Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110 J
Poštno ček. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
k
Leto IV. - Štev. 30
Razkol med enotno slovensko listo ob priliki volitve nabrežinskega župana ni tako malenkosten, kakor bi se komu morda na prvi pogled zdelo.
V bistvu je šlo v Nabrežini za dve osebi: ali Terčon, ali dr. Škerk? V kolikor smo poučeni je Terčon član S.D.Z. v Trstu, dr. Škerk pa eden izmed neodvisnih Slovencev dr. Tončičeve skupine. Večino v občinskem svetu ima lista slovenske narodne skupnosti, katero so tvorile štiri skupine: S.D.Z., S.K.S.Z., neodvisni Slovenci in OF.
Nobeden izmed obeh kompetentov za županski stolček ne pripada SKSZ, Terčon je slovenski demokrat, dr. Škerk slov. neodvisnež.
Listo slovenske skupnosti za tržaško okolico smo zavedni katoličani sprejeli s težkim srcem, toda sprejeli smo jo vendarle kot nujno kombinacijo političnih razmer na Tržaškem v tem kritičnem trenutku.
Če prav presojamo številčno moč posameznih skupin bi v normalnih razmerah ne prišel v poštev za župana niti neodvisen Slovenec, niti član SKSZ, ker sta obe ti dve skupini v veliki manjšini napram SDZ in OF.
In kaj se je zgodilo? Občinski svetniki, ki se štejejo za pristaše SDZ volijo Terčona, vsi ostali s ti-tovci na čelu pa dr. Škerka.
Zakaj ta čudna kombinacija?
Za daleč od bojišča stoječega človeka je volitev Terčona od lastnih tovarišev zelo razumljiva poteza, manj razumljiva pa je gorečnost titovcev za dr. Škerka, ki ni njihov privrženec. Ta gorečnost postaja še manj razumljiva, če se ozremo na titovsko časopisje tukaj in onstran meje, ki besno lomi kopja za dr. Škerka. Za Škerka se izjavlja tudi SKSZ.
Mislimo, da ne gre samo za osebnosti.
Zaključno dejstvo je 'pa danes to: Ker je hotel postati Terčon nabre-žinski župan, se je naslonil na ko-minformiste, kakor se je že pred njim iz istega vzroka naslonil dr. Škerk na titovske komuniste.
Zato danes hvali Terčona »Delo«, dr. Škerka pa vse titovsko časopisje.
In zdaj smo v žarišču celega vprašanja!
Za nas zavedne slovenske katolike to polnokrvni komunisti ti in oni. lina nabrežinska skupina se je naslonila na titovske komuniste, druga na togliatovske komuniste.
Bojimo se, da je tu novo usodno križpotje tržaške slovenske politike za bodočnost, ki bo jasno pokazala, katera povezava je trajnejša in ima globlje korenine.
Za nas pa potrjuje to žalostno dejstvo eno samo resnico, ki jo oznanujemo od početka in jo bomo oznanjevali do konca, četudi nam. bodo nasprotovali:
Ne veži se s komunistom v nobenem slučaju, ker ti to prepovedujejo vera, cerkev, pamet, izkušnja in narodna zavest!
Ne razlikuj med komunisti prav nič, lisica ostane lisica, četudi zamenja brlog!
Čutimo tudi dolžnost izjaviti, da je z našo današnjo programatično l*javo za nas zadeva končana. Odgovarjali ne bomo nikomur več!
Gorica - 24. julija 1952 - Trst
Avstrija in Jugoslavija
Že v dveh političnih pregledih smo svojim čitateljem poročali o važnih dogodkih na Balkanu, ki imajo svoje središče v Jugoslaviji. Najprej je šlo za zelo važen obisk avstrijskega zunanjega ministra dr. Gruberja v Beogradu in na Brionih, nato pa za pogajanje generalnih štabov Jugoslavije, Grčije in Turčije, ki naj zgradijo osnove skupne obrambe južnovzhodne Evrope. Gruberjev obisk je že rodil sadove za slovensko narodno manjšino na Koroškem, zlasti na kulturnem polju. Celovško gledališče se je odprlo Prešernovemu, Zupančičevemu in Cankarjevemu jeziku in slovenske zahteve na šolskem polju so se tudi izpolnile. Koalicijska dunajska vlada, ki jo sestavljajo krščanski socialisti in socialni demokrati, je spoznala, da morejo in morajo
biti med poštenimi ljudmi narodne manjšine most, ki povezujejo dva ali več narodov odnosno držav v prijateljstvu in v zares krščanskih odnosih.
Prijateljstvo balkanskih narodov se je pokazalo pa v tem, da je Jugoslavijo obiskala mnogoštevilna grška parlamentarna delegacija, ki so jo spremljali tudi mnogi časnikarji. Grški poslanci so se mudili s časnikarji v Jugoslaviji kar celih 14 dni. Prevozili in deloma prehodili so jo od juga do severa ter od vzhoda do zahoda. Obiskali so naravno tudi Slovenijo, posebno Ljubljano, Bled in Postojno. Obiski takih poslanskih delegacij so ogromnega političnega pomena, ker se po njih ustvarjajo trajne osebne prijateljske zveze med enimi in drugimi poslanci.
Obisk Amerikancev v Jugoslaviji
Predsednik jugoslovanske vlade maršal Tito je 13. julija sprejel na Brdu pri Kranju podtajnika ameriškega obrambnega ministrstva Franka Nasha. V njegovem spremstvu so bili tudi ameriški veleposlanik Georg Allen ter načelnik ameriške vojaške misije v Beogradu general Harmony in ameriška generala iz Washingtona Eddelman in Olmstead, ki sta se nahajala v Jugoslaviji že več dni. General Eddle-man, ki nam je že znan, ker je bil svoj čas komandant ameriških vojaških sil v Trstu in general Olmstead sta po nalogu svoje vlade obiskala vse važne vojaške centre v Jugoslaviji; pri tem pregledu ju je spremljal general Harmonv, ki nadzoruje v jugoslaviji izvrševanje vojaškega dogovora, ki sta ga sklenili lansko leto Jugoslavija in Amerika. Rezultat tega važnega sestanka na Brdu je bil tale, da bo odslej Jugoslavija dobivala iz Amerike še
Italija in Balkan
Grčija, Jugoslavija in Turčija so praktično že osnovale balkansko trozvezo. V ta trikot se je praktično vključila tudi Avstrija. Naravno je, da je nastanek balkanske trozveze velik Memento v prvi vrsti za Italijo. Prav tako in morda še bolj je v Italiji vzbudil nujno največjo pozornost uradni sestanek Amerikancev z maršalom Titom na Brdu. Saj se samo po sebi postavlja vprašanje, ali naj se in kako naj se v obrambni sistem balkanske trozveze vključi tudi Italija. Toda morebitna politična in vojaška vključitev Italije v ta obrambni sistem predpostavlja normalizacijo odnosov med Italijo in Jugoslavijo in ta zopet dokončno rešitev tržaškega vprašanja. Ko se je svoj čas govorilo o možnosti ustvaritve obrambne osi, ki naj bi povezala Rim z Ankaro
Verska svoboda v FLRJ
Še nekaj misli iz članka, ki ga je prinesla junijska številka katoliške revije »Ci-vilta cattoliea« o verski svobodi v Jugoslaviji.
»Mi smo se ločili od Moskve, in zakaj se vi ne ločite od Rima?« Vse komunistične vlade skušajo prisiliti duhovnike, da bi jih podpirali pri njihovem političnem in
bi odkrito podpirali komunistično vlado. Torej, če gre politično delo v korist drugim — je nemoralno, postane pa moralna dolžnost, kadar gre za komunistični režim. Tito sam tega ne prikriva. V nekem govoru 11. maja je rekel takole:
»Želim opozoriti naše katoliške duhovnike, med katerimi mnogi ne vidijo drugega kakor Rim... Za nas so vsi tisti — naj imajo kakršnokolii mesto v cerkveni službi — ki ne zagovarjajo interesov našega ljudstva in niso sklenjeni z nami, agenti
Izhaja vsak četrtek
tuje politike, ki jim ne moremo dovoliti njihovega početja. Tovariši in tovarišice, vi veste, da Kominform želi, da bi zraslo število njegovih agentov v naši hiši, toda mi jih zapiramo; na isti način tudi ne bomo dovolili delovanja rimskih kominforinistov« (duhovnikov; op. prev.).
In v decembru leta 1949 je rekel Tito skupini slovenskih duhovnikov: »Mi smo se odtrgali od Moskve, zakaj se tudi vi ne ločite od Rima?«
več orožja kot doslej in kar je še bolj važno, da bo dobivala letala na reakcijski pogon, težko artilerijo in tanke, nasplošno vse moderno težko orožje. General Harmony je povedal jugoslovanskemu tisku 19. julija o tem sestanku tole uradno izjavo: »Generala Olmstead in Edd-leman sta bila povabljena v Jugoslavijo ob priliki pogajanj v Washing-tonu z jugoslovanskimi častniki 1951 leta, pred začetkom odpošiljanja orožja v Jugoslavijo. Imenovana generala sta pregledala vojaške naprave v okolici Beograda, Sarajeva, Splita, Zagreba; udeležila sta se tudi vojaških vaj v okolici Ljubljane in pregledala tu tudi neko tovarno orožja. Ob koncu svojih pregledov sta imela generala razgovor z generalom Dapčevičem in v nedeljo sta bila skupno z veleposlanikom Alle-nom in podtajnikom obrambnega ministrstva Nashom gosta na večerji pri maršalu Titu.
Cerkev in lastne šole
Ker niso mogli ne z vabami in ne z grožnjami ukloniti duhovnikov, skušajo od njih oddaljiti mladino, da Cerkev ne bi dobila naraščaja. Ko so v preteklem poletju nekateri dijaki hoteli vstopiti v bogoslovje, so jih hitro odvrnili od njihove namere s tem, da so jih zaprli.
Maršal pravi, da ima Cerkev lastne šole za vzgojo duhovnikov, ni pa povedal, da so zaprli vsaj 8 semenišč in da so tudi preostala delno zasedena:	v zagrebškem
je Rdeči križ, v ljubljanskem so številne
družine in v splitskem je sedež x ojaške klinike...
Preostala semenišča se morajo boriti z velikimi gospodarskimi težavami. Z agrarno reformo so Cerkvi odvzeli premoženje, a po drugi strani so prepovedali zbirati prostovoljne darove od ljudi.
Proti semeniščem se ponavljujo vedno napadi, da so leglo reakcije in zahtevajo »napredno« (to je komunistično) vzgojo za bogoslovce.
