na Kranjskem Oci Petra Pavla Glavarja (17é8) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874) ■■ Peter Pavel Glavar Anton Janša Emil Rothschütz Andrej Šalehar Rod i ca, Novo mesto, 2014 Büiijr~ Univerza v Ljubljani Biotehniška fakulteta Oddelek za zootehniko Groblje 3, 1230 Domžale POUČEVANJE ČEBELARSTVA NA KRANJSKEM OD PETRA PAVLA GLAVARJA (1768) IN ANTONA JANŠE (1770) DO EMILA ROTHSCHUTZA (1874) Andrej Šalehar Peter Pavel Glavar Anton Janša Emil Rothschütz Rodica, Novo mesto, 2014 POUČEVANJE ČEBELARSTVA NA KRANJSKEM OD PETRA PAVLA GLAVARJA (1768) IN ANTONA JANŠE (1770) DO EMILA ROTHSCHUTZA (1874) BIENENZUCHTUNTERRICHT IN KRAIN VON PETER PAVEL GLAVAR (1768) UND ANTON JANŠA (1770) BIS EMIL ROTHSCHÜTZ (1874) TEACHING OF BEEKEEPING IN CARNIOLA FROM PETER PAVEL GLAVAR (1768) AND ANTON JANŠA (1770) TO EMIL ROTHSCHÜTZ (1874) zaslužni prof. dr. Andrej Šalehar Rodica, Novo mesto, 2014 Poučevanje čebelarstva na Kranjskem Od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874) Bienenzuchtunterricht in Krain Von Peter Pavel Glavar (1768) und Anton Janša (1770) bis Emil Rothschütz (1874) Teaching of beekeeping in Carniola From Peter Pavel Glavar (1768) and Anton Janša (1770) to Emil Rothschütz (1874) Avtor in urednik: Prof. dr. Andrej Šalehar Predgovor: Janez Gregori, prof. biol. Lektoriranje: Mojca Savski Prevodi: Mojca Savski, Krištof Savski Fotografije: Janez Gregori, Andrej Šalehar, fototeka Anton Koželj Slike na naslovni strani: Portreti: Peter Pavel Glavar (foto Andrej Šalehar, kapela v Lanšprežu), Anton Janša (naslovnica na ovitku prve številke revije Vrtec, 1934, vir 11), Emil Rothschütz (iz knjige: Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je Kranjska, 2011, str. 77, vir 200) Financiranje raziskave: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, oddelek za zootehniko; Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, Novo mesto; Občine Mirna, Ivančna Gorica, Trebnje Založnik: Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, Novo mesto Tisk in oblikovanje: Partner graf d.o.o. Naklada: 1000 izvodov Leto izdaje: 2014 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37:638.1(497.4)(091) ŠALEHAR, Andrej Poučevanje čebelarstva na Kranjskem : od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874) = Bienenzuchtunterricht in Krain : von Peter Pavel Glavar (1768) und Anton Janša (1770) bis Emil Rothschütz (1874) = Teaching of beekeeping in Carniola : from Peter Pavel Glavar (1768) and Anton Janša (1770) to Emil Rothschütz (1874) / Andrej Šalehar ; [predgovor Janez Gregori ; prevodi Mojca Savski, Krištof Savski ; fotografije Janez Gregori, Andrej Šalehar, fototeka Anton Koželj]. - Novo mesto : Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, 2014 ISBN 978-961-281-365-9 273068288 To delo je posvečeno moji družini: ženi Pavli, sinu Alešu, hčeri Andreji z Mihom in vnukinjama Lizi in Špeli KAZALO Izvleček - Abstrakt - Abstract...........................................9 Izvleček.........................................................9 Abstrakt.......................................................10 Abstract.......................................................11 Predgovor......................................................13 Uvod.........................................................15 O prispevku Slovencev k začetkom poučevanja čebelarstva........................17 Peter Pavel Glavar in Glavarjeva čebelarska šola na Lanšprežu......................17 »Odgovor« na predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah (1768)..... 18 Pogovor o čebelnih rojih (1776)................................ 25 Predlog za dvig čebelarstva na Kranjskem in pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu (1781)........................................31 Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu (1781)......33 A. Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva.............................33 B. Osnutek za vajence..............................................37 C. Načrt za splošnokoristno čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež............39 D. Pouk za skrbnika................................................42 Nekaj poudarkov in pojasnil h Glavarjevim pravilom za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu.............................................48 Anton Janša in Dunajska čebelarska šola...................................51 Anton Janša, dvorni čebelarski mojster (Hofimkermeister) in prvi c. k. učitelj za čebelarstvo (1770)...............................................53 Theresianische Imkerschule - Dunajska čebelarska šola (1770-1781)........... 55 O čebelarstvu na Kranjskem, čebelarski šoli v Augartnu in Janši - Realzeitung, 4. marec 1771...............................................57 Janšev načrt in predlog za čebelarsko družbo (1773).................... 58 Janševi knjigi - učbenika (1771, 1775).............................59 Knjiga Bienenschule (Čebelarska šola) - avtor Martin Klimma (1790)...........65 Martin Kuralt in čebelarska šola v Lvovu ...................................66 Čebelarska šola v Lvovu (1806).................................66 Postave (zakoni) in odredbe (odloki, dekreti) o čebelarstvu - poučevanje ...............67 Učitelji na ljudskih šolah in poučevanje čebelarstva.............................71 Odredba ministrstva za uk in bogočastje - Dunaj (1854).......................... 71 Kranjska kmetijska družba in instrukcija za poučevanje čebelarstva na ljudskih šolah - Jurij Jonke (1857)........................................................ 72 Dokumenti in objave......................................72 Odredba štev. 11144 kranjske deželne vlade z dne 13. 9. 1857...............74 Kratko o poučevanju čebelarstva po letu 1857 do leta 1874........................ 76 Zbor čebelarjev v Salzburgu (1872).......................................79 Rotschützove pobude na zboru čebelarjev v Salzburgu...................79 Peticija zbora čebelarjev v Salzburgu.............................79 Podpore Kranjske kmetijske družbe na področju čebelarstva za učitelje ljudskih šol (1870-1881) .81 Ustanovitev Kranjskega društva za umno čebelarstvo (1873)........................85 Predlog za čebelarsko šolo na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (1873-1874).............. 86 Predlog barona Emila Rothschütza (1873)................................... 86 Program za čebelarsko šolo (Bienenzuchtschule) - (priloga 5)...............87 Predračun stroškov.......................................89 Tloris učilnice (priloga 6)....................................89 Razporeditev obstoječih Dzierzonovih čebelnjakov (priloga 7)...............89 V času reševanja predloga............................................89 Usoda predloga za čebelarsko šolo.......................................90 Dodatek: Nekaj zanimivosti o poučevanju čebelarstva na Kranjskem po letu 1874 do prve svetovne vojne.........................................................91 Učitelji ljudskih šol - čebelarji...........................................91 Dunajska čebelarska šola (1900)........................................ 93 Slovenski učitelji čebelarstva - absolventi Dunajske čebelarske šole..................100 Čebelarski shodi in tečaji (1902-1914).................................... 100 Sedmi mednarodni kmetijski kongres (1907) in resolucija o čebelarskih šolah............105 Zaključne misli...................................................107 Povzetek - Zusammenfassung - Summary..................................111 Povzetek......................................................111 Zusammenfassung................................................114 Summary.....................................................117 Viri..........................................................121 Priloge.......................................................135 Priloga 1 - Razpis brezplačnega pouka o čebelarjenju v letu 1864........................................135 Priloga 2 - Primeri prošenj - učitelji (1872-1878)..........................................................136 Priloga 3 - Kranjsko čebelarsko društvo (1873)..............................................................142 Priloga 4 - Dopis predsednika barona Rothschütza............................144 Priloga 5 - Čebelarska šola na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (1874)..................................145 Priloga 6 - Tloris učilnice.............................................147 Priloga 7 - Načrt razporeditve čebelnjakov in učilnice...........................148 Priloga 8 - Poročilo o čebelarskih učnih tečajih na čebelarski šoli na Dunaju v letu 1903 ............149 Priloga 9 - Program čebelarskih učnih tečajev na čebelarski šoli na Dunaju v letu 1904..............150 Izvleček - Abstrakt - Abstract Izvleček Poučevanje čebelarstva na Kranjskem Od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschutza (1874) Slovenci smo imeli pri začetkih poučevanja čebelarstva izredno pomembno vlogo. Peter Pavel Glavar je v »Odgovoru« že leta 1768 predlagal čebelarske šole, čebelarsko zakonodajo in slovensko čebelarsko literaturo. Leta 1776 je napisal prvo čebelarsko knjigo v slovenskem jeziku - Pogovor o čebelnih rojih, ki je znatno dopolnjen prevod prve Janševe knjige (Razprava o rojenju čebel). Leta 1781 je k Poročilu kmetijski družbi o ukrepih za dvig čebelarstva dodal še pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu (Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva, osnutek za vajence, načrt za splošnokoristno čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež in pouk za skrbnika). Pravil za čebelarsko šolo po vsebini in v obliki, kot jih je napisal Glavar, po dosedaj znanih podatkih nismo zasledili. V pravilih je bilo tudi določeno, da bo pouk v deželanskem (slovenskem) jeziku. Istega leta je čebelarsko šolo na Lanšprežu tudi odprl. Anton Janša je leta 1770 postal prvi c. kr. učitelj čebelarstva na Dunajski čebelarski šoli. Njegov čebelarski nauk je temeljil na znanju in izkušnjah gorenjskih čebelarjev. Napisal je dva učbenika: Razprava o rojenju čebel (Janša, 1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (Janša, 1775). V Lvovu je leta 1806 ustanovil čebelarsko šolo Martin Kuralt, doma iz Žabnice. Marija Terezija je leta 1775 izdala čebelarski patent, ki so mu dodane inštrukcije za čebelarske mojstre in določa, da se uči po Janševem čebelarskem nauku. Leta 1854 je bil izdan dunajski odlok o pouku čebelarstva na ljudskih šolah na podeželju. Jurij Jonke je leta 1857 na prošnjo Kranjske kmetijske družbe napisal instrukcije za poučevanje čebelarstva na ljudskih šolah in kot učbenik za čebelarstvo določil svojo knjigo Krajnski zhbelarzhik (Jonke, 1844). Kranjska deželna vlada je v ta namen izdala posebno odredbo štev. 11144 z dne 13. 9. 1857. Učitelji so imeli prednost pri državnih podporah za čebelarstvo. Baron Emil Rothschutz je spodbujal poučevanje čebelarstva. Leta 1873 je predlagal ustanovitev čebelarske šole na gradu Podsmreka pri Višnji Gori in na začetku leta 1874 napisal program in načrt za čebelarsko šolo. Predlog ni bil sprejet. V dodatku je predstavljena tudi čebelarska šola na Dunaju, ki so jo ustanovili leta 1900, in njen vpliv na čebelarstvo v Sloveniji. Ključne besede: Kranjska, poučevanje čebelarstva, Peter Pavel Glavar, Anton Janša, Martin Kuralt, zakoni, Jurij Jonke, učitelji, ljudske šole, Emil Rothschutz, čebelarske šole Abstrakt Bienenzuchtunterricht in Krain Von Peter Pavel Glavar (1768) und Anton Janša (1770) bis Emil Rothschütz (1874) Wir Slowenen hatten bei den Anfängen des Bienenzuchtunterrichts eine sehr wichtige Rolle. Peter Pavel Glavar hat in seiner »Antwort« schon im Jahre 1768 Bienenzuchtschulen, Bienenzuchtgesetze und slowenische Bienenzuchtliteratur vorgeschlagen. 1776 schrieb er das erste Bienenzuchtbuch auf Slowenisch - Gespräch über Bienenschwärme (Pogovor o čebelnih rojih), das eine beträchtlich ergänzte Übersetzung von Janšas Buch Abhandlung vom Schwärmen der Bienen ist. 1781 ergänzte er den Bericht an die Landwirtschafts-Gesellschaft über die Maßnahmen zur Erbauung der Bienenzucht mit Regeln für die Bienenzucht-Gärtnerschule auf Landspreis (Entwurf der Regelung für staatliche Bienenzuchtlehrer, Entwurf für Lehrlinge, Plan für eine gemeinnützige Bienenzucht-Gärtnerschule unter dem Gut Landspreis und Unterricht für den Besorger). Dem Inhalt und der Form nach ähnliche Regeln für eine Bienenzuchtschule, wie Glavar sie entworfen hat, haben wir nach den bisher bekannten Daten nicht entdeckt. Glavar hat unter anderem auch vorgeschrieben, dass der Unterricht in der Landessprache (Slowenisch) gehalten werden soll. Die Schule wurde im selben Jahr auf Landspreis eröffnet. Anton Janša wurde 1770 der erste K. u. K. Bienenzuchtlehrer auf der Theresianischen Imkerschule in Wien. Seine Bienenzuchtlehre gründete sich auf dem Wissen und Erfahrungen der Imker aus Oberkra-in. Er schrieb zwei Lehrbücher: Abhandlung vom Schwärmen der Bienen (Janša, 1771) und Vollständige Lehre von der Bienenzucht (Janša, 1775). In Lemberg gründete 1806 Martin Kuralt aus Žabnica eine Imkerschule. Maria Theresia gab im Jahre 1775 das Bienenzuchtpatent heraus, das mit Instruktionen für Imkermeister ergänzt ist und bestimmt, dass man bei dem Unterricht Janšas Binenenzuchtlehre befolgen soll. Im Jahre 1854 wurde die Verordnung über den Bienenzuchtunterricht in Volksschulen auf dem Land herausgegeben. Georg Jonke hat 1857 auf das Ersuchen der Landwirtschafts-Gesellschaft in Krain Instruktionen zum Bienenzuchtunterricht in Volksschulen verfasst und sein Buch Krajnski zhbelarzhik (Theoretische und practische Anleitung zur Behandlung und Pflege der Bienen, Jonke, 1844) als Lehrbuch vorgeschrieben. Die Krainer Landesregierung gab darüber eine Sonderverordnung Nr. 11144 vom 13. 9. 1857 heraus. Die Lehrer hatten Vorrang bei Staatsunterstützungen für die Bienenzucht. Baron Emil Rothschütz hat den Bienenzuchtunterricht ermuntert. Im Jahre 1873 schlug er die Errichtung einer Bienenzuchtschule auf dem Schloss Podsmreka bei Višnja Gora vor, und am Anfang des Jahres 1874 schrieb er das Programm und den Plan für diese Bienenzuchtschule. Sein Vorschlag wurde nicht akzeptiert. Im Anhang ist auch die 1900 gegründete Imkerschule in Wien und ihr Einfluss auf die slowenische Bienenzucht vorgestellt. Schlüsselworter: Krain, Bienenzuchtunterricht, Peter Pavel Glavar, Anton Janša, Martin Kuralt, Gesetze, Georg Jonke, Lehrer, Volksschulen, Emil Rothschütz, Imkerschulen Abstract Teaching of beekeeping in Carniola From Peter Pavel Glavar (1768) and Anton Janša (1770) to Emil Rothschütz (1874) Slovenes had an extremely important role in the early phases of the teaching of beekeeping. In his »Response«, as early as 1768, Peter Pavel Glavar proposed organising beekeeping schools, drafting legislation on beekeeping, and compiling literature in Slovene. In 1776, he wrote the Slovene first book on beekeeping, Pogovor o čebelnih rojih (Discussion About Bee Swarms), which is a heavily supplemented translation of Anton Janša's first book Abhandlung vom Schwärmen der Bienen (Disucssion of the swarming of the bees). In 1781, he supplemented the Report to the Carniolan Agricultural Society on Measures to Develop Apiculture with guidelines for a school of beekeeping and horticulture at Lan-šprež (Draft Guidelines for a State teacher of beekeeping, a Draft for Students, a Plan for a Common Purpose School of beekeeping and horticulture at Lanšprež, and Instructions for the Caretaker). Existing evidence suggests that no guidelines similar to his in form or contents have been found. The guidelines also stated that the regional language (Slovene) would be the language of teaching. Glavar opened his school later that same year. In 1770, Anton Janša became the first teacher in the Vienna beekeeping school. His method of beekeeping was based on the knowledge and experience of beekeepers from the Gorenjska region. He wrote two textbooks: Abhandlung vom Schwärmen der Bienen (Discussion of the swarming of the bees) - (Janša, 1771) and Vollständige Lehre von der Bienenzucht (The Complete Guide to Beekeeping) - (Janša, 1775). In Lvov in 1806, Martin Kuralt, of Žabnica, opened his beekeeping school. In 1775, Maria Theresa issued the Apiculture Patent, with an appendix containing a guide for teachears of beekeeping, and a clear statement that Janša's guidelines are to be used. In 1854, a decree was issued in Vienna regulating teaching of beekeeping at countryside public schools. In 1857, Jurij Jonke wrote a guide for the teaching of beekeeping on request from the Carniolan Agricultural Society, and set his own book (Jonke, 1844) as the textbook. To this end, the Carniola regional government made a special decree (No. 11144, 13 September 1857). Teachers were granted priority when applying for state grants. Baron Emil Rothschütz supported the teaching of beekeeping. In 1873, he proposed that an beekeeping school be opened at the Podsmreka Castle, near Višnja Gora, and compiled a course programme and plan for the school in early 1874. His proposal was not accepted. In the appendix, the Vienna beekeeping school, established in 1990 and its influence on beekeeping in Slovenia are presented. Keywords: Carniola, teaching of beekeeping, Peter Pavel Glavar, Anton Janša, Martin Kuralt, legislation, Jurij Jonke, teachears, public schools, Emil Rothschütz, beekeeping schools Predgovor Za uspešno opravljanje neke dejavnosti je potrebno znanje, do katerega pridemo z učenjem. Bolj je dejavnost zahtevna, več znanja je potrebnega, s tem, ko ga kopičimo, pa posredno izkazujemo do nje svoje spoštovanje, svoj odnos. Tako je tudi v čebelarstvu: njegova rentabilnost v veliki meri zavisi od čebelarjevega znanja, ki ga pridobiva v ustreznih šolah, pri tem pa je zlasti pomembna kakovost poučevanja. Čebelarstvo je bilo pri nas že od nekdaj cenjeno kot pomembna gospodarska dejavnost, saj je bil do uveljavitve sladkorja med glavno sladilo, in temu primerna je bila njegova cena. O čebelarjenju pri nas poroča že Valvasor (1689), še več pozornosti pa mu je bilo posvečano v času razsvetljenstva, zlasti v času Marije Terezije. Takrat (1771) je bila zapisana javna ocena, da je Vojvodina Kranjska že nekaj let v čebelarstvu pred drugimi c. kr. dednimi deželami. Merilo je bila seveda količina pridelanega medu in voska. V tistem času nobena druga dežela ni imela tako izdelanega načina čebelarjenja, kot je bilo pri nas, Slovenci smo bili v čebelarstvu učitelji drugim narodom. Osrednja osebnost evropskega čebelarstva je bil tedaj Anton Janša, učitelj čebelarstva na Dunajski čebelarski šoli, s svojima knjigama, ki sta postali temeljna učbenika umnega čebelarjenja. Da bi dosegli enotnost poučevanja v čebelarstvu, je Marija Terezija s čebelarskim patentom (1775) zaukazala vsem državnim čebelarskim učiteljem, da morajo upoštevati preizkušena načela prvega dunajskega čebelarskega učitelja Janše. Peta točka patenta določa, da ne more biti v deželah nihče sprejet za javnega učitelja čebelarstva, kdor se ni učil v glavni čebelarski šoli na Dunaju, kdor ni bil izprašan od tamkajšnjega prvega učitelja in kdor ne prinese s seboj spričevala, da ni samo usposobljen, da sam vodi čebelarstvo, ampak da ima tudi sposobnosti, da o tem poučuje tudi druge. V drugi polovici 18. stoletja je bil na Kranjskem na čebelarskem področju vodilni nedvomno Peter Pavel Glavar, mecen, pisec in organizator, z dolgoletnimi praktičnimi čebelarskimi izkušnjami in bogatim teoretičnim znanjem. Poudarjal je pomen poučevanja in usposabljanja za čebelarstvo v čebelarskih šolah in pravno ureditev čebelarskih vprašanj. Njegov osnutek pravil za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu je izdelan do največjih podrobnosti, tako pravil za državnega učitelja čebelarstva, kot tudi pravil za vajence in skrbnika. Svoje zamisli je tudi udejanjil in odprl prvo čebelarsko šolo pri nas (1781). Glavar je v svojih zapisih izpostavljal zlasti izobraževanje čebelarjev, čebelarsko šolo in zakonodajo ter vprašanje slovenske čebelarske literature. Pomemben odlok je bil izdan v letu 1854, ko so bili v poučevanje čebelarstva vključeni učitelji na ljudskih šolah na podeželju. Ta odlok je bil z odredbo Kranjske deželne vlade vpeljan tudi na Kranjskem. Takrat je Jurij Jonke na prošnjo Kranjske kmetijske družbe napisal smernice za poučevanje čebelarstva na ljudskih šolah in kot učbenik za čebelarstvo določil knjigo Krajnski zhbelarzhik (1844). Po letu 1857 so spodbujanja in podpore razvoju čebelarstva na Kranjskem potekala prek ljudskih šol in učiteljev. Kranjska kmetijska družba je v sedemdesetih letih 19. stoletja s sredstvi iz državne subvencije pospeševala čebelarstvo s premijami in brezplačno delitvijo panjev, pri katerih so imeli prednost učitelji čebelarstva na ljudskih šolah. Omeniti velja še zbor čebelarjev v Salzburgu (1872), kjer je pomembno vlogo odigral Emil Rothschutz. Sprejeli so številne sklepe, med drugim, da se ustanovi deželna čebelarska šola, »kjer naj bi se vsi učitelji podučevali, in kjer naj bi res strokovnjaki učili in razjasno-vali še toliko temnih reči v čebelarstvu ...« Baron Emil Rothschutz je leta 1873 predlagal Kranjski kmetijski družbi ustanovitev čebelarske šole na gradu Podsmreka pri Višnji Gori in zanjo napisal podroben predlog. Ko je bila ustanovljena Dunajska čebelarska šola (1900), katere glavni namen je bil izpopolniti in usposobiti čebelarje, ki že čebelarijo, za učitelje čebelarstva, so se na njej izšolali številni naši čebelarji, kot so Frančišek Rojina, Tomo Kurbus, Frančišek Kašca, Ivan Jurančič, Julij Slapšak, Domicijan Serajnik, Josip Verbič in Franc Vidmar. Absolventi šole so postali učitelji čebelarstva, večina med njimi je postala steber čebelarske stroke pri nas, kar potrjujejo tudi njihovi številni strokovni spisi v čebelarski periodiki in knjige. Ko pogledamo v našo čebelarsko preteklost, vidimo, da je bilo veliko poudarka na izobraževanju v obliki različnih šol in tečajev. Poseben poudarek je bil na izbiri učiteljev, ki so morali opraviti potrebna usposabljanja po enotnem programu, tako da je bilo učenje v vsej deželi poenoteno. Pred nami je knjiga, ki dokumentirano obravnava čebelarsko šolanje na Kranjskem v določenem obdobju. Temeljitost in poglobljenost, s kakršnima so se tega lotevali, nas lahko samo osupne. In navda s ponosom na naše čebelarske prednike, ki so v določeni meri krojili tudi svetovno čebelarsko zgodovino. Janez Gregori, prof. biol. Uvod »Poduk je prvi pogoj vsakoršnega napredka« Slovenska čebela, 1(1873)1 Zapišimo uvodoma, da brez poglobljenega teoretičnega in praktičnega znanja ni umnega čebelarjenja. Skok (1998) meni, da so vse čebelarske organizacije nastale prav zaradi širjenja znanja o »umnem čebelarjenju«. To so izvajali s pisano besedo prek knjig in čebelarskih glasil ter z neposrednim izobraževanjem o čebelarjenju v šolah, na predavanjih, posvetovanjih, tečajih in podobnem. Za razumevanje razprave »Poučevanje čebelarstva na Kranjskem, od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874)« je pomemben odgovor na vprašanje: Ali smo bili na Kranjskem v 18. stoletju po čebelarskem znanju pred drugimi narodi? Že Valvasor (1689) obširno piše o čebelarjenju na Kranjskem in poudarja, da je zelo razširjeno in priljubljeno. V besedilu so opisana tudi nekatera dogajanja, povezana s čebelami - recimo rojenje. Riem (1776), Wytopil (1900) in Mihelič (1934) navajajo objavo v Wiener Realzeitung (4. marec 1771), kjer je zapisano: »Vojvodina Kranjska je že nekaj let v čebelarstvu pred drugimi c. kr. dednimi deželami«. Tudi Hermann (1782) poudarja, da je na Kranjskem, posebej pa na Gorenjskem, že zelo razširjeno čebelarstvo, kar je treba pripisati sejanju ajde. Becker (1789 - prevod Pohlin) je v knjigi »Kmetam sa potrebo inu pomozh«, napisal: »Čebele znajo Kranjci tako dobro »glajštati«, da druge o tem uče«. To je verjetno tudi prvo tiskano slovensko poročilo o čebelarstvu na Kranjskem. Konschegg (1840) poroča, da so Kranjci med vsemi avstrijskimi podložniki najracionalneje čebela-rili in je Kranjska pridelala sorazmerno največ medu. Žnideršič (1900) piše, da smo bili Slovenci nekdaj v čebelarstvu učitelji drugim narodom. Stabej (1955) poroča, da je »... čebelarstvo pospeševal zlasti Janez Nepomuk pl. Edling (1751-1793), ki je dal razdeliti med ljudi najboljše napisane knjige o čebelarstvu, dal napraviti poseben čebelnjak, kjer so se šolali čebelarji. Kako je bilo z Edlingovim čebelnjakom za čebelarsko šolo, še nisem mogel ugotoviti, mislim pa, da je mogla biti taka šola v Škofji Loki na kakem posestvu pod Edlingovo upravo.