GEOLOGIJA 33, 233-287 (1990), Ljubljana
UDK 551.73.76,77:551.24(497.12) = 863
Geološke razmere na Orlici
Geological setting of the Orlica mountain
Bogoljub Aničić
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Zgornjekarbonske in spodnjepermske plasti ne vsebujejo fosilnih ostankov in
so vsled tega združene v permokarbon. Zastopane so s skrilavimi glinovci, kreme-
novimi peščenjaki in konglomerati. Kontinentalno-lagunske srednjepermske grö-
denske piasti sestoje iz rdečega meljevca in glinovca. Spodnjemu triasu pripadajo
dolomit, lapor, meljevec in apnenec. V aniziju je dolomit. Ladiniju pripadajo
skrilavi glinovci, ploščasti apnenci, diabazi in tufi. Norij in retij sta pretežno
v dolomitnem razvoju in le deloma v faciji dachsteinskega apnenca. Vrhnja jura in
nižji del spodnje krede sta v razvoju biancone apnenca. Hauteriviju in barremiju
pripada lapornati apnenec z rožencem. Aptij, albij in cenomanij so v flišnem
razvoju. Med terciarnimi kameninami, ki obkrožajo Orlico, so najstarejši egerijski
kremenovi peski in peščenjaki z vložki glinovcev in laporjev. V badeniju, ki leži
transgresivno na starejših kameninah, dobimo litotamnijski apnenec, apnenčev
peščenjak in lapor. Sarmatijske starosti so apnenčevi peščenjaki, peščeni in
glineni laporji ter pesek. Panoniju pripada lapor, pesek in peščenjak. Pliocen pa je
zastopan pretežno s kremenovim peskom.
Orlica z obrobjem pripada vzhodnemu podaljšku Posavskih gub in predstavlja
tektonsko močno razkosano antiklinalo. Poleg nagubanih so prisotne tudi narivne
strukture. Številni prelomi potekajo v smereh NW-SK in SW-NK.
Abstract
The Late Carboniferous and the Early Permian beds are devoid of fossil rests,
and have been therefore mapped together as the Permo-Carboniferous. They are
represented by clay-shales, quartz sandstones and conglomerates. The Middle
Permian continental-lagoonal Val Gardena beds consist of red siltstone and
claystone. The Lower Triassic is built up by dolomite marl, siltstone and lime-
stone. The Anisian sediment consists of dolomite. The Ladinian includes clay-
shales, platy limestones, diabase and tuffs. The Norian and the Rhaetian beds
exhibit dolomitic facies prevailingly, partly also that of the Dachstein limestone.
The Upper Jurassic and the lower part of the Lower Cretaceous are characterized
by the Biancone limestone. The marly limestone with chert is Hauterivian and
Barremian in age. The Aptian, Albian and the Cenomanian are represented by
flysch sediments.
The earliest Tertiary sediments, which surround the Orlica mountain, are
Egerian quartz sands and sandstones intercalated with claystones and marls. The
Badenian, which unconformably overlies the older rocks, consists of the lithot-
hamnian limestone, calcareons sandstone and marl. Sarmatian in age are the
234	Bogoljub Aničić
calcareous sandstones, sandy and clayey marls and sand. Marl, sand and sand-
stone appartain to the Pannonian. The Pliocene is represented predominantly by
quartz sand.
The Orlica mountain and its surroundings belong to the eastern extension of
the Sava folds. Tectonically, it is a strongly dissected anticlinal structure in which
folded and overthrusted elements are evident, together with numerous faults
running NW-SE and SW-NE.
Uvod
Med kartiranjem za Osnovno geološko karto SFRJ, list Rogatec, sem (skoraj ves)
južni del slovenskega dela lista izbral za svoje magistrsko delo. Raziskano ozemlje
zavzema Orlico in njeno okolico. Leta 1978 je pri geološkem kartiranju sodeloval tudi
Petrica, leta 1980 pa je reambulacijo ozemlja Orlice opravil avtor sam.
Objavljeno delo je torej magistrsko delo in sem ga izdelal pod vodstvom mentorja
profesorja dr. Ramovša. Za nesebično pomoč pri izdelavi naloge ter za določanje
spodnjetriasnih mikro- in makrofosilov se mu najlepše zahvaljujem.
Topla zahvala Rijavčevi, Šribarjevi in Škerljevi za mikropaleontološke analize,
Pavšiču za preiskave nanoplanktona, Krivičevi in Kolar-Jurkovškovi za analize
konodontov, Silvestrovi in Ogorelcu za sedimentološke preiskave in Hinterlechner-
Ravnikovi za petrografske preiskave. Vsem avtorjem se tudi zahvaljujem za soglasje,
da priložim fotografije fosilov. Hvala tudi Grmu in Gantarju za izdelane fotografije.
Materialne stroške pri izdelavi magistrskega dela je prevzel Geološki zavod
Ljubljana, za kar se vsem članom kolektiva iskreno zahvaljujem.
Lepo se zahvaljujem prof. dr. Buserju uredniku geologije za nasvete in pomoč pri
nastajanju tega članka. Hvaležen sem tudi Karerjevi za lepo narisano karto in skrbno
pripravljene priloge.
Geografski opis
Raziskano ozemlje obsega hribovje Orlice in njegovo obrobje. Njegova meja
poteka na severu ob črti Gorjane-Podsreda-Polje, na jugu ga omejuje vzporednik 46°
00' severne geografske širine, na zahodu poteka njegova meja ob črti Vojsko-
Kostanjek, na vzhodu pa ob Sotli in ob črti Bukovje-Drenovec (si. 1, 2).
Obravnavano ozemlje predstavlja vzhodni podaljšek Posavskih gub, ki tonejo
proti vzhodu pod terciarne plasti. Hribovje Orlice slemeni v smeri jugozahod-
severovzhod. Relief raziskanega ozemlja je raznolik in je odvisen od geološke
zgradbe. Pretežni del ozemlja je sestavljen iz dolomita in apnenca, ki oba sestavljata
višje hribe (si. 3).
Najvišji vrhovi v hribovju Orlice so Orlica (626 m). Veliki vrh (701 m), V. Trbojnik
(653 m), V. gora (684 m), Intermedija (662 m), Denžičev breg (588 m), Rošce (619 m), V.
Špiček (693 m), V. Vagla (667 m), Kunšperk (597 m) in Marjeta (507 m). Posebno na
severnih pobočjih so globoke grape. Ozemlje je večinoma pogozdeno in slabo nase-
ljeno.
Skoraj z vseh strani obrobljajo Orlico terciarne plasti, ki so mehke ter proti eroziji
in denudaciji malo odporne, kar se odraža v reliefu. Pokrajino označujejo prijazni
grički, zelo gosto je naseljena in zelo dobro obdelana. Zlasti so značilni bizeljski
vinogradi. Gozda je malo.
Hidrografska mreža je sorazmerno dobro razvita. Na severnem delu raziskanega
ozemlja teče reka Bistrica in odvaja potoke s severnega pobočja Orlice v Sotlo. Drugi
Geološke razmere na Orlici	235
potoki tečejo v Sotlo ali neposredno v Savo. Večji potoki so Sušica, Orliški potok,
Močnik, Dramlja, Trebčica, Glog in Čehovec.
Na kartiranem ozemlju ni večjih mest. Pomembnejši kraji so Podsreda, Trebče,
Bistrica ob Sotli, Kunšperk, Kostanjek, Križe, Pečice, Pavlova vas, Bizeljsko in
Bizeljska vas.
Prometno omrežje je sorazmerno gosto. Ob severnem robu raziskanega ozemlja
pelje asfaltna cesta Brestanica-Senovo-Bistrica ob Sotli z odcepom v Podsredi proti
Kozjemu in Šentjurju. Pomembna je cesta Bistrica ob Sotli-Bizeljsko-Brežice kot
nadaljevanje ceste Celje-Podčetrtek-Bistrica ob Sotli. Pri slednji je še odcep ceste
Kumrovec-Hrvatsko Zagorje-Zagreb. Ob reki Sotli teče asfaltna cesta Klanjec-
Bizeljsko.
Poleg teh cest so tu še številne makadamske in gozdne ceste, ki so speljane preko
vse Orlice v vseh smereh.
Ob severovzhodnem robu terena poteka železniška proga Celje-Kumrovec-Zapre-
šič.
Pregled dosedanjih geoloških raziskav
Med prvimi raziskovalci geologije teh krajev sta bila Lipoid in Stäche.
L i p o 1 d je leta 1858 (a, b) prvi obravnaval »krške« in »velikotrnske« sklade v Krškem
hribovju in južno od Orlice. V »krške« sklade je uvrstil apnence s školjkastim lomom
in številnimi roženci, kot »velikotrnske« sklade pa je izločil lapornate skrilavce,
peščene skrilavce in temne apnence z rožencem. Njihove starosti ni mogel določiti,
zato je uvrstil »krške« apnence med hallstattske, »velikotrnske« skrilavce pa med
rabeljske sklade. Nad njimi je pri Podsredi ugotovil dachsteinski dolomit. Stäche
(1858) je opisal neogenske plasti.
Zollikofer je v letih 1861 in 1862 raziskoval ozemlje med Savo in Dravinjo.
Naredil je tudi geološko karto Orlice, Bohorja in Rudnice. Triasne plasti je razdelil na
werfenske in guttensteinske apnence, hallstattske apnence in dolomite. Kot nasled-
nje višje ležeče sklade navaja avtor krške in velikotrnske plasti. V spodnji del triasa je
uvrstil sljudne peščenjake in skrilavce. Ladinijskim skladom je pripisal karbonsko
starost (kot ziljski). Guttensteinski apnenci so v tesni zvezi z werfenskimi plastmi in
sestavljajo njihov zgornji del. Avtor je na več krajih ugotovil dolomite, ki ležijo na
velikotrnskih skladih; mislil je, da pripadajo dachsteinskim skladom. S tem je določil
starost »krških« in »velikotrnskih« skladov, in sicer zgornji trias.
Stur je 1864 leta raziskoval na južnem Štajerskem in je menil, da tam ni
dachsteinskega apnenca, temveč da pripadajo te plasti hallstattskemu apnencu. Leta
1871 je bila tiskana njegova geološka monografija celotne Štajerske.
Gorjanovič-Kramberger je leta 1904 napisal tolmač za hrvaški del geolo-
ške karte Rogatec-Kozje v merilu 1:75.000. Izločil je werfenski skrilavec, školjkoviti
apnenec in dachsteinski apnenec z Desiničke gore. Kuna gore in Brezovice. Na
Cesarskem brdu v nadaljevanju Orlice je opisal školjkoviti apnenec, svetli apnenec in
dolomit. Leta 1908 je napisal tolmač za sosednji list Zagreb.
Leta 1907 je bila v merilu 1:75.000 natisnjena Dregerjeva geološka specialka
Rogatec-Kozje. Na Orlici je avtor ločil karbonske skrilavce in peščenjake, werfenske
plasti, školjkoviti apnenec, wettersteinski apnenec in dolomit, wengenske plasti in
pietra werde ter diabaz in diabazni tuf. Od terciarnih kamenin je izločil oligocenske
premogovne tvorbe, rogovačni trahitni tuf, morski lapor in lapornati peščenjak,
litotamnijski apnenec, sarmatijske in kongerijske plasti.
SI. 1. Geološka karta Orlice
1 Aluvij; 2 Kremenov pesek z redkimi vložki gline in peščenega laporja (pontijska stopnja);
3 Glinasti in peščeni lapor z vložki peska in peščenjaka (panonijska stopnja); 4 Lapor, glinasti
lapor, pesek in peščenjak (sarmatijska stopnja); 5 Lapor, peščeni lapor in lapomati apnenec
(badenijska stopnja); 6 Litotamnijski apnenec, apnenčev peščenjak in konglomerat (badenijska
stopnja); 7 Kremenov pesek, peščenjak z vložki peščenega laporja in peščene gline (egerij);
8 Skrilavi glinovec, kalkarenit in apnenčeva breča. Ponekod v spodnjem delu ploščasti apnenci
z roženci (Biancone); 9 Plastoviti apnenec - dachstein (norijska in retijska stopnja); 10 Masivni
zrnati dolomit (norijska in retijska stopnja); 11 Spilitizirani diabaz in njegov tuf (ladinijska
stopnja); 12 Skrilavi glinovec, apnenec z rožencem, kalkarenit, droba in tuf (ladinijska stopnja);
13 Masivni dolomit, ponekod skladoviti in dolomitni lapor (anizijska stopnja); 14 Dolomit,
oolitni in lapomati apnenec, sljudnati glinovec in peščenjak (sp. trias); 15 Kremenov peščenjak,
konglomerat in skrilavi glinovec (gröden); 16 Menjavanje skrilavega glinovca, kremenovega
peščenjaka in konglomerata; 17 Geološka meja; vidna, pokrita, postopna; 18 Pokrita erozijska
meja; 19 Vpad plasti, horizontalne plasti; 20 Prelom, pokrit; 21 Nariv, pokrit; 22 Morska
makrofavna; 23 Morska mikrofavna; 24 Konodonti; 25 Nanoplankton; 26 Pojav bakra; 27
Kamnolom gradbenega kamna; 28 Peskokop
Fig. 1. Geologie map of the Orlica mountain
1 Alluvium; 2 Quartz sand with rare inclusions of clay and sandy marl (Pontian); 3 Clayey and
sandy marl with inclusions of sand and sandstone (Pannonian); 4 Marl, clayey marl, sand,
sandstone (Sarmatian); 5 Marl, sandy marl and marly limestone (Badenian); 6 Lithothamnian
limestone, calcareous sandstone and conglomerate (Badenian); 7 Quartz sand and sandstone,
intercalated with sandy marl and sandy clay (Egerian); 8 Clayey slate, calcarenite and calcare-
ous breccia. In some places of the lower part partly limestones with chert (Biancone); 9 Bedded
limestone - the Dachstein (Norian and Rhaetian); 10 Massive and granular dolomite (Norian
and Rhaetian); 11 Spilitized diabase and its tuff (Ladinian); 12 Clayey slate, limestone with
chert, calcarenite, greywacke and tuff (Ladinian); 13 Massive dolomite, in some places thickly
bedded and dolomitic marl (Anisian); 14 Dolomite, oolitic and marly limestone, micaceous slate
and sandstone (Lower Triassic); 15 Quartz sandstone conglomerate, slate (Val Gardena beds);
16 Alternation of slate, quartz sandstone and conglomerate; 17 Geologic boundary: visible,
concealed, gradational; 18 Concealed erosion boundary; 19 Strike and dip: measured, horizon-
tal; 20 Fault, covered; 21 Thrust, covered; 22 Marine macrofauna; 23 Marine microfauna, 24
Conodonts; 25 Nannoplankton; 26 Copper occurrence; 27 Quarry of building stone; 28 Sand-pit
238	Bogoljub Aničić
SI. 2. Geološki stolpec Orlice in okolice
Fig. 2. Geologie column of the Orlica mountain and its surroundings
Geološke razmere na Orlici	239
SI. 3. Velika Špegla, Velika Vagla (667 m) in Veliki Špiček (639 m). Osrednji del
Orlice, proti jugu so na triasne kamenine odložene kredne in terciarne kamenine
Fig. 3. The Velika Špegla, Velika Vagla (667 m) and Veliki Špiček (639 m) peaks in
the central part of the Orlica mountain, consisting of the Cretaceous and Tertiary
beds southwardly overlying the Triassic rocks
Leta 1920 je Dreger izdal tolmač k že omenjeni geološki karti Rogatec-Kozje
v merilu 1:75.000 in opisal vse na karti izločene stratigrafske člene.
