Nixonovi načrti
ZDA so vsled srečnih (ali nesrečnih) naključij postale prva velesila sveta. Kakor velja za posameznega človeka, tako velja tudi za posamezen narod ali državo: čim bogatejši in vplivnejši je — pravice ima prav take, kakor najbolj skrit in reven, dolžnosti pa mnogo večje. Ker so ZIDA najmočnejša .velesila na svetu, imajo zato velike dolžnosti do ostalih narodov in držav, pravic pa ravno toliko, kakor najbolj revria in skrita državica na svetu.
Novi predsednik ' ZDA, te najmočnejše sile na svetu, se, kakor kaže, zaveda tega stanja. Vsaj iz njegovih 'izjav in načrtov, ki jih je odkrival na svojem potovanju po Zahodni Evropi, je razvideti, da je tako.
(Nixon ni prvi ameriški predsednik, Ki povezuje svojo državo na usodo predvsem Evrope. Ker Evropa v mnogih ozirih ostaja središče sveta —• čeprav niti kot celota v vojaškem pogledu ne bi bila najmočnejša — je noben resen državnik, tudi- ne severnoameriški, ne more obiti. Woodrow Wilson je Evropo rešil nemškega Kaiserja, Roosevelt nacizma in fašizma, Truman Stalina (dasi •si je Vzhodno Evropo podjarmil komunizem), George Marshall ji je dal možnost obnove, Dwight Eisenhower in Foster Dulles pa sta obdržala linijo z Atlantskim paktom, vzpostavila z Anglijo poseben odnos in vrnile Nemcem spoštovanje.
In Nixon je bil podpredsednik v Eisenhowerjevi vladi. Bodisi da se je naučil od demokratskega generala Ei-èenhowerja, bodisi da se je sam dokopal do spoznanja, dejstvo je: Nixon je sedaj severnoameriški predsednik, ki •končuje s politiko bilateralnih pogajanj in pogodb z največjim sovražnikom svobodnega sveta, ZSSR, in njenim blokom, brez predhodnih posvetov s svojimi zavezniki.
.../ Slovesno je na svojem potovanju po ■Zahodnoevropskih prestolnicah poudarjal, da se bodo ZDA pod njegovim vod-•gtvom vedno posvetovale s svojimi evropskimi ali ameriškimi, afriškimi in azijskimi zavezniki, kadar koli naj bi med Washingtonom in Moskvo prišlo do.-razgovorov o problemih, ki bi mogli- vplivati na koristi ali interese drugih držav.
<>/ S svojim potovanjem je Nixon javno priznaval neizbežne dolžnosti, ki jih .içnajo ZDA do Evrope in ostalega sveta jn istočasno dokazoval, s kakšnimi težavami se bodo morale boriti, da bodo -svoje poslanstvo izpolnile. ZDA stojijo pred nujnostjo preusmeritve svoje mednarodne vloge, prilagodivši jo spremenljivi in pestri svetovni igri, istočasno pa se bodo morale odpovedati utopični vlogi patemalizma.
Nixon je prišel v Evropo v trenutku hude notranje krize, ki je izbruhnila med Francijo in Anglijo okoli vprašanja britanskega včlanjenja v evropsko gospodarsko skupnost. Anglija je zaigrala na karte svoje v zadnjih letih .že pozabljene diplomacije izigravanja političnih napak svojih sovražnikov, ppav v trenutku, ko se je Nixon odločil na pot. De Gaulle ostaja simbol proti-.ameriške politike v svobodnem svetu in ja, resničnost te njegove vloge Anglija hotela Nixonu še povečati z enostransko objavo (točno ali netočno) De Gau-llovih načrtov za bodočnost zahodnoevropske gospodarske in politične skupnosti.
Zahodna Evropa v razmerah, v kakršnih se prebija skozi zadnja desetletja dvajsetega stoletja, dokazuje, da še daleč ni zrela za ostvaritev ideje o Združeni Evropi. Ker Združena Evropa ne bi bila popolna brez vzhodnoevropskih držav, ki jih je vrtinec druge svetovne vojne potegnil v globine komunističnega sovjetskega bloka, je De Gaulle postavil vizijo Evrope od Atlantika do Urala.
V takih okoliščinah se razvijajočo Evropo, je sedaj obiskal Nixon z namenom, da utrdi Atlantski pakt, in to še prej, predno bi se spustil v nove razgovore z Moskvo. Ker Zahodna Evropa še ni pripravljena na enotnost, ne pristaja pa na vodstvo katere koli lastne ali izvenevropske države, je Nixon pravilno ugotovil, da ta Evropa v takem
ESLOYE NIA LIBRE
BUENOS AIRES
6. marca 1969
USPEŠNO NÏXONOVO POTOVANJE
Severnoameriški predsednik Nixon se je v ponedeljek, 3. t. m., vrnil z letalom v ZDA, potem ko je za zaključek svojega osemdnevnega potovanja po Zahodni Evropi obiskal še papeža Pavla VI. in z njim imel 70 minutni razgovor.
Levičarski in drugi protiameriški elementi so, razen v Rimu, organizirali proti Nixonu le majhne demonstracije. Toda, razen v Zahodnem Berlinu, v ostalih zahodnoevropskih prestolnicah tudi ni doživel posebno navdušenih množičnih sprejemov. Je pa že pred odhodom iz Washingtona Nixon izjavil, da ne odhaja na propagandno, temveč delavno potovanje.
Iz Bruslja je Nixon odletel v London, od tam pa v Bonn, kjer je Zah. Nemčiji potrdil severnoameriško politiko končne združitve obeh Nemčij ter dal Kiesingerjevi vladi proste roke za vodenje nemške politike v tej smeri. „¡Ni se spremenil naš namen doseči združitev nemškega naroda,“ je izjavil Nixon. „Ni se spremenilo naše načelo o neodvisnosti in svobodi vseh evropskih narodov“ in „nismo spremenili naše privrženosti Atlantskemu paktu,“ je zaključil Nixon.
V zahodnonemškem parlamentu v Bonnu, kjer je imel Nixon čast, da je govoril, pa je dal nepremišljeno izjavo. ki jo je vse nemško časopisje zapisalo. Zbranim poslancem, ki bodo imeli ’etos L'J. septembra parlamentarno volitve, je želel: „Ker sem pravkar srečno prespal volilno kampanjo, želim tudi vam vsem veliko sreče v vaših volilnih kampanjah.“ Poslanci so mu navdušeno ploskali. Ko pa je v zvezi s problemom združitve obeh Nemčij in pogajanj s sovjeti dejal: „Frepričan sem, da boste razumeli, da jo mednarodni "butični jezik: biti na obeh straneh iste zadeve,“ je v parlamentu nastala grobna tišina. Nihče se ni smejal, nihče ni ploskal, so poročale agencije.
