C. K. postil
Vedoglavljene Številke je poslati administraciji ,.Kisenbaliner‘*, Dunaj V. Kentagasse 5.
PROSTA
l
POTK
SVOBODI ?
ŽELEZNIČAR
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVUEHCEV
riiiiiiiiiiiiiiimriiinTTiiiiiiimimniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinniiillllllllllllimr
UREDNIŠTVO
se nahaja v Trstu ulica Boschetto 5,
   Telefon 1570. ..............
UPR AVNIŠTVO
Dunaj V. — 7entanasse 5.
Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o
Naročnina:
za celo leto............4'40	K
za pol leta.............2-20	K
za četrt leta	....	1'10	K
Posamezna številka 18 vin.
Po prvem zasedanju novega parlamenta.
Prvo zasedam je državnega zbora je zaključeno in gotovo bo tudi naše čitatelje zanimalo, kaj so napravili etični poslanci, ki jih je odposlal »zaveden slovenski vabilec« tja gori v slavni cesarski Dunaj. Seveda nam z ozirom na omejen prostor ni mogoče podati dobesednega poročila državnozborskih razprav, eno pa vendar lahko konštatiramo in sicer, da je tudi nov parlament v svoji večini ljudstvu in ljudskim potrebam sovražen kakor je bil to njegov prednik. Med najhujšimi ljudskimi sovražniki so pa vsi slovenski poslanci, kar so drastično dokazali pri glasovanju za uvoz argentinskega mesa. Kakor en mož so, z edino izjemo ljubljanskega poslanca dr ju. Ravniharja plasorali proti predlogu in s tem izrekli, da slovenskemu delavcu in ubožnemu kmetu ne privoščijo skromni košček mesa. Če se spominjamo izrekov raznih nezrelih kaplančkov, potem nas seveda to ne iznenedja, kajti dobro rejena gospoda stoji na stališču da je meso samo zanje na svetu, delavska para pa noj se zadovolji s krompirjem, fižolom in zeljem. Pa ne samo naši dični poslanci, tudi naša slavna vlada je ljudstvu tako naklonjena kakor v prejšnih časih. To je pokazala takoj v svojem prestolnem govoru, 'v kale rem se peča tudi z modernimi prometnimi sredstvi.
Prestolni govor pravi namreč med drugimi gospodarskimi zahtevami, kijih želi vlada glede železniškega vprašanja sledeče :
»Priznana potreba krepke gospodarske politike zagotavlja tudi prometnim vprašanjem večjo važnost.
Gre v prvi vrsti zato, da se ojači zmožnost večjega prometa na državno železniškem omrežju, ki se je posebno v zadnjih letih zdatno pomnožilo, ob enem pa tudi zato, da se uvedejo reforme v obratni upravi, ki bodo povišale njeno donosnost in omogočile nadaljno razširjanje železniških prog«.
V tem ni rečeno nič druzega, kakor to kar se že davno splošno pripoznava kot potrebno in v resničnosti tega ne dvomi nihče, ki pozna povsodi vidne nedostatke naših železnic. Prestolni govor govori o »potrebi uvedbe reform pri upravi«, da z njimi »poviša donosnost železnic« in želi nadalje »gradnjo novih železnic«. In to imenuje splošno gospodarsko politiko, kije v zvezi s prometnimi vprašanji, kar se gotovo strinja z našim stališčem, ki ga zavzemamo že precejšno vrsto let. Zdrava gospodarska politika je namreč tesno spojena z zdravo prometno politiko, torej dejstvo, katero nam nepobitno potrjujejo naprednejše in denarno močneje države.
Gotoio je torej, da iz prometno političnega in železniškofinančnega stališča, ta del presto Inega govora lahko le pozdrav Ijamo, toda pri tem ne smemo pozabiti na skupni vladni program, ki nam ga prinaša v pre-
stolnem govoru. Kaj imamo pred vsem pričakovati od »potrebe uvedb reform v upravi, hi naj povzdignejo donosnost železnic , nam je žalibog iz izkušenj znano. Tozadevnim velikim, reformam so doslej vedno naspi-o-tovale narodnostne razmere in kakor hitro je doslej prišla taka zadeva na dnevni red, se je takoj okrog nje razvilo najstrastnejše strankarstvo, ki je redno onemogočalo rešitev in provzročalo najostudnejšo korupcijo. Preostajalo pa v praktičnem izvajanju velikih ciljev ni druzega kakor malenkostno štedenje, ki je že obstoječe nedostatke še povečevalo, ker se je hotelo na rovaš uslužbencev in delavcev toliko prihraniti, da se vsaj na z um j pokaže birokratske zmožnosti dragih železniških uprav. To smo posebno občutiti v zadnjih časih in to je dalo tudi povod sedanji nezadovoljnosti osobja.
Najbolj neumestna pa je trditev, da se ■misli povzdigniti promet s tem, da se bo gradilo rove železnice. Pod prejšnimi vladami smo doživeli, da seje moralo iz bogato nastavljenega in potrebam odgovarjajočega programa za zidanje novih železnic vedno veliko črtati, ker so to enostavno zahtevali državno finančni razlogi in je finančni minister vedno poudarjal, da nima denarja. Seveda je pozabil povedati, da v Avstriji zaradi tega ni za kulturne in gospodarske potrebe sredstev, ker ima moloh neskončno žrelo in še neskončneji želodec. Končno je pa smešno če se danes govoriči o gospodarski politiki, ki bo koristna prometu, ko vendar' vemo, da so nam vsled zloglasnih in nesrečnih trgovinskih pogodb, ki so plod agrarne nestrpnosti, roke do leta 1917. vezane. Pa tudi pozneje menda ne bo boljše, kajti že sedanji državni zbor kaže, da mu je podpora agrarne vlade važnejša kakor potrebe ljudstva in če bo hotelo ljudstvo, da se to spremeni — in spremeniti se bo moralo temeljito — potem ne bo smelo pri prihodnjih volitvah poslati na Dunaj niti enega teh mož, hi sedaj zastopajo interese slovenskega naroda na ta način, da se potegujejo za bogate ogrske magnate in prepuščajo revnega slovenskega kmeta in delavca svoji usodi. To se je najsi ja jneje pokazalo pri glasovanju za uvoz argentinskega mesa, kar■ smo že gori omenili.
Da je tako početje mogoče ob času ko vlada največja gospodarska beda, je vsekakor značilno in razume je lahko le tisti, ki vd, da so bile vse naše dosedanje vlade nesposobne odbiti in preprečiti nesramne nakane agrarnih podraževalcev mesa in kruha. Če upoštevamo to dejstvo potem je seveda pogled v bodočnost skrajno neugoden.
Še manj nadebuden pa je vladni program če uvažujemo, da smatra vlada gospodarsko in prometno politiko postranski stvari in da polaga vso važnost na izpo-polnjenje militarizma in to utemeljuje s »povsodnim hitrim razvojem vojaške moči,
ki tudi od nas zahteva, da okrepimo in ojačimo našo brambno silo«. Mar ni to lepa in stvarna utemeljitev, ki irnponira če že ne drugim potem gotovo slovenskim poslancem. In to tembolj ker jim nudi prilike napolniti, prazne gumbne lukne, če bodo dovolj potriotični, kar je seveda tudi važna pridobitev slovenskega naroda, ki bo posebno očiridna pri procesijah Sv. rešnjega telesa in pri romanju na Višarje.
V prvo vrsto svojih zahtev slavi torej vlada, ki je po temeljnih zakonih odgovorna za prestolni govor, zahteve za militaristične izdatke, nove davke in pomnoženo obreme-.nitev narodov. Le popolnoma ob strani se pa tudi spominja na ljudske potrebe, ki naj se rešijo še-le tedaj, če!bodo novi davki dovoljeni in potem se glasi dobesedno:
»V tem pričakovanju Ida se bo namreč dovolilo novih davkov) bo Moja vlada ponovno predložila, svoje nasvete v rešitev problema socialnega zavarovanja. Pri tem naj se nikar ne pozabi tozadevnih praktičnih izkušenj drugih držav in dosedanjih parlamentaričnih razprav, ki so se vršite v bivši zbornici.
Poleg teh obsežnih reform se bodete morali pa tudi pečati s podrobnostmi na-naššjočimi se na blagostanjske in obrambne zakone, ki naj pridejo v prid širšim plastem delavstva«.
Vse to doni malo nadebudno, če uvažujemo, da med tem, ko se nam cb/jubuje vsakovrstnih stvari, di'aginja grozno narašča in je mezda delavstva in plače uslužbencev že davno premajhna, da bi si mogli nabavljati najpotrebnejših stvari. Slep bi mora> bili človek, ki ne bi opazil, kako zopet med uslužbenci vseh železnic vre, le ker draginja že nekaj let sem zdatno presega dohodke. In to najobčutneje čutijo železničarji, ki so navezani na svoj stalen, pa nikakor zadosten dohodek.
Govoričenje o »miru, hi potrebuje močno vojaško moč«, je ravno za železničarje v sedanjih težkih časih slaba tolažita. Spoznanje jim narekuje želodec in gotovo je, daje za mir ravno toliko vredno železniško osobje, hi se mu ni treba pečati zgolj z bedo in skrbjo, kakor par novih regimentov s katerimi se sicer v slučaju potrebe lahko potlači ljudstvo, ki je vse obupano, ki pa vendar ne ustvarjajo blagostanja razvijajoče se dežele.
Fluhtuacija.
Zopet napredujemo. Toda vedno še ni tako, kako bi si želel vsak dober prijatelj napredka Število organiziranih delavcev kot celote narašča, toda ta napredek je za las podoben glasoviti skakalni procesyi v Echter-nachu: tri korake naprej, dva nazaj. Ali ako izrazimo napredek v prozaičnih številkah: 8 + 3= 11- 2== 9.
Napredek strokovfiih organizacij kot celote je sicer stalen, podoben pa je valovanju, v katerem so naprej poganjajoči valovi močnejši nego nazaj poganjajoči. Močno va-lovje, ki vedno bolj preplavlja kapitalistično posest.
Fluktuacija je ravnotako star kakor obžalovanja vreden pojav v zgodovini strokovnega gibanja. Vsaka strokovna organizacija ji je več ali manj podvržena. V svrho omejitve tega pojava se je že priporočalo in poskušalo različna sredstva.
Pri uvedbi in razširjenju raznih podpornih naprav v strokovnih organizacijah je bil in je še sedaj glavni argument zagovornikov teh naprav, da se ž njimi omeji tluktuacija. Ako se članom v raznih slučajih sile nudi gmotne ugodnosti, je upanje, da se jih trdno naveže na organizacijo, kar zopet ugodno vpliva na mezdna gibanja, za katera je treba razvoja vseh sil na čim najširši podlagi.
Ta trditev ima mnogo resničnega v sebi, Brez druzega se lahko prizna, da se je vsled uvedbe raznih podpor v strokovnih organizacijah kolikor toliko omejilo fluktuacijo, dasiravno še nepopolno, in da se je s tem zboljšala zmožnost za boj. Ob enem pa se mora konštatirati, da se nahaja ta pojav več ali manj v vsaki strokovni organizaciji, dasiravno v zmanjšani obliki. Kaj je toraj bistvo in vzrok tiuktuacije in katera sredstva razven že navedenih bi bila najprimernejša jo čimbolj omejiti?
Pri vsakem mezdnem gibanju opažamo močnejši pritok v strokovne organizacije. Ob takih priložnostih so tudi shodi bolje obiskani nego v mirnih časih. Takrat ne pridejo le isti, ki so trdno prepričani o potrebi strokovnega gibanja in smotrno pospešujejo organizacijo, temveč tudi isti, ki so slišali, da »se za nekaj gre« in da je potom gibanja mogoče doseči višje mezde. To ima za te ljudi privlačno silo, ki jih potegne seboj. Navadno pa ravno ti ljudje zastopajo najradikalnejše zahteve, dasiravno dosedaj niso prispevali za bojni sklad niti mrvice, ali pa le jako malo. Ko je pa gibanje končano, se izkadi tudi njih zanimanje za organizacijo. Ali se je doseglo višje mezde in se kmalu navadilo novih razmer, v katerih enakomernosti zanimanje zopet zaspi, ali pa je bilo gibanje brez uspeha, kar je za te začasne sledilce »neovržem« dokaz, da »itak vse nič ne hasni«. Zanimanje za organizacijo opeša, redno plačevanje prispevkov poneha in kmalu se mora en del ravno pridobljenih članov zopet črtati iz seznama.