Poloma so krivi duhovniki
Večina duhovnikov živi v pomanjkanju. Ni res, da dobijo vsi državno podporo, kakor je trdil Tito v pismu ameriškemu časnikarju Drew Pearsonu dne 1. dec. 1951. Podporo dobijo samo duhovniki, ki kažejo simpatijo do komunističnega režima.
Toda revščine se duhovniki ne bojijo. Hujše so neprestane laži po časopisih. Podtikajo jim nemoralna dejanja. Krivi so vseh nesreč, ki zadevajo ljudstvo.
Režim se je prenaglil v svojih gospodarskih načrtih pri graditvi tovarn, pri spravljanju ljudi v kolhoze. Stvar se ni obnesla. Kriv seveda ne more biti režim, ki je obljubljal raj na zemlji in tudi ne ljud-
stvo, ki navdušeno gradi — kakor pravijo — socialistično ureditev. Vsega so krivi ostanki reakcije in v prvi vrsti duhovniki. Nihče ne more niti migniti proti državnim načrtom, in vendar, če načrti ne uspejo, so krivi duhovniki. Oni nasprotujejo zboljšanju položaja delovnega ljudstva, oni so zavezniki sovražnikov države, oni šuntajo kmete proti zadrugam. Ljudi nagovarjajo, naj ne plačajo davkov. Če govorijo, se njihove besede napačno razlagajo; če molčijo, pripravljajo tajno zaroto. Vsega so oni krivi; proti njim lahko vsakdo govori in dela. saj se ne morejo in ne smejo braniti.
Pridige — nevarne
preko Beograda in Aten, je De Ga-speri, kakor poročajo »Basler Na-chrichten«, izjavil, da mora teči ta os v prvi vrsti preko Trsta.« De Gasperijeva izjava je načelno popolnoma pravilna toda prav tako je točno, da se njegovo pojmovanje o vlogi Trsta v tej obrambni osi do cela razlikuje od pojmovanja nove balkanske trozveze in vseh zapad-nih držav, ki so zainteresirane na tržaškem vprašanju. De Gaspe-rijevo načelo se mora praktično pravilno izvršiti le na mednarodni način in ne na osnovi ozkih in preozkih zgolj italijanskih vidikov. I-menovanje Diega De Castra za političnega svetovalca in dr. Vitellija, bivšega prefekta v Genovi, za ravnatelja civilnih zadev v coni A je pa iz mednarodnih vidikov zgrešen politični čin.
Duhovnik ne sme svobodno izvrševati svojega poklica. Mnogim župnikom so preprečili da niso mogli prevzeti službe v svojih župnijah. Letos 7. januarja je bil sodni proces proti ljubljanskemu škofu Vovku, ker je dal prodati nekaj od 10.000 'katekizmov, ki jih je sveta stolica darovala. Katekizmi so bili zaplenjeni vkljub uvoznemu dovoljenje, ki gu je izdalo trgovinsko ministrstvo centralne vlade. Istočasno je bil sojen tudi škofijski kancler msgi. Frane Mervec, ki je bil že tri mesece zaprt, ker je prodajal rožne vence in svete podobe. Oba sta bila obsojena na gloito 50.000 din.
Duhovnik niti v cerkvi pri pridigah ni svoboden. Vedno ima med poslušalci tudi plačane špijone, ki poročajo vsako besedo naprej. Če opozori vernike, da samo civilna poroko nič ne velja pred Bogom, g« obtožijo, da zaničuje državne postave. Če opozori starše, naj pošiljajo otroke h krščanskemu nauku, ga obdolžijo, da izvaja
krivičen pritisk. Če pridiga o smrti In peklu, hoče prestrašiti ljudstvo in ga tako oddaljiti od komunističnega režima.
26. novembra preteklega leta je škof Vovk poslal duhovnikom okrožnico glede krščanskega nauka. Vzpodbuja duhovnike, naj se poučuje nauk v cerkvi in po družinah, ker je pregnan iz šol. Zaradi te okrožnice je policija zaslišala nešteto duhovnikov in nekatere obsodila na visoke denarne kazni.
Letos v aprilu je zopet škof Vovk poslal okrožnico, v kateri pravi, da morajo biti ljudje pripravljeni tudi na junaške žrtve za svojo vero. To je moral povedati ob priliki, ko so odpustili iz šol mnogo dijakov, ker hodijo v cerkev; prav tako je oblast odpustila iz verskih razlogov mnogo uradnikov, učiteljev in delavcev. Niti z eno besedo ni omenil režima. In vendar so vsi listi silovito napadli škofa, češ, da hoče podreti socialistični red v državi, da je reakcionar, hlapec Vatikana itd.
Versko preganjanje
socialnem delu in isto se dogaja tudi v Jugoslaviji. Radi bi videli, da bi duhovniki čisto mimo gledali, kako širijo svoje ko-munstične ideje.
Če so pod prejšnjo Jugoslavijo duhovniki pokazali simpatijo do vlade, jih komunisti sedaj silovito napadajo, da so »delaB politiko«. Po drugi strani pa zahtevajo, da
V Sloveniji je zelo omejeno zvonjenje. Ponekod je dovoljeno zvoniti pet minut, drugod samo tri. Kot razlog za to omejitev navajajo nervoznost ljudi, ki posvečajo vse moči za zgraditev socializma. V nekaterih krajih so zaradi slinovke in parkljevke zaprli cerkve, a istočasno so ostale odprte kinodvorane. Na Tolminskem so bili mnogi duhovniki kaznovani, ker so dovolili zvoniti k maši in so »s tem ovirali delo pri odstranjevanju snežnih zametov«. Nič ni pomagalo, da so bili duhovniki prvi pri reševanju.
Na duhovnike se dogajajo pogosti napadi. Na Bizeljskem so 7. oktobra 1951 pobalini napadli 60-letnega župnika. 21. septembra je bil ubit 76-letni župnik Valentin Oblak na Preski. Kakšen napad so vprizorili na škofa Vovka 20. januarja letošnjega leta, je dovolj znano. »Zasledili« so samo enega krivca in ga poveličevali kot junaka. Obsojen je bil samo na 10 dni zapora in še to pogojno.
Vsemogočna OZNA, ki pri vsakem tudi samo dozdevnem dejanju proti državi, takoj najde krivca, ostaja pri napadih na duhovnike čisto hrez moči.
Neredko se dogaja, da policija preizkuje po. župniščih, kdo je dal krstiti svoje otroke, ali kdo se je tudi cerkven^ poročil, kdo se udeležuje cerkvenega petja. List »Borbai 4. avgusta 1951 sam navaja, da so bili nekateri delavci odpuščeni, ker so dali krstiti svoje otroke.
Silovita	je komunistična	propaganda
med vojaki. Vedno so na vrsti politične ure, kjer hočejo očrniti vse, kar je svetega. Med vojaki širijo geslo: »Vojak ne hodi v cerkev!«
*
»Gospodarji naravnih znanostia bi se iz zgodovine lahko naučili, da preganjanje Cerkve nemorejo uničiti — uničila pa so doslej še vse preganjalce.
Stran 2.
KATOLIŠKI GLAS
Leto IV. - štev. 30
'aipodardtui
Osma nedelja po binkoštih
PATER KOLBE
misijonar in mučenec ljubezni
(Povzeto po zadnji številki kat. misijonov) denarja začeti z listom je brezupno... Ko Slišali smo že o tem možu, heroju kr-
Iz svetega evangelija po Luku
(16 1-0)
Tisti čas je povedal Jezus svojim učence m to priliko: »Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu imetje zapravlja. Poklical ga je ter mu rekel: ,Kaj to slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj doslej ne boš mogel biti več oskrbnik.’ O-skrbnik pa je rekel sam pri sebi: ,Kaj naj storim, ker mi moj gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom od oskrbništva odstavljen.' In poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in dejal prvemu: .Koliko si dolžan mojemu gospodu?’ — ,Sto mer o-Ija . je rekel ta. On pa mu je dejal: .Vzemi svoje pismo, brž sedi in zapiši: petdeset.' — Nato je rekel drugemu: ,Koliko si pa ti dolžan?' Ta je rekel: ,Sto mer žita.’ Pravi mu:	,Vzemi svoje pismo in
zapiši: osemdeset. — In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je razumno ravnal. Zakaj otroci tega sveta so nasproti svojemu rodu razumnejši kakor otroci luči. In jaz vam pravim: Pridobite se prijajte-Ijev s krivičnim mamonom, da vas, ko obnemorete, sprejmejo v večna bivališča.«
*
SMO OSKRBNIKI
Zgodba o oskrbniku je to, katerega premoženje ni bilo njegovo, na katerem je delal, marveč mu je bilo dano iz zaupanja, da bi svojemu gospodu vestno gospodaril in mu dajal o vsem natančen račun.
V tem oskrbniku moramo videti nas same — nismo lastniki ničesar in smo oskrbniki vsega, kar imamo in bomo za vse dajali odgovor Bogu. Pred ljudmi in pred zakonom smo lastniki posestva, tovarne, premoženja, našega bogastva in revščine, toda pred Bogom nismo lastniki. On edini je Gospodar vsega, vse je le dar njegove dobrote.
Nekega dne bomo klicani na obračun o vsem, na natančen obračun. »Daj račun svojega oskrbovanja!« »Nihče se ne bo mogel odtegniti temu klicu pravičnosti, kakor se mor-, da danes odteguješ klicu usmiljenja! Ta dan je lahko nenadoma, ko nimaš niti računov v redu. Zato imej vedno vse natančno zapisano in v najlepšein redu v oskrbovanju! Odgovor bomo dajali Gospodarju, katerega ni mogoče varati, ki ho neizprosen v izterjatvah od svojih oskrbnikov. Pravičnost pa bo zahtevala kaznovanje nezvestih in krivičnih! Bogu bo treba dati odgovora tudi za misli, želje, za dejanja, katerih ni nihče videl!
*
Oskrbnik je bil zatožen, da je zapravljal gospodarjevo premoženje. Ta obsodba ni bila krivičila, ker jo je s svojim ravnanjem potrdil: nepravičnosti, ki jih je pred odstavitvijo napravil na škodo svojega gospodarja, ga obsojajo še bolj in pričajo o resnični nezvestobi in nevrednosti zaupanja!
Koliko darov smo prejeli od Boga! Naravnih in nadnaravnih darov. In koliko duš te darove zapravlja, saj niso nič drugega. kakor kup razvalin. Veliko izpraševanje vesti moramo danes narediti, kako smo delali z našo dušo, našim telesom, našimi zmožnostmi razuma in duha, kako uporabljali čas? Če bo Gospod sodil onega, ki njegovih darov ni s pridom uporabljal v svoje dobro, kaj bo šele storil z onim, ki jih je zapravil?!