Leta 1923 je izšla Vettersova (1922/23) geološka karta republike Avstrije in
sosednjega ozemlja v merilu 1:750.000. Na Orlici je avtor izločil karbonske, w^erfen-
ske, anizične in ladinijske plasti ter bazične kamenine. Med terciarnimi kameninami
omenja tufe kislih kamenin, sladkovodni oligocen, spodnji in srednji miocen, sarma-
tij v brakičnem razvoju ter panonijske in pontijske plasti.
Leta 1939 in leta 1940je Munda raziskoval širše področje senovškega premogov-
nika, tj. brestaniško terciarno kadunjo. S svojimi raziskavami je zelo veliko prispeval
k spoznavanju stratigrafije terciarja.
Rakovec je leta 1946 opisal vulkanizem v triasu na Slovenskem. Menil je, da so
bili vulkani aktivni v buchensteinu in wengnu. Leta 1950 je podal pregled o psevdo-
ziljskih skladih in njihovem nastanku. Na L geološkem kongresu je prikazal pregled
tektonske zgradbe Slovenije, kjer je opisal tudi nagubano zgradbo Posavskih gub
(1956).
Duhovnik je ob primerjavi vulkanskih kamenin Slovenije in Čme Gore leta
1953 ugotovil, da je moralo priti do več vulkanskih faz skupaj in da so dokazi za to
tudi na raziskanem ozemlju. Leta 1956 je opisal razvoj magmatskih in metamorfnih
kamenin v Sloveniji.
Leta 1956 je Germovšek podal razvoj mezozoika Slovenije. Med drugim je
opisal svetlo do temno sivi ploščasti apnenec z roženci na Rudnici, Bohorju in Orlici.
240	Bogoljub Aničić
Nadalje piše tudi o klastitih in tufskih plasteh z vložki srednjebazičnih predodrnin,
končuje pa z mislijo, da imamo lahko to serijo kamenin za nadaljevanje bosenske
roženčevo ofiolitske serije.
Nosan in Grad sta leta 1955 opisala stratigrafske in tektonske razmere na
Bohorju s posebnim poudarkom na rudnih pojavih. Orudene plastovite dolomite sta
avtorja uvrstila v anizijsko stopnjo.
Nosan je na I. jugoslovanskem geološkem kongresu leta 1956 prikazal razvoj
oligocena in miocena v Sloveniji. Opisal je terciarne laporje in peske, ki obrobljajo
Orlico skoro z vseh strani.
Pleničar in Nosan sta leta 1958 pisala o paleogeografskih razmerah terciar-
nega obrobja v Sloveniji. Opisala sta posamezne terciarne člene v zalivu, segajoče od
Panonskega terciar j a proti zahodu.
Ramovš je 1958. leta raziskoval širšo okolico Krškega in Velikega Trna (1958 a,
b). Obravnaval je problematiko »krških« in »velikotrnskih« skladov in prišel do
sklepa, da »krški« skladi ne predstavljajo enotnega stratigrafskega člena. Dodgnal je,
da pripadajo delno ladinijski stopnji in delno zgornji kredi. Zato predlaga, da se
opusti uporaba Lipoldovih »krških« skladov kot stratigrafskega pojma. Iz ladinijskih
kamenin omenja nekoliko južneje od raziskanega ozemlja, pri Sv. Janezu nad Vid-
mom, v kremenastem apnencu s tufi najdbo školjke iz rodu Daonella. Avtor trdi za
dosedanje »krške« sklade v okolici Krškega, da so pretežno zgornjekredne starosti, na
podlagi mikrofavne pa meni za večji del »velikotrnskih« skladov, da pripadajo
zgornji kredi.
Leta 1958 je tudi Ž leb ni k dal svoj prispevek k stratigrafiji »velikotrnskih«
skladov. Na Lip o Ido vi geološki karti so bile pod pojmom »velikotrnski« skladi
združene vse stopnje triasa, celo werfen. Avtor je na več mestih našel zelo bogato
foraminiferno favno, na podlagi katere je menil, da pripada pretežni del »velikotrn-
skih«skladov zgornji kredi.
Grad je leta 1967 pisal o geologiji Kozjanskega. Izdelal je tudi geološko karto.
Prikazal je geološke razmere na ozemlju vzhodnih Posavskih gub med Rudnico,
Bohorjem in Orlico. Izločil je karbonske, triasne, kredne, terciarne in kvartarne
sedimente. Med triasnimi skladi je omenjal skitske plasti, ki so razvite v obliki sivega
in rumenega plastovitega dolomita, lapornatega apnenca in peščenega skrilavca.
Nadalje je izločil ladinijske sklade. Mednje je prištel izlive diabaza in njihove tufe,
temno sivi ploščasti apnenec in glinasti skrilavec. Menil je, da sega del dolomita in
sivega apnanca še v zgornji trias, kar dokazujejo preseki megalodontov pri Kozjem.
Kuš čer je leta 1967 nadrobno obdelal zagorski terciar, kar je bil velik prispevek
k poznavanju terciarja.
Prelogovič je 1970. leta prikazal neotekotonska dogajanja med Orlico, Samo-
borsko goro in Medvednico.
Ramovš je leta 1970 opisal stratigrafske in tektonske probleme triasa v Slove-
niji. Prikazal je problematiko meje med paleozoikom in mezozoikom, kjer meja
perm-trias nikjer ne temelji na ortokronologiji ali na parakronologiji. Številni pro-
blemi so tudi v samem spodnjem triasu. Največ jih navaja avtor v srednjem triasu.
Nadalje omenja pomanjkljivost pri razčlenitvi posameznih stopenj na podstopnje.
O fassanski podstopnji piše, da je premalo raziskana. Ramovš meni, da so še
nejasnosti med ladinijsko in karnijsko mejo, med karnijsko in norijsko, med norijsko
in retijsko mejo ter med triasom in juro. Avtor končuje s triasno problematiko, ki ni
majhna pa omenja, da triasni vulkanizem v Sloveniji ni dovolj raziskan. Z isto
problematiko sem se srečeval tudi sam na razsikovanem ozemlju.
Geološke razmere na Orlici	241
Leta 1973 je Ramovš zelo podrobno opisal biostratigrafske značilnosti triasa
v Sloveniji. Tudi tukaj je prikazana problematika, ki nas čaka v naslednjih letih.
Znano je, da temelji kronostratigrafska razdelitev triasa na vertikalni razširjenosti
vodilnih amonitov. V Sloveniji, pa tudi drugod, ves trias ni razvit v amonitni faciji.
Zato nastopajo težave pri korelacijah itd. Prek drugih vodilnih skupin poskušamo
postaviti cone za ves trias, toda za zdaj še brez večjega uspeha. Posrečilo se je le za
posamezne serije ali stopnje. V parakronologiji daje avtor velik pomen konodontom,
foraminiferam, ostrakodom, apnenim algam in sporam. Rezultati, dobljeni z omenje-
nimi fosilnimi skupinami, karakteriziraj o posamezne cone, ki seveda ne morejo
nadomestiti kronologije, temelječe na amonitih.
Leta 1975 je M i o č prikazal tektonske odnose mejne cone vzhodnih Posavskih gub
in dinarskega šelfa. Avtor meni, da predstavlja južni rob Posavskih gub cono
narivanja in stabilno področje dinarskega šelfa.
Leta 1975 je Oluič podal tektonsko analizo obmejnega področja Hrvatske in
Slovenije, izdelano na posnetkih satelita ERTS-1.
Leta 1976 je Premru opisal neotektonske razmere vzhodne Slovenije in jih
razdelil v 19 faz.
Leta 1977 je izšla geološka karta lista Celje, 1979 pa še tolmač v okviru Osnovne
geološke karte 1:100.000. Avtor je B u s e r. Na karti izdvojene in v tolmaču opisane so
bile karbonske, permske, triasne in kredne kamenine na Bohorju. Med triasnimi
kameninami nastopajo skitijske, anizijske, ladinijske in cordevolske kamenine ter
diabazi in diabazni tufi. Podobne kamenine so razvite na Orlici. Terciarne plasti
v Senovški sinklinali se neposredno nadaljujejo na našem raziskanem ozemlju. Tukaj
so podane badenijske, sarmatijske, panonijske in miopliocenske plasti. Tudi nekateri
prelomi se nadaljujejo na opisano ozemlje.
Šikič, Bäsch in Šimunič so avtorji 1977. leta tiskane geološke karte in leta
1979 izišlega tolmača lista Zagreb 1:100.000. Kredne in terciarne plasti na severnem
robu lista se nadaljujejo na raziskanem ozemlju. Med terciarnimi kameninami
zavzemajo posebno mesto badenijske, panonijske in pontijske plasti.
Babic je 1973 leta obdelal bazenske usedline zgornjega titonija, berriasija in
valanginija zahodno od Bregane, nato je leta 1979 opisal pojave apnenca s kalpione-
lami na Rudnici.
Aničič in Juriša sta avtorja karte in tolmača lista Rogatec. Karta je izšla 1984,
tolmač pa 1985. Na karti so izdvojene in v tolmaču opisane karbonske in permske,
triasne, kredne ter terciarne kamenine. Med triasnimi kameninami smo ločili skitij-
ske, anizijske, ladinijske in norijsko-retijske kamenine. Nadalje, zgornjejurske in
spodnjekredne plasti (biancone), hauterivijsko-barremijske in aptijsko-albijske ter
cenomanijske plasti. V terciarju so odkrite egerijske, badenijske, sarmatijske, pano-
nijske in pontijske plasti.
Mlajši paleozoik
Karbon in perm
Najstarejši sedimenti na raziskanem ozemlju pripadajo karbonskim in permskim
plastem. Le-te izdanjajo južno od Podsreškega gradu, pri Javorju, Tisovcu, severno
od Sokola in pri Kunšperku in so v tektonskem kontaktu s triasnimi kameninami.
Sestavljajo jih temno sivi skrilavi glinovec, kremenovi in sljudnati peščenjak in
v manjši meri kremenovi konglomerat. Temno sivi skrilavi glinovci prevladujejo
v spodnjem delu, kjer se menjavajo s kremenovim peščenjakom. V višjih delih je več
242	Bogoljub Aničić
kremenovega peščenjaka. Med kremenovim peščenjakom se ponekod pojavlja kreme-
nov konglomerat.
Skrilavi glinovec se javlja v tankih plasteh in ploščicah. Na ploskvah glinovca se
pogosto opažajo luskice sljude - sericita, ki se na soncu lesketajo. Barva skrilavega
glinovca je na svežih presekih kamenine temno siva do črna, na preperelih pa je
rumenkasta, svetlo siva ali celo rjavkasta. Sestoji v glavnem iz glinene komponente,
po preperevanju pa prehaja v peščeno glino rumeno rjave ponekod tudi temnejše
barve.
Kremenov peščenjak se pojavlja v plasteh, debelih od nekaj centimetrov do nekaj
decimetrov. Ponekod dosežejo skladi debelino 50 centimetrov in več. Barva pešče-
njaka je na svežih površinah siva, na preperelih pa rumeno rjava od železovih
hidroksidov. Sestava peščenjaka je: 75% iz kremenovih in kvarcitnih zrn, 8% iz
glinenca, 7% iz silikatnih litoidnih drobcev, 5-7% je sljude, 4% pa limonita in
veziva, sestavljenega iz mikrokristalne silikatne snovi in sljude. Velikost zrn v pešče-
njaku je različna - od nekaj desetink milimetra do nekaj milimetrov - s prehodom
v drobnozrnati konglomerat.
Najmanj je kremenovega konglomerata. Le-ta je sestavljen iz kremenovih prodni-
kov, prodnikov Udita, kremenovega peščenjaka in skrilavega glinovca. Velikost
prodnikov je različna in variira od 2 do 12 cm. Največ prodnikov zasledimo s preme-
rom od 3 do 7 cm. Barva kremenovih prodnikov je siva, liditovih črna, peščenjaka
sivkasto rumenkasta, tako da ima celotna kamenina sivkasti videz. Vezivo v konglo-
meratu je iz drobnozrnatega kremena.
Najlepši profil opisanih kamenin je v vseku ceste Bistrica ob Sotli-Bizeljsko,
nedaleč od Sokola.
V opisanih plasteh nisem dobil nobenih fosilnih ostankov. Raziskano ozemlje je
vzhodni podaljšek Posavskih gub. Prej so te plasti raziskovalci vzporejali s karbon-
skimi hochwipfelskimi skladi v Karnijskih Alpah. Starost le-teh je bila dokazana
s fosilnimi ostanki, medtem ko v »hochwipfelskih plasteh« Posavskih gub niso
ugotovljeni ustrezni fosilni ostanki. Ramovš (1956) je med »hochwipfelskimi
plastmi« pri Podlipoglavu našel apnenčeve breče s krinoidnimi ostanki, redkimi
koralami in fuzulinidami, v grapi severno od Lanišča pa brečasti apnanec z redkimi
fosili. Na podlagi najdenih fosilnih ostankov je ugotovljeno, da gre za biocenozo kot
v zgornjekarbonskih in permskih plasteh. Na podlagi omenjenih najdb in po uvrsti-
tvah na sosednjem ozemlju domnevamo o njih karbonski in permski starosti, čeprav
pripada vsaj del »hochwipfelskih skladov« v Posavskih gubah trogkofelski formaciji
(Ramovš, 1956).