« K odgovoru na zastavljeno vprašanje veliko prispeva Riharjev zapis (1998): »Med bivanjem na poskusni čebelarski postaji Montfavet pri Avignonu sem v bogati knjižnici ob študiju strokovnih piscev iz 16., 17. in 18. stoletja spoznal, da v 18. stoletju nobena Evropejcem znana dežela sveta ni imela tako izdelanega načina čebelarjenja, kot je bilo čebelarstvo na Gorenjskem, in prav tega je Janša še izpopolnil. Torej je bil ta način čebelarjenja pristno slovenski.« Rihar (1998) v gornjem zapisu poudarja napredno čebelarstvo na Gorenjskem. Naj tu na kratko dodamo, da je bilo čebelarstvo razvito tudi na Štajerskem, o čemer pa je v slovenskem čebelarskem slovstvu manj zapisanega. Kindermann (1798) in Sartori (1806) opisujeta čebelarstvo na Štajerskem. Dobro je bilo razvito v južnih delih graškega okraja, še bolj pa v Mariborskem in Celjskem okraju. Tu so pridelali veliko medu in voska ter viške prodajali v druge avstrijske dežele. Čebele so prevažali na paše, spomladi na reso in jeseni na ajdo. V Gradcu je bila tudi čebelarska šola. O štajerskem čebelarstvu piše tudi Hlubek (Bienenzucht, Seidenzucht ..., 1846). Dodajmo še zapis, ki ga je objavil Gregori (2004): »Pri nas se je čebelarstvo živahno razvijalo v drugi polovici 18. stoletja, ko sta delovala Anton Janša in Peter Pavel Glavar. O njunem čebelarskem snovanju, tako doma kot v tujini, je že veliko napisanega, zato tega tu ne bomo ponavljali. Povzamemo lahko, da sta nam zapustila dragocena pričevanja o poznavanju čebel in tedanjih načinih čebelarjenja pri nas, zato ni težko sklepati, da so ta na nekaterih področjih prekašala poznavanje v drugih delih Evrope.« Pomen znanja, teoretičnega in praktičnega, za umno čebelarstvo so spoznali že pred nekaj stoletji. Ko so iskali pota za izboljšanja čebelarstva, so skoraj dosledno opozarjali na neuke čebelarje. Erker (1914ab) je ob petdesetletnici smrti Georga/Jurija Jonkeja napisal njegovo biografijo in jo naslovil »Georg Jonke als Priester, Bienenzüchter und Patriot (prevod: Jurij Jonke kot duhovnik, čebelar in patriot).« Tam je zapisal, da je Jonke pogosto rekel: Nicht jeder, der für den Pflug taugt, ist tauglich für die Bienenzucht (Prosti prevod: Za čebelarstvo ni vsaki, kateri je za matiko). S tem je želel poudariti, da je pri racionalnem čebelarstvu združeno določeno šolanje in usposabljanje, povezano z naravnim darom opazovanja. Georg Jonke (1777-1864) je čebelaril v prvih šestdesetih letih 19. stoletja. Namen tega dela je predstavitev poučevanja čebelarstva na Kranjskem od leta 1768, ko je to v Odgovoru predlagal Peter Pavel Glavar, in tudi od leta 1770, ko je bil Anton Janša na Dunaju imenovan za prvega c. kr. učitelja za čebelarstvo na Dunaju, do leta 1874, ko je Emil Rothschütz naredil program in načrt za čebelarsko šolo na gradu Podsmreka pri Višnji Gori. V dodatku so zapisane zanimivosti, ki smo jih našli glede poučevanja čebelarstva na Kranjskem v času po letu 1874 do prve svetovne vojne. Predstavljena je tudi čebelarska šola na Dunaju, ki so jo ponovno ustanovili leta 1900, in njen vpliv na čebelarstvo na Kranjskem. O prispevku Slovencev k začetkom poučevanja čebelarstva V slovenskem čebelarskem in drugem slovstvu so o tem številne objave in razprave ter številni dokumenti, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Pomembnejši viri so: Glavar (1768, 1776, 1781), Janša (1771, 1775), Illyrisches Blatt (Aufschrift ..., 1819), Konschegg (1840), Rechfeld (1848), Dimitz (1883), Navratil (1883, 1884), R. (1884), Vrhovec (1885), Remeš (1912), Perc (1925a), Mihelič (1934, 1955, 1970, 1976, 1989), Raič (1934), Glonar (1938), Loški razgledi (Napis na ..., 1962), Debevec (1967), Mencej in sod. (1976), Demšar (1976), Dolenc (1983/1987), Štefan Rozka (1990), Rihar (1998), Zaletel (1998), Oražem (1999), Gregori (2004, 2010, 2011), Umek (2006), Borko, ur (2009), Koželj (2009), Pirjevec (2009ab) in drugi. Vire smo skupaj z dokumenti, ki so bili najdeni v Arhivu Republike Slovenije, povzeli v zapisu o prispevku Slovencev k začetkom poučevanja čebelarstva. Peter Pavel Glavar in Glavarjeva čebelarska šola na Lanšprežu Demšar (1976) je v biografiji o Petru Pavlu Glavarju zapisal: »P. P. Glavar sodi v prvo slovensko prerodno generacijo, ki se je zavzemala za uveljavljanje slovenskega jezika in slovenskega slovstva. V letih 1776-1778 je prevedel in dopolnil Janševo razpravo o čebelnih rojih in je tako prvi Slovenec, ki je s slovensko pisano besedo širil gospodarski pouk. Kot prvi je čutil potrebo, da bi kranjska kmetijska družba izdajala slovenske spise, ki naj bi prišli v roke kmetov in jim pomagali do boljše strokovne izobrazbe in gospodarskega napredka«. Slika Petra Pavla Glavarja v kapeli na Lanšprežu Podpis Petra Pavla Glavarja Zbirka rokopisov - SI AS 1073, 1/24 r, 13 . st . - 1941, vir 221 »Odgovor« na predlog za izboljšanje čebelarstva v c . kr. dednih deželah (1768) Leta 1768 je poslala dunajska dvorna pisarna tudi na Kranjsko predlog za izboljšanje čebelarstva, ki naj bi ga proučilo deželno glavarstvo skupaj s kmetijsko družbo in s komerčnim konsensom. Predlog je pripravila Spodnjeavstrijska ekonomska družba in ga posredovala cesarici Mariji Tereziji. Kakor poroča Dolenc (1983/1987), je naslov dokumenta: Vorschläge zur Verbesserung der Bienenzucht in den Kaysl. Königl. Erbländern (Prevod: Predlogi za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah) iz leta 1768 in obsega 10 listov velikosti 35,5 x 23,7 cm, napisan pa je na belo rumenkastem papirju v gotici. Vsebino dokumenta je predstavil Mihelič (1934), njegov kratek povzetek pa je: Čebelarstvo je pomembna kmetijska panoga in škoda je, da je v dednih deželah popolnoma zanemarjeno. V nadaljevanju je svetovano, da so za čebelarjenje primerni praktično vsi kraji, da panji ne smejo biti obrnjeni proti poldnevu in da morajo biti izdelani iz smolnatega lesa, da naj se izpodrezuje v mesecu marcu ter da so sovražniki čebel lastovice, zelena žolna in zlasti sršeni in drugo. Na koncu dodaja: bo°lleženina gosposka s' kaznimi ^n nagradami zlomila kmetsko trrlovra.tnost. ki povzroča, da ni mogoče spra- Mihelič, 1934, str. 10, vir 118 Umekova (2006) piše, da je Kranjska kmetijska družba na svoji seji 28. marca 1768 iz vsakega okrožja izvolila po 5 članov, ki naj bi dali svoje mnenje glede predloga o izboljšanju čebelarstva. Prejela je sedem odgovorov. Zaprosila je tudi svojega ustanovnega člana duhovnika in lanšpreškega graščaka Petra Pavla Glavarja, da ga presodi in o tem napiše mnenje. Tako je še isto leto (7. 7. 1768) nastal njegov znameniti »Odgovor« (Glavar, 1768; prevod Mihelič, 1934), ki je prvi strokovni opis čebelarjenja na Kranjskem. Dolenc (1983/1987) poroča, da je naslov dokumenta: Vorschlag Beantwortung zur Verbesserung der Bienenzucht in den Kaysl. Königl. Erbländern (Prevod: Predlog odgovora za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah) iz leta 1768, obsega 26 strani velikosti 32,7 x 21 cm in je na orumenelih listih, preprosto sešitih, napisan v gotici. Celotni Odgovor je prevedel in objavil Mihelič (1934). V Odgovoru, ki ga je Glavar napisal na osnovi svojih 24 letnih praktičnih izkušenj, je podrobno in strokovno popisano čebelarjenje na Kranjskem. Še posebej so pomembni njegovi izvirni predlogi, kako odpraviti ovire, ki zavirajo razvoj čebelarstva. Pri tem je postavil v ospredje: »... izobraževanje čebelarjev, čebelarsko šolo in zakonodajo ter vprašanje slovenske čebelarske literature.« - Mihelič (1976). Glavar že v Odgovoru obljublja, da bo kmetom ob nedeljah in praznikih ob prostih urah ustno razlagal čebelarski nauk. Hkrati se je ponudil, da bi čebelarsko znanje zapisal v domačem jeziku. Pred predstavitvijo vsebine Glavarjevega Odgovora še podatek, da je v Glavarjevi knjižnici v Komendi knjiga »Entwurff der vollkommensten Bienenpflege für alle Landes-Gegenden (prevod: Zasnova najpopolnejšega gojenja čebel za vse deželne okoliše), ki jo je leta 1766 izdal Johann Leonhard Eyrich. V prvem poglavju je opisal sedem ovir v čebelarstvu in sicer: morjenje čebel je prva in glavna ovira za povečevanje čebelarstva, neprimerno vsa-janje rojev, premajhni panji, postavitev čebelnjaka, pomanjkanje veščin (usposobljenosti), slabo ogrebanje rojev in zunanji ter notranji sovražniki. Glavar je bil s temi Eyrichovimi zapisi o ovirah v čebelarstvu morda tudi seznanjen preden je pisal svoj Odgovor (1768). Naslovnica: Vorschlag Beantwortung ... (1768, vir 63) AS SI 869 Glavar Peter Pavel, 1751-1784 Zanimivejši poudarki iz Glavarjevega Odgovora (1768 cit. Mihelič 1934): - »Zato mi pač ne bo vzeti za zlo, če se pomudim pri uvodoma v predlogu izraženem mnenju, da čebeloreja zahteva zelo malo truda in ne utrguje kmetu časa pri njegovih poslih. Prvega in drugega pa je treba za dobro urejeno čebelarstvo. - Graščaki in posestniki naj v čebelarjenju dajejo podložnikom primeren zgled in naj imajo pri hiši, na vrtu ali v cvetličnjaku po 50 in tudi do 100 panjev, posebno tisti, ki imajo vrtnarje... Zato je smatrati za potrebno, da najvišja oblast določi, da v bodoče ne bo potrdila niti vzela v službo nobenega vrtnarskega učenca, ki se po prestani skušnji pri Kmetijski družbi ne bo izkazal s potrdilom, da je v čebelarskem znanju zadostno poučen. - ... splošna praksa Gorenjcev, ki jim je to znanje menda že od rojstva vcepljeno in ki ga je še pospeševala želja po dobičku, katera vzdržuje pri njih nihalo neumorne pridnosti v stalnem zagonu. Gorenjci namreč čebele pri tu in tam skopnelem snegu, ko so se otrebile, nalože na vozove in hite z njimi ne le v notranjost dežele, ampak tudi v koroške hribe ob jezeru (najbrž je tu mišljeno Vrbsko jezero; op. avtorja) in jih puste do sv. Jakoba na paši. Šele potem jih vzamejo domov v cvetočo ajdo...Jaz sem tako delal in skozi dve leti pošiljal svoje čebele k jezeru, ko pa sem jih hotel odpeljati domov, sem videl, da mi je večina panjev odmrla, oni, ki so ostali, pa so imeli zelo malo živali. - Kdor hoče uspešno čebelariti, naj kupi in začne vsaj z 12 panji. Določi naj si tudi število, ki ga hoče doseči in stalno obdržati. - Čebelnjake je najbolje namestiti na sredino med vzhodom in poldnevom. Svetuje panje iz mehkega lesa (najbolje lipov ali vrbov). Najbolj ceni svoje ležeče panje, ki so narejeni iz pol cole* debelih smrekovih desk in so 2% čevlja** dolgi, 121 cole široki in 71 cole visoki. Spredaj imajo vdelano končnico z dvema % cole visokima in 3 cole širokima žreloma, zadaj pa vratca, da se lahko pogleda v panj. Dno je pritrjeno z železnimi kljukicami. (* cola = 2,54 cm, ** čevelj = 30,48 cm) - Spodrezavanje ni primerno in avtor ga smatra za skrajno škodljivo. Odvzame gornji nastavek, spodnji panj pa v celoti prepusti čebelam čez zimo. Konec septembra stehta svoje panje in zapiše podatke v čebelarski register. Tehtanje panjev opravi tudi spomladi in iz razlike v masah ugotovi, koliko je panj pozimi porabil in kateremu je treba pomagati s krmo. - Podrobno je opisano rojenje čebel. Loči naravne ali prostovoljne in narejene ali prisiljene roje. Pri opisu vključuje svoje praktične izkušnje. Pri narejenih rojih so opisani trije načini in med njimi enega predstavi kot svojega. - Morjenje čebel naj se kot javni blaginji skrajno škodljivo popolnoma opusti, ko imamo sredstva in pota, da lahko slabejše panje združimo in stare s pregonom v nove panje pred ajdovim cvetenjem pomladimo. - Da razširi prekoristno čebelarstvo, ki se je posebno po Dolenjskem skoro popolnoma opustilo, kjer le malokateri podložnik čebelari in so prav redki, ki imajo nad dva panja, ne bo oblastveni ukaz deželnega kneza s kaznimi ničesar dosegel. . Tukajšni kmet je čisto izmozgan in nima sredstev, da bi si preskrbel dovolj kruha, nikar šele, da bi si nabavil čebele, dasi bi jih rad imel. Deloma pa nima pojma o tem, kako je s temi živalcami ravnati in jih negovati, ampak prepušča vse naravnemu razvoju stvari, radi česar pa je kmalu obnjo. Pač pa bi bilo moje nemerodajno mnenje, da bi bilo treba kmetu omogočiti, da se poprime čebelarstva. Treba bi bilo nagraditi tistega, ki bi imel v tej ali oni fari ali graščini največ rojev, in tistega, ki bi pridelal največ medu. Dalje bi bilo za povzdigo čebelarstva potrebno, da bi kak spreten veščak nevednega kmeta poučil o čebeloreji. - Da bi se to doseglo, naj bi Najvišji dvor odprl milostne roke in preskrbel - bodisi iz lastne, bodisi komercialne blagajne - vsakemu siromašnemu kmetu vsaj tri panje čebel, in sicer pred ajdovim cvetjem. - Kmetom pa hočem olajšati čebelarjenje s tem, da jim bom ob nedeljah in praznikih v prostih urah ustno tolmačil čebelarski nauk, kateremu si laskam, da sem v deželi najbolj vešč. Pokazal jim bom tudi dejansko pri svojih čebelah vsa letna čebelarska opravila in spretnosti. - Da, če je slavni Kmetijski družbi do tega, se ponujam, da bom vso svojo znanost (ker sem se mogel na tako majhnem prostoru le prav maločesa dotakniti) spravil na papir, da jo potem po cirkularjih ali javnem tisku oznanim deželi.« Umekova (2006) je tudi povzela vsebino Glavarjevega Odgovora in piše: Umekova (2006) v nadaljevanju poroča, da so se na predlog Kmetijske družbe »razdelile nagrade za čebelarstvo, in sicer za Dolenjsko 100 goldinarjev, Notranjsko 60 goldinarjev in za Gorenjsko 30 goldinarjev. Gospostva pa so preko okrožnih uradov javljala, koliko panjev jim je potrebno. Leta 1769 pa so se nagrade potrdile še za naslednji dve leti. Dne 28. avgusta 1769 so se objavile nagrade za prihodnje leto. Do zadnjega oktobra so morali gosposke ali župniki javiti tiste podložni-ke, ki so se izkazali. Panji so se razdeljevali tudi v letu 1772 in 1773, ko je kupoval čebele za družbo P. P. Glavar.« Vrhovec (1885) poroča: »Glede čebelarstva pak je bil Glavar prva avtoriteta na Kranjskem ter sestavil l. 1768. jako obširne predloge, kako naj bi se zboljšalo čebelarstvo v avstrijskih deželah.« Dunaj je bil s pomočjo Odgovora podrobno seznanjen z naprednim čebelarjenjem na Kranjskem. Gregori (2010) je zapisal: »S svojim odličnim poznavanjem čebel in naprednega čebelarjenja je torej Peter Pavel Glavar Antonu Janši tlakoval uspešno strokovno pot na Dunaju. Njegova zasluga je, da so za prvega učitelja na dunajskem dvoru - in pravzaprav na vsem svetu - Umek, 2006, str. 20, vir 207 izbrali neznanega kranjskega mladeniča. In D nt 1. juliju 176H ¡t odgovoril P. I'. Glavar glede izboljšanja čebelarstva, da čebelarstvo v deželi ni neznano, a potrebno bi bilo, da bi se podložnike podučilo. /,alo je pripravljen, da napise poduk /a podložnike.--1 P, P, Glavar ¡t/ v svojem predlogu odklanjal vsako silo in svetoval, da bi se revnim podloinikom razdelili panji brezplačno in da se razpišejo nagrade, Predlagal je, da bi zemljiške gosposke uredile čebelnjake in dajale pouk podloinikom o čebelarstvu. Smalr.ll je, da je Dolenjska mnogo bolj primerna za čebelarstvo kol Gorenjska, ker je bolj ravninska, Ker je lu več paše, naj l>i se na Dolenjsko »ritieliale čebele od druaod na našo. Panji morajo biti iz lesa, ne pa koši iz slame ali prolja, ki jih grizejo miši. Čebelarstvo se ne sme vpeljati pod pritiskom, da mora vsak podložnik vzdrževati določeno število panjev, ker lli to pomenilo uničenje kmel;i, ker je ta popolnoma izčrpan in nima sredstev niti za vsakdanji kruh. Kmetu, ki je brez denarja, naj bi se dalo najmanj 3 panje na račun komercialne blagajne in se mu jih prepustilo za 3 leta brez odškodnine, da bodo rojile, S tem lli prišli kmetje do čebel, Ce ne lli mogli panjev po 3 letih odkupiti, naj se jih odvzame ali pa proda.--4 Na pobudo I'. I'. Glavarja je Zaprosila Kmetijska družba komerčni konses, tla bi se ji dalo v prihodnjih 5 letih iz komercialnega fonda vsako leto 2(1(1 goldinarjev, da bi nabavili panje in jih razdelili med revne podložnike."5 /. dvornim dekretom z dne 3(1 septembra 176K se je določilo, da dominiji ne smejo odvzemali podloinikom medu in drugih proizvodov čebelarstva po poljubni ceni in se je določila kazen 50 dukalov za onega, ki lli to kršil--!. ni jim bilo žal.« S to trditvijo se je mogoče samo strinjati in dodati, da je bil Odgovor vsaj ena od posrednih spodbud za ustanovitev Dunajske čebelarske šole in izdajo čebelarskega patenta Marije Terezije (Bienenzuchtverbreitung ..., 1775). V Arhivu Republike Slovenije je še en rokopis, ki ga navaja tudi Dolenc (1983/1987): Der grausame Bienen Mord. Extract aus einem Schreiben des wohlehrwurdig. Herrn Peter Glavar (Prevod: Okruten umor čebel. Izvleček iz pisanja častitljivega gospoda Petra Glavarja), ki je bil napisan leta 1768 v gotici in obsega 4 liste. Glavar v Odgovoru piše tudi o takratni navadi morjenja čebel zaradi odvzemanja medu in voska, kar obsoja, in predlaga, da se popolnoma opusti. Ta rokopis je povzetek iz Odgovora: Naslovnica: Extract - Vorschlag Beantwortung ... (1768, vir 64) AS SI 869 Glavar Peter Pavel, 1751-1784 Omenimo še eno zanimivost, ki jo je v povezavi z Odgovorom zapisal Petkovšek (1977): »... podrobnejša primerjava in analiza Scopolijeve Razprave o čebelah z Glavarjevim Odgovorom nam namreč jasno kaže, da je Scopoli razen prvega in tretjega poglavja (opazovanja) in nekaj v drugem in devetem opazovanju vse drugo bolj ali manj spretno prepisal iz Glavarjevega Odgovora, prevedel v latinščino in deloma drugače razporedil«. Mihelič (1989) piše, da sta se Scopoli in Glavar poznala kot člana ljubljanske kmetijske družbe in da se je Scopoli, ki ni bil čebelar, pri pisanju popolnoma naslonil na P. P. Glavarja. Scopoli (1770) je svoje delo Disertatio de Apibus (Razprava o čebelah), kjer podrobno opisuje čebelarstvo na Kranjskem, izdal v Leipzigu, in na Dunaju so bili seznanjeni s kranjsko čebelo in s kranjskim čebelarjenjem tudi prek tega dela. Vir pa je bila tudi že leta 1763 izdana »Etnomologia carniolica« - Scopoli (1763), kjer je pod številko 811 opisana naša čebela (apis mellifica). Gornjelužiška čebelarska družba je Scopolija leta 1767 (Abhandlungen. 1770) in Petra Pavla Glavarja leta 1772 (Gemeinnützigen Arbeiten. 1773) imenovala za častnega člana: — £crr D. Sodann Sfoton ©copoli, fSergfai^, unb öet 2(rjenepfiuifi unt> ber S-^mie 5)ccfe(fot ju (Sdjrninta in Ungarn, 1767, Abhandlungen und Erfahrungen., 1770, str. XIII, vir 2 b) aul ©ioöar, ^rieftet ¿u. &mb* , - ^teifj im£erjogt§um 1772, ... * _ . Gemeinnützige Arbeiten ..., 1773, str. XIV, vir 61 Pogovor o čebelnih rojih (1776) Glavar (1768) cit. po Miheliču (1934) je na koncu Odgovora zapisal: s tem, da jim bom ob nedeljah in praznikih v prostih urah ustno tolmačil čebelarski nauk, kateremu si laskam, da sem v deželi najbolj vešč. Pokazal jim bom tudi dejansko pri svojih čebelah vsa letna eebete bo prišlo do tega, da bi se čebelarstvo tu povsod vpeljalo in bi se moji podložuiki o tem poučili, se bo čebelarstvo polagoma razširilo po vsem okrožju, po Tega se lotevam iz ljubezni do podložnikov kakor i tuli do te nedolžne živalce, ki mi je edina zabava. Da, če je slavni Kmetijski družbi do tega, se ponujam, da bom vso svojo znanost (ker sem se mogel na tako majhnem prostoru le prav malocesa dotekniti) spravil na papir, da jo potem po cirkularjih ali javnem tisku oznanim deželi. Zato ¡>a prosim potrpljenja, ker mi razen pozimi zaradi mnogih drugih opravkov in lastnega poljedelstva ne preostaja Časa. S tem se^ slavni Mihelič, 1934, str. 38, vir 118 Ali je Kranjska kmetijska družba kaj odgovorila na Glavarjevo ponudbo, ni znano. Mihelič (1976) je zapisal, da ga »... na misel, da bi napisal knjigo »o praktičnem splošnem čebelarstvu«, ni pripeljala Janševa leta 1771 izdana nemško pisana Abhandlung vom Schwärmen der Bienen, kakor bi človek sodil po naslovu Glavarjevega Pogovora, pač pa ga je verjetno spodbudila, da se je dela lotil z večjo vnemo ... Glavarjev rokopis Pogovora šteje skupaj 691 oštevilčenih odstavkov in od tega je 233 originalnih Janševih, 162 Janševih odstavkov je Glavar dopolnil, 296 odstavkov pa je originalnih od Glavarja«. Stabej (1976) je poudaril/ »Primerjava Glavarjevega rokopisa z A. Janševo Abhandlung vom Schwärmen der Bienen pokaže takoj, da Glavarjev Pogovor od Zhebelnih Rojou zdaleč ni kak slovenski prevod Janševe Abhandlung, ampak da je precej samosvoje Glavarjevo delo, ki pa se opira na Janševo«. Umekova (2006) poroča, da je Glavar poslal svoj v slovenskem jeziku napisani dopolnjeni prevod Janševe knjige o čebelnih rojih na Kranjsko kmetijsko družbo dne 26. julija 1779, vendar takrat ni izšel, ker naj bi se »izgubil«. Rokopis je bil k sreči najden leta 1951 in potem jezikovno posodobljen izdan v knjigi Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu šele leta 1976. Dolenc (1983/1987) opisuje rokopis: Glavar P. Peter, Pogovor od Zbelelnih Rojou. Iz leta 1776, 148 listov, 33,0 x 20,0 cm; papir, trde platnice, slovenščina, bohoričica. Stabej (1976) poroča, da originalni Glavarjev rokopis (izvirnik) obsega 54 listov, dodani rokopis Pogovora pa 94 listov. Rechfeld (1848) piše, da je imel v rokah dobro ohranjen manuskript, za katerega Mihelič (1970) sodi, da je bil prepis, ki je bil naslovljen: ZhcbeInlh Rojou Zhebelniga Duneifkig» Vuiheoik« V nemilikim jefiku popifTan, na hranfku preloflien, inu pogrni ran fknsi vifoku v u red ni g», Zhaftilliviga, Vuibeniga DuUouniga PETRA PAVLA GLAVARJA, nekadajniga Commende S. Petra Faimartilra, Sedaj-niga Land »preftik e Gofpofke laftniga jrofpudg. Rechfeld P. J ., objava »Peter Glavar Mittheilungen des historischen Vereins . . . «, 1848, str. 41, vir 171 pogovor o Cebelnih bojih, fci ga je napisal v nemškem jeziku A. JANŠA, dunajski Čebelarski učitelj, na kranjsko pa preložil in dopolnil zelo cenjeni, častit¡jiui, učeni duftovnik PETER PAVEL GLAVAR, nekdanji župnik Komende su. Petra, sedaj iasfnik lanšp reške gospo ščine V letu 1776 Jezikovno posodobil STANE MIHEL1C Naslovnica Glavarjeve knjige . Vir: Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu, 1976, str. 79, vir 117 V 36. in 37. pogovoru Glavar razpravlja o zadržkih v čebelarstvu. Posebej poudarja pomanjkanje znanja o čebelarjenju in potrebo po poučevanju (šoli), kot na primer v odstavkih: 577. Nevednost preprostega ljudstva v čebelarstvu Nevednost kmeta, posebno v Dolenji Kranjski deželi, je tako velika, da je ni moč popisati, saj ne zna tudi v najmanjših rečeh ravnati s čebelami. Čebele prepušča same sebi, niso mu mar, še enkrat k njim ne pogleda, vso skrb, ki jo ima, je, da roj, Če po sreči naleti nanj, z žlico ogrebe, in s tem, če roj količkaj slabo sedi, zamudi dva dni. 580. Zadržek v čebelarstvu je uboinost poti lo£n i/t Se večji zadržek je v nepremožnosti podložnih, posebno na Dolenjskem, da bi začeli Čebelariti; nekaj ubožnost, nekaj pomanjkanje Čebel. Ubožnost podložnih na Dolenjskem je tako velika, da so redki kmetje, ki pridelajo dovolj žita za domaČo hrano in potrebo, zato morajo, da si ga preskrbe, za oblačila in davke oddati vse vino; torej jim iz lastne moči ni mogoče priti do čebel. XXXXVII. pogovor KAKO SPRAVITI S POTA ZADR2KE V ČEBELARSTVU IN JIH ODPRAVITI 584. Neumnost ati nevednost naj bi odpravil pričujoči pouk Da bi odpravil nevednost čebelarjev in jih poučil o potrebnih opravilih, ker eni ali drugi moji deželnaki znajo kranjsko brati, sem iz ljubezni do njih napisal te bukve v materinem jeziku, da se bodo mogli v njih ne le kakor v ogledalu razgledali, ampak tudi druge svoje sosede podučiti in jim jih brati. 