*
Bogastvo imenuje Gospod v evangeliju »krivični inamon«, a ne zato, kakor bi bilo bogastvo nekaj slabega samo po sebi. Tudi bogastvo je dar božji. Hudobija bogastva je v tem, da je večina nagromadenega bogastva zbranega po zvijači, laži, krivih prisegah, in zato je bogastvo resnično orodje krivičnosti. Gorje
potem, če kdo postane suženj bogastva in denarja! Bogastvo je najboljši služabnik, pa najslabši gospodar, je dejal Pij XI. In po pravici: z bogastvom moremo veliko dobrega narediti, če se ga poslužujemo kot služabnika, je pa najslabši gospodar, če smo mi njegovi sluge! Zato ne želimo si velikega bogastvu, ne zavračajmo ga pa, ker nam more veliko pomagati. »Ne bogastva, ne revščine mi ne daj, Gospod, samo potrebnega za življenje mi ne odreci« {Preg 30,8).
Nikdar pa ne pozabimo: »Kar je odveč, dajte v miloščino« (prim Lk
Rini
Švicarski list »Orienlierung« poroča, <-a sta bila v februarju dva posebna dvotedenska tečaja za specialiste protiverskega dela na Dunaju. Udeležba okrog 50 iz Italije, Nemčije, Francije, Španije, Belgije in Avstrije. Učitelji so bili komunisti, večina la Vzhodne Nemčije. Zdi se, da je organizirala to šolo Kominform. Nekatere podrobnosti so se zvedele kljub temu, da je bilo vse liudo tajno. Najprej so pregledali trenuten	položaj,	ki ga	po njih	mnenju
takole	moremo	opredeliti: Upiranje cerkva,
tudi katoliške	Cerkve,	v državah	ljudsko
demokracije pojema. V nekomunističnih državah pojema vpliv Cerkve na javno ln moralno življenje. Boj proti komunizmu je po mnenju teh »učenjakov« vedno bolj razdeljen. Rim in bogati cerkveni knezi kakor tudi kapitalisti, ki se Cerkve poslužujejo kot sredstva proti ljudstvu, hočejo poostritev boja proti komunizmu, doeim širše mase nižjega klera in vernikov odklanja boj proti komunizmu. Vse prizadevanje	Cerkva,	vpeljati	reformno	gibanje
za poglobitev verskega življenja naj bi bilo po mnenju komunistov brezuspešno.
Za pobijanje vere pa so dali naslednja navodila: Poudarjati je treba razliko med hierarhijo in nižjim klerom ter revnimi verniki; v šolanju partijcev in partijskih voditeljev ter funkcionarjev naj se poudarja vedno bolj, da sta komunizem in krščanska vera v principu nezdružljiva, a kljub temu naj se elane krščanskih cerkva napeljuje k političnemu in gospodarskemu boju. Izključitev vere iz življenja komunistične partije pa ne sme imeti za posledico izključitev vernikov iz političnega boja komunistov. Izven partije naj ne bo direktnega boja proti veri:	po možnosti
naj se ta boj prepusti socialistom in liberalcem. Posebnega pomena je objavljenje najnovejših odkritij znanosti. Te naj bi dokazovale, da je vera nesmiselna in da so razne vere, posebno pa vera v Kristrsa zastarele in preživele in jih je treba odpraviti s sveta z novimi odkritji in spoznanji znanosti. Posebno naj se podpira one kristjane in duhovne, ki podpirajo mirovne akcije komunistov. Predvsem pa naj se stremi za tem, da se razdvoji kler in pokažejo razlike med cerkvami.
Berlin
Berlinski škof Weskamm je odprl prvo semenišče v vzhodni coni Nemčije v mestu Erfurtu. Komunisti so prepovedali semenišče v Berlinu, končno pa se je vzhodno nemška vlada vdala in dovolila otvoritev semenišča v Erfurtu.
Dunaj
Po zgledu Češkoslovaške, kjer je vlada ustanovila posebna semenišča, v katerih vzgaja svoje bodoče duhovnike, je sedaj začela podobno tudi madžarska vlada z ustanovitvijo kleriških vzgojnih zavodov, seveda pod strogo državno upravo, kjer se bi komunizmu naklonjeni mladeniči vzgajali za svojo bodočo dušnopastirsko nalogo. V nekdanjem škofijskem semenišču, danes pod državnim nadzorstvom, v Szeged, naj bi bilo 56 takšnih kandidatov, v Ke-sekemet pa 48; ki so prve dni julija dovršili svoj študij in bodo kmalu razposlani po osirutelih župnijah.
Rim
Doslej so se še vedno ponesrečili vsi poizkusi, spreobrniti mohamedance, saj nobena verska skupina ni tako sovražna katolicizmu kakor prav mohamedanci. Vendar v
11,41). To je zapoved, ne nasvet! Pa ne cepimo dlake na besedi: »kar je odveč«, izgovarjajoč se na tolike in takšne naše potrebe. Egoist, se-bičnež, zaprt sam vase, nima nikdar ničesar odveč!
Uporabimo naše imetje za dobra dela, ki nas bodo spremljala kot najboljši prijatelji onstran groba v večnost in bodo naši zgovorniki pred gospodarjem, ko bomo dajali odgovor. »Da vas, ko obnemorete, sprejmejo v večna bivališča«. Kako velika je torej moč solza nesrečnikov in revežev, katere smo z ljubeznijo osušili in blažili!
*
Pri poslednji sodbi bo ljubezen, udejstvovana in izvrševana po delih krščanskega usmiljenja, javno poplačana. Svetniki iz bogatih rodbin, so vse svoje premoženje razdali in živeli v ubožnosti. Njih delež so večna bivališča. Tudi mi bomo prišli v »večna prebivališča«, če bomo storili po naših močeh isto!
Cerkvi upanje na spreobrnitev teh 372 milijonov mohamedancev ni minilo in prizadevanje izumrlo. Mladi egipčanski študent teologije, ki študira na papeški gregorijanski univerzi v Rimu snuje posebno misijonsko družbo, ki naj bi se posvetila izključno misijonskemu delu med muslimani. Ta študent Prosper Azouz je dobil precej pristašev za svoje načrte v Egiptu, Libanonu, francoski Afriki in Belgiji in ga podpira tudi Kongregacija za vzhodno Cerkev. Nova misijonska družba bo sestavljena iz duhovnikov in laikov. Slednji bodo slugih kot bolniški strežniki, dočim bodo duhovniki v arabskem obredu vršili izrecno misijonsko službo.
Rim
Znani dirigent in komponist, mojster Lorenzo Perosi, ki vodi že mnogo let znan Cappella Sistina, zbor, ki poje ob največjih slovesnosti v vatikanski baziliki pod taktirko mojstra Lorenza Perosija, bo praznoval decembra 80 letnico svojega rojstva. Za priliko se pripravljajo velike slovesnosti v čast njemu z izvedbo nekaterih njegovih največjih kompozicij. -
New York
Litvanski odbor je predložil preiskovalni komisiji Združenih narodov neovrgljive listine o uporabi prisilnega dela v Litvi po sovjetskih okupacijskih četah. Med listinami je ena označena kot izredno zaupna, to	je okrožnica, ki predvideva popis	vseh protisovjetskih elementov med	litvanskim narodom. Ti so
določeni, da bodo odpeljani v taborišča za prisilno delo. Okrožnica določa napravo posebnih kartotek z navedbo mišljenja o-sumljencev, njihovega verskega prepričanja, njihovega moralnega in političnega zadržanja in njihovega nasprotovanja proti sedanjemu socialističnemu redu, ki ga uvaja komunistična vlada. Kot posebej nevarni so v okrožnici označeni tisti, ki bi jih lahko tuje države uporabile za vohunske namene proti sovjetskim koristim. Okrožnica poziva vpisati v črne liste tudi vse filateliste in esperantiste. Še posebej izčrpni pa morajo biti podatki o duhovnikih in redovnih osebah.
Fusan
Nedavno je neka sestra redovnica srečno pribežala iz komunističnega dela Severne Koreje in prispela v Fuzan. Izjavila je, da v vsej Severni Koreji ni na svobodi nobeden duhovnik.
Rim
Tukajšnje časopisje obširno objavlja podatke o usodi milijonov ujetnikov različnih narodnosti, ki so padli v roke Rusov. Takih ujetnikov je bilo nad 10 milijonov. Nad polovico jih je ali mrtvih ali neznano kje deportiranih. Niti polovica se ni vrnila na svoje domove. Te številke jasno povedo, koliko je v ruskih očeh vredno človeško življenje.
Kakor je ugotovila preiskovalna komisiji Združenih narodov je vseh oseb, ki so na prisilnem delu 12 milijonov. Od teh je 10 milijonov na prisilnem delu v Sovjetski zvezi, 1 milijon v njenih satelitskih državah in 1 milijon v komunistični Kitajski. Te strahotne številke so večje kot je celotno prebivalstvo Holandske: To je strašna masa nesrečnikov, ki je bila obsojena na to življenje bede in zmot po večini brez kakršnega koli postopka, zagovora ali obtožbe. In v še večji zasmeh njihove usode, imenujejo komunisti njihovo prisilno delo
ščanske ljubezni. Po vsem svetu se je razvedelo njegovo skrito junaštvo v smrti.
1.	septembra 1939 so nemške divizije vdrle v Poljsko, njegovo domovino.
Že 19. septembra so se pojavili v Nje-pokalanowu vojaki SS, kjer je živel tedaj p. Kolbe, frančiškan. Vse so morali zapustiti. 400 so jih, med njimi tudi p. Kolbeja, odpeljali v taborišče Ausehwitz, znano pod imenom taborišče smrti.
Nekega dne je eden izmed internirancev zbežal. Poveljnik je zato, kot talce, določil deset oseb na smrt od lakote. Med določenimi za to grozno »kazen« je bil tudi Frančišek Gajownizeek, oče številne družine. P. Kolbe se je ponudil, da umre namesto njega.
Nagega so vrgli v podzemsko celico smrti. Tri tedne je lakota glodala njegove sile in na predvečer Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta je omagal v smrt. Mučenec ljbezni.
Začel se je proces za beatifikacijo. Morda ne bo dolgo, pa bomo častili na oltarjih tega velikega Poljaka velikega v ljubezni, zato velikega v vsem.
ČASNIKAR IN PODJETNIK . . .
Maksimiljan Kolbe se je rodil 6. januarja 1894 v Pabianicah na Poljskem. Šestnajstleten je vstopil k frančiškanom. Študiral je v Rimu in postal duhovnik.
