocenitev nafte momentalno in kratkoročno precej ko-ristna skoraj za vse (z redkimi izjemami, ki si bodo glede na nastalo situacijo tudi lahko vsaj delno ublažile svoj težki položaj). Ven-dar samo kratkoročno! Če bodo cene nafte ostale blizu 10 dolarjev ali celo nekaj dolar-jev pod to magično mejo tja do leta 1990, kot večina napoveduje, bo svet zaspal ob blagodejnem učinku tako nizkih cen nafte. Vlaganje v raziskovanje alternativnih virov energije bodo postala finančno nezanimi-va. Gospodarska rast lahko spet doseže tako visoko stopnjo, da bo ekonomija vodila svet po svojih zakonitostih v sistematično uničevanje vsega, predvsem surovin in okolja. Zavest o neomejenosti poceni ener-gije nas lahko pripelje do dokončnega uni-čenja naftnih zalog. To sicer ne bi bilo nič posebno novega, saj smo nekaj podobnega že doživeli ob prejšnjih padcih cen nafte in naftnih šokih, samo da bi bil ta šok neprimemo hujši in bi s svojimi nepopravljivimi posledicami ogro-zil obstoj te civilizacije. Najbolj nazorno je to nevarnost opisal komentator ORF rekoč, da so se naftni šoki v preteklih letih pojav-Ijali tako, kot bi nam kdo metal kamenčke za vrat, v primerjavi s tistim po letu 1990 (seve-da če do njega pride), ki bo tak, kot bi nas kdo s kovaškim kladivom udaril po glavi. Zgodovina se ne pojavlja, ampak jo po-navljajo Ijudje, ker je ne poznajo! M.G. VOLIT Iz zanesljivih virov smo zvedeli,da so bili rezultati volitev na Filipinih ponarejeni.Bivši predsednik Marcos^ki je imel monopol nad preštevanjem glasovje na ta način hotel za vsako ceno ohraniti svojo diktaturo.Toda kljub temu je moral oditi.Pravici je bilo zadoščeno. NAUK:VSAK,KI PONAREJA VOLITVE#MORA PREJ ALI SLEJ ODITI! 6. stran študentski časopis KRITICNA ANALIZA POLITICNEGA SISTEMAl INTERVIEW ZVONKO LEROTIČ Dr. ZVONKO LEROTIČ, prof. sociologije ideologije in sociologije politike v Zagrebu ETATIZEM KOT MIT MIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII VPR.: Pojem policentričnega etatizma je eden ključnih pojmov, ki se nenehno upo-rablja v Krični analizi delovanja političnega sistema. Vi ste v enem izmed svojih člankov rekli, da je pojem etatizem, kakršen je pri nas v uporabi, mit. ODG.: Najprej bom skušal razložiti po-jma etatizem in država, da bi lahko prišel do ugotovitve, koliko je lahko etatizem ideolo-gija tn koliko mit. Etatizem je univerzalen družbeni odnos, ki hoče postaviti državo (državno birokracijo) kot nujno in nezamen-Ijivo institucijo za razlaganje in posredova-nje občih interesov. Ta odnos implicira moč in prevlado nad drugimi strukturami (eko-nomijo, znanostjo, izobraževanjem in pra-vom). Moč države leži v skrivnostih in mis-terijih, s katerimi razpolaga. Država se na-vznoter izoblikuje hierarhično, navzven pa koi zaprta in samozadostna institucija. Zato je Marx v Kritiki Heglove filozofije prava za-pisai, da odprti duh države in konkurenca pomenita za birokracijo izdajo njene skriv-nosti. Etatistični družbeni odnos vsebuje iz-redno notranjo moč, tako da lahko svoj mo-nopolni položaj uporablja kot osnovo za oblast nad družbo. Toda v konkretnem raziskovanju naše družbe se ponuja možnost za obrat. V naši birokraciji ne odkrivamo moči, temveč sla-bosti. Država je neuspešna pri sprejemanju in izvrševanju zakonov. Slaba in nemočna država, ki ni uspešna pri izvrševanju svojih zakonov, ne more biti osnova etatizma. Ali lahko potem našo državo imenujemo esta-tistično, ko pa menjuje zakone s takšno na-glico, da le-ti sploh ne morejo postati del življenja. To lahko primerjamo s slabičem, ki svoje odločitve spreminja bo vsakem pri-tisku. Učinka zakonov se bo tako hitrem me-njavanju sploh ne da oceniti. Vsak pritisk (zunanji ali notranji) prisili tako državo, da se obnaša v nasprotju z normami, ki jih je sama sprejela. Teh norm sptoh ne upošteva ali pa jih hitro zamenja. Takšna država sploh ne more imeti skrivnosti in misterijev, ker so skrivnosti in gnisteriji zunaj nje same in ne morejo biti osnova za zaprtost in sa-mozadostnost. To velja tako za zvezno kot za republiške države. Kdaj pa se je pri nas država uprla politični volji? j Princip konsenza je nastal šele takrat, ko je nastopila verska svoboda (okoli leta 1520). Takrat je prišlo do prvega konsen-zualnega odnosa med dvema verskima skupnostima v Švici (med genevsko in bernsko). Ta odnos je bil impliciran v formu-li CUIUS REGIO, ILIUS RELIGIO. Šele tam, kjer obstajajo enaki po moči in enaki po pravicah, je možno govoriti o pravem kon-senzu. Ker pa je pojem enakosti in svobode novodoben, pojem konsenza bolj pripada moderni, kot pa predmodernim družbam. Konsenz lahko gledamo s treh vidikov. Lahko ga gledamo kot idealno obliko odlo-čanja, kot realno obliko odločanja ali kot obliko odločanja, prek katere je mogoče zlorabiti pravico do polnega soglasja, kar pa lahko privede do tega, da je s principom veta onemogočeno ustvarjanje skupne po-litike. Tako pride do razmer, da se namesto principa_ veta uveljavi večinsko odločanje, ki označuje premoč nekoga nad nekom. do zlorabe politične moči, potem iz pojma politike kot boja za oblast nujno izhaja tak-šen model tudi za samo državo. To pa po-meni, da se negativne tendence političnega življenja v državi reflektirajo kot birokratske tendence. Angleški sociolog Parkinson je v svoji knjigi Parkinsonov zakon opisal politi-ko kot boj za oblast. V takšni politiki vladajo nekatere tendence, ki so nujne. Prva od teh je, da so Ijudje zadovoljni z nizkim standar-dom dela, skromnimi cilji in da za te cilje uporabljajo neprimerna sredstva. Druga tendenca je samozadovoljstvo. Z »dobrimi« diskusijami in »dobrimi« pravnimi odločit-vami so nekateri politiki tako zadovoljni, kot da bi v realnosti že veliko tega naredili. Sa-mozadovoljstvo povzroča tudi nizek stan-dard dela. Iz nizkega standarda dela, nizkih zahtev, ki jih nekateri postavljajo sebi, torej iz samozadovoljstva, slej ko prej, izhaja obča ravnodušnostdo pozitivnih in negativ-nihtendenc vdružbi. Kadartekarakteristike politike kot boja za oblast uporabi država, takrat birokracija podleže zakonom, ki jih je omenil Parkinson. V tem primeru birokraci-,ja raste neodvisno od potreb družbe. Če je itakšna birokracija postavljena kot temelj 1) Na konsenz lahko glsdamo kot na idealno obliko odločanja. Tu politiko poj-mujemo kot umetnost mogočega oziroma kot sposobnost, ki usmerja pozitivne ten-dence v družbi. V tem primeru konsenz ni vprašljjv. 2) Čegledamonakonsenzkotnarealno obliko odločanja, nam politika predstavlja usmeritev skupnosti k nekemu cilju, obenem pa tudi borbo za oblast. V takšnem odnosu, kolikor obstaja enakost moči, je konsenz lahko varuh trajnosti skupnosti. 3) Pri nas ne moremo govoriti ne o eni ne o drugi obliki političnega odločanja. Za-stavimo si vprašanje: Zakaj nekatere prav-ne države preraščajo v birokratske države? Odgovora ne bomo dobili iz analize same države, zato ker je v vsakem sistemu prav-na država instrument oblasti določenih po-litičnih sil, oziroma preko njih, določenih so-cialnih sil. Vzrok, da se v nekaterih sistemih pravna država birokratizira, je treba iskati zunaj same države. Nahaja se v političnem sistemu in v socialni strukturi. Na tem mestu bi analiziral samo tisti del političnega siste-ma, ki pomaga birokratiziranju države. Ko-likor pojma in prakse politike ne razumemo kot usmeritev pozitivnih tendenc k nekim vrednostim in ciljem, ampak politiko raz-umemo zgolj kot boj ža oblast, kjer prihaja MAISONS D'ANGLE ET E T l' I) E S TYPOLOlilQUES (.onsenza, potem konsenz pade v dva ekst-' rema. Birokratske skupine, ki nimajo pre-gleda nad celoto, so odtujene od življenja ter ne spremljajo pozitivnih tendenc druž-6e, po eni strani težijo k temu, da bi svoj neaktivnost in neodgovornost izražale skupnosti pod pretvezo, da imajo pravic do izražanja svojega mišljenja. Po druc strani pa iz takšne birokratske strukture h haja tendenca, da se po logiki političn moči tisti, ki so močnejši, legitimirajo z idei učinkovitosti ter da zahtevajo zamenjav konsenza z večinskim odločanjem. Naj sklenem, da ima ideja konsenza svojem idealnem in realnem aspektu poln vrednost, toda kadar se v ideji konsenz zlorablja politična moč, takrat nobena obi ka odločanja ne more obdržati skupnosti z daljši čas. Davor Gjener prevedel: R.t ANALIZA POLITICTŠIEGA SISTEMA študentski časopis stran 7 Uredništvo TRIBUNA 61000 Ljubtjana Kersnikova 4 Pošiljam prispevek na poziv k sodelova-nju v odprti rubriki o Kritični analizi. V 9. šte-vilki letošnje TRIBUNE mi je v pozivu na jav-no razpravo bila všeč posebno teza uredni-ka Botterija, da je treba izpostaviti problem jezika, v konkretnem primeru političnega je-zika. To razumem kot zahtevo po jasnosti, razumljivosti in racionalnosti izražanja, kar je za vaš študentski časopis posebnega po-mena, ker se Tribuna v tem oziru doslej ni odlikovala. Enako pa velja za politični jezik na sploh. Lep pozdrav! dr. Mitja Kamušič, izredni prof. VUŠ, Univerza E. Kardelja Ljubljana Kritična analiza delovanja političnega i.stema samoupravljanja« je bila dana v (vno razpravo. Moti pa to, da se razprav-jalci ne zamislijo in vprašajo, kaj »politični m socialističnega samoupravljanja« Sploh je. Ali lahko vse, o čemer Kritična naiiza govori in o čemer v javnosti razprav-ajo, označimo kot »politični sistem«? Velik el obravnavanih problemov v bistvu ne iodi v »politični sistem socialističnega sa-oupravljanja« in zato je zgolj politična maliza teh problemov premalo. Veliko bolj imotrno je, če nekatere teh problemov ob-avnavamo in rešujemo kot ekonomsko-lolitične, organizacijskoupravne ali celo iot strokovne, tehničnoadministrativne. Načelo, da je treba vse obravnavati kot prašanje političnega sistema, kaže na de-irmacijo našega mišljenja in ocenjevanja, vodi v ideološko in dogmatično blokado nanstvenega, strokovnega in zdravora-umskega razmišljanja. Spomnimo se: dve iti nazaj so v slovenskih glasilih označeva-predlog spremembe Zakona o združe-lem delu, da po novem lahko y delovnih or-lanizacijah obstaja skupni žiro račun za se temeljne organizacije, kot spodkopava-je ustavno. začrtanega samoupravnega istema. In ob sprejemanju zveznega zako-a o temeljih družbenega planiranja so •tega njegovi nasprotniki v Sloveniji prika-ovali kot spodkopavanje samoupravne in ideralne ureditve, namesto da bi nekatere jegove ekonomsko ali upravnoorganiza-ijske neustrezne določbe zavrnili s stro-ovnimi argumenti. lazlične pojave, ki imajo politični pomen le brobno, v povezavi z drugimi pojavi, Kri-tna analiza označuje kot »delovanje poli-čnega sistema«. Ovire, da bi delavci res- njih predlagamo boljše rešitve. Obseg in trajanje sedanje gospodarske in družbene krize ne podpirata domneve, da je njun del-ni vzrok zgolj v posameznih neustreznih za-konih in drugih predpisih, sicer pa obstoje-ča normativna ureditev nima ničesar opra-viti z gospodarsko in družbeno krizo. KRIZA PRAVA Postavljam hipotezo, da gre pri nas za izrazito in globoko krizo prava, ki ne zaje-ma le pozitivne pravne ureditve, ampak tudi splošno pravno zavest in pravno filo-zofijo, splošno in ideološko tolmačenje pravnih norm, razmerja med politiko in pravom in med pravom in znanostjo. Kriza prava je torej tesno povezana s krizo poli-tike, s krizo različnih oblik družbene zave-sti ih tudi s krizo družboslovnih znanosti (ekonomike, upravnoorganizacijske vede itd.). Pravo je pomemben družbeni instrument (sredstvo, tehnika), ki določa in oblikuje ob-veznosti posameznikov in organizacij ter v skladu z družbenim interesom postavlja do-ločene omejitve in prepovedi pri delovanju posameznikov, družbenih skupin in organi-zacij, nikakor pa ni sredstvo, ki bi bilo pri-merno za reševanje vseh družbenih proble-mov. Inflacija prava pri nas se ne kaže le v prevelikem številu predpisov in pravnih do-ločb, ki so nepregledne, pogosto nejasne in so si med seboj v nasprotju, ampak še bolj y tem, da skušamo s pravnimi normami re-ševati naloge in probleme, ki jih je mogoče uspešno odpraviti le z dolgoročnmi ukrepi ekonpmske politike, politike na področju iz-obraževanja, zdravstva, znanosti in drugih družbenih dejavnosti, z upravnimi ukrepi oziroma z upravno politiko, z vzgojo in družbenopolitično propagando, z angažira-njem znanosti itd. MEŠANJE PRAVA IN POLITIKE Mešanje prava in politike ni škodljivo le za smotrno uporabo in učinkovitost prava, ampak škoduje tudi smiselni, potrebni in učinkoviti vlogi politike v družbi (ekonom-ske, upravne, politike na posameznih druž-benih področjih itd.). Politika in organi druž-benopolitičnih skupnosti, v katerih se ta po-litika oblikuje in izpeljuje, postajajo nemoč-ni, nefunkcionalni in neučinkoviti. S tem mislim zlasti na tisto plat našega pretirane-ga normativizma, znotraj katerega skuša-mo z ustavnimi.normami, normami Zakona o združenem delu in drugih sistemskih za-konov reševati probleme, katerih reševanje bi morali tekoče in odgovorno izvrševati skupščine, izvršni sveti in upravni organi družbenopolitičnih skupnosti - seveda ne voluntaristično, ampak v skladu s spoznanji ekonomske, upravnoorganizacijske in dru-gih znanosti. MEŠANJE PRAVA IN ZNANOSTI nično postali subjekt odločanja o sredstvih za razširjeno reprodukcijo, o