Letnik Lil Junij 2014 Cena: 3,75 EUR Zveza za tehnično kulturo Slovenije • www.zotks.si ■ Poštnina plačana po pogodbi j iris craft sedan cruiser 31 Model tovornjaka vlačilca za prevoz težke mehanizacije ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE o © Modelarska tekmovanja Mladinski raziskovalni tabori in ustvarjalne poletne šole ~ za osnovne šole za osnovne in srednje šole • izbirno: april, maj 2014 • državno: junij, julij, avgust 2014 • državno: 7.6.2014 Prijave na www.zotks.si (prijavni sistem ZOTKiS). aa Najboljše na tekmovanjih in srečanjih ZOTKS čaka udeležba na naslednjih mednarodnih dogodkih: u 14. Expo-Sciences International, Abu Dhabi, Združeni arabski emirati -13.9.-19.9.2013 24. tekmovanje EU za mlade znanstvenike, Praga, Češka - 20.9 -25 9.2013 12. mednarodna naravoslovna olimpijada, Atene, Grčija - 30.3.-6.4.2014 25. mednarodna biološka olimpijada, Bali, Indonezija - 6.7.-13.7.2014 £ 26. mednarodna računalniška olimpijada, Tajpej, Tajvan -13.7.-20.7.2014 46. mednarodna kemijska olimpijada, Hanoj, Vietnam - 20. 7.-29. 7.2014 12. mednarodna lingvistična olimpijada, Peking, Kitajska - julij 2014 61. svetovno tekmovanje v oranju, Bordeaux, Francija - 29.8.-8.9.2014 09 t/i ca ca —t k/ o E .03 m ii V Zvezi za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS) pripravljamo slovesno prireditev ZOTKINI TALENTI, ki bo potekala v soboto, 14.6.2014, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prireditev pripravljamo v čast najboljšim mladim talentom, ki so se v tem šolskem letu s svojim znanjem, sposobnostmi, inovativnostjo in ustvarjalnostjo najbolj izkazali na številnih tekmovanjih iz znanja, tekmovanjih modelarjev in srečanju mladih raziskovalcev v organizaciji ZOTKS. Častni pokrovitelj prireditve je evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik. SELES JAVNA AGENCIJA ZA RAZISKOVALNO DEJAVNOST REPUBLIKE SLOVENIJE Aerodrom Ljubljana * 1. V spomin na letalo B-24 liberator, kakršno je bilo med drugo svetovno vojno sestreljeno v triglavskem pogorju, je Janko Rupar izdelal maketo tega ameriškega bombnika v merilu 1:48. 2. Maketo ameriškega lovca convair F-102A delta dagger s konca 50. let prejšnjega stoletja, kitajskega proizvajalca Meng, je izdelal Laščan Silvo Privšek. Silvova maketa prikazuje eno izmed 24 letal tega tipa, ki je bilo v oborožitvi grškega VL med leti 1969 in 1978. Letalo je bilo poleg grškega VL v uporabi še v turškem VL in seveda v ameriškem, kjer je večina teh letal končala kot leteče tarče. 3. »Wiking Hersir« je naslov izjemne ponazoritve vikinškega vojaškega poveljnika iz 10. stoletja madžarskega mojstra Atile Totha, s katero je osvojil prvo mesto v kategoriji figur na letošnjem Maistrovem pokalu v Racah. 4. Boštjan Jarc je avtor dela makete madžarske ozkotirne gozdne železnice s tirom velikosti HOe. Model objekta na maketi je izdelan povsem samogradno. 5. Tank T-55 z evidenčno številko 6701, tankovske čete 6. PŠTO »Toni-55« (vzdevek je dobila po poveljniku Antonu Gleščiču) je izdelek Danijela Viteza iz Prestranka. Danijel je upodobil enega od tankov, ki so jih enote TO in Milice zaplenile enoti JLA po spopadu na mejnem prehodu v Rožni Dolini in po vdaji na Vrtojbi 28.6.1991. Za oznake je Danijel uporabil nalepke Združenja plastičnih maket Slovenije »Osamosvojitvena vojna 91«, ki jih je še vedno mogoče kupiti na sedežu združenja. Foto: B. Jarc, A. Kogovšek in A. Korošec Igrivo ;; ustvarjanje ■feluuM Darilne embalaže MODRA ŠTEVILKA narocila@tzs.si www.tzs.si Tehniška založba Slovenije TIM REVIJA ZA TEHNIŠKO USTVARJALNOST Izdajatelj: Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65,1000 Ljubljana, p. p. 2803 tel.: (01) 2513 743 faks: (01 >25 22467 spletni naslov: http://toww.ZQtkB.8l Za Izdajatelja: Jožef Školč Odgovorni urednik revije: Jože čuden tel.: (01) 47 90 220 e-po5ta: Joze.cuden@zotks.sl revlja.tlnizotke.sl Urednlikl odbor: Jernej Bohm, Joža Čuden, Mija Kordež, Igor Kuralt, Matej Pavllč, Aleksander Seldmlk, Roman Zupančič. Lektoriranje: Katarina Ravnik Poslovni koordinator: Anton Sijanec tel.: (01) 47 90 220 e-poSta; anton.slJanec@zotks.sl Oglaševanje: www.tlm.zotk8.8l Naročnine: tel.: (01) 2513 743 faks: (01) 25 22 467 e-pošta: ravlja.tlm0zotks.8l Revija HM izide desetkrat v šolskem letu. Cena posamezne številke Je 3,75 EUR z že vključenim DDV. Redni naročniki TIM prejemajo z 10% popustom, letna naročnina znaša 33,75 EUR z DDV. Naročnina za tujino znaša 50,00 EUR. Naročila na revijo TIM sprejemamo na zgornjih stikih In veljajo do pisnega preklica. Računalnlild prelom: Model Art, d. o. o. Tisk: Grafika Soča, d. a a Naklada:3.000 Izvodov Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, št 117/2006 s spremembami In dopolnitvami) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava In plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 9,5 %. Izid revije Je finančno podprla Javna agendja za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih poljudno-znan-stvenlh periodičnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnično kulturo Slovenije Je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, Javna priobčltev, predelata ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Fotografija na naslovnici: Model motornega čolna chris craft sedan cruiser 31 je v vodi zelo prepričljiv. Dva elektromotorja, Id Ju napaja deset celic NI-MH 3000 mA, odločno poganjata model, Id se takoj dvigne Iz vode, lepo drsi in se naglo odziva na povelja. Foto: Iztok Sever VSEBINA REPORTAŽA 2 Plastične makete na sejmu v Numbergu (3. del) 34 G0-CAR-G0, bo, kar bol (10. del) MODELARSTVO 5 Najlepši tereni za pobočno letenje 14 Model motornega čolna G 560 40 Novo na trgu MAKETARSTVO 7 Letali soko 522 v muzejski zbirki (2. del) 17 Chris craft sedan cruiser 31 (6. del) 18 Nike-ASP - ameriška sondažna raketa PRILOGA 12 RV-model letala soko 522 28 Model tovornjaka vlačilca s po I pri ki o pni kom za prevoz težke mehanizacije TIMOVO IZLOŽBENO OKNO 22 Airbus A330-300Thai Airways (Revell, kat. št. 04870, M 1 :144) ELEKTRONIKA 24 Modelarski višinomer (3. del) ZA SPRETNE ROKE 33 Prenos slik na lesene površine s pomočjo brizgalnega tiskalnika IZDELEK ZA DOM 36 Stojalo za lepilni trak Plastične makete na sejmu v Nurnbergu (3. del) MITJA MARUŠKO Foto: J. Čuden Academy Južnokorejsko podjetje Academy nima zelo obsežne proizvodnje, vendar kljub temu vsako leto ponudi vsaj eno ali dve presenetljivo dobri novosti. Tako kot pri nekaterih drugih proizvajalcih so tudi pri Academyji več pozornosti namenili izdelavi maket v velikem merilu 1 :32. Pripravili bodo dvosedežni F/A-18D homet z oznakami ameriških marincevVMFA(AW)-242 (12118) in F-16F z oznakami Združenih arabskih emiratov (12119). V merilu 1 :48 bomo ugledali ponatis ruskega lovca lavočkin La-7 (12304), ameriškega lovca P-51B mustang z oznakami, posvečenimi 70-letnici izkrcanja v Normandiji (120303), ruski lovski bombnik Su-30MK2 (12301), ameriški bombnik B-25B mitchell iz znanega Dolittlovega napada na Tokio leta 1942 (12302), ameriškega lovca F-5E tiger II (12214) in mornariško različico F-4J phantom II z oznakami VF-84 Jolly Rogers (12305). V merilu 1 : 72 lahko najdemo F-15C MSIP II (12506), par Fw 190A-8 in P-47D v počastitev bojev v Normandiji leta 1944 (12513), F-35A lightning II (12507), helikopter AH-64D block II (12514) ter dvojček spitfire MK.14C in hawker typhoon MkJB (12512). Med najmanjšimi maketami v merilu 1 : 144 so kot novosti najavljeni boeing F-22 raptor (12601), lockheed-martin F-35 lightning II (12602), eurofighter typhoon (12603) in saab jas-39 gripen (12604). Med maketami oklepnih vozil v merilu 1:35 je izbor novosti razen izraelskemu tanku merkava M k.11 (13286) posvečen tankom in oklepnikom, ki so sodelovali v bitki za Normandijo. Tu so nemški tanki Pz.Kpfw.VI tiger, pozna izvedenka (13214), sturm tiger (13216) in Pz.Kpfw.VI tiger, srednja izvedenka (13287), ter ameriški lovec tankov M10(13288). Sicer zanimiva ponudba maket vozil v merilu 1 : 72 je v katalogu zelo siromašna in med novostmi najdemo le maketo tovornjaka man 8 x 8 (13414). Odlično maketo ameriške lahke križarke U.S.S. Indianapolis Ca-35 v merilu 1 : 350 bodo ponudili v posebni izdaji »Premium«, posvečeni izkrcanju v Normandiji (14112). Najsodobnejši ameriški lovec F-35A lightning II v merilu 1:72 Dve ponatisnjeni maketi, britanski lovec spitfire MK. 14c in lovski bombnik hawker typhoon Mk.lB v merilu 1:72 Izraelski tank merkava IID v merilu 1: 35 dopolnjuje odlično serijo maket izraelskih oklepnikov, kijih je doslej že izdelala Academy. Makete nemškega tigra v kateri koli različici v merilu 1 : 35 ne bodo ostajale na trgovinskih policah, saj bo stari kalup osvežen in dopolnjen. Ameriški lovec tankov M-10 v merilu 1:35 Posebna dopolnjena izdaja lahke križarke U.S.S. Indianapolis CV-35 v merilu 1:350 Hobby Boss Kitajski proizvajalec Hobby Boss izid svojega evropskega kataloga vedno načrtuje prav v času niirnberškega sejma in se lahko v njem skoraj vedno pohvali s številnimi priznanji nemških maketar-skih revij Modellfan in Kit International. Seznam novosti in obljubljenih izdaj je tudi letos zajeten. Pa poglejmo najprej letalske makete, kjer se v najbolj priljubljenem merilu 1 : 48 obeta skoraj vsa družina zgodnjih izvedenk ameriškega mornariškega lovca vought F4U corsair: F4U-1 zgodnji (80381), F4U-1 pozni (80382), F4U-1A (80383), F4U-1D (80384), F4U-2 (80385), F4U-5 (80389), F4U-5N zgodnji (80390), F4U-5N pozni (80391), AU-1 (80393) ter britanska Mk.ll (80394) in Mk.lll (80396). Iz družine številnih izvedenk ruskega lovca suhoj Su-27 bodo na voljo serijski Su-27 flanker (81711), njegova zgodnja izvedenka (81712), Su-30 MKK flanker G (81714) ter kitajska različica J-11 (81715). Družino dolgonosih nemških lovcev Fw-190 bodo zaključili Fw 190D-12 (81719), Fw-190D-12 R14 s torpedom (81720) in Fw-190D-13 (81721). Po uspešni SPITFIRE MK.KIVC&TYPHOON Mk. Ib izdaji makete v merilu 1 : 32 sta tu še pomanjšani različici P-61B black widow (81731) in P-61 C (81732). Presenetljiv izbor predstavlja asimetrično konstruirano nemško izvidniško letalo blohm & vos s Bv 141 (81728) in F4F-3S wild-catfish s plovci (81729). F-80C shooting star (81725) je veteran iz korejske vojne. Med sodobnimi letali bomo našli letala hawk T Mk.100/102 (81735) in Mk.200/208/209 (81737) ter brazilski EMB314 super tucano (81727). Zanimiva izbirajetudi ruski protipodmorniški helikopter kamov ka-27 helix (81739). Obsežno serijo maket nemškega reakcijskega lovca zaključujeta dvosed, nočni lovec Me-262B-1a/U1 (80379) in šolski dvosed Me-262B (80378). V merilu 1 : 72 se letošnji seznam nadaljuje z že lani obljubljeno serijo ameriških mornariških jurišnikov A-4E (87254), A-4F (87255) in A-4M skyhawk (87256). Sledita še francoski enosedežni jurišnik sepecat jaguar A (87258) in dvosedežni jaguar E (87259). Med maketami oklepnikov in vojaških vozil prednjači ruska tehnika. Pravkar je izšel metalec plamena OT-130 (82498), sledili mu bodo še težki tank T-28 (83851), lahki tank T-26, model iz leta 1938 (82497), T-26, model 1936/1937 (83810), amfibijska tankaT-37 (83820) in poveljniški T-37TU (83820) ter lahki tanki T-30S (83821), T-40 (83825) in T-40S (83826). Zanimiva bo tudi serija sovjetskih/ruskih tovornjakov gaz-AA (83836), gaz-AAA (83837), ZIS-151 (83845), BM-13N z raketometom (83846) in KrAZ-255B (85506). Prezreti ne gre serije malih goseničarjev za vleko topov in prevoz vojakov, T-20 komsomolec, model 1938 (83847) in model 1940 (83848), ter izvedenke s topom ZIS-30 (83849). Velikan med maketami bo samovozni raketni sistem SS-23 spider s taktično balistično raketo (85505). Med ostalimi novostmi najdemo še madžarski srednji tank 44M tas (83850), samohodni top GCT 155 mm AU-F1 na podvozju tanka T-72 (83835), ameriška tovornjaka GMC s cisterno za vodo (83830) in GMC CCKW-352 s strojnico M2 (83833), švedski oklepnik CV9035 (83823) in skupino lahkih štirikolesni kov delta force fav (82406). Za domače tržišče Hobby Boss pripravlja serijo kitajskih oklepnih vozil 63-2 (82481), YW531C (82482) in PLL-05 (82487). Po pravkar izdanem francoskem tanku renault R35 (83806) bodo izšle še makete nemških samohodnih topov, izdelanih na njegovem podvozju, kot sta Pz.Kpfw.35 R 731(f) s 5-cm topom (83808) ter poveljniško vozilo na enakem podvozju Befehlsfahrzeug auf Fgst. Pz.Kpfw.35 R 731 f (83809). Ponudbo zaokrožata še dva nemška oklepnika na kolesih Sd.Kfz.221 prve serije (83811) in Sd.Kfz.221 tretje serije (83812). V velikem merilu bo po Trumpeter-jevi izdaji zdaj na voljo še ena maketa slavnega ruskega tanka T-34/85 (82602). Makete ladij so letos maloštevilne. V merilu 1 : 350 izide kitajska podmornica razreda golf, tipa 031 (83514), v merilu 1 : 1250 ameriška desantna ladja USS New York LPD-21 (82508) in v merilu 1 : 700 nosilka helikopterjev USS lwo Jima LHD-7 (83408). Srednje težki ruski tank T-28 v merilu 1:35 bo dobrodošel, saj je stara ICM-jeva maketa že dolgo razprodana. Ruski oklepni avtomobil Ba-10 v merilu 1:35 Samohodni top GCT 155 mm AU-F1 na podvozju ruskega tanka T-72 v merilu 1:35 Lahki ruski tank T-26 model 1938 v merilu 1:35 Ruski lahki poveljniški tank T-37UT v merilu 1:35 Francoski tank renault R35 v merilu 1 : 35, ki ga je imela v oborožitvi tudi vojska Kraljevine Jugoslavije 1941. Brazilsko lahko bojno in šolsko letalo su-per tucano v merilu 1:48 Nemško izvidniško letalo svojevrstne konstrukcije BV 141 v merilu 1:48 Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Cena letne naročnine za letnik 2013/14 je 33,75 EUR In že vključuje 9,5 % DDV. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime In priimek: Naslov: Kraj: Požtna št.: Telefon: e-pošta: Datum: Podpis: 'Naročilo mom podpisan polnoletna oseba, öe j» namitä mtedo^a o&h-a, mora namčitrtk& poty S Umom me je seznanil: Naročilnico prosimo poSIJIte na naslov: Revija TIM, Zveza za tehnl&no kulturo S (overijo, Zaloika 65,1000 Ljubljana. Lahko Jo požljete po faksu na Številko: 01/25 22 487 ali pa nam napISete elektronsko pismo na e-naslov: reviji ,llm©zotk< il. Za morebitne dodatne informacije nas pokličite na telefon: 01/4790 220. Več na www.tlm.zotfc8.8l. TIM REVUA ZA TEHNIŠKO USTVARJALNOST Nemški dvosedežnik Me262B v merilu 1:48 Velika maketa T-34/85 v merilu 1:16 Sovjetska balistična podmornica razreda typhoon v merilu 1;350 Ameriška nosilka helikopterjev USS lwo Jima v merilu 1; 700 S plovci opremljeni ameriški mornariški lovec F4F-3S wildfish v merilu 1:48 Veteran korejske vojne F-80C shooting star v merilu 1:48 Najlepši tereni za pobočno letenje UROŠ ŠOŠTARIČ Foto: B. Šoštarič, U. Šoštarič in U. Murkovič Človek je prve polete ali, bolje rečeno, prve skoke z zametki letalnih naprav izvajal na bližnjih hribčkih in manjših pobočjih, ki so z razvojem jadralnih letal postajali vse večji. Modelarji so sledili tem zgledom in tudi sami začeli svoje prve modele spuščati na manjših vzpetinah. Tako se je rojevalo letalsko modelarstvo oziroma, natančneje, pobočno letenje z modeli. Slovenija je država na sončni strani Alp, kjer se te končujejo in prehajajo v sredogorje. Večina naše države je gorata in gričevnata, zato nudi odlične pogoje za pobočno letenje z jadralnimi modeli, še posebno Julijske Alpe s številnimi prepad-nimi stenami, globokimi dolinami in širnimi razgledi omogočajo pravo alpsko pobočno letenje ob zvrhani meri adrenalina. Vremenski in termični pogoji za letenje v Alpah so zelo zahtevni in spremenljivi, kot so različni tudi tereni za letenje. Vzleti in pristanki so zahtevni in od RV-pilotovzahtevajo dobršno mero izkušenosti in sposobnosti pravilne ocene trenutne situacije. Ko Alpe preidejo v sredogorje, okolje ni več tako veličastno in tudi vremenske razmere niso več tako ostre, čeprav letenje ni več tako adrenalinsko, pa ponuja druge izzive. Vsako pobočje ima svoje značilnosti, ki omogočajo letenje oziroma jadranje ob določenih pogojih. Te značilnosti moramo sprejeti, jih opazovati in izkušnje nadgrajevati z vedno novimi spoznanji. Letenje na pobočjih je lahko termično, vetrovno ali kombinacija obeh. V tem prispevku bom predstavil tri najbolj znana in hkrati najbolj obiskana pobočja v Sloveniji, vsako s svojimi značilnostmi, pogoji za letenje, možnostmi dostopa in okolico. Sicer je pri nas več kot trideset pobočij, na katerih letijo modelarji. Nahajajo se na področju Julijskih Alp, Karavank, Kamniških Alp, na Pohoiju, na Notranjskem in Krasu, kakšnega pa bi našli tudi na Dolenjskem in v Prekmurju. Naj začnem z najvišje ležečim in najrazsežnejšim na pobočju Mangarta. Mangart je četrta najvišja gora Julijskih Alp in se nahaja na severozahodu Slovenije na meji z Italijo. Na vršno sedlo 2055 m n. m. vodi prekrasna alpska cesta, ki so jo med obema svetovnima vojnamazgradiliitalijan- Vremščica je pobočje, kjer se srečujejo modelarji iz Italije, Avstrije in Slovenije. (Foto: Uroš Murkovič) ¿t štartno mesto na Vremščici s pogledom proti Tržaškem zalivu v maju, ko so pogoji za letenje odlični. (Foto: Uroš Šoštarič) ski graditelji in je danes lepo urejena ter hkrati najvišja cesta pri nas. Mesto, kjer je mogoče leteti z modeli, leži na južnem pobočju nad dolino Koritnice na višini 1930 m n. m. V bistvu gre za manjše sedlo na severni strani mangartske ceste, oddaljeno slabih 50 višinskih metrov ter na južni strani nad prepadnimi stenami Mangarta, kjer nas do doline loči več kot tisoč metrov višinske razlike. Od majhnega parkirišča ob cesti se v petih minutah sprehodi mo do sedla. Ker je sedlo na skoraj dva tisoč metrih, je letalna sezona odvisna od prevoznosti ceste in običajno traja od sredine junija do konca septembra. Sedlo ima na vrhu manjšo ravnico, ki je lepo poraščena s travo. Na desni strani je Mali viti (1991 m n. m.), na levi pa se dviga južna stena Mangarta. Razdalja med njima je okoli 300 metrov zračne linije, kar naredi prostor še privlačnejši. Vzlet ni problematičen, Letenje na Vremščici. Desno spodaj je kraj, ki omogoča varne pristanke v še tako močnem vetru z modeli vseh velikosti. (Foto: Bernarda Šoštarič) saj se sedlo hitro prevesi v strmo steno oziroma v širši žleb, po katerem redno piha vzgornjik. Najprimernejši čas za letenje je, ko ne prevladuje noben frontalni veter in se vzgornjik ustvari s pomočjo termike. Takrat je letenje najlepše, saj so močna termična dviganja brez turbulentnega vetra prek celotnega dne. Pozno popoldne pogosto malo močneje zapiha, kar je lahko moteče pri pristanku. Taki pogoji so idealni za nastanek kumulusov (Cu) in pozneje kumulonimbusov (Cb), ki se v gorah hitro in nenadoma razvijejo ter povzročijo ploho ali nevihto. Včasih samo prekrijejo sedlo in onemogočijo letenje. Pristanek za večje modele je zahteven, saj se pristaja na zavetrni strani, kjer je teren sicer travnat, a nižje proti cesti neugodno grbinast s številnimi kamni. Modeli, ki imajo funkcijo butterfly, pa nimajo toliko težav, saj je z njimi lažje pristati na sedlu ali malo pod njim na zavetrni strani. V bližini je planinska koča, kjer ponujajo hrano, pijačo in prenočišča. Do vrha Mangarta vodi z vršnega sedla po slovenski strani ferata, tako da lahko letenje združite s pravo gorniško izkušnjo, kar je mogoče tudi drugje po bovški pokrajini, ki je znana po adrenalinskih športih. Julijske Alpe od SZ proti JZ prehajajo v sredogorje z vrhovi višine med 1000 in 1600 m n. m. To sredogoije je močno razgibano s strmimi pobočji, ki pa so večinoma gozdnata. Kljub temu se tudi tu najdejo odlični tereni za pobočno letenje z modeli. Eno od takšnih je greben Jamnik nad Kropo. Greben dolžine okoli 500 m leži na nadmorski višini 836 m in je v območju Natura 2000, kar pomeni, da je naravno okolje zaradi svoje raznovrstnosti in nedo-taknjenosti zaščiteno. Greben imenujemo tudi »Gorenjski balkon«, saj je z njega lep razgled nad dobršnim delom goratega območja Gorenjske. Na koncu grebena je cerkvica Sv. Felicijana in Primoža iz 14. stoletja, ki daje kraju še posebno privlačno podobo. Modelarji so to pobočje z odličnimi pogoji za letenje odkrili že pred več kot štiridesetimi leti. Dostopno je s ceste Kropa-Dražgoše. Tik pred vasjo Jamnik je urejeno parkirišče, kjer lahko pustite vozilo in se po ravnem grebenu odpravite do pobočja. Greben je ozek s strmini travnatimi pobočji, ki se na južni strani iztečejo v kratko dolinico, ki tvori pravi kotel za nastanek termike. Prav zaradi tega je Jamnik predvsem termično pobočje, ki omogoča letenje v termičnih vzgornjikih in ne toliko jadranja na vetru. Znan je tudi po odlični poletni večerni termiki, ko po zahodu sonca segreti gozd začne oddajati čez dan nakopičeno toploto. Ker je južno pobočje strmo, severno pa skoraj do vrha poraslo z gozdom, ni veliko primernega prostora za pristanke. Po vrhu grebena gre kolovoz, tako da je edino mesto za pristajanje majhen ravninski del na vrtiu južnega pobočja. Zato je priporočljiva velikost modelov z razpetino do 4,5 m in s funkcijo butterfly. Za pobočje skrbi Alpski modelarski klub iz bližnjega Kranja, katerega člani so za modelarje uredili mesto s klopema in mizo, informativno tablo in vremensko postajo (031/861 082). Vremenska postaja prek mobilnega omrežja sporoča klicatelju smer, hitrost in sunke vetra ter temperaturo zraka.Ti podatki omogočajo modelarju, da se lažje odloči za letenje in izbere model, ki bo ta dan najprimernejši. Na Jamniku je letenje mogoče celo leto, tudi pozimi, ko sneg hitro splazi in se stopi na južnih pobočjih ter se ustvarijo pogoji za zimsko termiko, ki traja uro ali dve. Sredogorje proti JZ prehaja v kraški oziroma dinarski svet. Tu sta pokrajini Notranjska in Kras, kjer je nekaj odličnih pobočji za letenje kot tudi turističnih znamenitosti, kakršni sta Postojnska jama in škocjanske jame. To je tudi dežela pršuta, kar pomeni, da je vetrovna. Najbolj znano pobočje je Vremščica nad Divačo blizu avtoceste Ljubljana-Koper, ki pelje proti morju. Vremščica je raztegnjen hrib z nadmorsko višino 1027 m, prostranimi položnimi travnatimi pobočji na južni strani, ki jih prekinjajo zaplate borovega gozda. Ker smo na Krasu, je tu doma »burja«, severni veter, ki je zelo močen in piha v sunkih, a ne pomaga pri pobočnemu letenju, predvsem zato, ker na severni strani ni veliko primernih mest za letenje. Mesto za letenje je na 870 m n. m. in je obrnjeno proti jugozahodu, kjer so širni travniki, ki so nižje posejani s posamičnimi kamni in borovimi gozdički. Avto pustimo ob makadamski cesti na severni strani in se do vrha sprehodimo po poljski poti, za kar potrebujemo dobrih pet minut. Na vrhu se nam odpre čudovit pogled na Kraško planoto ter Tržaški zaliv. Pogled ob lepem vremenu seže do Benetk, Julijskih Alp ter Dolomitov. Vrh je položen in prostran. Teren omogoča letenje z največjimi modeli, saj je vzlet mogoč na več načinov, vremenski pogoji nudijo dovolj dinamičnega vetra, ki se prepleta z močno termiko, pristanek pa ni problematičen, saj je mesto za pristanek velik travnik, ki je precej položen in obrnjen proti vetru. Vremščica je predvsem vetrni hrib, saj so najboljši pogoji ob jugozahodnem vetru, ki doseže hitrost tudi do 15-20 m/s in omogoča mirno letenje na laminamem zračnem toku. Ti pogoji se pojavijo pred prihodom frontalne motnje z jugozahoda, ki pa so v sončnem vremenu dodatno nadgrajeni z močno termiko. Ob drugih vetrovih letenje ni tako zanesljivo. Letalna sezona je vse leto, le da so v zimskem času lahko ovira snežni zameti in mrzel veter. Na tem terenu se srečujejo modelarji iz Italije, Avstrije in Slovenije ter čez dan uživajo v dinamičnem letenju, ki se konča s poznim popoldanskim letenjem, ki ga omogoča mirna termika, in uživajo v sončnem zahodu nad Tržaškim zalivom. Iz navedenega lahko razberete, da je Vremščica pobočje z odličnimi pogoji za letenje z vsemi vrstami modelov in še boljšim mestom za pristanek, enim od najboljših, kar sem jih preizkusil. Okolica hkrati ponuja veliko možnosti za krajše izlete ali celo obisk slovenske obale. Sprehodili smo se prek najbolj priljubljenih slovenskih terenov za pobočno letenje. Seveda jih je še več, ki so prav tako zanimivi za letenje, a o njih kdaj drugič. Ob pojavu sodobnih električnih pogonov in drugih modelarskih zvrsti je pobočno letenje malce zamrio, a upajmo, da nam ga s skupno močjo uspe obuditi. Dobrodošli na pobočjih na sončni strani Alp. Več informacij dobite na info@aerazaprega.si. Jamnik s strmim južnim pobočjem, srednjeveško cerkvico in prostorom za modelarje, opremljenim z vremensko postajo (Foto: Bernarda Šoštarič) Sedlo, ki omogoča letenje na Mangartu. V ozadju je Vršno sedlo z najvišje ležečo cesto v Sloveniji (2055 m n. m.). Na sliki je vzlet DG1000,5m, v idealnih avgustovskih razmerah. (Foto: Bernarda Šoštarič) Letali soko 522 v muzejski zbirki (2. del) TOMAŽ PERME WKKSSW' - ' 'ff r IB'' V~ J* " • r - .'/ fl •■'.•• fS *L ~*r «?. - J™; f '"r ' 'v iif ' i» jfr- far * ItBS 'i^Bff^. ' BP ■C JMBWr.:/ j/ - . . * t. Av - .. j« J ■p--' f ^^^^^ ¡j., • . • • — ' Spodnja stran levega krila s serijsko številko in oluščeno modro barvo razkriva bele sledove, kjer je bil za potrebe snemanja naslikan nemški križ. Vse kaže, da je bil križ po snemanju prekrit z zeleno barvo. (Foto: Andrej Kogovšek) Primeri ohranjanja letalske dediščine v drugih državah Na žalost se danes zgornji barvni sloj lušči in letalo zato ne kaže najlepše podobe. A je to pravzaprav sploh pomembno? V letalskih muzejih običajno vidimo brezhibno urejena letala, v celoti restavrirane eksponate. Letalski muzeji so zaradi privlačnosti vznikali skoraj v vsaki državi in mnogo jih je tudi v zasebni lasti. Do zanimivih eksponatov je bilo razmeroma lahko priti in prav v primeru vojaških letal jih je po koncu druge svetovne vojne veliko končalo v rokah zasebnikov. Večinoma so ta letala lastniki pobarvali v barvne sheme, ki niso spominjale na opleske iz časa njihove uporabe v vojaških službah. Ko so dokončno odslužila svojo aktivno življenjsko dobo pri zasebnikih, so jih veliko postavili v različne muzejske zbirke, kjer so jim poskušali z barvanjem spet vrniti trenutek njihove največje slave. Zato so vsa ta letala v muzejih videti tot nova. Nekaterim muzejem je vendarle uspelo ohraniti eksponate tako, da jih niso spreminjali ali vanje kakor koli posegali. Lepa primera originalno ohranjenih letal tako najdemo v avstralskem War Memorial Museumu v Canberri, kjer hranijo edina originalno obarvana Me-109G6 U4 R3 s serijsko številko 163824 in Me-262A-2a s serijsko številko 500200. Na pogled nista najlepša, a zaradi svoje izjemnosti predstavljata za strokovnjake eksponat neprecenljive vrednosti, kjer je mogoče poleg letala preučevati tudi originalne barve in barvno shemo, kar se je pri drugih eksponatih ob prebarvanju povsem izgubilo. Število takih eksponatov zdaj v letalskih muzejih narašča, a le v primeru novejših tipov letal. Pomembnejšim starejšim letalom zaradi nestrokovnih posegov in stanja, v katerem so jih dobivali, žal ni več mogoče vrniti izvirne podobe v originalnih barvah. Danes v muzejih restavrirajo večinoma le še letala, ki so v izredno slabem stanju in jih drugače ni več mogoče ohraniti in predstaviti v muzejih. Veliko izjemnih eksponatov, ki jih zaradi estetskih razlogov ali drugih pomanjkljivosti ne morejo pokazati Pogled na sprednje noge podvozja nam prav tako razkriva dve različni modri barvi na spodnjih površinah letala. Na spodnjem robu kolesnih pokrovov je zapisana številka XVII/129, katere pomen še ni znan. (Foto: Tomaž Perme) in ali restavrirati, muzeji hranijo v depojih, kjer jih vzdržujejo v originalnem stanju in so na voljo strokovnjakom za proučevanje. Letali soko 522 v muzeju in njuna morebitna usoda Upamo lahko le, da se bo strokovna ekipa, ki bo vodila pripravo letala sol«) 522 dela lotila previdno in skladno s strokovni- Znak letalskega remontnega centra VTRZ Beograd z letališča Batajnica (Foto: Tomaž Perme) Pogled v notranjost kolesnih prostorov priča, da gre za en skupen kolesni prostor. Za sprednjo požarno steno je vidna dobro ohranjena in nepoškodovana usnjena manšeta, ki preprečuje dostop umazaniji v notranjost letala. (Foto: Tomaž Perme) mi merili, kakršna veljajo danes v muzejski stroki. Le tako bo letalo zaščitila in ohranila v čim bolj pristnem stanju, da bo na tak način pripravljeno kot čim bolj verodostojen muzejski eksponat, postavljen na ogled tako obiskovalcem kot tudi strokovnjakom. Prav tako si želimo, da bo tudi letalo soko 522 s števil to 60162 končno prišlo na vrsto za restavriranje, vsaj do te mere, da bi ustavili propadanje letala. Stroški za to seveda niso majhni. Popraviti bi bilo treba kabino, na novo napeti platno na krmilne površine, letalo zaščititi pred korozijo, ga znova pobarvati in seveda zaščititi pred vremenskimi vplivi. V nasprotnem primeru bo letalo še naprej počasi, a vztrajno propadalo. Ena od možnosti, če ga ne bi bilo več mogoče rešiti pred propadanjem, je priprava eksponata v šolske namene, za kar bi mu lahko sneli oplate in obiskovalcem prikazali notranjo zgradbo in konstrukcijo, kot to pogosto vidimo v večjih tujih muzejih. Čeprav je letalo v slabem stanju, še zdaleč ni to tako kritično, da se ga ne bi dalo restavrirati. V tem primeru seveda ne bo originalno v vsaki podrobnosti. Kako je to videti, če se navdušenci lotijo dela in se potrudijo pri obnovi letala, priča primer obnove letala soko 522, ki ga ima v lasti Dragutin Terihaj iz Samobora na sosednjem Hrvaškem. Več let trajajoča obnova počasi in vztrajno prihaja v zaključno fazo, čeprav je delo naporno in seveda tudi ni poceni. Terihaj namerava letalo spet vrniti v leteče stanje. Verjetno se bo v bližnji prihodnosti tudi v Srbiji