Leta 1917 je ustanovil družbo »Vojska Marije Brezmadežne«, katere namen je kratko izrazil: »Rešiti samega sebe za božjo čast in rešiti vse duše s pomočjo Brezmadežne«. Januarja 1922 je začel izdajati marijanski list: »Marijin vitez« v nakladi 20.000 izvodov, a čaz tri leta že v 75.0500 izvodih. Isto leto je ustanovil »mesto Brezmadežne« Njepokalanovv (40 km vstran od Varšave). Ustanovil je veliko tiskarno z najmodernejšimi stroji in oddelki; čevljarsko, pekarsko, krojaško in mizarsko delavnico, garažo in celo požarno .brambo. Vse to je upravljalo nad tisoč delavcev — redovnikov.
Na predvečer druge svetovne vojne je imel v načrtu zgraditev letališča. Postavil je radioodddajno postajo in bil v zvezi s priznanimi filmskimi igralci z namenom, da bi pripravil katoliške filme.
Gorečnost za rešitev duš ga je vodila pri tem velikopoteznem delu in ga navajala, da je razumel duha časa in se posluževal v ta namen najmodernejših iznajdb.
Ko je bilo njegovo delo v največjem razmahu. je prišlo nekaj nepričakovanega.
MISIJONAR NA JAPONSKEM
Nekega dne se je v vlaku srečal z nekaterimi japonskimi dijaki, ki so študirali v Evropi. Pogovarjal se je z njimi in jim ponudil svetinjice Brezmadežne. Sprejeli so jih, a sami so mu pondili male Budove kipce in druge verske drobnarije. Spoznal je njihovo versko zavednost in zbudila se mu je misel, ki je postala sklep: Grem na Japonsko.
Potrkal je na vrata svojega predstojnika:
»Oče. rad bi šel na Japonsko in bi tam ustanovil Mesto Brezmadežne.«
»Imate denar?«
»Ne, oče!«
»Znate japonsko?«
»Tudi ne!«
»Morete računati s prijatelji, s podporami ?«
»Ne, vendar jih bom našel s pomočjo Brezmadežne. Na vas je, da odločite, na meni, da ubogam.«
Predstojnik mu je dovolil. S 4 sobrati se je odpeljal iz Marseja in se izkrcal 24. aprila 1930 v Nagasakiju na Japonskem.
Prva pot ga je vodila k škofu v Nagasakiju msgr. Hayasaka. Razložil mu je svoje apostolske načrte. Ko je škof slišal o listu, se je pomilovalno nasmehnil. Brez
»politično prevzgojo«! Potem ko SIS podrobno analizira gornje podatke zaključi takole: »To so dokazi, ki najbolj ponižujoč zločin kar jih pozna svetovna zgodovina storjen proti človeštvu.
Dunaj
Deportacije poljskega prebivalstva, iz biv. poljskih krajev, ki so pripadli Rusiji, se nadaljujejo. Iz mesta 'Lvova je prišla vest, da bodo vse poljske družine z enim ali več otroki v starosti od 17 do 18 let v kratkem deportirane v notranjost Sovjetske zveze. Številne poljske družine pa so že odpeljali v neznano smer.
S tepi hočejo uničiti zadnje sledove in naroden in verski značaj teh starih poljskih provinc.
je zvedel iz pogovora, da je pater doktor v filozofiji in teologiji, ga je naprosil, naj bi poučeval v semenišču.
»Z velikim veseljem, a drznem si dodati en pogoj: dovolite mi izdajati list,« pravi p. Kolbe.
škof je začudeno motril odločnega in pogumnega misijonarja.
»Dobro. Dovoli. A ne zanašajte se name! Glejte sami; kako in kaj!
Mesec po svojem izkrcanju na Japonskem je že brzojavil na Poljsko: »Danes smo razposlali prvo številko lista. Imam tiskarno. Naj živi Brezmadežna!«
Sodelavcev pri listu je bilo vedno več, celo protestantje. Prve članke, ki jih je napisal sam v latinščini in italijanščini, mu je prevedel neki Japonec, ki je nekoliko prej postal katoličan.
Misijonarji so živeli v baraki, ki ji je deloma manjkalo strehe. »To noč je snežilo na naše glave. Pokrili smo se, kakor smo mogli. Zjutraj je bila spalnica bela.« Tako je pisal domov.
Kuhali so na prostem. Japonske kuhinje njegov bolni želodec ni prenesel, I vkljub velikemu zatajevanju. Večkrat ga je napadla mrzlica. Prebil je noči brez spanja, oči je imel stalno vnete, a vkljub temu je bil poln ognja in delavnosti.
List je živel in se razvijal. V začetku je f imel 10.000 odjemalcev. Njegovi propagan- | disti so se razpršili povsod. Ponujali so ” po cestah list zastonj, le v zameno za — vizitko.	Na	zbrane	naslove so potem po-
šiljali propagandne brošure. Brezmadežna je romala po Japonski od hiše do hiše,
V MOSKVI
A Japonska	je	bila zanj premajhna.
Pregoreče srce je imel in preveliko ljn- : bežen do Brezmadežne.
Obšel	je	ves	azijski svet. Prodrl je v
Sibirijo	in	celo	v	Moskvo. Tam je ostal
dalj časa. Povedal je velike preroške besede: »Videli boste nekega dne kip Brezmadežne sredi Moskve, na vrhu Kremlja. Toda preden se bo to zgodilo, bomo morali iti skozi preizkušnjo krvi.«
Ko se je vrnil na Japonsko, je kupil V okolici Nagasakija zemljo, na kateri je sezidal prostore za svoj misijon. Naselbino je imenoval: Vrt Brezmadežne. Obširen teren je ležal zelo neugodno: na strmem pobočju visoke gore. Vsi so mu odsvetovali in kritizirali njegovo izbiro. On sam pa je z nasmeškom na ustih vztrajal. Morda je bila posebna božja Previdnost, da je vztrajal: atomska bomba je porušila Nagasaki, a Vrt Brezmadežne, ki ga je varovala gora, je ostal nedotaknjen; razbilo se je le steklo na oknih, a nihče ni trpel škode.
V novem domu je Marijina revija doživela velik razmah: dosegla je naklado, ki so jo imeli le veliki dnevniki. Vsi so govorili o čudežni pomoči Brezmadežne.
V INDIJI
Neumorni misijonar je po dveh letih bivanja na Japonskem odšel v Indijo. Mrzlica ga je nenehno napadala in mu črpala dragocene telesne moči, njegov duh pa je bil vedno silnejši v misijonskih podvigih.
V Indiji je prodrl do mesta Ernakulam, kjer je sedež katoliškega škofa. Sprejem je bil hladen in mu je dal malo upanja, da bi mogel zasejati seme svojega dela. P-Kolbe moli in se priporoča sv. Tereziji Deteta Jezusa. Spomni jo na svojo ob- j ljubo iz Rima: »Vsak dan bom molil, da bi te proglasili za svetnico, ti pa bodi zavetnica vseh mojih del.«
Na hodniku pred škofovo sobo je stal njen kip. Pred njim p. Kolbe: »Sestrica, I prišla je ura. Spomni se najine pogodbe.«
— »Ob teh besedah« — piše sam — »je padla roža pred moje noge. Tiho se je bila utrgala iz šopka, ki je bil postavljen pred njen kip. Takoj sem si mislil: videli bomo, kaj pomeni ta cvetka!«
Sv. Terezija je spolnila svojo obljubo: dosegel je, kar je želel.
Iz Indije se je vrnil nazaj v Vrt Brezmadežne na Japonskem in sezidal novo cerkev. Spreobrnitev in tudi poklici so se množili.
Toda zdravje je pešalo vedno bolj, tako da so se bali za življenje dragega apo- : stola. Treba je bilo spremenili podnebje. Leta 1936 se je moral vrniti domov na Poljsko.
Doma je postal gvardian svojegn »mesta« Njepokalanow. še tri leta je mogel delati, It nato pa je prišel dan, ko so ga odvedli- Bj Želel je postati mučenec v misijonih, p« 1 je postal mučenec ljubezhi.
Kako močan in sodoben zgled dela za z« 1 kraljestvo božje na zemlji!
Dr. 1. V |
Iz življenja Cerkve
Leto IV. • štev. 30
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
GOISPOIDIARISITIVO
Skupno tržaško romanje
v Padovo - Benetke v ned. 31. avgusta
Prišle so počitnice in z njimi naša stara navada: romanje v svete kraje. Do leta 1950 smo prirejali na Tržaškem navadno posamezna ločena romanja, sedaj pa se odpravljamo že tretje leto na skupno božjo pot. Tako v Rimu kakor lansko leto na Barbani in letos v Lurdu se je videlo, da je mogoče pripraviti veliko skupno romanje, ki je veliko večjega pomena. Čeprav so pri velikem romanju lahko tudi težave ali vsaj nevšečnosti, vendar vemo, da si prav mnogi želijo iti na skupno romanje. V zadnjem času so nas mnogi vpraševali, kam pojdemo letos na skupno božjo pot. To je znamenje, da bo tudi letos velika udeležba, čeprav je pot daljša in tako vožnja bolj draga kakor lansko leto.
Po tem uvodnem pojasnilu vabimo vsi tržaški duhovniki svoje vernike, dvignimo se na veselo skupno božjo pot in obiščimo v velikem številu veličastne bazilike v starodavnih mestih v Padovi in Benetkah! V Padovi bomo počastili sv. Antona, v Benetkah pa sv. apostola in evangelista Marka. O obeh bazilikah so staroslavne in zelo častite^ podobe in oltarji Matere božje, ki se ji želimo na našem skupnem romanju še
posebno priporočiti. a i-mo na božjo pot vse naše zveste 'lPr nike, vso našo Bogu in domovini vdano mladino, vabimo nase cerkvene zbore in s posebno pozornostjo se obračamo do naše inteligence. Med preprostim slovenskim ljudstvom ima vedno lepo mesto slovenski katoliški inteligent!
Spored in pogoji romanja so sledeči:
1. Odpotujemo s tržaške postaje s posebnim vlakom v nedeljo 31. avgusta ob šestih zjutraj. Do vlaka in zvečer do doma naj si vsaka vas ali več vasi skupaj poskrbijo za prevoz.
2. Okrog desetih bo v Padovi na grobu sv. Antona sv. maša z ljudskim petjem in govorom. Ob dveh popoldne se odpeljemo z vlakom v Benetke, kjer bo ob štirih v pozlačeni baziliki sv. Marka popoldanska pobožnost s petimi litanijami. Ob sedmih se odpeljemo iz Benetk in ob enajstih smo v Trstu.