585. Svet gosposki in duhovščini Ker pa zna malo Kranjcev brati, želim, da bi služabniki gosposke in duhovščine podložnim ob praznikih in nedeljah kakor tudi ob delavnikih, zlasti pozimi, enkrat eden, drugič drugi prebrali nauk iz bukvic, en odstavek za drugim na kratko razložili in jih iz tega, da bi bolje dojeli, spraševali. Ljubezen do bližnjega je tako bogu kakor ljudem posebno všečno dobro delo. 586. Po farah so potrebne jauTie čebelarske šole Toda ni mi neznano, da so tako gosposke kakor duhovščina preobložene z opravili, da jim, čeprav bi bili voljni skazati podložnim ljubezen, lastna opravila tega ne puste. Zatorej se mi zdi še celo potrebno nastaviti po večjih farah javne čebelarske učitelje, h katerih nauku bi mogli hoditi ob praznikih in nedeljah pametnejši fantje, iz vsake vasi po eden ali dva. 589. Pomijam se za brezplačno poučevanje Vsem nauka željnim, kateri se hočejo učiti, bližnjim in daljnim, se zastonj ponujam za učitelja. Ce jih več jiride, ljubše mi bo, da se le preje pri meni oglasijo, da bi jih začel skupaj poučevati. Tiste, ki bodo ostali tukaj, dokler se uče, bom pociučeval sleherni dan eno uro, druge pa le ob praznikih in nedeljah, samo da se oskrbo s hrano. Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu, 1976, str. 227-230, vir 117 Mihelič (1976) je predstavil Glavarja in njegovo knjigo takole: »Glavar je pisal za preprostega, kakor pravi sam, za neukega slovenskega čebelarja, deloma obremenjenega z zaostalostjo in polnega vraževerja. Zato je menil, da ni dovolj v praktični čebelarski knjigi le nakazovati potrebna opravila in svoje izkušnje, ampak jih tudi utemeljevati in dokazovati, zakaj so potrebne in zakaj prav take. Posledica tega je, da se ponekod le preveč ponavlja in da tudi zahaja v res nepotrebne nadrobnosti. Po drugi strani pa je treba poudariti, da Glavarjev Pogovor o čebelnih rojih ni le prvi slovenski poljubno strokovni tekst in čebelarski učbenik, ki po svoji izčrpnosti, samostojnosti in pristnem slovenskem izrazju prekaša domala vse v 18. stoletju izšle slovenske poljudno strokovne tekste, ampak veliko več. V njem je namreč podana tudi realna podoba tedanjega čebelarstva na Kranjskem, njegove odlike in ovire, ki mu stoje nasproti, predlogi za izboljšanje, skratka, tudi vse tisto, kar je nakazal že leta 1768 v Odgovoru in kar je še nadrobneje osvetlil v svojem poročilu kmetijski družbi ljubljanski.« Na spletu so dostopni rokopis, tiskana verzija in originalni tekst skupaj z rokopisom: Virtualni vpogled v Glavarjev rokopis Pogovor od Zhebelnih rojou je na spletnem naslovu: http://www.dedi.si/virtualna-knjiga/28822 Virtualni vpogled v tiskano izdajo knjige: Pogovor o čebelnih rojih (iz knjige: Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu. Ljubljana 1976) je na spletnem naslovu: http://www.dedi.si/virtualna-knjiga/28706 Virutalni vpogled v Glavarjev originalni tekst skupaj z rokopisom: Pogovor od Zhebelnih rojou je na spletnem naslovu: http://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00527-1776.html Landspreis (Lanšprež), slika 124 Valvasor, Janez Vajkard. Topographia Ducatus Carnioliae modernae. Ljubljana 1995, 316 str Kapela na Lanšprežu in nagrobna plošča: Peter Pavel Glavar Predlog za dvig čebelarstva na Kranjskem in pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu (1781) Pomembno je tudi Glavarjevo »Poročilo kmetijski družbi v Ljubljani z dne 17. decembra 1781 o potrebnih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o ustanovitvi čebelarske šole in organizaciji vaških čebelarskih zadrug.« Mihelič (1976) sporoča, da je bil leta 1775 čebelarski patent z instrukcijo in šestimi izvodi Janševega Popolnega nauka o čebelarstvu poslan tudi na Kranjsko. Tako ga je prejela tudi Kranjska kmetijska družba. Zaprosila je nekatere člane, med njimi tudi Glavarja, da napišejo mnenje, ali bi bilo koristno uveljaviti čebelarski patent tudi na Kranjskem. Glavar je zaradi bolezni in drugih zadržkov obsežno odgovoril šele 17. 12. 1781. Dolenc (1983/1987) rokopis predstavlja: »Glavar, Peter Pavel: (Predlog za dvig čebelarstva) Iz leta 1782, 55 listov, 35,0 x 23,0 cm; papir, debele sive platnice iz lepenke, nemščina, gotica, kurziva, lepa izpisana pisava. To je predlog P. P. Glavarja na Hochlöbliche Kais. Königliche Ackerbaues und Künste Gesellschaft za dvig čebelarstva«. ffi ¿¿¿Mmt 'fiif ÄtJfe.fj iP^Čtrijf- jiiiuvflutr' 1 ¡¡Li ■ ■■ ■ f ^ W ■' w v ■ , .t,,^■ mm?/*-H..... ' j. it-'—'B v ¡¡Vr ; . '■,'¿/4f KL vfa 1 11 ■: - : '^Vir/r:.- j/iTj; J WB^f*] -¿j^VT^*!■ n i-^ ".¿yi^vi . ■■Vjfcs' M.y i/'f jf m- Lnn- : v - i&t^tfry*-^}. .....fiS £ ■-> - -■' ^ iSf«^^» Jgl^:,? . ........r^ ^"V^ ..... Naslovnica: Predlog za dvig čebelarstva - Glavar 1781 Zbirka rokopisov - AS SI 1073, 1/24 r, 13 . st . - 1941, vir 221 Mihelič (1976) piše: »Poročilo, Glavarjev doslej znani zadnji čebelarski spis, obsega 43 listov, istega formata kot ga ima Pogovor. Poročilu so dodana pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu.« Mihelič (1989) pa sporoča: »Vnovič je leta 1781 poslal Kmetijski družbi v Ljubljani obširen dopis, v katerem se zavzema za ustanovitev čebelarske šole na Lanšprežu, za ustanavljanje vaških čebelarskih združenj, navaja program pouka na čebelarski šoli idr. Za učitelja se ponuja Glavar sam. Poučeval bi brezplačno, zaslužek, ki bi ga prejemal, pa bi porabil za nakup čebel za podložnike. Ker na vse to ni dobil od oblasti nobenega odgovora, je sam organiziral čebelarski pouk za podložnike in prvo čebelarsko zadrugo.« O Glavarjevih pravilih piše tudi Oražem (1999), ki poroča o v rokopisu predlagani čebelarski šoli, da naj bi bila »na Lanšprežu, ker je tam za praktičen pouk že na voljo 130 panjev. Glavar bi bil učitelj, ki pa bi poučeval brezplačno in bi denar za plačilo, ki bi ga prejemal, uporabil za nakup panjev za podložnike. Glavar še predlaga, kakšen naj bi bil predmetnik čebelarsko-vrtnarske šole, ki naj bi dopolnilno poučevala učence tudi branja in pisanja. Pouk bi bil za učence brezplačen ... za vrtnarje bi sprejemali v službo le tiste, ki so vešči tudi čebelarstva. Šola bi se vsako leto začela v začetku marca in bi trajala do konca oktobra. Ob koncu dvoletnega šolanja naj bi vsak učenec dobil na stroške stanovske blagajne po en panj čebel za začetek čebelarjenja«. Mihelič (1976) poroča: »Kakor vse kaže, pa Glavar ni čakal na »odločbo,« s katero naj bi bila ustanovljena na Lanšprežu čebelarska šola in on imenovan za učitelja, in tudi ne na dovoljenje za ustanavljanje vaških čebelarskih zadrug, kajti v pismu Tomlju z dne 28. novembra 1781 (povzeto Glonar (1938) beremo: Moji dečki imajo pri čebelarjenju več sreče. Glavnica f>00 goldinarjev je letos vrgla 6 fl kr obrusit. Sedaj imam vsak večer z njimi nauk, ki ga zvesto poslušajo. Ko sem namreč videl napredek, strni obljubil onim, ki bi se najboljše učili, nove čebele, ki bi bile njihova skupna lasi, na ta način, da bi mi glavnico, ki «ein jo dal na razpolago, počasi vračali s strdjo. De lomu pa so iz dobička letošnjega leta delež kakih i5 goldinarjev pustili v blagajni, tla se lahko kupijo nove čebele, ki jih mislim naložiti lia VOZ» J i lahko med tem kani do marca mirno za ta znesek nakupiš panjev (ampak ne okuženih!) recimo pri onem Rozmanu v Lahov ič aH. nI i na kakem drugem kraja v stran od Komende, kjer se je vgnezdila Glonar, Slovenski čebelar, 41(1938)7, str. 170-171, vir 72 Glavar ni dobil uradnega dovoljenja za ustanovitev čebelarske šole - Mihelič (1970). To je bilo pričakovano, ker je bil dne 31. oktobra 1781 izdan dvorni dekret (Hofdekret ..., 1781) o ukinitvi javnih učiteljev čebelarstva v vseh dednih deželah: Sic »tnenjitdjtiMmt« werben i« offen «tBldniirn M aufgeboten «Hirt. £ofWf»t sitn jt. ffifimuiul i?8i. Ukinitev učiteljev čebelarstva Hofdekret vom 31 . Weinmonat 1781 . Handbuch aller ... Verordnungen und Gesetze . Erster Band . Wien 1785, str. 505, vir 82 Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu (1781) Rokopise je prebral in prevedel gospod France Baraga, strokovno redakcijo besedila sta opravila Janez Gregori, prof. biol., in avtor knjige. A . Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva Pravilo: Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva - uvodna stran - Glavar 1781, vir 221 Zbirka rokopisov - AS SI 1073, 1/24 r, 13 . st . - 1941 A. Osnutek ureditve državnega učitelja čebelarstva Učitelj čebelarske šole. 1. Izjavljam, da sem iz ljubezni do domovine in v pomoč mojim revnim podložnikom, ki bi jim želel nekoliko olajšati oskrbljenost s hrano in davčni položaj, za šest let pripravljen prevzeti posel težavnega poučevanja čebelarstva (seveda, če tega ne prepreči kaka bolezen, kar je v božji domeni), in to na sledeči način. Kraj šole 2. Kraj, kjer naj bi se ustanovila šola, bodi moje gospostvo Lan-šprež, ki se nahaja sredi Dolenjske. Kakor rečeno, ima prednostno pravico do uvedbe šole, deloma zaradi svojega uboštva, deloma zaradi neznanja o gojenju čebel. Lanšprež je njegovo središče in omogoča lahek dostop z vseh strani. in čebelnjaka . 3. Tu sta tudi dva čebelnjaka za šolanje, po deželnoknežjem predpisu primerna zaradi trajno menjajočega se cvetočega rastlinja, kar ustreza gojenju čebel od zgodnje pomladi do pozne jeseni, tako da sta vedno dovolj zasedena s čebelami. Eden od njiju je na vrtu gospostva, drugi četrt ure od tod pri nekem pod-ložniku. Pouk, učni čas in ure pouka . 4. Pouk je brezplačen. Kar naj bi zadevalo plačo, sledi pod št. 13. Šola je vse leto, razen ob nedeljah in praznikih, in sicer vsak dan po dve uri, poleti zjutraj od sedmih do osmih, popoldan od štirih do petih, pozimi zjutraj od osmih do devetih, popoldan pa kakor poleti. V čem obstaja pouk. 5. Po predpisih naj bi se v deželnem jeziku prav nazorno poučevala Janševa načela, uvod v čebelarjenje. Brez zadržka naj bi bile posebej razložene stvari in postopki, ki se jih on ne dotika. In pojasnjena naj bi bila vsa vprašanja, ki bi se pojavila. Z eno besedo, zvesto naj bi se poučevalo vse, kar je potrebno za poznavanje čebel, njihovega prehranjevanja, opraševanja in gojenja. Pouk zahteva natis učbenika v deželnem jeziku 6. Ker se zdi za osvežitev spomina vajencev in tudi za uporabo skrbnikov neobhodno potreben v deželnem jeziku napisan učbenik čebelarstva, bo treba, če se ne najde tisti, ki sem ga sestavil jaz in ga poslal gospodu tajniku Kmetijske družbe, napisati novega, da bo z natisom v splošno korist, to pa zahteva trud in čas. Raziskava deželnih čebelnjakov, koliko naj se razširijo 7. Potrebno bi bilo tudi prehoditi deželo, da se razišče in pospeši čebelarstvo, kar zadeva skupno čebelarjenje (pod št. 16). Na to sem vedno pripravljen, in sicer zastonj. Kar pa zadeva druge, zasebne čebelnjake, sem na to pripravljen le toliko, kolikor bi se lahko tja pripeljal in bi to ne bilo v škodo pouku. Pripravljeni bi morali biti, da pridejo pome z vozilom, poskrbijo za prehrano in prevzamejo druge stroške, da bi se komu ne zahotelo in bi me nadlegoval iz čiste zlobe. Preverjanje z Dunaja ni potrebno . 8. Nobenih pomislekov ne bi imel podvreči se preverjanju z Dunaja, ko ne bi bilo visokih potnih stroškov in bi mi to dovoljevala starost. Vendar pa se mi zdi odveč. Ko bi tudi moja sposobnost ne bila znana širom dežele, sta pričujoči spis in Pouk čebelarstva izpod mojega peresa dovolj za odločitev glede mojega znanja in sposobnosti za javno poučevanje. Letni izkaz vladi o stanju čebelarstva . 9. O čebelnjakih, izročenih mojemu nadzoru, o njihovem negovanju, hranjenju in njihovi čisti koristi sem pripravljen vedno podati vladi letni izkaz skupaj s poročilom o njihovem napredovanju ali nazadovanju v deželi, in ne potrebujem za to niti nasveta niti komisarjev, da bi me nadzirali in še manj usmerjali. Saj delajo tisti, ki se na stvar ne razumejo, le zmedo in lahko le zasolijo juho. Zraven tega bi me njihove vizite tudi preveč stale. Svoboda, da to službo vsak trenutek lahko zamenjam s kom drugim, 10. Če pa bi imela visoka vlada do mene nezaupanje in bi se bala, da bi postal v poučevanju zanikrn ali bi izkoristil priložnost, da iz te službe napravim neobvezno početje, izjavljam, da sem jo pripravljen takoj, na prvi namig, z veseljem prepustiti komu drugemu. kot tudi, da jo lahko odložim ob koncu leta 11. Obenem pa si jemljem svobodo, da lahko ob koncu vsakega leta dam na to službo odpoved, saj se nanjo ne obvezujem iz kake sebičnosti, ampak iz ljubezni do domovine in v pomoč podložnikom. Nihče pa ni varen pred tem, da ne bi bil za svojo dobrodelnost, kot se pogosto dogaja, občasno deležen nehvaležnega nadlegovanja ali sitnosti. Voziti čebele na pašo lahko odsvetujem . 12. Voziti čebele drugam na pašo se mi zdi nepotrebno, saj se v tem okrožju paša nenehno spreminja, razen v času, ko cveti kostanj, ki ga tukaj ni. Zato sem pred dvema letoma tudi sam želel prestaviti čebele v Mirno Peč, vendar mi - sam ne vem iz kakšnih predsodkov - tamkajšnja soseska tega ni dovolila. Plača za poučevanje prepuščena lan-špreškim podložni-kom 13. Kar zadeva plačo v višini 300 goldinarjev, namenjeno učitelju čebelarstva, kakor tudi uporabo tretjine panjev, ki naj bi jih nabavila stanovska blagajna, to v celoti prepuščam svojim podložnikom proti zagotovilu, da bodo s tem kupili ustrezno število panjev in jih namestili v čebelnjake za skupno rabo ter jih vzdrževali za stalno vzrejo, kakor bom o tem obširneje razložil. Jemanje desetine od čebelnjakov 14. Skupni čebelnjaki naj bi bili v skladu z deželnoknežjo zahtevo bodisi prosti vsake desetine ali naj bi bilo vsaj prepovedano, da se ta jemlje v naravi. Čebelarjenje naj se oprosti vseh dajatev. 15. Prav tako naj bi bili panji, ki se vozijo na pašo ali s paše, v skladu s patentom, datiranim na Dunaju 8. aprila 1775, št. 10 in dalje, oproščeni vsake cestnine ali drugih dajatev, ki jih predpostavlja mitnina. Čebelarjenje naj bi tudi ne bilo nikoli obremenjeno s kako posebno naklado bodisi za erarij ali za javne ali zasebne koristi, marveč naj bi bilo za vse čase deležno podpore s popolnim oproščenjem. Ukinitev zasebnih čebelnjakov. 16. Kar zadeva 13. člen omenjenega patenta, da ima vsak pod-ložnik pravico gojiti poljubno število panjev, bi bilo to v skladu s poročilom (80 ali 90 panjev) dovoljeno le v tistih krajih, kjer ni skupnih čebelnjakov, in to le v oddaljenosti pol ure hoda od njih, sicer pa naj bi bili ukinjeni vsi zasebni čebelnjaki. Stvar se bo v obdobju dveh let uredila sama od sebe, ker se ti ne bodo mogli upirati množici skupnih čebel. Prevzem čebeljih proizvodov ali urba-rialnih dajatev po tekoči ceni . 17. Proizvodov skupnih čebelnjakov, kot sta med in vosek, ne bodo mogli prodajati nikomur razen meni in mojim naslednikom na gospostvu, da bodo tako posestne dajatve povsem pokrite. Sicer pa se obvezujem, da jih bom skladno z navadno srednjo ceno ob sejmu sv. Elizabete po odbitku običajnih 10 odstotkov tare, vozarine in drugih stroškov od njih odštel in upošteval razliko pri dajatvi. Iz zgoraj povedanega je razvidno, da sem se za to odločil iz čiste ljubezni do podložnikov, kajti njim v olajšavo jim rad prepuščam ne le plačo, odmerjeno za učitelja čebelarstva, in uporabo pridobljenih vzrejnih panjev, ampak tudi pričakovane čebelarske proizvode, ki jih bom prevzel po pravični, v deželi običajni ceni brez vsakega dobička in obračunal namesto plačila v gotovini za druge dajatve, k čemur obvezujem tako sebe kot svoje naslednike. B . Osnutek za vajence ^linmrf ¿/«¿»i? /¡■«jJJff-t1 ¡rjnntv}/ i 1„ Uff.fi-ir 'ji': k/imi : \ s / 'f * ■ ¿L.S* " t trr «¿¿¿¡rt.........>," t.. /H -iC-i^r i Pravilo: Osnutek za vajence - uvodna stran - Glavar 1781, vir 221 Zbirka rokopisov - AS SI 1073, 1/24 r, 13 . st . - 1941 B. Osnutek za vajence Prost, brezplačen dostop poleg nastanitve. 1. Ko bo po predhodnem osnutku čebelarska šola potrjena, bo treba v deželi naznaniti, da ta brezplačno poteka na Lanšprežu in da je vsakomur prosto dostopna. Tistim, ki so bolj oddaljeni in ne morejo hoditi domov, ampak bi se morali, dokler ne bodo dovolj poučeni, tam trajno zadržati, bo omogočena tudi brezplačna nastanitev. Hrana za vajence . 2. Tako bližnji kakor tudi oddaljeni vajenci si bodo morali sami poskrbeti za hrano. Toda tistim, ki se bodo izven šolskih ur pripravljeni prostovoljno zaposliti pri oskrbi in delu na moji pristavi, pripada robotna pravica do dveh obrokov hrane na dan, in sicer bodo dobili enega zjutraj, drugega zvečer, da bodo laže shajali. Potrebne lastnosti vajencev 3. Vajenci naj bodo stari od 15 do 20 let, željni učenja, sposobni in olikani fantje, ne nevestni in nemoralni ali predani pijači, pre-pirljivosti in barantanju, sicer bodo kot nezanesljivi in neprimerni izključeni in odpuščeni. Če bodo vešči branja in pisanja vsaj v deželnem jeziku, bodo toliko bolj dobrodošli. Koristilo bi jim znanje branja in pisanja v deželnem jeziku 4. Če ne, jih bodo tega v kraju šolanja lahko naučili tudi moji gospodarski uslužbenci ob nedeljah in praznikih, vsaj kolikor dopusti kratka doba njihovega pouka. Drugega pa se bodo lahko naučili z lastno vajo, potem ko se bodo od tod poslovili. Stanovi bi lahko kot stranski zaslužek blagovolili za njihovo nagrado nakazati 50 goldinarjev letno, in to ne brez osnove. Vzrok za to . 5. Ti fantje bodo lahko zelo koristili svojim gospostvom ne le s tem, da jih bo to nastavilo za skrbnike čebelnjakov, ki bodo vodili potrebno evidenco, ampak bodo lahko medtem opravljali tudi druga, za gospodarstvo koristna dela. A to prepuščam samim gospostvom in njihovim posebnim načrtom. Dati v uk kandidate za vrtnarje . 6. Pač pa bi bilo v njihovo lastno dobro zelo priporočljivo, da bi pri izbiri kandidatov za pouk dali prednost predvsem tistim, ki jih že sicer nameravajo uporabiti za vrtnarje. Ker je večina čebelnjakov nameščenih v vrtovih, s tem zlahka prihranijo prejemek enega človeka. Saj se lahko vrtnarju, ki skrbi za vrt, izroči tudi oskrba na vrtu nahajajočega se čebelnjaka. Koristen zakon . 7. Zato naj bi se z zakonom uvedlo pravilo, da bi v prihodnje ne mogel biti odpuščen noben vrtnarski vajenec, ki se je obenem izučil tudi v čebelarstvu in bil v njem izprašan. Gospostvom bo pri tem v korist, da bodo imela ugledne čebelnjake v svojih vrtovih in da jih bodo lahko izkoriščala, ne da bi morala pomnožiti število svojih poslov. Morda bo ta predlog všeč visoki deželni vladi? Začetek šole in prisotnost vajencev. 8. Z začetkom marca se začne tako čebelarsko leto kakor pouk čebelarstva, konča pa se ob koncu meseca oktobra, ker pozneje pri čebelah ni več potrebe po zunanjem delu. Zato lahko tisti, ki so izdelali, takrat dobijo tudi dopust, medtem ko morajo slabši v zimskem času ponavljati in ostati v šoli, dokler se ne usposobijo. Pouk v izdelovanju panjev. 9. V dolgem zimskem času naj da mizar, ki je pri meni v službi, vajencem, ki so ostali, da ponavljajo, kar zadeva gojenja čebel, tudi pouk v mizarstvu, da bodo ob svojem času znali napraviti potrebne panje in podloge za nje. Tako jih bodo mogli, bodisi da bodo sami gojili čebele, bodisi da bodo nastavljeni za skrbnike čebelnjakov, brez dodatnih stroškov napraviti in se z njimi oskrbeti. Nagrada vajencev pri izstopu 10. Da bi dali vajencem spodbudo za čebelarjenje, bi po mojem nemerodajnem mnenju stanovi lahko dovolili in iz svoje blagajne dodelili za nagrado ne vsakemu, ki se je izučil, marveč vsaj tistim, ki so se v splošnokoristni umetnosti čebelarstva odlikovali pred drugimi, toliko denarja, da bi si mogli z njim nabaviti prvi panj in bi jim bila tako podarjena osnova za prihodnjo razširitev. C. Načrt za splošnokoristno čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež Pravilo: Načrt za splošnokoristno čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež - uvodna stran - Glavar 1781, vir 221 Zbirka rokopisov - AS SI 1073, 1/24 r, 13 . st . - 1941 C. Načrt za splošnokoristno čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež Šest čebelnjakov, njihova izvedba in zasedba 1. V skupno izkoriščanje gospostva samega kot njegovih podložni-kov. Če mi Bog podaljša življenje, bom v šestih letih poverjenega mi čebelarstva napravil prav toliko skupnih čebelnjakov, se pravi po enega na leto, in jih opremil s po 120 panji. Zato potrebujem nujni material in mojstre, podložniki pa bodo morali brezplačno prispevati delovno silo in prevoz. Sklad za nabavo čebeljih panjev. 2. Za ustanovitev skupnega čebelarstva in za njegovo nadaljnje razširjanje v prihodnosti, s čemer bom svojim podložnikom olajšal oskrbljenost s hrano in davčni položaj, prepuščam svojo plačo 300 goldinarjev na leto, ki naj bi mi pripadala kot bodočemu učitelju čebelarstva, da se bo uporabila za nakup 120 panjev na leto. Kar pa zadeva dodatne stroške nakupa in prevoza, bom prispeval tudi za to in o tem leto za letom poslal visokemu uradu izkaz na vpogled. O nespremenljivosti skupnega čebelarstva 3. Naj pri glavnici, ki jo bom uporabil za skupno čebelarstvo, za vse prihodnje čase tudi trdno ostane, naj je nihče ne ukine, niti ji ospo-rava ali jo spremeni, kar velja tako zame kot za moje naslednike in podložnike tega gospostva. Naj jo visoki urad ohranja in varuje, tako da se tudi pod pretvezo morebitne večje koristi od tega ne bo moglo niti najmanj odstopiti. Pomnožitev družin ne bo za užitek, 4. Da bi to skupno čebelarstvo pri omenjenem gospostvu bolj in bolj koristilo udeležencem, bo vmesni porast družin, bodisi da gre za spontane roje ali za umetno pogojene nove družine, povsem izvzet od skupnega užitka in ga ne bo mogoče tržiti, ampak marveč v prid na novo nameščenih skupnih čebelnjakov 5. kakor hitro bo porast čebeljih panjev zadosten za naselitev novega čebelnjaka, se bodo odvečni panji /kolikor presegajo število 200/ vzeli s svojega položaja in prenesli v nov čebelnjak, seveda tokrat ponovno v skupni užitek gospostva Lanšprež in njegovih podložnikov. In tako spet in spet. V čem obstaja skupni užitek. 6. V skupni dobiček od gojenja čebel spada torej le med iz starejših satov, spodrezanih jeseni iz nastavkov, ter vosek iz panjev slučajno umrlih družin. Nasilnega morjenja čebel zaradi jemanja medu naj bo za vedno konec in naj se tega nihče ne loteva, če noče izgubiti deleža, ki mu pripada. Svoboda vstopa v to skupnost . 7. Vsakomur od lanšpreških podložnikov je dano, da lahko kadar koli in kolikor krat hoče, stopi v skupno čebelarstvo, in to s poljubnim prispevkom bodisi v gotovini ali s panji, ali da ob koncu leta izstopi. Pri vpisu naj se mu izda potrdilo tako o plačanem prispevku kakor o sumarnem stanju čebelnjaka, da se mu ob izstopu sorazmerni delež od prirastka nadomesti v denarju oziroma ob manku odvzame. Nadzor zadeva gospostvo . 8. Nadzor in vodstvo skupnih čebelnjakov sta dana gospostvu Lanšprež, ki bo osebno ali po svojih uradnikih gledalo, da se večkrat tudi s sklicem skrbnikov in krajevnega odbora ob nedeljah in praznikih posvetuje o pomanjkljivostih in izboljšavah, ter si prizadevalo, da jih uresniči. Potrebni odbor za vsak čebelnjak 9. Čeprav je dobra oskrba skupnega čebelnjaka v interesu vsakega podložnika in bi si moral zato vsakdo prizadevati, da ob prostih urah obišče bližnji čebelnjak, pomaga skrbniku ob rojenju in pravočasno javi gospostvu, da odpravi morebitne pomanjkljivosti, bosta, da bi to dosegli, iz soseske vsakega čebelnjaka nastavljena dva pomočnika za nadzor. Za skrbnika potrebna plača . 10. Vsak skupni čebelnjak potrebuje dobro poučenega skrbnika, ki bo od marca do konca oktobra od zgodnjega jutra do večera pazil na čebele in stal na preži, tako da ne bo mogel imeti dodatnega zaslužka. Glede na njegovo marljivost in uporabnost mu bo moralo gospostvo s pomočjo odbora določiti primerno letno plačo iz skupnega dobička. Zaznamek in plačilo med letom nastalih stroškov. 11. Vse med letom pri čebelarjenju nepogrešljive stroške, na primer čebelarsko opremo, deske za panje in čebelnjake ter drugo, bo založila gosposka in jih vpisala v skrbnikovo knjižico in si jih ob koncu leta iz skupnega dobička povrnila. Kar zadeva čebeljo krmo, izpodrezane medene sate, kar stane pri opravljanju mnogo truda, skrbi in lesa in pri čemer izpade velika izguba, se obračuna za pol več, kot je v deželi običajna letna cena. 12. Tako pri odvzemu zgornje naklade v začetku oktobra kot pri tehtanju panjev, ki bodo ostali za naslednje leto, naj bodo poleg skrbnikov prisotni tudi odbori in neto teža medu, ki ga bo prevzelo gospostvo, naj se zapiše v skrbnikovo knjižico zaznamkov, da se podložniki prepričajo o svojem zmotnemu mnenju, ki ga imajo nasproti gospostvu. Zaključek leta in polaganje računa . 