Pri agitaciji je ravno isto. Poročevalec pride, ko se je z velikim trudom poslušalce skupaj spravilo, in predava o potrebi organizacije. S svojim govorom vzbudi navdušenje in često se jih na ducate oglasi za vstop v organizacijo. Nekoliko tednov ali mesecev potem pa zopet popušča zanimanje, plačevanje prispevkov postane nadležno in zopet se jih mora en del črtati...
V obeh slučajih se seveda ne razgubijo vsi člani brez ostanka. En del ostane, se sčasom prepriča o potrebi strokovne organizacije in postane stalen član organizacije. To je prebitek gibanja in agitacije, resnična pridobiten" glede števila članov, ki se skoraj vsako leto ugotovi v obračunih zvez in ki ilustrira naraščanje organizacije.
Za zvišanje števila članov in omejitev fiuktuacije je treba trajne agitacije. Podporne naprave jo podpirajo in zrno strokovnega gibanja, boj za boljše mezdne in delovne pogoje se tudi na noben način ne sme zanemarjati To tudi zastopa vsaka prava strokovna organizacija in tem trem činiteljem se je zahvaliti, da narašča število strokovno organiziranih članov in da se fluktuacijo bolj in bolj omejuje. Najuspešnejše sredstvo izmed ravno imenovanih pa je agitacija in sicer ne le ustmena, temveč tudi pismena.
Ako delavci v strokovnem gibanju še niso stalni, je kriva pred vsem njih neizkušenost in njih omejen duševni obzor. Le mali del ostane izven strokovne organizacije ali pa izotopi iz nje radi sebičnosti ali pa iz zlovoljnosti. Menimo, če je mogoče razširiti
duševni obzor delavca na gospodarskem kakor na političnem polju in ga s tem prepričati o potrebi organizacije in razrednega boja, da se potem tudi najhitreje in najgo-toveje stalno pridobi dotičnika za gibanje. Vsi vnanji povodi za vdeležbo v organizaciji, kakor mezdna gibanja in podporne naprave, ne vplivajo nikdar tako temeljito na omejitev tiuktuacije, kakor na gotovi stopinji znanja temelječe prepričanje. In to se doseže predvsem potom vztrajne agitacije! Neprestano, vztrajno poučevalno delovanje je potrebno, ne le od istih, ki so zato poklicani, temveč od vsakega posameznika.
Ustmena agitacija je pri tem še najuspešnejše sredstvo. In ako še k temu pride primerno čtivo — ki je vedno pri rokah in ga je treba le razširjati in čitati — potem nam ni treba beliti glav, kako omejiti fluktuacijo v strokovnih organizacijah. Agitirajte v podvojeni meri, vzbujajte duhove, povedite jih k znanju in spoznanju ter prepričanju, potem bodo strokovne organizacije še bolj naraščale nego dosedaj in njih člani bodo stalnejši postali!
Vsak torej naj stori svojo dolžnost v neprestanem vzbujanju in bodrenju duhov in tako potrebnem poučevanju. Vzbujajte v delavcih razredno, zavednost. Znanje je moč tudi v boju proti fluktuaciji, ki bo sčasoma tako omejena, da bode vsakdo imel veselje nad hitrejšim napredkom strokovnih organizacij.
Uzgoja za železnico.
Ko so pred desetletji bile v Avstriji prve železnice izročene obratu, ni bilo tako lahko pridobiti prvih parnikov, ki bi imeli zaupanje v novo prometno sredstvo. Komična slika, ki jo riše Rosegger v svojem štajerskem kmečkem fantu, ki je bil trdno prepričan o pošastni peklenski vožnji, ko je videl zginiti vlak v prerovu, ni le iznajdena slika, temveč resničen tip iz tistih časov, ko se je moralo občinstvo za železnico šele vzgojiti.
Dandanes, ko so železnice že splošno znane kot blagodejno prometno sredstvo, je že davno premagan otroški strah tistega časa. Le tu pa tam še živi v kaki zakotni vasi kako ženišče, ki še dvomi nad varnostjo modernih lokomotiv. V popolnem nasprotju s takratnim časom smo poslali dandanes zaupni iti mnogokrat z občudovanja vredno hladnokrvnostjo zaupamo našo cenjeno osebo železnici brez vsake skrbi glede naše varnosti. In vendar nismo drugače posebno lah-komišljeni. Zavarujemo si življenje in imetje na vse mogoče načine in s plaho opreznostjo se ravnamo po vseh mogočih zdravstvenih predpisih, da si obvarujemo svoje zdravje, urejujemo prebavljanje in zapiramo po noči naša stanovanja pred tatovi. Kaj vse ne storimo za naš osebni blagor? Le v eni točki premišljuje nezvedenec v železniški stroki jako malo o kavzalni zvezi vzroka in učinka: kadar se poslužuje železnice kot potovalnega sredstva.
Marsikdo bode rekel: »Ali naj vsakikrat z občutkom strahu postavim nogo na stopnice železniškega vozu in si predstavljam mogoče dejstvo, da pridem s polomljenimi udi ali pa zmečkanim telesom na cilj mojega potovanja?« To seveda ni potrebno in mi železničarji nimamo niti najmanjšega vzroka, občinstvu zagreniti potovanja in s tem zmanjšati obratne dohodke železnic, kar bi občutili zopet mi sami. Kar pa moremo zahtevati interesu našega lastnega stanja, kakor tudi potujočega občinstva, je vzgoja za železnico. In ker že človeško težko zapopade in se ne da rado vzgajati za stvari, ki ne predočujejo neposredno najosebnejših interesov, hočemo poskusiti nekoliko razločneje govoriti.
Kakor je strah prebivalcev na doželi pred desetletji videl v prvih železniških vlakih nekai strašnega, ker jim bile gonilne sile neznane, tako ne mislijo ljudje dandanes o železniškem obratu sploh ničesar, ker vi- j dijo že iz navade v železnicah nekaj kar je sanioobsebi umevno. Veliko občinstvo ve, da. na železnici lahko trčijo vlaki skupaj ali pa
da se prigodi kaka druga nesreča, da bi se pa morala ravno takrat zgoditi, kadar potuje A ali B, ne trdi nikdo. Končno pa nevarnost ranjenja pri železnici ni nič večja nego nevarnost zadetja od strele. In če se že to zgodi, so vzroki v posebnosti obrata, katerega ni mogoče vzdrževati brez nevarnosti. Tudi dobro ima svoje slabe strani. Tako približno računa povprečni potnik, ako se navaja njegove misli na ta predmet. Ker pa velika večina ljudi pripada temu povprečnemu tipu, je umevno, da se opusti take misli, ki grenijo veselje nad enim največjih uspehov tehnike in da se mirno prepusti varstvu svojega angelja varuha. In če se tu pa tam res prigodi na kaki žeTeznici večja nezgoda, kakor na primer na pariški mestni železnici ali pri Sprembergu ali pa celo v naši bližini, se res večkrat zgodi, da se zgraža plitvo misleč špisar nad neprevidnostjo in nerodnostjo vlakovnega osobja, ki je v tem slučaju »gotovo« zakrivilo nezgodo. Izvrstno je nek pisatelj orisal mišljenje potnika, ki je v oddelku prvega razreda sedel na mehkem, med tem ko sta se strojevodja in kurjač morala boriti proti vremenu in vetru. Prva misel tega potnika je bila ko se je zbudil: »Da bi le ta dva spredaj na stroju danes zadosti pazila?«
Ta posebna psihologija potujočega občinstva ima, kakor smo že omenili, svoj vzrok v tem, da potujoče občinstvo nima niti pojma o resničnih razmerah na železnici in da so mu te popolnoma tuje in nerazumljive. Kaj ve lajik o kopi predpisov in in-štrukcij, katere se vtepav glavo uslužbencem le zato, da ostanejo lepo na papirju. In kaj ve o tem, da se ni mogoče ravnati po predpisih in tudi, da se ne sme ravnati po njih, ako naj se promet gladko razvija. Ali pa o tem, da je uslužbenec z vsakovrstnim delom preobložen, da je utrujen, kar ga pogosto sili, da pušča vnemar najvažnejše varnostne priprave. Nobenega pilma nima o turnusih, po katerih se strojevodja ne mora ravnati, ne da bi zgubil jasno zavest, kar je le pre-mnogokrat vzrok katastrofalne nezgode! Velik del potujočega občinstva ne ve ničesar o malenkostnem varčevanju, vsled katerega se varčuje na nepravetfi mestu in s tem v največji meri ograža varnost prometa. Da se pušča predpotopne stroje v prometu in da so ti stroji nevarni prometu in življenju osobja in potnikov, o vsem tem in še o marsikaterih drugih neštetih nedostatkih in nemarnostih v železniškem obratu nima lajik niti pojma. Torej se ni čuditi, ako širšo občinstvo z občudovanja vrednim mirom in hladnokrvnostjo vzame na znanje poročila o železniških nezgodah, brez da še nadalje kaj misli.
In vendar bi se v tem oziru lahko mnogo storilo. Vzgajati občinstvo za želcznico tako, da bode vendar enkrat zapopadlo, da je jako malo storjeno, ako sekako neugodnost zapiše v priožno knjigo Da se nedostatke odpravi, bi torej bila naloga poštene in neodvisne publicistike. Najbolj a pritožba knjiga za. občinstvo je časopisje. Kakšno moč se lahko razvija od te strani, vemo iz izkušnje. Tukaj en primer. Ko se je po evropskih listih razpravljalo o nečuvenih svinarijah ameri-kanskega mesnega trusta, je bila vsa javnost ogorčena proti tolpi zločinskih kapitalistov, ko se je slišafo, da je ogroženo zdravje vseh razredov ljudstva. In to je gotovo več pomagalo nego vsi protitrustni zakoni. Kar je bilo v tem slučaju mogoče, se lahko izvrši povsod, kjer je interes širših slojev prebivalstva v neposredni zvezi s katerokoli obratno stroko. Ali bi se ne dalo občinstvu omogočiti nadzorstvo nad železniškim o-br atomi
Gotovo je to mogoče. Tu se gre za obratno stroko, v kateri je interes vseh slojev prebivalstva v najtesnejši zvezi z interesi uslužbencev. Monopol in zanemarjenje vsled neumestnega varčevanja ni le nedo-h ta te k vsled katerega trpijo uslužbenci, temveč pomenja splošno nevarnost za vse, ki morajo zaupati svoje življenje in imetje železnici. Preobložen in v službi utrujen mož na stroju je nevarnost ne le zase, temveč za cel vlak
z vsemi potniki. Za ta dejstva ,je treba bi-striti smisel, razum in čut občinstva. Resnico se mora pogosto povdarjati, ker so ljudje zanjo tako težko pristopni. V to svrho bi moralo dnevno časopisje brez razlike strank povzdigniti svoj mogočen glas kot opomi-njevalec javnih interesov in si s rem pridobiti velikih zaslug. Toda žal, velika večina dnevnikov se zadovoljuje s suhimi poročili. Pač pa nam obširno poroča o raznih pojedinah kraljev, knezov in drugih velikih gospodov, ali pa o porodnih bolečinah kakega eksotičnega veličanstva.
Ker pa železničarji nismo tako naivni, da bi mislili, da se bo glede dnevnega časopisja vpriliodnje kaj zboljšalo, je tembolj naša dolžnost, da skrbimo za razširjenje in povečanje našega strokovnega časopisja. Spoznanje, da s tem, da opazarjamo širše občinstvo na nevarnosti, katerim je izpostavljeno vsled službene preobložitve osobja, skrbimo za gospodarsko zboljšanje našega položaja, nam nalaga dolžnost, da z vsemi sredstvi škrajmo zato, da se naše strokovno časopisje čita tudi v krogih potujočega občinstva. Ravno to je sredstvo, s katerim se razkrije bajko, da se 'železničarjem dobro godi.