čemer govori Kritična analiza, so pogosto ekonomske in upravnoorganizacijske narave in treba bi jih bilo operativno odpravljati in reševati že davno, ne pa leta in leta razpravljati o »de-lovanju političnega sistema« in čakati, da bi ti problemi hkrati z vsemi drugimi bili celo-vito sistemskopolitično rešeni naenkrat. Organizacijsko strukturo združenega dela bi bilo treba spreminjati in jo sproti pri-lagajati zahtevam sodobnega tehnološke-ga, tehničnega in ekonomskega razvoja, specifični naravi posameznih področij družbene reprodukcije ipd. Vzroki za neustrezno in neprilagojeno organizacijsko strukturo združenega dela niso v organiziranju OZD mimo pogojev, določenih v Zakonu o združenem delu, in le v delni uresničitvi ustavnih določb o organi-ziranju TOZD ter njihovem mestu in vlogi v procesih združevanja dela in sredstev in podobno, kakor to ocenjuje Kritična anali-za. Zato imata razvijanje in dopolnjevanje ustavnega koncepta in Zakona o združe-nem delu le majhen delež pri globalnih re-šitvah. Za današnjo gospodarsko in družbeno krizo je kriva predvsem neustrezna eko-nomska politika države in neustrezni admi-nistrativni ukrepi oziroma pomanjkanje teh ukrepov, kadar bi ti bili potrebni. Gospodar-ska kriza je v veliki meri tudi posledica neustrezne organizacijske strukture zdru-ženega dela, ki je normativno preveč togo določena. Naši^zakoni in drugi predpisi imajo več neustreznih določb. Vendar ne zadostuje, če kritično analiziramo zgolj po-samezne elemente normativne ureditve (posamezne pravne institute) in namesto Naše pravo skuša v veliki meri opravljati tudi funkcijo, ki jo normalno opravljajo ust-rezne znanosti oziroma strokovna spozna-nja odgovornih poslovnih vodij na osnovi znanstvenih spoznanj in izkušenj iz prakse. Ne smemo pozabiti, da je pravna norma stabilna, toga, obvezna in da posiljuje ali zavira delovanje organizacij, državnih or-ganov in posameznikov tudi takrat, ko za to ni nobene potrebe ali ko ima tako obvezo-vanje in posiljevanje škodljive posledice. Znanosti (to velja tudi za vse družboslovne znanosti) pa se neprestano in v zadnjih de-setletjih izredno hitro razvijajo, dopolnjujejo svoja spoznanja, dajejo na razpolago raz-lične modele ravnanja in torej niso dogma-tične, kakor je p.o svoji naravi pozitivno pra-vo..Če k temu dodamo še izkustva uspešne prakse, je razumljivo, da lahko poslovni vodje, samoupravne organizacije in držav-ni organi na tej osnovi bolj uspešno delujejo kakor na osnovi toge normativne ureditve. BIROKRATSKI MODEL ORGANIZACIJE Ubstoječa normativna ureditev pri nas ustvarja in pospešuje superbirokratski mo-del mikro- in makroorganizacije družbe ne glede na to, da v uradnih resolucijah ne-prestano razglašamo in zahtevamo na-sprotno. Meščanski ideolog birokratskega modela organizacije Max Weber je zahte-val, da naj vse odločitve odgovornih orga-nov v katerikoli organizaciji slonijo na pred-pisih in na strokovnih standardih. Njegova napaka je bila v tem, da je spregledal hitri razvoj strok in tudi strokovnih standardov in da je največje področje delovanja organi-zacij take narave, da zanj ne obstajajo togi strokovni standardi in da ga tudi ni mogoče togo pravno urediti. Z drugimi besedami, potrebna je kreativnost Ijudi, potrebne so stalne tehnične, poslovne, upravnoorgani-zacijske in druge inovacije. Pri nas smo na-pravili korak naprej (oziroma nazaj) v smeri birokratizacije v primerjavi z VVebrovim mo-delom. Strokovne standarde, zlasti na druž-boslovnem področju, smo enostavno pre-tvorili v pravne norme, npr. z normativno določitvijo (unifikacijo) oblik in načinov združevanja dela in sredstev, organizira-nosti, upravljanja, načinov in vsebine plani-ranja, nalog in del različnih organov; nor-matvino skušamo enako za vse dejavnosti določiti, kaj so delovne celote, ki zahtevajo določeno upravnoorganizacijsko ureditev, kaj so »glavne« in kaj »stranske« dejavnosti itd. Tako smo birokratsko omejili samoup-ravljanje, podjetniško iniciativo, poslovne in organizacijske inovacije, delovno ustvarjal-nost. Poslovodne in samoupravne organe smo pretvorili pretežno v izvajalce birokrat-skih nalog, državne upravne organe v bi-rokratske organe in družbeni nadzor v bi-rokratski nadzor. To smo sami sebi prikrili (najbrž se tega nismo zavedali), tako da smo pojmu »birokracija« dali druge pome-ne, t.j. nezakonito in samovoljno ravnanje posameznih Ijudi, ki opravjajo odgovorne funkcije, njihovo okoriščanje s položajem, protipravno prisvajanje odločanja ipd. Take zlorabe navidez zmanjšujemo, če vse po-drobno predpišemo in ne dovolimo nobe-nega samostojnega ravnanja, vendar lahko te negativne pojave bolj učinkovito prega-njamo na druge načine, ne z birokratskim normativizmom. Ker se normativizem začenja pri ustavi in je usidran y vseh tako imenovanih sistem-skih zakonih in vseh dopolnjujočih državnih predpisih (ravno tako pa tudi v vseh sa-moupravnih sporazumih in drugih samoup-ravnih aktih, ki so bili formalno samouprav-no sprejeti s podporo političnih struktur), je nastal y zavesti Ijudi nekakšen pogojni ref-leks, ki veže pojav normativizma na socia-listični samoupravni odnos oziroma na po-litični sistem socialističnega samoupravlja-nja ali pa ju s tem pojavom celo zamenjuje. Zato v nekaterih političnih in pravniških kro-gih zavračajo zgolj nekatere nebistvene po-javne oblike normativizma (preveč predpi-sov in preveč podrobne določbe v njih, po-navljanja in protilkovja predpisov, njihovo slabo kvaliteto ipd.), bistvo normativizma, kot je tu opisano, pa zaradi omenjenega po-gojnega refleksa ostaja nedotaknjeno. Kritična analiza gospodarske in družbe-ne krize ne bo odkrila pravih vzrokov in ne bo našla zadovoljivih rešitev, če bo uperje-na le na površje družbenih pojavov, ki se jih Ijudje najprej zavedo, in če bo analizirala kritično stanje le enostransko, le politično. Potrebno je kritično analizirati vse družbe-ne sfere z vseh vidikov, predvsem z eko-nomskega, upravnoorganizacijskega in normativnega vidika. Raziskati je treba tudi družbeno podzavestjn od nje odvisno družbeno ideologijo. Če uporabimo analo-gijo s Freudovo psihoanalizo, bi rekli, da moramo analizirati najprej id (ekonomsko in upravnoorganizacijsko strukturo), potem pa od tega odvisni družbeni superego (ideologijo in normativno ureditev). Upošte-vanje površinske zavesti Ijudi (ego), zlasti tistih, ki to zavest opredeljujejo v DPS in DPO, ne zadošča. ¦II TEOffii 8. stran študentski časopis A TOMAŽ MASTNAK: SOCIALISTIČNACIVILNA DRUŽBA, DEMOKRATIČNA % ¦vf* ¦•¦¦'& 'tM. OPOZICIJA Govoril naj bi o socialistični civilni družbi. O tem vprašanju se da govoriti na različne načine. Eden je ta, da se govori o zgodovini pojma civilna družba v filozofiji misli, v so- cialni in politični teoriji od angleške revolu- cije naprej. Toda tovrstno razpravljanje bi nas pripeljalo predaleč, pa tudi ni strogo potrebno za diskusijo o socialistični civilni družbi. Ali lahko govorimo o soeialistični ci- /ilni družbi ali raje o civilni družbi v socializ- nu - je sicer vprašanje, ki ga puščamo od- )rto, na vsaknačin pajeto problem, ki je na inevnem redu ne samo v strokovnih, tem- •eč tudi v političnih razpravah nekako za- Injih deset let, in sicer tako v Vzhodni Evro- )i kot v delu zahodne demokratične levi-' e Na kratko bi rad govoril o kontekstu, v ;aterem se je začelo govoriti o civilni druž- )i; nato bi se ustavil pri nekaterih pojmov- Hh določilih socialistične civilne družbe; >a koncu pa bi opisal nekatere značilne or- lanizacijske oblike, v katerih nastopa ci- ilna družba. 1) Govoriti o socialistični civilni družbi li o civilni družbi v socializmu -zaradi eko-omičnosti bom govoril preprosto kar o ci-ilni družbi - pomeni govoriti o demokratič-ii opoziciji v socialističnih dežeiah. Prvo vprašanje je: Kaj nam nakazuje pojem demokratična opozicija? Demokratična opozicija je politični pojem, ki nastopa pri-bližno ravno toliko časa kot civilna družba in je vezan na problematiko CD oziroma na njeno konceptualiziranje. Pridevek »de-mokratična« naj bi opozoril nazgodovinska določila te opozicije. Ko govorimo o de-mokratični opoziciji, namreč ne mislimo na tisto opozicijo, ki je bila za socialistične de-žele značilna pred tem (v mislih imamo vz-hodno Evropo oziroma vzhodno srednjo Evropo, zlasti po drugi svetovni vojni). Po čem se zdaj ta DO razlikuje od predhodne opozicije? Za to predhodno opozicijo je, grobo rečeno, značilno verovanje ali pre-pričanje, da je mogoče ustvariti določene spremembe v teh družbenih sistemih tako, da se reformira partijo (ki je v vseh teh de-želah vladajoča partija), na osnovi takih ali drugačnih reform partije pa potem omogo-čiti, da se družba spremeni v smeri, ki si jo Ijudje želijo. Značilno je, da to predhodno opozicijo sestavljajo komunisti, člani komu-nističnih partij, in jih zato, ker si prizadevajo za določene spremembe, imenujejo refor-mne ali reformistične oziroma reformator-ske komuniste. Poleg tega, da verjamejo v spremembe znotraj partije in pa v ključen pomen le-teh za celotne spremembe v širši družbi, je zanje značilno, da mislijo v okvirih marksizma, da se "sklicujejo na marksistič-no teorijo in na marksistično ideologijo, vendar jima poskušajo vrniti nek izvirni ozi-roma resnični pomen. Ali še drugače: v ne-katerih primerih poskušajo določene po-stavke marksistične teorije oziroma ideolo-gije spremeniti, zato se je zanje udomačil izraz revizionisti. Skratka, to so Ijudje, ki os^ tajajo marksisti znotraj dežel realnega so-:ializma, mislijo, da je mogoče z marksiz-nom razumeti te družbene sisteme, da je logoče na marksizmu utemeljiti tudi raz- mišljanje o sprememebah v tej družbi in da je do določene mere mogoče spremeniti sam marksizem. Ko govorimo o marksizmu, je treba pove-dati, seveda zelo poenostavljeno, da obsta-jata znotraj marksistične tradicije zlasti dve rešitvi, ki sta pomembni za razmišljanje o civilni družbi. Gre vedno za pojmovno raz-rperje med civilno družbo in (politično) dr-žavo. To razmerje je v tej tradiciji reševano na dva poglavitna načina: eden ]e etatisti-čen, drugi je samoupraven. za obe rešitvi je značilno, da želita ukiniti razliko med druž-bo in državo. Etatizem želi družbo razvezati v državo: gre za to, da država družbo enos-tavno požre in razlika med družbo in državo tako izgine. Na drugi strani skuša samoup-ravljanje, nasprotno, podružbiti funkcije dr-žave in sčasoma prenesti vse funkcije, ki jih opravlja država, na družbo samo. Tudi v tem primeru bi bila-tako konec koncev raz-lika med družbo in državo ukinjena. Skup-nost, ki bi nastala v obeh primerih, naj bi bila harmonična skupnost, v kateri bi bili obči interesi neposredno utelešeni, kjer bi obstajala neposredna identiteta med obči-mi in posebnimi ter posameznimi interesi itd. Ravno na tej točki, na tej ravni, nastopi pojmovni obrat, ki seveda ni samo pojmov-ni, ampak tudi širše politični obrat. Najprej se vseeno ustavimo pri pojmovnem obratu. Ta pojmovni obrat je tisti, ki konstituira de-mokratično opozicijo v realnem socializmu, kakršno poznamo zadnjih deset let. Druga-če rečeno: demokratična opozicija je tista, ki izpelje ta pojmovni obrat. Na kratko: obrat je v tem, da se zavrne idejo, da je možno razliko med družbo in državo ukiniti. In ne samo to - stališče je, da je to razliko celo nezaželeno ukiniti. Skratka, uveljavi se pre-pričanje, da lahko pripelje ukinjanje razlike med družbo in državo samo do ukinjanja demokracije oziroma do različnih oblik to-talitarne skupnosti, naj gre za totalitarno dr-žavo ali za druge oblike totalitarne vladavi-ne. Nasprotno, to razliko med družbo in dr-žavo je treba ne le ohraniti, temveč poglo-biti, kar pa v socializmu predvsem pomeni, da je treba začeti ustvarjati in konstituirati civilno družbo. (Za socialistične revolucije sovjetskega tipa je namreč značilno, da ci-vilno družbo destruirajo.) Zato se opozicija znajde v situaciji, ko se začne zavedati, da je treba neke svobodne prostore družbene-ga življenja - to je že eno od pojmovnih do-ločil CD-šeleustvarjati,dajetrebaCD šele oblikovati, obenem pa braniti tiste elemente CD, ki še ali že obstajajo, in to v nasprotju s sfero državne dejavnosti. Historično gledano je za ta pojmovni ob-rai najbolj zaslužen poljski KOR (Komite za obrambo delavcev), ki se je kasneje, po-menljivo, preimenoval v Komite za družbe-no samoobrambo, s čimer je hotel poudariti ravno širino svojega delovanja - skratka, da mu ne gre samo za obrambo delavcev, ki jih je država preganjala po stavkah, ki so leta 1976 izbruhnile v Ursusu in Radomu. (Značlno za te stavke je, da je bila proti stav- kajočim uporabljena zelo visoka stopnja represije, ne samo neposredne, ampak tudi naknadne, zaradi česar se je rodila potreba in spoznanje, da je treba delavcem nuditi pravno, medicinsko in materialno pomoč.) No, in da bi KOR poudariJ, da je sfera nje-gove dejavnosti širša od zaščite delavskih pravic, se je doimenoval v Komite za druž-beno samoobrambo. S tem je želel sporo-čiti, da je v njegovem interesu podpiranje, iniciranje in obramba najrazličnejših druž-benih iniciativ, ki se zavzemajo za demo-kratizacijo družbe in za vsaj relativno svo-bodo, za spoštovanje človeških in državljanskih svoboščin. Drug pomemben vir je češkoslovaška Listina 77. Gre za skupino demokratične opozicije, ki je bila formirana pol leta za KOR. Osnovna značilnost te skupine je, da se je, vsaj na začetku, striktno zavzemala za demokratične pravice, oziroma za člo-veške in državljanske pravice in svobošči-ne, in v svojih razmišljanjih ravno tako po-skušala tematizirati vprašanje civilne druž-be. Bolj ali manj v istem času, vendar precej manj izrazito, se pojavljajo podobna raz-mišljanja na Madžarskem, pa tudi v Sovjet-ski zvezi, vendarje zati dve deželi značilen ne samo določen časovni zaostanek, am-pak, vsaj v začetnih letih, dosti manjša po-jmovna izčiščenost. (Česar pa ne moremo več trditi za današnjo demokratično opozi-cijo na Madžarskem.) Naj zaključim ta prvi, historični del: o civilni družbi kot osred-njem pojmu demokratične opozicije v so-cializmu lahko govorimo nekje od leta 1976 naprej, in to po izkušnjah predhodnih opozicij oziroma po izkušnjah predhodnih nasprotovanj državni oblasti, ki so (vsaj na Poljskem in v ČSSR) trajala vse od konca druge svetovne vojne - torej od takrat, ko so bili v teh deželah s pomočjo Rdeče armade ustoličeni socialistični režimi. Gre ravno za prelom s to opozicijsko tradicijo in za pre-mislek napak, ki jih je ta opozicija zagrešila; ne samo napak, ampak vseh tistih njenih vsebin, slabosti, če hočete, ki so morale pri-peljafi do porazov, če naj naštejem le glav-ne, tako v Vzhodni Nemčiji 1953, kot na Po-Ijskem in Madžarskem 1956, pa v ČSSR 1968 in na Poljskem ravno tako 1968 in 1970/71. 