12(!). Gospostvo mora ob zaključku leta v navzočnosti odborov in skrbnikov, pri čemer lahko svobodno prisostvujejo tudi podložniki, podati pojasnila o vseh prejemkih in izdatkih in o tem napraviti kratek izpis iz čebelarskega zapisnika. En prepis bo dan na vpogled podložnikom, drugi pa, skupaj z izkazom razdelitve in plačil, poslan deželni vladi. Zimsko nadomestilo. 14. Tudi uradniku omenjenega gospostva se zaradi nadzora, vodenja računov in prepisov spodobi nadomestilo, ki naj bo prepuščeno razsodbi lastnika in odborov. To bi moglo biti precejšnje v primeru, če bo le-ta pripravljen poučevati lanšpreške podložnike v čebelarstvu in jim ob nedeljah in praznikih podajati moj pouk. Vendar pa je potreben čas, da se čebelarstvo dovolj razvije. Deset odstotkov čistega dobička je treba pustiti v blagajni. 15. Potem ko bo ob letnem obračunu z odbitkom izdatkov ugotovljen čisti dobiček od čebelarstva, naj se od njega odtegne 10 odstotkov, najprej zato, da se pomnoži blagajniški prejem za napravo in postavitev novih čebelnjakov, a tudi za nakup novih panjev, ki bodo nadomestili tiste, ki so po nesreči umanjkali. Potem pride na vrsto skrbnikova plača in končno izravnava za prispevke zasebnikov. Razdelitev dobička med gospodom in podložniki 16. Razdelitev presežka med gospostvom in podložniki je treba napraviti takole: Če bi moral v šestih letih učitelj dobiti 1800 goldinarjev plače, bi moralo temu ustrezno prav toliko pripasti podložnikom, in če bi zraven uporabil še 600 goldinarjev za nakup panjev, od katerih bi pripadel gospostvu ustrezen dobiček, bi morali torej podložnikom pripasti trije, gospostvu pa le en del presežka. Razdelitev med podložnike. 17. Končno je treba pretresti vprašanje, kako naj se razdeli presežek med podložnike. Ali naj se razdeli po glavah vsem enak delež ali po popravljeni napovedi (podložniških dohodkov) ali po merilu njihovega uboštva, tako da bi se pri razdelitvi izključili premožnejši. Kar zadeva mene, se nagibam k poslednjemu, ker želim le pomagati revnejšim, nikakor pa ne bogatiti premožnejših. Vendar se bom pokoril sklepu visoke deželne vlade. Gospostvu ne bo povzročalo težav, da prevzame nadzor in vodstvo, deloma zaradi lastne koristi pri tem, največ pa zaradi ljubezni do podložnikov, ker bo s tem občutno olajšana njihova oskrbljenost s hrano in davčni položaj, še posebno, ker bodo v Vzrok, da želi roku nekaj let njihove dajatve s prevzemom medu po srednji gospostvo prevzeti ljubljanski ceni z odbitkom vozarine, cestnine, tehtanja in drugih nadzor. stroškov povsem pokrite. Če pa bi se izkazalo, da je gospostvo s prevzemom medu prikrajšano, bodo to podložniki po pravici imeli za neškodljivo, saj jim bo blagajna povrnila škodo. Podobno kakor se ob nesreči požara, ki zadene podložnike, po občem mnenju lahko za postavitev hiš napravi izplačilo iz skupne blagajne. D . Pouk za skrbnika Pravilo: Pouk za skrbnika - uvodna stran - Glavar 1781, vir 221 Zbirka rokopisov - AS SI 1073, 1/24 r, 13 . st . - 1941 D. Pouk za skrbnika Vzreja je odvisna od dobrega skrbnika . 1. Dobra vzreja temelji predvsem na strokovno podkovanem, spretnem in neutrudnem skrbniku, kajti po njegovem ravnanju delajo in se ravnajo tudi čebele. Zato mora biti iznajdljiv, marljiv, trezen, zvest in dobro vzgojen človek, sicer bo vzreja bolj nazadovala kot napredovala. Skrbnik mora svojemu gospodu o vsem poročati in izpolnjevati njegove ukaze . 2. Skrbnik mora svojemu gospodu obširno poročati o vseh pripetljajih in dobesedno izvesti vse, kar mu naroči glede pomagal, ter pokorno izpolniti vse njegove ukaze. Ne sme si drzniti, da bi, posebno v težjih zadevah, ravnal svojeglavo in samovoljno postopal brez predhodnega dovoljenja gospoda. Ne sme se umakniti od čebelnjaka . 3. Potrebna je njegova trajna prisotnost pri čebelnjaku vseh osem poletnih mesecev, da zaustavi roparje, da opazi, če je panj brezmatičen, in da ogrebe roje. Zato mu je strogo prepovedano, da bi se potegoval za dodatnimi zaslužki ali drugimi opravili, ne da bi to predhodno najavil in bi bil v času njegove odsotnosti nastavljen drug sposoben skrbnik. Lahko pa ima postranski zaslužek s pletenjem in podobnim 4. Prosti čas pa lahko hvalevredno izkoristi na primer s pletenjem, izdelavo slamnikov in drugih reči, ki se skladajo z nadzorom nad čebelami, in si tako pridobi postranski zaslužek. Prav je, če se skrbnikom ponudi možnost, da se tega izučijo, in se jim priskrbi potrebni material, tako da bodo vedno zaposleni in jih ne bo odvračalo od čebelnjaka. Za to potrebna uta . 5. Nekaj korakov proč od čebelnjaka, na eni od dveh strani na štirih stražnih mestih, je koristno namestiti poldrugo klaftro dolgo in klaftro široko streho za uto, pod katero se lahko skrbnik brani pred soncem in dežjem in kjer lahko medtem, ko pazi na čebele, tudi kaj dela. Če ni sposoben za drugo delo, se lahko ukvarja z izdelavo panjev. Zapisnik o oštevilčenem panju 6. Skrbnik, ki zna pisati, vodi pravi zapisnik svojih panjev, ki jih označi s številkami na dve coli širokih in poldrugo colo visokih kovinskih ploščicah, zgoraj preluknjanih in označeni z napisom v oljni barvi. Te ploščice so z majhnim žebljičkom pribite na panj in zadržijo številko, ki jo je panj enkrat dobil, dokler panj živi. Ob menjavi podstavkov prenese ploščice s prejšnjih na nove panje in jih pričvrsti nad žrelo, številke umrlih panjev pa da mlajšim. Kaj je treba vpisati v zapisnik? 7. V zapisnik se vpiše leto, dan, mesec in vrsta pridobljenega roja s številko panja, od katerega izhaja. V zapisnik se vpišejo vsi pripetljaji vsakega panja, vpiše se teža letnega donosa medu in opiše stanje ob pregledu, da se je mogoče seznaniti z razmerami vsakega panja in se o njih poučiti iz zapisnika. Pomladno čiščenje in pregled . 8. Pogost pregled panjev je eno glavnih skrbnikovih opravil. Navadno ga opravi trikrat na leto. Najprej spomladi, potem ko so se čebele nekajkrat sprašile, in sicer na kak topel dan brez vetra, da čebele, ki odidejo na zrak, ne otrpnejo od mraza in ne umrejo. Panj za panjem potegne ven, ne da bi ga obrnil, tako da ostanejo drobir in mrtve čebele na tleh, panj odpre in vse očisti, potem ponovno pritrdi dno in postavi na prejšnje mesto. Na kaj mora pri tem gledati? 9. Pri tem pregledu mora dobro raziskati a) moč družine, b) količino zalege, c) njihovo morebitno hudo gnilobo. Družine razvrsti v pet razredov in jih vpiše v zapisnik kot: zelo številne z D/1, številne z D/2, srednje številne z D/3, šibke z D/4 in zelo šibke z D/5. Zapis ugotovitev, kaj je treba ukreniti z zalego s hudo gnilobo 10. Enako se razume za zalego. Velik obseg zalege označi z Z/1, manj velik z Z/2, srednji z Z/3, majhne zalege z Z/4, nikakršne z Z/5, zalego s hudo gnilobo pa z GZ. Čebele iz tega panja čim prej prežene v prazen panj, tri dni in noči naj jo pusti gladovati, končno pa jo spet pretrese v prazen panj in jo prenese na mesto, umaknjeno od vseh čebel, ter jim takoj ponudi med za hrano, da ne bi preprosto umrle od lakote. Tehtanje panjev, pri tem potrebna pozornost. 11. Preden panj vstavi, ga stehta in njegovo čisto maso v funtih vpiše v zapisnik. Ne le zato, da bi vedel, koliko medu je vsak použil med zimo, ampak bolj zato, da bi slabše bolj zgodaj nakrmil. Če noče še v mrzlem času odtrgati satov, mora pri čiščenju z nošnjo, odpiranjem, zapiranjem in tehtanjem panjev postopati zelo previdno. Povzetek iz zapisnika 12. Potem ko preiskavo zaključi, naj na posebnem listu napravi povzetek iz zapisnika: A) panji z najmočnejšimi družinami, B) panji z največjo količino zalege, C) panji s šibkimi družinami in D) panji s šibko zalego, E) panji brez zalege - v ustrezni pre-delek vpiše s kovinske ploščice oznako panja - pod F pa vpiše panje, ki jim primanjkuje medu. Kako je treba krmiti panje, ki jim primanjkuje medu? 13. Panje pod F je zaradi pomanjkanja zaloge potrebno zvečer vsak drugi dan krmiti z medom v satu, nameščenem v kobilico, ki ima tri prste širok razmik in ki jo porinemo naravnost pod gnezdo, kajti ko bi se čebele pomikale nazaj, da se nasitijo, bi od mraza otrpnile ali se ponujene hrane sploh ne bi dotaknile. S takim krmljenjem nadaljujemo, dokler ni dobiti paše od zunaj. O panjih brez zalege, ki jih je treba ponovno pregledati 14. Panje, vpisane pod E, mora čez nekaj tednov ponovno pregledati. Če spet ni najti zalege, pridruži tak panj drugemu, s srednje bogato zalego. Tak panj je namreč bodisi brez matice, ali je matica, če jo ima, neplodna. Preden panj podstavimo pod drugega, je treba matico poiskati in jo, če jo najdemo, odstraniti, sicer pride med njima do dvoboja in do nevarnosti, da bo slaba matica dobro ubila ali ranila. O panjih s šibko družino in zalego 15. Tudi panje pod C in D je treba po dveh, treh tednih ponovno pregledati. Če se njihova družina in zalega medtem ne pomnoži, jim je treba odvzeti matice in panje podtakniti drugim, srednje močnim panjem. Matic pa ne uničimo, ampak jih shranimo v škatlah skupaj s približno vrčkom čebel, ker jih še potrebujemo. Potem ko smo namreč podtaknjeni panj ojačali z drugim in se je njegova zalega okrepila, združena panja ločimo in damo matico nazaj v prejšnjega. Tako se število panjev ohrani. O močnih panjih, kdaj jim damo podstavke? 16. Ko se panji z zelo močno družino (A) in zalego (B) tako okrepijo, da v aprilu in maju do srede junija napolnijo z družino vse satovje od vrha do tal spredaj in zadaj ali celo posedajo pred žrelom, je zanje pravi čas, da jim damo podstavke in jih uporabimo bodisi za roje ali za pašne družine. Za te zadnje so določeni najstarejši panji in tisti, ki so zelo pozno rojili. Prvim je namreč potrebna obnova, tem pa oddih. Pomembni, bogato naseljeni in z mlado gradnjo opremljeni panji so namenjeni za rojenje in za narejence. Kateri panji so namenjeni za roje ali za pašne družine? 17. Takim panjem ne smemo dati naenkrat več kot en podstavek. Čebele namreč vedno bolj pridno delajo, če prostor, ki smo jim ga priskrbeli, napolnijo z družino, kakor če je zanje prevelik. Ko pa novi podstavek skoraj izpolnijo od spredaj do zadaj, nastane iz tega bodisi družina za roje ali dobi, če je bil določen za pašno družino, od časa do časa novi podstavek, in sicer do začetka septembra, s čimer preprečimo kasno rojenje. Drugo čiščenje in pregled . 18. Drugi pregled napravi skrbnik ob kresu, da ugotovi a) kateri panji so zaradi izrojenja morda ostali brez matice b) in kateri imajo hudo gnilobo zalege. Dalje zato, da slabotnejše panje in njihovo satje očisti gnilobe. Pri tem naj pazi na vse, kar je bilo povedano malo prej pod št. 9 o prvem pregledu, z izjemo zdaj nepotrebnega tehtanja, in naj vse vpiše v zapisnik. Podstavki ob času cvetenja ajde za med na zalogo 19. Ta pregled bo dal skrbniku namig, katerim panjem naj da nastavke ali podstavke. Čas za to namreč že prihaja z bližajočim se cvetenjem ajde. Če ima torej na zalogi kak nastavek z medom, ga bo najprej podstavil panjem, ki so z njim siromašnejši, da dobijo čebele hrano, v zahvalo pa v najbolj nevarnem času ohranijo žerke. Ko skrbnik zaključi delo s podstavki z medom, Kako vstavi prazne podstavke? 20. obdrži prazne v pripravljenosti in da vanje prazno satje in drobce voska. Kolikor voska namreč najdejo čebele v panju, toliko si prihranijo časa za izdelavo novega in prinesejo noter toliko več medu. Posebej pa naj na srednjo letvico podstavka prilota lep mlad sat velikosti dlani, ki služi čebelam namesto opore. Opravilo skrbnika v času cvetenja ajde 21. V času cvetenja ajde je skrbnik brez dela in mora paziti le na to, da imajo čebele za delo dovolj prostora. V nasprotnem mora pravočasno vstaviti nove podstavke ali v primeru, da so združeni že štirje, imeti pripravljene dodatke, katerih vsak je pol čevlja dolg (16 cm), 14 palcev širok (35 cm) in tri in pol palca visok (9 cm), z vratci na utor spredaj in zadaj, po štirje, položeni drug na drugega, imajo višino in širino štirih podstavkov in se vrinejo od zadaj, sporazumevanje bo čebelam omogočeno skozi vehe, kar bo izdatno prispevalo k širjenju zalege. (Opomba: Vsebina zapisa ni povsem razumljiva.) in ob njegovem koncu 22. Kakor hitro bo skrbnik opazil, da se hočejo ob koncu cvetenja ajde čebele med seboj spopasti, naj poskrbi, da prepreči ropanje, tako da zoža žrela; ponovno je potrebna njegova nepretrgana navzočnost in pažnja. Oktobra je zaposlen z odvzemanjem gornjih, starejših nastavkov in izganjanjem čebel, ki so notri, nazadnje pa najspodnejših, ki še niso do konca zgrajeni in kjer so še po trije med seboj povezani. V primeru da je poln tudi ta, naj ga pusti čebelam, namesto njega pa ponovno odvzame gornjega. Jesensko zapisovanje . 23. Vse nastavke in podstavke, ki jih odvzame, označi z oznako panja, jih stehta in zabeleži njihovo čisto maso, tako da bo vsa nabirka sešteta in zapisana. Vedeti mora, da bo družina prezim-ila v panju ob toliko enakomernejši toploti in se ohranila zdrava in živahna, čim bolj polno in strnjeno je zgrajeno njegovo satje. Zadnje čiščenje in pregled . 24. O vseh svetih je tretje čiščenje in pregled, oboje povsem enako prvemu. Ob njem zapiše skrbnik čisto maso, preiskavo drobirja, morebitno prisotnost trotov in gnile zalege. Če naleti na katero od njih, naj jo povsem izreže, čebele z matico naj pomete po treh dneh v prazno spodnjo škatlo, jo porine na razprostrto laneno rjuho in jo pusti, da se sprašijo v svež, z medenim satjem preskrbljen podstavek, spomladi pa ga prestavi na oddaljen kraj, da se čebele ne vrnejo. Jeseni je treba poskrbeti za med za krmljenje, na kaj je treba pri tem paziti? 25. Jeseni mora skrbnik poskrbeti za svojo zalogo medu za vzre-jo tako skupaj kot v satu. Pazi naj, da ne bi teh panjev prizadela gniloba, kakor tudi da ne bi vzel zraven tistih medenih satov, v katerih je še zalega. Čebele, ki bi to jedle, se bi pri tem okužile, med drugim pa bo začel vreti ves med, če pride vmes le ena celica. Panji, ki se hranijo z njim, bodo imeli hudo gnilobo. Skrbnik naj vsak dan pregleda panje spredaj in zadaj . 26. Skrbnik, ki izpolnjuje svoje dolžnosti, pregleda: a) vsak dan zgodaj zjutraj panje, ki so mu zaupani, da ne bi morda med ponoči izvlečenimi mrtvicami opazil tudi matico, b) zvečer med četrto in peto uro razišče, ali ni morda en ali drug panj postal nemiren. Kajti panji, ki so čez dan izgubili matico, jo ob tej uri pogrešijo in čebele jo skušajo z živahnim letanjem najti zunaj ali znotraj panja; c) med neprestanim letanjem čebel naj gre večkrat mimo čebelnjaka, vendar previdno, da ne pohodi čebel, ki se plazijo po zemlji, in naj panj pregleda; d) večkrat naj odpre končnico, pregleda panj spredaj in zadaj in se seznani z njegovim stanjem, mirno in prijazno naj pregleda tudi čebele. Če najde kaj sumljivega, odpre panj in pogleda v njegovo notranjost, da pravočasno prepreči kakršno koli zlo. Krmljenje čebel . 27. Eno največjih težav predstavlja krmljenje, ki ga je treba razen ob času zunanje medne paše pri vseh panjih izvesti vsak tretji dan, v času paše pa le ob dolgo trajajočem slabem vremenu. Pri krmljenju moramo biti bolj radodarni kot varčni, saj ničesar ne zavržemo. Čebele ne pojedo nič preko potrebe in to nadomestijo dvakrat, presežek pa pustijo v svojih panjih. V dveh primerih naj bo posebno pogosto . 28. Posebno v dveh primerih je treba panje obilno nakrmiti: a) kadar so že pripravljeni na rojenje, a jim ga slabo vreme prepreči; kajti če jih ne nakrmimo, čebele izpijejo nepokrito zalego, da se nasitijo, vendar vse leto ne rojijo več; b) v času preprostega rojenja, kajti čim bolj jih krmimo, ker hrane ne pojedo in imajo še premalo zgrajenega sata, da bi poleg zalege prihranile presežek, se trudijo, da bi toliko več gradile; kakor hitro pa ne pokrivajo sata, lahko s krmljenjem prenehamo, prekinjene gradnje do ponovne paše ne bodo več obnovile. Pri krmljenju moramo biti pazljivi, da preprečimo ropanje 29. Pri krmljenju naj skrbnik ravna previdno, da ne bi z medom umazal vratc navzven, kar je najpogostejši vzrok za privabljanje (čebel) roparic. Vonj jih privabi, da bi polizale med, in ko ničesar več ne najdejo, raziščejo vse odprtine. Ko katero najdejo, vdrejo noter, če pa ne najdejo nobene, si, ker je medtem njihovo število naraslo, drznejo naskočiti šibkejše družine. Ko jih premagajo, postanejo še drznejše in se spravijo na močnejše. Potem gre vse navskriž, da si človek ne zna več pomagati. Kakor majhna iskra pogosto zaneti velik požar, tako ena sama kaplja zgrešenega medu čebele pogosto tako razkači, da pride do krvavih bojev in do propada celih čebelnjakov. Kdaj in kako je treba pozimi varovati čebele pred mrazom? 30. Prva dva meseca nam panjev ni treba pokrivati, razen ob dolgo trajajoči ohladitvi, ker so čebele v trajni otrplosti in le malo jedo, nasprotno pa jim, ko se zima prevesi, prija, da jih malo pokrijemo, ker se takrat močnejše že pripravljajo na za-leganje. S tem naj bi nadaljevali do blizu konca maja, ker slana zalego pogosto shladi in povzroči gnitje, a potem jih lahko razkrijemo. Druga oskrba pozimi 31. Drugače skrbnik pozimi nima dela, razen da pazi, da so žrela zožena, da prepreči mišim, posebno še rovkam, vstop v panj. Tudi zadaj mora pogledati, ker vratca, ki vpijajo vlago, večkrat izpadejo, znotraj se vgnezdijo miši, mraz objame družino, da zmrzne. Zato mora paziti, da so vratca vedno zaprta, oziroma naj jih ob straneh pričvrsti z žebljički. Skrbnik ne more gojiti svojih čebel, lahko pa se vključi v sodelovanje 32. Skrbnika, pa naj bo nastavljen pri skupnem čebelnjaku ali drugod, je treba odvrniti od tega, da bi gojil svoje lastne čebele, da se obrani vsakršnega suma nezvestobe pri krmljenju, rojenju itd. Če pa jih želi po jesenskem tehtanju dati v skupno rabo ali pristopiti k sodelovanju z denarjem, ima do tega pravico. Prav je, da mu to celo svetujemo, ker si bomo s tem zagotovili njegovo še večjo marljivost. Nekaj poudarkov in pojasnil h Glavarjevim pravilom za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu Glavarjeva velika zasluga je, da je že leta 1768 na podlagi svojih dolgoletnih praktičnih čebelarskih izkušenj in teoretičnih znanj napisal Odgovor. V njem je kot prvi strokovno predstavil kranjsko čebelarstvo, predlagal poučevanja in usposabljanja za čebelarstvo (čebelarske šole) in pravno ureditev čebelarskih vprašanj. Dunaj je našel vse to zapisano v Glavarjevem Odgovoru (Glavar, 1768) in v teku naslednjih let je postopoma vse tudi sprejel in udejanjil. Glavar je napisal prvo slovensko čebelarsko knjigo (Glavar, 1776) in pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež (Glavar, 1781). Istega leta je čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu tudi odprl. Za boljše razumevanje Glavarjevih pravil za čebelarsko vrtnarsko šolo pod gospostvom Lanšprež je potrebno nekatera določila pojasniti in posebej poudariti: 1. Delo državnega učitelja čebelarstva na čebelarsko vrtnarski šoli na Lanšprežu, kjer sta že bila dva za šolanje primerna čebelnjaka, je bil pripravljen prevzeti Glavar sam, in to brezplačno za dobo šestih let. Tako kot se je že v Odgovoru (1768 cit. Mihelič 1934) ponudil, da bo ob nedeljah brezplačno poučeval o čebelarjenju. S sredstvi, 300 goldinarjev, kolikor je bila takrat letna plača državnih učiteljev čebelarstva, je nameraval ustanoviti sklad za nabavo čebeljih panjev, da bi ustanovili čim več skupnih čebelnjakov. Glavarjev načrt je bil povsem realen, a žal prepozen, ker ga je prehitel dvorni dekret z dne 31. 10. 1781 - (Hofdekret ..., 1781), s katerim so bili zaradi prevelikih stroškov ukinjeni vsi učitelji čebelarstva in za katerega Glavar po vsej verjetnosti še ni vedel. 2. Podobno kot na drugih takratnih čebelarskih šolah je tudi Glavar predvidel, da bo pouk brezplačen. Tako je določal čebelarski patent Marije Terezije iz leta 1775 (Bienenzuchtverbreitung . 1775). 3. Določilo, da bo pouk v deželnem (slovenskem) jeziku, je potrebno posebej poudariti in je posebnega pomena. Izjemno določilo za Kranjsko konec 18. stoletja in velik prispevek k uveljavitvi slovenskega jezika. Glavar je šolanje namenil podložnikom, ki so bili vešči le domačega slovenskega jezika. V dvorni odredbi: Inštrukcija za čebelarske mojstre (Instruktion für ..., 1775) je med drugim določeno, da morajo biti predavanja razumljiva. 4. Marija Terezija je v omenjeni instrukciji tudi odredila, da je osnova za pouk na javnih čebelarskih šolah Janšev čebelarski nauk. Glavar temu pritrjuje, a hkrati tudi določa, da naj se doda še vse stvari, ki jih Janša ne obravnava. To je razvidno iz razlik med Janševo Razpravo o čebelnih rojih in Glavarjevim delom Pogovor o čebelnih rojih, ki jih je predstavil Mihelič (1976). Ugotovil je, da je v Glavarjevi knjigi med 691 odstavki kar 296 (42,8 %) odstavkov izvirnih Glavarjevih, le 233 odstavkov (33,7 %) izvirnih Janševih in 162 odstavkov (23,4 %) Janševih odstavkov z Glavarjevimi dopolnitvami. 5. Usoda Glavarjeve slovenske knjige o čebelarstvu, ki jo je napisal leta 1776, je pojasnjena v predhodnih poglavjih, saj naj bi bila namreč izgubljena. Glavar poudarja potrebo po slovenskem čebelarskem čtivu in da jo je treba napisati na novo, če se že napisane ne bo našlo. 6. Glavar je poznal določilo, da morajo učitelji čebelarstva opraviti šolanje na Dunajski čebelarski šoli in tudi uspešno izpit za učitelja čebelarstva (5. člen - Instruktion ... 1775). Temu se je hotel nekako izogniti, ko piše, da sicer nima nič proti preverjanju na Dunaju, a meni, da to ni potrebno zaradi visokih potnih stroškov, starosti in njegovega splošno znanega znanja o čebelarjenju in sposobnosti za javno poučevanje. 7. Glavar v svojih pravilih dosledno uveljavlja določila čebelarskega patenta iz leta 1775, še posebej, da je čebelarstvo oproščeno vseh dajatev kot na primer cestnine pri prevozu panjev na in s paše, mitnine in drugo. 8. Zanimiva je tudi ideja skupnih čebelnjakov, ki bi imeli prednost pred zasebnimi čebelnjaki. Glavar to predlaga iz različnih razlogov in med njimi je tudi ta, da bi te skupne čebelnjake vodili in oskrbovali usposobljeni skrbniki, ki bi se izšolali na čebelarsko vrtnarski šoli. Za zasebne čebelnjake, kjer je po čebelarskem patentu vsakemu podložniku dovoljeno poljubno število panjev, meni, da bodo ti zaradi skupnih čebelnjakov postopoma v obdobju dveh let ukinjeni sami po sebi. 9. Za vajence predpisuje Glavar, da so stari 15 do 20 let, uka željni, pošteni in sposobni fantje. Prednost daje tistim, ki znajo brati in pisati v deželnem jeziku. Če pa tega ne znajo, jih bodo to učili graščinski gospodarski uslužbenci, da bodo, ko bodo nastavljeni za skrbnike čebelnjakov, lahko vodili potrebno evidenco. 10. Glavar priporoča, da bi morali bodoči vrtnarji oskrbovati tudi čebelnjake, kar naj bi bilo tudi zakonsko predpisano. 11. Šolanje se prične na začetku marca in konča konec meseca oktobra. Vajenci, ki bodo usposobljeni, bodo odpuščeni in vsaj najboljši bodo za nagrado dobili po en panj. Drugi, ki ne bodo izdelali, pa ostanejo na šoli toliko časa, da se usposobijo. V zimskem času bi se ti usposabljali tudi v mizarstvu, da bodo vešči v izdelavi panjev in podlog zanje. 12. Pri čebelarsko vrtnarski šoli pod gospostvom Lanšprež je poudarek na skupnih čebelnjakih, ki bi imeli po 120 panjev. Glavnico, ki naj bi bila stalna, za njihovo ureditev bi predstavljalo plačilo za državnega učitelja v višini 300 goldinarjev, in v šestih letih bi se zbralo skupaj 1800 goldinarjev, kar bi omogočilo postavitev in ureditev šestih skupnih čebelnjakov. Tudi za kritje med letom nastalih dodatnih stroškov je Glavar pripravljen prispevati. Vsak skupni čebelnjak ima dobro poučenega skrbnika, ki je zavezan od marca do oktobra, od jutra do večera paziti na čebele in mu pripada primerna letna plača iz skupnega dobička. 13. Nove čebelje družine (naravni in umetni roji) so namenjene za dopolnitev ali nove skupne čebelnjake in se ne štejejo v prirejo. V skupno čebelarstvo lahko vstopi pa tudi iz njega izstopi vsak lanšpreški podložnik. Nadzor in vodstvo skupnih čebelnjakov ima gospostvo Lanšprež, vsak pa ima tudi odbor. Skrbnik beleži vse stroške (čebelarska oprema, deske za panje in drugo) in prihodke od medu ter voska. Ob koncu leta se naredi letni obračun. 