začela obnova primerka letala soko 522, ki ga prav tako v leteče stanje namerava vrniti Mario Hrelja, lastnik celo dveh letal tega tipa. Želja posameznikov po obnovi priča o pomembnosti in priljubljenosti tega letala. Kjer je volja, se najde tudi pot in, kot sem že dejal, nobeno od še ohranjenih letal sol«) 522 ni ohranjeno v tako izvirnem stanju kot prav letalo našega Vojaškega muzeja s serijsko številko 60123. Eden od najbolj zanimivih projektov restavriranja letala v njegovo izvirno barvno shemo so opravili v Fleet Air Arm Museumu vYeoviltonu v Veliki Britaniji. Skupina strokovnjakov je z letala corsair KD431 tri leta luščila sloj za slojem barve, vse dokler se niso z muko dokopali do originalnega videza, kakršnega je imelo letalo v času druge svetovne vojne, ko je prišlo iz tovarne. (Foto: Alan Wilson, Wikipedia Commons) Primer muzejskega letala brezoplatF-86Hsabre hog iz nacionalnega muzeja ameriškega vojaškega letalstva iz Yeoviltona, ZDA. Obiskovalci ob pogledu na tak eksponat lahko spoznajo, kako je skonstruirano letalo in kako so vgrajeni sistemi. Tak eksponat je odličen pokazatelj tehnologije gradnje letala. (Foto: Greg Hume, Wikipedia) Me-262A-2a s serijsko številko 500200 v Australian War Memorial Museumu v Canberri je prav tako edino letalo tega tipa, kije ohranjeno v izvirni podobi. Na letalu se vidijo obrabljena mesta, ki so nastala med uporabo v vojnem času. Na nosu je opazna izbrisana številka200 in sledovi plasti različnih barvnih opleskov. (Foto: Universal Nation, Wikipedia) Me-109G-6 U4 R3 s serijsko številko 163824 iz Australian War Memorial Museuma v Canberri je edino letalo te vrste, ki si ga lahko ogledate v originalni barvni shemi, v kakršni je bilo leta 1945 po končani drugi svetovni vojni, ko so ga zaplenili Nemcem. (Foto: Universal Nation, Wikipedia) Označevanje letal soko 522 vTrenažni eskadriliji v Ljubljani Letala soko 522 je uporabljala tudi Trenažna eskadrilja v Ljubljani. Enota, namenjena usposabljanju in vzdrževanju naleta rezervnih vojaških pilotov, je bila uradno ustanovljena leta 1962. Njeno domovanje je bilo na letališču Polje pri Ljubljani. Letala soko 522 je enota uporabljala od leta 1969 do svoje ukinitve. Posebnost letal Trenažne eskadrilje je bil na boku narisan logotip TE Ljubljana. Takih oznak ni imela nobena druga enota v nekdanji Jugoslaviji in predstavlja edinstveno označbo letal. Vse ostale vojaške enote in enote, namenjene urjenju rezervnih vojaških pilotov, so bile navzven poenotene in brez vsakršnih oznak, ki bi kazale na kraj, kjer so bile nastanjene. Kot primer, kako so bila pobarvana letala soko 522 v sorodnih enotah, tokrat predstavljamo risbo letala soko 522 s serijsko številko 60165 trenažne eskadrilje, ki je bila nastanjena v Tuzli. Risbo je napravil Mirko Božič, ki je tudi sam letel na letalih soko 522 v šoli rezervnih vojaških pilotov, leta 1975 (ŠROA, XXVI. »klasa«). Kdo je avtor logotipa TE Ljubljana, ni znano, simbol pa se je prvič na letalih aero 3, ki jih je enota uporabljala pred prešolanjem na letala soko 522. Logotip so na letalih uporabljali v dveh oblikah. Obe sta predstavljeni na barvnih profilih. V času, ko je enota uporabljala letala soko 522, je skozi enoto prešlo veliko letal, katerih serijske številke bo treba še natančneje raziskati. Tisti, ki ga zanima kaj več oTrenažni eskadrilji v Ljubljani, si lahko prebere prvi prispevek o letalu soko 522 avtorja Marka Malca v 6. številki Tirna letošnjega letnika in v posebni številki Revije Obramba z naslovom 40 let TE, ki je izšla pri založbi Defensor, julija 2012. Tudi to številko je uredil in besedilo zanjo napisal Marko Malec s pomočjo nekdanjega pilota te enote, Janeza Oblaka. Risal: Mirko Božič rnwm Letalo soko 522 s serijsko številko 60178 na letališču Cerklje ob Krki, kamor se je enota TE preselila v času urjenja v uporabi bojnih sredstev na poligonu Paka. Letala soko 522 Trenažne enote so imela znak le na levi strani. Na desnem boku so vidne sledi saj iz izpuhov motorja. Pod letalom je videti cementno avio bombo, pod krilom pa obešeno šolsko raketo. Pilot Janez Oblak, ki stoji pred letalom, je oblečen v temno moder letalski kombinezon, ob sebi pa ima letalsko čelado PK-07, ki so jo po ameriški licenci izdelovali v ljubljanskem Libisu. Pred nogami ima prislonjeno reševalno padalo, ki ga je pilot ob vstopu v letalo namestil na dno sedeža. Fotogrami iz 8-mm filma, ki ga je posnel pilot Trenažne eskadrilje Miha Kos med skupinskim letom Trenažne eskadrilje nad Ljubljano avgusta 1970. V filmu je mogoče videti, kakšno je bilo letališče Polje v Ljubljani in celotno enoto med urjenjem v skupinskem letenju. Podoben film o letenju z letali soko 522 Trenažne eskadrilje je posnel tudi pilot Andrej Bratož na Ptuju junija 1971. Oba filma predstavljata izjemen dokument o tej nekdanji enoti. Letalo soko 522 s serijsko številko 60141 na murskosoboškem letališču Rakičan leta 1972. Letalo je pobarvano v standardno kamuflažno barvo, zgornji pokrov kapotaža motorja pa ima na robovih sledove rumene barve. Po vsej verjetnosti je ta pokrov ostal nepobarvan po enem od snemanj velikih filmskih spektaklov, v katerem je letalo upodabljalo letalo nemške Luftwaffe. (Foto arhiv Andreja Kogovška) Letalo soko 522 s serijsko številko 60141. Znak enote je lepo viden na levem boku letala. (Foto arhiv Andreja Kogovška) RV-model letala soko 522 SAŠO KRAŠOVEC Pred vami je načrt za RV-polmaketo jugoslovanskega vojaškega letala v merilu 1 : 6. Model je namenjen modelaijem z izkušnjami pri gradnji in pilotiranju motornih letalskih modelov. Z RV-napravo krmilite smerno in višinsko krmilo, nagibna krilca, plin in odpiranje podvozja, lahko pa tudi zakrilca. Model poganja modelarski letalski motorček z notranjim zgorevanjem s prostornino 10 do 15 cm3. Načrt v prilogi je narisan v merilu 1 : 8, zahtevnejši deli pa v merilu 1 :2. Ker je model namenjen izkušenim modelaijem, bo potek gradnje opisan bolj poenostavljeno. Krilo Krilo je iz stiropora, prekrito z balzo in ima spredaj balzovo letvico debeline 10 mm. Za rezanje stiropora si pripravite tri šablonska rebra K1, K2 in K3 iz vitro-plasta ali vezane plošče 2 mm. S pomočjo šablon izrežite vse štiri segmente kril in površino rahlo suho obrusite z vodo-brusilnim papirjem. Iz lahke balze debeline 2 mm pripravite oplate krila. V predelu ob stikih delov krila (V-lom) balzo na notranji strani okrepite s pasom steklene tkanine s površinsko maso 90 g/m2 širine 100 mm in razredčeno epoksidno smolo (na zgornji in spodnji strani krila). Oplate na tanko premažite z epoksidno smolo in jih s pomočjo stiskalnice ali s postopkom vaku-umiranja prilepite na jedro iz stiropora. Ker sta servomehanizma za pogon nagibnih krilc vgrajena v krilo, je treba zanju v stiroporno jedro prej vstaviti priključne žice. če boste izdelali tudi zakrilca, v krilo vstavite še žice za dodatni servomeha-nizem. Ko se epoksidna smola strdi, segmente krila obrežite ter nanje prilepite sprednjo letvico in zaključka kril iz balze. Vse štiri dele krila obrusite (glej prereze K1, K2 in K3). Stične ploskve delov krila poševno zbrusite tako, da dobite pravilen V-lom krila, ko jih sestavite (glej načrt). Opozorilo: pri srednjih segmentih je treba pred lepljenjem oplat prilagoditi obliko krila, tako da dolepimo stiropor. Letalo je imelo krila v predelu trupa razširjena, da sta bila lahko na tem mestu izvedena prostora za spravilo koles (glej slike). Na sprednji tretjini krila v predelu loma kril izrežite utor in vanj vlepite nosilec oziroma ojačitev spoja krilnih polovic, ki ga izdelate iz vezane plošče debeline 5 mm. Segmente krila zlepite. Čez spoj na zgornji in spodnji strani krila nalaminirajte pasova steklene tkanine (90 g/m2), prepojene z epoksidno smolo. Na spodnjo stran, kjer bosta privita plastična vijaka in matici za pritrditev kril (komplet za pritrditev), prilepite še ojačitev iz vezane plošče 2 mm, spredaj pa dva zatiča iz bukovega lesa 0 10 mm. V ta namen uporabite gladko leseno palico za moznike, kakršni se uporabljajo za sestavljanje pohištva. Z ostrim modelarskim nožem izrežite nagibna krilca in še dodatni del, da boste lahko tja prilepili še letev pred nagibnimi krilci. Za pritrditev krilc izdelajte nosilce iz 1 mm debele duraluminijeve pločevine. Sprednji nosilni del, ki bo vlepljen v krilo, sestavite iz treh plasti. Srednja naj bo v območju pregiba krajša, tako da se bo lahko del, ki bo prilepljen na krilce, pravilno in tekoče premikal. V krilca pa bo prilepljen enojni nosilec iz duraluminija. Spoje izdelate z vijaki. Glavne nosilce krilc morate trdno vlepiti v krilo, sicer lahko krilca kaj hitro odpadejo. Predlagam, da na mestu vpetja vstavite košček balze. V krilo na mestu, kjer je odrezano zakrilce, vlepite ploščico balze debeline 5 mm, da zakrijete stiroporno jedro, obenem pa okrepite krilo. V krilu izrežite še odprtine za ležišča servomehanizmov, povezavo servomehanizma s krilcem pa izdelate s pomočjo trde 0 2 mm žice. Iz tako narejenih kril izrežite odprtini za spravilo podvozja. Vpetje prilagodite mehanizmu za spravilo, ki ga nameravate uporabiti. Iz bukovega lesa, na primer iz lesene palice za moznik, okroglo zbrusite pitotovo cev in strojnici ter vse skupaj vlepite v krilo. Celotno krilo prekrij-te s tankim japonskim papiijem in nitrola-kom, če tega nimate, pa z razredčeno epoksidno smolo. Višinski in smerni stabilizator Višinski in smerni stabilizator izdelate na popolnoma enak način kot krilo. Za jedro predlagam, da uporabite stirodur, ki je trši, obdeluje pa se enako kot stiropor. Zaradi gostejše strukture materiala se manjši in tanjši kosi mnogo lepše izdelajo. Trup Zaradi boljše preglednosti konstrukcije trupa in izkoristka prostora grafičnih prilog so na mestih reber narisani prerezi skozi trup (v merilu 1:2). Glede na obliko lahko trup izdelate na dva načina. Pri prvem trup izrežete oziroma oblikujete iz stiropora in čezenj nanesete epoksidni laminat (delate levo in desno polovico trupa). Nato stiropor Zakrilca na spodnji strani krila letala soko 522 segajo čez celotno širino centroplana in se enostavno spuščajo in dvigajo na eni osi. Fotografijo je posredoval Živko Gospič odstranite, vstavite lesena ojačitvena rebra in polovici spojite. Lahko pa izdelate klasično leseno konstrukcijo trupa z rebri in jo prekrijete z balzovimi oplatami. V tako izdelan trup vlepite višinski in smerni stabilizator. Pokrov motorja prav tako izdelajte z brušenjem stiropora, čezenj položite epoksidni laminat debeline približno 2 mm ter vse lepo in gladko vodno obrusite. V pomoč naj vam bodo prerezi 1, 2 in 3 ter slike letala. Stiroporno jedro odstranite, pokrov pa prilagodite nosilcu motorja in seveda vrsti motorja. Pri lesenem trupu se ta zadaj konča z zaključkom, ki ga izdelate iz kosa balze ali na enak način kot pokrov motorja. Celoten trup v leseni izvedbi prekrijte s tankim japonskim papirjem in nitrolakom (ali razredčeno epoksidno smolo). Za zasteklitev kabine je treba izdelati model, čez katerega razvlečete segreto tanko akrilno steklo debeline 1,5 mm. Notranjost kabine (na trupu) pobarvajte temno sivo in čeznjo prilepite zasteklitev kabine. Namesto prozorne zasteklitve lahko kabino izdelate na enak način kot pokrov motorja, stiropora pa v tem primeru ni treba odstraniti. Motor in RV-naprava Model je predviden za pogon z modelarskim motorčkom z notranjim zgorevanjem s prostornino 10 do 15 cm3. Motor pritrdite na standardni nosilec, vse skupaj pa na rebro 3, oziroma vse skupaj prilagodite velikosti motoija. Motor naj bo nagnjen za 2° navzdol in 1,5° v desno. Model ima krmiljene smer, višino in plin v trupu ter nagib in spravilo koles v krilih (lahko tudi zakrilca). Rezervoar za gorivo in komponente RV-naprave v modelu razporedite tako, da bo čim ugodneje za prilagoditev položaja težišča. Servomehanizmi morajo biti kakovostni, prav tako tudi njihova povezava s premičnimi krilci, saj bo od tega v veliki meri odvisna usoda modela. Barvanje Vse zunanje lesene površine modela prekrijte s tankim japonskim papirjem in nitrolakom (ali razredčeno epoksidno smolo) ter jih obrusie. Na gladko površino nanesite ustrezne akrilne barve. Če se odločite za barvanje v maskirni shemi, je najlažje, da v ta namen uporabite make-tarske barve. Pobarvan model nazadnje prelakirate še s prozornim lakom, obstoj- nim na gorivo. Pri izbiri maskirne barvne sheme, barv in oznak za polmaketo letala soko 522 vam bodo v pomoč doslej objavljeni prispevki v reviji TIM. Spuščanje Težišče modela mora biti na mestu, kot je predvideno na načrtu, prav tako mora tudi motor brezhibno delovati v različnih legah modela, pa tudi modelar mora imeti dovolj izkušenj in znanja letenja z RV-modeli. Pri izdelavi in spuščanju vam želim obilo uspeha. Obnovljena sedeža z mehanizmom za njuno spuščanje in dviganje v kabini ter platnene vezi z obnovljenim okovjem, s katerimi se je pilot pripel na svoje delovno mesto. Sedež v letalu soko 522je oblikovan kot školjka, na dno katere je pilot namestil padalo in na njem sedel. Fotografijo je posredoval Živko Gospič Cevna rešetka trupa razkriva notranjo konstrukcijo letala, Na rešetko so bile na zunanji strani pritrjene oplate letala, v notranjosti pa vsi sistemi in kabina za pilota. Fotografijo je posredoval Živko Gospič Dragutin Terihaj v Samoboru na Hrvaškem že nekaj let obnavlja letalo soko 522 s serijsko števili«) 60206 v leteče stanje. Taka ws2a obnove zahteva popolnoma drugačen pristop pri obnovi in zajema celovito prenovo vsakega sklopa letala posebej. Za razliko od na našega soka 522s števili«) 60123, pri katerem je treba ohraniti avtentičnost letala, je pri obnovi v leteče stanje vse podrejeno varnosti. Na sliki je videti v celoti obnovljen zvezdasti motor pratt & whitney R-1340-AN-1 wasp pred vgradnjo v letalo. Fotografijo je posredoval Živko Gospič Motor R- 1340-AN-1 wasp, slikan z levega boka, po vgradnji v letalo. Na sliki se vidijo nosilci motorja in kompleksno ukrivljene izpušne cevi iz vsakega posameznega valja. Za motorjem zgoraj je rumeno pobarvana posoda za gorivo. Vse napeljave so narejene na novo z novimi materiali, kakršni so danes na voljo. Fotografijo je posredoval Živko Gospič Na notranji strani glavne noge podvozja se lepo vidi hidravlični valj, ki pomaga dvigati nogo v kolesni prostor in jo spuščati iz njega. Fotografijo je posredoval Živko Gospič Model motornega čolna G 560 IZTOK SEVER Počitnice so pred durmi in model hitrega RV-čolna bo kot nalašč za zabavo in ustvarjalno preživljanje prostega časa. Zanj ne potrebujete veliko materiala, saj ga lahko izdelate iz materiala, ki je ostal od gradnje kakšnega drugega modela. Glavni izdatek bo šel tako le za RV-opremo, pa tudi tu lahko prihranite in posežete po cenejših komponentah. Načrt modela je narisan v merilu 1 :2. Za