2) Katera so, zdaj, pojmovna določila civilne družbe? Na prvem mestu lahko omenimo zakoni-tost oziroma zavzemanje za zakonitost, za-vzemanje za spoštovanje zakonov, ki velja-jo v posameznih državah. Ta zakonitost na-stopa na dveh ravneh: kot zahteva opozicije in kot oblika delovanja opozicije. Se pravi, opozicija po eni strani zahteva, da je treba zakonsko določene pravice in tudi dolžno-sti spoštovati \n izpolnjevati - to \eti zttasti na državo in njene organe - po drugi stirani pa sama ta opozicija deluje striktno v ustavno in zakonsko določenih mejah in se odpove-duje kakršnim koli ilegalnim oblikam delo-vanja in željam po spremembi oblasti itd. V tem sklopu je značilno, da dobi poseben pomen pravo, in sicer zopet na različnih ravneh. Značilno za določeno socialistično tradicijo je, da pravo nekako omalovažuje, češ da je to ena od sekundarnih, odvisnih form družbenega življenja, ki samo odseva materialna razmerja in da je zato potrebno spremeniti ta materialna družbena razmer-ja, pa se bodo potem spremenile tudli prav-ne forme. Skratka, za velik del socialistične tradicije je značilno določeno zanemarja-nje in omalovažavanje vprašanja prava in zakonitosti. Nova demokratična opozicija na Vzhodu pa poudari ravno pomen prava in velik pomen spoštovanja pravnih določil. Tako je ena njenih glavnih programskih točk razvijanje pravne zavesti kar pomeni, da si prizadeva seznanjati Ijudi s pravicami, ki jim jih zakoni dajejo, in jih usposabljati za to, da se znajo za te svoje pravice tudii boriti, da jih znajo zahtevati in uporabljati. Ma bolj splošnem nivoju pa se pomen prava Ikaže v zahtevah, naj država postopa legalno, za-konito, kot pravna država. Na nek način po-stane pravna država, ta liberalni ideal, tudi ideal sodobne demokratične opozicije. Na zahtevo po zakonitosti se veže eno od zelo očitnih pojmovnih določil civilne družbe - namreč javnost, zavzemanje za, te oznake so različne, svobodno javnost, avtonomno javnost, kritično javnost, sfero javnosti itd. Skratka, opozicija si prizadeva delovati javno (za to si lahko prizadeva, ker deluje zakonito), po drugi strani pa si priza-deva in zahteva, da bi tudi država dopušča-la javnost in tudi sama delovala javno. (Kaj vse ta zahteva po javnosti vsebuje, bomo videli kasneje, pri organizacijskih oblikah.) Nadaljnje določilo civilne družbe je avto-nomnost delovanja oziroma neodvisnost od struktur in aparatov totalitarne države. Civilna družba naj bi bila sfera, ki je neod-visna od državnih struktur, ki se organizira zanaj njih in je v tem smislu ne samo neod-visna, ampak tudi svobodna. Ena od osnov-nih pridobitev ali pa vrednot te opozicije je ravno ta, da to avtonomnost zelo Ijubosum-no in skrbno varuje. (Kakšen je pomen tega zavzemanja za neodvisnost, bomo prav tako videli kasneje.) Nadaljnja očitna značilnost je plurali-zem. Ta pluralizem se zopet kaže na različ-nih ravneh. Omenil bom naslednje: gre za idejni oziroma za svetovncnazorski plurali- študentski časopis stran 9 zem. Ko govorimo o njem, je treba upošte- ati, da je to zahteva, ki deluje tako navzno- er - se pravi, znotraj opozicije - kot na- zven, kot zahteva nasproti državnim orga- nom. Same organizacije civilne družbe to- rej gojijo pluralizem, po drugi strani pa za- htevajo pluralizem tudi v tistih sferah držav- nega in družbenega življenja, ki ga same ne obvladujejo. Naslednji je politični plurali- zem. Če upoštevamo samo notranji organi- zacijski nivo, gre za to, da v organizacijah, ki se borijo za civilno družbo oziroma delu- jejo v njej, sodelujejo Ijudje najrazličnejših dejnih, ideoloških in političnih prepričanj ter usmeritev in da so te razlike sekundarne pri tem, ko se zavzemajo za demokratizaci- jo. Naslednja raven tega pluralizma je prga- nizacijski pluraiizem. Demokratična opozi- ija ne zahteva samo, naj država dopušča možnost organiziranja različnim interesom, ampak da dopušča znotraj sebe najrazlič- nejše organizacijske oblike. Nadalje je zna- čilen socialni oziroma razredni pluralizem. Demokratična opozicija in konsekventno civilna družba, ni razredno določena, am-- pak je - če smem tako reči - transrazredna. To pomeni, da v njej sodelujejo predstavni- ki različnih socialnih skupin, kategorij, po- klicev itd. in različnih razredov, ter da so tudi pridobitve, vrednote, za katere se za- vzema, nadrazrednega pomena. Nadalje je značilen generacijski pluralizem-. V teh raz- ličnih oblikah dejavnosti delujejo praktično vse starostne skupine, od otrok do starcev. Treba je opozoriti še na spolni pluralizem. Gre za to, da so različne oblike dejavnosti spolno mešane ne samo v tem smilu, da v njih sodelujejo moški in ženske, ampak je obenem dopuščeno, da obstajajo tudi spe- cifično ženske organizacije. Na nek način bi lahko govorili tudi o nacionalnem plura- lizmu, vendar z določenim pridržkom. Ta pridržek pa je v tem, da so družbe, v katerih so se zahteve po civilni družbi zlasti močno razmahnite in tudi prakticirale, nacionalno relativno enotne. Gre zlasti _za Poljsko in Madžarsko, manj velja to za ČSSR, že zato, ker obstajata dva naroda. Po drugi strani pa se je vprašanie narodnih manjšin postavilo odločnejše šele v zadnjem času, in to ne to- liko kot zavzemanje za pravice tujih manj- šin, ki živijo na določenem državnem ozemlju, kolikor kot zavzemanje za pravice iastnih manjšin, ki živijo v drugih državah. 'ako je značilno, da madžarska demokra- čna opozicija zelo vehementno zahteva pravice madžarskih narodnih manjšin v Ro- muniji in na Češkoslovaškem. (Značilno za dve državi je, da imata izredno represivno lacionalno politiko do manjšin.) Pač pa lah- .0 govorimo o nacionalnem pluralizmu na neki drugi ravni, namreč v odnosu do Židov. Značilno za te opozicijske skupine je, na oljskem in Madžarskem vsaj, da v njih so- delujejo, vsaj v opazni, če oe znatni meri, Ijudje židovskega porekla in da je v pretek- losti država_vzbujala in gojila močan anti- semitizem. Študentsko gibanje na Poljskem je bilo razbito tako, da je država lansirala gfobo antisemitsko kampanjo, ki je prepre- čila solidariziranje med delavci in intelek- tualci. Vendar je ta antisemitska tradicija daljša, zlasti na Poljskem. Ravno zaradi tega je pomembno, da demokratična opo- zicija antisemitizem premaguje in da se na- cionalne zahteve vežejo na demokratične. oliko torej o pluralizmu kot pojmovnem Uoločilu civilne družbe. Z njim tesno pove- ano je načelo tolerance. Nadaljnja značilnost je pro-institucional- nost. Skupine, ki se zavzemajo za civilno družbo, niso sovražno nastrojene do insti- tucij (kar je npr. značilno za novolevičarsko gibanje), ampak se, nasprotno, zavzemajo ta institucije. Same želijo biti institucionali- :irane in želijo, da tudi država deluje insti- ucionalno. V tej usmeritvi k institucional- losti so seveda skriti globlji premisleki. Eden od njih je, da se te skupine odpovedu- jejo revoluciji kot programu, deloma zara- disile okoliščin, deloma iz nekih vsebinskih razlogov. Skratka, ne verjamejo več v mož- nost kakršnih koli globalnih ali radikalnih prememb v teh družbenij sistemih in se ato zavzemajo za spremembe v okviru statusa quo. Spremembe je pa seveda mo- ]oče izpeljati ne na ta način, da se obstoje- e institucije porušijo, ampak da se prefor- nirajo oziroma da se ustanavljajo nove in- ititucije. Začne se razmišljati o pogodbe- lem odnosu med družbo in državo. Skrat- a, ne gre za to, da bi družba zanikovala dr- avo in država družbo, marveč za poskus iblikovati med njima odnos, ki bi dovoljeval jogajanja, pogodbe, kompromise itd. Ta rontraktualni odnos ne samo predpostavlja nstitucije, ampak tudi zahteva izgradnjo lovih institucij, ki bi ta pogajanja, te kom- iromise omogočale in tudi garantirale, da ;e izbojevanje pravice spoštujejo. Eden od idikov te proinstitucionalne usmeritve de- nokratične opozicije so t.i. paralelne, vzpo- edne strukture. Gre za to, da skuša opozi- ;ija izgrajevati lastne organizacijske, insti- ucionalne oblike, ki privzemajo značilnosti paralelnih struktur takrat, kadar država ni pripravljena na sporazumevanje. Če drža-va ni pripravljena na sporazumevanje, je treba te druge sfere družbenih dejavnosti graditi vzporedno z državnimi institucijami. Hkrati s proinstitupionalnostjo sem omenil tudi že nerevolucionarnost in reformistič-nost kot dve določili civilne družbe. Sploš-na, zbirna oznaka pa je demokratičnost oziroma zavzemanje za demokratičnost. Jasno je, da ta pojmovna določila opisu-jejo civilno družbo na zelo različnih ravneh, da se večkrat križajo in prekrivajo itd. Nek osnovni pojem pa bi se verjetno z njimi dal ustvariti. Ta pojmovna določila sem povzel po izjavah samih teoretikov in ideologov socialistične civilne družbe. 3) Za konec bi želel opisati nekatere or-ganizacijske oblike, v katerih deluje civilna družba, da bi si lahko predstavljali, za kaj gre, še na neki drugi bistveni ravni, na ravni politične in družbene prakse. Civilna druž-ba je predpostavka in obenem proizvod družbenih bojev oziroma družbenih gibanj. Civilna družba je tisti prostor, v katerem se družbena gibanja in družbeni boji odvijajo, po drugi strani pa imamo v socialističnih družbah specjfično situacijo, da civilne družbe ali ni (je destruirana) ali pa obstaja samo v elementarnih oblikah - in v tem smislu je civilna družba proizvod, rezultat družbenih gibanj. Najbolj, kako bi rekel, monumentalna organizacijska oblika, ki jo je gibanje ozi-roma prizadevanje za civilno družbo v so-cializmu doseglo, je seveda Solidarnost na Poljskem. Vendar pa je v sami Solidarnosti že zajet organizacijski pluralizem in je tre-ba, kljub tej generalni obliki, tudi na primeru Poljske, vseeno pogledati te specifične, konkretne organizacijske oblike, v katerih se organizira demokratična opozicija in v katerih se konstituira civilna družba. Na pr-vem mestu so delavski boji. To je značilno zlasti za Poljsko, y dobršni meri pa to velja tudi za SZ, v manjši meri za ČSSR in Madža-rsko. Če pravim, da so delavski boji ena od osnovnih organizacijskih oblik civilne druž-be, mislim najprej na pogoje, v katerih se delavški boji v teh državah odvijajo. To so države, v katerih je delavsko gibanje na ob-lasti in se delavski boji odvijajo proti delav-skim organizacijam (proti partiji, proti sindi-katom, proti različnim drugim oblikam, ki bi naj združevale deiavce). Skratka, ti delavski boji so neodvisni, neodvisni od državnih oblik organiziranja delavskega razreda. Ena od osrednjih zahtev v teh delavskih bojih je pravica do stavke, kajti stavka v no-beni od teh dežel ni ustavno dovoljena niti institucionalizirana (menda je samo kitaj-ska ustava izrecno dovoljevala stavko). Ker stavka ni dovoljena, je zavzemanje za pra-vico do stavke zavzemanje za instituciona-lizacijo delavskih bojev, oziroma za omo-gočanje neodvisnega, toda legalnega izra-žanja delavskih interesov. Širša organiza-cijska oblika teh delavskih bojev v realnem socializmu je neodvisni sindikat. Ta zahte-va po neodvisnem delavskem sindikatu se je menda najprej pojavila v Romuniji in v SZ, šele potem na Poljskem. Ravno tako se je zahteva pojavila v CSSR in celo v Bolga-riji. Skratka, gre za neko splošno, univerzal-no zahtevo delavskega razreda v vseh teh socialističnih državah. Samo na Poljskem pa je neodvisni sindikat bil institucionalizi-ran, pripoznala ga je država, in samo na Po-Ijskem je zaradi tega dosegel take široke razmere, na katere ne nazadnje kaže števi-lo članov, ki jih je Solidarnost imela. Ravno tako so neodvisni sindikati dosegli določe-ne organizacijske oblike in vsaj delno trai- nost v SZ, medtem