Med kratkim obiskom Zahodnega Berlina je Nixon šel pogledat berlinski zid, ki loči mesto na svobodni Zah. m nesvobodni Vzh. Berlin, nakar je odletel v Rim. Tam je imel razgovore z itali-
janskim vladnim predsednikom Rumor-jem in državnim predsednikom Saraga-tom ter je z njima ugotovil, da bi bilo pravilno „odločno, toda previdno nadaljevati delo za idejo o združeni Evropi“. V Rimu je Nixon ponovno zagotovil, da se bo vedno prej posvetoval z zavezniki ZDA, predno se bo spustil v kakršna koli pogajanja z ZSSR, kajti „dober zaveznik posluša svoje prijatelje“.
Iz Rima je Nixon priletel v Pariz, kjer ga je na letališču z vso slovesnosti o sprejel De Gaulle. Ta mu je za dobrodošlico dejal: „Karkoli se je zgodilo, nič ne more spremeniti čustev naše dežele, da je zaveznica vaše,“ in zaključil: „Živela ZDA!"
Nixon je tudi hvalil častihlepnega De Gaulla: „Malo vodij modernega sveta ima tako široke misli, kakor vi, gospod predsednik. Vi ste nekoč dejal*-, da je naloga Francije vedno bila in ostane človečanska in vesoljna. Francija in ZDA delijo te človečanske in vesoljne cilie. Pričakujem, da bom od vas dobil vaše sodbe, vaš nasvet, ne samo glede odnosov med našima državama, temveč tudi, in še bolj, glede drugih problemov. ki delijo svet in vaš pogled, kako naj ZDA najbolje izpolnijo svojo vlogo uri reševanju teh problemov. Kajti, Francija je bila vedno hraber zaveznik v vojni in zvest tovariš v iskanju miru. Problemi Sveta, na katerem živimo, so pretežki, da bi ponavHali stare fraze ali razpravljali o starih sporih."
Iz Pariza je odletel na obisk k pa-režu Pavlu VI. S helikopterjem je pristal na trgu sv. Petra ter se podal v vatikansko knjižnico, kjer je imel s papežem 70 minutni razgovor, Pavel VI. je pozval Nixona, naj ZDA še poveča pomoč razvijajočim se deželam in se trudi, da bi ustavil sedanjo konflikte ' in nreprečil nove.
Nixon je papežu Pavlu VI. odgovoril, da „svet potrebuje vašega duhovnega in moralnega vodstva“ in dodal, da je „prepričan, da bodo napori za dosego miru, pravice in svobode postopoma obrodili dober sad,“
V Vatikanu se je Nixon mudil dve uri, nakar se je vrnil v ZDA.
Vojaški spopad med Kitajsko m ZSSR
Na meji . med ZSSR in rdečo Kitajsko je pred dnevi prišlo do resnega vojaškega spopada ter se Moskva in Peking medsebojno obtožujeta krivde. Sovjeti trdijo, da je bilo več kitajskih vojakov ubitih, medtem ko Kitajci pravijo, da so sovjetom prizadejali težke izgube. Peking je poslal Moskvi ostro protestno noto, pa je Kremelj ni hotel sprejeti, „vsled netočne vsebine in izrazoslovja.“ Moskva je poslala svojo protestno noto v Peking, pa je kitajsko zunanje ministrstvo tudi ni hotelo sprejeti. Sovjetska tiskovna agencija Tass je tudi objavila, da so sovjeti uporabili proti kitajskemu napadalcu tanke in drugo težko orožje in da je bil „spopad izredno hud“.
Po sovjetski verziji so Kitajci prestopili sovjetsko mejo na reki Ussuri okoli desete ure dopoldne, se pravi pri be!em dnevu. Pred' dobrim letctm dni je poveljnik sovjetskih oddelkov ob sovjet-sko-kitajski meji general Losik izjavil, da „kitajska izzivanja predstavljajo veliko nevarnost za novo svetovno vojno“. ZSSR ima na Daljnem vzhodu pribl. 15
divizij svoje vojske, se pravi poldrag milijon mož vzdolž 6000 km dolge meje.
V Pekingu so Kitajci uprizorili bučne demonstracije proti sovjetom. Na tisoče demonstrantov je obkolilo sovjetsko veleposlaništvo v P ekmgu in so kričali: „Kosygina na vislice!“ ter „Brežnjeva na raženj!“
Kitajska tiskovna agencija Nova Kitajska je objavila poroei'o, v katerem med dragim pravi, da spopad na reki Ussuri ne predstavlja izoliranega dogodka, kajti že dolgo „tolpa izdajalskih sovjetskih revizionistov neprestano krši kitajski suhozemski in zračni prostor, povzročajo prelivanje krvi.“
«•■HnnumaiuHiuniMMiMMaamHiuaHin*
ZDA so v ponedeljek, 3. marca poslale z raketo Saturn V vesoljsko ladjo A polo IX na zadnje desetdnevno preizkusno kroženje po vesolju pred prihodnjim odletom človeka na Luno.
Rimska policija je 1. marca vdrla na tamošnjo univerzo ter je z nje prepodila komunistično študentarijo, ki je imela univerzo zasedeno mesec dni.
stanju potrebuje vsaj določno iniciativo v nadomestilo svojih notranjih sporov. S svojim zagotovilom, da „se je sicer mnogo spremenilo, odkar je bil v Evropi kot severnoameriški kongresnik pred 22 leti“, da pa „so gotove stvari, ki se niso spremenile”, je Nixon nato zatrdil troje: „Ni se spremeni' naš načrt in naš namen, da bo nemški narod znova združen; ni se spremenil ' naše načelo o svobodi in neodvisnosti vseli evropskih narodov; ni se spremenila naša odločenost, biti in ostati trdno povezani z Evropo v Atlantskem paktu."
Na tej podlagi Nixon namerava začeti izvajati načrt o novi severnoameriški zunanjepolitični liniji „razgovorov s tistimi, ki so bili doslej naši nasprotniki“. Da pa bo ta njegova politika
uspešna, Nixon ugotavlja, da je „za to, da bi bila ta pogajanja uspešna, v prvi vrsti potrebno, da ohranimo moč in trdnost, ki nam omogočata pogajanja“.
Vsak novi severnoameriški predsednik je po dragi svetovni vojni poudar-pal, da ima namen storiti vse, kar more, da bi svoboda in neodvisnost predvsem evropskih držav postali in ostali dejstvo. Najbolj izrazit je bil v tem ozira Eisenhower, pa je nato ta plamen severnoameriške zunanje politike vedno bolj plahnel, dokler ni pod Johnsonom skoro popolnoma ugasnil. Johnson in še pred njim Kennedy sta bila pristaša delitve sveta med dve velesili brez posebnih ozirov na zaveznike.