3. Nekateri se bojite, kako bo s prevozom po Benetkah. Bodite vsi brez skrbi! Benetke n’so ttradež-Barbana, kjer smo morali radi prevoza veliko čakati:	Po beneških rodnih ulicah vozi jo veliki parobro-di, ki naložijo po 300 potnikovi Sicer pa vso skrb prepustite svojim duhovnikom, ki smo doslej vsako malo ali veliko skupno romanje izpeljali v splošnem zadovoljstvu. Tudi letos bo vodstvo romanja storilo vse, da bo ta naša tretja velika skupna božja pot lepa, Bogu v čast in vsem nam v korist!
4. Pogoji za romanje so: vožnja z vlakom je za vse: 1.000 lir (tisoč lirJ; za šolarje ni nobenega popusta. Prijavite se takoj pri svojem duhovniku. Ko se prijaviš, oddaj denar za vožnjo in svoj točni naslov. J sak potnik dobi takoj vozni listek. Prodani potni listki se ne vračajo.
5. V Trstu se prijavite vsi v trgovini Fortunato. (ulica Paganini št. 2). S tem se olajša delo posamez-
nim mestnim duhovnikom in odboru. Posameznik lahko prijavi več oseb. V tem oziru si radi med seboj pomagajte. Vsi romarji z dežele se prijavite pri svojih domačih duhovnikih. V Trstu pri Fortunato izključno samo Tržačani!
6. Kdor ima jugoslovansko državljanstvo, naj ob prijavi odda vse svoje osebne podatke.
7. Čas za prijavo je izključno samo do 15. avgusta! Odločite se takoj, prijavite se takoj!
8.	Naš romarski vlak se bo ustavil na vseh tistih postajah do Tržiča, kjer bodo prijavljeni romarji. Tu izrecno želimo, da se nam v Nabrežini pridružijo tudi naši zavedni Slovenci devinskega dekanata. V Tržiču se pridružijo lahko tudi Goričani. Vozni listek je za vse enak in velja iz Trsta v Padovo-Benetke in nazaj.
Primorski Slovenci! Z veseljem na veliko skupno božjo pot v Padovo -Benetke!
V imenu »Duhovske zvezen vabi in organizira skupno romanje odbor, v katerem smo duhovniki z Opčin, iz Doline, iz Rojana in od sv. Vincenca. (Skrb za goriške romarje ima gospod župnik v Jam-Ijah).
Jugoslovanski sindikati in Mednarodna zveza svob. sindikatov
Mednarodna zveza svobodnih sindikatov je na svojem zborovanju v Berlinu ponovno razpravljala o jugoslovanskih sindikatih. Sklenila je, da jugoslovanska delavska zveza ne more biti sprejeta v Mednarodno zvezo svobodnih sindikatov. Ugledni ameriški dnevnik »New 1 ork Times« sodi, da je to značilen ukrep, ker izraža jasno razliko med vojaško pomočjo, ki jo dobiva Jugoslavija za odpor proti moskovski nadoblasti in pa med sprejemom Titove totalitarne sindikalne delavske organizacije v družino svobodnih in demokratičnih delavskih organizacij.
ŽIVLJENJE RIBIČEV
Kim Yung Čun, severnokor. ribič pripoveduje o svojem življenju pod komunističnim režimom, ki ga je bil deležen skozt pet let, in pravi, da je »svoboda od komunizma najslajša na svetu«.
Kim se z žalostjo spominja, da je bila dolgo pričakovana svoboda njegove domovine po drugi svetovni vojni zelo kratkotrajna. V' januarju leta 1946 so začele komunistične oblasti zaplenjevati ribiške čolne z motorji. Mnogo teh čolnov je sploh izginilo in pripovedovali so, da so jih odpeljali v Sovjetsko zvezo. Po Kirnovem mnenju je to bil del obširnejšega načrta, po katerem »u oropali deželo vse njene važnejše opreme.
Kim je bil izprva srečen, ker je imel samo mal ribiški čoln na jadro. Toda kmalu so komunisti začeli jemati tudi druge ribiške ladje, za katere so proglašali, da so last »kapitalističnih« ribičev. Vsakega ribiča, ki je imel ladjico, večjo kot 5 ton, so proglasili za kapitalista.
Te ladjice so izročili Novi ljudski ribiški zadrugi, ki so jo komunisti ustanovili v marcu 1946. Ribičem so izjavljali, da bo zadruga delovala v njihovo korist in so pozvali vse, da pristopijo k njej. Tisti, ki so pristopili, so morali zadrugi predati svoje ribiške ladje, če so jih imeli, in plačati pristopnino 10.000 wonov. Tajna policija je tistiip, ki niso vstopili v zadrugo, sko. raj popolnoma onemogočila ribolov, dodaja Kim.
Tako je zadruga dobila kontrolo nad vsemi ribiškimi ladjami in čolni. Kim poudarja, da ribiči niso bili več neodvisni, ampak so postali navadn* delavci zadruge.
»Ukazovali so nam, kdaj in kje ter kako naj ribarimo. Komunistični gospodarji so vohunili za vsakim našim korakom. Ko smo se vrnili v pristan s čolni, polnimi nalovljenih rib, mi nismo smeli deliti našega plena, to niso bile naše ribe. Zadruga je prevzela vse ribe, mi smo dobivali od nje samo malo mezdo in nekaj skled riža. Komunistični gospodarji so dobro vedeli, koliko ra-
»New York Times« nadaljuje: Dokler bodo Tito in njegovi pristaši trdili, da so boljši komunisti kakor Stalinovi pripadniki, bodo verjetno ohranili taborišča za prisilno delo in bodo jemali svojemu ljudstvu pravico do svobode »ovora. do svobode zborovanja in svobode združevanja. Nobena zahodna organizacija, ki opira svoja načela na svobodo, naj si bo socialna, gospodarska ali kakršna koli, ne more sodelovati s sorodnimi organizacijami v Jugoslaviji, dokler bodo tam vladale take razmere.
POD KOMUNIZMOM
bimo za prehrano naše rodbine, dajali so nam pa samo tretjino tega zneska.«
Vsako leto so dopovedovali ribičem, da se položaj izboljšuje — postajalo je pa vedno slabše. Kim izjavlja: »Kmalu smo spoznali, da pomeni beseda »boljše« vedno več žrtev in trše življenje«.
Danes, po sedmih mesecih svobode pod poveljstvom Združenih narodov, so ribiči Kirnove vasice spet samostojni gospodarji. Imajo svoje lastne čolne in odločajo sami o tem, kdaj in kje bodo lovili ribe. Kim pripoveduje, da mu zdaj po plačilu vseh davkov in pristojbin ter male najemnine ostane 90°/o njegovega ribiškega plena. Poleg tega je zdaj spet na trgu v izobilici rib in vsi imajo korist od svobode ribičev.
»Nikdar več si ne želim pasti v veriga komunizma«, se zaklinja Kim. »Raje bom pobral svojo družino in svoj čoln in zapustil svoj rojstni kraj kot da bi znova stradal in trpel pod komunizmom. Tisočletja so možje v moji vasi v teh vodah svobodno ribarili. Komunisti so vse to na mah uničili in bodo to storili znova, če bodo imeli priliko.«
»Sladke obljube komunistov so bolj izdajalske kot tajfun«, dodaja Kim.
Na Sv. Višanje
Mladeniška Marijina kongregacija v Gorici vabi svoje člane kakor tudi druge dijake iz višjih razredov srednjih šol v Gorici in Trstu, da se udeležijo prihodnji ponedeljek, 28. t. m. romanja na Sv. Višar-je. Odhod z vlakom ob 8.28 uri z goriške-ga kolodvora. Kdor se namerava ustaviti na Sv. Višarjah tri dni, naj prinese s seboj več hrane ter eno odejo.
Na svidenje torej pri Mariji Višarski, kjer se želimo tudi s tržaškimi dijaki srečati, se med seboj spoznati ter si marsikaj lepega povedati.
PIERRE L’ERMITE:
Nespametni svet
Roman iz druge	svetovne	vojne
Videl sem, kako	so	to lepo	tvornico za
znanstvena raziskovanja zasedli delavci, katere sem imel za dobre in zveste, ki pa so se v nekaj urah spremenili v zoprne tirane.
Videl sem, kako so delomrzneži kvarili sijajne stroje, ki so njihov kruh.
Doma imam še mnogo napisov sovraštva in smrti, katere so lepili po zidovih. In rekel sem svojim inženirjem: »Poglejte jih in spominjajte se jih. Glejte, kaj nastane iz ljudstva, kadar misli, da je gospodar.«
Ta resnica sicer	ni	šele od	danes.	Ali
niso naši predniki,	ki	so bili	vendar	kri-
stjani, vedno ponavljali:
Laskaj se drhali, pa te bo tepla; pretepaj drhal, pa se ti bo laskala.
To je žalostno, toda to je in ostane resnica.
Ustanovili ste študijske krožke. To je prav.
To je dejanje... napor! Ne mislite pa, da se vam bo posrečilo ustaviti dokončno miselnost, kajti govoriti ljudstvu je isto kot orati morje. Najprej bodo ploskali vam, potem pa komu drugemu, ki bo povedal nekaj čisto nasprotnega. Ljudska fronta je oznanjevala razredni boj in povzročila stisko, v kateri ginemo vsi: delavci in gospodarji. Vsak malce razsoden delavec to priznava sam zase. Če bi pa jutri glasovali, bi bil volilni izid pri nas stoodstotno komunističen.
Sicer pa, ali veste, kaj je v resnici komunizem, s katerim simpatizira veliko mladih katoličanov in celo duhovnikov, med njimi tudi naš župnik? To je povratek k materializmu v najbolj grobi obliki; proč z Bogom in z gospodarji! To pomeni popolno, takojšnje uživanje... To je non serviam iz začetka tisočletij... Nebesa na
zemlji in nikjer drugod!
Zlasti pri delavcih se to javlja kot zavist, ljubosumnost, kot želja, zasesti mesto nekoga drugega... Delavec postane pravi večni nezadovoljnež, vedno pripravljen, da stavi nove in nove zahteve, ki so v mnogih primerih neizpeljive.
Žal mi je, da sem vam inorda ohromil krila, toda ne bi jih hotel zlomiti. Ker pa sem star podjetnik, je moja dolžnost, da vam, ki ste mladi, povem resnico. Nujno potrebno je, da poznate bojišče, na katero ste stopili.
Zdi se vam, da imate osebje trdno v rokah. Toda devet desetin mojstrov in delavcev je komunističnih in glasuje za komuniste...