izdelavo sestavnih delov potrebujemo topolovo vezano ploščo in nekaj smrekovih letvic s presekom 3x3 mm in 5x3 mm. Načrt prefotokopiramo in ga dvakrat povečamo v merilo 1:1. Risbe sestavnih delov prenesemo oz. prerišemo na vezano ploščo, izžagamo ter obdelamo z brušenjem in že lahko začnemo sestavljanje. Najprej na gredelj prilepimo elementa 2 in 3 (sliki 1 in 2). Ko se lepilo posuši, v gredelj med deloma 2 in 3 izvrtamo poševno iz-vrtino za nosilno cev pogonske gredi in nosilno cev krmila. Nato vsa rebra razen zrcala prilepimo na gredelj, kot prikazujeta sliki 3 in 4. Sestavimo še levi in desni vzdolžni rob z nosilcem motorja (sliki 5 in 6) in tako sestavljen sklop prilepimo v za to predvidene utore na rebrih (slika 7). Zdaj lahko prilepimo tudi zadnje rebro oz. zrcalo (slika 8). Na sliki 9 vidimo robove, ki jih bomo, ko se lepilo posuši, odstranili, da nas ne bodo ovirali pri montaži motorja in akumulatorjev. Kal«) so v utore na rebrih razporejene smrekove letvice, ki nam bodo v pomoč pri lepljenju oplat trupa, prikazuje slika 10. V prostor pred sprednjim rebrom R1 prilepimo kos debelejše balze in ga po obliki rebra obrusimo v predvideno obliko premca. Nato sestavimo še pokrov palube (sliki 11 in 12). Ko smo vse to postorili, se lotimo prekrivanja trupa in pokrova palube ter barvanja modela. Na koncu vgradimo pogonski elektromotor (slika 10) in po želji še vse ostale komponente naprave za radijsko vodenje. Upam, da boste med počitnicami čim več časa preživeli ob vodi in uživali v vožnji z novim RV-modelom motornega čolna G 560. Za dodatne informacije mi lahko pišete na e-naslov modeli.iztok@ gmail.com. Seznam elementov za model motornega čolna RC/G 560 Zap št. Kosov Opomba Element Material Mere 1 1 vzdolžna kobilica (gredelj) VP 4 mm 2 2 L+D vzdolžna ojačitev gredlja (sredinska) VP 4 mm 3 2 L+D vzdolžna ojačitev gredlja (zadnja) VP 4 mm 4 2 L+D vzdolžni rob za namestitev pokrova VP 4 mm 5 2 L+D vzdolžni rob pokrova VP 4 mm 6 2 L+D sprednji in zadnji del pokrova VP 4 mm 7 1 dno kaljuže VP 4 mm 8 1 zgornji del pokrova VP 4 mm 9 1 nosilec motorja VP 4 mm 10 L+D stransko rebro za pokrov palube VP 4 mm R1 1 sprednje rebro VP 4 mm R2 1 drugo rebro VP 4 mm R3 1 tretje rebro VP 4 mm R4 1 četrto rebro VP 4 mm R5 1 peto rebro VP 4 mm R6 1 šesto rebro VP 4 mm IZTOK SEVER Za zaključek niza prispevkov o gradnji modela gliserja chris craft sedan cruiser 31 si oglejmo, kako so potekala zaključna dela oziroma vgradnja pogona in splovitev modela. Za pogon sem uporabil dva notranje vrteča se brezkrtačna motorja 50 A 2900 kV z vodnim hlajenjem in propelerja s premerom 33 mm. Na spodnji levi sliki je prikazana namestitev obeh motorjev in krmilnikov hitrosti. Na preostalih slikah se vidi že skoraj povsem dokončan model. Za lepši videz plovila sem na palubno ploščo prilepil furnir in ga prebarval z lužilom v barvi mahagonija. Palubo sem malo poenostavil, enako sem storil tudi pri vseh elementih kabine, razen pri strehi. Ce- loten model sem prelakiral s sijočim lakom in ga zloščil do visokega sijaja. Zasteklitev oken kabine sem izdelal iz akrilnega stekla in jo lahko naredim tudi za vse tiste, ki bi to želeli. Palubo bi sicer veljalo prekriti z letvicami, vendar mi čas tega ni dopuščal. Upam, da so bo kdo izmed vas tega lotil na takšen način. Tako prekrita paluba bo še lepša in bolj podobna izvirniku. Seveda lahko to naredite tudi nekoliko po svoje in se prepustite domišljiji. Vsak model bo tako po svoje edinstven. Pravila ni, vendar je pri gradnji makete treba ravnati tako, da bo čim bolj podobna originalu. Upam, da vas ni malo ljubiteljev ladijskega modelarstva, ki ste se lotili tega projekta, in vam gradnja ne povzroča veliko preglavic. Če pa je še kdo, ki bi ta model rad izdelal in mu rezljanje elementov, ki jih ni tako malo (105 kosov), ne gre preveč dobro od rok, lahko še vedno naroči sestavne dele, izrezane na CNC-stroju na naslovu modeli.iztok® gmail.com. Elementi so izrezani iz 4 mm debele topolove vezane plošče. Čeprav boste dobili že izdelane sestavne dele, bo modelarskega dela še precej in lahko se boste pohvalili, da ste model naredili popolnoma sami. Plovnost modela je odlična, kar se je pokazalo že v prvem poskusu. Za krstno plovbo nisem imel ustreznih celic Li-po, zato sem namesto teh v trup namestil deset celic Ni-MH 3000 mA. Elektromotorja tudi s tem napajanjem odločno poženeta model, ki se takoj dvigne iz vode, lepo zdrsi, se naglo odziva na povelja in se že pri majhnih odklonih krmila ustrezno nagne ter krene v želeno smer. Za zaključek toliko. Želim vam lepo poletje in ustvarjalne počitnice, za prihodnji letnik revije pa vam lahko obljubim še kaj zanimivega iz sveta ladijskih modelov. Chris craft sedan cruiser 31 (6. del) Nike-ASP - ameriška sondažna raketa JOŽE ČUDEN Medtem ko je v ZDA zvezna agencija za aeronavtične raziskave NACA za atmosferske raziskave izstreljevala pretežno sondažne rakete tipa nike-cajun, je pomorski raziskovalni laboratorij (NRL) uporabljal zanesljivo pogonsko raketo nike v kombinaciji s sondažno raketo ASP v drugi stopnji kot nadomestek za priljubljeno mornariško raketo deacon. Podjetje Cooper Develop-ment je poleg kombinacij nike-deacon in nike-cajun zasnovalo dvostopenjsko raketo nike-ASP (imenovano tudi ASPAN - ASP in Nike). Najpomembnejša naloga raket nike-ASP pri NRL je bila, da so v mednarodnem geofizikalnem letu (MG L) z njimi izstreljevali znanstvene naprave, namenjene proučevanju Sončeve aktivnosti ter rentgenskega in ultravijoličnega sevanja. S tem v zvezi so na otoku San Nicolas v Kaliforniji izvedli sklop izstrelitev raket nike-deacon in nike-ASP Raziskovalci NRL so se ob tej priložnosti povezali z astronomi, ki so opazovali Sonce na observatoriju Mt. VVilson, in skupaj izvajali izstrelitve raket ob prvih zaznavah izbruhov na Sončevem površju. S tem je NRL izčrpal vsa finančna sredstva, predvidena za raziskave v MGL. Naslednji projekt, ki si ga je želel izpeljati znanstvenik Herbert Friedman, je predvideval izstrelitev šestih raket nike-ASP s krova ladje med popolnim Sončevim mrkom, vendar za to ni bilo denarja. Ko pa je Sovjetska zveza 4. oktobra 1957 izstrelila prvi umetni satelit Sputnik, je vesolje naenkrat postalo nacionalna prioriteta. Ameriška mornarica je tedaj nemudoma napotila raketne strokovnjake NRL na južnotihooceansko odpravo. Za poskus so izbrali ladjo USS Point Defiance, ki naj bi odpeljala osem raket nike-ASP v bližino otoka Danger v južnem Tijem oceanu. Posadi» je na predvideno mesto priplula sedem tednov pred dogodkom, da bi astronomi imeli še dovolj časa za postavitev observatorija na otoku Puka Puka. Medtem ko so mornariški gradbinci delali na kopnem, so raketni strokovnjaki NRL izvedli dve preizkusni izstrelitvi, s katerima so pridobili podatke o rentgenskem sevanju v normalnih okoliščinah. V pričakovanju Sončevega mrka so člani odprave imeli dovolj časa tudi za prostočasne dejavnosti in brezkončno gledanje filmov. Prav to je raketarje spodbudilo, da so svoje projektile za zabavo poslikali z različnimi filmskimi imeni in izreki. 12. oktobra 1958 je Lunina senca končno začela prečkati otok Puka Puka, vendar oblaki nad otokom astronomom niso dopuščali opazovanja Sončevega mrka. Povsem nasprotno pa je bilo nebo nad ladjo Point Defiance jasno, vendar se je raketna posadka soočila z drugačnimi težavami. Šest raket na krovu, vsaka s svojim vzdevkom, je bilo nameščenih na rampah, ki so bile med seboj oddaljene le šest metrov. Raketarji so bili prepričani, da izstrelitve posameznih raket ne bi smele poškodovati ostalih v neposredni bližini ali v primeru eksplozije motorja katere od raket povzročiti poškodb ali celo potopitev ladje. Ko je Luna začela zakrivati Sonce, je poletela prva raketa. Izpuh raketnega motorja je pregnal mornarje v varne kotičke na ladji, raketa pa je ponesla koristni tovor visoko nad plasti ozračja. Druga raketa je nosila rdeče poslikan napis »Tondelayo«, kot je bilo ime neki hollywoodski južnomorski zapeljivki. Deset minut po prvi izstrelitvi je bila tudi »Tondelayo« na poti uspešne Sončeve opazovalne odprave. V naslednjih desetih Rakete nike-ASP na krovu ladje Point Defiance, sprednja ima Izstrelitev rakete z nazivom Miss Fire je uspela šele v drugem naziv Rose Mary (let NN8.63F) poskusu, naslednji dan 13. oktobra 1958. Foto: NASA Zoran Pelagic in Rudi Hodžič pripravljata na štart maketo nike-ASP. minutah sta sledili izstrelitvi še dveh raket, nato se je nebo stemnilo. Ob pritisku na gumb štarterja pete rakete pa se ni zgodilo nič. Don Brousseau, strokovnjak za elektroniko, je menil, da se je zaradi prejšnjih izstrelitev zgolj zrahljal električni priključek na raketi, zato je splezal na lansirno rampo nad stabilizatorjem z napisom oz. nazivom te rakete - »Miss Fire« ter pregledal in stisnil konektor, vendar se tudi ob vnovičnem poskusu vžiga motorja ni zgodilo nič. Luna seveda ni čakala in Friedman se je odločil za izstrelitev naslednje rakete, ki pa tudi ni bila uspešna. Brousseau je odhitel do rakete in preveril spoj konektorja na raketi s številko 6 - »Rose Mary«. Končno je po 38 minutah od prve izstrelitve »Rose Mary« zapustila krov ladje in ponesla s seboj v višave sporočilo »Take me to your leader«. Žal je bila zaradi napake v delovanju motorja druge stopnje za to nalogo prenizka. Analiza podatkov, pridobljenih s štirimi uspešnimi poleti, je pokazala, da je večina Sončevega rentgenskega sevanja prišla z aktivnih predelov na Soncu, ki jih je Luna postopoma zakrivala med mrkom. Toda tudi med popolnim zakritjem je bilo zaznati določen tok rentgenskih žarkov. Izvor teh je bila Sončeva korona, tanek zunanji predel Sončeve atmosfere. To odkritje je pokazalo, da je Sončeva korona bolj vroča kot površje Sonca. Opazovanje predelov izvora rentgenskega sevanja je odprlo široko področje raziskav Sončeve aktivnosti in rentgenskega sevanja. Več let za tem so astronavti na vesoljskem laboratoriju Skylab v orbiti okoli Zemlje med i Par sondažnih raket nike-ASP na lansirni rampi drugimi nalogami načrtno izvajali tudi program fotografiranja Sonca in raziskav rentgenskega sevanja. Nazadnje pa je tudi »Miss Fire« dobila priložnost za svoj prispevek znanosti. Po temeljitem pregledu je naslednje jutro poletela s krova Point Defiance z namenom zbrati druge podatke. Povsem po naključju pa je dosegla najvišjo točko poleta prav ob vrhuncu velike Sončeve bakle in prinesla dotlej najboljše podatke o tem pojavu. Ko so leta 1959 v ZDA ustanovili vesoljsko agencijo NASA, se je raketar-ska skupina NRL preselila v novo agencijo. Stari mornariški kadri so tudi po tem pri družbi Cooper Development naročali Stabilizator prve stopnje nike z nosilcem (Foto arhiv D. Fitcha) rakete nike-ASP. Eden od pomembnejših poskusov je bil Nasin polet z oznako 3.13, ki so ga izvedli 17. avgusta 1959. Ob 5:18 je sondažna raketa nike-ASP poletela z izstrelišča na otoku Wallops. Na višini 80 km je začela spuščati za seboj oblak natrijevih par. Oblak je označeval tirnico leta druge stopnje ASP med vzpenjanjem na višino 240 km. Sled je v rumeni barvi odsevala na večernem nebu, medtem ko so z opazovalnic na Zemlji spremljali njen zanos v vetru. Nasini znanstveniki so na ta način pridobili podatke o vetrovih na velikih višinah. Sled natrijevih par je bilo mogoče videti z oddaljenosti do 1100 km in naslednje jutro so se v poročilih pojavile celo govorice o zunajzemeljskih pojavih. Od takrat naprej je NASA začela redno obveščati medije o vseh svojih aktivnostih. Čeprav je bila raketa nike-ASP zmogljivejša kot nike-cajun, je bila manj zanesljiva. NASA je do leta 1963 izstrelila nekaj manj kot 30 raket nike-ASP, ko se jim je končno odpovedala v prid raketam nike-cajun in nike-apache. Nike-ASP - tehnične lastnosti: 1. stopnja nike: Masa z gorivom 593 kg Potisna sila 217 kN Čas delovanja 3,5 s Totalni impulz 760 kNs Oznaka NAR T 220.000 Dolžina s prehodnim odsekom 3835 mm Premer 419 mm Največji premer (nosilni obroč) 422 mm Premer prehodnega odseka 444,5 mm 2. stopnja ASP: Masa z gorivom 91,4 kg Masa koristnega tovora 36 kg Potisna sila 26 kN Čas delovanja 5 s Totalni impulz 130 kNs Oznaka NAR Q 26.000 Dolžina celotne rakete 8072 mm 8072 ž ____ ----- ---------------------------------- \ ------ A (4 : 1) SHEMA BARVANJA: I L L m IV IV zgornje vodilo Bel spineron na eni Strani vsakega stabilizatorja spodnje vodilo ČRNA MAT SREBRNA FLUORESC BELA MAT 3422,6 165,1 1524 I 36,8 ° J^ \ t A . > IV ." III B (4 : 1) E(4 : 1) 1 300 ROSE MARY 1 Črn in bel logo s srebrno zvezdo in planetoma na obeh straneh druge stopnje ASF ENTNO RDEČA C (4: 1) 3 380 ^ûke M e to ^our Leaded Nike-ASP - ameriška sondažna raketa Let NN8.63F Risba: Zoran Pelagič in Jože Čuden TIMOVO IZLOŽBENO OKNO Airbus A330-300 Thai Airways (Revell, kat. št. 04870, M 1 :144) MITJA MARUŠKO Ilustracijo za naslovnico je narisal Egbert Friedl. Airbus A330 in airbus A340 sta bila zasnovana konec osemdesetih let prejšnjega stoletja kot odziv na projekte ameriškega konkurenta Boeing, ki je načrtoval modela B767 in B777. Oba Airbusova velikana si delita širokotrupno zasnovo, podvozje, krila in druge sisteme, ki so jih razvili za mnogo manjši airbus A320. Tu gre predvsem za povsem novo pilotsko kabino, opremljeno pretežno z zaslonskimi instrumenti, elektronski sistem upravljanja motorjev in krmilni sistem. Vzajemnost sestavnih delov obeh letal omogoča konkurenčno proizvodnjo. Airbus A330 z dvema motorjema je namenjen predvsem za srednje dolge letalske proge, čeprav zmore tudi daljše polete. Nizka poraba goriva in različna zasnova potniške kabine, kjer lahko namestijo tudi do 440 sedežev v ekonomskem razredu, sta ključna za uspešno prodajo airbusa A330 v izvedenkah 200 in 300. Revell je prvo maketo airbusa A330-300 v merilu 1 : 144 s kataloško številko 04220 izdal leta 1993 in predstavlja demonstracijski prototip s klasičnimi oznakami tovarne Airbus. Leta 1997 je izšel A330-300 z oznakami LTU (kat. št. 04205) in leta 2002 še z oznakami Aer-Lingus (kat. št. 04235). Tajska državna letalska družba Thai Airways (International) je ena od večjih uporabnic letal airbusa A330-30. V svoji floti jih imajo v izvedenkah A330-321, A330-322 in A330-343 kar 26. Prvih enajst A330-300 nameravajo pri Thai Airways že v dveh letih nadomestiti z novim airbusom A350. Slikovitost nove barvne sheme te letalske družbe je prepričala odgovorne pri Re-vellu v novo izdajo te makete. Za izdajo makete s kataloško številko 04870 so pripravili odlične nalepke z oznakami za vsa letala A330 Thai Airways. Oblikovali so jih mehiški oblikovalci pri Nazca decals, natisnili pa so jih v Italiji pri Cartographu. Na poli z nalepkami ne manjka drobnih oznak za nadzorne odprtine na trupu in krilih, motorske gondole so izdatno opremljene z vsemi napisi, na voljo pa sta tudi