ZA SLOVENSKO UNIVERZO V LJUBLJANI. v ..SLOV. PKEHLKDU" PRlOliČlL STEPAX RADIĆ.'POSLOVKNIL F. I. Od druge polovice minulega stoletja študira na treh aemštcih univerzali (dunaj- ski, graškl in insbruški) na stotine narodno probujenih Slovencev, Hrvatov in Srbov. A še le te dni je ta vseučiliška mladež prvič vsa možato manifestovala za prospeh slovenske univerze v Ljubljani. Ta mani- festacija ni nasledek globoke narodne za- vesti in resnične kulturne potrebe, ki bi jo najbolj morala čutiti mlada srca, vzgo- jena v narodni sredni šoli in prisiljena pozneje študirati na tujem visokem učilišču. Hrupni projav jugoslovanskih akademikov — zlasti na Dunaju — je takrat samo reakcija nekaj proti brutalni brezobzirnosti ne le nemško-nacionalnih kolegov, ampak tudi mnogih vseučiliških profesorjev, da, do izvestne mere i samih akademiških ura- dov, nekaj pa je to protest proti zamišljeni ustanovitvi univerze v Trstu, ki jo vsi ita- lijanski činitelji zahtevajo z neodstopno vztrajnostjo i — kakor se vidi — tudi z veliko nado v hiter uspeh. Kakor nobena reakcija tako tudi to gibanje za slovensko univerzo nima zato velikega političnega pomena, pa tudi njega moralni pomen je dokaj majhen. Pred vsem je treba uvažiti, da velika večina južnih Slovanov ide navilušena na »študijec v daljno dunajsko veliko mesto, kjer je tako lahko provesti mnogo študentovskih po- 319 nočnih zanimivih dogodkov, ne da bi o tem zvedel kdo drug nego »enako misleči« kolegi . . . Razen tega študije v državnem stolnem mestu spletajo same avreloo uče- nosti med slovenskim, hrvaškim in srbskim ljudstvom. In imponovati ljudem je dosedaj praviloma najvišji ideal nele stare, ampak tudi mlade jugoslovanske inteligence. V ostalem študije na univerzi nemški močno vplivajo tudi na misel prebivalstva mestnega, pa i na kroge uradniške, dasi se tu ne le sluti marveč tudi ve, kako se »študira« v tujih kulturnih centrih, kjer akademiki nemajo — i tudi ne morejo imeti — prirojenega kroga za svoje kulturno delovanje in kjer so vse njih narodne dolžnosti izčrpane z zapisom v narodno akademiško društvo, z ustno ali pismeno hipno demonstracijo za katerega narod- nega velikana, ali proti kateremu narod- nemu škodljivcu. In zato poziv dalmatin- skih slušateljev dunajske univerze do ob- činskih zastopov in drugim korporacijam ne doseže občnega oglasa, kakoršen se pričakuje. Na slovenske korporacije se na ta način niti ni apelovalo (??). V tem, da še sedaj — skoro sto let po narodnem prebujenju — akademiška mladež vede tako važno kulturno akcijo, a se ji odlo- čilni činitelji — izvečine ali vseskozi že narodno misleči — brezdelno divijo ali ji dobrosrčno opravičujejo mladeniško vroče- krvnost, moramo videti eden izmed najža- lostnejših dokazov nepopolnosti narodnega probujenja južnih Slovanov, iz česar narav- nim potem izvira njih današnja politiška neuspelost i slabost. Morebiti g. Radić tu preveč očita jugo- slovanskemu občinstvu ; res pa je, da je večina vsaj ljubljanskih voditeljev dvomila o mogočnosti slovenske ali slovensko-hrvat- ske univerze, češ, da ni učnih moči ; to mišljenje je znak .slabosti, ki vsakemu ko- raku jemlje elementarno moč prepričanja o izvršljivosti ; naše zahteve dobe s tem bledoto obupa in ne imponirajo nikomur. 320 .