V tem oziru pa se da mnogo izvesti. Železničar je v mnogih trgovinah, celo v celih krajih plavni konzument, ter vsled tega lahko povsod zahteva, da je zraven drugih časopisov izloženo tudi železničarsko strokovno časopisje Ravno naše strokovno časopisje je, ki daje vsem našim tožbam in pritožbam primeren izraz in katerega naj bi čitali tudi širši sloji prebivalstva, ne le mi sami. Človeštvo se mora vzgojiti za železnico s tem, da se uči spoznavati nevarnosti, katerim je izpostavljeno, ako trpijo in se mučijo uslužbenci. Cim več in čim vplivnejši še to izvaja, tem bolj bodo podpirane naše upravičene zahtev**. Protesti prosi nevarnosti prometa, ki jin vzbudimo v javnem mnenju, so protesti proti našemu trpljenju. Učimo se sukati tudi to orožje in podpirali bomo uspešno naš boj ter koristili javnosti in splošnosti. Vzgajajmo občinstvo za železnico!
OBČNI ZBOR. splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva za Avstrijo.
(Konec.)
K 6. točki dnevnega reda:
Varstveno nadzorstvo v železniškem obratu
je sodr. Rudolf Muller obširno poročal. Inšpekcija v železniškem obratu je potrebna modernega socialno političnega preustroja. Z ozirom na posebno nevarnost rudokopstva so v smislu posebnega zakona v rudokopih nastavljeni varstveni možje. Tudi železnice so jako nevaren obrat in tudi tu bi bilo varstveno neobhodno potrebno. Ne le v interesu železničarjev, temveč tudi v interesu nemotenega prometa. Govornik pojasnuje delokrog in vrednost te inštitucije za Železničarje. Varstveni možje pa morejo le tedaj popolno vršiti svojo nalogo, ako so od osobja prosto izvoljeni, ter popolnoma neodvisni od uprav in imunni za ves čas svojega delovanja. Biti bi pa morali vedno v tesnem stiku z organizacijo. Z uvedbo varstvenega nadzorstva bi delavsko varstvo mnogo pridobilo. Nato predlada govornik sledečo
RESOLUCIJO.
Odkar obstoji železničarska organizacija, se stavi zahteva po neodvisnih železniških nadzornikih. Ta -želja je postala tekom let vedno živahnejša in je izražena že v predlogu (zakonskem načrtu), ki so ga svoječasno naši poslanci predložili zbornici. V tem smislu sklene meseca junija 1911 v delavskem domu v X. okraju zborujoč delegacijski zbor sledeče:
Poživljamo centralno vodstvo, da čim najhitreje izvrši vse predpriprave, da se udej-stvi zakonito varstvo osobja (delavsko varstvo) na železnicah.
To naj se zahteva potom vlog na c. kr. delovno Statistični urad kakor tudi potom peticij na obe zbornici državnega zbora in potom samostojnih predlogov v parlamentu.
Železniške nadzornike naj se zahteva po vzoru varstvenih moč v rudokopih, ki naj bodo izvoljeni v prostih volitvah in opremljeni z imuniteto. Tem železniškim nadzorni-nikom (varstvenim možem) bodi podrejeno nadzorstvo izvrševanja železniško policijskih in drugih predpisov, ki so bili izdani v interesu varnosti prometa, posebno pa glede določb za osebno varnost.
Sodr. Lerch toplo priporoča ta predlog, ki je bil nato soglasno sprejet.
K 4. točki dnevnega reda:
Socialno zavarovanje pojasnuje sodr. Muller obširno razprave socialno zavarovalnega odseka, kjer se je našim socialno demokratičnim zastopnikom, ki so zastavili vse svoje moči, često posrečilo nadomestiti slabe in škodljive določbe z dobrimi, posebno glede bolniško zavarovalnega ! načrta, ki zagotavlja obolelim osebam s spre- I minjajočimi dohodki polovično bolniščnino j vkljub plači kot odškodnino za izgubo spre- ! minjajočih dohodkov, ako so nad tri dni j bolni. Nadalje se je doseglo važna zboljšanja za žene in pa da se uredi upravo vseh bolniških blagajn kakor so urejene industrijelne obratne bolniške blagajne i t. d.
Tudi glede nezgodno zavarovalnega načrta se je posrečilo zabraniti marsikako nameravano oškodovanje železničarjev. Vendar pa je še mnogo določb, ki prikrajšajo pravice železničarjev. Posebno po S 232 predpisano zlaganje rente s pokojnino. Koliko škode pomeni ta določba za železničarje, smo svoječasno videli pri severni železnici. Železničarji torej naj bodo pripravljeni, da v slučaju potrebe sami branijo svoje pravice. Končno predlaga govornik, da se še enkrat sprejme 1. 1909. sprejeto resolucijo.
Po kratki debati, katere se je vdeležilo več sodrugov, je bil predlog poročevalca so-druga Miillerja soglasno sprejet.
O zadružništvu
je poročal sodr. Muller sledeče: Politične in j strokovne organizacije so se .že dalje časa i temeljito pečale s tem vprašanjem in končno [ 1 soglasno priznale, da je zadružništvo v rokah delavstva nadal.jno sredstvo v osvobojevalnem boju proletarijata. Vsled tega je treba zadružništvo po možnosti podpirati. Tu pridejo posebno konzumne in podobne zadruge v poštev.
Železničarji imajo takoznana živilska skladišča, katere se smatra kot dobrodelne naprave. Ker velja za prevažanje živil iz teh skladišč režijski tarif, bi bilo priporočljivo, ako di se moglo združiti obliko zadruge z isto dobrodelne naprave in pa doseči kolikor možno čisto samoupravo. Kot vzor živilske uprave bi se lahko priporočalo isto, ki je uvedena pri severozapadni železnici.
Druge vrste zadrug so stavbinske zadruge. Te sov v zvezi z industrijelnim razvojem države. Žal, da take zadruge ustanavljajo večkrat nepoklicani faktorji kakor pa poklicani. Pri železnicah je stanovanjska oskrba že nastala in več stavb se je že zgradilo. Železniška uprava ima interes na tem, da njeni uslužbenci stanujejo kolikor možno blizu službenega kraja. Vsled tega je tudi njena dolžnost, da gradi hiše iz obratnih sredstev z malimi obrestmi. Izmed železniških stavbinskih zadrug so posebno uspešno delovale iste v Knittelfeldu, Hiitteklorfu in Hei-ligenstadtu.
V najnovejšem času se tudi propagira zadruge za enodružinske hiše. Vsak naj bi imel svojo hišo. Teh zadrug ni priporočati, ker je njih program za maso neizvedljiv. Kjer pa je izvedljiv, pa napravi človeka popolnoma odvisnega. Železničar, ki poseduje hišico, je zgubil vsako pravico samoodločbe in se ne more vdeležiti nobenega boja za zboljšanje splošnega položaja, ne da bi prišel v nevarnost, da zgubi svojo posest vsled pretneščenja i. t. d. Raje se torej zdrži boja in postane reakeijonaren. Izkušnja uči, da lastne hiše podvežejo veselje in možnost za boj. Primer: Jagerndorf, Roseggerjeva zemljišča in šleski tkalci. Največji učenjaki v stroki stanovanjskega vprašanja še vedno nezaupno preskušajo smotrnost načrta eno-
družinskih hiš in priporočajo delavske hiše kot sedaj najprimernejše sredstvo za boj proti stanovanjskemu oderuštvu.
Debate so se vdeležili sodrugi: Scholz I fKlosterneuburgj, Forstner Ljubljana), We-ninger (Meran , Kovur (Matzleinsdorf), Weiser | (Line) in Tantsin fFlozidsdorf). Nato je bila soglasno sprejeta sledeča
RESOLUCIJA.
Na podlagi splošnega spoznanja in posebno na podlagi strankinih zborov in strokovnih kongresov, se naglaša, da je zadružništvo. posebno pa konzumne zadruge, važno dopolnilo v vašem osvobojevalnem boju.
Na podlagi tega sklene današnji delegacijski zbor. naj naše centralno vodstvo in naši zaupniki posvečajo večjo pozornost temu gibanju kot doslej in naj ga v njegovem napredku zdatno pospešujejo kjerkoli je možno.
Posebno pa se mora pri v volitvah v te korporacije doseči enoten nastop in skrbeti za to, da so naprave teh zadrug take, da so za železničarje v gospodarskem oziru koristne.
Ker še niso dani zakoniti pogoji kakor: razlastilni zakon, dedna stavbinska pravica,
| davčni dopusti, olajšanje v stavbinskem redu ■ i. t. d. za uspešen boj proti stanovanjskemu oderuštvu in za ublažitev stanovanjske bede potom zadrug, ki se pečajo z gradbo enodružinskih hiš, smatra centralno vodstvo kot svojo dolžnost, da svojim članom osvetuje snovati take zadruge ali pa jim pristopiti.
Nasprotno pa poživlja konferenca delegatov centralno vodstvo, da z vso močjo pospešuje stanovanjsko oskrbo iz skladnih, obratnih sredstev.
Tudi podoben predlog sodruga Wenin-gerja (Meran) je bil sprejet.
K zadnji točki dnevnega reda: ^Predlogi in vprašanja" je bila z ozirom na
DRAGINJO sprejeta sledeča resolucija:
Meseca junija 1911 zborujoča konferenca delegatov avstrijskih železničarjev smatra naraščajočo draginjo živil in drugih potrebščin kot stanje, ki je posebno za vse avstrijsko železniško osobje čimdalje neznosnejše. Vsako dosedaj doseženo zvišanje plač in mezd je draginja že davno prekosila in železniško osobje si je na jasnem, da si ne more prej uspešno zboljšati svojega položaja, dokler niso odpravljeni vzroki draginje.
Konferenca delegatov pričakuje, da bode socialno demokratična frakcija nove ljudske zbornice vporabila vsa sredstva, ki so pripravna za odstranitev učinkov draginje. V boju proti draginji bode socialno demokratična zveza kakor tudi vse delavno ljudstvo našlo železničarje vedno pripravljene, da se z vsemi razpoložljivimi sredstvi vdeležijo tega boja.
Bilo je stavljenih še več drugih stvarnih predlogov, ki so bili deloma sprejeti, deloma pa oddani centrali v svrho primerne rešitve.
Ker je bil dnevni red izčrpan in se nikdo ni oglasil k besedi, je predsednik sodr. Schwab po čvrstem zaključnem govoru zaključil konferenco delegatov, ki je trajala pet dni.
21. redni občni zbor nezgodne ' — — zavarovalnice av$trlj$Rib železnic.
(Konec.)
Na vprašanje delegata Sclierbauma odgovarja predsednik, da so vrednostni papirji zavoda po veliki večini naloženi v c. kr. priv. splošnem avstrijskem zemljiško kreditnem zavodu, v manjšem delu pa v c. kr. poštni hranilnici. Zavod plačuje 0-3 promil (to je: 30 vinarjev od 1000 kron) položnine v skupnem znesku okroglo 21.000 kron. Položni listi so v zavodu.
Kar se tiče nasveta glede shranitve vrednostnih papirjev v zavodovi hiši, ki naj se zgradi, je mnenja, da bi ne bilo umestno okrog 80 milijonov vrednosti hraniti v hiši zavoda samega. Za primerno majhno polo-žnino ima zavod absolutno varnost.
Glede prevodov rentnih odlokov v posamezne deželne jezike, se mora željo po obvestitvi zavarovancev o odlokih v njih ma-
terinem jeziku, ako niso zmožni nemškega jezika, priznati kot opravičeno.
Izvedbo pa se mora iz opetovano pre-tresovanih razlogov prepustiti članom.
Na kak način naj se pri tem postopa, kaže primer c. kr. državno železniškega ravnateljstva v Pragi. Zavod uraduje prej ko slej izključno v nemškem jeziku in nemško besedilo odlokov je edino merodajno in pravno obvezno. Za napake v prevodih zavod ne jamči. Apel delegatov na železniške uprave glede splošne uvedbe prevodov more zavod le podpirati.
Glede socialnega zavarovanja naglaša predsednik, da zavod ne šteje k istim, ki bi imeli v tej zadevi odločilen vpliv. V najboljšem slučaju bo zavod vprašan Jza svoje mnenje in more dati na razpolago svoje zbrano Statistično gradivo. V splošnem pa nima nobenega vpliva na zakonodajo.
Opetovano izraženo vprašanje zgradbe delavskih hiš je celokupnemu načelstvu skozinskoz simpatično. Na podlagi zakona z dne 22. decembra 1910 določen stanovanjsko oskrbovalni sklad bo omogočil, da se okoristi zavodova sredstva tudi v tem oziru.