Prvi delavec Robert L. ki vam pomaga nabirati člane za vaš študijski krožek in v katerega preveč prostosrčno zaupate, ki je sicer vzoren delavec, je v resnici odličen in zelo delaven načelnik komunistične celice naše tovarne. Vaš študijski krožek ne samo, da ga čisto nič ne vzne-
Naša koža, potenje in znoj
Potenje je naraven pojav in za naše življenje celo nujno potreben. Vsak zdrav človek se poti in to celi dan ter skozi celo leto, tudi počivajoč v popolnem miru. Tega potenja niti ne zaznavamo in ga imenujemo »suho potenje«.
Mnogi pa se potijo pretirano in to stalno. Vedno imajo vlažne in lepljive roke, vedno vroče in vlažne noge. Prevečkrat sc potijo po celem telesu in od mnogih zaudarja neprijeten ali celo odvraten duh. Ni čudno, če taki ljudje tudi duševno trpijo, kar ima zle posledice za njih značaj in ravnanje: izogibajo se družbe in v njih se prečestokrat razvije čut manjvrednosti.
VAŽNOST KOŽE
Koža, ki pokriva človeško telo ni samo za to, da skriva in »drži skupaj« naše notranje dele telesa. Koža je čudovit organ, čudovit del telesa, važnejši od rok ali nog« brez teh je človek sicer siromak, a lahko ostane še dolgo pri življenju; če pa bi izgubil samo pol kože, mora v kratkem umreti, in sicer od notranjega zastruplje-nja. Poglejmo najvažnejše naloge kože in kako jih izvršuje:
Naša koža nas ščiti pred različnimi bakterijami. To napravi na ta način, da obkroži celo telo s kemičnim pokrivalom kislin, ki odbivajo bakterije in s tem raz-kužujejo neposredno površino telesa.
Kot zelo važen motor deluje naša koža i iz sončne svetlobe izbere ultravioličaste žarke in z njih pomočjo zgradi vitamin D, ki deluje proti rahitidi (raehitis) ali angleški bolezni.
Pa tudi hrano uživa naša koža. Prevečkrat morajo zdravniki hraniti težke bolnike s tem, da vbrizgavajo skozi kožo nujno potrebne snovi za prehrano. — Zdravilnega učinka žveplenih, jodovih, radijevih in podobnih kopeli si ne moremo drugače razlagati, kot da pronikne skozi kožo potrebna snov, se vtopi v krvni obtok iji tako pride do obolelih organov.
V koži je razpredenih vse polno žilie s krvjo (samo malo se zbodi in kamor hočeš!) in enako je razpredenih po celi površini kože vse polno živcev, s katerimi občutimo in tipljemo.
KOŽA IN POTENJE
Če bi raztegnili vso kožo odrastlega človeka, bi pokrila površino poldrugega m-’ ali 15.000 cm2. Vsak cm2 kože je sestavljen iz okoli 6 milijonov celic in vsebuje okoli 100 znojnic. Koža celega človeka vsebuje približno 2l/a milijona znojnic, ki pa niso enakomerno razdeljene po celem telesu: na robu	ustnic jih sploh	ni,	na	hrbtu	jih
pride 57	na cm-, na licih	75,	na	nogah	79,
na prsih	in trebuhu po	155,	na	čelu	172.
na vratu	178. Mnogo več	pa	jih	je na	ro-
kah in nogah: na hrbtu roke jih je po 203, na dlani 373, na zgornjem delu noge 126, na stopalu pa 366 znojnic na vsakem cm- kože.
Te znojniee so kratke cevke, ki vežejo skozi vrlini del kože zunanji zrak z znojnimi žlezicami, ki se nahajajo v spodnjem delu kože in ki so v stiku s krvnim obtoku. Znojniee izločajo znoj. človek se poti. Zdrav človek spoti dnevno po 3/4 litra znoja, četuti nič ne dela. Če pa človek težko dela, če izvršuje utrudljiv telesni šport ali če je posebno vroče, izloči dnevno 3 in tudi več litrov znoja.
KAJ JE ZNOJ?
Brez dvoma je že vsakdo od nas pokušal svoj znoj, ker mu je kakšna kapljica
mirja, ampak tudi postaja torišče za njegova dogajanja in za njegove ugovore v debati. Tu v omari imam njegove osebne listine z vsemi podatki in dokazi. Da*,so v Franciji zmagali rdeči kot	v	Španiji,	bi
bil jaz prvi, ki bi ga ta	gospod	moral
umoriti.
Sicer so pa njegovi ljudje ob stavki dovolj glasno kričali pod mojimi okni:
Če nas hočejo ti kanibali še vedno siliti v vojake, naj vedo. da bodo vsi generali zadeti z našimi kroglami.
To vem. In če imam to nevarno osebo še naprej v službi, je to samo zato, da ne gre kam drugam, kjer bi ga predstojniki ne poznali ter bi zaradi tega lahko še. več škodoval.
Razmere so itak skoraj povsod enake. Živimo v demokraciji, to se pravi v politiki, v prodajanju vsega, v vohunstvu in laži.
Da ponovim! Nikakor vam ne branim opravljati socialno delo. Dobro, ki ga kdo
prišla v usta: ugotovil je, da je znoj neprijetno slan. Mnogi znanstveniki pa so že večkrat analizirali — preizkušali sestavo znoja. Ugotovili so, da vsebuje znoj poleg kuhinjske soli — zato je slan — še vse polno drugih snovi, predvsem hlapne maščobne kisline, maščobe, seč, sledove beljakovin in še druge snovi. Te snovi so prišle v človeško telo s hrano, s prebavo hrane v krvni obtok, potom presnavljanja so postale zopet proste in telesu nepotrebne ter jih zato telo izloči deloma skozi kožo. — Enako opravilo vršijo v našem telesu ledvice (obisti) in zato je popolnoma opravičeno, če imenujemo našo kožo »druge ledvice«. — Potom znoja izloči telo tudi različne toksine (strupene snovi).
UREJEVANJE TOPLOTE
Naše telo je prava kemična tvorniea: Noč in dan se v tisočerih in tisočerih telesnih delih vrši presnavljanje snovi, predvsem naše prehrane. Vsak delujoč stroj pa sc ugreje, toplota se sprosti. Isto se izvrši v našem telesu. Sitega človeka pozimi ne zazebe toliko kot lačnega, ker se v sitem telesu vsled presnavljanja tvori več toplote. Ta toplota kroži s krvjo po celem telesu in pride tako tudi v kožo. ki je v stiku z zunanjim zrakom; ta pa je navadno hladnejši kot telesna toplota in zato pride do nekakega uravnovešen j a.
Če pa človeški organizem tvori več toplote kot navadno (vsled preobilne hrane, težkega dela in športa, itd.) ali če redni, izravnavanje toplote ni mogoče vsled tople obleke, toplih pokrival ali ker je zunanji zrak pretopel, potem si telo pomaga z znojenjem, to je z izločanjem tople vode. v kateri so raztopljene zgoraj navedene snovi ,torej z izločanjem znoja.
V SLUČAJU BOLEZNI?
Dve sta možnosti: da se premalo potimo ali pa preveč.
V bolezni se premalo potimo, če so bolezenske kali kaj poškodovale možgansko središče, ki ureja razvoj toplote: toplota sc v telesu dviga in telo kaže vročico (mrzlico). S posebnimi zdravili hočemo vplivati na dotična možganska središča in hočemo izzvati znojenje: v to svrho služijo aspirin, piramidon, antifebrin in podobna zdravila. Če zavžijemo »pilokarpin«, s< bomo začeli hudo potiti tudi v popolnoma normalen, to je zdravem stanju.
Če pa se preveč potimo po celem telesu, posebno pa na rokah in nogah, če od te-lesa zaudarja odvraten duh, potem je najcenejše in najzanesljivejše sredstvo:	čim
manj pijač, večkratno umivanje, dnevno kopanje, dnevno menjanje perila, lahki, zračna obleka, če le mogoče bosonoga hoje ali v lahkih zračnih čevljih. Začasno od-pomorejo različni pudri ali praški. Če pt je potenje prehudo, potem sc pač moramo obrniti na zdravnika. Na vsak način smemo le na zdravnikov nasvet uporabljati protiznojilna sredstva, kot so atropin in druga.
(Prirejeno po »Weltwoche«).
Nad milijon q rib
uvozi Italija letno. Od teh je približno enr šestina svežih, ena šestina konzerviranih v škatljah, dve tretjini pa osoljenih ali osušenih.
Pri tem uvozu ima glavni delež Danska, ki je poslala lansko leto v Italijo 330.000 q rib, večinoma polenovke. Sledita Švedska in Islandska, vsaka z okoli 160.000 q, Kanada s 100.000 q, nato ostale države.
Polenovka je v Italiji priljubljena predvsem med kmečkim ljudstvom, ostali stanovi je ne marajo mnogo.
napravi, je vedno dobro, pa naj bo še tako minljivo.
Umivajmo se vsak dan.
Delajmo dobro vsak dan. Toda delajmo to kot izkušeni možje.
Ponavljam vam: ne opirajte se samo n:: ljudstvo. Ne smemo graditi na pesek, Ljudstvo pa je gibko kot pesek.«
»Gospod ravnatelj, ali obstoji tedaj kak odpomoček tem razmeram ali pa se moramo dokončno odpovedati" grajenju ?«
»Upanja nikakor nočem jemati. Praviu’ vam samo, da je v demagoških razmerah dobro, ki nima trdne osnove, nujno minljivo. Ne trdim, da igra ni vredna truda: a veliko le ni vredna. Kar zadeva odpo-močke, jih vidim samo v povratku k tra dieijam pred veliko revolucijo ...k tradicijam, ki so napravile Francijo veliko ... Francijo, ki ni bila odrezana od treh virov vsega duhovnega življenja, ki so: narava, družina in vera... Dandanes je pf: vse na glavo postavljeno in z nogami hodimo po možganih.
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto IV. • štev. 30
Z GORIŠKEGA
Nova maša 5. g. Miklavca v Beli peči
Belopeška dolina je eden izmed najlepših kotičkov naše zemlje, kjer vitka Ponča in mogočni Mangart odsevata na modro-zeleni gladini belopeških jezer. Tukaj je v nedeljo 13. t. m. daroval svojo prvo sv. daritev č. g. Albert Miklavec. Rojen je bil v Tomaju, kjer ima še mater in dva brata. Študiral je v Kopru, Gorici, Trevizu in Trstu, kjer je bil 6. t. m. z drugima dvema bogoslovcema posvečen v duhovnika.