Nixon se hoče vrniti na Eisenhowef-jevo linijo.
Eos comunistas castigaron a los niños por festejar la navidad
Los obispos de Yugoslavia expresaren en repetidas ocasiones su pedido ante el gobierno comunista para que proclamara la fiesta de Navidad como día no laborable, sino porque es fiesta religiosa por lo menos como “el día dé la familia”, del mismo modo que el 1? de noviembre se considera “el día de los difuntos”. Este pedido fue expresado por última vez en la conferencia episcopal én Zagreb a fines del año próximo pasado.
Todos estaban convencidos que los comunistas accederían al pedido, pero ellos, consecuentes enemigos de la religión y de la Iglesia, ni acusaron el recibo de la nota, cuanto menos lo resolvieron favorablemente.
Si bien el día de Navidad cayó en un día laborable, las familias cristianas en Eslovenia lo festejaron como su mayor fiesta familiar. En ciertos casos los padres retuvieron a sus hijos en casa o los dejaron ir a la escuela con algún retraso. Así ocurrió por ej. en Razkrižje cerca de Ljutomer. A todos los niños, que llegaron ese día tarde a clase, los maestros comunistas, como un castigo ejemplar, les rebajaron sus notas de conducta.
Con todo este terror político y espiritual, que ejercen los comunistas no solo sobre los adultos, sino también sobre los niños, todavía enceguecen la opinión pública mundial con frases vacías de contenido real acerca de la libertad religiosa y la democracia, reinante en Yugoslavia, según ellos.
Komunisti kaznujejo otroke zaradi božiča
Katoliški škofje v Jugoslaviji so ponovno prosili komunistično oblast, da bi dovolila praznovanje božičnega praznika ter naj bi bil praznik Kristusovega rojstva dela prost dan. Tako svojo prošnjo so ponovili na lanski jesenski konferenci v Zagrebu. Zvezno komunistično vlado so prosili, naj bi božični dan proglasila, če že ne za cerkveni praznik, vsaj za praznik družine kot je 1. november narodni praznik kot „dan mrtvih.“
Ljudje so bili skoro prepričani, da bo zvezna komunistična oblast tej prošnji katoliških škofov ugodila, toda komunisti so ostali dosledni sovražniki vere in cerkve. Katoliškim škofom na njihovo vlogo niti odgovorili niso, kaj šele, da bi jo ugodno rešili.
Čeprav je bil božični dan delavnik, so ga katoliške družine v Sloveniji pranovale kot svoj največji družinski praznik. Zato so ponekod katoliški starši zadržali ta dan svoje otroke doma, ali jih pa poslali pozneje v šolo kot drage dni. Tako se je zgodilo npr. v Razkrižju pri Ljutomera. Komunistični učitelji so nato vse otroke v tem kraju, ki so na božič prišli pozneje v šolo kot drage dni, kaznovali s tem, da so vsem za en red znižali oceno v vedenju.
Pri vsem tem političnem in duhovnem nasilju, ki ga komunisti izvajajo ne samo nad odraslimi ljudmi, ampak celo nad šolskimi otroki, bodo pa še kar naprej slepili svetovno javnost s trditvami o verski svobodi v Jugoslaviji ter o demokratizaciji, ki da jo izvajajo.
I Z T E D N A
V Čilu šo imeli 3. t. m. splošne volitve. Volili so 150 poslancev in 30 senatorjev. Pri volitvah je vladna krščansko demokratska stranka dobila še vedno največ glasov, si povečala tudi število senatorjev, v poslanski zbornici je na izgubila absolutno večino. Volilni rezultati so naslednji:, krščanski demokrati 710.064 glasov, 31.1% (1. 1937 — 35.6%); narodna stranka (demokrati in konservativci) 477.112 —* 20.9% (14,3 odst.); komunisti 380.721 — 16.6% (14.8%); radikali '307.126 — 13.4% (16.1%) in socialisti 292.964 —- 12.8% (13.9%). Vse ostale stranke so dobile 5.2% glasov. Kršč. demokrati so dobili 23 senatorjev (1967 — 2), poslancev pa 55 (prej so jih imeli 81); narodna stranka 5 semestrov (1), poslancev pa 34 (8); komunisti senatorjev 6 (5), poslancev 24 (18); radikali senatorjev
9.(10), poslancev 22 (10); socialisti senatorjev 4 (4), poslancev 15 ( 9); ljudski socialisti senatorjev 1 (2), poslancev 0 (2); neodvisni senatorjev. 1 (30), poslancev nobenega, državna ljudska pred-straža nobenega senatorja (1) in nobe-
V TEDEN
nega poslanca in narodna demokratska stranka brez senatorja in poslanca. Prej je imela enega.
Značilnost teh volitev je močno na rredovanje narodne stranke konservativcev in demokratov, kar smatrajo za nekako simbolično glasovanje za bodočega predsedniškega kandidata te politične skupine biv. predsednika Jorge Aleksandrija. Krščanski demokrati bodo za prih. leto za predsedniške volitve verjetno morali iskati koalicijo s kako drugo politično skupino. Levo krilo stranke se zavzema za skupni nastop s komunisti; ti pa odklanjajo Radomirja Tomiča kot predsedniškega kandidata kršč. demokratov.
V New Orleansu je sodišče po dveletnem zaporu izpustilo na svobodo Glay-a L. Shawa, ker da se ni moglo prepričati, da bi bil sodeloval pri umoru predsednika Kennedyja, kakor ga je ■obtoževal drž. tožilec James Garrison.
Grah Dwight Eisenhower, ki je imel doslej že 7 srčnih napadov, je moral prejšnji teden še tudi na operacijo, ki jo je prestal, vendar je precej slab.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Notranji minister dr. Borda je po
navodilu predsednika republike povabil k sebi na razgovor lastnike in urednike raznih revij- ter publikacij, ki izhajajo na področju Buenos Airesa. Opozoril jih je na problem vedno bolj naraščajoče propagande golote, spolnega razvrata ter na; škodljiv vpliv vsega tega na doraščajočo mladino. Lastnike in urednike publikacij je v predsednikovem imenu naprošal, naj pri odbiri gradiva za svoje publikacije sami pazijo, da s svojimi revijami ne bodo moralno kvarili mladine, ki je najdražje, kar premore domovina. Nekateri udeleženci so takoj: Sprejeli predsednikov nasvet in prošnjo, drugi so pa bili mnenja, da je taka avtocenzura že omejevanje tiskovne svobode.