14. Od čistega letnega dobička se najprej nameni 10 % za napravo in postavitev novih čebelnjakov ter za nakup novih panjev, nato se izplača skrbnikova plača in ostanek nameni članom skupnosti (3/4 podložnikom in 1/4 gospostvu). Glavar meni, da bi imeli pri izplačilu prednost revnejši podložniki. 15. Glavar odločno trdi, da je za vzrejo čebel potrebno znanje ter usposobljenost, in meni, da so za skrbnike primerni le iznajdljivi, marljivi, trezni, zvesti in dobro vzgojeni ljudje. 16. Skrbnik mora svojemu gospodu redno poročati in točno izvesti vse njegove ukaze. Prepovedano je svojeglavo in samovoljno postopanje, ukrepanje. 17. Zahtevano je, da je skrbnik stalno, vseh osem mesecev, prisoten pri čebelnjaku in ni mu dovoljeno, da bi si iskal dodatne zaslužke. Dovoljeno je, da se v prostem času ukvarja s pletenjem, izdelavo slamnikov in podobnim, za kar naj bi bil posebej izučen, ter si tako lahko pridobi stranski zaslužek. Za zagotovitev stalne prisotnosti je namenjena tudi v bližini čebelnjaka postavljena uta, da bi ga varovala pred soncem in dežjem. 18. Podrobneje je o Glavarjevem načinu čebelarjenja, ki ga je zasnoval na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj, pisal Mihelič (1976). Tako je v pravilniku tudi zasnoval učenje tehnike čebelarjenja: preglede, ocenjevanja, razvrščanja in označevanja panjev, spremljanja pregledov panjev, dogodkov in ukrepanj ter vodenje evidence, zapisnikov o vsem tem. Preglede panjev se opravi trikrat na leto - spomladi, ob kresu in na vse svete - in pri tem opravi tudi čiščenje panjev ter oceni moč družine (pet razredov), zalego (pet razredov) ter hudo gnilobo čebelje zalege. Na osnovi teh ocen se panje razvrsti v pet razredov in za vsak razred določi postopke potrebnih čebelarskih opravil: krmljenje, ponovni pregledi, dodajanje matic, podstavkov in nastavkov in drugo. Zelo sistematičen, strokoven in pedagoško uspešen pristop, ki ga Glavar v zasnovi omenja že v Odgovoru (Glavar, 1768 cit. Mihelič, 1934). V Janševih knjigah ta sistem ni opisan. Nekatera opisana čebelarska opravila so v rabi še danes. 19. Ob cvetenju ajde je najpomembnejši čas nabiranja medu in skrbnik pazi, da imajo čebele za delo dovolj prostora z dodajanjem podstavkov in nastavkov. 20. Jeseni se opravi tehtanja, pripravi panje za zimo in poskrbi za zalogo medu za pitanje. 21. Vsakodnevna opravila vključujejo jutranji in popoldanski pregled ter večkrat dnevni obhod čebelnjaka, preglede posameznih sumljivih panjev in opazovanje stanja čebel. 22. Pozimi skrbnik pazi, da v panje ne zaidejo škodljivci, kot so miši, rovke. 23. Skrbnik naj bi ne imel svojih čebel, da ne bi prišlo do suma poneverb pri krmljenju, rojih in podobno. Ima pa pravico, da da svoje čebele pri jesenskem tehtanju v skupno rabo, kar se mu celo svetuje, da bo skrbneje varoval celoten čebelnjak. Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781 je uredil in objavil Šalehar (2013) in dostopna so tudi na dLib.si.: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GU6NHIQO - 20. 2. 2014 Anton Janša in Dunajska čebelarska šola O Janši je pisal že Linhart (1791, str. 327-8, vir 114): 9}cd> i>or tuenig 3af)ren ttitrbe etn gcmci* W Scuiet auž Jirdit, (k) opne ati&ere ■S?cmitmf' fc, flte i?fe efiifceimtfcfjctt bet 3icition , ofcntltdjetc četver &cc 2Mcnenjiic!;t in SBictt. Prevod: »Še pred nekaj leti je bil navaden kmet iz Kranjske, brez druge izobrazbe kot poznavanja od domačega naroda, javni čebelarski učitelj na Dunaju.« *£>. 3inton 3anfci;a fecf. wav eitt iev uub ^iittfmvifib 5vrain t of>ne funflittflfilge (Eritetjung, fonnte meter Seutfd), roeber lefen, uod) fdjteifciit, fam nad; SBien, ¡eidjneie fid> alsš SOiatcc fo fe&c bag a bit Slufmerfamfeit bet' »cccivtjjfen flaifirimi iOfana Sbfrffta on fid> jctj, frrid>ieif dne iStejtenfdjutr, unb gab eitie 2CbT;anbiuitg »en bcm 0rf;trurmert t>et Sienen fjermiS, (Seiu Jie^i-burf? ocn ber 23icrtcn3ucf>c , n?cid)fž tiadj fciiKni Sobe ^crmičfam, (jat iviebev-ijoltc Sluffagcu eriebf. £)ic iejte i|t »o» i79°» Sl^cii, fretm tčbfe» voh ffugbtf. Prevod: »G. Anton Janša. Bil je kranjski slikar in čebelar, oboje brez šolske izobrazbe, ni znal niti nemško niti brati niti pisati, prišel je na Dunaj, tako zelo se je odlikoval kot slikar, da je vzbudil pozornost pokojne cesarice Marije Terezije, uredil je čebelarsko šolo in izdal Ravnanje s čebelnimi roji. Njegov učbenik o čebelarstvu, ki je izšel po njegovi smrti, je bil večkrat ponatisnjen. Zadnji je iz leta 1790, Dunaj, pri plemenitem von Kurzbeck.« Pirjevec (2009a) je v biografiji Antona Janše zapisal: »Marija Terezija je ustanovila še čebelarske šole v Dunajskem Novem mestu, na Mora-vskem in Češkem, ter zaukazala leta 1775 vsem drž. čebelarskim učiteljem, da morajo čebelariti le po Janševih načelih. Kot prvi je učil Janša, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel nauk, da so troti vodonosci, spoznal, da oplodijo matico v zraku i. dr.« O Janši in njegovem življenju in delu je veliko različnih objav in med njimi: Novice (Anton Janža ..., 1879), Wikipedia (Anton Janscha ..., 2013), Die Theresianische Imkerschule (2013). Perc (1925a) in Rutner (2003) pišeta, da je Janša, ko je prišel leta 1766 na Dunaj, s seboj od doma pripeljal 16 čebeljih družin. V spisu »Anton Janša. Obris njegovega življenja« (1906) je zapisano, da je imel Janša leta 1770 sam 16 panjev. Raič (1934) povzema po Navratilu (1883): Večnega spomina, pravi Navratil, so dostojne zlasti te-le Janševe besede in vredne, da se zapišejo z zlatimi črkami: iJaj ne končam nobene čebele i a r a d i medu in voska, ampak jih ohranim žive in zdrave, da mi nosijo drugo leto zopet voska in medu.' Janša se je tare} ie takrat bori] proti stari in grdi navadi, ki Se dandanes tudi pri nas ni popolnoma izginila, proti žvepljaiiju čebel. Se danes se najdejo kruti nehvaležneži, ki pri podiranju panjev čebele unifujejo; podirajo najtefje panje, umore torej prav tiste čebele, ki Raič, 1934, str. 8, vir 165 Anton Janša, slika na ovitku revije Vrtec, številka 1, 1934, vir 11 Anton Janša, dvorni čebelarski mojster (Hofimkermeister) in prvi c. k. učitelj za čebelarstvo (1770) Navratil (1883) in Mihelič (1934) sta večino podatkov, ki jih navajamo v nadaljevanju in jih povzema med drugimi tudi Perc (1925ab), odkrila v arhivu ministrstva za notranje zadeve in v drugih arhivih na Dunaju. Anton Janša je skupaj z bratom Lovrom konec leta 1766 prišel na Dunaj, kjer sta se na Akademiji likovnih umetnosti vpisala v »Bakrorezno risarsko šolo«, da bi se izpopolnila v slikarstvu. Pozneje, čez devet mesecev, se jima je pridružil še brat Valentin, ki se je tudi vpisal na isto šolo. Vsi trije bratje so prejemali državno štipendijo. Omenimo pri tem, da je brat Lovro kasneje, leta 1811, postal na tej Akademiji redni profesor. Drugi brat pa je bil prav tam od leta 1787 učiteljski pristav in od leta 1801 drugi učiteljski pristav za zgodovinsko prostoročno risanje. Vse to potrjuje, da je bila družina Janša zelo nadarjena za slikarstvo. Že pri predstavitvi Glavarja smo omenili, da so se na Dunaju že na začetku leta 1768 začeli zelo zanimati za čebelarstvo. Spodnjeavstrijska ekonomska družba je leta 1769 iskala dva čebelarska mojstra, ki bi ju zaposlila. Mihelič (1934) o sprejemu Janše piše: Rar se je oglasil »nekoliko dni pred 5. majem 1769 sam ob sebi pri njenem ravnatelju Kranjec po imenu Janša.. .s" Zdi se mi, da so morali biti lia Dunaju točno informirani o čebelarstvu na Kranjskem; skoro gotovo je na Dunaj o tein že v drugi polovici 1768. leta poročala celo ljubljanska Kmetijska družba s spredaj natisnjenim Glavarjevim spisom. Morcla jim je bilo tudi znano mnenje Schirachovo, ki ga je 1. 1770. nato zapisal tudi v pravkar navedeni knjigi na str, 116—117: »Ausländer, die solche beträchtliche Summen uus ihren Bienen lösen, müssen unsere Lehrmeister werden .. .«" Mulo čudno bi bilo drugače, da bi jih bil Anton Janša tako hitro navdušil in da bi bili samo radi njega ustavili vsu nadaljnja pogajanja z znanim Scbirachom. Ravnatelj omenjene družbe je Janševo ponudbo za družbinega čebelarja sprejel. Domenila sta se, da ho Janša s poskusi pokazal svoj način čebelarjenja pri ravnateljevi, t. j. aspernski graščini o binkoštih, če bo dobil na akademiji potreben dopust. Najbrž zaradi tega preobrata v iskanju potrebnih čebelarskih mojstrov za družbo jc sklical ravnatelj 5. maja 1769 sejo, na kateri je o vsem tem poročal. Odbor se je strinjal z ravnateljem glede Janše, sklenil, da bo Janša začel čebelariti v Augartenu, iu se razgovarjal tudi o plači, ki naj bi jo dobival Janša kot družhin čebelar. Mihelič, 1934, str. 68, vir 118 * Prevod: Ausländer... Tujci, ki imajo od svojih čebel tako velike koristi, morajo postati naši učitelji Marija Terezija je dovolila, da sme Janša poleg slikarstva opravljati tudi službo čebelarja pri družbi. Tako je postal čebelar spodnjeavstrijske ekonomske družbe in je začel čebelariti v Meidlingu. Jeseni je odpeljal čebele na Moravsko polje v ajdovo pašo, kar se je z obilnim prinosom medu potrdilo kot zelo uspešno in obetajoče. Razpetosti med slikarstvom in čebelarjenjem je bilo konec, ko je Marija Terezija poslala družbi 6. aprila 1770 lastnoročno podpisano pismo, ki ga povzemamo po Miheliču (1934): »V čebelarjenju posebno izkušenemu kranjskemu slikarju Janši sem namesto 30 golcl., ki jili je doslej užival iz blagajne gradbenega urada (Bau-Amts Cassa), dalje prostega stanovanja in kurjave, odobrila sploh letnih šest sto goldinarjev plače pod pogojem, da se omeji samo na širjenje čebelarskega pouka, da bo vse tiste, ki jih bo k njemu napotil Komercialni svet ali tudi Kmetijska družba, popolnoma in brez pridržka poučil in da bo z istim smotrom tudi potoval v ostale dedne dežele. Vsekakor pa omejujem odobritev te plače izrecno s pogojem, da bo dano obljubo izpolnjeval osebno in z vestnim poučevanjem drugih oseb in da se bo o tem semtertje izkazal s potrdilom V smislu tega mojega odloka se naj o tem obvesti tukajšnja Kmetijska družba, obenem pa naj se sporoči vse potrebno tudi Zbornici glede nakazila plače.« Mihelič, 1934, str. 76, vir 118 Navratil (1883), Mihelič (1934) in Perc (1925a) navajajo, da je imenovanje; Antona Janše, dvornega čebelarskega mojstra cesarice Marije Terezije, za učitelja čebelarstva, zapisano v cesaričinem odloku z dne 7. aprila 1770. Mihelič (1934) poroča: Na prošnjo družbe je Marija Terezija 8. junija 1770 vnovič imenovala Janšo za čebelarskega učitelja in dodatno določila: »z dodatkom, da je letna plača (600 gold.) odmerjena »na vse žive dni«, t. j., »da jo bode Anton Janša, prvi čebelarski učitelj dunajski, užival tudi po tem, kedar ga vlada ne bi več potrebovala za čebelarski pouk«.®3 Poleg tega se mu je dovolilo, da se sme ob prostem času ukvarjati tudi s slikanjem. Mihelič, 1934, str. 78, vir 118 Anton Janša je 6 . aprila 1770 postal prvi c . kr. učitelj čebelarstva. Theresianische Imkerschule - Dunajska čebelarska šola (1770-1781) Janša se je čebelarjenja naučil doma v Breznici. Njegov oče Matija je bil čebelar in po njegovi smrti je skrb za čebele prevzel Anton. Tu si je pridobil veliko znanja in izkušenj in tu je vzklila njegova ljubezen do čebel, ki ga je spremljala tudi na Dunaju. Prav v tem lahko iščemo spodbudo, da se je javil za čebelarja pri Spodnjeavstrijski ekonomski družbi. Na Dunaju so bile za čebelarjenje povsem drugačne razmere kot v domači Breznici in Janša je znal upoštevati nove pogoje glede paše, uvedel je kranjske panje, prestrezala in drugo. Po začetnih nezaupanjih si je z obilnimi pridelki medu in voska že po enem letu s svojim kranjskim načinom čebelarjenja pridobil veliko slavo. Z dvornim dekretom je leta 1769 cesarica Marija Terezija odredila ustanovitev čebelarske šole. Odgovorna za postavitev je bila spodnjeavstrijska ekonomska družba. Maja 1770 so v Augartnu na Dunaju odprli prvo c. kr. čebelarsko šolo, ki jo je brezplačno lahko obiskoval vsakdo, ki se je zanimal za čebelarstvo. Učitelj je bil Anton Janša. Pouk je bil od maja do sredine meseca septembra, in sicer popoldne od 6. do 7. ure. V poletnih mesecih, konec julija in avgusta, so čebelarsko šolo preselili na Moravsko polje, kamor so čebele prepeljali na ajdovo pašo. Zanimanja za Janševe čebelarske nauke je bilo veliko in vedno so prišli tudi številni obiskovalci, poslušalci. Pechhaker (1956) piše, da je bilo za Janševo šolo zanimanje tudi med plemstvom in da se je predavanj pogosto udeležila tudi cesarica. O ustanovitvi dunajske čebelarske šole piše tudi Helfert (1860). Janšev čebelarski nauk, ki je temeljil na znanju gorenjskih čebelarjev - kranjskem čebelarjenju, se je hitro širil in imel je vse več posnemovalcev. Janševi prošnji pomladi leta 1773, da bi dobil pomočnika, je bilo ugodeno 27. septembra 1773, deset dni po njegovi smrti. Njegov naslednik je bil njegov učenec Jožef Münzberg, Čeh po rodu, ki je po Janševi smrti vodil čebelarsko šolo. Imenovan je bil za c. kr. učitelja za čebelarstvo. Dunajska čebelarska šola je bila ukinjena leta 1781. Wytopil (1900) v obširnem zapisu o Dunajski čebelarski šoli v letih 1770-1781 piše tudi o njenem vplivu na nastanek novih čebelarskih šol, zakonodajo, izdajo knjig in čebelarjenje. Med drugim omenja: - Čebelarske šole: Dunajsko Novo mesto (leta 1775 - vodil jo je učitelj čebelarstva Georg Rohrmoser, ki je bil Janšev učenec), Brno (vodil jo je duhovnik Martin Klimma), Gradec (ustanovila jo je Štajerska kmetijska družba), Lvov (leta 1806, vodil jo je Martin Kuralt, ki je bil Janšev učenec), Innsbruck (ustanovljena je bila stolica za trajno utemeljitev čebelarstva - avtor domneva, da so bile take šole ustanovljene tudi v Salzburgu, Pragi in Bratislavi), - na Ogrskem je bil eden najboljših Janševih učencev Josheph Tölbi imenovan za »Di-rector des Bienenwesens in Ungarn, Croatien und Siebenbürgen (prevod: direktor za čebelarstvo na Ogrskem, Hrvaškem in Transilvaniji (Romunija)), - Kratzer, Johann Augustin. Physikalisch-praktische Diskurse über die sämmtliche Bienenzucht zum Nutzen und Unterricht für alle ökonomischen Liebhaber der neu eingerichteten österreichischen Bienenpflege (prevod: Fizikalno-praktični pogovori o ce- lotnem čebelarstvu za rabo in pouk za vse gospodarske ljubitelje novega avstrijskega načina gojenja čebel). Wien, 1774, 154 strani. Kratzer je bil Janšev učenec, ki je zapisal in objavil njegov čebelarski nauk že kmalu po Janševi smrti. Kratzer je na četrti strani zapisal: ^rf) ffifjti tfltjcr weiter fllfe Mn* rt ©¿riftfitiB^We bcn 3ifd>rifl>f" N" bcm iiitgiv tež Berilo ri)t nt ti £emi jfintfd?a brtnblung oaii beri wdjtvävmen ZUmn, trn f iveil «it tuitS tftuu#&. ¿de J;irjrgil)il< boju bequemt Seit cln, unb mil Ht jÇ*!fH bti ©citati Se^ttmb. infftt •J?r. 3o m 6 d) «5 ö x nt t n E> ct 93 i t .it M» fcpit Si. Sattfeixt, f. f. Siicritrtfttrev. scfcntcfifvn ffoM' .ffiir^Öcf, f, f, mirif mit Qviitifaiiftflen ijcftiit^liutfiH«. * 7 7 4' Naslovnica druge izdaje Janševe knjige: Abhandlung vom Schwärmen der Bienen . Dunaj 1774, vir 85 Dostopno: http://www. dlib . si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GQIOTNUU Janša je v uvodu zapisal, kako je pričel čebelariti: Vse to premišljujoč, zlasti pa občudujoč izredno spretnost in pridnost čebel, nisem že v zgodnji mladosti čebelic samo vzljubil, ampak sem tudi opazoval njih umetno delo, kadarkoli sem utegnil. Silna radovednost, ki se me jc lotila vsled tega, me je izpodbujala, da sem Čim dalje bolj preiskoval njih skrivnosti, zlasti, kako se upravljajo, kak red imajo in kako izvršujejo svoje posle. Kolikor več teh skrivnosti sem odkril pri čebelah, toliko bolj so se rui omilile, tako, da mi je postalo čebelarstvo glavno opravilo. In laskam si, da mi je vsled dolgoletnih opazovanj iti poizkusov le malo neznanega, na^kar ie treba pri oskrbovanju čebel paziti. Janša, 1771 (prevod 1906), str. 1-2, vir 87 Janša piše, da je napisal to knjigo, da bi svoje čebelarsko znanje tudi tako posredoval svojim učencem. V njej je opisal ravnanje z roji. V knjigi pa je mimogrede potrdil tudi svoj gorenjski izvor, ko na 58. strani govori o narejenih rojih in piše: Pri nas po Gorenjskem so narejcnci že mnogo let splošno v navadi, pa jih polagoma zametnjejo, in čebelarji se sramujejo svoje uljnjake polniti s takimi roji. Nepristransko hočem navesti koristi, ki jih imamo od narejencev, ako jih naredimo pravilno in o pravem času ; navesti pa hočem ludi škodo, ki nastane vsled nepremišljenega ali nepotrebnega narejanja rojev. Nečem jih niti hvaliti, niti zametavati, oziroma hočem jih hvaliti in grajati, kakor pač nanese potreba in resnica. Janša, 1771 (prevod 1906), str. 58, vir 87 Druga knjiga: VOLLSTÄNDIGE LEHRE VON DER BIENENZUCHT (Popolni nauk o čebelarstvu) Naslovnica prve izdaje Janševe knjige: Vollständige Lehre von der Bienenzucht . Dunaj 1775, vir 88 Dostopno: http://www. dedi . si/virtualna-knjiga/15701 Naslovnica praške druge izdaje Janševe knjige: Vollständige Lehre von der Bienenzucht . Praga 1777 (Povzeto iz Mihelič 1934, vir 118) S e S ?ircion 3<*nf$a (tti f(F;( evftt^vne» iSietteJlTuirt^efl, uni> t. t. i«h.-, rtr? tu"t Siciicijuiiit in 3Bi(n, ^inietiafren? tJOIlfiaitiip 2tl)xt D 0 II tf? ^ienenpdt j§f '^W -s 31» f »iclea P "langen neu aufgelegt, as i f n f 3f ttf, tuorintien bfuflid) g^ri^i wirb, tDieburd; d» nt rco(jicingmtf}tt m auf vrnmtn Himamrnš # i. i« mm tint £auptf<&ufe btt bteitung mi$)titf in bem6artert Naslovna stran patenta »Bienenzuchtsverbreitung« iz leta 1775 Sammlung Verordnungen und Gesetze, zvezek VII, 1786, str. 204, vir 18 Že v prvem členu je ukazala, da se na stroške državnega zaklada na Dunaju ustanovi glavna šola za čebelarstvo, ki jo sme vsakdo prosto obiskovati, da si brezplačno pridobi znanja. V drugem členu je odredila, da se manjše učilnice za čebelarstvo ustanovijo tudi v spodnji Avstriji in na Moravskem ter pozneje tudi drugih krajih in deželah, kjer to dopuščajo razmere. V petem in šestem členu so zapisana določila za čebelarske učilnice (nadzor, lokacija ...) Patentu je bila dodana odredba: Instrukzion für die Bienenmeister (Inštrukcija za čebelarske mojstre). SMrtuf= gur Me £ienemnei(ler $ nödrfolgenbe ^nfirui-}«>« fcfm ^uienie (ingc^gef »oriftn: i. J&at bet $ten«nmei{ier itt bm jjm ttf] Naslovna stran »Instrukzion für die Bienenmeister« iz leta 1775 Sammlung Verordnungen und Gesetze, zvezek VII, 1786, str. 208, vir 83 V drugi točki je zapisana zahteva, da se pri naročilu čebelnjakov s potrebnimi panji upoštevajo preskušena načela prvega dunajskega čebelarskega učitelja Janše. Peta točka določa, da ne more biti v deželah za javnega učitelja čebelarstva sprejet nihče, kdor se ni učil v glavni čebelarski šoli na Dunaju, kdor ni bil izprašan od tamkajšnega prvega učitelja in kdor ne prinese s seboj spričevala, da ni samo usposobljen, da sam vodi čebelarstvo, ampak da ima tudi sposobnosti, da o tem poučuje druge. Navratil (1883) povzema, da se je »smelo ondaj v javnih šolah čebelarskih učiti samo po preskušenih načelih, po katerih uči prvi čebelarski učitelj Janša«. Poleg učenja v šoli so bili učitelji čebelarstva dolžni reševati vse probleme pri čebelarjenju in se na poziv podati tudi na ogled čebelnjakov na deželi. Deželna vlada je morala vsako leto poročati Dunaju o napredku čebelarstva. Kratko pišeta o čebelarskem patentu iz leta 1775 v Slovenskem čebelarju Šalehar in Gregori (2009 in 2010). Čebelarske šole so bile zaradi prevelikih stroškov z dvornim ukazom dne 31. oktobra 1781 odpravljene. £>ic q${cnenjurf)ti3lef>rdratet werben tu Čr&Idnbcm a\$ aufgehoben erffc. .giofljel«* som 31. ©etmonat 1781. aßen nenjutmis («beamtet ffnb aufeč: ¿oben. Ukinitev učiteljev čebelarstva Hofdekret von 31 . Weinmonat 1781 . Handbuch aller ... Verordnungen und Gesetze . Erster Band . Wien 1885, str. 505, vir 82 2. Pomemeben je tudi odlok z dne 11. avgusta 1854 (Sammlung ..., 1855, str. 589-590), ki je na področju poučevanja čebelarstva, tudi na Kranjskem, prinesel velike spremembe (glej tudi: Erlass.,.1855 in Ministerial Erlass.,.1858 v naslednjem poglavju). Vključene so bile ljudske šole in učitelji. Taka usmeritev se je ohranila tudi v naslednjih desetletjih in je znatno doprinesla k razvoju čebelarstva. V objavi v Slovenski čebeli (Postave in ..., 1874) je zapisano: Oil zdaj ne vemo dolgo, dolgo let iiičewar navesti, kar I>i bila vlada v prid čebelarstva storila. Še le leta 1854 se je jelo na boljše obračati. Takrat je minister bogočastja in poduka spoznavši dobrotni vpljiv ljudske šole ua razne oddelke kmetijstva iii po nasvetu domoljubne kmetijske družbe v Pragi z odpisom 14. julija 1854 vsilil ljudskim uiifeljem naročal, naj sc. kjei koli je kraj za to, 7.a pavzdigo čebelarstva z vso marljivostjo prizadevajo. Ker prepričal seje, pravi minister dalje, s koliko dobrim vspebom sc nekteri učitelji udeležujejo gospodarskih družb, drugi se trudijo z podučevanjem in spodbadanjem, spet tretji z lepim dejanskim izgledom svetijo iu v pOBucmo vabijo. Za čebelarstvo pripravne kraje minister imenuje take, kjer se nahaja obilno smerečja, veliko travnikov in senožet z vedno cvetočimi rastljinami; kjer je veliko sadnih vrtov in nogradov, Slovenska čebela, 1874, str. 4, vir 153 O tem odloku obširno pišejo Sammlung ... (1855) in Heifert (1861) v tretjem zvezku knjige »Die österreichische Volksschule« (prevod: Avstrijska ljudska šola). Ob sprejemu odloka leta 1854 so ukazali tudi popis čebeljih panjev na ljudskih šolah. Z odlokom dne 24. februarja 1857 so za ponoven popis čebeljih panjev, da bi ugotovili, v kakšnem obsegu se na ljudskih šolah čebelari, določili poseben obrazec: Ärottlcmb............3>iicefe..... u 6 tt> e t 6 ii&er bcn £>et beit Spulen be« @<$uli>«irle« ............ borfmbli^en ©ieitenfianb iin žaljre 18 .. Ufarte ©ftulort 3**1 ber €tBde obet Äörbe SeT0lei<$ mit btm «rigen 3a$re Sflante beB fie&rer«, ber fie Vflcflt aitit toe i <61 m CrfoIge linb Siu^fn im aOgemciiten Börnerfungen 3ut»a&fl abnähme i 1 Helfert, 1861, str. 564, vir 79 Prevod: Kronovina, škofija Izkaz o čebelnjakih na šolah v šolskem okraju ... v letu 18.. Fara, kraj šole, število panjev ali košev, primerjava s prejšnimi leti (prirast, zmanjšanje), učitelj, ki čebelari, s kakšnimi uspehi in koristmi, pripombe Učitelji na ljudskih šolah in poučevanje čebelarstva (Glej tudi knjigo: Šalehar in sod . Georg/Jurij Jonke - črmošnjiški župnik in kranjski čebelar. Novo mesto, Občice, Brdo pri Lukovici, 2012, vir 200) Odredba ministrstva za uk in bogočastje - Dunaj (1854) Ministrstvo za uk in bogočastje je 14. julija 1854 objavilo odredbo: Erlass des hohen k. k. österr. Unterrichtsministeriums vom 14. Juli 1854, betreffend die Förderung der Bienenzucht durch die Schullehrer (Prevod: Odredba visokega c. k. avstrijskega ministrstva za uk od 14. Julija 1854, zadevajoč pospeševanje čebelarstva potom šolskih učiteljev) - (Erlass....., 1855 in Ministerial.....Liden, 1858). Ministrstvo je izdalo odredbo, da bi se pospeševalo čebelarstvo v vseh avstrijskih deželah, kjer so za to primerni pogoji. Na podeželskih šolah naj bi učitelji pospeševali in poučevali tudi kmetijske panoge ter med njimi čebelarstvo. To so sporočale tudi Novice (Novičar....,1855): C. k. ministerstvo nauka je po vsih deželah ukazalo, da Daj ae v šolali po deželi s posebno skerbjo tisti razdelki kmetijstva razlsg-ajo, ktori ae z naj večiiu pridom obdelujejo v tisti deželi, kjer je šala, in da naj ee gleda posebno na sadjorejo, vioorejo, avilorejo in čbelaretvo, za klere uauke naj «c pa poekerbe tudi pripravno bukve. (Ponosno smemo reči, da vse te bukve imamo že v slovenskem jezika}. Kmetijske in rokodelske novice, 1855, str. 216, vir 134 Podobni sporočili o pobudah dunajskega ministrstva za povzdigo čebelarstva s poučevanji na ljudskih šolah na podeželju so objavili Helfert (1861), Novice (Iz Ljubljane ..., 1857), Die Krainer Biene (Gesetze..... 