dve vrsti nalepk za zasteklitve na letalu. Slednje omogočajo gradnjo makete Thai Airwaysov A330-343 z registracijo HS-TEP in vidnimi kovinskimi površinami zgornjih strani kril (airliners.net) z odprtinami, ki jih zasteklimo s posebno tekočino, ali pa gradnjo z zakitanimi steklenimi površinami in ustreznimi nalepkami. Namestitev vseh nalepk je pravi gradbeni podvig. Toda pojdimo na začetek gradnje. Maketo sestavlja 92 plastičnih in 2 prozorna dela. Na nekaterih plastičnih drevescih so še deli za A340, ki so jasno označeni v navodilih za sestavljanje. Najprej pripravimo notranje sestavne dele za pilotsko kabino in podvozje, ki jih pobarvano v skladu z navodili. Brez uteži (15 g) v nosu letala bo maketa sedla na rep. Za popravek te pomanjkljivosti je sicer na voljo prozorna opornica (del št. 91). Preden zlepimo obe polovici trupa, moramo počakati, da se sestavni sklopi za pilotsko kabino in podvozje trdno sprimejo s podlago. Na spoje obeh polovic trupa je koristno prilepiti dodatne stične opornice, da ne bi mehak in precej gibljiv trup pozneje povzročil pokanja barvnih nanosov in tako iznakazil pobarvane makete. Za uporabo »zatemnjenih zasteklitev«, ki jih ponujajo nalepke, v notranjosti trupa prilepimo dolg plastični trak, ki zapira vse okenske odprtine in bo nosil plasti kita. Stični robovi na trupu ter- HS-TEN A330-343 razkazuje spodnje površine (aii1iners.net). jajo malo kitanja. Tu in tam so vidni manjši ugrezi od brizganja sestavnih delov. Kita-nje vseh oken je večji poseg in terja prav previdno brušenje. V krila je najbolje vleplti kose balze, ki dajo pozneje krilom trdnost in pravilno obliko. Kalupi so stari in ob robovih delov je že zaznati razlito plastiko. Sestavni deli za krila so v škatlah pogosto rahlo ukrivljeni, zato moramo pravilnemu kotu vgradnje kril nameniti posebno pozornost. Ohišja vodil za zakrilca sestavimo iz dveh delov, zaki-tamo in obrusimo ter prilepimo na krila. Oblikovanje pravilnih stičnih robov je pravi izziv. Če si boste omislili komplet kovinskih jedkanih delov češkega proizvajalca Ex-tratech 14431, potem je začetek gradnje motorskih gondol pravi čas za uporabo sprednjega dela lopatic motorja. Podvozje na krilih je lično oblikovano in z drobnimi sestavnimi deli moramo ravnati zelo previdno. Plastične lopute glavnega podvozja lahko nadomestimo s kovinskimi Extrate-chovimi deli. Z vgradnjo in lepljenjem repnih površin, glavnega podvozja, motorskih gondol in manjših anten bomo nadaljevali TIMOVO IZLOŽBENO OKNO AIRBUS A 330-300 Modele réduit Modolbouwdooi 04205 V letu 1997je A330-300 izšel z nalepkami dnižbe LTU. po končane barvanju in nanosu nekaterih nalepk. Navodilo, kako si zamešati ustrezno vijoličasto barvo družbe Thai Airways, načeloma drži, vendar se bomo morali opreti še na svoje izkušnje z mešanjem ban/. S tako pripravljeno barvo je treba še pred nanašanjem nalepk pobarvati rep letala. Navodila za barvanje makete A330-300 tajske letalske družbe Thai Airways so zadovoljiva kljub velikemu številu majhnih oznak. Za namestitev dveh velikih nalepk z barvnimi pasovi letalske družbe moramo uporabiti tekočine za mehčanje nalepk. Začnemo na eni strani, pravilno nastavimo stik na zgornji strani trupa in nadaljujemo na drugi strani. Prozorne izbočene dele moramo pred nanosom nalepk izrezati. Če se odločimo za »zatemnjena« okna na letalu, bodo površine, na katere bomo namestili nalepke, verjetno bolj gladke kot v primeru, če se odločimo za prozorne steklene površine. Nalepke ponujajo lično oblikovane dele za obrobo okenskih okvirjev, kjer se vidi vsak vijak ali kovica. Številnim nalepkam za različne odprtine moramo pomagati s tekočino za mehčanje nalepk, da se popolnoma oprimejo reliefno oblikovane površine. Poseben izziv predstavlja barvanje kril z deli kovinskih površin, ki jih je treba obrobiti s črnimi opozorilnimi črtami in množico drobnih napisov. Maketo prelakiramo s sijajnim prozornim lakom, ki zagotavlja dober oprijem nalepk in jih pozneje dobro zatesni na površini makete. Na spletnih straneh opazovalcev potniške flote najdete veliko fotografij vseh letal airbus A330-300 Thai Airways. Mi smo izbrali airliners.net in se oprli na njihov nabor ilustracij. Maketa sicer ni konstrukcijsko zapletena, vendar nanos vseh oznak terja kar nekaj maketarskih izkušenj. Letošnja maketa airbusa A330-300 je eden od boljših ponatisov že obstoječih kalupov. Maketo priporočamo. Odlično natisnjene nalepke prikazujejo številne drobne oznake. Nalepke ponujajo dve možnosti sestavljanja makete. Oznake samo z okvirji in kovicami so namenjene prozorni zasteklitvi, one s temnimi okni pa gradnji s prekritimi, zakitanimi in obrušenimi okni. Motorske gondole so površinsko odlično detajlirane, za servisne oplate pa so na voljo tudi nalepke. Spodnji del makete s ponazorjenimi sledovi obrabe # www.tms.si Tehniški muzej Slovenije 7.6. 2014 ob 9.30 Rezbarska delavnica 13. Obvezne prijave: 01 750 óó 72, program i@tms.si 21.6.2014 od 18.00 do 24.00 Poletna muzejska noč Prost vsfop in pester spored prireditev (delavnice, vodstva, prikazi, koncert...) 13.7,2014ob 10.00 Ukročena elekfrika Prikaz poizkusov Nikole Tesle Vsak torek in četrtek v avgustu ob 10.00 za otroke in družine 28. 8.-31.8.2014 ob 14.00, 15.00 in 16.00 Planetarij na obisku Projekcija s predavanjem Več na www.fms.si Tehniški muzej Slovenije Bistra 6, 1353 Borovnica 01 750 66 70 info@tms.si «THAI MS-TUFEBCDCFCHIJS Modelarski višinomer (3. del) JERNEJ BÖHM Modelarski višinomer (glej TIM LII-1) Podporna naprava višinomera V prvi številki letošnjega letnika revije (TIM LII/1) sem na tem mestu opisal izdelavo modelarskega višinomera, ki ga odlikujejo majhne dimenzije (9,0 x 22,0 x 9,0 mm), skromna masa (pod 2,5 g z baterijo) in nizka tokovna poraba, ki omogoča kar nekajdnevno avtonomnost. Namenjen je predvsem raketnim modelarjem. Za upravljanje višinomera in odčitavanje dosežene višine potrebujemo prenosni računalnik. V tretji številki (TIM LII/3) je bila opisana podporna programska oprema za prenosnik in njena uporaba. Višinometer, po tem, ko poženemo meritev višine, 10-krat v sekundi izmeri zračni tlak in ga primerja z že izmerjenim minimumom. Ko naleti na nov minimum, ga seveda nadomesti. Pri izračunu višine upošteva tudi temperaturo zraka. Kot sem navedel v prvem delu, zračni tlak pada z nadmorsko višino. Gre za precej zahteven matematičen izraz, pravi programerski izziv (troposfera do 12 km nad morjem, vir: http://www.meas-spec.com): p = 1012,9 x [(288,14-0,00649 xh)/288,08]5256 (p... zračni tlak/kPa, h... nadmorska višina/m) Žal so odgovorni pri mednarodni aeronavtični zvezi FAI pri tovrstnih meritvah naknadno predpisali beleženje celotnega profila poleta raketnega modela, verjetno zaradi preprečevanja goljufij in izločitve neverodostojnih meritev. V praksi to pomeni hranjenje nekaj tisoč meritev za vsak polet modela, kar pomeni, da je treba v napravo dodatno vgraditi ustrezen pomnilnik. Poznavanje trajektorije leta seveda v ničemer ne prispeva k doseženi višini (rezultatu). Za preprečevanje prevar, ki jih v modelarskem športu ne bi smelo biti, ima tukaj opisani višinomer vgrajenih več zaščit, ki jih je težko zaobiti. Serijo o modelarskem višinomeru zaključujem z opisom izdelave prenosnega odčitovalnika, ki funkcionalno nadomešča prenosni računalnik. Ker je delo z njim enostavno, materialni stroški Elektronika, stran z litijevo baterijo Elektronika, »bakrena« stran s komponentami za površinsko montažo Namestitev spojnika (jumper) na ko-nektorKI T 2 tii«; RS R? Rt -AV- .33 -31 lili RflO RBO Rfil RA2 Rfl3 Rfi4 Rfi5 REI REO RE3 REM PGD PGC osei pen 0SC2 lg j 3: 3 mJ 25- i| ua ♦ 3U DB7 DB6 DB5 DB4 RS E -JW- R8 Elektronska shema podporne naprave izdelave pa ne presegajo 50 evrov, sem prepričan, da bo za modelarje uporaben in dobrodošel. Elektronska shema podporne naprave Vezje podporne naprave je ves čas, celotno življenjsko dobo naprave, pod napajanjem baterije B1. Ta je prispajkana neposredno na tiskano vezje (TIV), tako da se uporabniku z vprašanjem napajanja ni treba posebej ukvarjati. Poraba izključene naprave, torej takrat, ko je ne uporabljamo, je zanemarljiva, praktično je skrita v samo-praznenju baterije. Vezje celo poskrbi za lasten (programski) izldop takoj, ko zazna, da ni v uporabi. Glede nato, da tovrstne naprave ne uporabljamo prav pogosto, je zaključek o vgraditvi primerne litijeve baterije povsem na mestu. Tranzistor T1 se uporablja za vklop napajanja mikrokrmilnika U1. Obravnavamo ga lahko celo kot pravo stikalo. Odpremo ga s tipko Ti1, kar vključi napravo. Takoj ko steče program mikrokrmilnika, »tiščanje« tipi® prevzame tranzistor T2, krmiljen prek U1/9. Stanje te tipke, kije ali ni pritisnjena, vezje U1 otipava prek tranzistorja T3 na vhodu U1/37. Drugo tipko (Ti2) otipava prek vhoda U1/33. Za interaktivno podporo je namenjen LCD-prikazovalnik U2, ki ga v celoti prav tako krmili U1. Uro oziroma takt mi-krokrmilnika nadzira notranji oscilator čipa U1, vendar s pomočjo zunanjega kristala X1. Frekvenčna natančnost in stabilnost kristalnega oscilatorja je zahtevana izključno zaradi časovnega vzdrževanja zanesljive komunikacije z modelarskim višinomerom. Kondenzatorja C4 in C5 predpisuje proizvajalec PlC-čipa, izboljšata pa zanesljivost delovanja oscilatorja. Konektorski priključek K1 (moška letvica 90°) je vgrajen zgolj za hitro in enostavno programiranje U1 v primeru nadgradnje programske opreme. Pri vsakdanji uporabniški rabi je brez pomena. Še posebno je dobrodošel med pisanjem in testiranjem programske opreme nastajajoče naprave. Kbndenzatoiji C1, C2 in C3 so del standardnega glajenja napajanja ter onemogočanja zunanjih motenj. Izdelava podporne naprave Pri prototipni izvedbi naprave je elektronika vgrajena v ohišje, ki je izdelano iz 1,5 mm debele aluminijaste pločevine. Načrt je priložen. Pri izdelavi moramo biti natančni, saj se mora ohišje, kot bomo videli pozneje, lepo ujeti s tiskanim vezjem. Pri izdelavi enostranskega tiskanega vezja (TIV) ni posebnosti, objavljeno predlogo le preverimo, ali ustreza pridobljenim elektronskim komponentam, v nasprotnem primeru jo ustrezno dopolnimo. Potrebne sestavne dele lahko v celoti kupimo prek spleta, na primer pri IC Elektroniki v Ljubljani (www.ic-elect.si), ali kar v najbližji trgovini z elektroniko. V seznamu materiala so za komponente, ki niso tako pogosto uporabljene, da bi jih našli prav v vsaki lokalni trgovini z elektronskim materialom (npr. litijevo baterijo, LCD-prikazovalnik s 3-V napajanjem, PlC-vezje), podane tudi kataloške številke evropskega dobavitelja Famell (www.farnell.com). Če pozorno pregledamo risbe TIV, opazimo, da to nima niti ene medsebojne žične povezave. Običajno bi npr. LCD-prikazovalnik (U2), podobno velja tudi za tipki, pritrdili na ohišje in ga nato s kratkimi žičkami spojili s tiskanino. Te so ranljive in se rade odtrgajo prav med sestavljanjem in razstavljanjem naprave. Da bi se temu izognili, prikazovalnik priključimo na TIV tako, da na slednjega prispajkamo 14-kon-taktno visoko žensko letvico. Odlomimo jo od originalne, ki ima 20 kontaktov (delitev 2,54 mm). Hkrati na LCD prispajkamo podobno 14-kontaktno moško letvico (glej sliko). Pri tem pazimo, da letvico vstavimo v kontaktno polje prikazovalnika s spodnje strani pri oznaki 1. Spajkamo torej s strani LCD-zaslona. TIV pritrdimo v ohišje zgolj s pritrditvijo tipk na čelno ploščo. Ker je pri sestavljanju prikazovalnika in tiskanine potrebna, kot že rečeno, precejšnja natančnost, uporabimo majhen trik oziroma poseben vrstni red sestavljanja. Najprej pritrdimo na TIV dva 10 mm dolga distančnika M3. Pri tem moramo previdno ustrezno povečati pritrdilni odprtini na LCD. Za pritrditev LCD uporabimo tudi podložki (1 mm), da bo ta lepo nasedel na distančnika, ko ga bomo privili nanju. Pred tem spojimo omenjeni 14-kontaktni povezovalni letvici ter nanju nasadimo TIV in LCD-prikazovalnik, vendar s spajkanjem priključkov na TIV še počakamo. Pač pa na obe tipki prispajkamo ali še bolje bondiramo odpadne žične priključke, ki smo jih odščipnili npr. s kakega 2-W klasičnega upora. Na ta način nekoliko podaljšamo njune kontaktne priključke. Nato tipki z originalnima maticama privijemo na ohišje, pri čemer pazimo, da se prispajkani (bondirani) odščipki natančno ujamejo s spajkalnimi ušesci na TIV. Istočasno poskrbimo, da LCD-prikazovalnik zavzame končni položaj in je nameščen točno pod okensko odprtino v aluminijastem ohišju. V tej fazi sestavljanja prikazovalnik še lahko premikamo za kak milimeter sem in tja ali približamo k odprtini. Ko je ustrezno nastavljen, priključke tipk in povezovalne letvice prispajkamo na tiskanino. Odvečne podaljševalne žičke tipk enostavno odščipnemo. Iz prakse vemo, da na tiskanino najprej prispajkamo vse komponente za površinsko montažo (angl. SMD - surface-mount device). Tiskanina je dovolj »zračna«, da s spajkanjem teh ne bo težav. Potrebna je le mirna roka in dober vid. Samostoječa lupa z vgrajeno svetilko pri tem ne bo odveč. Problem komponent SMD je, da jih površinska napetost raztaljene spajke med spajkanjem povleče na konico spajkalnika. Zato jih je treba na nek način pritrditi v želeni položaj vsaj v času spajkanja prvega kontakta komponente. Spet si pomagam z drobnim trikom. Iz 3-mm varilne žice sem izdelal ukrivljen oglat okvir v obliki črte U (20 cm - 50 cm Elektronika, stran z litijevo baterijo Tiskano vezje, stran s komponentami za površinsko montažo Seznam komponent B1 litijeva baterija 3,6 V (Farnell, 1365938) C1 10 ^F/10 V (velikost A, tantal)* C2, C3 100 nF/50 V (večslojni)* C4, C5 15 pF/50 V* K1 priključek, glej besedilo R1, R3 6,8 kn* R2, R4, R5 10 kn* R6, R7 100 kn* R8 180 n* T1 BC859B, PNP (SOT23)* T2, T3 BC849B, NPN (SOT23)* Ti1, Ti2 tipka U1 PIC18F4520 (SOIC-8)*/Farnell 157-9578, glej besedilo U2 LCD-prikazovalnik/Farnell 157-9578 X1 4 MHz (Kristal) ' element za površinsko montažo (velikost 1206, če ni drugače označeno) - 20 cm), ki je dovolj prožen, da med spaj-kanjem nepremično zadrži komponento na svojem mestu. Vzmetni pripomoček pred tem na enem koncu potisnem v 3-mm izvrtino, ki je ravno prav oddaljena od mesta spajkanja (20 cm). Priznati moram, da sem 20 mm globoko luknjo enostavno izvrtal v mizo. TIV namestim pod prosti del vzmetnega pripomočka tako, da ta pritisne na mesto SMD-spajkanja. Nato ročico vzmeti rahlo privzdignem in pod njo vložim komponento. TIV seveda premikam levo-desno in gor-dol in hkrati s pinceto toliko časa popravljam lego SMD-upora, kondenzatorja ali čipa, da se vse natančno ujame pri spuščeni konici ročice vzmeti. Pri tem pazim, da vzmet ne ovira spajkalnega dostopa. Vse skupaj vzame presenetljivo malo časa, rezultat spajkanja pa je natančno tak, kot želim, in tudi zamudnega popravljanja napak ni več. Kabel za povezavo z višinomerom preprosto prispajkamo na priključni ušesci K2 pred odprtino na ohišju, čeprav je izvedbeni TIV prirejen za mono-mikrofonsko vtičnico. Taka izvedba priključitve kabla dopušča manjše montažne napake. Določanje odprtine na ohišju za priključitev kabla je težavno in to moramo narediti šele po namestitvi elektronike v ohišje. Najprej izvrtamo manjšo odprtino, ki jo v nadaljevanju previdno povečujemo do prave vrednosti. Za zaščito uporabimo gumijasti skoznik. Dolžino kabelske vrvice določimo po lastni presoji. Pri tem upoštevamo poglavje o izdelavi povezovalnega kabla. Bralcem prepuščam tudi odločitev, ali za mikrokrmilnik U1 uporabijo podnožje ali ga prispajkajo neposredno na TIV. Za razvojne potrebe in testiranje ter programske nadgradnje je smiselno prvo. Obstaja namreč možnost, posebno v primeru večjega zanimanja, da napravi dodamo še nekaj novih funkcij. Morebitne nadgradnje bodo dosegljive prek spleta (www.faro.si) ali uredništva revije, prav tako tudi izvedbena HEX-datoteka (program) za PIC-vezje (U1). Podporna naprava deluje le, če uporabimo sprogramiran mikrokrmilnik PIC. Vstavitev baterije si prihranimo za konec sestavljanja elektronike, potem ko smo se večkrat prepričali, da pri sestavljanju nismo naredili nobene napake. Kar takoj pritisnimo na tipko Ti1 in če se na LCD začne izpisovati pozdravno sporočilo, smo delo dobro opravili. Posebno pozornost moramo posvetiti pravilni vstavitvi baterije. Vezje ni zaščiteno pred napačno polariteto napajanja, zakaj le, če naj bi baterija v napravi vzdržala kar nekaj let. Če bomo za namestitev U1 uporabili podnožje (to naj bo t. i. profesionalne iz- vedbe), je postopek priključitve baterije manj »stresen«, saj ga opravimo brez PlC-mikrokrmilnika in LCD-prikazovalnika. Po priključitvi z univerzalnim instrumentom preverimo napetost med U1/32 in U1/12. 