Na raziskanem ozemlju ni mogoče ugotoviti točne debeline omenjenih klastičnih
kamenin, ker so nagubane in razlomljene. Debelino dela, ki je zastopan na našem
terenu pa ocenjujemo na okrog 200 metrov.
Srednji perm
Grödenski skladi
Sklade grödenske formacije ugotavljamo na manjši površini v osrednjem delu
Orlice, severovzhodno od vasi Javorje.
Na severu mejé grödenski skladi na plasti karbona in perma, na katere so bile
konkordantno odložene. Južno mejijo grödenske plasti na spodnjetriasne sedimente.
Meja med njimi je tukaj tektonska.
Geološke razmere na Orlici	243
Grödenski skladi nastopajo v obliki kremenovega peščenjaka, kremenovega kon-
glomerata, skrilavega in peščenega glinovca.
Največ najdemo kremenovega peščenjaka rdečkaste in vijoličasto rdeče barve.
V peščenjaku so pogosto navzoči kosi zelene kamenine. Sestavljen je v glavnem iz zrn
kremena in sljude. V podrejeni količini dobimo še glinence, klorit in limonit ter
drobce kvarcita in skrilavega glinovca. Zrna v peščenjaku so različne velikosti,
drobnozrnata, srednjezrnata in debelozrnata. Vezivo peščenjaka pa je iz drobnozrna-
tega kremena, sljude in limonita.
Kremenov peščenjak ponekod prehaja v drobnozrnati konglomerat. Konglomerat
sestoji iz prodnikov kremena, kvarcita in kremenovega peščenjaka. Prodniki so
drobnozrnati, v glavnem merijo od 0,5 do 2 cm, najpogostejši so s premerom okrog
1 cm. Vezivo v konglomeratu je iz drobnozrnatega kremena z veliko luskic in železo-
vega hidroksida. Od tod tudi rdeča in rožnata barva prodnikov.
Najmanj je skrilavega glinovca in peščenega glinovca. Nastopata kot vložki med
peščenjakom. Barva glinovca je tudi rdeča in vijoličasto rdečkasta.
V	opisanih skladih grödenske formacije nismo dobili fosilnih ostankov. Uvrstili
smo jih v srednji perm na podlagi litološke sestave in analogije s podobnimi plastmi
na širšem ozemlju.
Prejšnji raziskovalci so bili mnenja, da so grödenski sedimenti nastajali večinoma
na kopnem v aridni klimi. Novejše raziskave kažejo, da so se rdeče klastične
kamenine usedale v plitvovodnih bazenih, verjetno tudi v jezerih najbolj pogosto pa
v rečnih koritih kot aluvialni sedimenti (P r o t i č & Go j kovic, 1965).
Debelina grödenskih sedimentov je zelo majhna; na kartiranem ozemlju dosežejo
do 80 metrov.
Trias
Na obravnavanem ozemlju so skitski, anizijski, ladinijski, norijski in retijski
sedimenti.
Spodnji trias
Skitska serija
Na obravnavanem ozemlju nastopajo skladi skitske serije na več krajih. Zasle-
dimo jih v večkrat prekinjenem pasu od vasi Pečice po slemenu Orlice preko Pustega
vrha, Javorja, Tisovca, Kunšperka in segajo do Sotle. Najbolj razširjeni so med
Pečicami, Podsreškim gradom in Javorjem.
Meja med skitskimi plastmi in klastičnimi kameninami karbona in perma ter
zgornjetriasnimi plastmi je tektonska, le proti anizijskim kameninam predstavljajo
le-te normalno zaporedje.
Plasti skitske serije so razvite kot peščeni meljevec, skladnati dolomit, oolitni in
mikrosparitni apnenec, lapomati apnenec in lapor. V zgornjem delu je ponekod še
gomoljasti apnenec, vmes pa tu in tam nastopa intraf ormaci j ska breča z neravnimi
polami.
V	spodnjem delu skitske serije sta peščeni meljevec in peščenjak. Peščeni meljevec
je drobnozrnat, tankoploščast in lističast. Odstotek sljude v njem se precej spreminja.
Barva teh kamenin je različna; rumenkasto siva, rjavkasta in rdečkasto vijoličasta.
Jugovzhodno od Podsreškega gradu se pojavljajo v peščenem skrilavcu odtisi školjk,
ki so večinoma slabo ohranjeni in pripadajo rodu Anodontophora in vrsti Eumorpho-
tis venetiana Hauer. Dobimo pa tudi številne dendrite.
244	Bogoljub Aničić
SI. 4. Temno sivi in čmi ploščasti skitski apnenec v vseku ceste Bistrica ob
Sotli-Bizeljsko
Fig. 4. The Scythian dark grey and black platy limestone in a road-cut between
Bistrica ob Sotli and Bizeljsko
V zgornjem delu skitske serije sta dolomit in apnenec. Dolomit je rumenkasto siv,
le ponekod je rožnat. Večinoma je plastnat, razen v bližini prelomov, kjer je zdrob-
ljen. Debelina plasti je od 15 do 35 cm. Med plastmi dolomita se opazijo včasih luskice
sljude. Ponekod kaže dolomit oolitno strukturo, pretežno pa nastopa kot dolomikrit
in dolosparit. Dolomit vsebuje tudi nekaj glinene komponente.
Nad dolomitom leži apnenec, ki je ploščast do tankoplastnat, gost in kompakten
(si. 4). Pogosto je prepreden z belimi kalcitnimi žilicami. Barva apnenca je različna:
od rjavkaste in sive do temno sive. Nastopata pa tudi značilni oolitni apnenec ter
plast z drobnimi školjkami in številnimi polži iz rodu Natica. Od školjk je najpo-
membnejša Myophoria costata Zenker. V štirih zbruskih sparitnega apnenca je bila
ugotovljena Meandrospira pusilla (Ho). Navzgor sledi lapornati apnenec z dendriti,
v katerem opazimo še sledove lazenja. V zgornjem delu skitske serije imamo lapor-
nate, skrilave, lahko rečemo kodraste in gomoljaste apnence. Ta litološki člen je zelo
pogosten v spodnjem triasu. Tega kodrastega apnenca je le 4 do 5 m. V lapornatem
apnencu najdemo drobne polžke.
Pogosto pa v profilu ni pravilnosti v zaporedju kamenin. Tu in tam najdemo
dolomit v najnižjem delu, ponekod pa leži med apnencem, peščenjakom, meljevcem,
lapornatim skrilavcem in laporjem.
Preiskani vzorci apnenca pripadajo oosparitnemu, biointrapelsparitnemu in mi-
krosparitnemu apnencu. Ponekod je opazna dolomitizacija. Oosparitni in biointra-
pelsparitni apnenec vsebujeta precej lupin in polževih hišic. Med ooliti je v vezivni
osnovi pogosto opaziti dolomitne romboedre.
Geološke razmere na Orlici	245
Starost skitskih plasti smo določili na podlagi fosilnih ostankov, litološke sestave,
lege in sličnosti s podobnimi plastmi na sosednjem ozemlju. Značilni spodnjetriasni
fosili so foraminifera Meandrospira pusilla in školjki Eumorphotis venetiana ter
Myophoria costata (Tabla 1).
Sedimentacija v skitu je potekala v mirnem, zatišnem okolju plitvega šelfa. Tja je
občasno dotekal detritični material, ponekod pa je nastajal tudi oosparitni apnenec.
Vezivo med ooidi je bilo prvotno mikritno, nato ga je nadomestil drobni sparit. Tudi
mikrosparitni glineni apnenec kaže na mirno okolje sedimentacije.
Največja debelina spodnjetriasnih kamenin na kartiranem ozemlju je do 400
metrov.
Srednji trias
Anizijska stopnja
Skladi anizijske stopnje izdanjajo na več krajih. Na zahodu obstajajo pri Padež-
niku in Dobravi, nadalje na Golem vrhu, pobočjih vrha Orlice, pri Podsreškem gradu
in Osredku, med Tisovcem, Preseko in Šemetecem. V središnjem delu raziskanega
ozemlja so na Veliki gori (684), severno od Javorja, pri Tabli in blizu Denžičevega
brega. Na vzhodu so razkriti na vrhu Kunšperka in pri predoru ob Sotli.
Te plasti leže normalno na spodnjetriasnih in konkordantno pod ladinijskimi
kameninami. Meje proti drugim kameninam so tektonske.
Na raziskanem ozemlju so razvite anizijske plasti v obliki srednjezrnatega dolo-
mita. Praviloma skoraj vedno nastopa v spodnjem delu skladnati dolomit sive do
temno sive barve, v zgornjem delu pa neskladnat, masivni dolomit svetlejše barve. Tu
in tam so vmes tanke plasti dolomitnega laporja in skrilavega laporja. Ponekod je
brečasti, limonitizirani in precej spremenjeni dolomit. Pod mikroskopom kažejo
vzorci dolomita z Golega vrha homogeno in drobno laminirano teksturo. Laminaci j a
je milimetrska in je rezultat menjavanja zrnavosti. Ponekod so opazne neizrazita
stromatolitna tekstura in redke izsušitvene razpoke, zapolnjene z drobnozrnatim
sparitom. Opažamo še korozijske votline, široke do nekaj cm, ki so zapolnjene
z debelozrnatim sparitnim kalcitom. Ponekod se javljajo gnezda in posamezni dolo-
mitni romboedri. Tako nastopajo v aniziju mikritni in mikrosparitni laminirani
dolomit s stromatolitno teksturo, ploščasti laminirani, drobnozrnati intrapelmikro-
sparitni in mikrosparitni dolomit in laminirani pelsparitni (prekristalizirani pelmi-
kritni) apnenec z izsušitvenimi porami (Silvester, 1979).
Dolomitni lapor je svetlo olivno sive barve, vsebuje do 3 % meljaste primesi
kremena in muskovita in 60 % karbonata, ki pripada dolomitu. Ponekod kot npr.
v zdrobljenih conah je navzoč lapomati glinovec svetlo zeleno sive barve. Vsebuje do
15 mm debele rjavkaste vložke delno okremenelega limonitnega apnenca z ostanki
pelagičnih školjk in radiolarij.
Sedimentacijsko okolje v aniziju je bilo plitvomorsko, občasno tudi nadplimsko.
Voda je bila v glavnem mirna, le občasno razgibana. Mikrosparitni dolomit, lamini-
rani drobnozrnati mikropelmikritni in mikrosparitni dolomit s stromatolitno tek-
sturo in laminirani pelsparitni apnenec, rahlo dolomitiziran z izsušitvenimi porami
so nastajali v tem okolju. Dolomitni lapor je nastajal v mirnem in plitvem morju.
Lapomati glinovec z ostanki pelagičnih školjk in radiolarijev pa kažejo na mirno
globljo vodo.
V dveh zbruskih iz mikropelsparitnega in intrabiosparitnega dolomita sta dolo-
čeni foraminiferi Glomospira sp. in Glomospirella sp. Kamenina, s tem pa tudi
246	Bogoljub Aničić
mikrofavna, sta precej rekristalizirani, kar predstavlja posebne težave pri odredbi
mikrofosilov.
Anizijska starost dolomita je določena na podlagi opisane foraminiferne favne, na
osnovi lege in litološkega izgleda in enake uvrščenosti na sosednjem ozemlju.
Anizijski skladi so debeli od 200 do 300 metrov.
Ladini j ska stopnja
Plasti ladinijske stopnje se pojavljajo v glavnem ob zahodnem delu raziskanega
ozemlja. Zelo malo jih je v središnjem delu in le ozek pas je na vzhodnem delu
ozemlja. Na zahodu so med Kostanjekom, Padežnikom, vrhom Orlice in segajo do
Starega Trga in reke Bistrice. Ločeno od tod jih najdemo med Orliškim potokom in
Rakonco. V središnjem delu izdanjajo le pri Veliki gori. Tabli, in Tisovcu, na vzhodu
pa so le v ozkem pasu na severnem pobočju hriba Kunšperk.
Ladinijske plasti leže normalno na anizijskih, toda kontakti so zaradi intenzivnih
tektonskih dogajanj pogosto prelomni ali narivni.
V ladinijski stopnji nastopa pisana skladovnica kamenin. Najdemo ploščaste
apnence, ki vsebujejo ponekod roženec, skrilavi glinovec, peščeni glinovec in pešče-
njak ter spilitizirani diabaz in njegov tuf.
Ploščasti apnenec z rožencem, skrilavi glinovec in peščenjak
Največ je plasti tankoploščastega apnenca. Nastopa ali samostojno v ploščah,
debelih 10 do 15 cm, ali kot vložek med klastičnimi kameninami. Pogosto dobimo
v apnencu gomolje roženca, ponekod pa še tanke plasti pelitnega tufa. Apnenec je
sive, temno sive do črne barve. Prevladuje mikriten, zelo gost apnenec, precej manj pa
je debelozrnatega. V zbrusku sta opazni mikritna osnova in intraklasti sparitnega
kalcita; kamenina predstavlja intramikritni apnenec, nastopa pa tudi kot mikrospa-
ritni apnenec.
Skrilavi glinovec pogosto zasledimo v menjavanju z apnencem. Glinovec je
v tankih ploščicah ali lističih zelo pogosto naguban in zdrobljen. Na njegovih
ploskvah je opaziti sericitno-glinene drobce in drobna zrnca kremena. Poleg skrila-
vega glinovca nastopajo kot vložki skrilavi peščenjaki in ponekod apnenčev skrilavi
peščenjak. Barva teh kamenin je temno siva do črna.
Peščenjak je podrejen, najdemo ga kot vložek v ploščastem apnencu in skrilavem
glinovcu. Peščenjak je večinoma tufski. Obstaja pelitski tufski peščenjak ali z debelo
peščeno strukturo.
Starost ladinijskih skladov je določena na podlagi konodontov in na osnovi
primerjave s podobnimi kameninami na širšem prostoru. Srednjetriasna starost je
delno dokazana tudi s foraminiferami. V biomikritnem apnencu z Osredka je Šribar-
jeva določila naslednje mikrofosile: Nodosaria sp., Glomospira sp., Earlandia cf.
amplimuralis (Pantič), Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri) in Echinoder-
mata.