1874) in tudi Slovenska čebela (Postave in ..., 1874). Laibacher Zeitung (Nichtamtlicher Theil ..., 1857) poroča, da je deželna vlada v Trstu odredila ljudskim šolam, da morajo usposobiti mladino za čebelarjenje. Kot slovenski učbenik so priporočili knjigo: »Zveden kmet ali najpotrebniši nauki kmetijstva za nedeljske šole po deželi«, ki jo je spisal Peter Aleš in je bila objavljena v Trstu leta 1856 - Aleš (1856). O odredbi ministrstva piše tudi Debevec (1951) v sestavku »Ali veste ...«, ki je objavljen v Slovenskem čebelarju. V pripisu uredništva je zapisano: »Na pobudo praške gospodarske družbe je kmetijsko ministrstvo na Dunaju 14. julija 1854 izdalo odredbo, s katero določa, naj učitelji po osnovnih šolah poučujejo poleg drugih predmetov tudi čebelarstvo, kjer so za to kmetijsko panogo ugodne razmere. Leta 1857 je dobila tudi ljubljanska Kmetijska družba od svoje deželne vlade tak odlok z zahtevo, da naj sestavi za naše kraje primeren predlog. Kmetijska družba v Ljubljani se je obrnila na župnika Jonkeja s prošnjo, da sestavi načrt. Jonke je načrt napravil in predlagal kot učno knjigo svojo drugo izdajo čebelarske knjige Krajnski zhbelarzhik iz l. 1844. V predlogu pa omenja, da naj poučujejo v ljudskih šolah čebelarstvo po preizkušenih starih načelih in naj pouka ne komplicirajo s čebelarjenjem na Dzierzonov način«. O tem v svoji knjižici: »Zgodovinske črtice važnejšega delovanja c. k. kmetijske družbe na Kranjskem od pričetka njenega v letu 1767 do konca leta 1867« piše tudi dr. Bleiweis (1867). Na 27. strani je zapisal: «Da bi se tem bolj pospeševalo bečelstvo, ki je v naši deželi tako važno, bila je kmetijska družba v poročilu 5. julija 1857. l. slavni deželni vladi podala obširno razlaganje, kako kranjski učitelji po kmetih sebi na korist ter na izpodbudo kmetski mladini utegnejo bečelariti, ter takisto uslužiti za bečelstvo naše domovine. Slavna deželna vlada je po mislih rečenega poročila 13. septembra 1857. l. razpisala poseben ukaz o tej stvari«. Kranjska kmetijska družba in instrukcija za poučevanje čebelarstva na ljudskih šolah - Jurij Jonke (1857) Dokumenti in objave V delovodniku Kranjske kmetijske družbe za leto 1857 je pod zaporedno številko 150 zabeležen prejem odredbe Kranjske deželne vlade štev. 4275 z dne 5. marca 1857: Zapis pod zap . štev. 150 - Delovodnik Kranjske kmetijske družbe za leto 1857, vir 40 (ARS 533, vložni zapisnik 2 Exibiten protokol) Prevod (prof. Doris Debenjak): Deželni vladi v Ljubljani H 4275 Uredba glede zasnutka in postavitve imenovanega avtorja, na kakšen način je treba imeti za osnovnošolske učitelje predavanja o čebelarstvu in kako se končno sami lahko v skladu s tem ukvarjajo in poučujejo. (zapis v zadnjem stolpcu - kdo je bil zadolžen: 26. 3. 1857 Jonke). V istem delovodniku je pod zap. štev. 347 zabeležen prejem odredbe Kranjske deželne vlade št. 11144 z dne 13. septembra 1857: Zapis pod zap . štev. 347 - Delovodnik Kranjske kmetijske družbe za leto 1857, vir 40 (AS 533, vložni zapisnik 2 Exibiten protokol) Prevod (prof. Doris Debenjak): Deželna vlada v Ljubljani H 11144 Obvezna uredba z dne 13. septembra 1857, katere kopija se pošilja knezoškofovskemu ordinariatu, o tem, kako je treba šolske učitelje pridobiti za čebelarstvo, jih podučiti, jim dajati navodila in jih šolati v korist šolske mladine. Oba dokumenta sta omenjena tudi v poročilu z letnega zbora Kranjske kmetijske družbe dne 5. maja 1858: p) Ueber Srlag bež J). ÜÄimflerinmi für Äultud ltnb linterriebt hat bie fj. Cftnbeöregteriing mit 5Serorbnimg ttom 5. itflära 1857, 3-4275, feie ? a rt D iu ir 1rige jtt oerfügen befunben. Bericht 5 . Mai 1858. Mittheilungen der k. k. Landwirtschaft-Gesellschaft in Krain, (Prevod: Poročilo 5 . maj 1858, Naznanila c . kr. kmetijske družbe na Kranjskem) Ljubljana, 1858, str. 4, vir 16 Prevod (prof. Doris Debenjak): Na podlagi uredbe ministrstva za uk in bogočastje je tukajšnja deželna vlada z odredbo z dne 5. marca 1857, št. 4257, pozvala Kmetijsko družbo, naj naredi osnutek Instrukcije: v kateri bi bil nakazan način, kako bi lahko osnovnošolski učitelji na Kranjskem za svojo lastno korist in za spodbujanje kmečke mladine uspešno opravljali čebelarjenje in nasploh bili zaslužni za povzdigo čebelarstva. Centrala družbe si je prizadevala, da bi tej zahtevi ustregla, in je dne 5. julija 1857 predložila natančno poročilo, cesarsko kraljeva deželna vlada pa je z odlokom dne 13. septembra 1857 družbo obvestila, da je ukrenila vse potrebno v smislu vloge Kmetijske družbe. O letnem zboru c.k. kmetijske družbe so poročale tudi Novice (Letni zbor ..., 1858). Odredba štev. 11144 kranjske deželne vlade z dne 13 . 9 . 1857 Najdena je rokopisna kopija odredbe Kranjske deželne vlade štev. 11144 z dne 13. septembra 1857 (dokument je v Arhivu Republike Slovenije odkrila mag. Helena Jaklitsch). Kopija začetka odredbe Kranjske deželne vlade štev. 11144 z dne 13 . septembra 1857, vir 125 (AS 533, SB/10-5 Bienensubventionen) Prevod (prof. Doris Debenjak): Sklicujoč se na odlok z dne 5. marca t.l., znak 4275, sporočamo visokemu konsistoriju o načinu, kako naj bi se tukajšnji učitelji osnovnih šol ukvarjali z rejo čebel za svojo lastno korist in v korist šolske mladine v svrho nadaljnjih ustreznih instrukcij za učno osebje, naslednje: Na pobudo kmetijske družbe na Kranjskem je že pred leti upokojeni župnik in znani praktični čebelar Georg Jonke izdal knjižico o čebelarjenju, ki je napisana ob upoštevanju razmer v deželi in vsebuje v lahko razumljivem jeziku kratko in jedrnato zapisano vse, kar mora tukajšnji čebelar vedeti, da lahko iz te kmetijske kulturne panoge s kar najmanjšimi stroški dobi čim večjo možno korist. V letu 1844 je v založbi Kleinmayr izšla druga izdaja tega malega dela v obeh deželnih jezikih, in sicer pod naslovoma »Anleitung zur Bienenzucht« Georga Jonkeja, ter „Krajnski Zhebelarzhik«. Ker lahko smatramo Jonkejevo čebelarsko knjižico kot najboljše navodilo o načinu, kako lahko šolski učitelji na Kranjskem v svojo lastno korist čebelarijo in si sploh lahko pridobijo zasluge za rejo čebel, bo treba učiteljem predvsem priporočiti, naj to knjižico preberejo zelo pozorno in z vnemo. Ko se bo učitelj s študijem te knjižice seznanil s splošnimi načeli naravnega čebelarjenja, bo najbolje, če se bo s praktičnim čebelarjenjem seznanil pri kakem izkušenem čebelarju v svoji okolici. Ko bo storil tudi to, bo za začetek postavil majhno stojišče za čebele v bližini šolskega poslopja, lahko tudi v okviru zelenjavnega vrta pri šoli, za kar niso potrebni veliki izdatki. Za začetek si lahko učitelj priskrbi en panj s satjem v notranjosti in mlado plodno matico. Trud in skrb se mu bosta gotovo izplačala, saj je z izjemo nekaj visoko ležečih pokrajin, kjer so zime izredno ostre, večina predelov v naši deželi spričo milih podnebnih razmer ob natančnem upoštevanju navodil, ki jih vsebujejo Jonkejeve čebelarske knjižice, zelo ugodnih za donosno čebelarjenje. Na ta način si bo lahko umen in prizadeven učitelj v kratkem času pridobil potrebna znanja za izvajanje čebelarjenja in si uredil majhen čebelnjak. Ko bo tako sam imel potrebna teoretična in praktična znanja in bo opremljen tudi s čebelnjakom, čeprav majhnim, bo učitelj usposobljen, da bo lahko moško starejšo šolsko mladino poučeval v čebelarjenju. Kako naj bi s poukom začel, mu bo povedala Jonkejeva knjižica. Zlasti mora spočetka mladini na tak način predočiti naravo in način življenja čebel, da bo to lahko dojel vsak otrok, saj so te živalce, namreč čebelice, povsod priljubljene zaradi svojega sladkega proizvoda. Nato mora mladino seznaniti z rastlinami, ki služijo čebeli za hrano, ter s sovražniki, ki lahko lovijo te koristne živalce. Vse to je lahko več ali manj že v teku zime predmet pouka. Končno naj preko teoretičnega prikaza nege čebel in dela s čebelami poleti preide k praktičnemu pouku. Če na ta način ni izobrazil med svojimi učenci nobenega praktičnega čebelarja, kar v tej starosti bržkone še ne bo mogoče, jim bo pa vendarle posredoval določena znanja in obenem v mladih srcih zakoreninil ljubezen do čebelarjenja, ki bo pozneje obrodila bogat sad. Deželna vlada želi še dodati, da bo dajala topoglednim prizadevanjem osnovnošolskih učiteljev vedno primerno priznanje in da bo o posebno odličnih dosežkih tudi obveščala Ministrstvo za uk in bogočastje. Ljubljana, 10. septembra 1857 Se posreduje centrali Kmetijske družbe za Kranjsko z ozirom na poročilo, podano 5. junija 1.1., znak 150, v vednost. Deželna vlada Ljubljana, 13. septembra 1857 Prejeto 24. septembra 1857 pod št. 347 Prevod kopije odredbe Kranjske deželne vlade štev. 11144 z dne 13 . septembra 1857, vir 125 (AS 533, SB/10 5 Bienensubventionen) Gottscheer Bote (Das Bienenzuchtbuchlein ..., 1913) poroča, da je v odloku knezoškofij-skega konsistorija Ljubljana z dne 26. septembra 1857, ki je bil poslan tudi na nadzorni-štvo šolskega okrožja Kočevje, zapisano: »Na pobudo Kranjske kmetijske družbe je že pred leti upokojeni župnik in poznani čebelar Georg Jonke izdal čebelarsko knjižico, ki je napisana z upoštevanjem tukajšnjih razmer v lahko razumljivem jeziku in na kratko ter jedrnato opisuje vse, kar mora vedeti gospodaren čebelar, da iz te kmetijske kulturne panoge z najmanjšimi stroški dobi največjo korist. V letu 1844 je izšla v založbi Ignaz Edlen v. Kleimayr druga izdaja tega dela, in sicer pod naslovom »Anleitung zur Bienenzucht von Georg Jonke - Krajnski Zhbelarzhik«. Jonkejeva knjižica se smatra za najboljše navodilo za način, kako lahko šolski učitelji na Kranjskem čebelarijo za svoje potrebe in morejo biti tako zaslužni za dvig čebelarstva. Učiteljem se priporoča, da knjižico preberejo natančno in pazljivo.« Ta odlok je prispel na šolsko nad-zorništvo v Kočevju dne 14. oktobra 1857 in nato še na vse kočevske ljudske šole. Kratko o poučevanju čebelarstva po letu 1857 do leta 1874 Namera dunajskega ministrstva, da v pospeševanje in poučevanje čebelarstva na podeželju vključi učitelje na ljudskih šolah, je dobro uspela in po letu 1857 najdemo številne objave s sporočili, da so na ljudskih šolah na podeželju poučevali tudi čebelarstvo. Zgodnja Danica (V Vodicah ..., 1858) poroča o poučevanju otrok o čebelarstvu v Vodicah. Učiteljski tovariš (Šolska letina ..., 1865) piše to za šolo v Črnomlju, Novice (Ipavska ..., 1865, Glavna šola ..., 1865) pa za šoli v Vipavi in Črnomlju. Učiteljski tovariš (Opominek ..., 1862) naroča učiteljem, da v mesecu marcu za nedeljsko šolo pripravijo vse za pouk čebelarstva. Učiteljski tovariš (Poduk za ..., 1869) pa v navodilih za šolske nadzornike piše, da se mora ob ogledu šole na deželi preveriti, ali ima šolski vrt za okolišu primerno gospodarsko poučevanje, še posebej za sadjarstvo, čebelarstvo, sviloprejstvo, pridelovanje povrtnin, in ali učitelj to poučuje. Lorenz in sod. (1868) pišejo za leto 1864, da je v Ljubljani v ustanavljanju vinarska, sadjarska, sviloprejska in čebelarska šola. Novice (Nove šole ..., 1868) so v dveh nadaljevanjih objavile članek »Nove šole za poduk v kmetijstvu«, kjer je predstavljena »Spomenica« dunajskega ministrstva za kmetijstvo o poučevanju kmečke mladine o kmetijstvu. Pouk o kmetijstvu, kjer je vključena tudi »bčeloreja«, naj bi se pričel po končani ljudski šoli. Predlagajo, da so te šole pozimi in zvečer - tri do štiri ure na teden - in vključujejo tudi praktično usposabljanje ter trajajo dve leti. Učili bi ljudski učitelji, duhovniki, živinozdrav-niki in izkušeni kmetovalci. Ljudski učitelji bi se morali za poučevanje kmetijstva najprej usposobiti na dvomesečnih pripravljalnih tečajih, ki bi jih organizirali v glavnih mestih vsake dežele. Dolenec (1868) se je kritično odzval na članek. Pripominjal je na kratko trajanje pouka, da je premalo ur, na čas pouka, ker meni, da bi se del šolanja moral izvajati tudi poleti, moti ga preveliko število predmetov ter slaba usposobljenost učiteljev, posebej praktična, za pouk kmetijstva. V poučevanje čebelarstva so se vključile tudi čebelarske organizacije. Društvo za pospeševanje čebelarstva v Spodnji Avstriji je tako v letu 1864 razpisalo brezplačen pouk o čebelarstvu (priloga 1). Teoretični del se je pričel na začetku februarja, in sicer ob četrtkih popoldne od četrte do pete ure ter ob sobotah dopoldne od pol devetih do pol desetih. Praktični pouk je potekal v poletnih mesecih, bil je brezplačen in so se ga lahko udeleževali tako moški kot tudi ženske. V šolskem in učnem redu »občnim ljudskim učilnicam« (Ukaz ..., 1870) je v osmem poglavju »O učnih smotrih (ciljih)« zapisan namen poučevanja prirodopisa: §. 56. Uk o |irirodopisu(naravopisu)ima namen, učencem buditi veselje in ljubezen k naravi (priredij, in jih seznaniti z najhoij razširjenimi naravnimi telesi (prirodninami) ter jih voditi kliisiremu, tencemu pazilu in znikovitemn popisovanju gledanih teles. Zlasti pozoruo seje baviti (pečati) z domačimi, po kmetskih učilnicah posebno s tistimi naravnimi stvarmi, katere se tičejo kmeioranja (poljedelstvo, zeleničje, ovočje (sadje), cvetice, svilne gosenice, bečele in živiuorejstvo). Treba je, kolikor se more, da učenci vidijo prava naravna telesa .sama; a kjer se to ne^ more, naj se pokaže podoba. Občnim ljudskim učilnicam nij naloga, Na spodnjih stopinjah se prirodopisni uk veže s kazalnim ukom. Otroke je seznaniti z najvažnejšimi domačimi živalmi in rastlinami, s čimer naj se primerno druži uk o hrambi Na srednjih stopinjah je berilo podloga prirodopisnemu uku. V zgornjih razredih je že poprej nabrane vednosti širiti. Zlasti je treba razkazovati maeajne zastopnike najvažnejših oddelkov iz živalstva, rastlinstva in rudniustva, a še posebno tista naravna telesa, katera imajo v gospodarstvu narave kako veliko imenitnost; dalje kateri so človeku ali koristna ali kvarna, ter katera na široko rabijo obrtom in umeleljuu-stiin. K temu te poten druži drobnejša vednost o človeku, posebno združena z glavnimi Prirodopis se najpripravnejo uci v šolskem, tako narejenem vrtu, da ustreza času Ukaz ministrstva za bogočastje in ukod 20. avgusta 1870 (Državni zakonik 1870, str. 228-229, vir 206) Laibacher Zeitung (Der zweite ..., 1870) je poročal, da je Langer iz Poganic na Dolenjskem ustanovil drugi trgovski čebelnjak na Kranjskem in da ima v načrtu tudi ustanovitev čebelarske šole: --■ {$<( jttiitc i1 J it l1! I t i? i c nf it ft o ti e in H1'mit mil tinv^lidstm fliibfnt'aiu, ti ad? bfl tttilifiiifiin llfartftf T; i temni JWatwbt »trt rotil Jitlrrfrauiikbrn pPBttagtttjöitiKWKit «nt «SwM>(ft|iiditi$ft a ti ffintp ijjit' ticnftnnbt 3 udi tirti S&wutnfiiali ju tautttt, um i"i tat Si(Utirtt»9 Ser iBittlitiiitlfci itn iwiiaaiUnif t löfa in 1874, Za vaa tri leta je določeno v vsem skupaj 12 cekinov, 30 tolarjev, 30 sraberaib goldinarjev in iS premakljivih panjev. _ Z dopisom od 8. avgusta t. 1. je baron Bosonitfa, ki ai tudi pravico podeljenja pridržuje, kmetijsko dražbo naprosil, naj bi e me njen o premije razglasila. — Glavni odbor, ki ja to hvalevredno *ri domoljubno ponudbo gospoda barona hvaležno grl poznal, se vendar ni mogel v to spustiti, da bi omenjene premije v družbinem imenu razpisal, in sicer zategadelj ne, ker je čas, v kterem h» bi imele premije deliti, na tanko določen, a med tem üasom bi vsta-novnika omenjenih premij lahko amrt prehitela ali se kaj druzega ne a godnega pripetilo, a premije s premakljivimi pa nje vi bi stale čez 200 gld., za ktere bi morala potem družba porok biti. Vsled tega bo ta ponudba daje baronu RosehütoU v nadaljuo naročilo: Naznanila-Mittheilungen, 1873, letnik 1871, zvezek 1, str. 16, 18, vir 71 V drugem zvezku letnika 1871 (Pregled državnih subvencij ..., 1874) je sporočilo, da je za povzdigo čebelarstva dobila kmetijska družba za leto 1870 in 1871 skupaj 450 goldinarjev. Porabili jih bodo za nakup dobrih čebelnih panjev, ki jih bodo razdelili med tiste ljudske učitelje, ki poučujejo čebelarstvo. V primeru, da takih učiteljev ne bi bilo, pa bi panje dobili tudi revni čebelarji. Za leto 1871 so za razdelitev Dzierzonovih, prenarejenih Sumperjevih in Porentovih panjev in denarnih podpor učiteljem za nakupovanje čebel (po 2 gld za vsak panj) porabili 281 gld in 60 kr. Dodano je tudi sporočilo, da so se panji s premakljivimi sati dobro obnesli. o brezplačni podelitvi p« njo v iz dri.avne podpore kranjskim ljudskim učiteljem in miuij premožnim čbelorejecm kltletiškegu stanu. Iz denarne podpore, ktero je o. kr. ministerstvo kmetijstva dulo družbi kmetijski za »ovzdigo kranjskega. čbelarstva, se bosta od vsacega onih d v e li panjev, ktera je dotična komisija novembru meseen L L na5o Čbelerejo ai najbolja spoisnala, po en panj podaril takim učiteljem kranjskih ljudskih Sol, kteri se s Čbeloreio pečajo in jo y Soli učijo. Ako bi Ee pa učiteljev 110 oglasilo dosti, bosta se dala po dva taka pttnjova tudi manj premožnim čbelo- Očitelji, ki dobndo panjova, pa dobodo vrh tega fie za vsak P~ll| po dva goldinarju denarne podpore, da si kapljo čbol, ni to 4 gold. dobijo le po tem, ko so se izpričali, da so panjora ros z rojema oskrbeli. To se daje na znnnje s tem pristnvkom, da se učitelji na deželi, ki želijo dobiti panjev in denarne nagrade, obrnejo do 20. sulica t. L na podpisani centralni odbor s pismom, ktero mora potrjeno biti od okrajnega iolskega sveta in od županstva uotičnega kraja o tem, da 50 res ibelorojci in tieeoiki čbelaretv» v Soli. Kmetic čbelorojei, ki so manj premožni in Žeti panjova dobiti, če jih bodo kuj ostalo' po razdelitvi mod učitelje, pa morajo v svoji pismeni prošnji izkazati, po koliko panjev da navadno Spogajo in kako dolgo se n čbelaititvoin že pečajo. To pismo morata potrditi go- Centraliii odboT o, k, družbe kmetijske Kmetijske in rokodelske novice, 1872, str. 67, vir 135 Za leto 1872 je bilo za povzdigo čebelarstva na voljo 568 goldinarjev in 40 krajcarjev. Uporabili so jih za delitev premij (od 15 do 20 goldinarjev) in novih Porentovih in Sumperjevih panjev. Prednost so imeli učitelji ljudskih šol. RAZGLAS kmetijske družbe Kranjske- 2. Premije od 15 do 20 goldinarjev v denarjih in pa nove panjovc Porentove in Sumperjeve iz državne podpore dobivajo uSitelji ljudskih lo! in pa kmetje, ki so za povidigo domače čbeloreje vneti. Prošnje za to naj se zadnji oaa do kotiva prihodnjega meseca svečana pošljejo podpisanemu odbora in sicer takole : učitelji naj po priloženem spričalu okrajnega Šolskega sveta dokažejo, da se s čbelerejo pečajo, da imajo že Porentove ali Stimperjove panjove iii da Šolsko mladino a dobrim vspehom v ftbeloreji podučujejo; Kmetje pa naj po priloženem spričalu svojega župana in pa predstojnika podružnice kmetijske dokažejo , da so pridni in umni čbelorejci in da imajo Porentove ali Sumperjcvc panjove, in daje njihova okolica taka, da bi bilo želeti, da bi se čbeloreja razširila. Kdor ima več panjov, ima prednost pred ta- Giavni odbor družbe kmetijske _v Ljubljani 30^ decembra 1872. (i — ¡) Oglasnik štev. 1 k 1 . štev. Novic (1873), vir 167 Razglas rektorjem. Po sklepu uubiorKi [ a k e^ii odbora bode podpi S3na družba eopet razdelila 120 Po rento vib panjev, vrh tega pa bode tudi nekterim učiteljem in manj premožni m kmetom na Kranjskim dala premii v denarjih od 10 do 2(J gld, Zh to naj ae oglu3ijo zadnji čjs3 do 15. fine prihodnjega meseca s pismom, kalereruu naj učitelji na ljudskih Šolah priložijo spnčulo kraj nega Šolskega sveta, da se rea pndoo pičejo a čebelorejo v Diirzonovih panj o V ih m Šolsko mladino podučnjejo o čebeloreji, kmetje naj priložijo b priča Jo župana, potrjeno 'od predstojnika podružnica kmetijske, da bo pridni čebelorejci da imajo že panjove po novi naprari in da je čebe-loreje v njihovi okolici veliko, ki bi se dala po novih panjovib fie povzdignili, Kdor več panjev ima on ima prednost z& premijo. Glavni odbor e. k, družbe kmetijske V Ljubljani 8. marca 1874, (30—1) Razglas čebelarjem. C, k. kmetijska dražba Kranjska bo po sklepu sub-^encijakega odbora razdelila zopet panjev in premij J denarju po 20 do 25 gold. učiteljem ljudskih šol in pa manj premožnim pa marljivim kmetom .cebeiorejce.ro. Kdor želi deležen biti te "podelitve, naj se oglasi do konca meseca suka t, j. pri podpisanem odbora, in sicer naj učitelji svoji prošnji priložijo spri-ca!o k rajnega šolskega sveta, da 'se res' pridno-pečajo s čebelorejo v Dzirzonovih panjovih in šolsko mladino podučujejo o čebeloreji; to spriealo naj dado potrditi ^ tudi predstojniku dotiene kmetijske podru;z-nice i — ' kmetje naj priložijo svoji prošnji sprieab ž upa na, ki ga potrdi predstojnik p o-družni c e kmetijske/ da so-pridni cebelorejci, da imajo že parijove po novi napravi in da je čebeloreje v njihovi okolici veliko, ki bi se dala po novih panjovih še povzdigniti. Kdor poleg tega več panjev ima", on ima prednost za premijo. ^Na prošnje, katere niso podprte z imenovanima spricaloma, se ne bode oziralo. Centralni od bor družbe kmetijske v Ljubljani J 2. januarija 1875. Za leto 1873 je bilo za čebelarstvo na voljo 414 gld in 20 krajcarjev. Od tega je bilo 200 gld namenjeno za novo ustanovljeno Kranjsko čebelarsko društvo in od ostanka 214 gld in 20 krajcarjev je bila polovica namenjena za nakup Porentovih panjev, polovica pa za premije od 10 do 20 gld v prvi vrsti za učitelje, ki se praktično ukvarjajo s čebelarstvom in o tem poučujejo tudi mladino. Oglasnik štev. 8 k 10 . štev. Novic (1874), vir 168 Kmetijske in rokodelske novice, 1875, str. 19, vir 169 Naznanila (Živinorejske subvencije ..., 1876) poročajo za leto 1875, da je bilo za čebelarstvo namenjenih 600 gld državnih subvencij. Povzemajo, da je bilo iz dosedanjih subvencij v letih 1869-1875 za čebelarstvo ljudskim učiteljem in kmečkim čebelarjem razdeljeno: - 471 po Dzierzonu prenarejenih Porentovih panjev, - 94 večjih in manjših denarnih daril; - napravljena je bila preša za med in natisnjena sta bila dva izvoda čebelarskih tabel za šolski pouk za obdaritev dveh ljudskih šol. V članku »Pregled zneskov državne podpore ...« o tem pišejo tudi Novice (Pregled zneskov ..., 1875). Za leta 1876, 1877 in 1878 je bilo za čebelarstvo namenjenih po 200 gld, ki so bili namenjeni za Kranjsko čebelarsko društvo. Za leto 1879 je bilo za čebelarstvo le 50 gld državne subvencije, ki je bila namenjena za pokritje potnih stroškov za udeležbo predsednika Kranjskega čebelarskega društva na čebelarskem shodu v Pragi. Za leto 1880 je bilo za pokritje potnih stroškov za udeležbo predstavnika Kranjskega čebelarskega društva na 25. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev 100 gld državne subvencije,. Za leto 1881 je bilo za čebelarstvo namenjenih 360 gld in 32 krajcarjev državne podpore. Od tega je bilo 70 gld namenjenih za pokritje potnih stroškov, ostanek pa je bil dodeljen Kranjskemu čebelarskemu društvu za pokritje dolga. V Arhivu Republike Slovenije hranijo prošnje učiteljev za podpore (SI AS 533 SB 10-5 Bienensubventionen) in primeri so v poglavju Priloge (glej prilogo 2). Ustanovitev Kranjskega društva za umno čebelarstvo (1873) V zvezi s poučevanjem čebelarstva je pomembna tudi ustanovitev Kranjskega društva za umno čebelarstvo dne 30. 7. 1873 v Ljubljani. V Pravila (Pravila ..., 1873) društva so v drugem členu med drugim zapisali: »... izdajanje podučnih spisov, zlasti v družtvenem listu; večkratni shodi čebelarjev zapored po raznih krajih in mestih sklenjeni z razstavami in darili; naprava družtvene zbirke podučnih spisov, knjig in čebelarskega orodja, ter tudi bralnega družtva; obdarovanje pridnih čebelarjev v spodbudo drugim ...; preskrbljevanje pripravnih panjev in drugega orodja, kolikor mogoče po nizki ceni; delenje dotičnih semen; naprava zgledne čebelarije za poduk ...« Vabilo na pristop k čebelarskemu družtvu za Kranjsko in sosedne dežele je v prilogi 3. Die Krainer Biene (Einladung zum ..., 1873) je k prvi številki dodala prilogo: Einladung zum Eintritte in den »Krainer Bienenzucht-Verein« (Prevod: Vabilo za vstop v Kranjsko čebelarsko društvo) in v vabilu je zapisano: legen wir auf den Itieiieiiznelitsiiiiterriehf In der Volksschule durch Ertheilnng von Stipendien, TIntorricht und Prämie» an Lehrer, indem wir trachten, diesen H«wie iiu-Bßren Vereinsgeuossen im allgemeinen pnte nnd billige Wohnungen um bedeutend ermüssigte Preise (durch Grossbezug und Aufzahlung des Vereins) zu liefern. Die Krainer Biene, priloga, 1873, vir 55 Povzetek: Naša glavna pozornost bo namenjena pouku čebelarstva v ljudskih šolah, ki ga bomo pospeševali z delitvijo štipendij, poukom in premijami učiteljem. Prizadevali si bomo za dobre in poceni panje. Odbor Kranjskega društva za umno čebelarstvo, ki mu je predsedoval baron Rothschütz, je 12. septembra 1873 zaprosil Kranjsko kmetijsko družbo za denarno pomoč novo ustanovljenemu društvu in povečanje sredstev za nakup čebeljih panjev za učitelje in revne kmetovalce. V Arhivu Republike Slovenije je shranjenih še več podobnih listin (ena je v prilogi 4) - škatla: Bienensubventionen - SI AS 533 SB 10-5. Članarina za članstvo v Kranjskem čebelarskem društvu je bila za učitelje in revne kmetovalce polovična, kar je razvidno tudi na naslovnici Slovenske čebele. Tečaj I. Ljubljana, meseca avgusta. 