4 26 10 80 10 26 4 H-1—I-1—I-H © $ © > 0 o 18 64 18 I-1-1-1 S-W Ohišje izdelamo iz aluminijaste pločevine debeline 1,5 mm. ll Podporna naprava med Startom meritev modelarskega višinomera oziroma odčitavanjem dosežene višine Garažni pripomoček pri spajkanju komponent za površinsko montažo (glej besedilo) Šele ob pritisku na tipko Ti1 se bo ta povzpela na 3,6 V, ob spuščanju pa razmeroma počasi plahnela. Na konektorju K1 moramo obvezno spojiti kontakta 2 in 3, za kar uporabimo običajen dvokontaktni spojnik (glej sliko TIV s komponentne strani), če tega pomožnega konektoija ne vgradimo, omenjena kontakta kratko vežemo z žično prevezo. S prevezo onemogočimo strojni reset-vhod mi-krokrmilnika. Na ta vhod namreč v času (pre) programiranja U1 priključimo programsko napetost Vpp (+12 V). Med delovanjem podporne naprave mora biti ta priključen na +3 V. Ohišje zapremo z namestitvijo čelne polovice z elektroniko v hrbtno polovico in ju od strani spojimo z dvema 5 mm dolgima vijakoma za pločevino. če LCD-prikazovalnik ni tesno priti-snjen ob ohišje, poskrbimo za ustrezno podporo: na zadnjo stranico ohišja prilepimo samoprilagodljiv gumijast podpornik, ki v sestavljenem ohišju podpre oziroma dvigne prikazovalnik do ohišja, tesno pod izrezano odprtino na čelni plošči. Vezje ne potrebuje uglaševanja in tudi ne umerjanja. Po sestavljanju je uporabno za takojšnjo rabo. Kot rečeno, pritisniti je treba le na vklopno tipko. Delovna tokovna poraba vezja je približno 5 mA. Izdelava povezovalnega kabla Podporno napravo povežemo z viši-nometrom na enak način kot pri uporabi osebnega računalnika (glej TIM LII-3). Dolžina kabla je prepuščena uporabniku, vendar naj ne bo daljša od 100 cm. Predolg kabel je lahko pod določenimi pogoji sprejemna antena za najrazličnejše motnje, ki bi lahko zmotile delovanje višinomera ali podporne naprave. V ta namen uporabimo dvopolni konek-tor Distelec s kodo 11-68-75. Dosegljiv je prek spleta oziroma podjetja Tema, d. o. a, v Ljubljani (www.tema.si). Potrebujemo tudi dva pripadajoča kontakta. Za izdelavo kabla potrebujemo posebno orodje, ki žičko in kontakt poveže s stiskanjem, podobno kot to poznamo pri električnih inštalacijah. Ker pa imamo v našem primeru opraviti z miniaturnim konektoijem, pa brez omenjenih dragih Idešč ne bo šlo. K sreči lahko kupimo približno 20 cm dolge žičke, ki so na obeh koncih že opremljene s zahtevanim kontaktom (Distelec, kat. štev. 11-68-11). Potrebujemo samo eno, ki jo prerežemo na polovici, nato oba dela povežemo na kabel. Uporabimo dvožilni mikrofonski kabel. Stično mesto zaščitimo s termo bužirko. Pri spajkanju kabla na tiskanino pazimo, da se kontakt K2/1 poveže s TX/RX-priključkom višinomera (glej TIM UI-1). Uporaba podporne naprave Že v enem od prejšnjih prispevkov sem omenil, da poskušamo avtorji modelarskih prispevkov marsikateri svoj izdelek tržiti tudi v tujini, kar narekuje, da naprava vsaj v prvi seriji omogoča le interaktivno komunikacijo v tujem jeziku. Tako je tudi prototip podporne naprave pripravljen za angleško govoreče uporabnike. Če bo zanimanje v Sloveniji dovolj veliko, sem pripravljen pripraviti tudi slovensko različico. Tedaj bo treba zamenjati le čip U1 ali ga preprogramirati neposredno na TIV prek konektoija K1. Predvidevam, da bo slednje za večino modelarjev manj primemo. Podporno napravo vključimo s kratkim pritiskom na njeno levo tipko. Na LCD-zas-lonu se najprej izpiše pozdravno sporočila V našem primeru je to ime naprave (Altimeter Faro) s podnapisom imena ljubljanskega astronavtsko raketarskega kluba (glej sliko). Pozdrav se prikazuje le dve sekundi. Takoj zatem sledi preklop v osnovno opravilno proceduro READ-START (Beri-Start). Podporna naprava se samodejno izključi, če ne uporabimo nobene od tipk, po približno 60 sekundah. Obstaja tudi hitri izklop podporne naprave s hkratnim tiščanjem obeh tipk. • Start Meritev višine štartamo z daljšim pritiskom na tipko »START« (desni gumb). Med tiščanjem tipke se Izpisuje opozorilo »Please mit« (Prosim počakajte). Po uspešni potrditvi »STAHTed« (Startero) snamemo kabel z višinometra ter ga vstavimo v model In vžgemo raketni motor. STARUng... STARIM •Odčitavanje višine Vključimo podporno napravo (če Je treba) ter jo povežemo z višinometrom. Odčitavanje višine sprožimo s pritiskom na tipko »READ« (levi gumb). Po nekaj sekundah se na LCD-prlkazovalnlku Izpišeta oznaka višinomera (No=...) in dosežena višina (H=...). READIng... No= 7 H = 393 m Če podatek o višini nI na voljo, se Izpiše vprašaj (H=?). READing... No= 7 H = 7 Možnosti za tak rezultat je kar nekaj. Recimo, da model niti ne poleti ali ne preseže višine 10 m. Zavedati se moramo, daje to eden od pogojev programske opreme modelarskega višinomera. če testiramo višinomer s pomočjo dvigala v stolpnici, se moramo povzpetVdvtgnltl vsa] do S. nadstropja, torej vsaj za 10 m. READIng... No= 7 H = 5 m error Lahko se pripeti tudi bolj nerodna situacija, ko se zabeleži niz maksimumov, ki se med seboj pretirano razlikujejo. Tipičen primer je, ko poskušamo v okolici višinometra ustvariti lažni podtlak. Bolj natančne slike situacije podporna enota ne prikaže, zmore pa jo programska oprema, opisana v letošnji tretji številki. READIng... No= 7 H = S-error MATEJ PAVLIČ Foto: Manca Pavlic Model tovornjaka vlačilca s polpriklopnikom za prevoz težke mehanizacije S tem prispevkom zaključujemo letošnjo serijo, v kateri so bili objavljeni načrti in napotki za izdelavo osmih najznačilnejših tipov tovornih vozil, ki jih srečujemo na cestah: to so vlačilec s polpriklopnikom za prevoz hlodovine (TIM 3), polpriklopnik prekucnik (TIM 4), tovornjak z dvema različnima vrstama prikolice (TIM 5),polpriklopnik cisterna (TIM 6), polpriklopnik za prevoz avtomobilov (TIM 7), kablov (TIM 8) in dirkalnikov F1 (TIM 9), kot zadnji pa je na vrsti še model tovornjaka vlačilca s polpriklopnikom za prevoz težke mehanizacije, kamor prištevamo na- kladalnike, bagerje, goseničarje, cestne valjarje ipd. Tako kot vsi pred njim je tudi zadnji model namenjen začetnikom, ki si še nabirajo modelarske izkušnje. Lahko je okras ali zanimiva igrača, vendar pa le za nekoliko starejše otroke, ki že znajo paziti na stvari, saj leseni modeli kljub svoji trdni konstrukciji niso neuničljivi. Polpri klopni ki za prevoz težke mehanizacije so običajno nižji od drugih vrst polpriklopnikov in imajo zato tudi nekoliko manjša kolesa (sliki 2 in 3). To omogoča lažje natovarjanje in raztovarjanje težkih strojev, nižje težišče pa pomeni tudi večjo varnost. Kdor je izdelal model tovornjaka vlačilca s polpriklopnikom za prevoz avtomobilov, bo takoj prepoznal izvedbo premičnega navoza, ki smo jo zaradi preproste in učinkovite konstrukcije uporabili še enkrat, saj je izdelek zaradi nje zanimivejši in verodostojnejši. Kot »tovor« smo za spremembo izbrali klasično izvedbo kolesnega nakladalnika (slika 12), saj je bilo v Timu pred leti že objavljenih nekaj načrtov za izdelavo preprostih modelov bagerjev in cestnih valjarjev. Podobno kot pri prejšnjih dveh izvedbah pol priklopni kov iz naše serije, ki sta jim bila dodana model osebnega avtomobila oz. dirkalnik F1, imate torej tudi tokrat pravzaprav dva modela v enem (slika 1). Če je kdo izdelal vse modele, se lahko pohvali s kar obširnim voznim parkom, ki ponuja neštete možnosti za igro, nekoliko izkušenejšim in iznajdljivejšim modelarjem pa omogoča tudi obilo možnosti za kombiniranje načrtov pri konstruiranju še novih različic tovornih in drugih vozil. Gradivo Osnovno gradivo je 5 mm debela bukova vezana plošča, iz katere so skoraj vsi sestavni deli. Izjema so osi, za katere potrebujete okrogle bukove paličice s premerom 4 in 5 mm (posamezne dolžine so podane v kosovnici). Potrebovali boste tudi vijak M 4 s podložko in matico za povezavo vlačilca s polpriklopnikom ter dvanajst manjših in štiri večje podložke kot distančnike za kolesa. Ker je vseh koles tokrat kar 17, pri čemer so nekatera iz dveh, nekatera pa celo iz treh segmentov, se splača uporabiti 20- in 25-mm smrekove čepe, s kakršnimi mizarji krpajo napake v lesu. Na seznam gradiva seveda obvezno spadajo še belo lepilo za les in akrilne barve, s katerimi boste na koncu pobarvali izdelek. Orodje in pripomočki Potrebujete manjše škarje ali modelarski nož s podlago za rezanje, odstran-Ijivo lepilo (npr. Scotch UP, ki ga prodajajo v nekaterih papirnicah DZS), modelarsko rezljačo z žagicami št. 4 ali 5, podložno mizico, garnituro iglastih pilic, fino ploščato rašpo, grob in fin brusilni papir, vrtalnik (po možnosti z navpičnim stojalom), svedre za les 01,4,5 in 6 mm, izvijač, kombinirane klešče, modelarske spone ter manjši čopič. 5 izdelava Najprej natančno preglejte načrt na prilogi, ki je vpeta na sredini revije, in sestavno risbo, preberite navodila ter si oglejte fotografije. Obstaja več metod za prenašanje obrisov sestavnih delov na gradivo. Najbolj zamudno in najmanj natančno je vsekakor prerisovanje s pomočjo kopirnega papirja. Precej lažje je, če kos obrušene vezane plošče prelepite s širokim ličarskim trakom in nanj z lepilom za papir nalepite fotokopirane obrise sestavnih delov, ki so narisani v naravni velikosti, zato jih ni treba niti pomanjševati niti povečevati. Najhitreje pa boste delo opravili s pomočjo odstran-Ijivega lepila (Scotch UP). Z njim namažite hrbtno stran razrezane fotokopije načrta in obrise sestavnih delov drugega poleg drugega razporedite na vezano ploščo (slika 4). Pri delih 1,2,16 in 23 obvezno upoštevajte smer letnic, ki je nakazana na načrtu, pri drugih pa to ni tako nujno. Da bi lahko izžagali okna kabine in pravokotne odprtine za utore, morate v enem od vogalov vsake take zaključene površine najprej izvrtati 1 mm veliko luknjico. Skoznjo nato s spodnje strani potisnite v modelarski lok vpeto žagico in jo zategnite z vijakom na vrhu loka. Še pred začetkom žaganja na označenih mestih izvrtajte tudi vse luknje s premerom 4, 5 in 6 mm. Pri rezljanju ne hitite, sicer boste imeli pozneje veliko dela s popravljanjem stikov med posameznimi sestavnimi deli. Najbolje je, če se ti tako tesno in natančno prilegajo drug drugemu, da stojijo skupaj tudi brez lepila. Z izžaganih sestavnih delov odstranite ostanke fotokopij, s široko ploščato pilo in iglastimi pilicami po potrebi popravite utore in z brusilnim papirjem zgladite robove odprtin. Zdaj je na vrsti poskusno sestavljanje makete, da preverite prile-ganje utorov. Na načrtu je pri nekaterih sestavnih delih dodan prerez, s pomočjo katerega boste s ploščato rašpo lažje poševno posneli rob, kjer je to potrebno. Pri kabini vlačilca so to deli 7, 8 in 9, pri polpriklopniku deli 16, 17, 20 in 24, pri modelu nakladalnika pa deli 31,32 in 38. Sestavljanje vlačilca začnete z nosilcema koles (2) in nosilcem zadnjih luči (11), ki jih s spodnje strani nalepite na podvozje (1); (slika 5). Kosušenemu zlep-ku po vrsti dodajte zadnjo (10) in sprednjo steno kabine (7), stranici (6) in streho kabine (9); (slika 6). Na koncu vstavite še okvir okna kabine (8), nato pa model po robovih obdelajte s fino ploščato rašpo in brusilnim papirjem. Okrogel priključek polpriklopnika (12) nalepite na podvozje točno na mestu, na načrtu označenem s tanko prekinjeno črto (slika 16). Kot je bilo omenjeno že v uvodu, se oblika polpriklopnika za prevoz težke mehanizacije razlikuje od drugih izvedb polpriklopnikov. Sprednji manjši del je nekoliko višji od zadnjega in na treh straneh ograjen. Najprej na zadnji del etaže (16) nalepite nosilca koles polpriklopnika (18). Nato na sprednji rob zadnjega dela etaže (16) nalepite vmesni del (15). Vse skupaj zalepite med stranici etaže in dodate še sprednji del (14). Na koncu pridejo na vrsto sprednji rob etaže (21), nosilec zadnjih luči polpriklopnika (20) in poševni podaljšek etaže (17), ki ga na zadnjem robu enakomerno zaokrožite (sliki 7 in 8). Natovarjanje mehanizacije na pol-pri klopni k poteka po premičnem navozu (24) z dvema stranskima nosilcema (25), ki sta gibljivo povezana z zadnjim delom navoza poševno posnemite, da se bo natančno prilegal ravnini tal (slika 10). Os navoza (26) potisnite skozi 4-mm luknji na zadnjem delu nosilcev koles polpri-klopnika (18) in zalepite tako, da bo na obeh straneh enako štrlela ven. Navoz v Kosovnica Št. Element Gradivo Mere (mm) Kosov 1 podvozje vlačilca vezana plošča 5 1 2 nosilec koles vlačilca vezana plošča 5 2 3 os koles bukovina 0 5 x 72 5 4 distančnik sprednjih koles bukovina 0 15 x11 2 5 kolo vezana plošča (smrekovina) 0 25 x 5 (9) 22 (11) 6 stranica kabine vlačilca vezana plošča 5 2 7 sprednja stena kabine vezana plošča 5 1 8 okvir okna kabine vezana plošča 5 1 9 streha kabine vezana plošča 5 1 10 zadnja stena kabine vezana plošča 5 1 11 nosilec zadnjih luči vlačilca vezana plošča 5 1 12 priključek polpriklopnika vezana plošča 5 1 13 os priključka polpriklopnika vijak z matico M 4 x 20 1 14 sprednji del etaže vezana plošča 5 1 15 vmesni del etaže vezana