Msgr. Aramburu, pomočnik buenos-aireškega nadškofa, je z okrožnico obvestil vso duhovščino buenosaireške nadškofije, da je za vsako politično in necerkveno javno udejstvovanje potrebno predhodno dovoljenje cerkvenih oblasti.
Dala na zgraditvi veleelektrarne El Chocon-Cerros Colorados napredujejo po predvidenem načrtu. Prejšnji teden so že bila oddana tudi dela za postavitev dveh 1.100 km dolgih daljnovodov za prenos električne energije z napetostjo 550 kw od elektrarne do Buenos Airesa.
Državna ustanova za plin je razpisala dela za postavitev plinovoda med Neuquenom in Bahio Blanco v dolžini 570 km. Plinovod bo združil kraja Sierra Barros v provinci Neuquen in mestom General Cerri blizu Bahie Blanco, kjer bo priključen na plinovod Trancado— Buenos Aires. Začetna zmogljivost plinovoda bo 3,800.000 kub. m. plina, pozneje jo bodo pa dvignili na 7,700.000 kub. m.
Vlada province Córdoba je odobrila ustanovitev posebnega posvetovalnega organa, v katerega bodo pozvani predstavniki najrazličnejših dejavnosti in ljudskih slojev, da bodo podajali svoje mnenja o važnejših odločbah provincij-ske vlade.
Še naprej malikovanje zločina
Dne 27. januarja je minilo 25 let od nemškega napada na partijsko šolo v Cerknem ha Goriškem. Pri tem napadu je okupatorska vojska pobila 47 mladih komunističnih tečajnikov.
Za nemški napad na partijsko šolo so komunisti pred 25 leti obdolžili tedanja cerkljanskega kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo, Na svečnico leta 1944 so ju člani komunistične Varnostne obveščevalne službe-VOS aretirali skupno s še 13 uglednimi narodnjaki ter vse odpeljali v noč. Naslednjega dne zvečer so ljudje culi rafale iz- strojnic na Cerkljanskem vrhu. Dober teden- dni za tem so komunisti med ljudi razširili poročilo o usmrtitvi pet-najsterih mož, ki da so bili „po lastnem priznanju krivi izdajstva partijske šole in pokola 47 komunističnih tečajnikov“.
Tako kaplan Lado Piščanc in Ludvik Sluga, kakor tudi ostalih 13 rojakov so bili povsem nedolžni in niso imeli z nemškim napadom na partijsko šolo nobene zveze. To je ugotovil bivši častnik V'OS-a Andrej Kranjc, ki je 17. septembra 1958 v ljubljanskem tedm.lu Ljudska tribuna objavil, da je bil izdajalec partijske šole v Cerknem in krivec za pokol komunist, t. j. načelnik major Jernej Hrastnik, bivši kapetan jugoslovanske vojske. Ta je bil zaupnik gesta-pa ter je bil z njim v zvezi. Komunisti so mu sami prišli na sled kmalu po cerkljanski tragediji, ko je po neki ženski hotel odposlati gestapu poročilo o vtisu, ki ga je na ljudi napravil nemški napad na Cerkno,
Omenjeni Kranjc, bivši častnik VOS-a trdi, da ni imel major Hrastnik nikake Zveze s skupino kaplan Piščanca. Takole pravi: „Cerklanski belogardisti s kaplanom Piščancem in nekaj klerikalnih babnic — vsi ti so Hrastnika poznali zelo površno ali pa sploh niso vedeli zanj.“ Zato je za Kranjca jasno, da kaplan Piščanec s svojimi ljudmi sploh ni mogel sodelovati pri Hrastnt-kovi izdaji in ne nosi nobene krivde za pokol 47 partizanov. Samo vojaški strokovnjak, ki je podrobno poznal razmere na osvobojenem ozemlju, ki je sam bival na kraju samem, je lahko izdelal takšen načrt. Takega načrta ni mogel izdelati kak kaplan ali tercialka.“
Komunisti so pa za zločin kar naprej obtoževali oba cerkljanska kaplana in ostale zavedne ljudi ter jih sramotili in blatili kot „cerkljanske ovaduhe in izdajalce“. In to tudi po letu
1958, po izjavi visokega funkcionarja VOS-a!
Večina je bila tedaj in je tudi še danes prepričana, da sta bila kaplana Piščanec in Sluga in ostalih 13 Cer-kliancev nedolžnih, da so žrtve komunističnega zločinstva, kakor so bili v tistih letih tisočeri Slovenci, in v letu 1945 kar vsa slovenska narodna vojska — 12.000 fantov in mož. Ljudje so jih hoteli tudi prepeljati na pokopališče in pokopati v blagoslovljenih grobovih. Pa se ' je lani komunistični funkcionar Marijan Tavčar besno zagnal proti vsem tistim, ki so poslali na idrijsko občino prošnjo za „prekop dveh duhovnikov, lej sta bila skupaj z ostalimi izdajalci obsojena v Cerknem, ko je padlo 47 mladih partizanskih tečajnikov. Ali se tak svečani prekop ne bi sam po sebi sprevrgel v tiho rehabilitacijo zavoženih nehumanih idealov, ki jih belogardizem ni mogel ovekovečiti za svojega življenja”. Tako je rohnel omenjeni Tavčar.
Komunisti niso dovolili prekopa kaplanov Piščanca in Pluge ter ostalih 13 komunističnih žrtev iz Cerkna in so jih še naprej blatili z „izdajalci“. Prav tako dne 26. januarja letos, ko sc v Cerknem priredili veliko spominsko slovesnost za 47 pobitih partizanskih tečajnikov. Na proslavi je bil najprej v tovarni ETA koncert združenih pevskih zborov: zbora Srečko Kosovel iz Ajdovščine ter moškega pevskega zbora iz Cerknega. Jože Zupan, član Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane “n Polde Dežman, direktor lutkovnega gledališča iz Ljubljane sta nastopila z recitacijami, spominski govor je pa imel partijec Ivan Bratko, takratni direktor partijske šole. Ostali del proslave je Sil pred spomenikom pobitih 47 komunističnih tečajnikov.
Tako so partijci slavili spomin svojih 47 leta 1944 pobitih mladincev, nihče, ne od govornikov in ne od udeležencev proslave pa ni čutil v sebi toliko moralnega čuta, da bi se ob tej priložnosti spomnil tudi žrtev, ki so jih povzročili komunisti, ki so kot „krivce“ za poboj 47 svojih tečajnikov postrelili 15 nedolžnih slovenskih ljudi na čelu s kaplanoma Piščancem ter Slugo, temveč jih še naprej sramote in blatijo z izdajalci in zločinci ter niti po 25 letih ne dovolijo prekopa njihovih kosti in njihove položitve v blagoslovljene grobove, kaj še le, da bi priznali svoj zločin, ga obžalovali, nedolžno pobitim ljudem pa povrnili čast in dobro ime!