1873 (za februar). [J$t 2. . zatiraj, »o«. Letim I f©r. SO kr. DruÜtvenikl d ob in njo lift brrr.pla&u. Wlttfll in np])remoi»i kmetovalci p lupijo le po 76 kr. Slovenska čebela Družbeni list za prijatelj« čebelarstva v po Kranjskem, Stajarskem, Koroškem in Primorskem. Naslovnica druge številke revije Slovenska čebela, 1873 (glej http://dlib . si) Predlog za čebelarsko šolo na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (18731874) Predlog barona Emila Rothschutza (1873) Predsednik novo ustanovljenega Kranjskega društva za umno čebelarstvo baron Rothschütz je Kranjski kmetijski družbi predlagal ustanovitev čebelarske šole na gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Prošnja naj bi bila predložena v odobritev kmetijskemu ministrstvu - Laibacher Zeitung (Landwirtschaftliches ..., 1873). Glavni odbor Kranjske kmetijske družbe je na svoji seji dne 1. februarja 1874 zaprosil barona Rothschütza iz Podsmreke v zadevi subvencioniranja čebelarske šole na Dolenjskem za dopolnitve vloge, ki jo bo odbor Emil Rothschutz Slika iz knjige: Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska . 2011, str. 77, vir 200 potem poslal na kmetijsko ministrstvo - Laibacher Zeitung (Der Zentralausschus ..., 1974). Za uresničitev tega predloga je baron Rothschütz dne 20. februarja 1874 poslal na vodstvo Kranjske kmetijske družbe podroben predlog za čebelarsko šolo (Bienenzuchtschule) na gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Rokopis je v nemškem jeziku in na 11 listinah vključuje: program za čebelarsko šolo, dva predračuna stroškov, načrt in lokacijo učnega paviljona in drugo, hrani pa ga Arhiv Republike Slovenije - SI AS533, SB 10 5, Bienensubventionen (glej priloge 5-7). Grad Podsmreka pri Višnji Gori Program za čebelarsko šolo (Bienenzuchtschule) - (priloga 5) (Rokopis je prebral Primož Debenjak, prevod in strokovna redakcija avtor knjige) Prevod programa čebelarske šole: I. Teoretično praktični učni tečaji čebelarstva so v poletnih mesecih in trajajo, da bi izmenoma omogočili udeležbo večjemu številu učiteljev, dvajset dni v sedmih ponovitvah. Prvi tečaj se prične prvega junija in zadnji konča 20. oktobra. II. Tečaj vključuje gradiva po Rothschützovem učbeniku (Baron E. Rothschütz' Illustrirter Bienenzuchts-Betrieb: ein Hilfs- und Handwörterbuch für Schule und Haus. 1. Vorarbeiten in Theorie und Praxis), in sicer: A. 1. mesečna opravila pri čebelnjaku; 2. čebelarska flora v Avstriji, posebej v južnih deželah monarhije, ponazorjena z za-sajenenimi medovitimi rastlinami, zbirkami semen, herbariji in slikami ter povezano z botaničnimi ekskurzijami; 3. nabiralne snovi in čebelji produkti, njihova znanstvena pojasnitev in praktična uporaba; 4. naravna zgodovina čebele, pasme in varietete, notranji in zunanji organi, tri vrste čebel, njihova delitev dela in instinkti, pojasnjeno z anatomskimi preparati, zbirkami in ilustracijami; 5. bolezni čebel in čebelji škodljivci (zbirke in risbe); 6. ravnanje s čebelami in praktična reja po Dzierzonu v primerjavi s krajevno običajnimi koši ali panji posameznih avstrijskih dežel s ponazoritvami in pojasnili, o čebelnjakih, strojih in napravah; pašna reja skupaj s čebelarskimi ekskurzijami k sosednjim kmečkim čebelnjakom; 7. kratko poučevanje tehnike izdelave čebelnjakov, panjev in rekvizitov ter samostojna praktična izdelava v mizarskih delavnicah. B. Predavanja o strokovnih pomožnih vedah: a. geografska razširitev in zgodovina čebele, b. simbolika in mitologija čebelarstva v zgodovinskih obdobjih, c. statistika, č. zakonska določila, d. podpore s strani kmetijstva, e. dejavnost društev, f. čebelarska literatura, bibliografije in časopisi, z biografskimi skicami. III. Pouk bo potekal v obeh deželnih jezikih dnevno razen ob nedeljah in praznikih v posebni za to izgrajeni učilnici. Dopoldne bo teorijo predaval vodja ustanove, popoldne pa bodo praktične vaje in demonstracije, ki jih bo vodil prvi čebelarski mojster. Za potrebe pouka bo v štirih samostojnih poslopjih na razpolago več kot 400 Dzierzonovih panjev vseh oblik in dežel, ki jih bo nudil lastnik ustanove, kakor tudi delno obstoječe delno pa nabavljene zbirke preparatov, čebeljih proizvodov in nadomestkov, čebelnjakov, strojev in naprav, knjižnica, strokovni časopisi in drugo. IV. Vsak udeleženec dobi potrdilo o vpisu in na koncu spričevalo o obiskovanju (frekvenca); na posebno željo gojencev je mogoče opravljati ustni izpit pred izpitno komisijo, ki jo sestavljajo člani centralnega odbora kmetijske družbe in odbora Kranjskega čebelarskega društva ter vodja ustanove. V. V skladu z okoliščanimi lahko ustanova razširi predavanja na kmetijstvo, vrtnarstvo in sadjarstvo. VI. Prehrano in stanovanje si lahko udeleženci brez kakršenkoli problemov dobijo v bližnji gostilni ali v 10 minut oddaljeni Višnji Gori. Oddaljenost od Ljubljane je po sedanji državni cesti okoli 3 in pol ure vožnje. VII. Kar se tiče discipline, se bo ustanova ravnala po pravilih na kmetijskih srednjih šolah. Predračun stroškov Priložena sta dva predračuna: 1. predračun za izgradnjo učilnice in drugo opremo v višini 3375 gld, 2. za delovanje čebelarske šole 2065 gld letno. Tloris učilnice (priloga 6) V učilnici je predvidenih 30 šolskih mest. Razporeditev obstoječih Dzierzonovih čebelnjakov (priloga 7) Skica prikazuje razporeditev obstoječih čebelnjakov in umestitev učilnice ob poti pri gradu Podsmreka. V času reševanja predloga Prvo novico o reševanju vloge za subvencioniranje deželne čebelarske šole, ki jo je predlagal baron Rothschutz in kjer naj bi se šolali učitelji iz Kranjske, Štajerske, Koroške, Gorice in Istre, je objavil Laibacher Zeitung (Locales ..., 1874). Pisec predlog pozdravlja, ker bo šola prinesla Kranjski korist in slavo. Prav tako je zapisano, da v Avstriji ni boljšega strokovnjaka za vodenje take šole, kot je predsednik Kranjskega čebelarskega društva baron Emil Rothschutz. Slovenska čebela (Družbena ..., 1874) je v četrti številki v rubriki Družbena naznanila poročala: »Gospodom učiteljem, kteri so za štipendije zarad obiskovanja čebelarske šole prosili, naznanujemo, da bodo njih prošnje meseca maja rešene. Reč je po zaukazu sl. mi-nisterstva za poljedelstvo pri c. kr. kmetijski družbi, in upamo, da bo na korist dežele in učiteljev rešena.« Kranjsko čebelarsko društvo - Slovenska čebela (Proračun ..., 1874) - je v proračunu za leto 1874 med načrtovane stroške predvidela 350 goldinarjev »Za štipendije učiteljem v obiskovanju čebelarskega poduka«. V sestavku »Posnetek iz zapisnika odborne seje v Smreku 23. marca 1874«, ki ga je objavila Slovenska čebela (Posnetek ..., 1874), je ta strošek pojasnjen. Zapisano je: »... da je močno želeti, da bi bila saj nekterim učiteljem prilika dana, o počitnicah dejansko se učiti čebelarstva. Društvo že zdaj ne more učiteljem štipendije dajati, poskrbelo pa bode vse potrebno za prošnjo na c. kr. menisterstvo kmetijstva, da bi se v ta namen nekoliko obilniša podpora odločila. Če vis. ministerstvo prošnjo vsliši, bo učiteljem nemudoma naznanjeno, da se še letos dejanskega poduka udeležijo«. Iz zapisnika odborove seje, ki je bila 16. junija 1874 v Ljubljani (Zapisnik ..., 1874), pa je razvidno, da so bile prošnje učiteljev za denarno pomoč, da bi lahko med počitnicami obiskovali čebelarsko šolo, rešene. Pošiljanje odgovorov na prošnje pa so sklenili preložiti na čas, ko bo rešena prošnja za državno podporo. Na tej seji so podpisali prošnjo za državno podporo ter jo tudi oddali. Na veliko žalost in razočaranje kmetijsko ministrstvo prošnje ni ugodno rešilo, sporoča »Kratko poročilo II. občnega zbora čebelarskega društva v Ljubljani 7. aprila 1875« - Slovenska čebela (Kratko poročilo ..., 1875). Usoda predloga za čebelarsko šolo Poročilo o delu Kranjskega čebelarskega društva od ustanovitve 30. julija 1873 do občnega zbora 7. aprila 1875 - Slovenska čebela (Poročilo delovanja ..., 1875) v enajsti točki razkriva posledice neugodno rešene prošnje za pouk učiteljev na področju čebelarstva: II. Odbor je prosil za posebno podporo, da bi o počitnicah saj na domu predsednikovem o Čebelarstvu se zamoglo podu Sevati, ker ^Sgleduafgft čebelnjaka ni bilo mogoče postaviti. Kraj je v Sme reku ugoden, ker četrtin ko ure je Viiinjagora ter bi su stanovanje lahko dobivalo. Oglasilo se j« bilo kakih 12 učiteljev; /nabiti bi so bil so kdo, ko bi se bil poduk naznanil; al kdor se ni oglasil, jo bilo c. kr. ministerstvo kmetijstva. Brez gotove podpore pa Sole začeti in Se kako štipendije dajati (brez teli bi bilo gotovo vso vabilo zastonj), si odbor vondar nI upal. In Slovenska čebela, 1875, str. 40, vir 150 Rothschutzova ideja o čebelarski šoli na gradu Podsmreka pri Višnji Gori je žal tako propadla. Njegov trgovski čebelnjak je bil v tistem času na višku svoje uspešnosti in njegova čebelarska šola bi verjetno prerastla meje tedanje Kranjske. V svojih cenikih je o njej (Bienenzuchtschule) obveščal že na začetku leta 1873, kakor kaže spodnji primer: Auszug aus dem Preiscourant fceo parim Uatljfdjfi^fdtjfn Jtrainet ¿jiuiliclaMmnjiatftt» ju 19ofl ypfrnb«rf bri ¿tubad), ©fprmidj. Der Bienen-Freund an der Salzach und am Inn, 1(1873)2, str. 16, vir 14 Dodatek: Nekaj zanimivosti o poučevanju čebelarstva na Kranjskem po letu 1874 do prve svetovne vojne Učitelji ljudskih šol - čebelarji Deželni svet za Kranjsko je leta 1876 (Razpis deželnega šolskega sveta ..., 1876, Osnova učnega načrta ..., 1976) objavil razpis o pospeševanju pouka o kmetijstvu na ljudskih šolah in o izdaji učnega programa za kmetijske nadaljevalne šole. Za čebelarstvo je v učnem načrtu za kmetijske nadaljevalne šole zapisano: »Čebelna plemena v panju, njih namen in opravila; vredba panjev in njih primerno postavljanje; čebelni roj (naravni in umetni roj); spodrezovanje; ločenje medu od voska; daljna poraba in vkoristenje čebelarskih pridelkov; prezimovanje in krmljenje čebel; sovražniki in bolezni čebel in varstvo pred njimi«. V poglavju »Učila« so navedene apistične (čebelarske) tabele in model čebeljega panja. Za šolsko knjižnico so zapisane le nemške knjige, nobene slovenske, in za čebelarstvo je svetovana knjiga: »Kirsten G. Katechismus der Bienenzucht (Katekizem čebelarjenja)«. Tomšič (1883) razmišlja, kako si ljudski učitelj pridobi ljubezen in spoštovanje ljudi, med katerimi živi in deluje. Meni: »Ljudski učitelj na kmetih mora v dejanji pokazati, da umeje poljedelstvo, poljsko in domače gospodarstvo ... Kako lepo je, ako se učitelj na kmetih o prostih svojih urah bavi ali vsaj zanima z vrtnarstvom, sadjerejo, čebelarstvom, živinorejo, poljedelstvom ... Lepo je videti in služi za vzgled učečej se mladini in vsej občini, ako ima učitelj svoj vrt...« Na drugem zborovanju Pedagoškega društva v Krškem, ki je potekalo 4. novembra 1886 v Št. Jerneju, je Abram (1887) imel predavanje z naslovom: »Kako naj bi učitelj pospeševal čebelorejo.« Uvodoma je predstavil gospodarski pomen čebelarstva, vlogo čebel pri opraševanju rastlin in o opuščanju zanimanja za čebelarjenje. Pomembno vlogo pri pospeševanju čebelarstva imajo lahko učitelji, ker bi moral biti vsak ljudski učitelj, še posebej učitelj na kmetih, izurjen čebelar in sadjerejec. Ukvarjati bi se moral s praktičnim čebelarjenjem in imeti »vsaj par panjev za praktično čebelorejo ... Učitelj naj nikar ne čebelari po starem načinu s starim kranjskim panjem. Poprime naj se nove čebeloreje in preskrbi naj si panjev le s premičnimi sati... Kmetskim čebelarjen naj v svojem čebelnjaku razlaga velike prednosti nove čebeloreje ... Odvadi naj jih čebele z žveplom moriti ... Nikoli pa naj ne zamudi šolski mladini vcepiti veselja do čebeloreje.« Rojina (1898a) je ob ustanovitvi Slovenskega čebelarske društva pozval učitelje čebelarje na ljudskih šolah, da naj se včlanijo in da naj bodo nosilci ter zgled vzornega čebelarjenja. Tudi v drugem sestavku Rojina (1899) meni, da bi učitelji, ki žive med narodom, lahko veliko storili za povzdigo racionalnega čebelarstva in da je prav od njih odvisno, kako se bo razširilo. Rojina (1898b) piše v sestavku »O naprednem čebelarstvu«, da: »... zato je treba v prvi vrsti čebelarskih tečajev za mladi naraščaj, pa tudi za odraščene čebelarje, pri in v uzornih čebelnjakih in ne samo pri šolski tabli...« Na skupščini učiteljskega društva za Ptujski okraj v letu 1901 je Bezjak predaval o čebe-lartsvu, sporoča Pedagoški letopis (Dimnik. Teme in teze ..., 1901). Obsežno je za leto 1903 poročilo o temi: Učitelj-čebelar, kako naj pospešuje čebelarstvo, ki ga je predstavil nadu-čitelj Pušenjak na skupščini v Ljutomerskem in Gornjeradgonskem okraju - Pedagoški letopis (Dimnik. Teme in teze ..., 1903). Njegove teze so zanimive in so v nadaljevanju povzete v celoti: Temu: Uči teli-čeb ela r. Kako naj pospetuje čebelarstvo Foro£al K. Tomi J* 11 i e n j a k. nadtiiUelj na C verni. Te i c i /. Čebelarstvo Je vatna panoga kmetijstva, katera v nove j-Sem času nekako hirp: nujno potrebno je torej, da se ta stroka bolj oživi, in to more provsročiti Je učitelj kot umen čebelar 2. Gojitev čebel je silne vatnosti in koristi: a) Jt znanstveno* pr i rodopisnega stališča; b) zaradi posreduje ga in ne po srednjega dobička; »j nima nobena druga Šival v svojih iivljenskik razmerah toliko sanimivosti in navideznih abnor- |t) Čebele koristijo s tem. da posredujejo oplojenje koristnih rastlin ter nam dajejo kot svoj pridelek f) Čebele so nam najstjajnejii vzor pridnosti in reda. hi praktiško^stroknvnega znanja. prvo si pridobi s proučevanjem dobrih spisov o čebelarstvu, drugo pa pri kakem umnem Čebelarju ali pa na čebelarskih 4. Ker pa brez čebel m moino čebelariti. naj se prt vsak/ Soli postavi v s oren čebelnjak za kakih 2o panjev čebele in panje naj si preskrbi učitelj sam. ga to pa bodi tudi njegov ves dobiček 5. Razumen učitetj-čebetar pospešuje čebelarstvo naj-b lje s tem. da poučuje v tej stroki mladino in odrasle. a. Včence pridobi m a čebelarstvo. iii ako jih v frirodopism uri seznani s tistimi zanimivimi in važnimi podatki is čebelskega Življenja, na katerih sloni vse um»o čebelarstvo; b) ako jih pelje večkrat r čebelnjak ter jim tu ras-kasuje praktiika opravila s čebelami. c) ako jih privaja pri tej priliki mirnemu ravnanju s čebelami, da se jih le-te ne boje; č) naj jih. če mu je moino, včasih pogosti s medom B. Odrasle pridobi najbolj za čebelarstvo• a) g javnimi nastopi in govori; b) s tem. da bedi Šolski čebelnjak vsakomu dostopen. kdor teti pouka v čebelarstvu; C) učitelj naj obiskuje Čebelnjake starejiih čebelarjev ter se z njimi pomenkuje o naprednem čebelarstvu ,- vabi naj jih tudi v svoj vzorni čebelnjak C) učitelj prirejaj čebelarske škode ter ustanavljaj podružnice čebelarskih društev ; d» učitelj naj pouči čebelarje, kako se dado stare čebelarske naprave prirediti brez velikih stroškov tako, da se lahko v nji a čebelari s premakljivim s a tov je m e) učitelj priporočaj nasajanje melono snih rastlin, ki so ob enem vat ne kot trgovinske rastline. i I učitelj odpravljaj neusmiljeno mor jen je čebel z žveplom ; učitelj seznanjaj čebelarje s sovražniki čebel in njih bolestnimi ter s sredstvi proti tem sovražnikom tn bo leg ni m , h) učitelj naj ljudi pouči o dobroti medu in sicer, da je med 3t> izvrstno živilo in najnaravnejSe sladilo. ¿> zdravilo proti rasnim boleznim. fi da se Is medu dado pripraviti rasiične pijače in pecivo, i) učitelj naj tudi pove, daje v nekaterih slučajih celo čebel ni pik zdravilen. 6. Najbolj pa učitelj pospešuje čebelarstvo s tem, da podari tu pa tam. Če mu rasmere dopuščajo, kak roj večjemu učencu Pedagoški letopis, 1903, str. 162-163, vir 45 V šolskem okraju Laški trg je učitelj Josip Sernec predstavil temo: Učitelj kot čebelar - Pedagoški letopis (Dimnik. Teme in teze ..., 1906) in pri tem poudaril: 1. učitelj naj napravi v šolskem vrtu čebelnjak, kjer to dopuščajo razmere, 2. učence naj poučuje o čebelarstvu teoretično in praktično, 3. predavanja o čebelarstvu naj ima tudi izven šole, 4. šolski čebelnjak naj bo v prvi vrsti vzorni čebelnjak, 5. čebele naj goji tudi za rojenje in roje prodaja ljudem, 6.obiskuje naj posamezne čebelarje in jim pomaga z nasveti, 7. zabranjuje žveplanje čebel, 8. učitelj naj se izobražuje v čebelarstvu s čitanjem strokovnih časopisov in z udeleževanjem na čebelarskih tečajih. Pedagoški letopis (Dimnik, Teme in teze ..., 1911) svetuje, naj se na šolskih vrtovih goji vzorno čebelarstvo in naj ga na svoje stroške vodi učitelj vrtnar. Dunajska čebelarska šola (1900) Na spletni strani Landesverband für Bienenzucht in Wien, v reviji Bienen-Vater (Die österreichische ..., 1900) in v objavi Rojine (1900) so sporočila o ustanovitvi čebelarske šole na Dunaju. Pobudnik in organizator je bilo Dunajsko čebelarsko društvo. Odprli so jo 9. junija 1900 v Pratru na Dunaju in jo razglasili za naslednico Janševe šole. O ustanovitvi J. Teorija: ). Korist čebelarstva v rožnem oziru; glavni pogoji tncijcnelne£n. čebelarstva; sredstva za razširjanje io povzdifto čebelantva. S. SpoznavaDje notranjih in vnanjili organov ter njih namen in delovanje a) matiee b) čebele e) trota. liszmere meda) delavkami in matice,b) delavkami ¡11 Ircli, e) matico in troti; oplojcnjo^, parthenogenfsis. 4. Celici ni culi, njih spnrazumljdijc in glas; odpadki a oziram m; bolezni. 5. čebelna plemena: nemSko, spodiyeavslrijsko, konjsko, liauatsko, laäto, clpriäko in cgiptsko; nekaj sorodnikov čebel, 6. Križanje raznih plemen v zbolj&injo pltirena. 7. Delovanje a) matice: njeno iivljcoje, zalcganje jsjčckov, dobre iti slabe malice, v.namanja teli; b) delavke: razdeljenje tlela, mladice kol oskiboYnteljke zalego; vodonoske, nabirateljiee inedn, cvetnega prnliu in smole; CišCenjo panja, straža i. dr. c) trotov: nekdanji njtp.inii ri.iiflii a njili; njih pravi pomen, trolja vojaka. P. Satovje: vosek v fizikalnem in kemičnem oriru; razno celice. Kako izločajo Čebelo VMlt, kdaj jn iz ČCSa? Pospeševanje izdelovanja satja ; s ' pri se to ovira? I 'i o : :. kako stavijo Čebelo ratorjo; :>:;:i aj sedli? Kake ravnati k izrojcnci? f) SnaZnost čebel; e) kdaj premene tabele matice same (pre]e£ejo)? ID ve matici v panja; V čebele umore lastao matico, kdaj? i) Kopanje; uzrok, zabrnnjenje, pripomočki. Ji. Coliclne bolezni; a) gnjilobi, kako nastane, zabranitev in pomoč; b) griža; c) prehlad ; d) yomaajkanje zraka, žeja. 19. Čebelni aovraZniki: čebclna uä (krpftlj), veäio, use, Čeh. volk in sräon, mravlje, smrtnglavec, travniška ilaiica, tniS in rovka, Jabo in drugi; ratni Ptiči ia — človek._ čebelarske šole na Dunaju je 11. junija 1900 poročal tudi Laibacher Zeitung (Bienenzucht=Lehrkurse ..., 1900). V kratkem je predstavil vsebino in namen tako glavnega kot poljubnega tečaja. Rojina (1900) piše, da je glavni namen čebelarske šole izpopolniti in usposobiti čebelarje, ki že čebelarijo, za učitelje čebelarstva. Vsako leto je bil v času od 15. maja do 20. julija glavni 14-dnevni tečaj, kjer so slušatelji imeli teoretičen in praktičen pouk. Leta 1900, ko je avtor sestavka obiskoval glavni tečaj, je ta potekal od 11. do 24 junija. Vsebina pouka, razdeljena po vrstah, je bila naslednja -Rojina (1900): IE. Oebelna stanovanja in čebelarske priprave. t. Čebelna stanovanj a: a) naravna bivališča čebel; b) stanovanja z nepremakljivim delom; votli blodi (panji), koši (pletarji), združeni panji itd.; c) panji s premakljivim delom; letvico, okvirji; kakšni naj bodo dobri panji, tvarina z a dobre panje, i/.letal niča, opravljanje panjev zadej, od zgoraj, od strani; vališče, med išče; dnnajski panj posebno natančno obravnavan; Berlepšev stojak; Dziezonov d vojak; Gerstungov panj; Alberlijev panj; amerikauski panj; Gravenhorstov panj; opazovalni panji, panjiči za izgo-j c vanje matic. 2. Čebelnjaki: lega in razni načini postavljanja panjev; paviljoni, 3. Čebelarske priprave: a) klešče za okvirje, strgulica, razni noži, kadilne priprave, posode za pitanje, priprave za ogrebanje, kape iz mrežice, rokavice; b) grebcnci za odkrivanje satja, noži za to delo; jzme-talnice, priprave za čiščenje meda; c) topilniki za vosek, stiskalnice za vosek in za umetno satovje, kako, s čem in s kakimi pripravami se pritrjujejo in cd stene; rt) priprave za izdelovanje okvirjev. III. Način čebel aren ja. 1. Kako naj se začne čebel a riti? Začetnik v i. in 2. čebelarskem letu; kako svojo čebelarstvo polagoma razširiti. 2. Razni načini čebelarjenja: a) v gozdu; b) doma; c) potovanje s čebelami; rt) mešani način. 3. Ureditev čebelarjenja: za pomnoževanje panjev ali pa za med in vosek (panji za rojenje, panji za med.) 4. Razdelitev čebelarskega dola za celo leto. 5. K akti p, prodaja in razpošiljanje čebel. 6. Preiskovanje panjev. Pregled za zalego, med in delo; poiskanje matice in kako so vjame? 7. ISrezmatičnost: znamenja in uzrok; kako se brezmatičnosti o d po moro ? 8. Tzgojevanje matic: namen, čas in načini. 9. Premenjava matic: naravno in umetno. Kako ravnati z matičnimi stolpiči; kake se matice pridevajo? 10. Vzimovanje. 11. P r ez i m o vanj e v jamah, v kleti, v čebelnjaku, v zakurjenih prostorih. 12. Čebele v zimi; zimsko ravnanje. 13. Izzimovanje. 14. Čebele v spomladi; prvi izlet, prvi glavni pregled, ravnanjo spomladi, raziirjevanje vališča. 15. Nauk o krmljenju: krmljenje za silo, za pospeševanje razvitja; nadomestila cvetnega praha. 10. Napajanje čebel. 17. Opravila pred in med roj on jem; naravni roji, IS. Umetni roji z razdelitvijo na razne načine. 19. Opravila po rojenju. 20. 0 pasi; med «nosne rastline; zboljšanje paše. 21. Odjemanjc medu: prej in zdaj. Spodrezavanje, izmeta vanje itd. 22. Uporaba medu in voska; uplivanje, da se več medu v porabi. 23. Hranjenje satovja, 24. Čebel oro j a z nepremakljivim delom: prednosti in senčne strani tega načina; čebelarjenje v pletorjili s posebnim o žiro m liiuebnrskega načina; prehod iz tc^a načina na čebelarstvo s premakljivim dolom; kako ¡zvezali ljudstvo z delom vred iz stabilnega v mobilni panj? 2. Zgodovina čebelarstva: a) stari vek, b) srednji vek, <■.) novi vek, d) najnovejša doba; e) Čebeloreja v Nemčiji; f) čebeloreja v Avstriji; 4. Sedajni p o J o ž a. j čebeloreje splošno ter s posebnim oziroin v 5. Opazovalne postaje, namen iu priprave teh ter njih delovanje. 6. Knjigovodstvo: inventar, blagajnična knjiga, plemenska knjiga, zabilježni listki, katere naj imajo vsi pnnjovi; letni zabilježki. a) Odpreti panj s premakljivim delom ter ga po pravilih popolnoma raz-vzeti; natančno ga pregledati o stanju zalege, medu in dela. b) Pregled ljudstev v plelarjih in dragih panjih z nepremakljivim delom. c) Priprava raznih panjev in pletarjev za vsajanje rojev. d) Kako odvzeti raznim panjem matico, kako se le-ta pripre, kako jo pri* c) Izrezovanja iu pokončanje matičnih zibelk; kako se le-te vstavijo drti-f) Vstavljanje satja in umetnih meddten; oprava medišča iu kdaj se h) Ogrcbljenjo roja. Iskanje matice, oziroma matic; kako pridejati roj k i) Izgojevanje mladih matic; pregledovanje in nadzorovanje takih izgojist (sestavljenih panjev); d od a vanje teli oplojenih mladih matic drugim k) Združenje brez matičnih in slabih ljudstev, oziroma dodavanje k drugim; m) Prede vanje ljudstev s satov jem vred iz kranjskih panjev v panju h n) Izdelovanjo umetnega satovja; pritrjevanje tega v okvirje. p) Izdelovanjo slamnatih pletarjev ter stiskanje in Šivanje slamnatih odej, s) Trganje in pridobitev medu z izinetaloico; kjilianje in iztiskanje voska Slovenski čebelar, 3 (1900), str. 62-64, 69-70, 81-82, vir 178 Na koncu tečaja je bil zelo natančen teoretičen in praktičen preskus znanja. Slušatelji so dobili dve spričevali: o udeležbi na tečaju in o usposobljenosti (za učitelja čebelarstva ali čebelarskega mojstra). Slovenski čebelar (Čebelarski ..., 1902, Čebelarski ..., 1903, Glavni ..., 1907) je obveščal o čebelarskih učnih tečajih na avstrijski čebelarski šoli na Dunaju. O glavnem tečaju na avstrijski čebelarski šoli na Dunaju v letu 1901 poroča Kurbus (1901) in v letu 1902 neznani avtor (Čebelarski ..., 1902). Bienen-Vater je za vsako leto objavljal poročila in fotografije udeležencev glavnega tečaja - glej sliko udeležencev glavnega tečaja v letu 1901 - Muck (1901). Itlnu, MbllolM«, D! I tU, Mit. AMbffnn, Bnfo. UBIwimr, «?iMba, VliilMniirf, UMbmct, itlillt. -Mil »lati rt, ftlla. ttNiirt, tUfflWM, IMntl«) tiibmlbl, liin'rl, .Tt url'HO t'l)Tluri,-iT «d »iT ifttl tifcta ¿l ^'r11 I Bit tet i [Ivi fiLi!