Vzorec je vzet prav na kontaktu med anizijem in ladinijem. Našteta mikrofavna
kaže zgornjeanizijsko in ladinijsko starost.
Na Orlici so na več krajih v temno sivem ploščastem apnencu ugotovljeni kono-
donti. Iz apnenca pri Padežniku so naslednje oblike: Gladigondolella malayensis
Nogami in Paragondolella excelsa Mosher (Krivic, 1979; Kolar-Jurkovšek,
1981).
Geološke razmere na Orlici	247
Blizu domačije Kunej so bile najdene vrste Gladigondolella tethydis (Huckriede),
Prionidina kochi (Huckriede) in Hindeodella (Metaprioniodus) spengleri (Huckrie-
de).
V vzorcu apnenca iz Orliškega potoka so bili določeni konodonti (Tabla 2):
Epigondolella mungoensis (Diebel), Gladigondolella tethydis (Huckriede), Enantio-
gnathus petraeviridis (Huckriede), Hindeodella (Metaprioniodus) pectiniformis (Hu-
ckriede), Hindeodella (Metaprioniodus) spengleri (Huckriede), Prioniodina (Cyprido-
della) venusta (Huckriede) in Prioniodina (Cypridodella) mülleri (Tatge).
Med opisanimi konodonti so pomembne vrste Paragondolella excelsa Mosher in
Epigondolella mungoensis (Diebel), ki so po trditvah Krivičeve (1979) vodilne za
srednji in zgornji del ladinija.
Približna debelina opisanih skladov na raziskanem ozemlju je od 200 do 300
metrov.
Spilitizirani diabaz in njegov tuf
Kamenini se pojavljata na majhni površini zahodnega dela raziskanega ozemlja
na Padežniku ter vrh Orlice in Mlačne. Dobimo ju med sedimentnimi skladi.
Obe kamenini sta značilno zelene in sivo zelene barve. Le sem in tja najdemo
rdečkasto rjave in rjave različke. Spilitizirani diabaz in njegov tuf sta na površini
redko sveža. Med seboj se hitro menjavata, tako da ju je težko ločiti. Obe kamenini
sta sestavljeni iz paličastih plagioklazov (albita), ilmenita, klorita, levkoksena, seri-
cita, avgita in kalcita. V teh kameninah so bili plagioklazi sekundarno spremenjeni.
Posebna značilnost teh kamenin pa je nstopanje nizkotem peraturnega albita. Le-ta
SI. 5. Diabaz ob cesti Železno-Pečice - ladini] ; povečano 25 x
Fig. 5. The Ladinian diabase on the road from Železno to Pečice, x 25
248_Bogoljub Aničić
vsebuje vključke sericita, klorita in kalcita. Tako so vidne spremembe, kot so
albitizacija, kloritizacija in kalcifikacija. Pri svežem spilitiziranem diabazu je
opazna značilna ofitska struktura (si. 5). V pregledanih vzorcih nastopata dve vrsti
klorita, in sicer nizkodvolomni zelenkasti, od koder ima kamenina značilno temno
zelenkasto sivo barvo, in visokodvolomni različek, ki ima rahlo rumenkasti odtenek.
Rumenskasto rjavkasta barva izhaja iz klorita, ki je deloma limontiziran. V literaturi
se ta različek imenuje seladonit (Hinterlechner-Ravnik, 1959, 1979).
Večina vzorcev ima kriptokristalno osnovo, ki je tudi kloritizirana. Opazni so še
kristali avgita in luskice sericita. Običajno je tudi avgit prestal kalcifikacijo in
limonitizacijo. V mnogih vzorcih so opazne geode zapolnjene s kalcitom in kreme-
nom.
Obravnavane kamenine predstavljajo spilitizirani diabaz, brečizirani spilit in
zelo spremenjeni diabaz.
Tufa je verjetno več kot diabaza. Tudi spilitizirani diabazni tuf ima sivo zelenka-
sto barvo. Zrna so velika od desetinke do pol mm in so najpogosteje srednjezrnata. Na
prvi pogled je tuf podoben matični predomini. Tudi sestava je podobna; spremenjeni
vtrošniki glinencev in femičnih mineralov so kalcitizirani in kloritizirani. Kot akce-
sorne minerale dobimo apatit, kremen, epidot, cirkon, turmalin, limonit, titanit in
magnetit. Veziva je malo, zaradi diagenetskih sprememb so drobci spojeni z njim.
Pretežni del tufskih drobcev je mikrokristalen. Tudi v tufu so kristali albita in tudi
tukaj so opazne spremembe kloritizacije, sericitizacije in kalcitizacije. V povojni
literaturi so te kamenine opisane kot avgitni porfirit in tufi (Hamrla, 1955; Grad,
1962).
Norijska in retijska stopnja
Plasti norijske in retijske stopnje so razvite v dveh litoloških razvojih, in sicer
pretežno kot masivni dolomit in le na majhnem prostoru kot dachsteinski apnenec.
Masivni dolomit
Masivni dolomit norijske in retijske stopnje je na raziskanem ozemlju najbolj
razširjena kamenina. Leži na severnem ter zlasti na južnem in jugovzhodnem pobočju
hribovja Orlice. Na severnem pobočju se vleče kot pas od Luke pri Podsredi prek
Svetih gor in vrha Kunšperk, kjer se združi s sklenjenim pasom, ki se vleče od Pečic
prek V. Trobojnika, Table in hriba Rožce. Od Kunšperka segata združena pasova
prek Zelenjaka in Sotle zunaj meja raziskanega ozemlja na Cesarsko brdo v Hrvat-
sko. Dolomit je v glavnem masiven, siv, svetlo siv, ponekod celo bel. Struktura je
srednje do debelozrnata. Po zrnavosti je kamenina nehomogena. Dolomitni kristali so
motni in vsebujejo razpršeni kalcit kot ostanek prvotno apnenčevega sedimenta. So
pa tu tudi čisti kristali dolomita brez kalcitne primesi. Ta masivni dolomit ponekod
prehaja v skladovitega, ponekod pa dobimo stromatolite.
Na podlagi pregledanih vzorcev sklepamo, da prevladuje sparitni dolomit, vendar
pripada drobnozrnatemu sparitnemu, nekoliko apnenemu dolomitu. Nastal je kot
sediment plitvomorskega in nadplimskega okolja (Ogorelec, 1981).
Opisani dolomit ima večinoma tektonski kontakt s starejšimi kameninami, pogo-
sto ga dobimo zdrobljenega in milonitiziranega.
Starost obravnavanih plasti sem v glavnem določil na podlagi litološkega razvoja
in podobne uvrstitve na sosednjih terenih. Samo delno obstajajo za to tudi dokazi.
Geološke razmere na Orlici	249
Nedaleč od raziskanega ozemlja, pri Kozjem, so bile ugotovljene megalodontidne
školjke, vendar žal vrsta ni bila določena. A tudi dachsteinski apnenci s fosilnimi
ostanki, ki se pojavljajo med dolomitom, dokazujejo starost.
Debelina dolomita je okrog 700 metrov.
Dachsteinski apnenec
Nekaj malega dachsteinskega apnenca se nahaja pri Reberju južno od Trebč, kjer
lateralno in vertikalno prehaja v zrnati dolomit in na več krajih severno od Bizelj-
skega ob prelomih na kontaktu s krednimi in terciarnimi kameninami.
Dachsteinski apnenec je razvit kot skladnati in debeloskladnati apnenec (si. 6.).
Njegova barva je siva, svetlo siva do skoraj bela. Med Bizeljsko vasjo in Bizeljskim je
v dachsteinskem apnencu opaziti značilne tipe razvoja loferitnega faciesa.
Sedimentološke raziskave so pokazale, da obstajajo vrste strukturnih tipov kame-
nin, in sicer:
-	bioonkomikritni apnenec s posameznimi foraminiferami, skeleti polžev, školjk in
ostrakodov ter onkoidi z neizrazitim algnim ovojem;
-	dolomitizirani biopelmikritni apnenec s številnimi korozijskimi votlinami, ki se
med seboj prepeletajo;
-	pelintramikritni apnenec z izsušitvenimi porami, loferit, malo dolomitiziran;
-	biopelmikritni apnenec z izsušitvenimi porami, katere zapolnjuje sparitni kalcit;
-	biointramikritni apnenec tudi z izsušitvenimi porami (Tabla 3) - loferit;
SI. 6. Kamnolom dachsteinskega apnenca južno od Bizeljske vasi
Fig. 6. Quarry in the Dachstein limestone, south of Bizeljska vas
250	Bogoljub Aničić
-	biointrapelmikritni apnenec;
-	intrapelmikritni apnenec z izsušitvenimi porami.
Tu in tam prehaja dachsteinski apnenec lateralno ali vertikalno v zrnati in
masivni apnenec.
V nekaterih vzorcih iz dachsteinskega apnenca so bile ugotovljene naslednje
foraminiferne vrste: Agathammina cf. austroalpina Kristan-Tollmann et Tollmann,
Trochamina jaunensis Brönnimann et Page, Turrispirillina minima Pantić ter alge:
Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri) in Microtubus communis E. Flügel.
Opisani mikrofosili dokazujejo (Šribar, 1979) zgornjetriasno starost, in sicer
norijsko in retijsko stopnjo.
Debelina dachsteinskega apnenca je od 30 do 60 metrov.
Z norijsko in retijsko stopnjo se konča sedimentacija triasnih plasti. Za odložitev
jurskih skladov na kartiranem ozemlju nimamo številnih podatkov. Odložen je bil le
del jurskih plasti, kajti dobimo jih v obliki majhnih erozijskih ostankov (Buser et
al., 1982). Kredne plasti so odložene na norijskih in retijskih kameninah in le delno
na jurskih plasteh.
Jura in kreda
Jurske in kredne plasti so zastopane na raziskanem ozemlju s skladi zgornjega
titonija, hauterivija barremija, aptija, albija in cenomanija. Podajamo jih skupaj, kar
se na geološki karti ni dalo ločiti zaradi majhnega merila.
Zgornja jura, spodnja in zgornja kreda
Zgornjetitonijske do zgornjebarremijske plasti nahajamo na več krajih severno od
Pavlove vasi in pri Vrhovnicah ter ob asfaltni cesti, ki povezuje Bizeljsko in Bistrico
ob Sotli, v obliki majhnih erozijskih ostankov.
Te plasti so odložene transgresivno na zgornjetriasnem dolomitu ali pa jih dobimo
ob prelomih.
Plasti te starosti so v spodnjem delu razvite v obliki ploščastega mikritnega
apnenca tipa biancone. Ta apnenec je v literaturi opisan še kot apnenec z aptihi ali
majolika apnenec. Običajno nastopa ploščast v plasteh, katerih debelina ne presega
30 cm. Barve je sive, svetlo sive, skoraj bele, rumenkaste do zelenkaste. Zelo pogosto
vsebuje gomolje ali roženčeve pole. Apnenec tipa biancone je v neposredni bližini
raziskanega ozemlja dokazan s kalpionelami, ki imajo razpon od zgornjega titonija
do valanginija. Ta apnenec prehaja navzgor v pisani lapomati apnenec s pogostnimi
vmesnimi plastmi laporja. Barve je različne: od rumenkasto zelene, zelenkaste,
rožnate do vijaličasto rdečkaste.
Zgoraj ležeča pisana skladovnica lapornatega apnenca vsebuje radiolarije in
spikule ter kalcisfere (Tabla 4). Šribarjeva je (1981) izločila te plasti kot »cono
z radiolarijami« in jih s tem starostno razporedila od hauterivija do aptija.
Z nanoplanktonom smo dokazali plasti nad horizontom s kalpionelami v razponu
hauterivij-zgornji barremij. Pavšič (1979) je v tankih plasteh laporja dobil bogato
nanofloro (Tabla 5). Poleg številnih oblik z večjim razponom kot so: Watznaueria
barnesae (Black), Nannoconus sp., Parhabdolithus embergeri (Noel), Micrantholit-
hus, Glaukolithus diplogrammus (Deflandre), Watznaueria communis Reinhardt in
Tetralithus sp., so tu tudi vodilne vrste: Cruciellipsis cuvillieri (Manivit) beriasij-
zgornji hauterivij, Lithraphidites bollii (Thierstein) hauterivij-barremij, Nannoconus
Geološke razmere na Orlici	251
SI. 7. Olistolit v spodnjekrednem lapomem apnencu ob cesti Bistrica ob Sotli-Bi-
zeljsko
Fig. 7. Olistolith in the Lower Cretaceous marly limestone on the road from Bistrica
ob Sotli to Bizeljsko
steinmanni Brönnimann, iz srednjega aptija in Micrantholithus obtusus Stradner do
srednjega aptija.
Ostanki radiolarijev kažejo, da gre za sedimente, ki so nastali v globljem morju.
Celotna debelina raziskanih sedimentov je okrog 50 metrov.
Plasti aptija, albija in cenomanija dobimo na južnem in jugovzhodnem pobočju
Orlice v pasu, ki se vleče od Šapol prek Pavlove vasi, Pišečkega gradu in Vidija vrha
do Bukovja.
Obravnavane plasti leže v glavnem erozijsko-diskordantno na norijskem in retij-
skem dolomitu in le redko na prej opisanih zgornjetitonijskih do zgornjebarremij-
skih. Sestoje iz turbiditnih sedimentov, in sicer menjavanja skrilavega glinovca,
laporja, ploščastega mikritnega apnenca, kalkarenita in apnenčeve breče - intraspar-
rudita. Ponekod pa dobimo do nekaj metrov velike olistolite (si. 7). Barva teh
kamenin je temno siva do črna. Prevladuje skrilavi glinovec. Pojavlja se v tankih,
pogosto skrilavih in nagubanih, do tankih, skoraj lističastih plasteh. Laporja je malo,
pa tudi apnenec nastopa v podrejeni količini. Apnenec dobimo v tankih ploščah,
pretežno ima mikritno in biomikritno strukturo. Kalkarenit je srednjezrnat, v njem
sta pogosto vidni postopna zrnavost in laminiranost. Vsebuje tudi vključke oziroma
gomolje roženca. V kalkarenitu se razen intraklastov mikrita pogosto zapažajo
drobni fragmenti lupinic moluskov, tako da najdemo tudi biokalkarenitni apnenec.