plošča 5 1 16 zadnji del etaže vezana plošča 5 1 17 podaljšek etaže vezana plošča 5 1 18 nosilec koles polpriklopnika vezana plošča 5 19 kolo polpriklopnika vezana plošča (smrekovina) 0 20 x 5 (9) 24 (12) 20 nosilec zadnjih luči polpriklopnika vezana plošča 5 1 21 sprednji rob etaže vezana plošča 5 1 22 nosilec rezervnega kolesa bukev 0 4 x 10 1 23 stranica polpriklopnika vezana plošča 5 24 navoz vezana plošča 5 1 25 nosilec navoza vezana plošča 5 1 Kosovnica Št. Element Gradivo Mere (mm) Kosov 26 os navoza bukev 0 4 x 84 1 27 stranica nakladalnika vezana plošča 5 2 28 os koles nakladalnika bukev 0 5 x 56 2 29 kolo nakladalnika - notranji del vezana plošča 0 32 x 5 8 30 kolo nakladalnika - zunanji del vezana plošča 0 32 x 5 4 31 sprednja stena kabine nakladalnika vezana plošča 5 1 32 dno kabine nakladalnika vezana plošča 5 1 33 zadnja stena kabine nakladalnika vezana plošča 5 1 34 streha kabine nakladalnika vezana plošča 5 1 35 pokrov motorja nakladalnika vezana plošča 5 1 36 zadnja stena motorja nakladalnika vezana plošča 5 1 37 zadnji odbijač nakladalnika vezana plošča 5 1 38 žlica nakladalnika - vodoravni del vezana plošča 5 1 39 žlica nakladalnika - navpični del del vezana plošča 5 1 40 stranica žlice nakladalnika vezana plošča 5 2 41 držalo osi na žlici nakladalnika vezana plošča 5 2 42 os bukev 0 4 x 34 2 43 ročica vezana plošča 5 2 paj zalepite med stranici (27). Na zadnjem delu dodajte še oba pokrova motorja (35 in 36). Vse robove modela nakladalnika enakomerno zaoblite s ploščato rašpo in brusilnim papirjem, nato pa na njuno mesto nalepite še zadnji odbijač (37) in streho kabine (34). navpičnem položaju zadržujeta podolgovati odprtini v nosilcih navoza (25) in zadnji rob stranic polpriklopnika (23); (slika 11). Model nakladalnika je precej oglat, ker drugačnega glede na velikost in izbiro gradiva pač ni mogoče narediti. Vseeno posnema najbolj razširjeno obliko teh strojev (slika 12). Najprej sestavite sprednjo steno (31) in dno kabine nakladalnika (32), ki se stikata pod poševnim kotom. Na drugem koncu nalepite zadnjo steno kabine nakladalnika (slika 13) in vse sku- jena kolesa točno na sredini izvrtajte še luknje za osi (3).Te enako kot pri nakladalniku naredite iz bukove palice s premerom 5 mm. Ker sta sprednji kolesi enojni, ju na osi »podložite« z distančnikoma (4), pa tudi na vse preostale osi nataknite tanke kovinske podložke, ki bodo preprečevale drsanje koles ob nosilce. Narejen izdelek je priporočljivo zaščititi pred vlago in prahom. V ta namen si priskrbite poljuben premaz za les oz. brezbarven akrilni lak, če vam je ljubši videz izdelka v naravni barvi lesa. Sklepno sestavljanje traja le nekaj minut. Pobarvana kolesa nataknite na osi in zalepite. Z 20 mm dolgim vijakom M 4, pripadajočo podložko in z matico (13) povežite vlačilec s pol priklopnikom. Matico zategnite ravno toliko, da je spoj še gibljiv. Da se ne bi odvila, jo lahko utrdite s kapljico sekundnega lepila. Med počitnicami se bo gotovo našlo toliko časa, da boste izdelali še več modelov tovornih vozil iz naše serije. Če vam bodo lepo uspeli, nam pošljite fotografijo na elektronski naslov revija.tim@zotks.si ali z navadno pošto na naslov Uredništvo revije TIM, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803. Najboljše bomo objavili v rubriki V objektivu. Žlica nakladalnika je sestavljena iz delov 38-40. Zobe vodoravnega dela žlice (38) morate že prej poševno posneti. Žlico je mogoče dvigati in spuščati ter okoli vodoravne osi obračati navzgor in navzdol. To ji omogočata dve ročici (43) z osjo (42) na vsaki strani (slika 14). Osi naredite iz bukove palčice s premerom 4 mm, ki se mora tesno prilegati odprtinam. Lepilo nanesite samo na stik z držaloma osi (41) in stranicama nakladalnika (27). Osi koles nakladalnika (28) sta iz bukove paličice s premerom 5 mm. Namenoma sta nekoliko daljši, da na obeh straneh nekoliko štrlita ven. Vsako od štirih koles je zlepljeno iz dveh notranjih (29) in enega zunanjega dela (30); (slika 15). Obdelajte jih s ploščato pilo in brusilnim pa- pirjem, da bodo čim bolj okrogla. Na model jih boste nalepili šele, ko bo pobarvan oz. polakiran. Da kolesa ne bi drsala ob stranici nakladalnika, jih podložite s kovinskimi podložkami. Kot je bilo že napisano, kolesa za model vlačilca in polpriklopnika lahko naredite iz vezane plošče, vendar vam bo to vzelo kar precej časa, pa še rezultat zna biti vprašljiv. Zato je bolje uporabiti 9 mm debele smrekove kolobarje s premerom 20 mm (za polpriklopnik) in 25 mm (za vlačilec in rezervno kolo na sredini sprednjega roba etaže, 21); (slika 16). Mizarji jih uporabljajo za krpanje napak v lesu in ter imajo en rob že posnet, morate z brusilnim papirjem narahlo posneti še drugega. Kot je v prerezu prikazano na načrtu, v nare- ZA SPRETNE ROKE MIHA ČUDEN Prenos slik na lesene površine s pomočjo brizgalnega tiskalnika Vsak bi pomislil, da je podlaga nalepk za tiskalnike neuporaben material, ki po odstranitvi nalepki sodi le še v smetnjak, vendar ni čisto tako. Zaradi svoje gladke površine se stvari nanjo ne prilepijo in ne vpija tekočine, zato jo lahko uporabimo kot osnovo za prenos natiskanega motiva na neto drugo vpojno, na primer leseno površino. Tega postopka se lahko loti vsak, ki ima doma brizgalni tiskalnik (inkjet) in nekaj preprostega orodja in materiala: brusilni papir različne zmavosti, rezljača za les in prozoren akrilni lak v pršilki (slika 1). Vsako leseno površino, ta naj bo čim svetlejša, je treba pred prenašanjem slike dobro zgladiti, da bodo drobni detajli slike po nanosu barv oz. črnila bolje vidni (slika 2). Želenega motiva, ki ga oblikujemo v poljubnem računalniškem programu, pred tiskanjem ne smemo pozabiti zrcalno zasukati (slika 3). Podlage nalepk v tiskalniku pravilno obrnemo (slika 4), da bo motiv natiskan na gladki, neoprijemljivi površini. Natiskana slika bo na prvi pogled videti kot kup bledih in drobnih kapljic (slika 5), ki jih moramo čim prej natančno prenesti na leseno površino. Sliko previdno položimo na leseno ploskev, nato na podlago po hrbtni strani pritiskamo z dlanjo, da odtisnemo celotno sliko (slika 6). Motiv bo sprva morda bolj bled, zato moramo vse skupaj prelakira-ti s prozornim akrilnim lakom v pršilki. Lak bo motiv zaščitil, da slike ne bomo razmazali, istočasno pa bo poskrbel za boljši kontrast in žive barve (sliki 7 in 8). GO-CAR-GO - Bo, kar bo! (10. del) S. KOSTANJEVEC in M. LESNIČAR Foto: S. Gojkošek, J. Potočnik Reclklar - OŠ Velika Nedelja Mentorja: Milko Lesničar in Stanko Zamuda Sodelujoči učenci: Marko Hržič, Blaž Hanželič, Niko Gašič, Alen Škrlec, Matic Vršič, Uroš Kosi, Kristjan Koren,Tim Kokalj, Matic Škerjanec in Sebastjan Meško. Učenci Osnovne šole Velika Nedelja so v projekt GO-CAR-GO vključeni od samega začetka in so na njem doslej sodelovali že štirikrat. Nad projektom so navdušeni, saj jim omogoča pridobivanje ročnih spretnosti in teoretičnega znanja z različnih področij. Še posebno jih je motivirala ideja, da izdelajo avtomobilček, s katerim se bodo lahko celo zapeljali in z njim tekmovali v hitrostnih vožnjah na srečanju v šolskem centru Ptuj. Letošnjo karoserijo ekstramobila so učenci oblikovali na osnovi načrta iz revije TIM. Najprej so iz lepenke izdelali model, ki so ga potem še kaširali s časopisnim papirjem. Za lepljenje so uporabili moko, vodo in nekaj lepila za les. Avtomobilček so pobarvali s tempera barvami in ga na koncu še poslikali ter prelakirali z lakom. Gradnja avtomobila je trajala tri mesece. Izdelovali so ga pri izbirnem predmetu, deloma pa tudi po pouku v obliki interesne dejavnosti. Kot zanimivost naj povemo, da so učenci ekstramobil v celoti izdelali sami. Pri delu niso sodelovali nobeni zunanji sodelavci, niti starši. Čeprav izdelek ni vrhunsko izdelan, so na svoj avtomobilček zelo ponosni. Zavedajo se, da je to njihovo delo, v katerega so vložili veliko energije in znanja, ki so ga v teh letih pridobili pri predmetu tehnike in tehnologije. Mentorja sta v glavnem le usmerjala potek dela in priskočila na pomoč z nasveti ter demonstracijami pri različnih delovnih postopkih. Glede na materiale, ki so jih uporabili za gradnjo ekstramobila, je ta ekološko sprejemljiv, saj je izdelan iz naravnih in odpadnih materialov, ki so jih učenci zbrali in prinesli v šolo. Vse ostale stroške projekta je krila šola. Po končanem srečanju so ekstramobil razstavili v nakupovalnem centru Olandija na Ptuju, nato pa so ga postavili na ogled še v šoli, tako da si ga lahko poleg učencev in učiteljev ogledajo tudi starši in obiskovalci šole. Pri izdelavi ekstramobila so učenci razvijali timsko delo, se urili v natančnosti, spoznavali osnove konstruiranja ter se ob tem srečali s področjem strojništva in mehatronike. V projekt so se učenci vključili zaradi lastnega interesa in želje po tehničnem ustvarjanju. Pritegnilo jih je praktično delo in možnost sodelovanja na srečanju in spretnostnih vožnjah, ki jih vsako leto v maju organiziramo v Šolskem centru Ptuj. Pri projektu bodo sodelovati tudi v prihodnje, nameravajo pa se preizkusiti še v drugačnih tehnikah gradnje in opremljanja vozila. S. KOSTANJEVEC in R. PETROVIČ Foto: S. Gojkošek, A. Korošec Monster energy - ŠC Ptuj, Strojna šola Mentorja: Roman Petrovič In Daniel Veršič V sklopu projekta GO-CAR-GO - Bo, kar bo! kot nosilec projekta in organizator vsakoletnega srečanja s svojim ekstramobilom sodeluje tudi Šolski center Ptuj, Strojna šola. Ekstramo-bil izdelajo dijaki, ki na Strojni šoli Ptuj obiskujejo različne izobraževalne programe za pridobitev poklicne ali srednje strokovne izobrazbe. Lanska ideja za ekstramobil je nastala kot posledica brskanja mentorjev in dijakov po spletu. Iskali so možnost čim manjše izvedbe karoserije, vizualno zanimivo, vpadljivo, a še vedno klasično obliko vozila. Dijaki so se dela lotili z vso odgovornostjo in so na prvo mesto postavili varnost pri delu in varovanje okolja. Na osnovi idejnih skic so izdelali tehnično in tehnološko dokumentacijo. Predvideli so dimenzije karoserije, tehnološke postopke ter vsa potrebna orodja, stroje, pripomočke in materiale za izdelavo vozila. Po izdelavi tehnične in tehnološke dokumentacije so pristopili k izdelavi karoserije na že izdelano podvozje. Pod-konstrukcija je izdelana iz jeklenih palic in prekrita z obojestransko pocinkano pločevino. Pod konstrukcija je bila varjena v zaščiti plina CO*, pločevina pa je bila nanjo pritrjena s točkovnim varjenjem. Za spajanje posameznih elementov so uporabili še vijačne in kovičene zveze, lepljenje in mehko spajkanje. Pri izdelavi avtomobila so uporabili še aluminij, termoplastične mase in usnje. Vozilo ima vgrajen ekološko sprejemljiv električni pogon na zadnji kolesi. Kot posebnost vozila velja izpostaviti usnjeno pomično streho, ki se lahko s pomočjo vzvodov zloži v zadnji del ekstramobila. Dijaki so celotno zunanjost vozila poslikali z zračnim čopičem (angl. airbrush). Vozilo ima še nekaj dodatkov, predvsem elektronskih, ki vozniku omogočajo udobno vožnjo. Projekt izdelave ekstramobila je trajal približno šest mesecev, vanj pa so bili vključeni dijaki različnih programov izobraževanja na Strojni šoli Ptuj. Načrtovanje izdelave je potekalo deloma pri strokovnoteoretičnih predmetih, deloma pa pri praktičnem pouku. Gradnja je v celoti potekala pri praktičnem pouku v šolskih delavnicah, pretežno v avtoka-roserijski delavnici. Avtomobilček je nastal z delitvijo dela. Dokumentacijo so izdelali bodoči strojni tehniki, karoserijo avtokaroseristi, električni pogon avto-serviserji, mehanske sklope vozila oblikovalci kovin - orodjarji, sklop podvozja izdelovalci kovinskih konstrukcij, hladilni sistem pa inštalaterji strojnih inštalacij. Kot večina avtomobilov ima tudi »Monster energy« mini nadstrešek, ki so ga izdelali kleparji - krovci. K sodelovanju smo povabili tudi dijake Elektro in računalniške šole, ki so dodali svoj prispevek z izdelavo elektronskih naprav. Dijaki so na ta način v obliki projektnega učnega dela spoznavali različne delovne postopke, ki jih bodo uporabljali pri svojem poklicu. Nekaj dijakov je bilo tudi takšnih, ki so se pred letom ali dvema že srečali z izdelavo ekstramobila, na kateri izmed osnovnih šol, ki so jo pred tem obiskovali in je sodelovala v projektu GO-CAR-GO. Za izdelavo oblikovno in tehnično dovršenega vozila je potrebno kar nekaj finančnih sredstev, zato se ob tej priložnosti zahvaljujemo donatorjema Helios Mobihel - avtoreperaturnemu oddelku, ki je daroval barve, ter Avtohiši Furman-Toyota, kije prispevala akumulator. Na izdelek so dijaki zelo ponosni in ga z veseljem pokažejo v javnosti. Skupaj z ekstramobili iz osnovnih šol je bil razstavljen v ptujski Olandiji, predstavili pa so ga tudi na informativnem dnevu za osnovnošolce in na Festivalu šol 2014 na Ptuju. čeprav je avtomobilizem že sam po sebi magnet za mladino, so se dijaki ob ustvarjalnem delu prav posebno izkazali. Že ob prvih idejah in zamislih so pokazali izredno motiviranost in vedoželjnost. S projektnim delom pridobivajo tehnična znanja s širokega področja strojništva, ob tem pa razvijajo samozavest, iznajdljivost in ustvarjalnost. Raziskovalno delo in tehnično ustvarjalnost pri dijakih spodbujamo s povezovanjem znanj na področjih, za katere izobražujemo v Šolskem centru Ptuj. To so predvsem elektrotehnika, računalništvo in mehatronika, pa tudi ekonomija in marketing. MARKO OSOLNIK Stojalo za lepilni trak Stojalo za lepilni trak sodi med izdelke za pisarniško in splošno rabo, ki jih potrebuje skoraj vsak izmed nas. Prav tako je nujen pripomoček za učence vseh starosti v osnovni šoli. Z orodji in materiali, ki jih imajo na razpolago v osnovni šoli, lahko takšno stojalo izdelamo tudi pri pouku tehnike. Stojalo lahko naredimo zase ali pa izdelamo celoten komplet različnih stojal za kakšno učno skupino, na primer za potrebe pouka likovnega snovanja. Različna stojala za lepilni trak najdemo skoraj v vsaki trgovini s pisarniškim materialom ali v blagovnih centrih, ki so že povsod. Naš namen ni, da bi stojalo tam kupili, ampak da bi med ponudbo različnih modelov morda dobili idejo za obliko stojala, takšnega, ki bi nam bil všeč, in ga poskusimo izdelati sami. Lahko pa se prepustimo trenutnemu navdihu in ga oblikujemo po svoji zamisli. V tem prispevku se bomo preizkusili v izdelavi dveh stojal, enega večjega in bolj klasičnega (slika 1) ter drugega manjšega, žepnega, bolj sodobne, a enostavne oblike (slika 2). Gradiva Osnovno gradivo za izdelavo stojal je akrilno (pleksi) steklo. Za večje stojalo potrebujemo kos velikosti A4 in debeline 3 mm oziroma velikosti A5 in debeline 2 mm za manjše stojalo. Poleg tega potrebujemo še ploščico pločevine za rezilo, s katerim odrežemo želen kos lepilnega traku, vijak premera 4 mm in dolžine 70 mm z