Kar se tiče nasveta delegata Hattingerja, naj se potrebo izplačevanja manjših rent odpravi s tem, da so dotični rentnerji zopet zaposleni pri železniških upravah, je to gotovo v interesu zavoda in vsled tega priporočljivo.
Na opombo, naj bodo na preiskovanja nezgodnih slučajev poslani zaupniki zavoda in zdravniki vešči materinega jezika ponesrečenca, se mora odgovoriti, da se to v večini slučajev že izvršuje, kjer se pa to dosedaj še ne dogaja, pa zavod za uresničenje te želje ne more ničesar storiti.
Da tudi višji železniški organi niso natančno poučeni o pravicah in dolžnostih, izvirajočih iz nezgodno zavarovalnega zakona, je tam kjer je to slučaj, gotovo obžalovanja vredno in je pouk v teh slučajih gotovo popolnoma na mestu.
Glede zavlačevanja postopanja pri smrtnih slučajih, ki ga je omenil delegat Harrnš, se mora povdarjati, da vzroke zavlačevanja ni iskati v zavodu, temveč pri političnih oblastih ali pa pri dotičnih železniških upravah. V ostalem pa opozarja predsednik na sklad, ki se vsako leto v računskem zaključku določi v svrho izvenrednih podpor zaostalim smrtno ponesrečenih uslužbencev, ki so dobivali dnevno mezdo. Iz tega sklada se podeljuje. znatne nevrnljive podpore zaostalim, ako se stavijo ovire rešitvi njih zahtev.
Nato da predsednik na glasovanje predlog načelstva: »Občni zbor naj vzame poslovno poročilo na znanje«. Predlog je bil soglasno sprejet.
K drugi točki dnevnega reda: »Poročilo revizorjev o računskem zaključku za 1. 1910 in podelitev absolutorija načelstvu« poroča v imenu revizorjev delegat Scherbaum (južna žel.) sledeče:
Na XX. občnem zboru poklicno zadružne zavarovalnice proti nezgodam 28. julija 1910 izvoljeni računski revizorji so temeljito pregledali predložen obratni račun za 1. 1910 s prilogami vred, ter jih primerjali z bilanco in knjigami in našli vse v popolnem redu. Vsled tega predlagajo revizorji:
»Občni zbor naj potrdi obratni račun in bilanco za 1. 1910 in podeli absolutorij načelstvu «.
Predlog jn bil soglasno sprejet.
K tretji točki dnevnega reda: »Volitev: a) enega člana načelstva, b) devetih namestnikov potom kurije imenovanih delegatov« opozarja piedsednik najprej na določbe §§ 20 in 21 pravil in naznanja, da je volitev nadomestna za ostalo funkcijsko dobo in da na prosta mesta pridejo kandidatje istih železniških uprav, ki so pri volitvah >3. junija 1908 odposlale člane v načelstvo in namestnike. Torej pošljejo c. kr. državne železnice sedaj enega člana načelstva in pet namestnikov, južna železnica, ravnateljstvo severne železnice, ravnateljstvo državno železniške družbe in ravnateljstvo severozapadne že-eznice vsaka po enega namestnika.
Delegat Rupert Kolarz (ravnateljstva drž. žel. družbe) predlaga, naj se volitev vrši po aklamaciji. Ker temu nikdo ni ugo varjal, predlaga delegat Kolarz sledeče:
Zn čilimi nuč-lstvn:
dr; Viktor Rudel, c. kr. sekcijski šef v železniškem ministrstvu;
za namestnike: dr. Ferdinand Titze, inšpektor c. kr. ravnateljstva severozapadne železnice,
Kornel Knbg lanski, nadinšpektor c. kr. ravnateljstva državnoželezniške družbe,
dr Ivan Blažiček, železniški tajnik c. kr. drž. žel. ravnateljstva Dunaj,
dr. Anton Slumpf, c. kr: ministerijalni podtajnik v žel. ministrstvu,
dr. Oton de Martin, c. kr. ministerijalni tajnik v žel. ministrstvu,
dr. Anton Pbschrnunn, c. kr. ministerijalni tajnik v železniškem ministrstvu,
dr. Henrik Bchlesinger, c. kr. ministerijalni svetnik v železniškem ministrstvu, dr. Štefan Iionrerg, inšpektor c kr. ravnateljstva severne železnice,
Fran POlleritzer, inšpektor c. kr. priv. južne železnice.
To listo je kurija imenovanih delegatov soglasno sprejela.
Pregledovalcem računov so izvoljeni: Josip Ilorah, cesarski svetnik, nadinšpektor in glavni knjigovodja c. kr. priv. železnice Dunaj-Aopang.
Dr. Karol Wes$ely, c. kr. vladni svetnik, namestnik državno železniškega ravnatelja v Linču.
Robert Sckerbaum, vlakovni revizor, c. kr. priv. južne železnice na Dunaju.
Njih iiamestnikom:
Dr. Štefan Honverg, inšpektor severne železnice.
Jurij Pinker, nadsprcvodnik plzenskega državnoželezniškega ravnateljstva in
dr. Anton Stumpf c. kr. ministerijalni podtajnik v c. kr. železniškem ministrstvu.
Ob pol 11. uri predpoldne je predsednik po izčrpanem dnevnem redu zaključil XXI. redni občni zbor.
Dopisi.
Trst, kurilnica južne železnice. Bil je nekaj časa mir v naši kurilnici, toda temu je sedaj zopet drugače. Začelo se je premogarje priganjati tako surovo, da tega ne morejo več prenašati. Utrujeni gospodje v kurilnici imajo sedaj svoje dopuste in nadomestujejo jih najbolj surovi in neotesani strojevodje. V prvi vrsti teh je gospod Maxs Zenta. Ta mastni človek ima premogarje že dolgo časa v želodcu in je torej komaj čakal priložnosti, da dobi prostorček v pisarni in si ohladi svojo jezo nad premogarji. Gospod „sušef" Luka Rupnik pa mu pridno pomaga. Ta se obnaša kakor kak zarukan hribovec. Ta dična gospoda sta napeljala načelnika Dolinška, ki je že itak znan sovražnik osobja, da sedaj prav po živinsko priganja premogarje, ter jih zmerja in kriči nad njimi kot jesihar. Tako je bilo tudi 10. m. m., da je prej delavce zmerjal in potem še odvzel 4 može od skupine. Tu pa je organizacija posegla vmes. Na seji 13. m. m. so se delavci tozadevno pogovorili in drugi dan je vodstvo organizacije posredovalo v tej zadevi. Sodr. Kopač je ob tej priliki videl „obednico" premogarjev, ki služi raznim namenom. Zavzel se je, ko je videl, da je ta prostor bolj svinjskemu hlevu podoben nego pa prostoru, kjer naj ljudje zavžijejo svoje skromno kosilo, se umivajo in hranijo svojo obleko. Najde se v tej baraki, ki že kar na kup leze, vsakovrstno golazen kakor: miši, podgane, bolhe in razne take čedne živalice, ki gotovo niso v zabavo ljudem. Mestni magistrat sicer povsod vtika svoj nos zraven, ampak tukaj se ne briga za nič. Da je pa tudi naša baraka sedaj ob času kolere nevarna, se samo ob sebi razume. Tozadevno sta sodr. Kopač in Falk posredovala pri g. inšpektorju in sedaj čakamo nujne rešitve.
Ako so pa delavci menili, da bode zana-prej mir, jih je pa g. Rupnik o nasprotnem poučil. Zahteva od njih več dela in jim žuga, da jih naznani, -ako se upirajo. Z g. načelnikom je pogojeno, da ostane partija desetih mož skupaj in da se ne sme nobenega odvzeti. G. Rupnik pa pravi, da mu je načelnik dovolil vsak dan popoldne vzeti dva moža, da gresta pepel nakladati. Da so delavci ogorčeni nad takim postopanjem, je umevno.
Nekemu delavcu je g. Luka hotel naprtiti zapisnik, ko je pa videl, da so drugi delavci solidarni s svojim tovarišem, se je zapisnik opustil, pač pa je bil dotični kaznovan z globo dveh kron. Hnega naših sodrugov sta omenjena gospoda zatožila, da je delavce šuntal k temu gibanju in je bil zato prestavljen na drugo mesto, vsled česar je na svojih dohodkih oškodovan va 40 kron na mesec.
Za gospoda Zento pa bi bilo dobro, ako bi ga g. Dolinšek za kakih par mescev pustil nakladati premog. To bi gotovo pomagalo, da bi potem uljudneje postopal z delavci, ko bi okusil na svoji lastni koži trpljenje ubogih premogarjev.
Ko je svojčas temu gospodu slaba predla, se je zatekel k naši organizaciji, sedaj pa pravi, da je več kot socialist. Mi mu sicer pustimo njegovo domišljavost, pač pa ga opozarjamo, naj se napram delavcem vede kakor se spodobi. Toliko za danes, ako pa ne bo miru, mu pa prihodnjič bolje postrežemo.
Trsi S. Andrea, kurilnica drž. žel. Kako daleč se pride s tantijemskim gospodarstvom pri državnih železnicah, smo že opetovano povdarjali. Najlepši primer za to pa je tržaška kurilnica drž. žel. Tukaj imamo nad 50 lokomotiv, katerih polovica je v takem stanju, da je joj. Potrebne so popravila in vendar nima državna železnica tukaj več nego 6 ključavničarjev, ki naj bi skrbeli zato, da so te lokomotive v dobrem stanu. Vsaka večja žgalnica kave ima skoraj ravno isto število ključavničarjev kakor c. kr. državna železnica ,v tržaški kurilnici. Od časa zloglasnega mi-nisterialnega odloka, s katerim se je merilo posebno na znižanje čezur v kurilnicah in delavnicah, in v tej kurilnici nobene lokomotive, ki bi ne bila potrebna več jako važnih popravil. Teh pa se ne more izvršiti radi pomanjkanja ključavničarjev, dasiravno se je to Že ponovno zahtevalo. Stroji s samo enim sesalnim aparatom, s polovico pihalnika, brez predpisanih signalnih sredstev, brez orodja itd. opravljajo odgovornosti polno službo. Da je v takih razmerah služba jako otežkočena, ni treba posebej povdarjati. Brez ozira na neštete nevarnosti varčuje državno železniška uprava še nadalje. Vse se izpostavlja nevarnosti le, da se prihrani umazanih par vinarjev, ki bi se jih moralo ■ izplačati ključavničarjem, na drugi strani pa se meče tisočake skozi okno.
Morebiti hoče železniška uprava s tem prisiliti strojevodje, da sami popravljajo stroje. To si pa bode osobje premislilo. Po novih normah za strojevzdrževalne premije so nekateri strojevodje tako srečni, da jo dobijo. Strojno osobje si bode dobro premislilo, predno bo v svojem prostem času popravljalo stroje in s tem gojilo tantijemsko gospodarstvo. Vrhutega pa je v slučaju potrebe tudi jako težko izvršiti popravilo, ker vse orodje obstoji le iz nekaterih vijačnih ključev, ki so pa vsled velikosti primerni le za razbijanje premoga. Žebelj za tračnice nam služi mesto dleta.
Vkljub temu, da manjka v tej kurilnici vsega potrebnega, nam pa ne manjka predpostavljenih. Med tem ko je za vzdrževanje strojev samo šest ključavničarjev, se zdi c. kr. državnoželezniškemu ravnateljstvu potrebno vzdrževati enega inšpektorja, 3 nad-inženirje, 3 inženirje, 3 strojne mojstre in enega delovodjo za nadzorovanje. Torej pride na vsakega delavnega moža eden in pol predpostavljenih. Novi g. inšpektor se sicer trudi, da bi napravil red, in lojalno priznamo, da se je v tem času marsikaj obrnilo na bolje. Ne bo mu pa tako lahko mogoče odpraviti vseh nedostatkov, ki so se nakupičili tekom let, ako ga ne podpirajo prideljeni
uradniki. To so pa izvzemši enega ali dveh po večini mladi ljudje, ki še sami rabijo izkušnje. Pred vsemi se odlikuje g. načelnikov namestnik, ki je od ravnateljstva sem premeščen, prinesel seboj precejšno mero domišljavosti in je še vedno prepojen z duhom protekcije, katere je tudi on vžil precejšno mero
Temu gospodu bi pripočali, da se nekoliko temeljiteje pripravi za predizpite in poučevanje v šoli, da ne bo dajal nejasnih in neprimernih pojasnil in primerov. Če ga pa osobje vpraša za pojasnilo, pa sam ne more drugega odgovoriti nego: „Da, to je res slab primer". Osobje želi in pričakuje dobrega pouka v šoli, da se more v slučaju potrebe tudi po njem ravnati. Tudi ni pravo, ako se trdi, da so poskusne pipe na strojnem kotlu le zato, da se izpusti zrak pri napolnjevanju kotla. Često ve pišče več od kokoši.