Apnenčeva breča je sestavljena iz ostrorobih kosov sivega in temno sivega ap-
nenca, ponekod tudi dolomita. Povprečna velikost teh kosov je v premeru od 10 do
15 cm. Poleg kosov karbonatnih kamenin nastopajo še kosi temno sivega in črnega
roženca.
252	Bogoljub Aničić
V	biomikritnem apnencu in biokalkarenitu pri Pavlovi vasi in severno od Bizelj-
skega je Šribarjeva (1979) določila naslednjo mikrofavno: Sabaudia minuta (Hof-
ker), Pseudotextulariella? scarsellai (De Castro), Cuneolina sp., Nezzazata sp., Mili-
olidae, Rotalipora ticinensis (Gandolfi), Rotalipora sp., Hedbergella sp., Globigeri-
nelloides sp., Praeglobotruncana sp., Globigerinidae, Radiolaria, Nezzazata simplex
germanica Omara et Strauch, Opthalmidiidae in Textulariidae (Tabla 6).
Na podlagi vrste Rotalipora ticinensis (Gandolfi) in preostale mikrofavne lahko te
plasti uvrstimo v albijsko in cenomanijsko starost.
V	laporju je P a v š i č (1979) na več krajih dobil naslednje nanoplanktonske oblike:
Watznaueria barnesae (Black) (berriasij-mastrichtij), Watznaueria britannica (Strai-
ner) (berriasij-albij), Cretarhabdus crenulatus (Bramlette & Martini) (berriasij-maa-
strichtij), Lithastrinus florilis Stradner (aptij-santonij) in Tramolithus orionatus
(Reinhardt) (albij -maastrichtij ).
Na podlagi opisanih nanoplanktonskih vrst Pavšič (Buser et al., 1982) meni, da
gre za zgornji del spodnje krede, tj. aptij in albij.
Starost obravnavanih plasti je določena na podlagi mikrofavne in nanoplanktona.
Torej lahko rečemo, da pripadajo aptiju, albiju in cenomaniju.
Debelina opisanih plasti znaša okrog 250 metrov.
Terciar
Na raziskanem ozemlju so zgornjeoligocenske in spodnjemiocenske (egerijske),
srednjemiocenske (badenijske), zgornjemiocenske (sarmatijske in panonijske) in
spodnjepliocenske (pontijske) plasti.
Oligocen in miocen
Zgornji oligocen in spodnji miocen (egerij)
Kamenine egerijske starosti nahajamo na zahodnem delu raziskanega ozemlja pri
Padežniku in Brezoranem ter na severu pri motelu Trebče in vseku stare opuščene
ceste Podsreda-Bistrica pri Sotli.
Raziskane plasti so zastopane s kremenovim peskom, peščenjakom, kremenovimi
prodniki in ponekod s kremenovim konglomeratom. Nekoliko zahodneje, tj. zunaj
raziskanega ozemlja in na severu pri motelu Trebče se dobijo med peskom glineno-
peščene ali lapornato peščene plasti. Egerijske plasti so erozijsko-diskordantno
odložene na triasnih.
Pesek in peščenjak sta sestavljena iz kremenovih zrnc in sericitne sljude. Barva
kamenine je rumenkasto rjava, le na svežih izkopih je nekoliko bolj sivo rumena.
Peščenjak nastopa v plasteh od nekaj centimetrov do nekaj decimetrov. Velikost zrn
v peščenjaku variira od nekaj desetink milimetra do preko nekaj milimetrov; pešče-
njak ponekod prehaja v kremenov konglomerat.
Glineni in peščeni lapor sta olivno sive barve. Ponekod vsebujeta rastlinske
ostanke.
V peščenem laporju in glinenem laporju pri motelu Trebče in v vseku stare ceste
vzhodno od motela je Rijavčeva določila naslednjo mikrofavno: Ammonia beccarii
(Linné), Elphidium sp., Globigerina sp., Florilus communis (d'Orbigny) (Tabla 7).
Foraminiferna vrsta Ammonia beccarii kaže, da so obravnavane plasti nastajale
v brakičnem okolju.
Geološke razmere na Orlici	253
Opisane plasti smo uvrstili v egerijsko stopnjo na podlagi analogije s plastmi na
sosednjem ozemlju. Pri Velikem Kamnu je bila izvrtana vrtina VK-30/78. V globini
201 m je najdena foraminiferna vrsta Miogypsina (Miogypsinoides) formosensis Jabe
& Hanzawa, ki je značilna za zgornjeoligocensko starost (spodnji egerij).
Del plasti pri motelu in vseku opuščene ceste verjetno pripada ottnangiju; tako
kaže tudi najdena mikrofavna. Vendar podajamo vse plasti skupaj, ker jih ni bilo moč
ločevati, saj nastopajo litološko razvojno enako.
Podobne razvoje plasti v Avstriji in na Madžarskem uvrščajo v egerij sko stopnjo;
razlog več za našo razvrstitev.
Badenij (tortonij)
Badenijske plasti obdajajo Orlico skoraj z vseh strani. Na zahodu jih dobimo pri
Pečicah, Kostanjeku in Velikem Dolu. Na severu se vlečejo v pasu od Brezoranega in
Dobrave preko Podsrede, Reberja, Trebč, Zagaja in Bistrice ob Sotli vse do Kun-
šperka. Na jugu in jugovzhodu izdanjajo pri Pavlovi vasi, Podgorju, Sv. Vidu,
Drenovcu, Bukovju, Bizeljski vasi in Orešju (si. 8). V obliki erozijskih ostankov jih
dobimo pri Osredku in na samem slemenu Orlice pri Vrhovnici, na vzhodu pa pri vasi
Kunšperk in na Marjeti.
Badenijske plasti so transgresivno odložene na starejših kameninah. Sestavljajo
jih litotamnijski apnenec, biokalcirudit, biokalkarenit, pesek, apnenčev peščenjak in
konglomerat, lapor in peščeni lapor.
Litotamnijski apnenec je odložen erozijsko-diskordantno na triasnih, krednih, in
SI. 8. Položni griči Bizeljskega, zgrajeni iz terciarnih kamenin
Fig. 8. Gently sloping Tertiary hills of the Bizeljsko country
254	Bogoljub Aničić
egerijskih plasteh. Litotamnijski apnenec predstavlja biogeno kamenino kopučaste
teksture. Litotamnijski apnenec pogosto bočno in vertikalno nadomešča lapor in
peščeni lapor. Ponekod vsebuje med kopučami litotamnij prodnike kremena in
peščenjaka. Barva kamenine je siva in svetlo siva. V glavnem se sestoji iz gomoljev
litotamnij, školjčnih lupin, polževih hišic, briozojev in koral ter drugih grebenskih
organizmov; takšna kamenina je precej luknjičava. Ponekod nastopa še kot drobna
breča in rumenkasto sivi dolomitni konglomerat. Dolomitni prodniki so sparitni in
mikritni in so iz triasnega dolomita. Litotamnijski apnenec je redkokdaj plastovit. Tu
in tam dobimo še prodnike ali zrna magmatskih in metamorfnih kamenin. Vezivo je
v glavnem kalcitno, ponekod opazimo primesi gline in dolomita.
V	mikroskopsko preiskanih vzorcih litotamnij skega apnenca opažamo razen
skeletov rdečih alg - litotamnij še lupine ostrej, polževe hišice in ploščice iglokožcev.
Med organskim skeletom nastopa sparitni kalcit kot cement. Ponekod je ohranjen
naplavljeni mikrit. Tu in tam so še primesi kremena, drobcev kamenin, glinencev in
sljude. Na osnovi razmerja biogene in litogene komponente, velikosti zrn je kamenina
določena kot biosparitni, peščeni, biomikritni, biokalciruditni, biosparruditni, bi-
okalkarenitni in biolititni apnenec.
V	nekaterih predelih, kot na primer severno od Bistrice ob Sotli (Vina gora) in pri
Trebčah, nahajamo v spodnjem delu bazalni konglomerat. Sestavljen je iz prodnikov
kvarcita, apnenca in roženca. Vmes dobimo še prodnike lidita, magmatskih in
metamorfnih kamenin. Velikost prodnikov je različna; najbolj pogostni so s preme-
rom 6-8 cm. Ponekod dobimo prodnike, ki so manj zaobljeni, celo ostrorobi kosi, tako
da nastopa še apnenčevo-kremenova breča. Vezivo je pretežno mikritni kalcit, delno
pa glineno-peščeno.
V	podrejeni količini nastopa ponekod apnenčev peščenjak, tu in tam med konglo-
meratom. Ponekod pa dobimo med konglomeratom in peščenjakom še litotamnijski
apnenec. Sam peščenjak pa je včasih sestavljen iz večjih odlomkov litotamnij in
drugih grebenskih organizmov.
Na litotamnijskem apnencu, bazalnem konglomeratu in peščenjaku leže navzgor
lapor, peščeni lapor, glinasti lapor in lapomati apnenec. Lapor nastopa ponekod med
litotamnijskim apnencem in bazalnim konglomeratom, kot ga tu in tam najdemo
obratno med debelejšimi horizonti laporja kot vložek litotamnij skega apnenca in
apnenčevega peščenjaka. Barva svežega laporja je siva, svetlo olivno siva, na prepe-
relih površinah pa rumenkasto rjava. Lapor je sestavljen iz karbonantnih zrn in
glinenega veziva. Tu in tam dobimo še sivi apnenčevi lapor in peščeno glinasto
mikritni apnenec. Ponekod je v laporju opaziti zrnca kremena in sljude, vendar ne
pogosto. Lapor vsebuje od 44 do 58 % kalcita in od 3,5 do 9 % dolomita. Apneni lapor
vsebuje od 63 do 66 % kalcita in 3 do 6 % dolomita. Ploščasti apnenec pa vsebuje do
74 % kalcita in od 3 do 12 % dolomita.
Badenijski lapor in ploščasti, nekoliko glinasti apnenec je nastajal v mirnem
morskem okolju. Občasno so nastajali algni in briozojski grebeni, iz katerih je
nastajal material za biokalkarenit in biokalcirudit. Bližina kopnega je dajala mate-
rial za terigene peščene in prodne primesi.
Starost bedenijskih plasti dokazujejo številni fosilni ostanki. V veliko vzorcih je
najdena bogata mikrofavna, na podlagi katere smo razdelili badenij v spodnji,
srednji in zgornji. Na geološki karti so te plasti prikazane vse skupaj, ker razdelitev
na terenu ni mogoča zaradi enake litološke sestave kamenin.
Mikrofavno je določila Rijavčeva (Rijavec, 1979; Rijavec et al., 1979;
Rijavec & Aničič, 1979).
Geološke razmere na Orlici	255
Spodnjebadenijske usedline ali biocona Praeorbulina in Orbulina suturalis so
razgaljene pri Bistrici ob Sotli, na vzhodnem delu Bizeljskega, pri Bohorju in Gorenji
vasi. V spodnjebadenijskem laporju je bila določena naslednja mikrofavna: Bathy-
siphon taurinensis Sacco, Uvigerina aculeata aculeata d'Orbigny, U. ex gr. semior-
nata d'Orbigny, U. bononiensis compresa Cushman, U. cf. pygmoides Papp & Turnov-
sky, Uvigerina sp., Orbulina suturalis Brönnimann, O. bilobata (d'Orbigny), Globige-
rina bulloides d'Orbigny, Globigerina sp., Globigerinoides trilobus (Reuss), Dentalina
elegans d'Orbigny, Nodosaria longiscata d'Orbigny, Nodosaria sp., Lenticulina calcar
(Linné), Lenticulina sp., Marginulina hirsuta d'Orbigny, Vaginulinopsis pedum
(d'Orbigny), Sphaeroidina bulloides d'Orbigny, Nonion commune (d'Orbigny), Cibici-
des ungerianus (d'Orbigny), Textularia sp., Melonis pompiloides (d'Orbigny), Milioli-
dae, Chilostomella sp., Discorbis sp., Karreriella sp. in Vulvulina sp. (Tabla 8).
Za spodnji badenij so značilne naštete uvigerinske vrste in planktonski vrsti
Orbulina bilobata in Orbulina suturalis, po katerih je biocona dobila svoje ime.
Srednji badenij ali biocona peščenih hišic z značilno foraminiferno favno je
ugotovljen v laporju pri Trebčah, Sv. Vidu in na skrajnem vzhodnem delu raziska-
nega ozemlja pri Gabrku, Gorenji vasi in Drenovcu, kjer vse je bila najdena naslednja
formaniferna favna: Orbulina suturalis Brönnimann, O. bilobata d'Orbigny, Uvige-
rina cf. aculeata d'Orbigny, U. semiornata semiornata d'Orbigny, Uvigerina cf.
pygmaea d'Orbigny, U. venusta venusta Franzenau, U. aculeata d'Orbigny, Uvigerina
sp., Globigerina bulloides d'Orbigny, Globigerina sp., Globigerinoides trilobus (Re-
uss), Globigerinoides sp., Bulimina elongata d'Orbigny, E. subulata Cushman, E.
pupoides d'Orbigny, ?Amphimorphina hauerina (Neugeboren), Allomorphina tri-
gonna Reuss, Stainforthia schreibersiana (Czjzek), Sphaeroidina bulloides d'Orbigny,
Quinqueloculina sp., Heterolepa dutemplei (d'Orbigny), Lenticulina sp., Vaginuli-
nopsis pedum (d'Orbigny), Glandulina laevigata d'Orbigny, Melonis pompiloides
(d'Orbigny), Cancris auriculus (Fichtel & Moli), Textularia sp., Miliolidae, Chilosto-
mella sp., Cibicides ungerianus (d'Orbigny), Guttulina sp. in Nonion commune
(d'Orbigny) (Tabla 9).
Na podlagi foraminifernih vrst Uvigerina venusta venusta in Uvigerina cf. pyg-
maea imamo dokazano biocono peščenih hišic oziroma srednji badenij. Poleg uvige-
rin nastopa za srednji badenij zelo pomembna Orbulina suturalis.
Zgornji badenij ali biocona Eolivina dilatata z vodilno foraminiferno favno.
V sivo rumenem laporju severozahodno od vasi Trebče so bile ugotovljene naslednje
foraminiferne vrste: Bolivina dilatata Reuss, Pavonitina styriaca Schubert, Uvige-
rina venusta venusta Franzenau, U. venusta liesingensis Toula, Sphaeroidina bullo-
ides d'Orbigny, Glandulina laevigata d'Orbigny, Gyroidina sp., Hanzawaia boueana
(d'Orbigny), Bulimina elongata d'Orbigny, Virgulinella pertusa (Reuss), Orbulina cf.
bilobata (d'Orbigny) (Tabla 10).