ko v drugih državah niso bili več kot programska zahteva. Na drugi ravni se postavljajo zahteve po spoštovanju in izpolnjevanju človeških in državljanskih pravic. Ce so aktivisti delav-skih bojev v prvi vrsti večinoma delavci, gre na tei drugi ravni za organizacijske dejav-nosti, ki jih nosi zlasti inteligenca. Vendar pa je značilno, da prav s pojavom demo-kratične opozicije, se pravi nekje z letom 1975, nastane v bolj ali manj vseh vzhod-noevropskih državah koalicija,' nastanejo različne oblike povezovanja med inteli-genco in delavci. To hkrati pomeni, da se zahteve za delavske pravice začenjajo po-vezovati z zahtevami za demokratične, dr-žavljanske pravice - in to tako na strani de-lavcev (delavci spoznavajo, da je eden od temeljnih pogojev za izpolnjevanje njihovih pravic, da se izpolnjujejo te generalne, člo-veške pravice) kot na drugi strani, pri akti-vistih gibanja za človeške in državljanske pravice (ki ugotavljajo in spoznavajo, da je ena od glavnih točk, ki mora biti izpolnjena, če naj bodo te pravice zagotovljene, spoš-tovanje pravic delavcev in delavskega raz-reda). Ravno to združevanje, povezovanje je eden bistvenih momentov, ki konstitui-rajo ne samo novo demokratično opozici-jo, ampak tudi civilno družbo. Zelo pomembna organizacijska oblika, oziroma raven, na.kateri se uveljavljajo raz-lične oblike organiziranja, je boj za javno mnenje, boj za oblikovanje javnosti in jav-nega mnenja. Med organizacijskimi oblika-mi, ki delujejo na tej ravni, je treba omeniti široko tiskarsko in založniško dejavnost. Gre v glavnem za ilegalno publicistično de-javnost, vendar pa v določenih državah, ali vsaj določenih okoljih, ta dejavnost dobiva status če ne legalne, pa pollegalne dejav-nosti. O legalni dejavnosti lahko govorimo na Poljskem., v letih 80/81; o situaciji, v ka-teri je ta dejavnost pollegalna, pa lahko go-vorimo v zvezi z Madžarsko, kjer država to-lerira neodvisni tisk, samizdat, vendar pa skrbi, da naklade ne presegajo določene vi-šine. Državna represija je sprožena samo takrat, ko se ta neodvisna založniška in publicistična dejavnost preveč razširi, in še takrat ni usmerjena k uničenju te dejavnosti, ampak k omejevanju. Poleg te oblike je po-membno oblikovanje različnih informacij-skih in komunikacijskih mrež. Zlasti dve nalogi naj bi izpolnjevale te komunikacijske mreže: distribucijo informacij - torej obve-ščanje vseh skupin, ki v določeni deželi, pa tudi na meddržavnem nivoju, delujejo v de-mokratični opoziciji - in pa zbiranje podat-kov o Ijudeh, ki jih oblast preganja zaradi njihovega mišljenja, njihove veroizpovedi njihovega političnega ati družbenega delo-vanja, o Ijudeh torej, ki so jim kršene neka-tere elementarne človeške in državljanske pravice. Ena od oblik ustvarjanja javnega mnenja so peticije, kar je zlasti v SZ izredno razširjena dejavnost (tradicija: ki se vleče še iz caristične Rusije). Značilno za te peti-cije je, da jih veliko večino napišejo delavci in da je to ena od redkih oblik kolektivnega, se pravi organiziranega protesta, ki je tole-rirana. Ne gre samo za peticije v pomenu, ki je udomačen pri nas, ampak tudi za različ-na pisma uredništvom sindikalnih in partij-skih časopisov, partijskim sekretarjem, tja do generalnega, ipd. Na organiziranje jav-nega mnenja se tesno veže ustvarjanje in organiziranje neodvisnega izobraževanja oziroma, širše, neodvisnih znanstvenih in kultumih dejavnosti in struktur. Praoblikata-kega izobraževanja je »svobodna univer-za«, ki deluje v vseh socialističnih državah; potem pa različne oblike predavanj - zlasti za Poljsko v letih 1980-85 je značilna izred-no široka mreža predavanj, ki .so jih organi-zirale zelo različne skupine. Ena od skupin, ki je bila najbolj dejavna, je delovala znotraj partije (»Bodočnost in izkušnja«), bile pa so še organizacije, ki so delovale mimo partij-skih in državnih struktur. Značilno za ta predavanja je, da so obsegala najrazličnej-ša probiemska področja - od naravoslovja do literarnihznanosti in nacionalne zgodo-vine. Za Poljsko v sedanjem času je značil-no, da se je izoblikovala organizacija OKN (kratica pomeni »Izobraževanje, kultura, znanost«), ki zd'užuje neodvisne komiteje vseh teh treh področij. Njihova dejavnost je organiziranje zelo sistematičnega progra-ma neodvisnega izobraževanja, ki zajema osnovnošolske in srednješolske otroke ter študentarijo, hkrati patudi različne socialne kategorije: delavce, kmete, študente, inteli-genco. Ne gre samo za sistematičen pro-gram predavanj in kurzov, ampak tudi za založniško dejavnost, ki naj zagotavlja gra-divo za izobraževanje, študijski material. Naklade, v katerih so ti učni programi in uč-beniki tiskani, so zelo visoke, tam okoli 10.000 po naslovu, s tem, da je naslovov veliko in da izhaja več edicij ozjroma zbirk. Med zelo pomernbnimi organizacijskimi oblikami je mladinska kultura (oziroma protikultura, subkultura, kontrakultura-ka-kor jo pač imenujejo), ki se oblikuje v vseh sociaiističnih državah neodvisno od uradne kulture in zlasti uradne ideologije - od mi-rovne (sub)kulture do rockovskih subkultur. Potem so tu še poskusi organiziranja ka-ritativne, dobrodelne dejavnosti. Na Ma-džarskem je oblikovan sklad za pomoč re-vežem, ki zbira finančna in materialna sred-stva ter daje pravno in medicinsko pomoč tistim, ki živijo v najmizemejših razmerah. (In takih je, kot kažejo sociološke študije, kar veliko.) Značilne so različne oblike sa-mopomoči, ki naj bi omogočile, da preživijo žrtve državne represije, Ijudje, ki so bili od-puščeni z dela ali kako drugače kaznovani, ker so sodelovali v različnih demokratičnih opozicijskih dejavnostih, ali njihove druži-ne. Potem je, zlasti za zadnje čase, značil-no, da se poskušajo organizirati raziični ko-miteji za obrambo pred nasiljem policije. Predvsem na Poljskem so se oblikovali po umoru dohovnika Popieluszka, in sicer za-radi različnih oblik nasilja, ki ga je izvajala oblast pred tem in po tem zločinu. Samo v času od umora Popieluszka (oktober 1984) do februarja letos je bilo na Poljskem ubitih sedem Ijudi, pri čemer gre pri petih smrtnih žrtvah nedvomno za politično ozadje, ekse-kutor pa je bila tajna policija. To so samo najbolj grobe, najbolj kričeče oblike nasilja, ki so jim Ijudje izpostavljeni. Gre nadalje za grožnje po telefonih, za pismene grožnje, za grožnje otrokom in ženam itd., gre pa tudi za bolj prefinjene, manj grobe oblike, kot so prisluškovanje telefonskim pogovo-rom, kontrola pošte itd. Skratka, pred vsemi oblikami poseganja državnih represivnih aparatov v privatno živijenje državljanov, ki so lahko tudi smrtno nevarne, se skušajo Ijudje organizirano braniti. Na neki drugi ravni pa se demokratična opozicija, družpena gibanja, družbeni boji in s tem jedra, ki konstituirajo civilno druž-bo, oblikujejo okrog posameznih problem-skih točk, okrog posameznih problemov, ki so še posebej pereči ali ki še posebej priza-devajo posamezne skupine Ijudi. V tem smislu lahko govorimo omirovnem gibanju (zlasti množično je v Vzhodni Nemčiji, kjer dosega razmere, podobne tistim v Zahodni Nemčiji; dosti močne oblike je doseglo na Madžarskem; tudi v SZ deluje že tri leta sku-pina, ki želi ustvariti zaupanje med SZ in ZDA). Nadalje lahko govorimo o ekološ-kem gibanju. Značilno za socialistične dr-žave je, da je zlasti v določenih predelih, ekološka_kriza dosti bolj zaostrena kot na Zahodu (ČSSR-v Pragi dojenčki ne smejo piti vode, ki teče po vodovodu; južna Po-Ijska; vzhodna Nemčija; SZ - na TV so pred kratkim pokazali neko vrsto tjuljnov, ki živijo samo na Bajkalskem jezeru, hkrati pa za-molčali, da je jezero praktično mrtvo). Or-ganizira se, sicer šele v začetnih oblikah, še žensko gibanje in gibanje za pravice ho-moseksualcev; govori se lahko o iniciati-vah, ki se jih pri nas označuje z oznako »du-hovno gibanje« (različne oblike dejavnosti, ki iščejo izkušnje v različnih sferah duhov-nosti in intelektualnosti) in ki ravno tako za-htevajo prostor za svoje delovanje. Za Po-Ijsko in Madžarsko je značilno kooperativ-no gibanje (kooperative kot relativno neod-visne ekonomske strukture, nekakšna alter-nativna,ekonomija). Na koncu naj omenim, da prihaja tudi do zasedb hiš, kot nekakšen ekvivalent urbanim bojem na Zahodu. Generalno bi želel reči še to: glede na to, da je ena od osnovnih značilnosti, karakter-nih potez civilne družbe, kakršna se je izob-likovala v zgodovini kapitalizma, ta, da je to družba, v kateri vladajo tržni odnosi - svo-boda mezdnega dela, svoboda konkurence itd. - je značilno, da se tudi v socialističnih družbah, kjer tovrstne svobode ni, pojavlja kot ena od pomembnih zahtev ali predpo-stavk organiziranja civilne družbe tudi za-hteva podelovanju »tržnih zakonitosti«, po svobodi izbire bivališča in svobodi izbire poklica in dela, konec koncev po svobodi brezposelnosti ali nezaposlenosti. In to je ena od tistih pridobitev jugoslovanske druž-be, ki jo je treba najbolj ceniti in varovati: namreč svoboda mezdnega dela. S tem bi zaključil. Novo mesto, november 1985 Po zvočnem zapisu pripravil: Stojan Pelko 10. stran študentski časopis Udarrno tistega konJa Končno je nekdo odkril vir vsega eko-nomskega zla: Slovenija izkorišča nerazvi-te. Ko bomo preprečili prelivanje presežne vrednosti iz nerazvitih v Slovenijo, tedaj bomo odpravili ekonomsko krizo v Jugosla-viji in zavladalo bo carstvo blaginje. Tako bi lahko na kratko povzeli vsebino intervjuja z delegatom Črne gore v zvezni skupščini BATRICEM JOVANOVIČEM, ob-javljenega v beograjskem STUDENTU. ABSOLUTNO ČISTA EK.SPLOATACIJA Po njegovem mnenju je »osnovni vzrok naše ekonomske krize devizni zakon iz leta 77, ki je nastal pod vplivom osebnosti iz dveh najrazvitejših republik - Kardelja in Bakariča«. Osnovna značilnost medrepub-liških ekonomskih odnosov naj bi biia »ab-solutno čista eksploatacija. Razviti eksploa-tirajo nerazvite na podlagi osnovnih ele-mentov ekonomske politke. Ekonomska dezintegracija je nastala pod vplivom poli-tičnih dejavnikov \z najrazvitejših republik, kerjetonjim najbolj odgovarjalo. Ostali deli Jugoslavije so spremenjeni v tržišče za nji-hovo razvito industrijo.« Jovanovič je torej dokazal, kako trdno stoji v polju meščanske ideologije, ki vidi le eno vrsto izkoriščanja, in sicer izkoriščanje kapitala po kapitalu, izkoriščanje ene pro-dukcijske celice (TOZD) po drugi produkcij-ski celici (drugi TOZD). V našem primeru bi lahko rekli, da gre za izkoriščanje ene na-cionalne ekonomije po drugi nacionalni ekonomiji. Podatek, ki ga Jovanovič navaja, da so se cene industrijskih proizvodov lani v Slo-veniji povečale za 90 %, v Črni gori pa za 50 % (kar naj bi po Jovanovičevem mnenju omogočilo povišanje realnih osebnih do-hodkov v Sloveniji za 10 %), v nobenem pri-meru ne more dokazati prelivanja presežne vrednosti v Slovenijo, pač pa nam pove samo to, v kakšnih neurejenih razmerah po-sluje slovensko gospodarstvo ob tako viso-ki stopnji inflacije. Omenjeno povišanje osebnih dohodkov lahko razumemo le kot rezultat borbe delavskega razreda za iz-boljšanje življenjske ravni in nasprotovanje ideologiji birokratske vladavine o zategova-nju pasu. Jasno mora biti, da ne moremo niti doka-zovati niti ovreči trditve o prelivanju presež-ne vrednosti od nerazvitih k razvitim, če se poprej ne spustimo v sfero produkcije in empirično ne ugotovimo, kaj je sploh tisto, kar rieko nacionalno gospodarstvo proizva-ja. Če bi Jovanovič to storil, potem bi moral naleteti na žalostno dejstvo, da nerazviti ustvarjajo večidel vse kaj drugega kot pa presežno vrednost. Tisto, česar ni oziroma kar ne eksistira, pa se ne more prelivati ozi-roma gibati. MEDSEBOJNO IZKORIŠČANJE DELAV-SKIH RAZREDOV .., - Osnovni vzroki inflacije naj bi po njego-vem mnenju bili sedanji (drseči)tečaj dinar-' ja, (nominalno) visoke obrestne mere in na-raščanje cen, inflacija pa naj bi omogočala prelivanje presežne vrednosti v razvitejše republike. Očitno je Jovanovič tudi eden iz-med gorečih zagovornikov novega deviz-nega sistema, ki je v marsičem spremenil izvozno politiko OZD, saj so dovčerajšnji iz-vozniki danes povsem destimulirani za iz-voz svojega blaga, kajti praktično ostajajo brez deviz. Ne samo da so dinarske izvoz- ne stimulacije zelo nizke, tudi na domačem trgu je zaradi neurejenih razmer in vse po-vsod prisotnega administriranja mogoče doseči dosti višje cene. Tiste OZD, ki pre-težno uvažajo ali proizvajajo samo za do-mače tržišče, pa kar naprej zahtevajo de-vizna sredstva, ki jih enostavno ni nikjer. Tako se lahko novi devizni sistem v enem samem trenutku sesuje v prah. Ekonomska dezintegracija ustavno pro-klamiranega enotnega jugoslovanskega trga je zgolj rezultat zapiranja republik in pokrajin v lastne meje, kar je v prid edino nacionalnim birokracijam, ki na vsak način skušajo prikriti resnično eksploatacijo de-lovne sile po (družbenem) kapitalu, katere-ga reprezentant oziroma funkcionar je bi-rokracija. Vse nacionalne birokracije si to-rej prizadevajo povzročiti spor med raznimi delavskimi razredi in razširiti idejo o med-sebojnem izkoriščanju delavskih razre-dov. Kako prozorni so Jovanovičevi nameni, nam dokazuje naslednji njegov stavek: »Delavski razred v izvoznih organizacijah, v organizacijah, ki ustvarjajo esktra dohodek, v najrazvitejših republikah živi dvakrat bolj-še kot v nerazvitih.