Sežana. Nek zlobnež je potom prognega mojstra g. Čikofa v Divači poslal anonimno pismo progovzdrževalni sekciji južne železnice v Trstu. Pismo vsebuje neverjetne laži in podlosti, ki bi se jih ne pričakovalo od normalnega človeka. Anonimen pisec hoče s svojo čečkarijo škodovati revni družini prognega obhodnika in jo sploh na cesto spraviti. Pri tem pa nima poguma, da bi odkrito nastopil. Poživljamo ga torej, da pride z imenom na dan in naj popravi storjeno škodo, ako noče, da mu ostane pečat zahrbtnega obrekovalca.
Iz Gorice (južne žel.) Že od nekdaj je v navadi, da se z uradništvom vseh žeieznic, ko stopijo poedinci v primerno starost, jako obzirno postopa in sicer s tem, da se jim podeli lažje pisarniške službe.
Drugače pa se postopa z delavstvom na postaji južne železnice v Gorici. Skladiščni delavec Mihael Mozetič, je po dolgoletni železniški službi dosegel ono starost, zaradi katere bi bilo na mestu, da bi se ga kot delavca vsaj na njegovo prejšno službeno mesto postavilo, kjer je opravljal službo v brzovoznem skladišču. Seveda iz krepkega možaka je postal bolj slaboten in starejši in vsled tega je vsem znani mogotec v goriških skladiščih sklenil da se je Mozetiča dodelilo v tovorno skladišče. Kaj je mogotcu mar za eno človeško življenje. Ko je bil Mozetič še mlad, je opravljal lažjo službo nego sedaj na svoja stara leta.
Prepričani smo, da bodo gosp. postaje-načelnik posegel v stvar in v imenu huma-nitete ravnal.
Dobro bi bilo in priporočljivo, ako bi se z delavci na njihova stara leta vsaj deloma enako postopalo kakor s starimi žel. uradniki, ker enako ravnanje je gola brutura do-tičnega, kateri postopa brez obzirnosti na uboge pare, ki molčeče in poslušno trpijo več kot bi bilo potreba.
Nezgoda, v petek, dne 4. t. m. je peljala iz Žirovnice proti Lescam na gorenjski progi državnih železnic, drezina, na kateri sta sedela poleg štirih delavcev še višji železniški inženir in načelnik progovzdrževalne sekcije Ljubljana I. gospod Poljak in železniški mojster iz Lesec gosp. Jerše. Na križišču državne ceste z železnico je ob ravno istem času tudi pripeljala c. kr. pošta in ker za vožnjo z drezinami to ni podpisano, so bile zatvor-nice odprte. Drezina je zadela s tako močjo ob poštni voz, da je bil učinek naravnost grozen.
Nadinženir Poljak, železniški mojster Jerše in delavec- Černe so padli iz drezine in se nevarno poškodovali. Poškodovan je bil pa tudi precej hudo poštni hlapec in pa konj, katerega so morali takoj na licu mesta ubiti. Gospoda Poljaka in Jeršeta so prepeljali s poštnim vlakom na ljubljanski kolodvor od koder ju je rešilni voz prepeljal v deželno bolnico. Gosp. Poljak si je namreč pretresel možgane, med tem ko se je Jeršetu zlomila leva noga in je poleg tega še dobil težke poškodbe na glavi. Černe se je protivil oddaji v bolnico in so ga vsled tega pustili v domači oskrbi. Škoda je seveda precej velika in bo moral železniški erar zopet poseči glo-
boko v žep. da poplača kratkovidnost svojih uradnikov ki vedno le štedijo z osobjem tam, kjer je najmanj umestno.
Pragersko. Dne 16. julija 1911 se je pripeljal ob 3. uri popoldne že povsod dobro znani revident Klein v Slov. Bistrico. Ž njim je prišla tudi telesna straža 5 mož, eden progni delavec po imenu Klančnik iz Spodnjega Dravograda, misleč da bodo vieli tukajšne progne delavce za društvo „Rechsverein“. Tega shoda se je vdeležilo 8 prognih delavcev in 2 čuvaja, eden iz Pragerskega. Gospod Klein je otvoril shod, brez da se izvoli predsednika in govoril '/« ure. Ker je že pri prihodu videl, da tukaj ni za njega nobenega zanimanja, ni povedal nič drugega, kakor da je sistem zaupnih mož uspeh le »Rechsve-reina", in povedal kako progne delavce črevelj tišči, ter da mora raditega sleherni železniški uslužbenec biti organiziran, naj pa bode potem pri kateri organizaciji hoče, če bode potreba iti v boj, potem bodo nastopile vse organizacije skupno v boj (da, da, gospod Klein mi poznamo vaše bolečine, če pridete večkrat v naše kraje potem bodete popolnoma ozdravili). Kako progne delavce črevelj tišči, pa vedo progni delavci bolje kakor gospod revident Klein ter si znajo tudi brez njega pomagati. Za njim je v slovenskem jeziku čenčal en revček, pardon, glavni govornik po imenu Klančnik, progni delavec iz Spodnjega Dravograda ter je v 20 minutah komaj 20 besed spravil iz sebe. Ker ni znal drugega, je pa rekel, da so rokodelci (profe-sionisti) največji sleparji, in da progni mojstri tudi niso najboljši za progne delavce ker jih zmerjajo in. šikanirajo. (Mogoče je menil svojega prognega mojstra.) Za njim se je oglasil eden naših sodrugov, kateri je potem z obema predgovornikom energično obračunal, ter rekel da mi poznamo gospoda Kleina in njegove ovčice že dlje časa ter da s takšnimi ljudmi, ki jih je naša centrala izbacnila iz naše organizacije, nemoremo in nočemo imeti nikdar nič skupnega. Mi smo gospodo 1. 1907 spoznali ter si jo dobro zapomnili, če pa pride kedaj za iti v boj, potem bodemo šli mi sami brez Kleinovih rekrutov.;
Alkoholu podvrženemu Žgajnerju iz Slov. Bistrice bodi na tem mestu povedano, da mj pusti našo organizacijo popolnoma pri miru in naj ne brusi svojega jezika preveč ker bi ga znalo preveč stati če ga izročimo sodniji. Ako mu je pa gospod Klein plačal nekaj litrov piva, je on že vedel zakaj. Žgajner pa nima posebno čez našo organizacijo kaj govoriti ker naj premisli rajši nekoliko nazaj ko je bil v največji revščini in ko mu je pomagala centrala in železničarska loterija. Toraj Žgajner poboljšajte se. Gospodu Kleinu pa svetujemo, če ima dosti denarja da plačuje prognim delavcem pivo, naj rajši pošlje po poštni nakaznici da mu ne bode treba priti sem. ker se pač res ne izplača.
Domače vesti
Izlet v Ljubljano je preložen na 3. septembra, ker ga je kranjska deželna vlada za sedaj radi kolere v Trstu prepovedala.
Sijajni uspehi „zveze jugoslovanskih železničarjev". Sad, ki ga je ta čedna družba zasadila med jugoslovanskimi železničarji, začei■'.}■ i dozorevati. Prvi sadovi so jitn že začeli padati v naročje in zdi se nam, da z n j in okusom izkušeni vrtnarji niso nič kaj zadovoljni, kajti jabolka so prekisla in sve-dočijo, da ni nič žlahtnega na njih. Prvi, ki so ta sad začeli okušati, so vrhstavbni delavci progo vzdrževalnega oddelka Ljubljana I. Gospodje, ki so v tem oddelku merodajni, so namreč prišli do zaključka, da je tudi star železniški delavec podoben limoni, katero se enostavno vrže na cesto, če je izžeta in so začeli ta zasebno kapitalistični nazor praktično izvajati. Doslej se je odpovedalo osmim, v železniški službi osivelim žrtvam službo in namerava se baje to število še precej povišati. Delavstvo vrhstavbene službe je po veliki večini organizirano na
podlagi jugoslovanske »odrešilne« misli in merodajni voditelji te organizacije se izpopolnjujejo iz vrst železniških mojstrov, torej ljudi, katerim se mora gotovo pripoznati nekaka strokovna naobrazba. Oe se je torej začelo v prvi vrsti praktično izvajati program jugoslovanskih želežničarjev med njimi sa-snimi, potem je to seveda njik lastna zadeva; katero bodo že med seboj uredili. Pomilovanja vredne pa so žrtve te strokovne na-obrazbe, ki bodo v svojih starih letih mesto zasluženega kruha prebavljale ne-lane otrobe »Jugoslovanskega Železničarja«. Eden naših sonrugov, ki je slučajno zvedel o namenih progo vzdrževalnega oddelka Ljubljana I, je bil seveda takoj radoveden in je hotel na vsak način poizvedeti, kaj misli slavna zveza ukreniti v obrambo nesrečnih žrtev njene neumnosti. Ker pa pravijo, da kovač več ve nego njegov pomočnik, se je seveda napo il do kovača, da poizve kaj natančnejega o važni zadevi.
Vpr-išal ga je, kaj misli o brezsrčnem činu in če bi ne kazalo karkoii ukreniti, da se preteča nevarnost odvrne, kajti naravno je, da se bo pri vrbstavbnih delavcih zapo-četa akcija skušala izvajati tudi v ostalih oddelkih in se bo stare delavce začelo metati na cesto, če se merodajnim gospodom takoj z vso odločnostjo ne pove, da tako početje ne odgovarja zahtevam humanitete dvajsetega stoletja. Možakar, ki seveda na to vprašanje ni bil pripravljen in se torej tudi odgovora ni mogel na pamet naučiti, je svoj itak dolgi obraz še nekoliko raztegnil, se postavil v pozo kakor jo zavzema navadno bik pred novimi vrati in v svesti si svojega jugoslovanskega dostojanstva izjavil sledeče: »Kaj vendar mislite? Uprava že ve kaj dela. Ona vendar ne bo tako neumna, da obdrži stare, za delo itak ne več sposobne ljudi, ko bi jim morala sedaj zopet povišati dnino, med tem ko lahko dobi za veliko nižjo plačo mladih, čilih moči, ki so pa poleg tega bolj potrpežljivi kakor stari delavci, ki si do-mišljujejo, da imajo večjih pravic. Vi sploh ne razumete, kaj se pravi s starimi delavci delati«.
Sodrug je bil v prvem trenotku kar osupnjen, ko je slišal ta salomonski izrek jugoslovanskega prvaka. Če bi pa poznal tajne vezi, ki vežejo to sodrgo, potem bi se gotovo ne čudil, temveč z nami vred bi vzkliknil: Blagor jim', ki so bolni na duhu, kajti njih bodo uspehi zveze jugoslovanskih železničarjev.
Rybaf, Šušteršič & Co. Že ob času volitev se nam je zdelo sumljivo, ker je'dr. Ryb&r vedno in vedno zatrjeval, da ni ne liberalen ne klerikalen, temveč naroden. V zadnjem času pa se je pokazalo, zakaj je vedno tako trdil. Zlezel je z '-Narodnim klubom- vred pod kuto, v službo slovenskih klerikalcev. Dr. Rybaf je sicer vedno uganjal, kakor vsi drugi meščanski poslanci, protidelavsko politiko. S svojim vstopom v okrilje klerikalcev pa je še jasneje pokazal, kaj ima delavstvo od njega pričakovati. Saj je vendar znano, da je klerikalna stranka v vsakem oziru ljudstvu najsovražnejša. Kdor zasleduje klerikalno gonjo proti uvozu argentinskega mesa in sploh proti vsem ljudstvu koristnim napravam, vidi, da je klerikalni gospodi mar le njen žep in trebuh. Ravno te dni so se slovenski klerikalci izrazili, da delavstvu ni treba mesa, ker si ga »lahko* nadomesti z drugimi tečnimt živili! -Seveda, pitana gospoda v firovžih ne čuti ne draginje ne ljudske bede, posebno pa ne pomanjkanja mesa, ker ima dovolj perutnine in drugega boljšega mesa na razpolago.