Posrečilo se nam je dobiti v številnih primerkih značilne foraminifere Bolivina
dilatata, Uvigerina liesingensis, Virgulinella pertusa, ki dokazujejo zgornji badenij.
Debelina badenijskih plasti znaša do 400 metrov.
Sarmatij
Sarmatijske plasti so razširjene na severnem delu raziskanega ozemlja pri Voj-
skem in pri vasi Trebče. Sarmatijske plasti so odložene transgresivno na badenijskih.
V spodnjem delu se običajno pričnejo z apnenčevo-kremenovim peščenjakom in
konglomeratom. Ponekod dobimo bazalni konglomerat, ki sestoji v glavnem iz
256	Bogoljub Aničić
apnenčevih in kremenovih prodnikov. Tu in tam se dobijo prodniki metamorfnih in
magmatskih kamenin. Velikost prodnikov se spreminja od 1 do 10 cm. Vezivo v kon-
glomeratu je peščeno. Nad konglomeratom so odloženi mehki glinasti laporji, pesek
in peščenjak. Peščenjak je sestavljen iz kremenovih in apnenčevih zrn. Ponekod se
menjavata pesek in peščenjak z redkimi prodniki. Peščenjak je v glavnem apnen.
Največ je karbonatnih zrn. Dobijo se drobci mikritnega in mikrosparitnega apnenca
in mikrosparitnega dolomita ter koščki litotamnij, briozojev, školjčnih lupinic in
foraminifer. Najdejo se tudi zrna kremena, sljudje in glinenca.
Nad konglomeratom in peščanjakom je odložen predvsem lapor, apneni lapor, ki
se menjava s plastmi glinenega laporja in apnenca. Barva laporja je rjava do rumeno
rjava. Laporaste plasti so lističaste. Barve so lahko tudi različnih odtenkov; rumen-
kaste, rjavkaste do olivno sive. Lapor vsebuje od 39 do 43 % kalcita in od 1 do 5 %
dolomita, apneni lapor od 63 do 67 % kalcita in od O do 7 % dolomita, glinasti
apnenec pa od 75% do 77% kalcita in od 6 do 13% dolomita. Glinasti apnenec
sestavlja glineno mikritno osnovo s številnimi fosilnimi ostanki. Ponekod se opazijo
primesi sljude, kremena in glinencev.
Konglomerat in peščenjak sta nastajala v bližini kopnega in v nemirni vodi,
medtem ko so lapor, glinasti lapor in glinasti apnenec nastajali v mirnem vodnem
okolju.
V sarmatijskih plasteh je bila ugotovljena številna mikrofavna. Severozahodno od
vasi Žagaj je bila v laporju določena spodnjesarmatijska mikrofavna in sicer: Ammo-
nia ex. gr. beccarii (Lineé), Elphidium reginum (d'Orbigny), Elphidium sp., Aurila cf.
mehesi (Zalányi), Cytheridea hungarica (Zalányi), Leptocytheere tenuis (Reuss) in
Xestoleberis cf. glaberescense (Reuss).
Za spodnji sarmatij so značilne formanifere: Elphidium reginum, ostrakoda
Aurila mehesi in Cytheridea hungarica.
Poleg foraminifer vsebujejo izpirki še kamena jedra polževih hišic in školjčnih
lupin.
Sarmatijske plasti so razvite v brakičnem okolju, njihova debelina pa znaša okrog
80 metrov.
Panonij
Panonijske plasti izdanjajo ob severnem robu raziskanega ozemlja v nadaljevanju
Senovške sinklinale pri Pokleku, pri Štadlerju in severno od Bistrice ob Sotli. Južneje
jih nahajamo vzhodno od Kostanjeka, med Pišecami in Drenovcem ter pri Ledini (si.
9).
Raziskane plasti so razvite kot rumenkasto sivi, redkeje zelenkasto sivi lapor, ki je
ponekod peščen in laporasta ter peščena glina. Le ponekod vsebuje vložke peska in
peščenjaka. Lapor je zelo mehak in hitro prepereva v glineno in delno peščeno
preperino. Vsebuje od 32 do 53 % kalcita in od 11 do 14 % dolomita, skupaj od 46 do
65%. Panonijski lapor je sediment mirnega vodnega okolja. Panonijske plasti so
odložene konkordantno na sarmatijske plasti.
Pesek in peščenjak se pojavljata v drobnih plasteh. Ponekod se opaža poševna in
gradacijska plastovitost. Barva peska in peščenjaka je rumeno siva. Velikost peščenih
zrn je različna, od melja do srednjega zrna.
Tudi sortiranost zrn je različna, ponekod dobra, drugod slaba. Prevladujejo zrna
kremena med karbonatnimi, nadalje drobci kamenin, glinencev in muskovita.
Peščeno glino nahajamo le kot nekaj centimetrov debel vložek med peskom.
Geološke razmere na Orlici	257
SI. 9. Bizeljsko, Sv. Lovrenc. Tukaj terciarni grički preidejo v prijazno dolino Sotle
Fig. 9. The Bizeljsko and St. Lovrenc landscape of Tertiary hills, grading into the
nice Sotla valley
V glinstem in peščenem laporju pri Čreti in Škodlarju, v pasu med Pišecami,
Podgorjem in Drenovcem ter pri Ledini je bila najdena bogata ostrakodna favna
(Tabla 11), med katero so bile določene naslednje vrste: Hungarocypris auriculata
(Reuss), Amplocypris cf. firmus Krstić, Amphocypris sp., Candona (Candona) cf.
postsarmatica Krstić, C. (Propontoniella) cf. pavlovici Krstić, C. {Propontoniella) sp.,
C. (Lineocypris) cf. dorsobrevis Krstić, C. (? Thaminocypris) sp. in C. (Typhlocypris)
aff. trigonella (Hej j as) in Leptocythere (Amnicythere) miscere Krstić.
Naštete vrste ostrakodov so značilne za spodnji panonij.
Nedaleč od vasi Križe, pri Bistrici ob Sotli in nekoliko južneje od Pečic, Podgorja
in Bizeljskega so bile najdene naslednje vrste ostrakodov: Hungarocypris hieroglyp-
hica (Mehes), Amplocypris major Krstić, Candona {Lineocypris) hodonensis Pokorny
sensu Sokač, C. (Serbiella) cf. unguiculus (Reuss), Hemicytheria croatica Sokač, H.
pannonica Sokač, H. incerta Sokač, Cyprideis longa Krstić, Cyprideis ex gr. macro-
stigma Kollmann, Loxoconcha subrugosa Zalányi in Xestoleberis (Pontoleberis)
attuata (Stančeva) sensu Sokač.
Našteta ostrakodna favna je značilna za zgornji panonij (Škerlj, 1979). Poleg
ostrakodov vsebujejo posamezni vzorci presedimentirane foraminifere iz starejših
plasti, kamena jedra polževih hišic in školjke ter ribje koščice.
Na podlagi ostrakodne favne smo uspeli ločiti panonij na spodnjega in zgornjega,
vendar ju zaradi enake litološke sestave na karti podajamo skupaj kot panonij.
Panonijske plasti so se usedale v oslajenem, ponekod pa v popolnoma sladkovod-
nem okolju.
Debelina panonijskih plasti je okrog 150-200 metrov.
258	Bogoljub Aničić
Pliocen
V	pliocenu smo ločili pontijske plasti in prodne naplavine.
Spodnji pliocen (pontij)
Raziskane plasti se razprostirajo med Pišecami, Bizeljskim in Brezovico, razpro-
stirajo pa se južneje, zunaj raziskanega ozemlja na listu Zagreb.
Plasti so normalno odložene na panonijskem glinenem laporju. Razvite so kot
drobnozrnati kremenov pesek z redkimi vložki peščenega temno sivega mehkega
laporja in gline. Pesek in glineni lapor sta rjavkasto rumenkaste barve. Obarvana sta
od železovih hidroksidov. Pesek vsebuje v povprečju največ do 71,0% kremena, nato
do 11,1% glinencev, do 1,5% muskovita in do 16,4% drobcev drugih kamenin.
Glineni lapor pa vsebuje do 13,9% kalcita in do 20,1% dolomita, skupaj obeh torej
34%. V laporju opažamo tudi zrnca kremena, drobce drugih kamenin in precej
limonitiziranih zrn.
V	peščenem laporju je bila najdena naslednja ostrakodna favna: Candona (Line-
ocypris) sp., Candona {Fabaeformiscandona) cf. arcana Krstić, Hemicytheria margi-
nata Sokač, Hemicytheria cf. major Sokač, Cyrideis ex gr. maerostigma Kollmann in
Xestoleberis (Pontoleberis) cf. pontica (Stančeva).
Našteta favna, ki se iz zgornjega panonija nadaljuje v pontij, dokazuje, da pripada
del peskov in peščenih laporjev spodnjemu pliocenu (Stevanovič & Škerlj,
1985). Podobne plasti na sosednjem terenu, to je na listu Zagreb so bile uvrščene
v spodnji pliocen.
Debelina opisanih peskov znaša okrog 200 metrov.
Holocen
Holocenske sedimente na razsikanem ozemlju nahajamo v obliki aluvija, poboč-
nega grušča in deluvija.
Aluvij
Največje naplavine so ob severnem in vzhodnem delu terena v dolini reke Sotle,
nadalje v dolini Bistrice ter potokov Koprivnica, Brestanica in Dramlja. Aluvialni
sedimenti so večji del sestavljeni iz mehkejših kamenin. Tukaj nahajamo v glavnem
glineno-peščene nanose in odlomke kamenin iz neposredne bližine. Proda je zelo
malo.
Pobočni grušč in deluvij nastopata na majhni površini.
Tektonika
Tektonsko zgradbo Posavskih gub so obravnavali Kossmat (1906), Winkler
(1924), Tornquist (1918), Rakovec (1956) in drugi. Posamezna območja so obde-
lovali Pleničar in Nosan (1958), Nosan in Grad (1955), Grad (1962, 1967),
Kuščer (1967), Prelogovič (1970), Sikošek (1971), Mioč (1975), Oluič (1975),
Premru (1976) in Buser, (1979 a, b).
Vzhodne Posavske gube sestojijo iz dveh, v smeri vzhod-zahod potekajočih anti-
Geološke razmere na Orlici	259
klinorijev in sinklinorijev. Od severa proti jugu se zvrstijo Kamniško-Motniški
sinklinorij, Trojanski antiklinorij, Laški sinklinorij in Litijski antiklinorij. Proti jugu
prehajajo Posavske gube oziroma Litijski antiklinorij v Dolenjski kras.
Raziskano ozemlje leži glede na naštete enote na skrajnem jugovzhodnem robu
Litijskega antiklinorija in tu meji na Panonski bazen. Smer slemenitve v Posavskih
gubah je vzhod-zahod. Orlica predstavlja najbolj jugovzhodni del Posavskih gub.
Strukturna smer Orlice odstopa od generalne smeri vzhod-zahod in ima smer seve-
rovzhod-jugozahod. Orlica se proti severovzhodu nadaljuje v Cesarsko brdo v Hrva-
ško. Na vseh drugih straneh je obkrožena s terciarnimi plastmi.
Na obravnavanem ozemlju ugotavljamo nagubano in deloma narivno zgradbo.
Nadalje je celotno raziskano ozemlje razkosano s številnimi prelomi v posamezne
manjše grude.
Za narivno zgradbo imamo dokaze z vrtinami nedaleč od raziskanega ozemlja pri
Velikem Kamnu, kjer sta trias in kreda narinjena na terciarne sedimente.
Ločil sem tektonske enote, ki si od severa proti jugu sledijo takole:
-	Senovška sinklinala
-	Orliška antiklinala
-	Bizeljsko-Zagorska sinklinala
Teren, ki je sestavljen iz terciarnih kamenin, navidezno predstavlja skoraj pra-
vilne tektonske oblike. Hribovje Orlice, ki je iz paleozojskih in mezozojskih kamenin,
je precej razkosano v bloke. V Posavskih gubah je znana zelo zapletena tektonska
zgradba. Obstajajo številni prelomi, ki so deformirali prvotno zgradbo, zlasti pa še
pogostni mlajši neotektonski prelomi, zato nenagubano in nerazlomljeno zasledimo
le v posameznih delih.
Senovška sinklinala pride na raziskano ozemlje le z delom svojega južnega dela,
kamor se nadaljuje z lista Celje (Buser 1979 a, b). Sestavljena je iz egerijskih,
badenijskih, sarmatijskih in panonijskih sedimentov. Posamezne plasti so rahlo
nagubane. Os sinklinale poteka v smeri vzhod-zahod, rahlo zavija in tone proti
severovzhodu.
Orliška antiklinala ima sprva smer vzhod-zahod, nato jugozahod-severovzhod,
nadaljuje pa se v Hrvatsko na Cesarsko brdo in Strugačo. Sestavljena je iz paleozoj-
skih, mezozojskih, miocenskih in pliocenskih kamenin. Notranja zgradba Orliške
antiklinale je zelo komplicirana. Številni prelomi so antiklinalno strukturo razlomili
v posamezne bloke. Razen prelomov smo tudi tukaj ugotovili sledove narivanja.
Bizeljsko-Zagorska sinklinala je ločena od Orliške antiklinale z Bizeljskim prelo-
mom. Zgrajena je iz badenijskih, panonijskih in pliocenskih kamenin.
Čez raziskano ozemlje potekajo številni prelomi, prevladujejo pa v smeri severo-
zahod-jugovzhod in severovzhod-jugozahod; manj razsežni so prelomi v smeri sever-
jug in vzhod-zahod.
Najvažnejši prelomi so: Senovški, Pilštanjski, Bistriški, Orliški in Bizeljski.
Pojavi koristnih surovin
Na raziskanem ozemlju so znani pojavi bakra, ki nimajo gospodarskega pomena.
Najvažnejši in najbolj razširjen je gradbeni kamen različne kvalitete in pesek.
Baker (Cu) nastopa le kot sled vzhodno od Podsrede na desnem bregu reke
Bistrice. Mineralizacija je v obliki malahita, ki nastopa v norijskem in retijskem
dolomitu. Opisal ga je Grad (1967).