« Torej je neenakost pri delitvi plena edina nepravičnost - tako kot to trdijo meščanski ideologi - slovenski de-lavski razred pa naj bi živel razkošno na ra-čun bede delavskega razreda v nerazvitih republikah. Takšno mišljenje ni nič drugega kot umetno ustvarjanje antagonizmov znotraj nacionalno resda heterogenega, a interesno homogenega jugoslovanskega delavskega razreda. Edina družbena sila, ki stoji nasp*~oti delavcu in ga prisiljuje v su-ženjska razmerja, razmere bede in pomanj-kanja, je celotni družbeni kapital kot skupek posamičnih kapitalov oziroma njegov funk-cionar - birokracija. primeru na ta način, da se fond vseh oseb-nihdohodkovvcelotizmanjšaza1-13 % in s tem zagotovi denar za zaposlovanje nezaposlenih, ki predstavljajo okrog 12% razpoložljive delovne sile.« Nacionalna birokracija torej čuti, kako se ji spodmikajo tla pod nogami, zato skuša na vsak način ohraniti svoj sedanji položaj, čeprav s svojimi nasilnimi administrativnimi ukrepi zgolj podaljšuje splošno družbeno agonijo. KDO ALI KAJ JE NERAZVIT OZIROMA NE- POLNA ZAPOSLENOST Jovanovič tako zanesljivo naseda iluziji realsocialističnega modela o polni zapo-slenosti, saj se mu le-ta prikazuje kot zlah-ka izvedljiva in mu obenem predstavlja pravzaprav le tehnično vprašanje. »Mi mo-ramo in moremo ustvariti polno zaposle-nost najpozneje do 90. leta. V najslabšem Romht V E N T U R I V A K I \ I I O N - » V K I A ii>l OSM- i ¦' ; : i -> > i Sedanji kriteriji za določanje stopnje raz-vitosti v mnogočem ne dajejo prave po-dobe o resničnem stanju. Zato bi kazalo se-daj veljavne kriterije: - družbeni proizvod na prebivalca - vrednost osnovnih sredstev na aktiv-nega prebivalca - število zaposlenih na 1000 prebival-cev - zamenjati z novimi: - družbenim proizvodom nazaposlene- ga - vrednostjo osnovnih sredstev nazapo-slenega , - številom zaposlenih na 1000 aktivnih prebivalcev. S tem bi se izognili preveiikemu pospe-ševanju porabe (DP na preb.) in bi več po-zornosti namenili sami produkciji (DP na zap.) Ocenjevanje stopnje razvitosti republik in pokrajin zahteva mnoge poenostavitve in generalizacije, zato bi bilo primerneje že z zgoraj predlaganimi kriteriji ocenjevati raz-vitost posameznih občin. Tako bi prišlo do pregrupiranja nerazvitih, mednje pa bi pad-ie tudi nekatere občine iz sed-aj formaino razvitih republik. Tega se nacionalne biro-kracije bojijo, kajti prav gotovo imajo tisti, ki jim je y imenu svoje republike uspelo prido-biti etiketo nerazvitih, precejšnjo politično moč pri določanju poti in načinov gospo-darskega razvoja Jugoslavije kot celote. Navidezno nasprotje med različnimi intere-si nacionalnih birokracij se kaj kmalu zglasi spričo strahu pred neposlušnostjo delav-skejga razreda. Clanstvo v društvu nerazvitih pa poleg politične moči prinaša tudi zagotovoljena akumulacijska sredstva za naslednjih pet let, ne da bi ta bila ustvarjena z lastnim _de-lom, kar je vse skupaj bolj podobno božič-nemu darilu kot pa namenski in smotrni uporabi družbenih sredstev. Različni interesi republik in pokrajin po daljšem usklajevanju odsevajo v mučno sprejetem konsenzu, ki rezultira v administ-riranju zveznih upravnih organov kot sku-pek nasprotujočih si interesov. Takšno, po svoji vsebini razklano in protislovno admi-nistriranje pa nas vodi v absurden položaj, ko morajo OZD del svoje akumulacije ob-vezno nameniti skladu za manjrazvite v ob-liki dolgoročnih kreditov z zelo nizkimi, že karsmešnimiobrestnimi merami. Hkrati ni-majo dovolj niti lastnih denarnih sredstev -zato morajo celo za nakup obratnih sred-stev pogostoma najemati kratkoročma po-sojila po zeio zelo visokih obrestnih merah - kaj šele da bi imele zadostna sredstva za vlaganje v razširjeno reprodukcijo oziroma za razširjanje materialne baze dela. ZAOSTAJANJE RAZVITIH Če nam je uspelo dokazati, da gre za prelivanje presežne vrednosti prej v obratni smeri, kot pa to trdi Jovanovič, si oglejmo še nekatere posledice tega odtekapja sred-stev z mesta, kjer so bila ustvarjena, na mesta, kjer niso bila ustvarjena. Najočitnej-še je zmanjševanje akumulativne sposob-nosti OZD v razvitih republikah m upadanje deleža amortizacije v celotnem prihodku, s čimer prihaja pod vprašaj njihova neizbež-na tehnološka preobrazba. Tako je bila leta 1984 povprečna stopnja obrabljene opre-me v slovenski industriji kar 74,4 %, v črno-gorski industriji pa 60,5 %. Na poceni način pridobljena sredstva se zaradi tega, ker mcžnosti za kontrolo nad producenti in nad odgovornostjo uporabnikov ni, porabljajo v nesmotrne namene brez večjih pozitivnih fi-nančnih rezultatov. V letu 1985 je slovenski izvoz na konver-tibilna tržišča predstavljal kar 25,5 %, medtem ko na primer črnogorski izvoz do-sega le 1,6 % celotnega jugoslovanskega konvertibilnega izvoza. V tej luči je tudi raz-umljiva trditev črnogorskega delegaita Jo-vanoviča, da je stari devizni sistem bil nep-ravičen, ker je deloval v interesu izvozni-kov. Čeprav Jovanovič zelo prepričevalno pripoveduje o posledicah inflacije, češ da inflacijo plačujejo nerazviti, da ta povzroča »strašansko razslojevanje družbe. na vse bogatejše in na tiste, ki so vse siromašnej-ši« in da je v ključnih rešitvah položaj razvi-tejših ugodnejši, pa se vseeno ne moremo izogniti vtisu, da nam ponuja mačka v žak-Iju. Podatki o prilivu in odlivu sredstev iz Slovenije v federacijo in druge republike in pokrajine nam namreč povedo, da so odlivi sredstev v letu 1985 predstavljali 10,7% družbenega proizvoda, prilivi sredstev pa le 3,2 % (razlika je torej 7,5 %!). KAJ Bl STORIL KMET V TEM PRIMERU? Da bi kmet izvlekel voz iz blata, bo udraril in pognal tistega konja, ki že vleče, ne pa tistega, ki ničesar ne vleče. Podobno tudi v SFRJ ne moremo zasegati presežne vred-nosti in izkoriščati tistih, ki komajda (ali pa tudi ne) producirajo zadosti dobrin za svoje najosnovnejše življenjske potrebe, pač pa moramo prek raznih kanalov še dodatno fi-nancirati njihov (ne)razvoj. Izkoriščamo to-rej lahko le njihovo lenobo! Marko Povše ^ pnauo ii študentski časopis stran 11 OsEbNoStNe Človek je danes ena izmed najbolj zava-rovanih dobrin v sodobnih pravnih siste/nih. Vzrok za to so izredno burne reakcije posa-meznika - in javnosti - v primeru prepove-danih posegov v njegovo osebo. Ponavadi te reakcije slede samemu posegu, torej so prepozne, kar je posledica velike zapostav-Ijenosti človekovih pravic v vsakdanjem živ-Ijenju. Svoje prispevatudi neznanje Ijudi, ki včasih sploh ne vedo, katere pravice jim pripadajo in na kakšen način jih lahko uve-Ijavljajo. Zatorej je knjiga dr. Finžgarja lepa priložnost za celovito seznanitev s tem pro-blemom. Avtor obravnava problem z več strani - tako s strani vrst posameznih pra-vic, njihovega varstva, kakor tudi s strani vloge in klasifikacije le-teh v sistemu civil-nega prava. Knjiga se v grobem deli na dva dela, splošni in posebni, kar na koncu tvori celovit prikaz fenomena osebnostnih pra-vic. Sama teorija osebnostnih pravic pozna danes še veliko odprtih vprašanj in nereše-nih problemov in nekatere obravnava tudi avtor v svoji knjigi. Prvi problem se tiče že samega imena teh pravic - jih je treba po-imenovati osebne, osebnostne ali osebne nepremoženjske pravice? Zaradi komplek-snosti mednarodnih pravnih norm, ki v civil-no pravo vključujejo tudi rodbinsko pravo, uporablja jugoslovanska teorija izraz oseb-nostne pravice, s katerim ponazarja nedo-takljivost človekove zunanjosti, patudi not- ranjosti. Poglavja v prvem, splošnem delu knjige, obravnavajo nastanek, razvoj in sploh fenomen osebnostnih pravic v civil-nem pravu kakortudi njihovo interpretacijo v jugoslovanskem in tujih pravnih sistemih. Ko avtor govori o razvoju teh pravic, po-seže v prve urejene pravne sisteme člo-veštva (hpr. v rimsko pravo) in njihov način varovanja pravic. Ti sistemi so upoštevali le nekaj osnovnih pravic, glede varstva le-teh pa uvedli talionsko načelo; šele v poznejših dobah je bila uvedena tudi odškodninska odgovornost. Velik prispevek k razvoju osebnostnih pravic je dal Kant, ki je za os-novno človekovo pravico prepoznal pravi-co.do svobode. V prikazu osebnostnih pra-vic v tujih pravnih sistemih prednjačijo predvsem države zahodne Evrope, kar je tudi razumljivo, to pa zaradi velikega obse-ga sodne prakse in izpopolnjenega pravne-ga sistema v tej smeri. V Jugoslaviji nimamo temeljne kodifika-cije, ki bi varovala osebnostne pravice, am-pak so pravice, ki so povzdignjene na raven kaznivega dejanja, imenovane v Kazen-skem zakonu SFRJ in SRS, druge pa v Za-konu o obligacijskih razmerjih (ZOR) in re-publiških zakonih. Temelj vsem sta ustavi SFRJ in SRS, ki v posebnem poglavju na-števata pravice človeka in občana. Pouda-rek v splošnem delu je na načinih varstva osebnostnih pravic. Obsežno varstvo teh Delikt mišljenja je okarakteriziran v fa-moznem 133. členu tako: »Kdor s hudob-nim namenom in neresnično prikazuje družbene razmere v državi...« KDOR ni neznanka, to je tisti, ki v določe-nem trenutku (na žalost ne v pravem) misli oziroma misli drugače. HUDOBEN (lahko tudi grd ali umazan) je umazan zato, ker drugače misli. NERESNIČNO misli, ker misli drugače od uradnega, ki je nezmotljivo. »Aparat« si torej s tem členom pridržuje za sebe pravico razsodbe, kaj je y danem trenutku resnično (termin je sposojen jz za-kona); s tem monopolizira resnico - ustvari dogmo in nevede zahteva izenačene pogo-je za razvoj individuuma, kar je absurd. V kakšne posledice pelje dogmatizem, vam jeznano.todanažaloststepozabili. Poglej-te v zgodovinske učbenike iz osnovne šole. Naša stvarnost pozna več uradnih resnic (poglej na str.), ki so si nasprotne, toda to nobenega ne moti, saj nikogar ne ogroža. Obstaja tudi več neuradnih resnic. Ena iz-med njih nosi nalepko zaupno, strogo zaup-no ... in ni za širšo javnost in njeno osve-ščanje. Prav točna informacija - informaci-ja, ki ni obremenjena z balastom, omogoča Dluralizem samouoravnih interesov. Tako clen pravic omogoča civilno pravo v obliki za-htevkov, kajti osebnostne pravice so abso-lutne pravice, ki so zavarovane proti vsake-mu posegu, ne le proti posegu določene osebe. Med vsemi zahtevki, kot so ugotovit-veni, opustitveni, obogatitveni zahtevki, za-htevki za prenehanje kršitve pravice oseb-nosti in za popravek objavljenega obvesti-la, je najpomembnejši in obenem tudi naj-bolj sporen odškodninski zahtevek. Tega zahtevka zakonodaje dolgo niso priznava-le, še danes pa nekatere ne priznavajo od-škodnine za pretrpljene duševne bolečine. V Jugoslaviji je to urejeno z ZOR, ta od-škodnina pa ni povračilo, ampak le določe-na vrsta satisfakcije, kajti duševna bolečina je neizmerljiva. V drugem, posebnem delu pa se avtor lo-teva predstavitve posameznih-osebnostnih pravic. Na prvo mesto je uvrstil osnovno pravico, to je pravico do življenja, zdravja in telesne integritete. V zvezi s pravico do živ-Ijenja postavlja vedno aktualno vprašanje o izvršitvi smrtne kazni, ki je abosluten poseg v človekovo življenje. Glede zdravja in te-lesne integritete pa vladata, kakor izvemo, v praksi nesoglasje in določena pravna neu-rejenost, vsaj kar se tiče medicinskih pose-gov v človeka in presajevanje organov. Za pravico do prostosti je v tem pogledu zna-čilno odvzetje prostosti, kar pa se lahko iz-pelje le pod pogoji, ki so določeni z zako- pa v mnogih primerih delavci in občani do-bijo nezaupnico namesto, da bi to dobil bi-rokrat. Neuradna resnica, ki ni uradna (hkrati) in udari po njej, je odbita - izničena s priročnim asortimanom argumentov za »Sovražnika«, kot so nacionalist, unita-rist... Argumenti te vrste ne potrebujejo nič več, ker imajo v zadnjem tresočem se žepu svoj adut 133. V določenih situacijah, ko se uradna resnica počuti dovolj močna in bi rada povečala svoj vpliv in zaupanje, potre-buje neuradno resnico, da jo zatre in potem paradira na postolju pravice. Problematika 133. člena je takorekoč neizčrpna; od avto-cenzure dofunkcije odgovornega urednika, političnih diskvalifikacij, vernik in JNA in še in še, samo ozreti se je treba, toda raje za-ključimo. Naš čas je presegel člen 133 in njemu podobne uredbe in jih je kot zaviralce raz-voja potrebno ukiniti. Namesto njih postaviti -zaživeti novo kvaliteto, uzakonjeno pravi- nom. Slede pravice, ki se tičejo človekove zunanjosti in njegove komunikacije z zuna-njim svetom. Pravica do časti in dobrega imena in kršitvi le-teh, kot sta razžalitev in obrekovanje, sta obseženi v KZ SRS, za po-sledico pa imata povrnitev nepremoženj-ske škode. Pravice do glasu, osebne iden-titete in imena so v naši sodni praksi slabo zastopane, zato avtor našteva najslikovitej-še primere iz nemške, francoske, švicarske in avstrijske sodne prakse. Ena najmlajših osebnostnih pravic pa je pravica do dušev-ne integritete, ki se pogosto krši, kajti glav-no zlorabo te pravice pomeni uporaba ne-dovoljenih psihotropičnih in narkotičnih sredstev v kazensko preiskovalnem po-stopku, s katerimi je mogoče doseči popol-no odsotnost človekove duševnosti. Sama snov osebnostnih pravic je izredno obsežna, vendar je avtorju uspelo