Prešernove nagrade za leto 1969
Daneta Škerla
..." V veliki dvorani Slovenske filharmonije so imeli 7. februarja v Ljubljani slavnostno akademijo v počastitev Prešernovega dne, slovenskega kulturnega praznika, ob letošnji 120-letnTči pesnikove smrti.
Slavnostni govornik je bil podpredsednik republiškega izvršnega sveta dr. France Hočevar. Govoril je o pomenu in vsebini kulturnega praznika ter o razvoju kulture slovenskega naroda pod sedanjo oblastjo.
Med drugim je moral priznati, da pogled na dve desetletji „uresničevanja naše svobode in graditve socialistične družbe“ pokažuje, „da to obdobje ni bilo niti premočrtno, niti enovito“, da pa se je „kulturno življenje v splošnem razširjalo in krepilo. Res ta razvoj, vsi ti sadovi, pa so bili doseženi z velikimi napori, saj sta kulturno in umetniško ustvarjanje spremljali dve neugodni konstanti: sistemska neurejenost in pomanjkanje sredstev“.
Napoveduje rešitev v tem pogledu, priznava pa, „da to področje ne prenese velikih posegov in administrativnega urejanja“, da pa tudi ne „more biti prepuščeno samo toku ali pa samovolji posameznikov ali kolektivov“.. Pravi, da so na poti, „da ta vprašanja ure-' dijo na samoupravni podlagi sami kulturni delavci in institucije“. Z rešitvijo da pa je treba pohiteti, ker da je „več kot na dlani, da prav kultura trpi škodo Tako ^zavoljo tega, ker ni urejeno razmerje med družbo in kulturo, kakor - tudi,- zato, ker ni urejena cela vrsta vprašanj znotraj same kulture“.
1 Naglašal je tudi, da „kultura in umetnost potrebujeta predvsem demokratično ozračje in avtonomijo ustvarjanja, zagotovitev stabilnih pogojev in sredstev ter funkcionalno mesto v družbi“. V tem smislu da se že tudi pripravlja republiški zakon.
Po Hočevarjevem govoru je simfonični orkester pod vodstvom Marka Muniha izvajal s solistom Tonijem Grčarjem Marijana Lipovška Koncert za tro-
bento in orkester ter Koncert za orkester.
Letošnje Prešernove nagrade so pa dobili: Lojze Dolinar za razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani leta 1968, dr. France Koblar za življenjsko delo na področju literarne umetnosti; Elvira Kralj za življenjsko delo v gledališki umetnosti;, dipl. ing. arh. Edo Mihevc za arhitektonsko urbanistično rešitev kompleksa Lucije in Karel Pahor za življenjsko delo na področju glasbene ustvarjalnosti.
(Nagrade Prešernovega sklada so pa prejeli: ing. Ilija Arnautovič-Aleksander Peršin in Janez Vovk za zazidalni načrt stanovanjske soseske Sš-6 v Ljubljana; Peter Černe za kiparska dela razstavljena v Škofji Loki leta 1968; Janez Gradišnik za prevod Joyceovega romana „Ulikses“; Miran Herzog za režijo Durrenmattove komedije „Prekr-ščevalci“ v Mestnem gledališču; Lojze Kovačič za roman „Deček in smrt“; Ni-
Dragiša Cvetkovič umrl
Iz Pariza smo dobili sporočilo, da je tam umrl dne 18. februarja od 'kapi zadet bivši predsednik jugoslovanske vlade Dragiša Cvetkovič. Bolehal je že v domovini za sladkorno boleznijo, ki ga je nato spremljala vse do smrti. V zadnjih letih je močno trpel tudi zaradi slabega vida.
Njegov pogreb je bil dne 22. febru-sria. Pogrebne obrede je opravila pravoslavna duhovščina v pariški ruski '•erkvi, pogreb je pa bil nato na polco-uališču Thianis pri Parizu na oddelku, .ijer počivajo trupla srbskih vojakov iz prve svetovne vojne. Med drugim sta se oogreba udeležila tudi knez Pavle Kara-djordjevič in kneginja Olga.
Rajni Cvetkovič je pred vojno pripadal srednjemu rodu radikalne stranke. V njej je deloval od svoje mladosti v Nišu in okolici, kjer je ponovno prišel v spopad z mnogo starejšim tamoš-njim radikalnim veljakom Nikolo Uzu-novičem. poznejšim predsednikom Jugoslovanske narodne stanke.
Poslanec je bil že pred šestojanuar-skim režimom. V vladi dr. Stojadino-viča, dr. Korošca in dr. Spahe je bil minister za socialno politiko. Že iz po-
Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njihova lepa dela in znamenite zasluge nam je ravno toliko dolžnost, kakor posnemati njihove slavne zglede. Kdor hc časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njih vrli naslednik. Hvalimo torej, dragi prijatelji, sloveče može, rodoljube naše, ponavljaje njihov spomin.
Slomšek, Drobtinice 1862
slaniških let je bil med tistimi srbskimi radikalnimi politiki, ki so se radi zbirali okoli dr. Korošca, sledili njegovim političnim nasvetom, podpirali njegove politične koncepte ter uživali tudi njegovo politično zaščito. To je bilo za Cvetkoviča zlasti važno, ko se je nadenj spravil sam Stojadinovič ter ga hotel politično onemogočiti.
Po dr. Koroščevi zaslugi se to ni zgodilo. Padel je Stojadinovič. Cvetkovič je pa na Koroščev predlog postal predsednik vlade ter je nato po navodilih kneza Pavla začel razgovore z rajnim dr. Mačkom za rešitev hrvat-skega vprašanja. Razgovori so se začeli aprila 1939 ter so do avgusta istega 'eta tako napredovali, da je bil dosežen sporazum z ustanovitvijo Banovine Hrvatske ter z imenovanjem vlade narodnega sporazuma dne 26. avgusta 1939 na Bledu.
iSporazum po navodilih kneza na-
mestnika Pavla ter dr. Korošca s Hrvati je največji politični dogodek v Cvet-kovičevem političnem delovanju. Naslednji važen dogodek njegove vlade je bil poskus zavarovanja jugoslovanske nevtralnosti do časa, dokler se država i ne bi pripravila za učinkovit poseg v boje na zavezniški strani, s pristopom k Trojnemu paktu, pri čemer so tedanji nemški oblastniki upoštevali posebne jugoslovanske zahteve in okoliščine.