260	Bogoljub Aničić
Gradbeni kamen nahajamo na več krajih Orlice. Je različne kvalitete in ga
uporabljajo za različne gradbene namene. Največ izkoriščajo triasni dolomit iz več
kamnolomov pri Pečicah, Pavlovi vasi, Bizeljski vasi in nedaleč od Bistrice ob Sotli.
Dolomit je zelo zdrobljen in je brez drobljenja uporaben v gradbeništvu. Na nekate-
rih mestih se dobijo večje količine dolomitnega milonita. Ponekod je dolomit zdrob-
ljen v dolomitni pesek in ga kopljejo v številnih manjših kamnolomih.
Južno od vasi Osredek v potoku Močilnik so številne apnenice za žganje apna.
Žgejo pa zgornjetriasni masivni dolomit. Za odpiranje kamnolomov v zgornjetrias-
nem dolomitu pa obstajajo na obravnavanem ozemlju še večje možnosti. Povsod so
speljane gozdne ceste in za transport ne bi bilo težav.
Apnenca je razmeroma malo in ga redko uporabljajo v gradbene namene. Skitijski
in ladinijski apnenec sta lapornata in tankoploščata, ponekod še skrilava ter manj
ugodna za gradbeništvo. Izkoriščajo le zgornjetriasni apnenec ob cesti Bizeljsko-
Bistrica ob Sotli.
V gradbene namene je uporaben še litotamnijski apnenec, ki ga v večjih površinah
nahajamo na območju Kostanjeka, Velikega Dola, Brezoranega, Podsrede in Bizelj-
ske vasi.
Nahajališča peska so med Pišecami, Drenovcem in Brezovico. Izkoriščajo kreme-
nove pliocenske vrste peska. Največji peskokopi so pri Gradišču južno od Bizeljskega
(si. 10).
Pesek uporabljajo le v gradbeništvu, ker vsebuje precej primesi železovih hidrok-
sidov. V steklarstvu ni uporaben. Pesek je ponavadi srednjezrnat. Zrna so velika od
0,3 do 0,7 mm. Ponekod vsebuje tanke vložke gline.
SI. 10. Velik peskokop spodnjepliocenskega peska pri Gradišču južno od Bizeljskega
Fig. 10. A large quarry of Middle Pliocene sand near Gradišče south of Bizeljsko
Geološke razmere na Orlici	261
Paleogeografski razvoj raziskanega ozemlja
Raziskano ozemlje predstavlja relativno majhno področje in je zato težko podati
popolno rekonstrukcijo dogodkov iz geološke preteklosti. Na podlagi sedimentov in
favne bom skušal podati paleogeografske razmere.
Geološka dogajanja na raziskanem ozemlju lahko spremljamo šele v karbonski in
permski dobi.
Večji del raziskanega ozemlja je takrat prekrivalo morje. Tako so nastajali
kremenovi peščenjaki, konglomerati in skrilavi glinovci. Pogosto menjavanje teh
kamenin kaže, da so se sedimentacijske razmere tudi pogosto spreminjale. Kremenov
peščenjak in konglomerat sta nastajala v stabilnih sedimentaci j skih razmerah v do-
kaj plitvem morju, v katerem je vladal molasni tip sedimentacije. Skrilavi glinovec pa
je nastajal v mirni vodi oziroma v ločenih morskih bazenih. Črna barva kaže, da je
obogaten z organskimi snovmi.
Po novejših podatkih predstavljajo grödenski skladi rečne in ponekod tudi jezer-
ske sedimente in le delno morda morske sedimente. Nastajali so rdeči in vijoličasto
rdeči kremenovi peščenjaki in konglomerati ter glinovci. Material je prihajal iz
bližnje okolice. Rdeče vijoličasta barva je od železa.
V	spodnjem triasu je vse območje zajela transgresija. Nastal je karbonatni šelf, ki
je trajal do konca triasa. Na njem so nastajali apnenec, dolomit in lapomati apnenec.
Plasti laporja kažejo, da je bilo v morski vodi tudi tukaj več glinene komponente.
Relativno plitvo morje, tropska klima in nemirna morska voda so pogojevali nasta-
nek oolitnega apnenca. Posamezni ooidi vsebujejo v centru zrna peska, okrog katerih
se je nabirala karbonatna komponenta. V plitvem pribrežnem morju sta se odlagala
še sljudni peščenjak in skrilavi glinovec. Drobnozrnati dolomit je verjetno vsaj delno
nastajal kot kemični sediment. Tudi apnenec in apnenčevi oolit sta izrazito kemična
sedimenta.
V	anizijski stopnji se razmere niso dosti spremenile. Razlike se delno kažejo le
v sedimentaciji. Odlagal se je v glavnem čisti dolomit, le malo je dolomitnega laporja
in laporastega glinovca. Anizijski skladi so nastajali na karbonatnem šelfu. Značilna
je debela skladovnica karbonatov. Sedimentacijsko okolje je bilo plitvomorsko,
občasno tudi nadplimsko. V tem okolju so se odlagali drobnosparitni in mikrospa-
ritni dolomit ter algni dolomitizirani apnenec. Dolomitni lapor je nastajal tudi
v plitvomorskem okolju. Lapomati glinovec kaže na nekoliko globlje morje.
Skozi ladinijsko stopnjo se je sedimentacija nadaljevala in je bila tedaj najpe-
strejša. Nastajale so plasti ploščatega apnenca, peščenjaka, skrilavega glinovca, pole
in gomolji roženca, spilitizirani diabaz in njegov tuf. Hitro menjavanje omenjenih
litoloških členov kaže na nemirno sedimentacijsko okolje. Izlivi diabaza in njegovi
tufi kažejo na vulkansko delovanje, pojavi roženca pa na prisotnost raztopljene
kremenice v morju, kar verjetno izvira tudi iz podmorskega vulkanskega delovanja.
Temno sivi ploščati apnenec pa kaže na nekoliko globljo sedimentaci j o okolja.
Verjetno gre za globlji jarek, kjer se je odlagal ploščasti apnenec z roženci. Drugod je
še naprej ostal karbonatni šelf.
V	norijski in retijski stopnji se je nadaljevala sedimentacija na karbonatni
platformi. Nastajali sta debeli skladovnici dolomita in apnenca z značilnim razvojem
loferitnega faciesa.
Zgornjejurski in spodnjekredni (zgornji titonij-zgornji barremij) skladi so odlo-
ženi v geosinklinalnem okolju, in sicer v globokomorskem Slovenskem jarku. Takrat
262	Bogoljub Aničić
so nastajali mikritni apnenci tipa biancone in lapornati apnenci različne barve, od
zelenkastih do rdečkasto vijoličastih. Pogosto so bogati z radiolarji.
Nadalje so tu aptijsko-albijsko-cenomanijski sedimenti, ki imajo značaj turbidit-
nih oziroma flišnih sedimentov. Odloženi so temno sivi skrilavi glinovci z vložki
ploščastega apnenca in kalkarenita ter ponekod apnenčeve breče. Vmes so tu in tam
pole in gomolji roženca.
Od zgornje krede do oligocena nimamo na raziskanem ozemlju nobenih sedimen-
tov, tako da ne moremo podati paleogeografskih razmer.
V	oligocenu in miocenu je ozemlje ponovno zajela transgresija. Takrat so nastali
kremenov pesek, konglomerati in peščena glina. Verjetno se je transgresija nadalje-
vala skoz ottnangij in karpatij. Prav takrat so bila močna gubanja. Nekoč so imele te
kamenine večji obseg, vendar so bile kasneje erodirane.
V	badeniju je raziskano ozemlje poplavljeno zopet z morjem. Kot bazalne tvorbe
so se odlagali litotamnijski apnenci in apnenčevi konglomerati, navzgor nanje pa
lapor, peščeni lapor in apnenčev peščenjak.
V	sarmatiju je nastopila brakična sedimentacija in odlagali so se peščeni laporji in
lapornata glina.
Skozi panonij je bila osladitev še bolj intenzivna. Tedaj se je tu usedal mehak
peščeni lapor.
V	spodnjem pliocenu imamo skoraj pretežno sladkovodno sedimentacijo. Nastajal
je kremenov pesek z redkimi vložki peščenega laporja.
Po dolinah tukajšnjih rek in potokov so bile v holocenu odložene aluvialne
naplavine, ki še vedno nastajajo tako kot tudi pobočni grušč in deluvij.
Sklep
Na raziskovanem ozemlju sem ugotovil naslednje sedimente:
1.	Najstarejše plasti pripadajo klastičnemu razvoju karbona in perma.
2.	Na kartiranem ozemlju so prvikrat odkriti skladi grödenske formacije.
3.	Spodnjetriasne plasti so prvič dokazane z mikro- in makrofavno. V zbrusku smo
dobili foraminif ero Meandrospira pusilla, med makrofavno pa so bili najdeni
školjki Myophoria costata in Eumorphotis venetiana ter številni polžki rodu
Natica.
4.	Anizijski dolomit je prvič dokazan s foraminiferno favno, ugotovljeni sta Glomo-
spira sp. in Glomospirella sp.
5.	V ladinijskih plasteh so na več mestih Orlice prvič najdene tudi značilne kono-
dontne vrste.
6.	Del dolomitov na Orlici je prvič uvrščen v norijsko in retijsko stopnjo. Dachstein-
ski apnenec v loferski faciji je prav tako prvikrat najden in dokazan z mikrofosili.
7.	Nova je nadalje ugotovitev zgornjejurskih in spodnjekrednih plasti, ki vsebujejo
nanoplankton. Nasploh prvič je na tem območju ugotovljen apnenec tipa bian-
cone.
8.	Flišne aptijsko-albijsko-cenomanijske plasti so delno dokazane z mikrofavno in
z nanoplanktonom in so tudi prvič ugotovljene na raziskanem ozemlju.
9.	V panonijskih plasteh je ugotovljena številna ostrakodna favna. Na podlagi
značilnih vrst se je na obrobju Orlice prvič do sedaj dal ločiti spodnji in zgornji
panonij, vendar sta na karti zaradi merila podana skupaj.
10. Na geološki karti so ločene pliocenske plasti in prav tako prvič dokazane
z ostrakodi.
Geološke razmere na Orlici	263
Literatura
Aničić, B. & Juriša M. 1984, Osnovna geološka karta SFRJ, list Rogatec, 1:100.000.
Zvezni geološki zavod, Beograd.
Aničič, B. & Juriša, M. 1985, Tolmač za list Rogatec. Osnovna geološka karta SFRJ,
1:100.000, 76 p.. Zvezni geološki zavod, Beograd.
Babic, L j. 1973, Bazenski sedimenti gornjeg titona, beriasa i valendisa zapadno od
Bregane. Geološki vjesnik, 26, 13-27, Zagreb.
Babič, L j. 1979, Pojave vapnenca s kalpionelidama na Rudnici (Posavske bore, istočna
Slovenija), Geološki vjesnik, 31, 13-20, Zagreb.
Buser, S. 1977, Osnovna geološka karta SFRJ, list Celje, 1:100.000. Zvezni geološki zavod,
Beograd.
Buser, S. 1979 a. Tolmač lista Celje. Osnovna geološka karta SFRJ, 1:100.000, 72 p., Zvezni
geološki zavod, Beograd.
Buser, S. 1979b, Paleogeografski razvoj osrednjega dela vzhodne Slovenije pred odloži-
tvijo neogenskih plasti. Zbornik radova. IV. godišnji znanstveni skup Znanstvenog savjeta za
naftu. Stubičke Toplice 1978, Znanstsveni savjet za naftu JAZU, 71-83. Zagreb.
Buser, S., Pavšič, J. & Aničić, В. 1982, Globokomorske kredne plasti v vzhodni
Sloveniji. Zbornik radova. X. Jubilarni kongres geologa Jugoslavije, knj. 1, 11-23, Budva.
Dreger, J. 1907, Geologische Spezialkarte Rohitsch und Drachenburg. Geol. R. A., Wien.
Dreger, J. 1920, Erläuterungen zur Geologischen Karte Rohitsch und Drachenburg. Geol.
S. A., 1-42, Wien.
Duhovnik, J. 1953, Prispevek h karakteristiki magmatskih kamenin Črne gore, njihova
starost in razmerje do triadnih magmatskih kamenin v Sloveniji. Geologija 1, 182-224, Ljub-
ljana.
Duhovnik, J. 1956, Pregled magmatskih in metamorfnih kamenin Slovenije. Prvi jugoslo-
vanski geološki kongres, 23-26, Ljubljana.
Germovšek, C. 1956, Razvoj mezozoika v Sloveniji. Prvi jugoslovanski geološki kongres,
35-44, Ljubljana.
Gor j anović-Kramberger, D. 1904, Tumač geologijske karte Rogatec-Kozje, Zagreb.
Gor j anovič-Kramberger, D. 1908, Tumač geologijskoj karti Zagreb, Zagreb.
Grad, K. 1962, Geološke razmere med Rudnico in Savo. Geologija 7, 113-118, Ljubljana.
Grad, K. 1967, Geologija Kozjanskega. Geografski zbornik 10, 7-16, Ljubljana.
Ha mrla, M. 1955, Geologija Rudnice s posebnim ozirom na rudne pojave. Geologija 3,
81-109, Ljubljana.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1959, Spilitizirani diabazi v vzhodni Sloveniji. Geologija 5,
152-163, Ljubljana.
Hinterlechner-Ravnik, A. 1979, Petrografski opis vulkanskih vzorcev z Orlice. Roko-
pis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Kolar-Jurkovšek, T. 1981, Konodontne analize za list Rogatec 1:100.000, 1980. Roko-
pis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Kossmat, F. 1906, Paläogeographie und Tektonik. Borntraeger, 413 p., Berlin.
Krivic, K. 1979, Konodontne analize vzorcev z lista Rogatec 1:100.000 za leto 1978.
Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Kuščer, D. 1967, Zagorski tericar. Geologija 10, 5-85, Ljubljana.
Lipoid, M. V. 1858 a, Bericht über die geologische Aufnahme in Unterkrain im Jahre 1857.
Jahrb. Geol. R. A., 9, Wien.
Lipoid, M. V. 1858 b, Manuskriptna geološka karta lista Krško, Brežice in Samobor,
1:75.000.
M i o č, P. 1975, Prilog poznavanju tektonskih odnosa granične zone Posavskih bora i dinar-
skog šelfa. 2. godišnji znanstveni skup Znanstvenog savjeta za naftu JAZU, ser. A., knjg. 5,
223-228, Zagreb.