zajeti ce-lotno problematiko. Nakazal je nekaj ak-tualnih problemov in smeri, v katere naj bi tekel pravni razvoj osebnostnih pravic. Am-pak samo knjiga še ni dovolj za rešitev ce-lotnega problema. Za to so potrebni tudi ne-posredni prizadeti Ijudje. Na žalost temu vse prevečkrat posvetimo premalo pozor-nosti in v primeru tujega posega zaženemo preplah, včasih tudi neupravičeno. M.S. co svobode (različnega) mišljenja, ki bo lastninsko pravico do resnice odpravil na smetišče odvečnega. Pravica do različne-ga mišljenja pa bo postala temeljna vredno-ta naše družbe. Z iluzijo ali upanjem naprej COUNTT ¦III znanosb 12. stran študentski časopis in vendar se premika Končno se je začelo. Namesto stalnega tarnanja na temo: neustrezno vrednotenje znanstveno-raziskovalnega dela, premalo znanstvenega kadra... se je v letošnjem šolskem letu začel izvajati načrt »2000 no-vih raziskovalcev do leta 1990». Celoten projekt vodita in usklajujeta Raziskovalna skupnost Slovenije in Komite za znanost, raziskovalno dejavnost in tehnologijo sku-paj z raziskovalnimi organizacijami (name-noma se bomo izognili analiziranju vzr-okov za odsotnost Univerze pri tem projektu). Kako poteka realizacija načrta? V letošnjem šolskem letu se je začelo iz-popolnjevanje diplomantov za vrhunske strokovnjake. Diplomanti, mlajši od 28 let (oziroma 35, če prihajajo iz delovnih orga-nizacij) s poprečno oceno 8,0 ali več, naj bi v času postdiplomskega študija opravljali znanstveno-raziskovalno delo, po opravlje-nem magisteriju ali doktoratu pa naj bi jih kaka raziskovalna organizacija zaposlila za nedoločen čas (prav tako so delovne orga-nizacije, ki so svoje delavce poslale na znanstveno-raziskovalno specializacijo, dolžne ponovno zaposliti nove strokovnja-ke). Za vsakega mladega raziskovalca je Raziskovalna skupnostSlovenije prispeva-la določen znesek (giede na vrsto raziskav, ki jih opravlja). Z raziskovalno organizacijo so mladi raziskovalci sklenili enoletne po-godbe, ki jih bodo ob letu podaljšali. Nov način usposabljanja nadomešča staro usposabljanje stažistov. Le-to je bilc določeno z individualnim programom, ki ga ie predpisala katera od raziskovalnih orga- nizacij. To pomeni, da je bilo usposabljanje stažistov večinoma odvisno od dobre volje njegovih nadrejenih. Nov način pa predvi-deva nujno vključevanje mladih razisko-valcev v konkretne programe, ki jih finan-cira RSS (kar je bi!o v času stažiranja prej izjema kot praviio). Sedanji stažisti, katerih doba stažiranja traja 2 leti, naj bi se pravilo-ma preusmerili v izvajanje programov, ki jih že opravljajo mladi raziskovalci, stažiranje pa naj bi se dokončno končalo v letu 1987. Iz celotnega programa veje interes po-rabnika, ta pa je v našem primeru družba (njena predstavnika pa sta RSS in Komite za znanost, raziskovalno delo in tehnologi-jo), ki hoče take produkcijske sile, ki bodo omogočile hitrejši gospodarski razvoj. Se-daj se vprašajmo: kaj je hitrejši gospodarski razvoj? V konkretni situaciji je to imperativ, po katerem mora naša proizvodnja kreniti z večjimi koraki, če noče, da bi postala razli-ka med njo in razvito (zahodno) proizvod-njo še večja, kot je doslej. Na tem mestu ne bomo razmišljali, ali je koncept dohitevanja (dohiteti in prehiteti(!) se spreminja v can-karjanski tek za vozom) ustrezen ali neust-rezen za socialističen način proizvodnje -namesto tega bo potreono razmisliti, če so zagotovljeni vsi pogoji za realizacijo prve stopnice na poti k hitrejšemu gospodarske-mu razvoju. 1. Večkrat je bilo omenjeno, da je pred-nost na strani naravoslovja, tehnologije in mikroelektronike (ker samo modernejše tehnologije omogočajo ponovno gospo-darsko rast). Tak način mišljenja tretira družboslovje in humanistiko kot nekakšno nujno zlo (ki naj se razvija samo v dopolnilo naravoslovju) in »pozablja«, da je nujen skladen razvoj vseh znanosti in da pod poj-mom »drugačna moderna tehnologija« ne gre razumeti le novih aparatur, temveč tudi Ijudi, ki z njimi delajo in se zavedajo, kak-šen družbeni pomen ima njihovodelo. Raz-en tega pa od 900 dipiomantov na naravo-slovnih fakultetah ni niti vsak tretji zaintere-siran za nadaljnji študij (približno 300 razis-kovalcev bi moralo vsako leto prihajati s teh fakultet). Vzrokov za nezainteresiranost je več, zato bo potrebno še veliko dela pri mo-tiviranju študentov. 2. Mladi raziskovaici imajo načeloma vse pravice, ki izhajajo iz delovnega raz-merja, težava pa je v tem, ker večina razis-kovalnih organizacij v svojih samoupravnih aktih še ni opredelila kategorije »mladi raz-iskovalec«. Glede na znesek, ki ga za mla-de raziskovalce izplača RSS, bi morali le-ti imeti OD od 100.000 do J 10.000 din. Na-jvečji OD trenutno znaša 85.000 din, na-jmanjši pa 45.p00. Osebni dohodki komaj krijejo vse stroške odraslega človeka, ki mu preprost izračun pokaže, da naj ne razmiš-Ija o ustvarjanju družine ali o ugodni rešitvi stanovanjskega vprašanja. 3. Prav stanovanjske težave so že danes akutne. Univerza že dolgo ne razpolaga z ustreznim številom stanovanj. Iztega lahko izhaja konsekvenca, da bo v bližnji prihod-nosti ves raziskovalni kader sestavljen samo iz Ijudi, ki živijo v dveh centrih in ki so si vsak zase zagotovili streho nad glavo. Od tod pa do razvoja dveh centrov na rovaš zaostajanja drugih področij je samo korak 4. Sele po prvih generacijah novega rodu raziskovalcev bo mogoče presoditi uspeš- nostnovega koncepta. Toda mladi razisko- valci ze zdaj opozarjajo, da njihovo znan- stveno-raziskovalno delo nemalokrat hro- mijo tudi velike študijske obveznosti, raz- en tega pa se morajo ukvarjati s pedagoš- kim delom (kar ni bilo predvideno) oziroma imajo premalo stikov z mentorji (ker so le-ti preobremenjeni z drugimi nalogami) Vsa zapazanja implicirajo zahtevo po reorgani- zaciji dela v raziskovalnih organizacijah in na fakultetah, katerim so te organizaciie ve- cmoma priključene. 5. Iz nakazanih sprememb lahko ugoto-vimo, da je potrebno načrt «2000 novih raz-iskovalcev do leta 1990« izpopolnjevati V tem procesu pa mladi raziskovalci ne sme-jo pasivno postati končni rezultat akciie temvec morajo biti aktivni, pri spreminjaniu m izpopolnjevanju prisotni subiekti Prve inic.ative so že tu. V načrtu je ustanovitev tIkIiŽ ata mladih raziskovaJcev pri UK ZbMS, ki pa bo lahko področje svojeaa de-lovanja opredelil šele potem, ko bodo na vo jo podatki o delu sto dvanajstih razisko-valcev prvega rodu nove generacije Razen opozarjatija na pomanjkljivostii pa je kljub temu potrebno še enkrat poudariti da je nacrt »2000 novih...« mnoge prebudil iz otopeiosti in pometel z miselnostjo »da se ne da ničesar narediti«. Samo želimo si lahko, da bi bilo takih impulzov še več. JASMIN Pomanjkanje raziskovalnega dela na Univerzi je problem, ki ga občuti vsaj nekaj študentov iz vsake generacije. V preteklem študijskem letu smo ta problem izpostavili na problemski konferenci o znanstveno raziskovalnem delu študentov, ki jo je orga-nizirala UK ZSMS, in problemski konferenci o visokem šolstvu, ki jo je pripravil CK ZKS. Ker se je v tistem času ustanavljala Raz-vojno raziskovalna enota za robotizacijo in ker smo se na konferenci o znanstveno raz- iskovalnem delu siuuemuv t>eznanili z do-kaj uspešnim delom študentskega razisko-valnega tabora, se je porodila misel o usta-novitvi nečesa podobnega. Ustanovili smo mladinsko raziskovalno akcijo ROBOTIZA-CIJA. Naše izhodišče in cilji? Skupina študentov, ki se je odločila, da je njena interesna dejavnost znanstveno raz-iskovalno delo, si mora ustvariti optimalne možnosti za svoj vsestranski razvoj, druž-beno afirmacijo svoieaa načina dela ter po- trditev in utemeljitev svojega družbeneg statusa množičnega nosilca vseh dimenzij znanstveno-tehnološke revolucije. Če po-stavimo naše cilje pod drobnogled, razpo-znamo njihovo večplastnost, takoj pa tudi vidimo, da vseh ne bomo mogli uresničiti v letu ali dveh. Zastavlja se vprašanje, kako cilje uresni-čiti v okviru MRA Robotizacija. MRA vsako leto začnemo z javnim razpisom. Javni raz-pis naznanimo s plakati, razpisi v internih glasilih fakultet, v TRIBUNI in na RADIU STUDENT. Hazpisu siedijo predavanja, po-sveti in ekskurzije, na katerih se vsi udele-ženci seznanijo s problematiko. Prvi posvet letos je JUROB 86, ki ga bomo obiskali v četrtek, 10. 4. 1986, in si hkrati v kongresnem centru Adriatic v Opa-tiji ogledali razstavo in demonstracijo izdel-kov naše industrije. Nato bo sledilo nekaj predavanj in razprav, ki jih bodo pripravili udeleženci akcije, ter obisk ozlroma stro-kovna ekskurziia v nekatere OZDAi uvajajo i I 4---I-- robotizirane linije. Konec maja bomo obli-kovali interdisciplinarno sestavljene sk.upi-ne, ki bodo izvajale MRA v OZD, ki so čla-nice Razvojno raziskovalne enote za robo-tizacijo. Želimo, da bi beseda interdiscipli-narno pomenila prvi mostiček za premosti-tev »prepada« med strokami, da bi cela skupina dojela problem kot celoto, dojela robotizirane linije kot celoto prek strojniš-kih, elektrotehničnih, ekonomskih, organi-zacijskih, socioloških in drugih vidikov. Kaj razen tega lahko študent še pričaku-je? Visokošolske OZD bodo študentom, ki bodb aktivno sodelovali v akciji, to sodelo-vanje priznale kot študentsko prakso. Dolo-čile bodo mentorje s ciljem, da spremljajo strokovno delo študentov, da jih vpeljujejo v raziskovalno delo in da skrbijo za to, da bi udeleženci akcije opravili skupinske ali in-dividualne interdisciplinarne diplomske na-loge. Organizacije združenega dela, v katere se uvajajo robotizirane linije, pa bodo vsestransko podpirale ustanovitev razisko-valnih skupin, sodelovale pri organizaciji poletnih strokovno raziskovalnih akcij v svoji delovni organizaciji, zagotovile sode-lovanje svojih strokovnjakov mentorjev in podpirale vključevanje študentov v tiste raziskovalne ustanove, ki raziskujejo ražvoj novih robotiziranih linij. Menimo, da je po-trebno povedati, da akcija poteka celo leto in da študenti med študijskim letom delajo po svojem programu v laboratorijih fakultet in inštitutov (FS, FE, EF, FSPN, VŠOD, IJS, ZAVAR...). OZD bodo omogočile izvajanje praks in diplom, s tem da bodo za uspešno opravljeno delo zagotovile normalno plači-lo preko študentskega servisa. I i i , SEDAJ VESTE ZA ZAČETEK VSE, OD-ČTIinFMT » Ml *f1• ^Ž^Mf^^Al^iHi-Rn^ 7IV/FI "i.LOČITE SE, PRIDRUŽITE SE NAM NA^/.^^T W ^^*^I^M^;^^. ^.Y?L — PREDAVANJIH V OPATIJI, POSTANITE JUTRI, K AJNE?; EDEN MED 2000 RAZISKOVALCI DO LETA R A ZIS KO VA 1^1" IJA ! študentski časopis stran 13 »Ni še dolgo tega, kar sem tudi sam živel življenje, podobno tistemu, ki ga je tako lepo opisal moj predgovomik,« je povzel mož, ki je vse do tega trenutka mirno ždel v kotu in s tresočimi prsti vztrajno prebiral rožni venec. »Nisem sicer še dolgo med vami, toda upam, da vas nisem napačno ocenil in da se boste izkazali vredni mojega zaupanja. Moja zgodba je nemara še bolj nenavadna od vseh, ki smo jih imeli priliko sUšati do sedaj, a prisegam pri vsem, kar mi je najsvetejše, da je popolnoma resnič-na... To se pravi, še pred zelo kratkim ča-som bi bil tudi sam za vse na svetu ne verjel taki zgodbi, če bi jo slišal iz tujih ust, vendar mislim, da smo na tem kraju zbrani sami takšni Ijudje, ki jim življenje ni prizanašalo; da, upam si celo trditi, da smo bili vsi, vsak po svpje, deležni prav posebne milosti, da smo videli in doživeli stvari, ki večini tjudi ostanejo za vse življenje skrite in nedostop-ne ... toda to še ne pomeni, da te stvari tudi vresnici ne obstajajo, kakor bi radi razgla-sili nekateri... Sicer pa je čas, za začnem ssvojo zgodbo, sodbo o njej pa prepuščam vam. Pripominjam le, da se je vse v resnici zgodilo do pičice tako, kot bom povedal, in vas prosim oproščenja, če bom tu in tam malce dolgovezen. Da bi bolje razumeli dogodek, ki je v toliki meri predrugačil in popolnoma spremenil moje življenje, moram poseči precej nazaj, včas, ko sem tudi sam živel dokaj nemirno in razgibano življenje, življenje, ki se ni od-likovalo po zmernosti in nravnosti, po čed-nostih, ki bi pritikale možu, kot sem jaz, tem-več ravno obratno .. Družba, v kateri sem se kretal tiste dni, se je odlikovala kvečjemu po veliki zagnanosti, s katero smo družno prerešetavali razna vprašanja, ki so se ne-posredno tikala našega življenja in bivanja, pa tudi takozvanih poslednjih resnic člove-ka in sveta ... V tej svoji zagnanosti se nis-mo prestrašili niti najbolj skrajnih posledic, ki bi iz našega razmišljanja in ravnanja lah-ko izšle, in nemara je bila prav v tem naša največja napaka. Zdaj vem, da človek v svojem iskanju ne sme seči preko meja, ki so mu bile začrtane že ob začetku, in ne sme segati v neznano brez dobre roke* ki bi ga vodila, sicer sledi neizogibna kazen in polom. Vsega tega nam takrat ni bilo mar. Iz dne-va v dan smo prirejali velike sprejeme, na katerih se je včasih znašlo tudi prek sto Iju-di, z neverjetno zagnanostjo smo razprav-Ijali o vedno novih in svežih vprašanjih, raz-vijali smo mišljenje v protislovjih in se urili v govomištvu, vse dokler nismo proti jutru vsi utrujeni pozaspali, razen peščice najbolj gorečih tovarišev, ki jim tudi trudapolno ce-lonočno debatiranje ni zmoglo izsesati i/seh življenjskih moči. Pravzaprav so bili to lepi časi, tudi ko jih danes pogledam ... se-veda pa dolgo to ni moglo trajati in kar prav ie, da se je končalo tako, kot se ie. Priznati moram, da sem bil prav jaz sam eden najbolj aktivnih med svojimi tovariši. Sčasoma smo začutili potrebo, da se tudi bolj formalno organiziramo, ustanovili smo skupno blagajno in izvolili izvršni odbor, ki so ga vodili trije tovariši skupaj z menoj. Vseh stvari, ki smo jih počeli, tukaj ne bom navajal, nekatere so nemara znane tudi mnogim izmed vas. Kajti sčasoma smo po-stajali vse bolj predrzni, počenjali smo pravzaprav vse, kar nam je padlo na pamet, in tako raziskovali najbolj skrajne zmoglji-vosti človeškega bivanja. To, da je nekaj to-varišev že prvo leto našega druženja storiio samomor, naj navedem samo za ilustracijo. 