In s to gospSdo se druži dr. Rybaf, da-siravno je bil prej od nje napadan. Seveda pri volitvah so popje po prižnicah agitirali za Rybafa in on se je šel z deputacijo poklonit novemu tržaškemu škofu Karlinu.
Da pa klerikalci niso sprejeli Ryb&ra kar tako v svoj »Hrvatsko-slovenski klub«, se razume. Pustiti so mu sicer hoteli prosto roko v zadevah, ki se tičejo njegovega volilnega okraja, a zavezati se je moral, da ne bo deloval proti težnjam cerkve. Da bi se pa tudi v drugih stvareh, kakor na primer
pri glasovanju glede uvoza moral pokoriti Šusteršičevi komandi, je jasno. S svojim vstopom v okrilje klerikalne stranke, bi se bil vpliv slednje le še povečal.
»Edinost« je prala zamorca in trdila, da je to v korist narodne stvari. Volilci pa so se zgražali nad postopanjem dr- Rvbara. Slišali smo, kako so se nekateri pristni na-rodnjakarji izraztli, da jih je dr. Rybar vodil za nos.
Ogorčenje volilcev pa je dr. Rybafa prisililo, da je zopet izstopil iz »Hrvatsko-slo-venskega kluba«. To mu je svetovalo politično društvo »Edinost« v Trstu, ki je po dolgotrajnem posvetovanju storilo sledeči sklep: »Odobravamo osnovanje in postopanje »Narodnega kluba«, obžalujemo krivo tolmačenje in priporočamo radi novega položaja in grozečih posledic, vsled razpoloženja Krasa in Vipave Vam in dr. Gregorinu izstop iz »Hr-vatsko-slovenskega kluba«. Za sedaj ne priporočamo nobene družitve, priporočamo svobodno roko in nadaljevanje akcije za skupni klub vseh Jugoslovanov«. — Kar govori »Edinost« o krivem tolmačenju, ni nič drugega, kakor nazilo na rano, ki jo je dična »Edinost« morala prizadeti svojina ljubljencema in pa strah pred Šušteršičem. Korak tržaških »levov« je javnost čisto prav tolmačila in je takoj razumela, da je bilo v njem navadno izdajstvo. In če ni bilo tako, ne bi bilo treba »Edinosti« sklepati, da naj gresta Rybar In Gregorin spet iz Šušteršiče va kluba vun.
Vzroki kolere v Trstu. Sanitetni referent v notranjem ministrstvu, dvorni svetnik dr. pl. Haberler, se je izrazil o koleri v Trstu nastopno: Medtem, ko so bili prvi slučaji azijske kolere v Trstu iz Italije tja zanešeni, se mora vzrok zadnjih slučajev kolere iskati v Trstu samem. Doslej se ni moglo dognati, na kakšen način je nastalo okuženje, verjetno pa je, da so nekateri bolniki še le po dolgem času po obolenju za kolero iskali pomoči pri zdravnikih. Zaradi tega ni bilo vedno mogoče o pravem času uvajati izolacije bolnikov. Tako so najbrže prišli bolniki, preden so se zanje zanimali zdravniki, v dotiko z drugimi osebami in so tako ti ba-cilonosci po infekciji lahko dalje razširjali kolero. O možnosti razširjanja kolere v večji množini ne more biti govora. Pojavil' so se le posamezni slučaji; ognjišče kolere pa ni v Trstu.
elezniška nezgoda. 24. m. m. ob 8. uri
zvečer se je pripetila na ljubljanskem južnem kolodvoru železniška nezgoda. Ker angleška menjala niso bila uravnana, so skočili 4 vagoni s tira; dva je popolnoma zasukalo in enega prevrnilo. Vozovi so podrli tudi dolenjsko signalno pločo. Vzroka tej nezgodi ne bo težko najti. Čuvaji prosijo že celo leto, da se jim dovoli še en čuvaj v pomoč, ker je toliko menjal, kolikor jih mora ena roka obračati, za enega človeka preveč, zlasti če pomislimo, da je promet na tem koncu zelo gost. Ampak Košir, ki je gospodar te postaje, ne privoli v to. Mislimo, da bo ta nezgoda, ki k sreči ni zahtevala nobene človeške žrtve, izučila gospode na postaji. Zahtevati smemo v imenu potujočega občinstva in v imenu vposlenega železničarskega osobja, da se ta človeškemu življenju nevaren ne-dostatek nemudoma odpravi!
Zidan most. Za progovzdrževalno sekcijo Zidan most se je 6. julija t. 1. izvolilo sledeče zaupnike delavstva s proge: Fran Zimšek delavec v Trbovljah, Štefan Tušar, zidar v Zidanem mostu, Fran V u čajnik, delovodja v Brcžicah kot zaupniki, Fran Vodišek, delovodja v Hrastniku, Fran Kačič, tesar v Zidanem mostu in Janez Jazbinšek v Sevnici kot namestniki.
Ta zaupniški odbor je 26. m. m. imel svojo prvo sejo, na kateri se je razpravljalo o raznih važnih zadevah, ki jih je sekcijski načelnik vzel na znanje.
Proti argentinskemu mesu vodijo vladni krogi sistematičen boj. Različne posameznosti dokazujejo, da ni šlo baronu Gautschu le za to, da se »varuje pogodbena zvestoba«, ko je z vso vehemenco nastopil v državnem zboru proti Reumannovemu predlogu, temveč,
da bi kljub poklonom, ki jih je delal tudi mestnemu in delavskemu prebivalstvu, rad ustregel veleagrarnim željam ter napravil razmere za argentinsko meso kolikor mogoče neugodne. Vlada prepoveduje nadaljni uvoz argentinskega mesa, ali njeni organi tudi ovirajo prodajo tistega mesa, ki je že v deželi. kolikor je le mogoče. Časopisi poročajo o raznih slučajih, ki dokazujejo to mnenje. Vodja železniškega konsuinnega skladišča v Knittelfeldu je bil pred kratkim kaznovan, ker je prodajal argentinsko meso. Na Dunaj je neki trgovec iz predkraja Mauer kupil v veletržnici argentinskega mesa. Komaj ga je pripeljal domu in položil v klet, so ga že prijeli orožniki ter mu konfisdrali meso, češ da mauerska občina nima pravice za uvoz argentinskega mesa. Mož je moral povrh še plačati globo. Smoter vsega tega preganjanja je očiten. Prodajanje argentinskega mesa se ovira, prodajalcem in kupcem se delajo sitnosti, tako utegne precej mesa obležati neprodanega in potem se bo reklo: »Prebivalstvo ga itak ne mara, torej ga ni treba uvažati«. Vse to je le voda na veleagrarniške mline. Ce bi imel baron Gautsch le nekoliko tiste energije napram Ogrski, ki jo ima na-pram avstrijskemu prebivalstvu, ne bi moralo biti naše gospodarstvo tako klaverno.
INOZEMSTVO.
Ako kak cesar potuje. V meščanskem časopisju Nemčije je čitati sledeče čedno vpisovanje predpisov, ki so veljavni za potovanja cesarja Viljema. Povodom cesarjevega povratka z njegovega potovanja na sever in začetka njegovih poletnih potovanj se je železniška ravnateljstva in podrejene uradnike opozorilo na predpise za »potovanja najvišje in višje gospode". Najprej pade v oči določba, da se na odprti progi noben tovorni ali pa mešan j vlak ne sme srečati z dvornim vlakom. Pri posebnih vlakih, katerih se poslužuje cesar, mora biti napeljana signalna vrv, da more j uradnik, ki ima nadzorovati vlak, vsak cas ! v sili dati znamenje. Dvorni vozovi ne smejo biti takoj za varnostimu vozom, temveč morajo najmanj za štiri vsi biti ločeni od stroja. ■ Vsa službena opravila, ki jih je opravljati pri vlaku med vožnjo, se mora kolikor mogoče opravljati brez- hrupa. Hojo po \pzov-nih krovih je opustiti, ako pa to ni mogoče, se mora izvršiti z vso opreznostjo. V ovinkih na menjalih in na progi v ovinkih, katerim sledijo protiovinki, je jako počasno voziti, da se zabrani onuke in močno zibanje vlaka. Ako se sreča dvorni vlak s kakim drugim na postaji ali na progi, ali pa ga prehiti, morajo strojevodje drugih vlakov zabraniti močan dim strojev, ali pa izpuščanje pare, da ostane razgled prost. Glede pozdrava določajo predpisi, da mora pri prihodu dvornega vlaka vse službujoče osobje priti v svoji najboljši obleki in pozdraviti bližajočo „najvišjo in višje gospodo" s tem, da se odkrije. Služben red in druga obvestila, tičoča se posebnih dvornih voženj, morajo ostati tajna.
Ta predpis bi trebalo v raznih točkal še smislu primerno izpopolniti. Najbolje bi bilo, ako bi se opustilo vse vlake na progah, po katerih se vozi cesar. Potem bi ne bilo nobenega hrupa in nadlegovalja vsled dima in pare. Dobi prometa je to ravnotako primerno kot pest na oko.
DELAVSKO GIBANJE.
Veliki izpori v Skandinaviji. Ko se je pretečeno pomlad z velikim trudom posrečilo zavrniti podjetniške želje po velikih izporih na Danskem, poskušajo sedaj podjetniki v Švedski in Norveški povročiti velikanske gospodarske boje. Ze 1. julija t. 1. je v Švedski pričel splošen izpor v stavbinski stroki kakor daleč sega moč »central delodajalskih zvez«. Vzrok boja je poskus podjetnikov, ki hoče enemu delu delavstva vsiliti poslabšane mezdne in delovne pogoje, kar pa delavstvo ne mara mirno prenašati.
Delodajalci so se že dolgo pripravljali na velik obračun s čilimi delavskimi organizacijami. To je razvidno iz dejstva, da so že lani odpovedali vse tarifne pogodbe, ki
so potekle z letošnjim letom. Natanko pred letom dni so se v stavangerskih rudnikih delavci pogodili z lastniki rudnikov za nove tarife. Zveza delodajalcev pa ni odobrila te pogodbe, češ da obsega »previsoke mezde«. Nato so delodajalci tudi v ostalih rudnikih odpovedali tarifne pogodbe. 24. oktobra lanskega leta so se začela pogajanja med delavstvom in delodajalci; delodajalci so predložili tarifne načrte s čisto akordno mezdo in so se z vsemi štirimi upirali določitvi minimalne mezde, ki so jo delavci brezpogojno zahtevali.
Ker pa podjetniki niso hoteli odnehati od svojih tarifnih predlogov, ki bi za okroglo 10 odstotkov znižali obstoječe mezde, so se pogajanja razbila. 5. maja je sicer centralni odbor delodajalske zveze privolil v nekatere koncesijo, ki so pa bile za delavstvo nesprejemljive in torej soglasno odklonjene. 21. junija je nad 3400 rudarjev stopilo v stavko.
Na stavko je zveza delodajalcev odgovorila iz izporom, da bi izstradala delavce in jih na ta način užugala. 17. junija je zagrozila delavcem, naj takoj umaknejo svoje odpovedi, ker sicer ustavi delo cela vrsta podjetij, v katerih' je zaposlenih 32.000 organiziranih delavcev. Rudarji so še enkrat glasovali o ponudbi delodajalcev, ki pa je bila zopet soglasno odklonjena. Delodajalci nato odpovedali službo sedemnajstim tisočem delavcev v lesni in papirniški industriji z 8. julijem in 15.000 kovinarjem s 15. julijem. Norveška vlada seje trudila, da bi dosegla sporazum med strankama. Imenovala je predsednika stortinga (norveškega državnega zbora) konservativca Halvorsena in socialno demokratičnega poslanca dr. Krik-sena za posredovalce. Ta sta v soglasju z delavskimi zastopniki predlagala, da podjetniki počakajo z izporom, dokler trajajo pogajanja. Delodajalci pa so predlog odklonili. 15. julija je moralo nadaljnih 15.000 delavcev zapustiti delo.