matico, dva samorezna vijaka 4x13 mm za pritrditev rezila ter lesen valjček premera 25 mm in debeline 20 mm, na katerega nataknemo lepilni trak. Orodje Pri delu si bomo pomagali predvsem z električno rezljačo (slika 3) in napravo za krivljenje akrilnega stekla z uporovno žico (slika 4), ne bo pa šlo brez pripomočkov, kot so: - namizni vrtalni stroj in svedri premera 2, 3,4 in 8 mm, - škarje za pločevino, - izvijač, - brusilni papir zrnavosti okrog 150, - okrogle in ravne pile za kovine, - flomaster, - ravnilo. Izdelava Izdelava stojala ni zahtevna. Opisali bomo postopek izdelave večjega stojala, saj je manjše po obliki zelo podobno. Uporabimo ploščo akrilnega stekla formata A4 (A5 za manjše stojalo), na kateri je običajno zaščitna folija, in nanjo narišemo razviti plašč ohišja stojala po priloženem načrtu (slika 5). Nato z električno rezljačo obliko previdno izrežemo ob črtah (slika 3). Robove popilimo s ploščato pilo za kovine. Tam, kjer so linije krive, uporabimo okroglo pilo ustreznega premera. Če je treba, robove zgladimo še z brusilnim papirjem. Ploskev ne obdelujemo, da jih ne bomo poškodovali. Nato natančno v vrtišču izvrtamo luknji premera 4 mm za os nosilca lepilnega traku in dve do tri luknje premera 3,5 mm spredaj na ohišju stojala za pritrditev rezila lepilnega traku. Ti dve ali tri luknje (za večje stojalo) naj bodo samo malenkost manjše od premera vijakov, saj lahko ob privijanju vijakov akrilno steklo hitro poči, ker je zelo krhko. Vijakov zato ne smemo privijati na silo. Kosovnica za večje stojalo Zap. št. Predmet Gradivo Mere (mm) Kosov 1 akrilno (pleksi) steklo akrilno steklo 297 x 210 x 3 (A4) 1 2 valjček les 25 x 20 1 3 vijak (matični) jeklo M4 x 70 1 4 samorezni vijaki jeklo 0 4 x 13 2 5 pločevina jeklo 38 x 28 x 1 1 Risal: Marko Osolnik Material: akrilno steklo Merilo: 1 :2 Sledi krivljenje akrilne plošče s segreto uporovno žico (slika 4). Čas segrevanja pred krivljenjem je odvisen od debeline plošče. Za debelejšo 3-mm ploščo sta dovolj dve minuti. Ploščo čim bolj približamo segreti žici, ki pa se je ne sme dotikati, ker bo poškodovala njeno površino. Pri oblikovanju stojala pazimo na smiselno zaporedje krivljenja robov, da ne bomo zašli v težave. Iz pločevine, ki naj ne bo premehka, izrežemo pravokotnik 38 x 28 mm in vanj izvrtamo še dve oziroma tri luknje preme- ra 4 mm, ki morajo biti med seboj enako razmaknjene kot tiste na akrilnem steklu. S trikotno pilo nazobčamo rob, da bomo lepilni trak lažje odrezali (slika 6). Rob poleg tega tudi nabrusimo enako kot kuhinjski nož. Pločevina naj ne bo aluminijasta, temveč jeklena, sicer bo rezilo premehko. Valj, na katerega nataknemo kolut lepilnega traku, odrežemo od lesene ali plastične okrogle palice premera 25 mm in skozenj v osi izvrtamo luknjo premera 4 mm. Če je valj lesen, ga lahko tudi pobarvamo (slika 7). S površin akrilne plošče lahko zdaj odstranimo zaščitno folijo (sliki 8 in 9) ter namestimo in pritrdimo valjček in rezilo. Na spodnjo ploskev prilepimo gumijaste ali plastične čepke, da stojalo ne bo preveč drselo po mizi. V notranjost lahko prilepimo ustrezno velik kos kovine, da bo stojalo težje. Večje stojalo je tako izdelano (slika 10). Na podoben način skonstruiramo tudi manjše stojalo (slika 11), ki gre lažje v šolsko torbo, peresnico ali celo v žep. Zunanje mere plašča manjšega stojala naj bodo 90x35x60 mm. Abecedno vsebinsko kazalo 2013/2014 Avtomobilsko modelarstvo in maketarstvo GO-CAR-GO, bo, kar bo! 1/6, 2/8, 3/4, 4/8, 5/8, 6/8, 7/24, 8/34, 9/36,10/34 Koledar tekmovanj 2014 7/38, 8/36 Model polpriklopnika prekucnika 4/18 Model tovornjaka s prikolico 5/31 (priloga) Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom cisterno 6/18 Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom za prevoz avtomobilov 7/32 (priloga) Model tovornjaka vlačilca s polpri-klopnikom za prevoz dirkalnikov F1 9/30 (priloga) Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom za prevoz hlodovine 3/18 Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom za prevoz kablov 8/17 Model tovornjaka vlačilca s polpri-klopnikom za prevoz težke mehanizacije 10/29 (priloga) Plastične makete na sejmu v Nurnber-gu 8/2, 9/2,10/2 Elektronika, elektrotehnika in robotika Elektronika za krmiljenje senčila 5/34 Modelarski višinomer 1/22,3/36,10/24 »Neuporabna« naprava 8/38 Odpiranje vrat na potniških vagonih HO 2/26 Izdelek za dom Jaslice iz steklene prizme 4/38 Slikarsko stojalo 6/36 Stojalo za lepilni trak 10/36 Ladijsko modelarstvo in maketarstvo Ankaran 21 HPL 6/5 (priloga), 7/18, 8/6, 9/6 Chris craft sedan cruiser 31 5/10,6/10 (priloga), 7/12,8/13 (priloga), 9/22 Dan odprtih vrat na večnamenski ladji SV, Triglav 10/5 Koledar tekmovanj 2014 7/38, 8/36 Ladja Triglav ima malo sestro dvojčico 5/2 Model jadrnice Albatros 1000 1/14 (priloga), 3/9 (priloga) Model motornega čolna G 560 10/14 (priloga) Modelarski tabor na Koroškem 1/4 Plastične makete na sejmu v Nürnber-gu 8/2, 9/2,10/2 Letalsko modelarstvo in maketarstvo »Aeromusicals« na svetovnih igrah 2013 2/6 Drsalec »evro lovec« 3/14 (priloga) Evropsko prvenstvo F3J 2013 6/2 Fox 2300 3/16 Koledar tekmovanj 2014 7/38, 8/36 Kratka zgodovina letala thunderjet 1/12 Letalce iz papirja mirage 4/30 Letali soko 522 v muzejski zbirki 9/25, 10/10 Maketa letala F-84G thunderjet JVL 4/24 (priloga) Mini V2 1/19 (priloga), 2/16 (priloga) Miss america 6/14, 7/8 (priloga), 8/10 (priloga), 9/10 Mladinsko evropsko prvenstvo F1A, F1B in F1P3/6 Modelarski tabor na Koroškem 1/4 Najlepši tereni za pobočno letenje 10/6 Obnova letala F-84G thunderjet 10642 1/8 Odstranjevanje oznak na modelu 4/10 Ohranjeni letali soko 522 v Sloveniji 8/23 Pegasus iz papirja in deprona 4/13 Plastične makete na sejmu v Nurnber-gu 8/2, 9/2,10/2 Raziskovanje v letalskem modelarstvu 4/5 Rekordna udeležba na 5. Timovem tekmovanju 7/6 RV-disk5/14 RV-polmaketa letala soko 522 10/8 Soko 522 6/24 Soko 522 pod drobnogledom 7/26 Soko G-2 galeb 9/12 Srečanje aerozapreg - Krško 2013 4/6 Srečanje z astronavtko slovenskega rodu 5/6 Thunderjet v Jugoslovanskem vojnem letalstvu 2/10, 3/27 25. Alpski pokal letečih RV-maket in modelov letal 1/2 Male železnice GM JT42CWR/class 66/77 3/34 NOCH Gras-Master 2.0 1/28 Odpiranje vrat na potniških vagonih HO 2/26 Odstranjevanje oznak na modelu 4/10 SŽ 03-002 5/26 Železniške miniature in dodatki 7/2 Modelarstvo in maketarstvo Izdelava kalupov po prototipih, izdelanih s pomočjo 3D-tiskanja 8/29, 9/40 Kako izdelati kopije kovinskih delov 1/30 Koledar tekmovanj 2014 7/38, 8/36 Minimešalnik za barve 9/38 NOCH Gras-Master 2.0 1/28 Odstranjevanje oznak na modelu 4/10 Plesišče 4/34 (priloga) Stojalo za zračni čopič 5/38 Tiskanje na les s pomočjo brizgalnega tiskanika 10/28 Uporaba sodobnih tehnologij v modelarstvu in maketarstvu 3/24, 4/14, 5/28, 6/32 Novo na trgu 1/25,2/34,3/40,4/17,5/17,6/31,7/29, 8/16, 9/35,10/40 Plastično maketarstvo Airbus 33010/18 Junkers Ju 88C-6 8/32 Koledar tekmovanj 2014 7/38 Messerschmitt Bf 109G-6 6/28 Mil Mi-24V hind 3/32 Plastične makete na sejmu v Niirnber-gu 8/2, 9/2,10/2 Republic P-47N thunderbolt 5/22 Sd.Kfz.7/1 9/28 SpaceShipTwo & WhiteKnightTwo 7/30 Supermarine seafire Mk.XV 1/26 Zimska vinjeta z dvema figurama 5/24 Raketno modelarstvo in maketarstvo Aerobee 350 ~ ameriška sondažna raketa 5/18 Evropsko prvenstvo raketnih modelarjev 2/2 Jubilejni 35. pokal Ljubljane 4/2 Koledar tekmovanj 2014 7/38 Model rakete za nošenje tovora kategorije S2/P2/19 Nike Apache-Suriname 19/19 (priloga) Nike Asp - ameriška sondažna raketa 10/18 Plastične makete na sejmu v Nurnber-gu 8/2, 9/2,10/2 Raketarski festival Meteor 2013 3/2 Srečanje z astronavtko slovenskega rodu 5/6 Reportaža »Aeromusicals« na svetovnih igrah 2013 2/6 Evropsko prvenstvo F3J 2013 6/2 Evropsko prvenstvo raketnih modelarjev 2/2 GO-CAR-GO, bo, kar bo! 1/6, 2/8, 3/4, 4/8, 5/8, 6/8, 7/24, 8/34, 9/36,10/34 Jubilejni 35. pokal Ljubljane 4/2 Ladja Triglav ima malo sestro dvojčico 5/2 Letali soko 522 v muzejski zbirki 9/25, 10/10 Mladinsko evropsko prvenstvo F1A, F1B in F1P 3/6 Modelarski tabor na Koroškem 1/4 Plastične makete na sejmu v Nurnber-gu 8/2, 9/2,10/2 Raketarski festival Meteor 2013 3/2 Raziskovanje v letalskem modelarstvu 4/5 Rekordna udeležba na 5. Timovem tekmovanju 7/6 Srečanje aerozapreg - Krško 2013 4/6 Srečanje z astronavtko slovenskega rodu 5/6 Železniške miniature in dodatki 7/2 25. Alpski pokal letečih RV-maket in modelov letal 1/2 Timov portret Anže Mihelčič 2/5 Primož Rižner 6/4 Timova priloga Ankaran 21 HPL-Tim 6 Chris craft sedan cruiser 31 - Tim 6, Tim 8 Drsalec »evro lovec« - Tim 3 Maketa letala F-84G thunderjet JVL -Tim 4 Mini V2 1 -Tim 1 Miss america - Tim 7, Tim 8 Model jadrnice Albatros 1000 - Tim 1, Tim 2, Tim 3, Model motornega čolna G 560-Tim 10 Model rakete za nošenje tovora kategorije S2/P-Tim2 Model tovornjaka s prikolico - Tim 5 Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom za prevoz avtomobilov-Tim 7 Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom za prevoz dirkalnikov F1 -Tim 9 Model tovornjaka vlačilca s polpriklo-pnikom za prevoz težke mehanizacije -Tim 10 Nike Apache ~ Suriname I - Tim 9 Plesišče-Tim 4 RV-model letala soko 522 - Tim 10 Za spretne roke Izdelava pletenic s tehniko kumihimo 4/32 Lesena peresnica 2/35 Ležalnik 1/34 Pustna oprava 6/38 Ročno tkanje s paličicami 1/36 Zložljiva mizica 2/32 TIMOVI NAČRTI Cena posameznega načrta je 6,50 EUR + poštni stroški. TIMOV NAČRT 1 - motorni letalski RV-model basic 4 star TIMOV NAČRT 2 - RV-jadrnica lipa I TIMOV NAČRT 3 - RV-jadralni model HOT-94 TIMOV NAČRT 4 - pol maketa letala cessna 180 TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KIM I TIMOV NAČRT 6 -Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke TIMOV NAČRT 7 -RV jadralni model HOT-95 TIMOV NAČRT 8 -Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke TIMOV NAČRT 9 - tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model TIMOV NAČRT 10 - polmaketa lovskega letala polikarpovl-15bis TIMOV NAČRT 11 -jadralni RV-model gita TIMOV NAČRT 12 - racoon HLG-3 TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni motorni RV-model TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H TIMOV NAČRT 15 - RV-model trajekta TIMOV NAČRT 16 - spitfire TIMOV NAČRT 17 - trener 40 TIMOV NAČRT 18 - lupo, elektromotorni RV-model TIMOV NAČRT 19 - P-40 warhawk, RV-polmaketa za zračne boje TIMOV NAČRT 20 - potepuh, RV-model motorne jahte TIMOV NAČRT 21 - bambi, šolski jadralni RV-model TIMOV NAČRT 22 - Slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda TIMOV NAČRT 23 - e-trainer, trenažni RV-model z električnim pogonom TIMOV NAČRT 24 - P-51 B/D mustang, RV-polmaketa za zračne boje TIMOV NAČRT 25 - messerschmitt Bf-109E, RV-polmaketa za zračne boje TIMOV NAČRT 26 - RV-polmaketa aeronca L-3 TIMOV NAČRT 27 -fokker E III, RV park-fly polmaketa TIMOV NAČRT 28 - vektra, RV-model z električnim pogonom v potisni izvedbi TIMOV NAČRT 29 - Eifflov stolp, 1 m visoka maketa iz vezane plošče TIMOV NAČRT 30 - maketa bagra CAT 262 TIMOV NAČRT 31 - RV motorni letalski model z električnim pogonom orion TIMOV NAČRT 32 - Maketa hitre patrolne ladje Slovenske vojske Ankaran Novo na trgu QUAD OHIŠJE S KAMERO X450 je za modele slow-fly, park-fly, manjše RV-jadralne modele, manjše combat različice in za druge lahke leteče modele. Cena je 8,53 EUR. Spletna trgovina Cool-Pc Andraž Šajna, s. p. Šepulje 33 6210 Sežana tel.: 040/678 462 e-pošta: info@cool-pc.org BETA 1400 Ohišje za model kvadrokopterja velikosti 450 z vključeno FPV-kamero je enostavna in praktična rešitev za vse ljubitelje FPV-letenja. Nosilec kamere ima vgrajen servomehanizem za nagib kamere gor in dol, kar pomaga pri letenju in stabilizira sliko. V trgovini Modelar.si vam ga po želji tudi sestavijo in dobavijo vse potrebne dele za dokončanje modela. Cena ohišja je 64,90 EUR, ohišja z motorji pa 118,80 EUR. Modelar.si 03N, d. o. o. Goričica 41,1230 Domžale tel.: 031 351 853 internet: www.modelar.si HITEČ HS-53 9-g servomehanizme, stane 99,90 EUR, izvedenka »mode 2«, ki ima vgrajen še 4-kanalni sprejemnik, pogonski akumulator in ustrezen polnilnik, pa 154,90 EUR. GAM A 2100 HS-53 je osemgramski servomehanizem s plastičnimi zobniki in krogličnimi ležaji s povečano potisno silo. Primeren Beta 1400 je začetniški RV-model, izdelan iz trpežnega penastega materiala EPO. Krila so za enostavno prenašanje odstranljiva, elektromotor s propelerjem je daleč proč od rok in prstov na zgornji strani krila. Model z izključenim motorjem zelo dobro jadra, kar podaljša čase letenja, zato je uporaben tudi za letenje na pobočju. Tehnični podatki: razpetina kril 1420 mm, površina kril 24,5 dm2, dolžina modela 940 mm, masa na let pripravljenega modela 650-720 g, krilna obremenitev okoli 28 g/dm2, model ima krmiljeno smer, višino, nagib in plin. Vsi deli modela so že izdelani, v sestavljanki so tudi ves potreben drobni material, nalepke in podrobna navodila. Končni model oziroma vgrajena oprema sta odvisna od izvedenke modela. Za letenje potrebujete samo še oddajnik in ustrezen polnilnik. Cena izvedenke »Kit« z vgrajenim brezkrtačnim elektromotorjem CD2622 s propelerjem 5 x 4 je 65,90 EUR, izvedenka ARF, ki ima poleg motorja in propelerja vgrajen še 20-A krmilnik vrtljajev in Za začetnike, ki osnove letenja že obvladajo in iščejo drugi, zahtevnejši model, priporočamo model gama 2100. V primerjavi z beto je večji, za letenje je zahtevnejši in ima vgrajen močnejši motor. Njegova glavna prednost so odlične letalne, še posebno jadralne lastnosti. Model je primeren ne samo za pobočno in termično jadranje, temveč tudi kot model »all-round« za prosti čas in letenje za zabavo. Tehnični podatki: razpetina kril 2100 mm, dolžina modela 1230 mm, krilna obremenitev 37 g/dm2, masa na let pripravljenega modela 1150-1300 g, odvisno od uporabljenih pogonskih akumulatorjev 3S Li-po 11,1 V, zmogljivosti od 1800-2200 mAh. Model ima krmiljeno smer, višino, plin in nagib ter možnost funkcije zakrile. V sestavljanki dobite že izdelane dele modela, ves potreben drobni material, okrasne nalepke in podrobna navodila. Ne glede na izvedenko za letenje v vsakem primeru potrebujete še oddajnik, sprejemnik, pogonski akumulator Li-po in ustrezen polnilnik. Cena izvedenke ARF 4ch, ki ima vgrajen brezkrtačni elektromotor 2835, 1000 kV, z zložljivim propelerjem 10x7, 25-A krmilnik vrtljajev in štiri servomehanizme, je 129,90 EUR, izvedenka ARF 6ch, ki ima v krilih dodatno še dva servomehanizma, pa stane 149,90 EUR. Mibo modeli, d. o. o. Tržaška cesta 87b, 1370 Logatec tel.: 01/759 01 01,041/669111 e-pošta: shop@mibomodeli.si internet: www.mibomodeli.si Model tovornjaka vlačilca s polpriklopnikom za prevoz težke mehanizacije Konstruiral in risal: Matej Pavlic Merilo: 1:1