| ¡[;i|in *[■ m^TfT: i.ii Tlit: ilifji.ji ud)i (3i*irslMrei)i :ui tfiiv .1- >t■ 11F-1 m r^leritiJf) attl^Tirf) Viji^iiipii Ji^u-nin^iBbiljnmtf unitirt crtjulKiitn Saijtt« flfflrunbiien ¡r^UTTCicjiftVflt ^rtftoulc tn iitfn ¡iitifii uli J^itirc i lp 1 u ftilflen« i^iturii fwt: I .j tfin cpifliidp*T panflionituTt 'in &i(tbt(M)rtt «t flintai^iiJjt uitb ifhttiup Jnrintrrifliri li fnriintfija^l m Cjlir* ■ ukIk! iSiltirortiH EflUPeiitafl mtb [3 trii "> iUjiuiflStriijiit hif -»"iiiri -J.i frt» rfoiii- i» it i rut.-, 1*1(1." i .'d :it,i|i JU 3mii tif;i 8 4ič 11 Ulj* tiL>runilljiw JrilniffitTftiO^ bit -).J Lrin in ;.ti..iL-Ltv iSnipllitiifiui ^ii vtmttluliinsfluon ^Hf-jl^iijauiiilu-Tn urt «kniiiJWJilrwiTliTr iutn O, hit in-fltrfi&c 23. ni LMlirti min ' >■ IIlil Mk bi s 7 lihi IfiltiiJtttiir^l 16 Iv 2H lprtingung *itnM(clifi bfrijabnof Uitir1, llnivkfi^tniljrii tx> ;;.rt.u^T'.-. lil' J' . t!rtilli ¡>"1 t ■ ■'ituilcibUiinril fin* litit "■Ji n^jl^f iV: »OfiiinlJii]<"i ^lalionolci fci:1 [¿upA mi 11}. .IVJ i tri u n'¡tL'-jyki, J-, frfllf ffiurftr- fhjjki: ,'(. ju riitjtf \ iiufnn| ' to _". 5? ni ben nniarfiiJt* t ¿S iti I Ml- £ i:[i.q|ji:Lr dtor 3! i.Aimi S n^m C ui turnim mit5. Trt ¡Strtik unltTmHiml jtijtittf, um TtnUiu idrttn bti tIH li^i HCirtt ,U nlHUitlki^m. I.\ t^il MmiLHii- iii-ici,1.iiijJl i! 1:1-r- Hiltflltlt .mi ¿1} 11H& I!" i««' " niN1- tm lf h fesm i, iluHniitrt ihl ^11 gru fcil 1&. ottiii "..I SiiiiifUii fat ilnTinfln unt yaifn nn &tn tttadjnriiMtifti cnr 2S1, 24 imb S^d, : s,, Jjr,. un: 1 im& aln 21 ■ UM& - ■■■ fiinvi. ti,, v a H it rt fiir tir 3kljoiiblitHfl Kt iretj. ULiV npMr, li^illiti it trt i. jum fl i- i IS oni i J>if inv • «Tin iriici-.cl.l :»' Slnfiidjcn tir ^iifti lrti:iL 1*:J1 (Šiftllb.lf>HfrrtlTP «tli . C. Lijli- 7. ouii, >.1 (3 in Siuii ,1" VfioiiiiU-iiiifl uer, fetiitcimHrl^iinit^ fniTU fLf.^iiL-icnt ifiiT..1itirfijrfl. icljalleB 4« !G, Tam uott fl (ji:- 12 li O 1 4 llljt. ■.Iiiiniiiuiigf» bi$ 9 flm 32 JfliŽ niKt;t»i1lafii li Ul:t Stf gjttfftpnifprtiiin pi iit. htdjl dCiiJl V.injMhttjšrifii, ^.-.J mi-i lirhriH '^jnTn ^ulrift Silint. Ticti! 'piiiiur-iJ",iii|iM ■ KituRitntifri i:.- Lm -Jl.cirPTLidiNrtjiiT, iBijiim!! iiin ^iftlrif UHljlwftylrt. 64mH»(ir Wwrfc trn» auifc fcf ^rfifunfl ¡it> unnitjtliiu'; 'prflgnommt, S^licnflifpniiiikiTf sittb butil Ml' iiimr»MflrtiLiii, R^n, I, flmpf S. firjtrpfltfotifii, tif an iinr-ui is-td.^n viuHt- tri1,(tinfbnirn ^bfflfin, ^atleti fit^ btr rtroa fiotRKnhi' flfM UlIdHt inl tVt^HlitttfUtl SfJ)i i" iiioi(_ti"!i. Laibacher Zeitung, 23 . 2 . 1912, str. 454, vir 3 Prevod: Organiziranje učnih tečajev na avstrijski čebelarski šoli na Dunaju. Avstrijsko zvezno združenje za čebelarstvo, ki je v počastitev petdesetletnice vladanja vzvišenega cesarja ustanovilo avstrijsko čebelarsko šolo na Dunaju, bo na šoli v letu 1912 organiziralo naslednje učne tečaje: 1. Tečaj za izdelavo čebelarskih preparatov za potujoče čebelarske učitelje in za sposobne čebelarske mojstre; za 10 slušateljev v velikonočnem tednu - sreda, četrtek in petek (3. do 5. april), prijave do 20. marca. 2. Tečaj o hudi gnilobi čebelje zalege, ki bo v soboto 23. junija dopoldne od 8. do 11. ure za 40-50 slušateljev. 3. Celodnevni glavni tečaj za šolanje čebelarskih učiteljev in čebelarskih mojstrov od 9. do 23. junija 1912, dnevno zjutraj od pol osme ure do 7. ure zvečer; število 15-20 slušateljev, ki imajo najmanj triletno prakso, so nekaznovani in so dopolnili 20 let, prijave s podatki o popolni nacionalnosti je treba poslati najkasneje do 10. maja v pisarno združenja, Dunaj I, Helferstorferstrasse 5, nakar bodo prosilci do 20. maja obveščeni o sprejetju ali nesprejetju. Združenje bo naredilo potrebne korake pri odgovarjajočih višjih uradih, da bo preskrbelo štipendije za nepremožne. 4. Tečaj za vzrejevalce matic bo od 29. do 30. junija na čebelarski šoli na Dunaju; število slušateljev: 20; prijave do 15. junija. 5. Poljubni tečaj za začetnike in laike ob popoldnevih 22., 25. in 29. maja, 1., 8., 26. in 27. junija in 18., 21. in 25. septembra. 6. Tečaj za ravnanje s panji z ležečimi sati, ki bo 2. junija od 9. do 12. ure in od 2. do 5. ure; število slušateljev: 30; prijave do 25. maja. 7. Železničarski tečaj 5., 6. in 7. julija 8. Tečaj za šolanje za čebelarske sodnike, ki bo 16. junija od 9. do 12. ure in od 2. do 5. ure; prijave do 8. junija. 22. junija 1912 popoldne ob drugi uri bodo čebelarski izpiti, h katerim lahko poleg slušateljev glavnega tečaja pristopijo tudi drugi čebelarji. Izpitno spričevalo potrjuje sposobnost za čebelarskega učitelja, eventuelno za čebelarskega mojstra. Posamezni tečaji in izpiti so brezplačni. Čebelarski izpiti so bili razpisani za 18. junij. Programi, nacionalni obrazci in podrobnosti so na voljo v pisarni združenja, Dunaj I, Helferstorferstrasse 5. Učiteljsko osebje, ki sodeluje na tečajih, si na predpisane načine pridobi potreben dopust. Zanimiv je tudi dogodek na čebelarski šoli na Dunaju, ki ga opisuje Slapšak (1907). Zapisal je: Celo ime so vzeli naši čebeli. Učitelj .Maver s koroškega je na Čebelarskem tečaju na Dunaju predlagal, naj se lic imenuje več naša svetov nožna na čebela — „kranjska čebela", nego „dic norisehe 11 ¡ene". In v resnici na avstrijski čebelarski šoli na Dunaju ne poznajo več „Kraiiicr-Bicne" ampak „die norisehe Bicne." Našincr ubijajo naši čebeli slavo, ptujci ji krndeju ime; ali ne propadamo? Ali se ne zbirajo, da odpnjo naši Čebeli „reipiiemV" Slovenski čebelar, 1907, str. 134, vir 188 Slovenski učitelji čebelarstva - absolventi Dunajske čebelarske šole Od slovenskih čebelarjev so na Dunajski čebelarski šoli med drugimi obiskovali glavni tečaj in opravili izpit za učitelja čebelarstva: Frančišek Rojina (leta 1900), Tomo Kurbus in Frančišek Kašca (leta 1901), Ivan Jurančič in Julij Slapšak (leta 1902), Domicijan Serajnik in Josip Verbič (1908) ter Franc Vidmar (19??). Adamič (2009) poroča, da se je Josip Verbič na čebelarski šoli na Dunaju ter na tečajih iz kmetijstva, sadjarstva in čebelarstva usposobil za pouk na kmetijskih nadaljevalnih in srednjih šolah. Deželna vlada na Kranjskem ga je leta 1909 imenovala za izvedenca v čebelarstvu. Rojina (1904) je objavil članek »Vrednost in pomen čebelarstva za ljudskega učitelja.« Omeniti je treba tudi prispevek Kašca (1901), ki je v Slovenskem čebelarju objavil sestavek »Kmetovalci, oprimite se naprednega čebelarstva« in predlaga, da naj se ustanovi »čebelarsko šolo po zgledu one na Dunaju, in sicer v Ljubljani, v središču Slovenije. Dokler pa nimamo take šole, naj bi deželni odbori poslali iz vsakega političnega okraja po enega inteligentnega čebelarja v čebelarsko šolo na Dunaju, kjer bi se v stranskih in glavnih tečajih popolnoma izurili v čebelarski stroki, ker čebelarska šola na Dunaju je res vzgledna, o čemer sem se letos osebno prepričal... da se v vsakem političnem okraju ustanovi vzgleden čebelnjak, pri katerem se bodo vsako leto vršili čebelarski tečaji. Seveda bi morali voditi take vzgledne čebelnjake le strokovno naobraženi čebelarji, kateri bi prirejali vsako leto teoretična in praktična predavanja v čebelarski stroki.« Slovenski učitelji čebelarstva, ki so se usposobili na Dunajski čebelarski šoli, so po vrnitvi spodbujali usposabljanja slovenskih čebelarjev. Na čebelarskih tečajih in predavanjih so poučevali čebelarje o umnem čebelarjenju, kar potrjujejo številne objave in poročila v tedanjem časopisju. Tako so veliko doprinesli k razvoju slovenskega čebelarstva. Nekateri (Jurančič) so postali potovalni učitelji čebelarstva. Slovenski čebelar (Drobiž ..., 1920) sporoča, da ga je deželna vlada tudi po prvi svetovni vojni imenovala za čebelarskega potovalnega učitelja za Štajersko in Prekmurje. Bili so tudi neutrudni predlagatelji, da bi se tudi pri nas ustanovila čebelarska šola in postavili vzorni čebelnjaki. Lapajne (1910) je predstavil vplive Dunajske čebelarske šole na naše čebelarstvo, ki jih lahko strnemo v: 1. slušatelji so spoznali kranjsko čebelo, 2. porasla je zahteva, da bi imeli tudi pri nas tako ustanovo (čebelarsko šolo), 3. povečalo se je število dobro usposobljenih čebelarjev. Čebelarski shodi in tečaji (1902-1914) Sotošek (1902a) poroča o prvem čebelarskem tečaju na Slovenskem, ki je bil 6. in 7. oktobra v Šmarju pri Jelšah in ga je organiziral Tomislav Kurbus, ki je bil poleg Janeza Jurančiča tudi predavatelj. Udeležilo se ga je 19 ljudi in med njimi je bilo 13 učiteljev. Glonar (2009) v biografiji Ivana Jurančiča poroča, da je leta 1903 postal potovalni učitelj Čebelarskega društva za spodnje Štajersko. Slovenski čebelar (Jurančič ..., 1903a) je objavil program za II. slovenski čebelarski tečaj dne 28. in 29. junija 1903 pri sv. Andražu v Slovenskih goricah, ki ga je sklical Jan Jurančič. T7"c pcrcd čebelarskega teeaja dne 28. in 29. junija t. 1. pri Sv. Andražu v Slov. goricah. Predvečer i27. junija): Vjp-.-jpni it da^avr doAliti ailtkicncev v goMilni tfimp. T.i ii Ti*-» (lik 38. junija prcdpoldncrr. : 11J rt. t i. iu» pr v «nli: » Ï -11. nt sijr iljin-k" i it v 'ličili, nt i« t ► ■ ■ 1 « » ■ ll vi uli-ril. ii< ■ 11 : tiuhšt u Jo/..; araticic-B. Popoldne: i.id 'J. 3. ure zniiii-tvcn.i razprti vat „ïinpséai unh m krj tri mu ki i.n |«itju fcM :|| >1 v M \ ,l:iri.kr orviui'scijo «t Sp.»ilftjp Swjer*kf'. H kolini yahavni z bt l^n\Il , lun «mlcluvi^jlfi vildu* I aia-r-ir.i pevtken xt«ra Opoir.ba piv ml« ni piihraniltrn rcanpli arpot robnih n'.;nvum. IdelMth) trfhi le itiiiioitl, ne pa la viprejen: primiti in odgovore iskati, kuj 11 pnn'.itp |< t hh košut primi, Nojao un praii. >tn v mi k d ii laxDini ndnliïbo p r i r ml i 1 C I j d itn fci>. junija, itn nnnrf prmkrbHi pripraven ptwior in *pk>li vw potre ti i» uk n-iiiit. Pri Sv. An i! rafal j>* lu i rti MI»» ran t. uri popjlitm\ k» V ■! £c il 1 >i- lu jEUÎejit o/la*i. Ivun /a^lnji *r i i-rlirJarji 1 ¡- i V'h krajit Slov. Majiruke; val lutaj, tuiii ir «larijl in iknirai ifib.'larji, knjiin.it1 na-pTil'k n pnwdi^ii slnvwukr rrl+lorejr 1111 um, flutile ndl vsa. ¡(.utja — m« poiVïtavat u vaJfcuih t ad r m II Mi« febetoreje; ufetniki pu i n mai j rr têt êt'M ar.il. ïlwtl rtnth krr,|er. kjer jt- îp irM'-r»}.« ni tii/ki jlflpoji. pojite t"*ledût. ka'jîu robelari po MT*j«ni iiaêiin in 1 bo||iiai u.ipi liotn ter nabirat /nnimsli v tri h ixl iin|>i.in |il fcnsoï lak« pnlii!»!jn.: panerai k (■•■I >j cr in btt itn 3u6re 1N64. ©ertin $6ltaHSg trr in ijitc-Ciili:::.^ ttirt, teti in I.^ii duifc im Oj'j:c lisi tintn uiKntgtliUifciit Htttmi it n v t feb it [ c liti Zt. atniio, Stabt 3ptmiiiicč= flafft 9tc. 1, I. ®to(f, Šcbtjimract ter 4, ©i o iT« ui^ultm, im a. JeStuar 1861 «aimiiuat um 2 U(t iijinnctt unb ii) ju ffititt trt ft^ilutftf, ait ¡(ttii ©oitutti((t((t volt 4 — 8 ltfar Siniti: mfitafl« itnS »on bali 9 — 1>nI6 10 1161 BoiiniHaft» ffattfinStit. Ser prtictifdji Sfcdl bt» Untts-rldjiti mirt in trn 3 mil m r Trn L> :ui trn .:: ttm icnf m Oaiite trt gmni.ntrn Cttin »ueM^rt Dr. SPtditbrr, SllMfoiftatit, 3Jtamiieiifiat7i 5lc. flfgiialliit Trctiii!. In ¿jmriti ju Utfn Soritimijin ¡(1 |oitif)l maniili$en, ali ttU'K{f>ftt 3ni>Diern obiu all(8 fflttfgeli, Mu« g[j(it ftifjiit ($iiffli$t [fraifiitt) ttnmiitung im SotirtliMt, 2tatt, ^Etrtnflafff £ant>il»n4l SJit. 18, lini ^imuj «[oljti StmiEiijunj trt Satiii«-$r3jlt(iM.:trr;t:i ¿strailiflfl, ali t!tf([6t Kn jtmiinniljijcn 3ttni Ijat, tUH( ^nnittiitiinj Ut^ijtr SStttirnjUii)UT, ta« Sateliti in Miittr.Dt[ttmi$ jlint KutimcUoi Bilritbt tci Biintnonrl^jfl ^tnj«f01)t!n, bit tnbliibi (nlraJ tiilri Bidiligin ^totmlitnijmiisi! ;n btBiitjtiHisnic an titlra S3otit|linjtrt 6!i6 bil Stotnifnltj btt Hiitjliittrtartt. »lit. « IS. Soiinfi 1861. Dum Dmitif jar iotkrDnij iser lirttfpdjt in ttifier-@^cmidj. ®on. ffltmtnS Sitna! P, BMMfrf, fftonj 3of(f Kolb, Stniti)'¥tijrt, ©faitin Sinfdjett, OMbStiJrt. UtliiV« 'Crui, in t*t ^■fMtP^Vi'^, ,«i? /f¿p/ /v/S u fS* ** +y > // /«//v v- v V) — Spričevalo k prošnji, 1874, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 17 Pobotnica, 1878, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 17 Spričevalo k prošnji, 1874, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 17 Prošnja, 1874, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 17 Spričevalo k prošnji, 1874, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 17 Prošnja, 1876, SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 17 Priloga 3 - Kranjsko čebelarsko društvo (1873) Vabilo ,!-• "in Oi , ■j-.-i š* ■ ■ ;.< na pristop k čebelarskemu družtvu za Kranjsko in sosedne dežele. Dandanašnji se povsod snujejo družtva in kdo ne yg3 koBko rsCl 6e.je v krat te m „z združenimi močmi" doseglo, ki hi se sicer ali nikoli ue bile dovršile, ali pa t neizmernim trudom še le v drugem ali tretjem rodu komaj dosegle. Tako je tudi s Čebelarstvom. Veliko se je že govorilo o zboljšanji Čebelarstva po knjigah in pisalo po časnikih; - marsikaj se je tudi res zboljšalo — al vendar umnega čebelarstva so se le p osa mesni sem ter tje poprijel!, za večji del čebelarjev pa je bito govorjenje in pisanje izgubljeno. Čem bolj pa se čebelarji združimo, ter drug drugemu pomagam« — bodi si z zgledom, bodi si s podukom ali denarno pomočjo, tem večji vspeh bode imelo tudi naše delovacje za blagor posamrsnih in celih dežel. Zato je nekaj prijateljev Čebelarstva osnovalo priložena pravila za družtvo umnega čebelarstva in ravno kar dobilo vladino po tej en je. Vljudno in lepo tedaj vabimo vse prijatelje Čebelarstva po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem is Primorskem, naj blagovolijo našemu družtvu pristopiti, da dosežemo Irz združenimi močmi-' toliko večji vspeb. Upamo, da tudi nam c. kr. vlada na pomoč pride z denarno podporo, s ktero ona poslednje čase blagovoljno podpira skoro vsa gospodarska družtva, in tudi čebelarska, n. pr. Češko, Moravsko, Tirolsko itd. Prizadevanje današnjih Časov se sploh obrača na zboljšanje in pomno-ienje dohodkov, nekaj ker so stroški in davki če dalje večji, nekaj ker so tudi družinske okoljščine vse spremenjene, tedaj tudi družinske potrebe čedalje večje. Ne more se pa tajiti, da to prizadevanje je nasledek neke mogočne sile in hrepenenja po poduku, po vednosti in znanji v vseh rečeh, zlasti v do zdaj zanemarjenih kmetijskih strokah. Obojni tej želji: po zboljšanji in pomaožeDji prihodkov in po vednosti in poduku si bode družtvo marljivo vatrezati prizadevalo. Marljivo in vedno hočemo delati, da bi se &koro v znanji in dejanji Čebeloreja po lizierzonovem navodu s prein&klji- 2 vimi satovniki vdomačila in razširjevala, ker tako umuo Čebelarstvo ne di le obilno veselja in kratkega Časa, ampak tudi dvojni dobiček proti dozda-Djemu delovanja z nepremakljivim satovjem. Pouiočki k temu so naznanjeni v naših pravilih. Konefno tedsj šc enkrat prosimo vse prijatelje čebelarstva sploh, posebno pn prečestito dubovširno, ktera se v čebelarstvu naj bolj odlikuje, skoro smemo reči po celem svetu; nry" blagovolijo gospodje duhovniki dru-¡tvu sami pristopiti, ter tudi druge čebelarje svoje okolice k temu nagniti, in če je treba, njih vpis sprejeti, ter ga nam poslati — komur je komo drago in priliČniSe. Kar smo spregledali, ali kar bede v kteri okolici za potrebno spoznano, as j se tism blagovoli naznaniti, da se vse pripravi in vravna za prvi veliki zbor, kteri sc bode v kratkem sklical. Bog blagoslovi naie početje v prid posameznih Čebelarjev, deiel in vseh Slovencev! Meseca maja I87S. Osnovalni odbor: Emil baron Rolschutz, poisataik v Smreku, (Post Piiseudorf *) Jožef Jerič, 1 upnik na Dobovci, (Post Triiaii.) Dr. J. R. Razlag, posestnik in odvetnik v LJubljani. Vabilo za pristop h Kranjskemu čebelarskemu društvu AS 533, SB/10-5 Bienensubventionen, vir 17 Znak slovenskega čebelarskega društva 1873 - v slovenskem in nemškem jeziku - na diplomi, ki jo je prejel Jožef Lomberger Fotografirano v knjižnici Petra Pavla Glavarja v Komendi dne 3 . 12 . 2013 Priloga 4 - Dopis predsednika barona Rothschutza StttA a /t M- ** cA«¿b . fe/^^Ag^i % 4»U M^. „o^ifcu________ ■t'-' ---------- ■ -.....^ ^^^.AL^LI /y., ■ - v"-7 ... y ^ «Vv f • jSL " /r. ^ JU* V?»-- y, ''/j d—-/'-<-• "—-i .A, w y.^ /„-.^„«^v, fživensjb, ctJi/a /C ■ ■ jVP ¡<.-c/fy.i j '' • y * ' • //■ -V- i . . ^/Vr- .-i/.* ■ - /t. X ¿..'■.•'.^■A J/ • J ivnV*».. .'i •• i ✓ ¿»- i. - Aj/ • -I A ~ .*'1 i i ^ ^''1 ^ * ' "J ^ ' ^ '''^'" "" f ^" ' f^ " ' '"" ■ ^.'f r t J i i) tU A— At '.L* ~ ^ J¿„..s Dopis predsednika barona Rothschutza 2 . novembra 1873 Kranjski kmetijski družbi AS 533, SB/10-5 Bienensubventionen, vir 17 Priloga 5 - Čebelarska šola na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (1874) Program čebelarske šole (prevod na str. 87) SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 180 Priloga 6 - Tloris učilnice Tloris učilnice za čebelarsko šolo na gradu Podsmreka SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 180 Priloga 7 - Načrt razporeditve čebelnjakov in učilnice Načrt razporeditev obstoječih čebelnjakov in umestitev učilnice na gradu Podsmreka SI AS 533, SB/10 5, Bienensubventionen, vir 180 Priloga 8 - Poročilo o čebelarskih učnih tečajih na čebelarski šoli na Dunaju v letu 1903 23icneii3ucbt ^cbrhivfc an tier osterreicbischcn ImKmctwk in ttlun. - Jin der jutasslidi dts 50[3titi£jin Rttjierungsjubilaunis des Kali»'« Tram ]osef !. ge-griiinlelen Sslerreidilsrben JwkeTstbtilt dcs Zentialueranei fui Bienenzudit in Osleirekti fittdeii im Jab« 1003 Slid: t. £in fjaiipt.Kurs, roelijer fie $eintibilbunfl doii ffl i e n e 11 * n (it t nt e i n e t n nub 8Useii|Bitt-1 e I) r et II iienucfft; btrfelbe (ft fl ii it j t a g t a uni befliitnt am -jl! on t « ft, b c it 8. 3 uni t. 3 inn 7 lltjr fruij mib cuter am Son n tan, Ben 81. Stiiti b. ft. Itt II it tit r id) t eritredt ti t) (tut bat Gemmi-' tslebiei fir Bieneniiiitt in ibfO'ie unb iPtdfii- 3ebft Jlurftit ft I) a It nott tefldwBfwt« 'IMuite tin Sr((|ttentalitin4ieuniii4. 3"ie. roelrtie ftib nit bieietn $niipttnrfe biiriliflf« molltn, miiffeit bn4 20. fiebeni* jafir JinfldfttleQt jinb bie f?fit|i|itfit(it ftit htit tbeDceiiiibtii unb (jraftiidjeit llritectirttt I) tilt ill ©olcbe, rarldje bet(tt ti ti ft e ti ftiiti mil ilnq.itir b 3 ilanonalei lit« I ii it g [t e n 4 ben 1. SB! it i tin bii syeteinstititjlti, ®ien, I., Sibaiifleram'ff 6, *n ritbten, iDorauf bi$ 1». tie« SlnfiitVnbnt Wa^ridtt ilber Die jJiifiiabme Dbei Widjtiiurnabme fcitmifrt roirb. ®fi Serein fjat bereits Set) lite mi tern cm wen, tint file Unbemittette bti ben toijfu Sanhii net ire tinge» Stipenbira ju erroirfen. Sim 20, (ueiuitell 21. 3«ni mirs eme Sut(erprftfting abflebaltm, ju rodii)« itldjt alieitt fimfiiteii, tonberii and) nnbere 3niter (Jutritt fjiibfit. t>at iPrOfwigi. jeiiflni4 bornmentiert Die Stfflljfpiig ¡urn ®ieiioijiidjtti:ei[lir, e be it Well jiim Citttne ju.ijt letter. llnletticfjt itnb iprufunft fitib Uticntgt(tli$. Pro lira mm tind nabcrtj dmA die Uettlmkamlil. 2. <£in 2teben*Kure, nub jam am 3„ 6., 24,, 27. 3uni 1., 4„ 8., 11. Suli nub 19. unb 23. September bie)e3 3n(tte4. SJiefer flelfilie it'llrS. finbet nit ciibejeid]iieleii 10 Sttfleit nndjitiiltogi uott 4 bis '/,8 llftr ftatt iwb kjiuecft ifniijiiladilid} bit Ii HI fiiti rutin unit SI n fa it gent unb Caien in bits Btfamie ®ebiet ber sSieiiemttirtfi^nrt. lie flurfifteit erijnltsii reflefnttiBifleiii «efitt^e eiit 3requentatioti4ieii(iiit4. ifiliiebiiieir bte(e4 iiebeufuifeS ntiiffeti tra4 18. MeiiSja&r juriiifflfleflt iiabett, UltbeWolten feiit unb (itibitt tbre Set [nab me bii Ifliiflfietti ben 2. gimi in ber Sietein«. faiijltt ntifr nuinb(id) jii tiielien. Tier Untetti^t ift uttenifleltlid). b.-ui re JU«. ir0:i * iflj( ipitn, t)t., Sttfl^.idc ii. Pojasnila so na str. 96, vir 22 Priloga 9 - Program čebelarskih učnih tečajev na čebelarski šoli na Dunaju v letu 1904 Eebrkurie an der öfterreicbifcben Imker-fctoilc in Wien pro \m. 31 n 6fr ewn trah'er eine für 8ieneitjuel)t in Öfterreicb ttnläjjltd) bes ffliifjin' jäfjrigett ¿vci}icrun^5<3»[,'J5unt5uuferes erhabenen Kaifers giarflnbeten öfietrHtffifdjtit Jmferfdjule in flJtett fiitbeit int Ji> ij r e (90$ folgcnbe Eof)t fnrfc ffatt: I. gm atttftifd|cr ^rSpttritttDiisritrS für rPaiti«tltijrtf ber Bieitenjudif uttb tfiijtigi jmf ermctfter; ¡Teilnehmer jttfyl (2, Sfttmodft, UTttttpodj, Donnerfing, jwitug (30. DTätj bis \, llpril (90^) täijlidf poit 8 JItjr früfj bis 2 Illjr naefemiltags. Unmelbungen Mi (5. Itliicj 1/3LH- Pt«S!«miit! ») 3nftTiim«nten(uii>e: präpjratloniinltrijfop, jufammenaeitgt» ItTilroffop, 3'r-r 111:11 f.'o'io^!, ppr.'.t, Illif otJH', 1M|'.\; L>) ß e 1 ft r 11?o 'i tblitIC präparattu; Hiiffcl. Stnd?iIT jlngel, deine, Stlaniftt, ÜbbelttillOl] njit'.; c) £)t[ouf präparieren >tt iiujeweibe: f^erj,(uiigefjjje, Herpeufpftriii, D-irntfanai, SpeiitjelbrÄfeu u[n>.; tli £f er ftelfuti^ uoti S^nittferren; Ijärlcri, färben, iintiallen, Sitfiieiben lEiic ] ■; i. ¡ir. | }r&rr ^nluh Ufr (-,-.1 ir; UOTfftnrtrT IC 2 — für in n rjn f iK-if: pnblHtwn blf pon 'bn; t|(r^f^fPfrn Präparat trffrn fi.jfnruiii. 3. 3t titt jaulbrntfiträ jU ©ftern, attt Samstag, ben 2. llpril uub Somtlag, bttt ig. 3Ulli ooit S Uhr frfit) bis 5 Ul;r rtaeffvniltag. i[itc^merjrt(jl —50. llmnelbung bis 15, Zllürj, rcfpcflitJt' ( Jimi. ürtHifrfflug; Jiirti 2 Kutte finSn En iTktt au&frbalb bei JmTrrfdfU[t flali. 3. (ittt paintHfligit1 ffif rftitngfiirs, Mi Um t>on ijerrn pfarrer ® erft u ti 3 ans fflfmanttftebl. nur für Mttylige praftifer unb olle ^auptiurffkn, Hnmclbung bis f. ¡jjai. C(iin(l)mtr}af;l <(0. Hit Ttiifjm^t (pAran t fld, IDd) [tu -■| r>air: ,rß i'Ji;cri,'.11:: mutfn. 4. ein naitjtügijcr .fiiflitptldirfxrS jur ijenmb Übung noti Uitnen;udjt< ¡eljrem «ut> iHenen jiiitjt mei(lern Dam 6. H* iitPluftre (9. Juni Iclglitfj rou '/¡8 11 br fr Ab bis 7 Uhr abenb»; ¡Cei Ittel; inerjafjl (5—20. Bebtngung niitt^cfiins briijäfjrigi praris, llnbifdjfflifnfjitt nttb 6aä jnröitg;legte 20. icbensjaijr, Der j 1 :i 1 L'iti.1.: c:Itrfff 1 fj^ out ba^ ün'üit't.' (bebtet in X\ito:it mib ptajis. Dii deiltithm« inüjfcu ii; ^JShkjfetltn fit 6cu ibesrdifcljcii nni prüfti|d|in Untrtridjt haben- Sildje, mel, in rid)ten} worauf bi» ni.iI bL*n ^nfmbenbcit njibriit.t über bie Ztufuabme eher ¡li^ti if.'.ji jutontin^n mirb. Per Dereirt unternImtnt Stritt«, um Unbemittelten bei ¿en betreffenben l ::'cn Eaubes^ Vertretungen 5tipenbUn 5-: ermeglierbcr aus Itieber.Sfterreid;, nv.ib.- ehu foJrtje nnterjlfl6u,lS irl<"i9eii wolltit, tunf[eii ein (urjsi, Hnge^tttipelttt iiifmuiticnsa'-fud) an ben hotfen ti.FÄ. gerietet, fefort erfe ati: ^Ltlaf|urias prflfunaijL'uaiu; bofunicntiert bie Sefäljigung jum Sit'itcrijuif;lieferet epcntutll furn Bieneiijiichtineifter. Sämtliche Kurff uttb auib tie Prüfung fiui> unentgelllld?. Programme, ITalionalformulüt« unb näfeere» Surd) Me Pereinsianilei. Der Zentralptreiit für Bientnzucftt in ÖTttmiib löten, I-, Sd)ßiiflcr(([if[e 6. Bttlüj b:( ¿tirlrnl-Biitlnr« litt »i!innjii((t In illlfinlit. ~ Smä ein tUti. BUf)- ®»If St Se., ®itn IX„ »njisü' '>■ Pojasnila so na str. 96, vir 111 na Kranjskem Oci Petra Pavla Glavarja (17é8) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874) ■■ Peter Pavel Glavar Anton Janša Emil Rothschütz Andrej Šalehar Rod i ca, Novo mesto, 2014