Veliko število neorganiziranih delavcev se je izreklo solidarne z izprtimi delavci. Če prištejemo te in pa nad 3000 rudarjev, je v sedanjem boju vdeleženih nad 40.000 delavcev. Razpoloženje med izprtimi delavci je bojevito; simpatije javnosti so vseskozi na strani delavstva. Mnogo delavcev je odšlo na deželo, da tam opravljajo poljska dela. Drugi pa so se podali k morju in se pečajo z ribjim lovom, kije na Norveškem zelo razvit. Od vseh strani prihajajo prostovoljne zbirke
Mirovni poskusi so se razbili vsled trdovratnosti podjetnikov, ki vzajemo nastopajo proti delavstvu, da bi ga lažje potlačili. Delavstvo pa je na boj pripravljeno in ga bo tudi znalo uspešno voditi končne zmage.
Stavke na Angleškem. Delavskim bojem v Skandinaviji se je pridružilo velikansko gibanje na Angleškem. Stavka težakov na železnicah se razširja in obsega že 12.000 delavcev. Nevarnost je, da se bo moral ustaviti železniški promet. — V Liverpoolu se razširja stavka železničarjev. Stavkujoči zahtevajo, da se določi 54 ur dela na teden in da se zviša plača za dva šilinga. — Stavka mornariških delavcev se nadaljuje kljub ugodni sodbi razsodišča, ker so neizpolnjene zahteve drugih kategorij. Tudi v vladnih skladiščih se je ustanovilo delo.
Posledice stavke pristaniških delavcev so v Londonu že jako občutne. V stavki je vse, kar sploh dela v luki. Samih voznikov je več kakor 30.000 v stavki. Tajništvo zveze pristaniških delavcev je izdalo parolo za splošno stavko. Med stavkujočimi in policijo je prišlo do ostrih spopadov. Dovoz živil je skoraj popolnoma onemogočen; tudi tujski promet silno trpi. Položaj je jako kritičen. Kakor se poroča iz Liverpoola, je v Birkenheadu 1000 težakov stopilo v stavko. Policija je hotela razgnati množico, vsled česar so nastali burni prizori.
Vsled omejenega prometa je v Londonu položaj vsled stavke skrajno resen. Oskrbovanje mosta z živili postaja od ure do ure težavnejše. Vsled pomanjkanje slame in sena se boji, da bode mnogo konj gladu poginilo. Meso, zelenjava in sadje gnije na obrežju. Pogajanja so ostala doslej brez uspeha. Ste-
vilo stavkujočih v Londonu znaša že nad 150 tisoč. Policija nastopa zelo brutalno in delavstvo je vsled tega do skrajnosti ogorčeno.
Gospodarski pregled.
Po draženje petroleja na debelo. 31. m. m.
so petrolejske rafinerije zvišale ceno petroleju za nadaljni 2 K, tako da znaša cena petroleju 30 K v Bohuminu pri celovagonskih naročilih. V soboto so se končala formalna pogajanja glede petrolejskega kartela. Kartelna pogodba se podpiše v četrtek ali petek in bo veljala do 1. 1915. v slučaju tudi do leta 1916. in sedaj bodo mirno, brez hrupa kar-telirane rafinerije diktirale cene petroleju.
Perilo bo dražje. Avstrijski tovarnarji perila so sklenili s 1. avgustom t. 1. povišati cene moškemu perilu. Pri ovratnikih, manšetah in naprsnikih se povišajo cene za 10 odstotkov.
Naval sladkornih špekulantov na ljudske žepe. Ni še minil teden od tega ko so sladkorni oderuhi povišali cene sladkorju za tri krone in že zopet kroži vest, da se cene sladkorju zvišajo zopet za eno krono na 100 kilogramov. Podraženje znaša torej tekom dveh mesecev 7 kron 60 vinarjev na 100 kilogramov, ki naj jih plača ljudstvo. Vzrok vednega povišanja cen je iskati v špekulativnih izgredih sladkornih oderuhov, ki postanejo naravnost zločinci na interesih velike mase, ker jih podpira in varuje ogromna carina na sladkor. Prikriva in olepšuje se to gonjo cen s tem, da so baje vsled velike vročine zadnjih tednov jako trpeli pesni nasadi. In če bi to bilo tudi res, še vendar ni opravičeno izsesavanje ljudstva v toliki meri. Toda tudi pri tej škodi na pesnih poljih je kljuka. Prvič je zaloga sladkorja tako velika, da bi tudi slaba letina za sedaj ne vplivala mnogo na cene. Drugič pa tudi še ni tako gotovo, da ne bo kmalu dežja. S tem pa pade tudi izgovor na veliko vročino. In tretjič, če se vročina tudi vzdrži, bi to seveda vplivalo le toliko, da bi bila množina sicer manjša, ampak kakovost.pese bi bila boljša. Iz tega je torej razvidno, da se tukaj gre le za izgovor, s katerim hočejo sladkorni baroni nekoliko bolj polniti svoje denarne vreče. Ako bi ne bili obdani s kitajskim zidom sladkorne carine, bi bilo prav lahko mogoče nenasitnim oderuhom zabraniti njih zločinske navale na ljudske žepe. Ta gospOda bi se morala potem nekoliko bolj brigati za konkurenco, mesto da špekulira na borzi.
Za delavstvo pa je tukaj zopet jasen dokaz, kako se mu umetno podražuje vsa sredstva za življenje potem ljudstvu škodljive carinske 'politike vlade in meščanskih strank. Kaj bodo rekli sladkorni oderuhi, ako bode delavstvo zahtevalo zvišanje mezde kot odškodnino ? Kričali po policiji in vojaštvu proti brezmerni poželjivosti delavstva. Kapitalistično in farško časopisje pa bo zagotavljalo, da je vzrok draginje zvišanje delavskih plač.
Ameriški trusti. Ameriški špekulantje segajo v svojem divjem pehanju po vetjem in hitrejšem profitu, po zelo dvomljivih sredstvih; tako n. pr. naznanijo ustanovitev novega podjetja s tolikim in tolikim akcijskim kapitalom, ki ga pa v resnici nikjer ni. Takemu početju pravijo Amerikanci «zvodenitev akcijskega kapitala«. In organizatorjem lakih družb pade pri tem «delu» vendarle čeden dobiček v malhoe. Špekulant H. O. Have-meyer, ki je organiziral sladkorni trust, je »zaslužil* s tako akcijo, kakor bi trenil, 10 milijonov svetlih dolarjev in vrhu tega še
2,500.000	dolarjev dividend. Miljonarska firma J. P. Morgan H Co. je spravila za enak or-ganizatorično delo pri steklarskem trustu 129 milijonov dolarjev v svojo blagajno. Upoštevajmo to-le: Teh 10 milijonov Havemeyer-jevih in teh 129 milijonov Morganovih ni nikjer in so le *voda», to je kapital na papirju, od katerega pa gospodje vlečelo ogromne obresti v zvenečem denarju. Da pa zamore
trust svojim akcijornarjem izplačevati ogromne obresti in dividende, znižuje delavstvu mezdo in skuša zniževati proizvajalne stroške. Navsezadnje mora delavec vse to plačati s svojim potom in s svojimi žuliji in se zadovoljiti z mezdo, ki mu komaj zadošča za životarenje.
K pomanjkanju mesnih živil. Vseučiliški profesor in dvorni svetnik dr. Teodor Fuchs razmotriva v «N. Fr. Presse* vprašanje o pomanjkanju mesnih živil in o sredstvih, kako bi se odpomoglo temo nedostatku. Agrarni krogi vidijo glavno odpomoč v pospeševanju domače živinoreje, naprotno pa je dr. Fuchs mnenja, da to ni primerno, sredstvo, ker v Avstriji ni pravega pomanjkadja mesa, odnosno živine. Nedostatek mesa v naših deželah je le zato, ker se vedno več in več naj-beljše živine izvaža v tujino, posebno v Nemčijo, Italijo in Švico. Uvozu živine pa so naše meje skoro zaprte. Pospeševanje živinoreje bo v prvi vrsti povzročilo, da bodo gospodje agrarci prodajali še večje množine v Nemčijo in Italijo, a domače ljudstvo bo ostalo ravno-tako praznih rok. In čemu bi dajali gospo- | dom agrarcem nove milijonske subvencije ? Ali zapreti popolnoma meje izvozu domačega blaga, ali pa — kar je edino umestno — odpreti meje Juvozu. Sedanja gospodarska politika je drzna in frivolna igra agrarcev, ki ne more imeti dobrih posledic za državo in jih tudi ne bo imela.
RAZNE STVARI.
Vročina nekdaj in sedaj. Zabavljamo čez vročino — piše bruseljski „Peuple“ — ali nekdaj je bilo še hujše! Zgodovinarji in kronisti so vabeležili le nekaj slučajev strašne, naravnost katastrofalne vročice. Tako so se
1.	627 posušili potoki, reke in ljudje so mrtvi cepali na tla od — šeje. Leta 879. so bila polja tako ožgana od vročine, da niso poljedelci spravili niti bilke v svoje shrambe. Leta 993 so pogorela obsežna polja — vsled vročine. Leta 1622. so delavci na poljih padali od vročine na zemljo, kakor od strele zadeti. V Italiji so 1. 1139. nastali veliki po-žarji, ki so opustošili daleč naokoli gozdove, travnike, polja in loke. L. 1303. ste so posušili veliki reki Rena na Nemškem in Seine na Francoskem. 0 vročini tega leta piše neki zgodovinar „da se je lahko meso scvrlo na solncu“. Leta 1811. so se posušile reke. Leta 1832. je nastala strašna vročina, katero je spremljala kolera. V Parizu je takrat bilo
30.000	žrtev za vročino in kolero.
ODHODNICA.
Povodom premestitve sodruga Josipa Thume strojevodje v Ljubljano mu želi podpisana krajna skupina najboljšo srečo in uspeh. Sodr. Thuma je pri vseh sodrugih vžival popolno zaupanje m je bil ves čas pošten in neustrašljiv sodrug. Upamo, da bo tudi med ljubljanskimi sodrugi nadaljeval svoje delovanje v korist nas vseh in ga Ljubljančanom najtopleje priporočamo.
Vodstvo krajevne skupine Trsi V.
OKLIC vratarjem in sprevodnikom vseh avstrijskih železnic.
Podpisani vratarji se obračajo na sprevodnike vseh avstrijskih železnic, da jih podpirajo v njih stremljenju.
Največ vratarjev izide iz kategorije sprevodniškega osobja, ki vsled raznih manjših hib ali pa starosti ne more več opravljati vlakospremne službe. S tem, da nam pomagate, ne skrbite le za nas, temveč tudi zase, ker nobeden ne ve, ako ga danes ali jutri ne doleti osoda, da postane vratar. To mesto je po mnenju bivšega železniškega ministra Wrbe takozvano milostno mesto na katerem smejo vratarji dalje časa služiti, kakor je svoječasno rekel g. Wrba deputaciji
vratarjev.
Toda na prepihu, kateremu so vratarji izpostavljeni, ne morejo dolgo opravljati svoje službe, ker prej obolijo. Promet je od leta do leta večji, služben urnik pa vedno enak 24/24. Niti tega še ni bilo mogoče doseči, da bi se uvedlo 16/24 urnik. Vsak sprevodnik postane po gotovi službeni dobi pod-uradnik. Ako ga pa doleti dvomljiva sreča, da se ga vsled nezgode, bolezni ali kaj enakega odtegne od sprevodniške službe, postane vratar, tudi če nima več daleč do poduradniškega izpita. Tozadevno pravi mi-sterialnl uradni list XXXVII z dne 10./VII. 1909: »Mesta vratarjev, kategorija slug v postajni službi se pridržuje zaslužnim sprevodnikom, ki ne morejo več opravljati vlakospremne službe, a so še drugače sposobni za službo, ne da bi morali delati posebne izpite za vratarsko službo« itd. S tem pa so jim takorekoč zapahnjena vrata za nadaljno napredovanje. Med tem ko dosežejo njih tovariši še pred vpokojitvijo plačo 2200 do 2600 kron doseže vratar kvečjemu plačo 1400 do 1600 kron, kar je gotovo velika razlika in tudi krivica, ker je vratar vsled svoje prejšnje službe postal napol pohabljen in se mora sedaj pokoriti za to, kar ni on zakrivil. Izpostavljen je prepihu, vsled katerega dobi lahko še druge bolezni kakor protin itd.