7a vse to se nismo menili. niihovo odločitev Ko se je začela zima - zadnja, ki sem jo oživel, preden se je v mojem življenju odigral veliki preobrat - se je tudi v samem društvu začelo nekaj dogajati. Clanstvo se je skrčilo na polovico, nekatere tovariše so na vstjrn iepem začele nadlegovati hude, celo kronične bolezni, da ne naštevam stranskih pojavov, kot so depresije, čedalje ... večje jemanje alkohola in raznih poživil. Na vsem telesu, ko sem ga opazoval prt njego- dolgih sprehodih po zimskih pokrajinah vem početm..................m........... sem čedalje češče zaznaval, kako me v ......."* ..... r\uje padei mrak, smosezbrali pri boga- Predsednik sam je prevzel okrasitev prp-storov. Z neverjetno vnemo, ki je mejila že na blaznost, je skakal sem in tja po kplibi, ustvarjal slike in plakate velike umetniške vrednosti, plezal na stole in omare in razo-bešal svoje stvaritve na najbolj nedostopna mesta, vsako pa je opremil s posebnim znamenjem črne barve. Taisto znamenje gromozanske velikosti je navsezadnje s črno kredo narisal na vsa okna in vrata in, moram priznati, da me je stresal srh po dnu duše gloda neka nerazumljiva skrb. i •\i.L smo pojmovali kot posledico nedoslednosti in slabičevstva, poraz uma, ki se je zbal po-sledic lastnega razmišljanja. Nekaj tovari-šev je tudi odstopilo iz naše organizacije in ti so kasneie prek časopisja sprožili divjo gonjo proti .jreostalim, odrekli so se svojim bivšim nazorom in ppskušali vse, da bi nas onemogočili. Sedaj vidim, da so imeli prav, še pravi čas so se zavedli, kam vse to nei-zogibno pelje, in so hoteli pomagati še os-talim. Sam nisem imel te sreče, ravno na-sprotno, dano mi je bilo ostati pri stvari do konca in na lastni koži okusiti posledice brezsramnega roganja vsem človeškim vrednotam, ki smo jih s takšnim navduše-niem nenehno postavljali pod vprašaj. Zima je pritiskala, postajali smo vsi pasji. Nekaj deset tovarišev se nas je zateklo v le-seno brunarico, ki smo jo - opuščeno - od-krili na enem svojih sprehodov. Vsi smo že zdavnaj opustili svoje redne zaposlitve, de-narja ni bilo od nikoder, pa nam to tudi ni bilo mar, saj smo že davno opustili skrb za potrebe telesa. Sem ter tja je kdo pripravil 1Z nieaa jed iz raznih ostankov, ki se jih je dalo najti po kolibi. V dnu duše smo vsi nekako slutili, da se bliža neizogibni konec. Zapirali smo se vsak v svoj svet, iz kolibe so se vcasih razlegali preklinjanje, razbijanje, jok in stok, pa tudi nečloveški krohot in pravi napadi nerazložljive evforije. Zmanjkovalo je kurja-ve, alkohola prav tako. Kurili smo s pohišt-vom, ki ga je bilo po kolibi dovoli. to obioženi mizi. Mene je bilo že od vsega začetka groza. Predsednik se je povzpel na mizo. Opazil sem, da je oblečen v popolno-ma nova, črna oblačila. Vseh se nas je lotila nekakšna panika. Nekaj čudnega se je do-gajalo. Sam sem se začel nalivati s pijačo, ki je je bilo kar naenkrat v izobilju, a nihče ni vedel, 06 kod. Predsednik je že odpr! usta, da bi spregovoril, a se je v hipu pre-mislil, kot da bi se zbal lastnega glasu. Na-mesto tega je začel plesati po mizi. Česa ta-kega v življenju še nisem doživel. S svojimi gibi nas je kar začaral, nenadoma je bila vsa bajta v gibanju. Tresle so se šipe v ok-nih. Tudi sam sem plesal. Vsi smo bili kot -blazni. Čedalje več sem pil in tudi ostali niso zaostajali. Razlegalo se je zverinsko rjove-nje. Bajta nam je postla pretesna,_divji ples se je preselil na zasneženo polje. Šele tedaj sem opazil bakle, ki so bile razpostavljene okrog kolibe. Ne vem, kdo jih je bil postavil. Plesali smo kot obsedeni. Predsednik je skakal čedalje višje, zdelo se je, kot da hoče skočiti do neba. Na belini zasnežene ^poljane so odsevale grozljive sence naših tfteles. In naenkrat smo vsi hkrati opazili isto: "predsednik ni metal sence! I ega, kar se je zgodiio kasneje, se spo-minjam kot v hudih sanjah. Počasi smo za-čeli ožiti krog. Predsednik, ki ga je, kot nam je postalo takoj jasno, obsedel hudič, vsega tega ni opazil. Bil je kot v transu. Prodal je svojo dušo hudiču. Od tod tudi vsa tista pi-jača in jedača, da o drugih stvareh ne govo-rim. K sreči nas je bilo dovolj, da smo ga ug-nali. Žilavo se je branil. Zadobil je strahovito moč. Praskal je in grizel. Iz grla mu je priha-jalo nerazumljivo golčanje. Nismo se dali. Treba ga je bilo rešiti. Rešiti njegovo dušo, pa čeprav bi mu uničili telo. Izgnati hudiča l Lepega dne smo skienili proslaviti oblet-nico obstoja našega društva. Na iu idejo je prišel bivši predsednik, ki je prav zadnje čase postaja! nadvse čudaški. V kotu kolibe si je omislil ograjen prostorček, kamor ni smel stopiti razen njega nihče, po več ur skupaj je ždel tam kot v nekakšnem transu. A tudi z drugimi so se dogajale čudne stva-ri, tako da se za njegovo obnašanje prav-zaprav nihče ni menil. Kakšna napakai Če bi bil takrat vedel to, kar vem danes, bi se bilo nemara vse skupaj končalo druga-če .. .azdajje,karje, inostane misamoše, da vam povem konec te zgodbe, ki bo ver-jetno za marsikoga poučen. t-reasednikova ideja nam je zopet vlila moči. Pravzaprav ne vem, od kod smo jo čr-pali, vem samo, da je takoj po njegovem govoru v bajti nastal pravi direndaj. Vsakdo se je lotil naloge, ki mu je bila zaupana. Sam sem se odpravil v bližnjo vas po jajca - naloga, ki ni bila tako enostavna, kot se to sliši, saj denarja, kot sem že omenil, že dav-no več nismo imeli. A se je nisem ustrašii. Tudi drugi člani, razen slabotnih in obne-moglih, so dobili vsak svoje zadolžitve. V hipu smo se spomnili vseh zabav, ki smo jih svojčas prirejali v veliko večjem številu, in sklenili, da mora nocojšnia prekašati vse dotedanje. Kot bi slutili/da bo zadnja. Še ti, ki se vsled bolezni niso mogii več premikati, so s svojih improviziranih ležišč sodelovali z raznimi pripombami in predlogi. Vrgli smo ga v bajto. Otepal se je in kri-čal. Prepozno. Pritaknili smo bakle. Les je bil star, suh, hitro je zagorel. Vse je zagore-lo. Šipe s tistimi prekletimi znamenji smo razbili s kamni. Na žerjavici smo spekli krompir. Do jutra smo ostali tam. Velik pre-obrat se je zgodil. Vsi dvomi so izginili. Ne-kaj tovarišev je čudežno okrevalo. Mir se je naselil v naše duše. Nič yeč zablod! Zjutraj so prišli kmetje iz okolice. Pa tudi drugi Ijudje. Nekateri v uniformah. Obsojali so nas. Tudi mene. Niso mogli razumeti. Tega ne razume vsakdo. Pravzaprav mi je vseeno. Spreobrnil sem se. Drugačen člo-vek sem. Upam samo, da sem z zgodbo svojega življenja komu pomagal. Poučna je. Seveda je cena, kisem jo moral plačati, visoka, a meni ni žal. Šele sedaj znam zares ceniti življenje.« J.G. Miler llinmju 14. stran študentski časopis Faust so absolutno enkraten primer v zgodovini rock glasbe. Pojavili so se v Nemčiji, daleč stran od vseh modnih stilov, ki so oplazili Nemčijo in druge dežele v prejšnjih in kasnejših letih. Kljub odločilne-mu direktnemu in indirektnemu vplivu na mnoge kasnejše neklišejske rock bende pa iih vseeno ni v rock enciklopedijah. Preden so postali glasbena skupina v ož-jem pomenu besede, so Ijudje v Faustu od leta 1968 živeli kot komuna in igrali nekaj in-strumentov le za svojo lastno zabavo. Sre-čanje z Uwejem Nettelbeckom je bilo odlo-čilno. Prepričan v potencial, ki ga je njihova glasba predstavljala, jih je usmeril proti uredni karieri. Leta 1971 je bil posnet prvi album, ki je izšel decembra istega leta pri nemškem Polydorju. Takofje začel vzbujati pozomost zaradi svojega presenetljivega videza. Ovitek in plošča sta prozorna. Edina ilustracija na ovitku je rentgenski posnetek stisnjene pesti, nedvomno simbol preteklih političnih bojev. Glasba na tej plošči se po-javlja kot napoved njihovega muziciranja v prihodnosti. Celotno drugo stran zavzema komad Miss fortune (Gospodična sreča ali Ne sreča), ki je bil posnet v studiju brez na-snemavanj. Prva stran vključuje dva koma-da, Why don 'tyou eat carrots (Zakaj ne ješ korenja) in Meadow Meal (Obed na travni-ku). Začne se z zvočnim kolažem, v kate-rem skoz hrapav in predirljiv elektronski zvok prepoznamo dele Satisfaction Rolling Stonesov in All you need is love Beatlesov. To ^rnešno in nespoštljivo posvetilo pop zvezdam je hkrati tudi nakazalo njihovo kasnejše absurdno zajebantske težnje. Na prvem albumu Fausta sta brez dvoma elek-troakustična tehnika in zvočno raziskovanje v rocku prvič uporabljena na tak način, da nistale del aranžmana,temveč nosilca ide-je, torej bistveni del glasbenega dela. Kljub navtefeznemu neredu je prisotna smer: od karnevalskega razpoloženja v Why don't you eat carrots do zaklinjanja v Meadow meat in orgelskega ozadja, ki se topi v hru-pu dežja in grmenia. Mamie is blue (Mamica je žalostna), ne-kakšna elektronska verzija Magme, pri ka-teri se sprašuješ, kateri instrumenti so bili uporabljeni. Sledi ji I got my car and my TV (Dobilsem svojavto in TV), ki je zapeta z ot-roškimi glasovi v karnevalskem vzdušju, toda pomen teksta je jasen. Treba se je za-vedati, da je bila tovrstna kritika v opoziciji -do klasične porabniške družbe tega časa v ZDA in Veliki Britaniji zelo redka. V Evropi in zlasti v Nemčiji pa je bila ali introvertirana (Can, Agitation Free) ali porinjena v simbo-lizem (Guru Guru, Amon DCiul II) in celo v politično satiro (Floh de Cologne). Nasled-nji komad je Picnic on the frozen river (Pik-nik na zamrznjeni reki), ki kaže bežen' pre-blisk še neznanih Faust. Gre za nekakšen svoboden nestrukturiran jazz v okviru izred-nega ponavljajočega se leitmotiva v izved-bi klavirja, pihal in basa. Plošča se potem konča s kratko suito Me lack space-ln the spirit (Primanjkuje mi prostora - V duhu). Ta se začne s sintetičnim vokalom: Put on you,r socks, before you put on your shoes (Obleci si nogavice, preden si obuješ čevlje...) in nadaljuje v cirkuškem vzdušju s finalom kot metafizičnim vprašanjem: I vvonder how long is this gonna last? (Zanima me, kako dolgo bo to trajalo?), in to v tempu starega bluesa v »New Orleans stilu«. Faust Tapes je izšel spomladi 1973 in so ga pri Virgin uporabili za svojo publicitetno kampanjo, saj je bil album izdan v Angliji in prodajan v omejeni nakladi po ceni malih plošč. Faust Tapes niso bili posneti za plo-ščo, ampak so le kolaž posnetkov, ki jih je skupina posedovala v svojih arhivih - šele naknadno, nanagovarjanje firme, jih je iz-dala kot ploščo. (Podobno kot The Ftesi-dents svoj Lp NotAvailable). To je povečalo atraktivnost albuma, ki je skupaj s Faust 1 njihov najboljši album. __________ Faust Tapes se začne z grmenjem, ki eksplodira v melodijo z odštekanim besedi-lom na vrhu elektroakustične medigre: J'ai mal aux dents, J'ai mal aux pieds aussi (Imam zobobol, imam tudi nogobol). Ta re-fren se ponavlja in ponavlja do absurdnosti, je groteskno zaklinjanje ob golem ritmu v stilu Neu. Nato sledi montaža posnetkov te-lefona, korakov in glasov, spremljanih s funky frazo na basu. Tip kolažev, ki so jih kreirali Faust, je poln čudnih vibracij in vo-kalnih efektov, ki se jih nikoli ne naveličaš poslušati. Konec prve strani je nekakšen kli-maks, imitaeija Pink Floyd, ki je rezana in spremenjena pod sintetičnim nožem miksa. Druga stran se začne spet z montažo kao-tičnega kolaža, ki se nadaljuje v čudovit enominutni solo klavirja. (Člani Fausta so FAUST Nlekaj mesecev kasneje, maja in junija 197$, so člani Fausta pomagali trem čla-nofp benda Slapp Happy pripraviti njihov pryi album in jim dali na razpolago svoj stu-dio|fi snemalno znanje. Igrali so vse ritmič-ne dete (bas in bobne) in prispevali nekaj sak^ofonskih delov. Producent Fausta Uwe Nettetbeck pa je produciral ploščo. Sort of je bil v vsakem oziru uspeh, boljša sinteza idej Anthony Moora, Petra Blegvada in Dagmar Krause kot na njihovem kasnejšem albumu pri Virgin. Glasba temelji na izrazito elektrificiranem zvoku, večkrat je dovolj rockerska in zelo čista na konceptualnem nivoju. Izjemen je tako vokal (Justaconver-sation) kot instrumentalni (Who's gonna helpme now) ali preprosto ritmični deli (Sort of, Heading for Koyoto). Ta mojstrovina je po dolgem času spet dosegljiva, saj so jo ponatisnili pri Recommended Records. Pravtako pa so pri tej firmi izdali tudi album Acnalbasac Moon, ki je neizdana verzija al-buma Slapp Happy za firmo Virgin. Tudi tu so jih spremljali člani Fausta. Leta 1974 je basist Faustov Jean Herve Peron spet igral bas kitaro v štirih od enajstih komadov na albumu Slapp