Dva dni zatem, t. j. 27. marca 19 ?1, ga je zrušil general Simovič s svojini državnim udarom, ki je imel za posledico napad nacistične Nemčije in fašistične Italije na Jugoslavijo in sprožitev plazu vsega gorja in zla, pod katerim še danes ječe narodi Jugoslavije.
Naj počiva v miru. Slovenci bodo ohranili Cvetkoviča v dobrem spominu" za vse, kar je zanje dobrega storil.
Kr
Kandidacijski postopek za aprilske volitve
Kot navajajo najvidnejši predstavniki sedanje komunistične oblasti v Sloveniji, bodo volitve doma verjetno 13. aprila. Zato Socialistična veza delovnega tiudstva hiti s pripravami zanje. Na njej je namreč vsa odgovornost ne samo za izvedbo volitev, ampak še bolj, da bodo iz njih izšli samo takšni kandi-datje, ki bodo odgovarjali sedanjemu komunističnemu sistemu. Zato ima Socialistična zveza in preko nje tudi partija sama vso kontrolo nad kandidacijskim postopkom in seveda tudi nad volitvami samimi. Vsako presenečenje je zato že vnaprej izključeno.
Prva volilna stopnja, na kateri bodo razpravljali o kandidatih, je krajevna kandidacijska konferenca. ¡Sklicala jo bo krajevna organizacija Soc. zveze del. ljudstva skupno z ostalimi družbenopolitičnimi organizacijami. Na njej bodo postavljali kandidate za odbornike občinskega zbora občinske skupščine. V Ljubljani še kandidate za odbornike mestnega zbora mestne skupščine. Hkrati bodo na konferenci predlagali tudi kandidate za poslance in določili delegate za občinsko kandidacijsko konferenco, ki je druga stopnja v postopku kandidiranja.
Po delovnih organizacijah bodo sindikati sklicali konferenco „delovnih ljudi“, ki je osnovna volilna enota za postavljanje kandidatov drugega občinskega zbora — zbora delovnih skupnosti. V Ljubljani tudi za mestni zbor
delovnih skupnosti bodoče mestne skupščine. Tudi tu bodo določili delegate za občinsko kandidacijsko konferenco.
Na občinski kandidacijski konferenci bodo postavili kandidate. V Ljubljani za odbornike mestnega zbora ter zbora delovnih skupnosti mestne skupščine. Prav tako bodo določili kandidate za republiški zbor in za vse tri zbore delovnih skupnosti republiške skupščine — za gospodarski kulturno-prosvetni ter socialno zdravstveni zbor. Hkrati bodo izbrali „ustrezno sestavljeno“ delegacijo za naslednjo stopnjo kandidiranja — za medobčinsko kandidacijsko konferenco ter zbrali tudi predloge za najprimernejše kandidate treh zborov delovnih skupnosti zvezne skupščine.
Medobčinska kandidacijska konferenca bo potem obravnavala zbrane predloge za kandidate ter jih določala za zvezne poslance. Istočasno bo napravila poročilo o opravljenem delu ter ga nato odposlala skupno s seznamom vseh kandidatov zborom volilcev in zborom delovnih ljudi v vsej zvezni voiiini enoti. Ti zbori ;bodo imeli pravico, da predlagane kandidate potrde, zavrnejo in predlagajo nove. Torej še novo zagotovilo, da bodo v zadnji kandidacijski inštanci onemogočili slehernega kandidata, ki ne bi povsem dajal zagotovila, da bo svojo poslansko dejavnost razvijal na politični liniji sedanjega partijskega vodstva.
kolaj Omersa za slikarska dela, razstav-ljenav Gorici leto 1968; Alojz Rebula za roman „V Sibilinem vetru“; Mirko Romih in ing. arh. Branko Uršič za ustvarjalno oblikovalske dosežke v industriji pohištva Stol v Kamniku; Maks Sajki za režijo dokumentarnih filmav, posebej pa film „Samomorilci, pozor“; Vladimir škerlak za interpretacijsko in tehnično uspele koncerte doma in v tujini; Arnold . Tovornik za vlogo Jura Krefla v Potrčevi drami „Krefli“ v izvedbi SNG v Mariboru; ing. arh. Uroš Vagaja za dolgoletno scenografsko delo in za knjižne opreme in Franc Žižek za režijo TV oddaj „Neznana Talija“.
Pisatelj dr. Turnšek — GO-letnik
Dne 21. februarja je praznoval ta svoj življenjski jubilej kot rebrški ko-mcndator na Koroškem. Ob tem jubileju je lahko pogledal na plodonosno delo, ki ga je opravil med Slovenci že doma, nato pa po vojni najprej v Trstu in v zadnjih letih na Koroškem.
V domovini je pred vojno študiral bogoslovje v Ljubljani kot član stiške cistercijanske samostanske družine. Že tedaj je prevzel urejevanje unionističnega glasila Kraljestvo božje ter uredništvo novoustanovljene liturgične revije Božji vrelci (do II. svet. vojne). Med vojno je na ljubljanski univerzi postal doktor bogoslovja. Rajni stiski opat dr. Kostelec ga je hotel poslati nadaljevat študije na papeško univerzo Vzhodnega obreda, toda jubilant se je tej časti odpovedal, ker je hotel dovršiti dela na izdaji celotnega slovenskega Rimskega misala. Vrh tega je hotel izdati slovenske ljudske cerkvene običaje skozi vse cerkveno leto. Slovenski pre-
vod Rimskega misala je izšel leta 1944. Prva in druga knjiga slovenskih ljudskih običajev verskega značaja pod naslovom „Pod vernim krovom“ pa leta 1943 in 1944 pri Mohorjevi v Ljubljani, tretja in četrta knjiga pa po vojni pri goriški Mohorjevi družbi.
Povojna leta je bil v Trstu kot profesor slovenščine, zgodovine, pa tudi latinščine in zemljepisja na slovenski gimnaziji. Udejstvoval se je tudi literarno. Leta 1956 se je preselil na Koroško, kjer je svojo kulturno dejavnost poleg dušnega pastirstva še povečal in poglobil. Nekaj ^ let je hodil poučevat slovenščino in godovino tudi na kmetijsko šolo v Tinjah, veliko je sodeloval pri slovenskih oddajah celovškega radia, pisal verske, kulturne, narodopisne in zgodovinske članke in razprave v liste Nedelja, Vera in dom in Naš tednik ter za mohorslce koledarje.