Torej prosimo tovariše, naj nam pomagajo, da vsaj ne bomo na trojen način kaznovani in sicer na zdravju, slabih napre-dovalnih razmerah in pa vsled izgube poldrugokratnega vračunanja službene dobe.
Upamo, da bodo tovariši podpirali našo skromno prošnjo pri železniškem ministrstvu.
Z bratskim pozdravom beležijo vratarji
(Sledijo podpisi vratarjev tržaškega in beljaškega ravnateljskega okraja.)
Uršili so se siedefi shodi
in zborovanja.
Podružnica ,,Ljubljana" je sklicala 2. t. m. v društvenem lokalu javen društven shod z dnevnim redom: Nov načrt kazenskega zakona. Shod, ki je bil še precej dobro obiskan, je otvoril ob 8. uri zvečer predsednik sodr. Hirsch in podal besedo poročevalcu sodr. dr. Tomšiču. Sodrug dr. Tomšič je kot strokovnjak vzel nestvor pod kritično lupo in v poljudnih besedah raztrgal paragraf za paragrafom, povdarjaje veliko nevarnost, ki preti železničarjem, kakor tudi ostalemu delavstvu, če bi dobil uačrt res zakonsko veljavo. Zborovalci so sledili njegovim izvajanjem z velikim zanimanjem in marsikateri, ki prej ni hotel preteči nevarnosti, je sedaj spoznal, da so bila dolgotrajna svarila organizacije utemeljena in da je res nevarnost veliko večja, kakor morda marsikdo misli. Ko je sodr. dr. Tomšič zaključil zanimivo in poučno snov, so ostali zborovalci še dolgo zbrani in živahni razgovori, ki so se potem razvneli dokazujejo, daje bilo tako predavanje potrebno. Želeti bi bilo, da podružnica svojim članom večkrat nudi priliko takih predavanj.
* £
*
Trst i. Dne 8. t. m. se je vršil v veliki dvorani delavskega doma dobro obiskan shod južnoželezniških delavcev. Zbrani so do konca pozorno sledili izvajanjem govornikov in večkrat burno izražali svoja čustva
K 1. točki dnevneg; r*>da je sodrug P o č e k iz Dunaja obširno poročal o delovanju delavskega odbora in o pridobitvah železničarjev, ki so jih dosegli potom organizacije. Najvažnejši pridobitvi sta : delavski odbor in provizijski sklad. Med drugim je govornik izvajal sledeče: Pred letom 1905 nismo imeli ne delavskega odbora ne kakega drugega zastopstva. V istem letu je naša centrala dala sestaviti začasni odbor, ki je imel zastopati delavstvo napram ravnatelj stvu. S tem pa je bil položen temelj delavskemu zastopstvu. Ravnateljstvo se je moralo vdati sili in dovoliti razne koncesije, med
drugimi tudi to, da se razne skupine delavcev Stabilizira. Toda velika večina teh obljub je ostala dolgo časa neizpolnjena. Do leta 1906 je ravnateljstvo pozabilo skoraj na vse, kar je v sili obljubilo.
Leta 1907 smo bili koalirani z uradniki. Ti pa so korakali z nami le toliko časa, da so dosegli kar je bilo dosegljivega Ko so jim pa delavci že dobili kostanj iz ognja, so nas uradniki sramotno izdali. Naenkrat so jim bili delavci preumazani, da bi uradniki ž njimi sedeli na istih klopeh kakor prej.
Pri znameniti seji v železniškem rav-nateljst\ u septembra 1907, ki je trajala do polnoči,, se je ravnateljstvo z vsemi štirimi upiralo delavskim zahtevam, posebno pa uvedbi provizijskega sklada in delavskega odbora. Mi smo raKrat izjavili: Ali se ugodi delavskim zahtevam, ali pa pričnemo, s pasivnim odporom. Nato je — ob enajsti uri ponoči — šlo zastopstvo uprave k takratnemu ravnatelju dr. Egerju na posvetovanje, in se petnajst minut kasneje vrnilo z zagotovilom, da se tudi tema delavskima zahtevama ugodi. Kar prej ni bilo mogoče in za kar prej ni bilo sredstev, je po preteku petnajstih minut bilo izvedljivo.
Nato omenja govornik obljubo južno železniškega ravnateljstva, ki jo je dalo pred kratkim ravnateljstvo deputaciji, katero je naša centrala izposlovala. Deputacija je zahtevala regulacijo mezde za stare delavce, ki služijo že 20, 30 in več let. Ravnateljstvo je to tudi obljubilo.
Nadalje našteva govornik uspehe, katere se je doseglo potom delavskega odbora in organizacije. Omenja dopuste, podpore ob času orožnih vaj, posmrtno četrt za člane provizijskega sklada, skrajšanje delavnega časa itd. Delavni čas je sicer že precej krajši nego nekdaj, a vendar v tem oziru še nismo dosegli tega, kar zahteva vse delavstvo: osemurni delavnik. Mirovali pa ne bomo prej, dokler ga dosežemo.
Kar se tiče živilskih skladišč južne železnice, je uprava vedno odklanjala zahteve uslužbencev po soupravi. Leta 1902 je bil storjen prvi korak za priboritev te pravice. Vsled tega koraka pa je južno železniška uprava postavila dva sodruga na cesto, ker ni hotela nikake kontrole v živilskih skladiščih. Gospodarila js vsled tega lahko kakor se ji je zljubilo. Takrat se je še dalo delati profite v trgovini z živili. Sedaj pa, ko je draginja naravnost neznosna postala in se ne more več tako gospodariti za profit, za katerega nikdo ni vedel kam gre, je uprava dovolila nekak nadzorovalni komite iz vrst uslužbencev.
Razne uspehe pa, ki smo jih pridobili potom naše organizacije, si prisvajajo razne žolte organizacije in s tem slepijo nezavedne železničarje.
In še nekaj ne smemo zamolčati. Ko je pred nekaj časom bila deputacija vrh-stavbnih delavcev pri dvornem svetniku Schmitzu, je ta deputacijo hotel ostrašiti in zahteval, da pomiri razburjeno delavstvo, ne da bi kaj nudil zato. Ker je deputacija izjavila, da proti volji delavstva, ki jo je odposlala ne more storiti ničesar, je gospod Schmitz rekel: „Potem se bo pač šlo proti vam z bajoneti in policijskimi sabljami". (Gromoviti fej-klici.)
Posebno pa je govornik povdarjal, da je v prvi vrsti treba močne organizacije, ki je opora delavskih zastopnikov za uspešno delovanje. Burno odobravanje je sledilo govornikovim besedam.
Sodr. Kopač je nato v slovenskem jeziku raztolmačil izvajanja predgovornika, povdaijal potrebo trdne organizacije in poživljal navzoče, naj opustijo osebnosti, ker to največ škoduje njim samim, ker železniška uprava jako dobro ve če so železničarji edini ali pa razdvojeni, ter je o vsem natančno poučena, kar se godi v naših vrstah. Pri delovanju v organizaciji naj se ne ozirajo na to s kom so v osebnem nasprotju,
temveč naj složno delujejo v skupno korist. (Burno odobravanje.)
Ko so bile rešene še druge, notranje zadeve, je predsednik zaključil lepo vspeli shod.
*
* *
Na konferenci čuvajev južne železnice, ki se je vršila 16. m. rp. v Ljubljani se je sklenila staviti upravi sledeče zahteve:
1. Uvedba nočne doklade za čuvajsko osobje.
2. Naj višja plača naj znaša 1200 kron in se doseže s tem, da se uvede dveletna pomikalna doba do plačilne stopnje 1500 kron, od te stopnje naprej pa triletna pomikalna doba.
3. Žensko službo je odškodovati s 50 kronami mesečno.
4. Za vse ogibne čuvaje naj se uredi 12,24 urna služba; isto naj velja tudi za čuvaje v ljubljanski kurilnici.
5. Vravnanje plače za vse čuvaje s 5—13 in 25—30 letnim službovanjem.
6. Sprememba dosedanjih naslovov v »ogibni nadzornik« in »progni nadzornik«.
7. Ogibnim čuvajem, ki opravljajo službo na rampi in onim, ki pobirajo vožne listke, se ima plačati doklado za rampe, oziroma osobno doklado 10 kron.
8. progni obhodniki naj dobivajo letni pavšal 360 kron ; isto veljaj za vravnavalce prog, ki pa naj dobivajo tudi odškodnino za čezurno delo.
9. Čuvaje je oprostiti čiščenja trave.
10. Snaženje službene utice (Stellwerke) se ima odškodovati; privijanje vijakov na postajah je delo prognih delavcev.
11. Čuvajem je podeliti čepico, bluzo in hlače vsako leto; mesto dolgih kožuhov je uvesti kratke kožuhe.
12. Signalnim čuvajem na mestih za naznanjanje vlakov je podeliti zatvorniško doklado.
Vse te zahteve so v svrho rešitve predložene personalni komisiji.
Vršijo se sledeči shodi s
Trst. 17. t. m. ob 8. uri zvečer se vrši v Delavskem domu v Trstu seja vseh odborov tržaških krajevnih skupin naše organizacije.
Razpravljalo se bo o važni zadevi. Raditega je obilna udeležba nujno potrebna.
Tajništvo.
* *
Kongres strokovnih organizacij. — Dne
8., 9. in 10. septembra t. 1. se vrši v Trstu peti strokovni kongres s sledečim dnevnim redom :
1. Volitev predsedništva;
2. Čitanje zapisnika zadnjega kongresa;
3. Volitev komisij za: a) pregledovanje mandatov, b) pregled računov, c) pregled predlogov, d) volilni odbor;
4. Poročilo strokovne komisije;
5. Sistem strokovnih organizacij;
6. Strokovne organizacije in zadruge;
7. Politika dela;
8. Interprovincialni opravilnik;
9. Volitev strokovne komisije;
10. Raznoterosti.
Kongres se vrši v veliki dvorani »Delavskega Doma«, Via Boschetto 5. Začetek ob 9. uri predpoldne. Naprošene so vse strokovne organizacije v Trstu, na Goriškem, v Istri in v Dalmaciji, da gotovo pošljejo svoje zastopnike na ta kongres, ki bo velike važnosti za razvoj strokovnih organizacij.
Ritnica uredništva.
Dopisnike prosimo naj pišejo dopise v slovenskem jeziku, da nam s tena prihranijo mnogo nepotrebnega dela. Pišejo naj s čr-
nilom in le na eni strani papirja, ker sicer moramo tukaj dopise prepisati, kar nam odvzame mnogo časa, ki bi se dal koristneje vporabiti.
železničarji!
Zahtevajte v vseli gostilnah, kavarnah in brivnicah strankine
v
liste kakor: ^ele^ničar in Zet rja.
Kavarna IJNIONE-Trst
Ulica Caserma in ulica Torre Blanca
—= Napitnina je odpravljena. =—
Velika zbirka političnih in leposlovnih revij —i—rr in časnikov v vseh jezikih, zzzzr—
10 zapovedi
za zdravje in 10 zapovedi za kmetovalca, vsake posebej tiskane, dobi vsak človek zastonj v lekarni Trnkoczv zraven rotovža v Ljubljani. V tej lekarni se tudi oddajo zdravila p. t- članom okr. bol. blagajne v Ljubljani, bol. zavodu c. kr. tob. tovarne in bolniške blagajne južne železnice.
j	■	*
Pozor sodrujri!
Slovenski železničar, ki se zanima za socialno vprašanje sploh, za delavsko gibanje za politične in gospodarske boje našega časa, za mišljenje in stremijenje delavskega ljudstva, naj naroči strankino glasilo
„Z A R J A“
ki izhaja vsak dan ob polu 11. dopoldne in stane naročnina
celoletna......................K	18'
polletna........................ 9'—
četrtletna	   4‘50
mesečna.........................  1'50
za inozemstvo celoletno . . ,, 30'— in sicer s pošiljanjem na dom ali po pošti. Naročnino je pošiljati naprej.
Posamezna številka 6 vin. v administraciji in tobakarnah.
Vsak zaveden železničar bi moral biti naročen na ,.ZARJO".
Železničarji I
Zahtevajte v vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah Vaš strokovni list ..Železničar".
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska Dragotin Priora v Kopru.