V težkih povojnih časih so ga dobre čč. šolske sestre sprejele v svojo gostoljubno hišo, ki mu je postala drugi dom. Odslej je zahajal celih sedem let v našo faro, kosil naše senožeti, sekal les po naših gozdovih in reševal živino po nepristopnem skalovju: postal je domačin med domačini, faran med farani. Zato se je za njegov najlepši dan zgrnila okrog njega vsa fara: Nemci, Slovenci in Italijani. ČČ. šolske sestre, ki so mu bile teh sedem let v pomoč in oporo, so mu pripravile novo-mašno slavje, farani so z navdušenjem lepo okrasili vas in cerkev, pevci, pri katerih je večkrat sodeloval s svojim gromkim glasom — domači in primorski rojaki, ki tukaj drvarijo — so se pod vodstvom g. Franca Podobnika naučili in dovršeno izvedli Mavovo mašo: sv. Vincencija Pavel-skega.
Po ganljivem odhodnem pozdravu na pragu domače hiše se je zvrstila dolga procesija do župne cerkve, kjer je bil prisrčen sprejem in nato peta sv. maša. Pri oltarju je novomašnika spremljal domači gospod župnik in več slovenskih duhovnikov. Cerkev je bila nabito polna. V treh jezikih — po nemško, slovensko in italijansko — je pridigal žabniški župnik č. g. Jožef Simiz. Od svojcev se je mogla udeležiti nove maše le sestra z možem. Pri novomašnem slavju je bil tudi trbiški g. dekan msgr. Jožef Fontana.
Gospodu Bogu in čč. šolskim sestram se zahvaljujemo za novomašnika, njega pa prosimo naj se nas spominja pri najsvetejši daritvi. Naj mu Gospod po priprošnji Višarske Matere božje, nakloni dolgo in uspehov polno duhovniško življenje!
Hvaležen faran
Srebrnomašniški jubileji
Pred 25 leti so bili na dan sv. Mohorja in Fortunata posvečeni v duhovnike od tedanjega goriškega nadškofa dr. Frančiška Sedeja poleg drugih štirje slovenski bogoslovci. Ti gospodje, ki praznujejo letos svojo srebrno mašo so g. Gulič, ki deluje nekje v Istri; g. Anton Žagar, ki se je preselil v Argentino; g. Mirko Zorn, ki pase italijanske ovce v Givigliani pri Rigo-latu v Karniji in g. Albin Martinčič, naš znani zvonoslovec, ki upravlja malo vasico Jazbine in ki je obenem katehet v Gorici. Vsem tem č. gospodom želimo njihovi prijatelji in sobratje ob njihovem srebrnomašniškem jubileju obilo božjega blagoslova ter jim kličemo:	Ad multos
annos, sanos et canos!
Slovenska dijaška kolonija v Žabnicah
31. t. m. se zaključi letovanje dečkov slovenske dijaške kolonije iz Gorice v Zab-nicah. Vrnejo se v Gorico 30. t. m. zvečer z vlakom. V koloniji je za fante zelo dobro preskrbeljeno in opaziti je, da so vsi vsestransko zadovoljni. Fantki bodo prebili v Žabnicah tri tedne.
Dekliški oddelek bo imel svoj potek isto t Žabnicah od 31. t. m. dalje in sicer tri tedne. Prispevek za vsako posamezno je 8000 lir, v katerem so zapopadeni vsi stroški. Dekleta se odpeljejo iz Gorice z li-
torino ob 8.20 in naj se zberejo na postaji do 8h. Komur je prikladnejši dostop na ta vlak s kake druge postaje, naj se enostavno pridruži na postaji, ki mu je bližja. Za še nejavljene, ni potrebna ni-kaka predhodna prijava. Torej, če se katera želi pridružiti, naj se enostavno po-služi dane prilike. Poleg osebne prtljage, naj prinese vsaka tudi par rjuh in plahto.
Dol - Jamlje
Na Krasu imamo neznosno vročino. Ta izredna vročina je tudi zahtevala svojo žrtev. Ko se je 72 letna Justina Peric, mati doljanskega cerkovnika, v taki vročini vračala iz Tržiča, kamor naši ljudje prodajajo svoje pridelke, je od sonca premagana obnemogla v kotlini nad doberdob-škim jezerom, kjer so jo naslednjega jutra našli mrtvo. Ob tej tragični smrti priporočamo dobro ženo božjemu Usmiljenju, saj je v življenju zares mnogo storila za božjo čast. — Mnogokrat smo tudi po časopisih godrnjali zaradi električne napeljave po naših vaseh in se bolj ali manj jezili na vse strani. Sedaj pa z veselim upanjem javljamo, da so začetna dela v Jamljah že v teku, dočim je na Poljanah napeljava končana. Ker je v načrtih predvidena napeljava tudi za Dol, zato s tem večjo gotovostjo Doljani računajo, da bo občinska uprava tudi njim z zares hvalevredno vztrajnostjo pripravila luč, kot se je pokazala do sedaj. — Zopet nas je izne-nadila žalostna vest iz Meduna pri Vidmu, da je tamkaj nenadoma umrl naš rojak — od Devetakov, mnogospoštovan Jožef Pahor v starosti 47 let. Verjetno je tudi njega zadela kap zaradi vročine, ko je delal na svojem vrtu. Po dolgih letih orožniške službe, je pred meseci vstopil v pokoj, katerega je tako želel preživeti v domačem kraju, a mu ni bilo dano.
Nova maša na Sv. Višarjah
Čudovita so božja pota. G. Lovrenc Pe-tričič, doma iz Gorenjega Bamasa v Benečiji, je bil 13. julija 1952 na Krki na Koroškem skupaj z dvema koroškima bogoslovcema posvečen za duhovnika krške škofije.
G. novomašnik je študiral v videmskem semenišču, kjer je bil med najodličnejšimi dijaki in bogoslovci. V zadnjem letu, na pragu duhovništva, se je moral zateči v Celovec, kjer ga je krški škof z vso ljubeznijo sprejel.
Tudi med koroškimi bogoslovci se je priljubil po svojem blagem značaju, zato so prišli na njegovo novo mašo na Sv. Vi-šarje dne 17. julija, oba letošnja celovška novomašnika, Slovenec g. Krištof in Nemec g. Jaich, ki sta pri sv. daritvi stregla kot diakon in subdiakon, ter še vrsta bogoslovcev in duhovnikov krške škofije.
Prevzvišeni krški škof pa je poslal svojega zastopnika žihpolskega dekana Koširja, ki je pred novo mašo spregovoril pomembne besede. Izrazil je radost krške škofije, zlasti koroških duhovnikov, da so dobili novega mašnika iz južnih krajev, odkoder so nekoč na Koroško prihajali prvi misijonarji.
Slavnostni govor pri novi maši je imel v treh jezikih preč. g. Jožef Šimic, župnik žabniški. S svojo navzočnostzo so novomašnika počastili dekan trbiški msgr Fontana, 80 letni čedajski kanonik msgr. Ivan Petričič, ki je doma, iz iste vasi kot novomašnik. Poleg novomašnikovega očeta in brata, so bili navzoči skoraj vsi slovenski duhovniki videmske nadškofije.
Med sv. mašo pri oltarju višarske Marije je lepo prepeval pevski zbor številnih letoviščarjev. Lepo je bilo, da so pri novi maši tvorili častno stražo prvi slovenski
skavti iz Trsta, k isedaj taborijo na Višarjah.
Na Višarjah že dolgo ni bilo tako lepe slovesnosti. Zbranih je bilo nad 50 slovenskih, nemških in furlanskih duhovnikov in bogoslovcev ter polna cerkev romarjev iz vseh krajev.
Na »ojcetah«, ki so slovenski duhovniki priredili novomašniku, je vladalo pravo binkoštno razpoloženje: nagovori in napitnice so se vrstili v slovenskem, italijanskem, nemškem in furlanskem jeziku. Lepo je poudaril zastopnik krškega škofa, da se morajo duhovniki v narodno mešanih krajih naučiti govorice vseh svojih vernikov, če hočejo uspešno vršiti apostolat.
Tudi v rojstni vasi, v Gorenjem Brnasu, kjer je v nedeljo 20. julija daroval svojo prvo slovesno mašo, so domačini napravili novomašniku triumfalen sprejem.
Novomašniku čestitamo in mu voščimo obilo božjega blagoslova za apostolat med koroškimi brati. »Post nubila phoebus!«
Uspeh matur na slov. srednjih šolah v Gorici
Licejsko maturo sta srečno prestali BRU-MAT Marija in GRAVNAR Cvetana. En kandidat je bil zavrnjen, petiin kandidatom pa je izpitna komisija prisodila popravne izpite v jesenskem roku.
Učiteljsko maturo so izdelali: PAHOR Milica, PAVLETIČ Ema, VIŽINTIN Almira in ZAVADLAV Darko, štirje kandi-datje so bili zavrnjeni, 11 kandidatov pa je dobilo popravne izpite.
PoCitn. kolonija v Alojzijevišču
Due 21. t. m. je v Alojzijevišču začela počitniška kolonija za otroke slovenskih ljudskih šol v Gorici. V kolonijo morejo biti sprejeti otroci od 6. do 12. leta. šol. ski patronat je pripravil prostora za 50 otrok. Število še ni polno. Starši, poslu-žite se prilike!
S TRŽAŠKEGA
Matura na slov. srednjih šolah v Trstu
V poletnem roku so napravili maturo:
1. na realni gimnaziji: Dolhar Rafael, Fornazarič Elij, Perosi Livij, Pischianz Rudolf, Frandoli Franka, Novak Marija, Pregare Silva, Rudolf Neva, Velikonja Franka, Zafred Miranda.
2. na učiteljišču:	Baša Jože, Kerševan Žarko, Perčič Jože, Delkin Marija, Vehovec Rozalija, Žerjal Stanislava, Gasperi Silva.
3. na trgovski akademiji: Kermac Sergij, Meden Lucijana, Milič Marta, Sossi Alojzija.
Čestitamo!
Končni uspehi na Državni nižji trgovski strokovni šoli v Trstu
I. A RAZRED
Azzolin Franka, Bogatez Valerija, Cher-bava Marija, Costina Ada, Parovel Marija, Pockar Fabrini Ana Marija, Strani Irma, Stella Nivea, Tomasi Loredana, Umek Mi-rela, Bogatez Rihard, Drosina Roman, Kobal Edgard, Košuta Aleksander. Klemše Ernest Marij, Lavrenčič Klavdij, Lukač Darij, Pertot Sergij, Prasel Avrelij, Rupel Alojz, Santin Darij, Žerjal Ervin.