Poleg že Rimskega misala je znan po Malem misalu in celotnem, ki ga je
izdala celovška Mohorjeva družba, po ciril-metodijskem zborniku Kraljestvo božje, ki ga je obnovil leta 1955 v Celovcu, po marijanskem zborniku Gospa Sveta leta 1958 'in po svojih literarnih delih, ki so izšla v samostojnih knjigah. Tako leta 1959 velika drama „Kralj Samo in naš prvi vek““ 1964 višarska povest „Božja planina“, istega leta zgodovinski rebrški roman „Stoji na Rebri grad“, 1966 dramski scenarij in življenjepis o sv. Cirilu in Metodu, zvezdi našega neba, lani pa zgodovinska igra „Krst karantanskih knezov“.
V letih 1967 in že letos je izdal tudi dve bogoslovni deli: Krst v prvi cerkvi — Taufe in del Urkirche in „S krstom v Kristusovo Cerkev —Durch die Taufe in die Kirche Christi“.
Ob 60-letnem življenjskem delu želimo jubilantu, da bi mu Bog naklonil še mnogo zdravih let, da bi lahko nadaljeval svoje plodonosno delovanje na narodnem, verskem, leposlovnem in vzgojnem področju.
Začetek proslav stoletnice narodnih čitalnic
Letos mineva sto let, odkar so na Slovenskem začeli ustanavljati narodne čitalnice. Za ljudskimi tabori, ki so pred sto leti silno razgibali narodno zavednost širokih slovenskih množic, so v naslednjih letih po trgih in mestih budile narodno zavednost narodne čitalnice. V njih so se zbirali narodni zavedni sloji na takoimenovanih besedah, nastopali s slovenskimi narodnimi pesmimi ter igrami.
Med prvimi čitalnicami v Sloveniji ie bila narodna čitalnica v Kamniku, ki je imela ustanovni občni zbor 21. ju-niia 1869. V počastitev tega dogodka je bila na pobudo kamniškega turističnega društva v januarju spominska prireditev, katere se je udeležilo med drugimi še 28 članov nekdanje čitalnice.
Spominska slavnost je bila v dvorani kamniškega kina, njen spored je pa bil povsem čitalniški. Kamniški pevski zbor Lira, ki je bil ustanovljen leta 188?. v okviru narodne čitalnice, je zapel vrsto starih slovenskih narodnih pesni*, ki so jih prepevali v čitalniški dobi. Poleg pevskega zbora so nastopili s svojimi točkami solisti s spremijevanjem klaviria, pevci, igralska družina is šmsirce je pa pripravila šaloigro Župan v dveh dejanjih.
Slavnostni govor je prebral dr. Milan Orožen ter je v njem poudarjal namen in pomen narodnih čitalnic. Za njim je govoril tudi Alfonz Skalar, ki je bil predsednik narodne čitalnice od leta 1932 do začetka druge svetovne vojne, ko je okupator prepovedal njeno delovanje. Med drugim je ta govornik kot delavnost čitalnic v dobi pred vojno navajal tudi, „da se je v tridesetih letih čitalnica upirala slovenskim klerikalcem“.
Zelo jalova je pač morala biti taka dejavnost narodne čitalnice pod predsedstvom omenjenega predsednika, ko ni mogla preprečiti, da so se Slovenci pi ed vojno v ogromni večini — in to tudi v Kamniku in njegovi okolici oklepali slovenskih „klerikalnih“ kulturnih, gospodarskih, socialnih in političnih ustanov in organizacij ter z njimi dvigali kulturno stopnjo slovenskega naroda iri mu gradili lepšo bodočnost, ne pa tistih, ki so vso svojo politično modrost izpričevali s preganjanjem klerikalnih strahov in zmajev.
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Volitve novega zahodnonemškega predsednika
Med Zahodno Nemčijo in komunistično Vzhodno Nemčijo glede odprtja berlinskega zidu ni prišlo do sporazuma. Komunistična Vzhodna Nemčija
je predlagala dati Zahodnim Berlinčanom dovoljenje za obisk njihovih sorodnikov v Vzhodnem Berlinu za Velikonočne praznike, Bonn pa je zahteval, naj bi to dovoljenje veljalo tudi za druge prilike, V tem slučaju bi Bonn bil pripravljen izvesti volitve novega za-hodnonemškega državnega predsednika kjer koli drugje, ne v Zahodnem Berlinu. Volitve so bile predvidene za 5. marca t. 1!
Sovjeti so zagrozili zaveznikom, da bodo tudi z letali ovirali zračno zvezo z Zahodnim Berlinom. Na suhem so Zahodni Nemčiji ustavili promet ne cesti, ki vodi v Zahodni Berlin. Na prostoru okoli Berlina so sovjeti s člani Varšavskega pakta začeli te dni z velikimi vojaškimi manevri.
Kljub takim razmeram sta v Zah. Berlin v ponedeljek priletela zahodnonem-ški zunanji minister Brandt ter predsednik zahodnonemškega parlamenta Kiuwe von Hassel, da se bosta udeležila zasedanja volilnega zbora
/N1” IMÍOWmCC Sae
že o dogodka v Razkrižju pri Ljutomeru
Na drugem mestu poročamo, da so
učitelji v 'Rakrižju pri Ljutomeru kaznovali vse tiste otroke, ki so na božični dan prišli pozneje v šolo, kakor druge dni, ker so jih starši zadržali doma zaradi praznika, ki so ga praznovali tudi kot največji družinski praznik. Vsem takim otrokom so zmanjšali za en red oceno v vedenju.
Ta kazen otrok je med ljudmi vzbudila silno ogorčenje, ki je prišlo do izraba tudi na zboru volilcev. V Délu z dne 15. februarja je zapisano, da so „vaščani odločno protestirali zàradi ukrepa prosvetnih delavcev Poročevalec navaja, da so vaščani menili takole „Ker je v nekaterih družinah običaj, da ta dan praznujejo kot družinski praznik, je več staršev zadržalo otroke doma. Pomeni, da so bili otroci kaznovani zaradi odločitve svojih staršev, kar po mnenju prizadetih vaščanov ni pravično, niti ni v skladu s pedagoškimi načeli.“
Poročevalec obžaluje, „da na zboru volilcev ni bilo niti enega prosvetnega delavca“ in je zato ostal „ukrep šole napojasnjen in še nadalje razburja duhove Hudi“. Tudi pravi, „da jih veliko meni, da bi bilo edino prav, če bi upoštevali zamudo šole otrokom kot neopravičen izostanek, zakaj slaba ocena iz vedenja je slej ko prej prehud udarec za nič krive otroke, saj jih bo šolsko spričevalo spremljalo skozi vse življenje“.