Munda, М. 1939, Stratigrafske in tektonske prilike v rajhenburški terciarni kadunji.
Inavguralna disertacija, Rud. zbor., 3, 49-124, Ljubljana.
Munda, М. 1940, Starost in nastanek premogovih slojev v Rajhenburgu in Trbovljah. Rud.
zbor. 3/4, Ljubljana.
Nosan, A. 1956, Razvoj oligocena in miocena v Sloveniji. Prvi jugoslovanski geološki
kongres, 47-54, Ljubljana.
Nosan, A. & Grad, K. 1955, Stratigrafske in tektonske razmere na južnem pobočju
Bohorja. Geologija 3, 110-115, Ljubljana.
264	Bogoljub Aničić
Ogorelec, B. 1981, Poročilo o sedimentoloških preiskavah karbonatnih kamenin OGK list
Rogatec za leto 1980. Rokois. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Oluič, M. 1975, Tektonska analiza graničnog područja SR Hrvatske i SR Slovenije,
izvršena na snimcima napravljenim iz satelita ERTS-1. Geološki vjesnik 28, 87-96, Zagreb.
Pavšič, J. 1979, Poročilo o preiskanem nanoplanktonu iz vzorcev za geološko karto lista
Rogatec. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Pleničar, М. & Nosan, A. 1958, Paleogeografija panonskega obrobja v Sloveniji.
Geologija 4, 94-110, Ljubljana.
Prelogovič, E. 1970, Neotektonska kretanja u području između Orlice, Samoborske gore
i Medvednice. Geološki vjesnik 23, 151-160, Zagreb.
Premru, U. 1976, Neotektonika vzhodne Slovenije. Geologija 19, 211-249, Ljubljana.
Protić, М. & Gojković, S. 1965, Odnos Th/U u klastičnim stenama kao indikator
geohemijskih facija. I. Simp, iz geohem., Srp. geol. društva, Beograd.
Rakovec, I. 1946, Triadni vulkanizem na Slovenskem. Geografski vestnik 18, 139-171,
Ljubljana.
Rakovec, I. 1950, O nastanku in pomenu psevdoziljskih skladov. Geografski vestnik 22,
191-214, Ljubljana.
Rakovec, I. 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi jugoslovanski geološki kon-
gres, 73-83, Ljubljana.
Ramovš, A. 1956, Razvoj paleozoika na Slovenskem. Prvi jugoslovanski geološki kongres
27-34, Ljubljana.
Ramovš, A. 1958a, Starost »krških skladov« v okolici Krškega. Geologija 4, 149-151,
Ljubljana.
Ramovš, A. 1958 b, Starost »velikotrnskih skladov« v okolici Velikega Trna pri Krškem.
Razprave SAZU 4, 651-657, Ljubljana.
Ramovš, A. 1970, Stratigrafski in tektonski problemi triasa v Sloveniji. Geologija 13,
159-173, Ljubljana.
Ramovš, A. 1973, Biostratigrafske značilnosti triasa v Sloveniji. Geologija 16, 379-388,
Ljubljana.
Rij avec, L. 1979, Mikropaleontološke raziskave list Rogatec 1:100.000, leto 1978/79.
Rokopis. Arhiv geološkega zavoda Ljubljana.
Rijavec, L. & Aničić, B. 1979, Excursion Аг, section Trebče-Zagaj near Bistrica
- Lower Miocene. 16 th European micropaleontological colloquim, 137-140, Ljubljana.
Rijavec, L., Aničić, B. & Škerlj, Ž. 1979, Ecxursion Ai, Section Dekmanca-Bistrica
on the Sotla river - Middle and Upper Miocene. 16 th European micropaleontological colloquim,
131-136, Ljubljana.
Sikošek, B. 1971, Tolmač geološke karte SFR Jugoslavije, 1:500.000. Zvezni geološki
zavod, 56 p., Beograd.
Silvester, M. 1979, Poročilo o sedimentoloških raziskavah na listu Rogatec v letu 1978.
Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Stäche, G. 1858, Die Neogenen Tertiärbildungen in Unterkrain. Jb. Geol. R. A. 9, 366-398,
Wien.
Stevanovič, P. & Škerlj, Ž. 1985, Prilog biostratigrafiji panonsko-pontiskih sedime-
nata u okolini Videma - Krškog. Zbornik Ivana Rakovca. Razprave IV. razreda SAZU XXVI,
281-304, Ljubljana.
S tur, D. 1864, Bemerkungen über die Geologie der Unter-Steiermark. Jb. Geol. R. A., 14,
439-445, Wien.
Stur, D. 1871, Geologie der Steiermark, 654 p., Graz.
Šikić, K., Bäsch, O. & Šimunić, A. 1977, Osnovna geološka karta SFRJ, list Zagreb,
1:100.000. Savezni geološki zavod, Beograd.
Šikić, К., Bäsch, O. & Šimunić, A. 1979, Tumač za list Zagreb. Osnovna geološka
karta SFRJ, 1:100.000, 81 p., Savezni geološki zavod, Beograd.
Škerlj, Ž. 1979, Mikropaleontološke raziskave panonskih plasti z lista Rogatec 1:100.000
za leto 1978/79. Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Šribar, L. 1979, Mikropaleontološke raziskave lista Rogatec 1:100.000 za leto 1978.
Rokopis. Arhiv Geološkega zavoda Ljubljana.
Šribar, L. 1981, Kredne plasti v vzodnih podaljških Karavank in Posavskih gub. Geologija
24/2, 303-317, Ljubljana.
Tornquist, A. 1918, Das Erdbeben von Rann an der Save, vom 29. Jänner 1917. Mitt. der
Erdbeben-Kommission, N. F. 52, Akad. d. Wissenschaften in Wien, Mathem.-naturwiss. Klasse,
Wien.
Geološke razmere na Orlici	265
Vetters, H. 1922/23, Geologische Karte der Republik Österreich und der Nachbargebieten
1:750.000, Wien.
Winkler, A. 1924, Über den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol. Ges., i 6, 1-320, Wien.
Zollikofer, Th. 1861-62, Die geologischen Verhältnisse des südöstlichen Theiles von
Unter-Steiermark. Jb. Geol. R. A., 12. 311-366, Wien.
Žlebnik, L. 1958, Prispevek k stratigrafiji velikotmskih skladov. Geologija 4, 79-93,
Ljubljana.
266	Bogoljub Aničić
Tabla 1 - Plate 1
1	Delno dolomitizirani oosparitni apnenec s fosili ob cesti Goli vrh-Pečice, skitska serija;
povečano 50 x
Partly dolomitized fossiliferous oosparitic limestone of the Scythian age along the road from
Goli vrh to Pečice, x 50
2	Myophoria costata Zenker
Nad Pečicami v zgomjeskitskem apnencu; povečano 2,5 x
The Upper Scythian limestone of Pečice x 2.5
3	Meandrospira pussila (Ho)
Nad Pečicami, spodnji trias; povečano 300 x
The Lower Triassic of Pečice x 300
Geološke razmere na Orlici	267
268	Bogoljub Aničić
Tabla 2 - Plate 2
Ladinijski konodonti z jugozahodnega področja Orlice
The Ladinian conodonts from the SW slopes of the Orlica mountain
1	Enantiognathus petraeviridis (Huckriede)
Orliški potok: povečano 100 x
Orliški potok. X 100
2	Hindeodella {Metaprioniodus) spengleri (Huckriede)
Kunej; povečano 90 x
Kunej. X 90
3a, 3b Epigondolella mungoensis (Diebel)
Orliški potok. 3a - lateralno, 3b - aboralno; povečano 130 x
Orliški potok; lateral and aboral views, x 130
4 Gladigondolella malayensis Nogami
Padežnik. Oralno; povečano 200 x
Padežnik. Oral view, x 200
Primerke je na elektronskem mikroskopu posnel K. Drašlar. (Institut za biologijo Univerze
v Ljubljani)
Scanning electron micrographs were taken by K. Drašlar. (The Institute of Biology, University
of Ljubljana)
Geološke razmere na Orlici	269
270	Bogoljub Aničić
Tabla 3 - Plate 3
1	Biointramikritni, izprani apnenec z izsušitvenimi porami. Severno od Bizeljskega, zgornji
trias; povečano 20 x
The Upper Triassic biomicritic limestone, washed-out and with dessication pores. North of
Bizeljsko. X 20
2	Presek prekristalizirane alge iz skupine kodiaceje v pelmikritni osnovi. Severno od Bizelj-
skega, zgornji trias; povečano 20 x
Cross section of a rectystallized alga of the Codiaceae group, in a pelmicritic matrix. Upper
Triassic, North of Bizeljsko. x 20
Geološke razmere na Orlici	271
272	Bogoljub Aničić
Tabla 4 - Plate 4
1	Radiolariji v biomikritnem apnencu. Ob cesti Bistrica ob Sotli-Bizeljsko, hauterivij-aptij;
povečano 50 x
The Radiolaria in a biomicritic limestone on the road from Bistrica ob Sotli to Bizeljsko.
Hauterivian to Aptian. x 50
2	Radiolaria ob cesti Bistrica ob Sotli-Bizeljsko, hauterivij-aptij; povečano 165 x
Radiolaria on the road from Bistrica ob Sotli to Bizeljsko. Hauterivian to Aptian. x 165
Geološke razmere na Orlici	273
274	Bogoljub Aničić
Tabla 5 - Plate 5
Spodnjekredni nanoplankton iz profila ob cesti Bizeljsko-Bistrica ob Sotli
The Lower Cretaceous nannoplankton from the section along the road from Bizeljsko to Bistrica
ob Sotli
I,	2, 5 Micrantholithus obtusus Stradner
3, 4 Parhabdolithus embergeri (Noel)
6, 7 Nannoconus colomii (de Lapparent)
8	Watznaueria barnesae (Black)
9	Quadrum sp.
10 Watznaueria biporta Bukry
II,	12 Cruciellipsis cuvillieri (Manivit)
13, 14 Lithraphidites bollii (Thierstein)
Sliki 7 in 14 pri navadni svetlobi, vse druge pod navzkrižnimi nikoli; povečano 3000 x
The photomicrographs 7 and 14 are taken in normal light, the rest of them under crossed niçois.
X 3000
Geološke razmere na Orlici	275
276	Bogoljub Aničić
Tabla 6 - Plate 6
1	Rotalipora ticinensis (Gandolñ) v biokalkarenitu. Ob cesti v Pavlovi vasi, albij-cenomanij;
povečano 70 x
Rotalipora ticinensis (Gandolfi) in biocalcarenite on the road in Pavlova vas. Albian to
Cenomanian. x 70
2	Biokalkarenit s Hedbergella sp. Ob cesti v Pavlovi vasi, albij-cenomanij; povečano 70 x
Hedbergella sp. in biocalcarenite on the road in Pavlova vas. Albian to Cenomanian. x 70
Geološke razmere na Orlici	277
278	Bogoljub Aničić
Tabla 7 - Plate 7
Fosili egerijskih plasti pri Trebčah
The fossils of the Egerian beds at Trebče
1	Ammonia beccarii (Linne)
2	Ribji zob
Fish tooth
3	Iglica morskega ježka
Spine of an echinoid
Povečano 30 x
X 30
Geološke razmere na Orlici	279
280	Bogoljub Aničić
Tabla 8 - Plate 8
Foraminifere spodnjebadenijskih plasti pri Gorenji vasi (Bizeljsko)
The foraminifers of the Lower Badenian beds at Gorenja vas (Bizeljsko)
1	Dentalina elegans d'Orbingy
2	Glandulina laevigata d'Orbigny
3	Vaginulinopsis pedum (d'Orbigny)
4	Uvigerina semiornata semiornata d'Orbigny
5	Globigerina bulloides d'Orbigny
6	Melonis pompiloides (d'Orbigny)
Povečano 30 x
X 30
Geološke razmere na Orlici	281
282	Bogoljub Aničić
Tabla 9 - Plate 9
Foraminifere srednjebadenijskih plasti pri Trebčah
The foraminifers of the Middle Badenian beds at Trebče
1	Uvigerina venusta liesingensis Toula
2	Uvigerina cf. pygmaea d'Orbigny
3	Pavonitina styriaca Schubert
4	Bathysiphon taurinensis Sacco
Povečano 30 x
X 30
Geološke razmere na Orlici	283
284	Bogoljub Aničić
Tabla 10 - Plate 10
Foraminifere zgornjebadenijskih plasti pri Sv. Vidu (Bizeljsko)
The foraminifers of the Upper Badenian beds at Sv. Vid (Bizeljsko)
1	Uvigerina venusta liesingensis Toula
2	Uvigerina venusta venusta Franzenau
3	Iglice morskih ježkov
Spine of echinoids
Povečano 30 x
X 30
Geološke razmere na Orlici	285
286	Bogoljub Aničić
Tabla 11 - Plate 11
Spodnjepanonijska ostrakodna mikrofavna Bizeljskega
The Lower Pannonian ostracode microfauna of Bizeljsko
1	Hungarocypris auriculata (Reuss)
Zunanja stran desne lupine. Podgorje; povečano 50 x
Exterior of the right valve. Podgorje, x 50
2	Leptocythere (Amnicythere) miscere Krstić
Zunanja stran desne lupine. Pavlova vas; povečano 100 x
Exterior of the right valve. Pavlova vas. x 100
3	Candona {Candona) cf. postsarmatica Krstić
Zunanja stran leve lupine. Pavlova vas; povečano 75 x
Exterior of the left valve. Pavlova vas. x 75
Zgornjepanonijska ostrakodna mikrofavna Bizeljskega in severno od Bistrice ob Sotli
The Upper Pannonian ostracode microfauna of Bizeljsko and north of Bistrica ob Sotli
4	Candona {Serbiella) cf. unguiculus (Reuss)
Zunanja stran leve lupine. Drenovec; povečano 60 x
Exterior of the left valve. Drenovec. x 60
5	Hemicytheria croatica Sokač
Zunanja stran leve lupine. Podgorje; povečano 50 x
Exterior of the left valve. Podgorje, x 50
6	Candona {Lineocypris) hodonensis Pokorny sensu Sokač
Zunanja stran desne lupine. Bistrica ob Sotli; povečano 60 x
Exterior of the right valve. Bistrica ob Sotli. x 60
Geološke razmere na Orlici	287