I. B RAZRED
Bersan Cvetka, Brandolin Ana Maria, Cach Ciacchi Dinka ,Ciacchi Čač Marčela, De Lucia Barbara, Čotar Dijana, Demark Helena, Filipp Alda, Franco Alda Marija, Furlan Elda Ana Leopoldina. Furlan Franka, Jablanšek Bruna, Kavčič Vida, Kristan Cristiani Marija Josipina, Majcen Ana Marija. Meslej Franka, Moderc Jurka Elza, Mondaro Marčela, Nabergoi Jolanda, Orel Silvija, Pertot Mariza, Saksida Andrejina, Sancin Livija, Širca Josipina, Turco Sergija, Ukmar Mariza Klavdija, Valenčič Cesar Lvra, Ana Livija.
II. A RAZRED
Bembi Nazarij, Češarek Alfred, Čič Marija, Družina Bruno, Filipčič Edvard, Amo-ri-Ljubič Lilijana, Luin Loredana. Monaro Lucijan, Možina Gracijela, Piščane Pavla, Zorz Bruno.
II.	B RAZRED
Benčina Dorina, Drassich Marija, Grdo-vič Lncija, Gruden Ana, Gustineieh Lavra, Jež Bruna, Ierini Ivanka, Coretti Mercedes, Majcen Lavra, Norio Danica, Ota Miranda, Ota Nevija, Pertot Lavra, Prani Mirela, Sossich Lucijana, Škerl Silvana.
NIŽJI TEČAJNI IZPIT - POLETNI ROK 1951-52
Dijaki III. razreda so polagali nižji tečajni izpit in so izdelali naslednji:
Bizjak Julji, Pahor Drago, Crisma Marija, Čok Miranda,, Emili Marija, Giovanni-ni Renata, Kravanja Bruna, Malic Silvana, Margon Brigida, Marsich Gizela.
P. Leopold Mandič
30 .VII. 1942
30. Vil. 1952
30. julija 1912 je umrl v Padovi p. Leopold Mandič, kapucin, rojen v Hercegno-•vem v Dalmaciji.
Kolikokrat se je že bila sestra smrt vtihotapila v starodavni samostan oo. kapucinov. Tajinstveno se je bila približala suhemu obrazu katerega izmed bratov, ali pa prijela za trudno roko starega redovnika, ki se je bojeval po Gospodovih potih z dolgo, sivo brado. Vsakemu je izročila svoj neizogibni ukaz za odhod ter v globoki tišini odpeljala na pokopališče svojo žrtev.
Drugače pa je bilo s p. Leopoldom. Zanj, ki je preživel čez 10 let kakor zakopan
v samostanu in spovednici ter si želel izginiti brez sledu, smrt ni bila konec, zadonela je kot mogočna trobenta, ki je sklicala okrog njegovih telesnih ostankov kar celo morje pobožnega ljudstva. To ljudstvo je z globoko tišino pričalo svojo' ljubezen in naklonjenost do umrlega starčka.
Ne motimo se, če trdimo: ob smrti p. Leopolda se je dogodilo kar se je že ob smrti sv. Antona Padovanskega: vse ljudstvo se je zbralo, da počasti človeka, ki je znal v življenju Boga častiti in je v svoji spovednici nešteto duš spreobrnil na pot ljubezni božje.
30. julij 1952: Deseta obletnica smrti p. Leopolda.
Deset let ni veliko, toda za večino, ki so se s sveta ločili, je več kot dovolj, da se je njih spomin izbrisal med živimi. Drugače pa je s svetniki, ki se po telesni smrti rodijo za slavo.
Za tako slavo se je rodil p. Leopold.
Iz dneva v dan narašča število ljudi, ki se zbirajo v njegovi celici, ki je bila obenem njegova spovednica. Vsak zna z naj-večjo hvaležnostjo pripovedovati o kaki milosti, ki jo je prejel na priprošnjo "božjega služabnika.
Kdor poroma v Padovo, gre najprej do sv. Antona. Pred povratkom naj ne opusti prilike, da ne bi obiskal še p. Leopolda, ki je znal tako lepo utelesiti krščansko in frančiškansko svetost.
P.AF.
Darovi za sklad L. Kemperla
N.N. iz Gorice 5.000.  lir.
Bog povrni!
ZA DOBRODELNO DRUŠTVO V GORICI
Namesto cvetja na grob Poldeta Doljak, daruje Toroš Ljubo iz Krmina 1000.  lir.
N .N. iz Gorice 5.000.— lir.
Bog povrni!
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
Družina Pavlin 1000; Pevsko glasbeno društvo v Gorici v spomin na "j* Poldeta Doljaka 2000; dr. Franko 1000.— lir.
Bog povrni!
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE
Dobrotnica iz Skednja 1000; družina N.N. iz Gorice 1000.— lir.
Bog povrni!
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Vsakovrstno pohištvo:	Tovarna pohištva
SPALNICE, JEDILNICE, KUHINJE	Tel. 32
ITD. - PO NAROČILU IZVRŠI	n n i k i i
VSAKO DELO. - POROŠTVO ZA	PRINČIČ
DOBER NAKUP. - TOVARNIŠKE	
CENE. - DELO SOLIDNO. - DO-	KRMIM
MAČA TVRDKA.	Cormons prov. Gorizia
POZOR!	POZORI
Vaši sorodniki, prijatelji in znanci potrebujejo še vedno Vaše pomoči.
TVRDKA C I T R U S
import-export Lastnik Aleksander Goljevšček
TRST, UL. TORREBIANCA 27 - TEU 2-44-67
pošilja še vedno v Jugoslavijo in ostale «vropske države vse življenjske potrebščine in ostalo blago, vse OCARINJENO, torej brez vsakih stroškov za prejemnina.
PRIČAKUJEMO VAŠA CENJEIA SAROČH^I - ZAHTEVAJTE INFORMACIJE!
Naj Bog da zopet naši veliki in nesrečni domovini vzor, voljo, srce, ki se vežejo nad vsemi stvarmi in kljub vsem bednim človeškim strastem!..a
Vse to je ravnatelj govoril, ne da bi se razburil. Njegov obraz je bil ves čas običajno bled. Govoril je počasi, z zaprtimi očmi, kot da v sebi bere stvari, katere potem meni izraža.
Poslušal sem ga.
V nekih primerih človek ne ugovarja, ker je polje preobširno ali pa so pogledi preveč nasprotni.
Ko me je spremljal do vrat svoje velike pisarne, mi je navedel znamenit izrek: »Nasveti starcev so kot ti bledi zimski sončni žarki, ki svetijo, a ne grejejo...« Dostavil je še: »Upam pa, da vam nisem vzel poguma s tem da sem vam to razložil.«
Ko sem bil spet zunaj v parkn, sem šel z roko preko čela in rekel Bogu: »Kje je resnica?«
Tedaj sem se spomnil Kristusove besede: »Množice se mi smilijo.«
Ubogo ljudstvo! Toda če je ljudstvo res takšno, kot mi ga je opisal ravnatelj, se je treba še bolj pavzeti zanje, kljub temu in vse dni, ker je ogroženo in šibko vsak dan...
XXI.
Zvedel sem, da je bilo v ženskem oddelku bučno veselje, ko so slišale o dogodku žosistov z avtomobilom in da me je glavni ravnatelj poklical v svojo pisarno, da bi me okregal.
Gospodično Chantal je z nekaterimi drugimi pogumno zagovarjala neizkušenost in dobro srce mladih delavcev. Razgovor je bil vroč, kot se zdi.
Leona je za zavesami oprezovala, kdaj bom prišel od ravnatelja.
Menda sem bil bled in kot »polit kužek.«
Toda to ni vse.
še tisti večer sem našel v svojem pisemskem nabiralniku karikaturo — zares do-
bro narisano — ki me je predstavljala kot Don Kihota na konju, kako s sulico v roki napadam mline na veter, pokrite s frigijskimi čepicami; vse to vpričo veselega župnika in neke stare device, ki pobožno sklepata roke.
Pri pogledu na to nesramnost me je pri srcu malo zbodlo.
Ne bi pa hotel, da bi se ravnateljevo mnenje tako hitro potrdilo kot pravo.
Morda je to kljub vsemu le malenkosten dogodek, kateremu sem v svoji občutljivosti pripisal preveč resnosti.
Obrnimo torej to stran!
XXII.
Dane9 zjutraj sem se zahvalil gospodični Chantal, ker se je zavzela za moje žosiste proti nenadni ogorčenosti ljudi v pisarnah in delavnicah. Prosil sem jo, da sporoči mojo zahvalo vsem, ki so jo pri tem podpirale.
»Kako ste pa zvedeli?« je vprašala.
»Ker pač vem vse.«
»Oh, ali res vs^?«
Gospodična je rekla to z naglasom, da sem postal pozoren. Ali je morda tudi ona prejela karikaturo?
Ubogo dekle je zadnje čase žalostno, da je niti delo ne more raztresti. Zanima se zelo za vse, kar delam. Ne more pa odvrniti svojih misli od izgube, ki grozi njeni hiši. Nekega dne sem pohvalil njeno novo preprosto, a zelo lepo obleko; odgovorila je: »Saj ne stane veliko, ker sem jo sama naredila. Bojim se samo, da je ne bom dolgo nosila.«
Obiskal sem njenega očeta, ki je klasičen primer francoskega mornariškega oficirja. Odločen obraz, odkrite oče... a zelo otožen izraz; ljubil je namreč svojo domovino ter je videl, kako se dan za dnem bliža polom, kamor jo vodijo politiki.
Dolgo sem govoril z njim. On misli prav tako kot jaz.
»Veliko stvari je,« mi je rekel, »zaradi
katerih je nesreča neizogibna; najprej uradno brezboštvo dežele, ki že več kot sto let povsod poraja razbrzdano potrebo po uživanju. Ako so nebesa odpravljena, ostane pač samo zemlja.«
S težavo se je vzravnal v svojem naslanjaču in nadaljeval: »Kakšna žalitev za Boga, da se uradno nikoli ne izreče njegovo ime! Nobenden naših predsednikov se ga ni upal imenovati v svojih govorih. Francija sama, dežela, katero je Bog obsul s svojimi dobrotami, vztraja v tem sramotnem odpadništvu.
In rodovi otrok, vzgojeni zunaj cerkve in vsake verske in celo domoljubne misli! Kakšna setev za bodočnost! Naša dežela je prazna vzorov in ljubezni; zna samo še uživati in sovražiti.
Ne pozabimo tudi, da so čudeži, ki jih sam Bog ne more narediti. Ne more napraviti, da bi krog postal četverokoten ali da bi bilo dvakrat dve pet.
(Nadaljevanje)