Izreki in pregovori. Po berilih najdemo izreke, ali k sklepu nekterih vaj kakor posebnc berilne vaje. Pregovor je vodilo za življenje, ktero poterjuje skušnja, povedano v kratkih besedah. V pregovorih je veliko modrosti in resnice. Ljudstvo jih rado rabi in soli ž njimi svoje govorjpnje. Otroci marsikaj pozabijo, cesar se v šoli nauče, prpgovorov pa ne pozabijo tako hitro. Marsikteri pregovor tudi sedaj ne razumejo; ko pa človeku pamet dozori, ko ga življenje zmodri in skušnja izuči', prav dobro spozna jedro v pregovoru. Koliko je pregovor vrcden v šoli? Toliko, kolikor vsak dober nauk. Samo na sebi se pa razume, da poduk v keršan- skem nauku je pervi nauk, in vera ima naj več vpliva do človeškega serca; pregovori pa tudi žlahnijo serce in čutilo, dajejo lepe nauke, ter k lepemu zaderžanju, k pridnosti in delavnosti priganjajo in spodbujajo. Če so serca otrok za drugo podu čevanje pripravne, naj sprejemajo tudi naukp , kteri se jim podajajo v pregovorih. Kako pa naj učitelj ravna s pregovori, ktere ima po šolskih knjigah i. t. d.? Da se otroci prpgovorov le iz glave nauče, ni še zadosti. Koliko pride do serca nauka, ktpri je v tph besedah? Kjer je izrek na koneu kratke povesti, je to prav lahko; nauk sele izpelje iz povesti, in pregovor jezadostijasen. Kjer so pa pregovori sami kakor berilna vaja, naj učitelj te pregovore razjasni s kratkimi povesticami, če ve rpsničnih, toliko bolj bo to zdajalo; naj pove otrokom, da ti izreki nič ne povedo, kar bi že ni bili slišali v keršanskpm nauku. Postavim, učitelj razlaga učencem prpgovor: ^Ena garjeva ovcavso čeoro pokvari". Hitro bodo otroci razumpli, kaj hoče ta pregovoručiti; učitelj tudi lahko pridpne priliko od gnjilih in zdravih jabelk in govori od pohujšanja. Iz teh pogovorov si učenci lahko zaponinijo zlato resnico. ,,Varuj se slabe drusčinp." Skorej ravno tega pomena je tudi pregovor: ,,Po hudi tovaršiji rada glava boli". Da nas pa slaba tovaršija pri Ijudph pripravlja ob dobro ime, dasiravno nismo nič napačnpga slorili, pove naslednji pregovor: ,,Kdor se med otrobe meša, ga svinje pojedo". Kolikorkrat berem z otroci pregovor: ,,Vsak berač svojo mavho hvali", otroke smeh posili, ter mislijo si ubožeca, ki hodi s svojo mavho od hiše do liiše prosp in nabiraje milodare. Koliko zlatih resnic je vendar v teh neznatnih, rekel bi, v nelepili besedah! Xekteri ljudje v drusčinah od ničesar druzega ne govore, kakor od svoje osebe, od svoje hiše, od svojib znancev i. t. d. Vsaka druga beseda je ,,jaz", pa ,,pri nas", ,,naša mati", nnaš ata", in tega se tako privadijo, da ne spoznajo, kako sc s takim govorjenjeui ljudem pristudijo. Takošnemu pogovoru pri otrocih dostavi učenik še drugi navadni pregovor: ,,Lastna hvala je umazana lialja". Otroci potem razumejo, kaj hoče povedati pervi in drugi pregovor. Enacega pomena je n. pr. tudi pregovor: ,,Prazen sod ima velik glas". Veliko podučnega, če ravno ne o nravneni oziru, pa v vsakdanjeui življenji in za šole po kmetih ima pregovor: ,,Krava pri gobcu molze". Veliko Ipppga in koristnega se zamore pri tej priliki otrokom povedati, kako naj z živino Ippo in pametno ravnajo, jo skerbno gleštajo, kar jim prinaša časni dobiček; jp pa to tudi znamenjp dobrpga sprca po besedah sv. pisma: ,,Pravični se tudi živine usinili; hudobnikovo serce pa je terdovratno in npusmiljpno". Dragi moj sobrat na šolskem polji! pokazal sem ti, kako obdelovati prpgovore in izrpke; povedal sem ti, koliko vrednosti imajo sploh pri .šolskeni nauku: lahko bi to pomenkovanje na daljp raztpgnil, pa bojim se, da ti ne postanem nadležen s takošnim razlaganjem, kakoršnega že sam umeš; samo nekaj še hočem v tej reči opomniti. Vrsaki kraj ima tudi svoje posebne prpgovore, ktere ti skerbno nabiraj, in če jih pridenpš k unpm v šolskih bukvah, imel bodpš lepo zbirko zlatih naukov, ktere boš po potrebah in okolisčinah ponujal in podajal svojim učpncera. Jezičnpmu otroku, ki rad prinaša od vseh krajev novice, porečeš v kratkpm: j,Kdor veliko govori, inora vpliko vediti, ali lagati. Ti pa si še majhpn in npskušen, kako ti hočpš toliko vediti! vsaki pometaj pred svojim pragom*. Kedar zanikprnpga in pozabljivpga otroka po nalogo domu pošljpš, mu lahko rpčeš: ,,Vidiš, kdor nima v glavi ima v petah". Kedar ti jp v šoli treba bolj strogo ravnati ali še celd za šibo prijeti, opomni otrokp na pregovor, ki je sicer po npmškem posnpt, pa je tudi na Slovenskem dober in resničen, nainrpč: ,,Kdor ne vprjamp, pa čuti". Končavši ta sostavpk rečem le to: Pregovori niso zastonj ali kar nalasč po naših berilih; čerka, tpdaj tudi berilo je mertvo; učeniki naj ga oživljajo; slab učenik ne bo vedil tudi z dobrim in lepo vredjeniin berilom kaj počeli; njemu je vsi* nifrtvo, pusto, prazno, priskutno ali pa preveč otročje; kdor pa noce bprila nmpti in porabljevali, treba je, da včasih tiidi kaj driizega bpre, in bu spoznal, da učpnost je povsod Ic ena, a da jc po berilih tako razdeljena, kakor je ravno šolani potrpbno. — —k. 15*