Happy. Tokrat je bil bolj v vlo-gi session glasbenika, kot pa udeleženca kolektivne kreacije, kakršna je album Sort of. Opis albuma 5'o har ne bi bil popoln, če ne bi spregovorili par besed o slikah Edda Kochla (9 reprodukcij z vodenimi barvami, ena za vsak komad), ki se navezujejo na Faustovo glasbo in so priložene k ovitku. Gre za zmes surrealizma in naivne umet-nosti. Risbe tega slikarja iz Munchna so ne-navadne, toda zelo efektne. Da bi bilo mo-goče prikazati prostorsko stisko v Me lack space, je na sliki palma znotraj okvira vrat. Za In the spirit pa par sedi na kavču (on ima prašičjo glavo in parklje), pred parom pa je miza, na kateri sta kura in par klobas. Ti kontrasti, ojačani prek situacijske absurd-nosti, so vizualno dopolnilo Faustovi glasbi. Po teh dveh albumih so Faust že priteg-nili precejšnjo pozornost kritikov, čeprav Ijudje razen imen glasbenikov, ki so napisa-na na albumu So Far, niso vedeli ničesar drugega o bendu. Niti tega ne, katere inst-rumente so igrali. Zdi se, da sta bila stebra skupine Faust multiinstrumentalist Gunther VVusthoff (klaviature in pihala) in Francoz Jean Herve Peron (kitara, bas, trobenta, glas). Bobnar je bil VVerner Diermaier in or-ganist Hans Joachim Irmler, vsi pa so bolj ali manj sodelovali pri opredelitvi koncepta in konstituiranju montaže elektronskih efek-tov in elektro-akustičnih delov. Na začetku sta bila v bendu tudi kitarista Rudolf Sosna in Arnulf Meifert. Iz skopih informacij na ovitku je nemogoče ugotoviti, kaj je kdo de-lal, kadar je bend snemal. Vloga Uweja Net-telbecka, ki je ni lahko definirati, je prav tako zavita v meglo. Krožile so govorice, da je bil on katalizator faustovskega delirija, siva eminenca skupine in končno njen najpo-membnejši član. Drugi album So Far(Doslej) je bil posnet leta 1972 in izdan v začetku 1973. Tokrat sta bila ovitek in plošča z nalepkama popol-noma črna. Na tej plošči je mogoče najti več vplivov in povezanosti z glasbo drugih in poslušalci kot na prvi. lt'sarainydaysun-shine girl je uvod - sedem minut težkega in monotonega ritma bas bobna, ki spominja na mračno pesimistični aspekt Velvet Un-derground. Je prava žalostinka s svojo brezpomembno liriko, ki se ponavlja: lt's a rainy day sunshine babe, it's a rainy day sunshine girl (Deževen dan je sončna dek-lica). Naslednja pesem je Ont he way to Abamae (Na poti vAbamae), kratka prekini-tev splošne napetosti - nekoliko anahronis-tična melodija s srednjeveškimi prizvoki, zaigrana z akustično kitaro, orgelskim ozadjem in zvoki flavte. Nato pa No harm (Brez poškodbe). Deset izrednih minut or-gel in pihal; te so združene v krešendo, omehčan v prasketanje in šelestenje sinte-tizatorja, ki je hkrati uvod kitarski melodiji v stilu rocka petdesetih let ob ozadju, ki ga gradijo bobni in trobenta. Na vrhuncu se pojavi lirika, polna Zappovskega humorja: Daddy took a banana, tomorrovv is sunday (Očka je vzel banano, jutri je nedelja). Druga stran je prav tako bogafa. Najprej naslovni komad So far, himna, ki bi bila lah-ko otroška pesmica, če bi ne bilo elektro-akustičnega ozadja, ootem pa odtrgana Kot Can so tudi Faust imeli svoj lasten studio, kijebil opremljenakletnafarmi vse-vernonemškem kraju Wumme. Težko si je predstavljati, kaj bi člani benda delali brez teh možnosti, saj so tako lahko konstantno igrali in raziskovali svoje zmožnosti do maksimuma. Vsekakor so bili Faust najradi-kalnejša evropska rock zasedba svojega časa. Posedovali so originalnost, ki ni bila zgrajena na ameriških ali angleških teme-Ijih niti na klišejih takratnega evropskega progresivnega rocka. Ustvarjali so glasbo ekscesa, polno blaznosti. Na kratko: glas-bo, zgrajeno na ekstremih. Toda obstajal je še en aspekt skupine, ki ga ne smemo pre-zreti. To so njihovi vpadi v »praznično« (kar-nevalsko, cirkuško, himniško itd.) glasbo. V sedanjem, pretežno funkcionalnem rocku je to vse preveč pozabljen vir glasbene in-spiracije. Originalnost Faustov pa je bila tudi v tem, da so med vsemi temi raziičnimi elementi v svoji glasbi uspeli doseči deli-katno ravnotežje. Ma začetku leta 1973 je skupina prežive-V tem casu je bila firma Virgin kot založnik plosc na začetku in je imela direktorja pol-nega dinamičnih idealov, ki so se Faustu pnlegali kot rokavica. Tako so bili skupai z Mikom Oldfieldom prvi, ki so podpisali po-godbiz Richardom Bransonom. Kaj je bilo z Virgm kasneje, je znano, toda ne smemo pozabiti čudovitih albumov, ki jih dolguje-mo tej firmi. bili verzirani tudi na polju normativne glas-be.) Nato sledi druga montaža (vedno ta fasciniranost z elektroniko) dveh pesmi, v kateri sta kombinirana hipnotični ritem in metalni zvok. Album se konča s poemo, ki jo v francoščini recitira Jean Herve Peron ob spremljavi akustične kitare. To je dolg tekst - abstrakten, impresionističen in poln absurdnosti. Faust so ta zaključek izvedli briljantno, vskladu z imidžem svoje glasbe, kot zmes surrealizma in surovosti. Gofa spremljava arpeggiov na akustični kitari kreira totalni faustovski duh. »^¦¦¦¦¦^»^»'»^^^^'»^******^^^^^^^^^^« Faust Tapes je izšel v Angliji v času, ko se je okoli benda zaradi prvih dveh albu-mov in najave turneje že širila legenda. Oktobra 1972 so bili trije člani Fausta (Dier-maier, Sosna in Peron) v svojem studiju v Wummu spremljevalni glasbeniki avantgar-dnega umetnika in violinista Tony Conrada, prijatelja minimalistov Terryja Rileya in La Monte Younga. Pod vodstvom Uweja Net-telbecka so posneli album Outside the dream syndicate. Prva stran je naslovljena z The side of man and womankind. To ie hipnotični ritem od začetka do konca, ki sestoji iz svojevrstnega ritma bas bobna in violinskega sola, toda le v linearni liniji. Dru-ga stran z naslovom The side of the ma-chine poseduje bolj fleksibilen ritem, pre-boden s stalno navzočnostjo violine. Med ritmično potjo, ki se dotika nove ameriške glasbe, je stalno čutiti tudi elemente ev-ropske srednjeveške glasbe. Pogosto je prisotna iluzija statičnosti, kot da bi čakali na nekaj (kaj?), toda nič se ne zgodi. Ta al-bum, izdan sredi leta 1973, je uvedel na sceno firmo Caroline, ki je bila v okviru Vir-gin namenjena marginalni glasbi. Na žalost je bila firma kasneje ukinjena.__________ Kmalu za izidom Faust Tapes je bend posnel svoj četrti atbum Faust IV v Manor studijih. Začenja se s komadom Krautrock, dvanajstimi minutami nenavadne intenziv-nosti, z zvoki in šumi v ozadju, zmiksanimi skupaj s kitarami, ki dosegajo stopnjo nasi-čenosti. Ves ta zvočni kaos potencirata su-rov ritem in še zlasti zgoščen miks. Zanimi-vo je, da je ta komad prav gotovo nehote postal komercialna tema rocka kislega ze-Ija (krautrocka), ki v resnici ni nikoli obstajal - razen v glavah nekaterih kritikov in distri-butorjev ter v denarnicah naivnih kupcev in Ijubiteljev. Ironično je, da so se gramofon-ske družbe začele zanimati za Novo nem-ško rock glasbo šele, ko je večina akterjev začela izgubljati velik del svoje originalno-sti. Vivela Trance benda Amon Duul, Future Days bendaCa/7 \n Faust IVso trijedobri al-bumi, toda originalna identiteta teh treh sku-pin (lahko bi navedli tudi druge primere) je v veliki meri izginila. Amon Duul so kristaii-zirali svojo blaznost s Phallus Dei in Tanz der Lemminge v bolj zanesljivo in čisto glasbeno obliko, Can so šli iz avantgar-dnosti Canaxis V ter hipnotičnega nasilja Tago Mago in Ege Bamyasi v nekaj preči-ščenega in razpršenega, Faust pa so ubrali podobno pot. To ilustrirata tudi zadnja dva komada na_ prvi strani Faust IV. The sad skinhead (Žalostni obritoglavec) je kratek komad, ki spominja na pesem Moonshine skupine Can na Future Days. Je nekoliko bolj gol, toda z enako prirejenimi zvoki in šumL______________________________ Nato pa sledi Jennifer, preveč monoto-ne, nikoli dokončane slabe sanje. Druga stran se začne z izrednim instrumentalom, tri minutnim Justa second (Samo trenufek), popolno osmozoelektričnih ter prej posne-tih in deformiranih zvokov. Sledi ji suita Pic-nic on the frozen river, kjer Faust kopirajo sami sebe z odlomkom s So Far. V naslednji skladbi Lauft... heisst das es lauft oder es kommt bald... lauft (približno: Teci, drugače bo kmaluprišlo) nas Jean Herve Peron sva- I can no longer afford to loose my teeth, I can no longer afford to loose my time (Ne morem si več privoščiti, da izgubljam svoje zobe in čas). Boben je metronomski kljub sladkemu hrepenenju melodije. Velika Faustova stvar. Album se konča s koma-dom, ki datira v čas snemanja komadov za So Far in je bil takrat izdan na singlu kot B stran So Far, lt's a bit ofpain. lt's a bit of pain to be safisfied, but it's alright (Nekaj boleči-ne je, da si zadovoljen, toda v redu je). Med svojim koncertnim obdobjem so imeli najzanimivejše predstave v prvi polo-vici leta 1973 na posameznih nastopih, kot so bili tisti v Batachlanu, v Parizu ali v Bir-minghamu. »Live kariera« je bila nujna za člane Fausta, ker je pomenila zagovor nji-hovih glasbenih idej v direktnem soočenju z občinstvom. Toda po drugi strani je posta-vila publiko nasproti skupini, ki je bila v krizi. Če so Faust Tapes resnično posnetki njiho-vih in naših fantazij, so njihovi koncerti po-kazali popolno pomanjkanje motiviranosti. In potem je bila angleška turneja s Henry Cow, ki so jo organizirali pri Virgin in jo^v tis-ku oznanjali kot »zelo komercialno«. Šlo je. za okoli dvajset nastopov - od 21. septem-bra do 27. oktobra 1973. Za občinstvo je bilo to bolj odkritje Henry Cow, ki so na tej turneji promovirali svoj prvi album Legend, kot pa Faust, čeprav sta se jim v tem času pridružila Peter Blegvad (ex Slapp Happy) in Uli Trepte (ex Guru Guru). Kitarist razpad-lih Henry Cow Fred Frith sespominja: »Večji del turneje so bili bolj slabi, le enkrat ali dvakrat se je (ahko videl bežen utrinek tiste-ga, kar so res veljali. To je bilo zarne zelo depresivno, ker sta se mi njihov prvi album in Faust Tapes zdela enkratna. Večina stva-ri, ki so jih igrali, je bila z drugega albuma in nekaj s četrtega. Zelo močna in prostaška osebnost Jean Herve Peron je bit brez dvo-ma najbolj interesanten med njimi -tudi kot glasbenik na odru. Bili so trenutki, ko se jim je pridružil Geoff Leigh in igral z njimi.« (V Ljubljani smo ga pred časom videli kot vod-jo Black Sheep.) Da, tako je bilo to, nekaj prebliskovgenialnosti, medtem ko premalo artikulirane ideje niso mogle biti konkretizi-rane in so se pogrezale v obskurni kaos na meji znosnega. To je bila glasba, ki je bila neprimerna za odersko izvedbo, še zlasti pa za nevpeljana oziroma nevajena ušesa. In končiio: katero občinstvo bi lahko spreje-lc bend, ki si na odru prižge televizor, da bi jim hitreje minil čas? Faust so razpadli konec leta 1973, ali bolj točno, prispeli so do konca svoje poti. Tu ni prostora za nostalgijo, saj Faustova izkuš-nja ni mogla trajati, kajti delirij, norost in raz-iskovanje nikoli ne morejo iti skupaj s ko-mercialnim uspehom v katerikolii obliki umetnosti. Pomembno pa je, da smio v teh dveh letih dobili od njih štiri albume. To dol-gujemo Uweju Nettelbecku, producentu in usmerjevalcu njihove vizije. Faust so pre-nehali obstajati, ko jih je zapustil. Ko so pri Recommended Records pred par leti ponatisnili njihove štiri albume in iz-dali še dva singla, so se le-ti prodajali veliko bolje kot prej. Komadi na teh singlih so na-slovljeni Extract from Faust Party. Odlomek s teh žurov se je pojavil tudi na dvojnem Re-commended Records samplerju, skupaj s še neizdanimi posnetki skupin rocka v opo-ziciji, kot so Henry Cow, Univers Zero, This Heat, The Residents itd. Faust so bili skupaj s Henry Cow in Magmo najbolj pomembna in vplivna evropska kreativna rock skupina v sedemdesetih letih, zato ni čudno, da jih nekateri glasbeniki izrecno navajajo kot svoj dominantni vpliv in inspiracijo. Čeprav so le s težavo prezentirali svoje ideje na odru, te ideje niso mrtve. Faust so bili pio-nirji deviantnega rocka, kombiniranega s konkretno in elektronsko glasbo ter efekti s trakov, Ta danes živi naprej oziroma je do-bil nove oblike, ustrezne novim razmeram. Ni naključje, da na ta nemški bend pogosto asociirajo pri opredeljevanju novejših roc-kovskih raziskovafgev, kot so This Heat, Chrome, Pere Ubu, Throbbing Gristle, zgodnji Cabaret Voltaire, Negativland, DDAA, Einsturzende Neubauten, Laibach itd. The Residents so Faustovi zakoniti dedi- ci. Mefisto je torej zgrešil svojo tarčo. A.L. PP 1391 študentski časopis stran 15 **** ******* NARCIS 3TLU8ROCI 3ŠAH V OJI8AJO GLEDALlSČE ABADDON Vera kaj mi je storiti. Zbogom gospod Plk. Zbogom gospa. ZBOGOM, GOSPOD PIK Abaddon ae zazre proti nam. In nebo se nam ruši na glavo. Arta je zadrževala solze. Vedela je,da je montaža končana. Abaddon se zazre proti njej. LEPOTA KRUTOSTI 1O.,11.,12. aprila ob 21 v Kapelici na Kersnikovi 4 IN MEMORIAM ZA DOLOCEN CAS VAS(NAS) JE ZAPUSTIL TONE BRICMAN Zalujoči: staro in novo predsedstvo UK ZSMS SDK ODGOVORNIUREDNIK LEKTOR: / * TEHNIKA: IZDAJATELJSKISVET: iTuRK DANILO (predsednik),MARTA MACEDONI, BOJAN KLENOVSEK,IDA NOVAKJ ALEŠ KARDELJ,BREDAPAPE2',BqGOMIR KOVfACBORIS KONONENKO |P'S' ostali člani uredništva in izdajateljskega sveta niso bili izvoljeni ali pa še niso potrjeni AM E N