Snežni zameti, mraz, nato poplave
V začetku februarja so tudi nad Slovenijo divjali siloviti snežni zameti. Prve dni februarja je več dni snežilo kar naprej. Dne 8. februarja je začelo znova snežiti. Sneg ej padal ves dan ter je vso Slovenijo pokril s snežno odejo debelo 80 cm. Po planinah m po nekaterih predelih so bili hudi snežni zameti. Promet po cestah je bil onemogočen. Tako zlasti na cestah Bovec-Trenta, Železniki-Podbrdo, Rovte-Žiri. Vožnja s prikolicami in kamioni na cesti Ljub-ljana-Zagreb je bila prepovedana. Prav tako na predelih cest Vrhnika-Postoj-na, Razdrto-Senožeče in Naklo-Jeseiii-ce. Prelaz Predil je bil neprehoden. Nekaj Časa tudi Ljubelj. Na cestah je bilo zaposlenih na tisoče delavcev, ki so plužili po njih ter odstranjevali grmade snega.
Po snežnem metežu je nastopilo le po, toda mrzlo vreme. Temperatura je zelo padla. Dne 10. februarja so imeli na Brniku in v Murski Soboti —21 stopinj. Naslednji dan je bila na -Brniku še bolj mrzlo. Kar —25 stopinj so imeli. Dne 13. februarja je pa temperatura še bolj padla ter so imeli v Murski Soboti —27 stopinj mraza,,
Zadnja poročila od doma pravijo, da nastopajo velike poplave. Zaradi toplejših dni so se začele., hitro topiti o-gromne količine snega ter so vse reke močno narasle.
Svet za gospodarstvo pri občini Be-žigrad-Ljubljana je ukinil prisilno u-pravo v podjetju Adrija Aviopromet-
AA.	Podjetje bo sedaj poslovalo s samostojnim obračunom, vendar bo priključeno k beograjskemu Interexportu. Letos je AA s tremi letali DC 6 B c-pravil 4500 ur komercialnega leta in «i tako ustvaril za 1.500.000 din skla-
dov. Interexport bo iz lastnih sredstev nabavil za AA novo letalo DC 9-30 za nakup drugega letala bo pa dala garancijo Ljubljanska kreditna banka in hranilnica.
V Slovenskem etnografskem muzeju so imeli razstavo Slovensko ljudsko kiparstvo. Razstavljeno gradivo je bilo iz bogate zbirke ljudskega kiparstva v samem etnografskem muzeju, iz ostalih muzejev v Sloveniji in številnih cerkva. V vsem je bilo razstavljenih 350 kiparskih del. Razstavljeni so bili zlasti kipi, ki na svojstven način prikazujejo kulturno zvrst te ljudske umet nosti, ki je izšla naravnost iz ljudstva ter je bila ljudstvu tudi namenjena >n jo je ljudstvo tudi uporabljalo.
Ob odprtju razstave je nastopil tudi kvintet akademskega pevskega zbora Tone Tomšič.
Na Bregu v Ljubljani so v zgradbi, v kateri je bila že leta 1754 gostilna z imenom „Pri vitezu“, odprli nov gostinski lokal, ki je opremljen povsem v starem sloga. Med starodavnimi la-* stniki te zgradbe sta bila med drugim baron žiga Zois in baron Codelli ter ¡e tako ta zgradba , važen kulturnozgodovinski spomenik stare Ljubljane, ki je znana tudi po portalu znanega kiparja Francesca Robba. Preureditev gostinskega obrata, v katerem so gostom zlasti na razpolago slovenske kuharske specialitete, je stala milijon dinarjev.
Ljubljanska reševalna postaja je v letu 1968 s svojimi 21 avtomobili prepeljala 49.879 ljudi. Pri tem je prevo-
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Začetna prireditev naših osnovnih šol
Z mesecem marcem se je naša ljud-skošolska mladina poslovila od počitniško prostosti. V nedeljo, 2. marca, je s posebno prireditvijo v Slovenski hiši začela novo šolsko leto.	•
Ob 4 popoldne je bila v veliki dvorani začetna sv. maša vseh osnovnih šol s področja Velikega Buenos Airesa, ki so'se je udeležile s svojimi zastavami. G. dr. A. Starc je v pridigi vzpodbujal otroke in starše k stalnemu osebnemu obnavljanju tudi glede dolžnosti do slovenskega pouka,
Slovenska šola iz Ramos Mejie je pripravila drugi del prireditve: uprizoritev štirih letnih časov z vsemi našimi najbolj izrazitimi običaji. Presenetili sta izvirna zamisel in delo, ki sta v besedah, pesmi in igri mladih izvajalcev našli najboljšega izraza bogastvu otroškega doživljanja verskih in narodnih običajev, ki jih v zvezi z naravo na naši rodni zemlji pod Triglavom uživa otročad, kar je bilo namen prikazati, j Bogata scena je z lučnimi in zvočnimi učinki pripomogla, da je polna dvorana sredi vročega poletnega popoldneva sledila prizorom z vso pozornostjo in zadoščenjem. Nastopajoče in sodelujoče je nagradila s ploskanjem in cvetjem.
Odrsko delo je bila zamisel in delo ge. V. Holosanove, voditeljice nastopajoče šole, s sodelovanjem soproga g. Francija in stalne ekipe. Pesmi je izvajal mladinski zbor Gallus pod vodstvom g. T. Selana. Nastopanje otrok se je odlikovalo po izredno lepem go-
Počitnic ;
Z začetkom šolskega leta se ne končajo samo šolske počitnice, ampak tudi ostale. Ljudje se z otroci vračajo na svoje domove ter na delo -v urade, tovarne in druge obrate.
Tako tudi Slovenci, ki vsako leto odhajajo v vedno večjem številu na počitnice, kar je čisto prav in naravnost nujno potrebno. Po letu napornega dela po mestih s slabim zrakom in vlago, je l otreben duševni in telesni oddih.
Slovenci si ga iščejo na raznih krajih. Po planinah in na morju.
Na prvem mestu moramo omeniti počitniško kolonijo g. dr. Rudolfa Han-želiča v kraju Dolores v občini San Esteban v Kordobskih planinah. Je to socialna ustanova, ki je slovenska izseljenska skupnost ne more zadosti preceniti. Kajti nikjer drugje slovenski ljudje s skromnejšimi dohodki in zlasti družine s številnimi otroki ne bi mogli preživljati počitnic po tako ugodnih pogojih kakor ravno pri dr. Hanželiču. Vzemimo samo šolsko kolonijo. Kje bi moglo biti tako lepo poskrbljeno za 70 slovenskih otrok, kakor je to v dr. Han-
je konec
želičevi počitniški koloniji? Letos je bilo prijavljencev za to počitniško kolonijo toliko, da g. dr. Hanželič ni mogel vsem ustreči.
Za tiste, ki so letos preživljali počitnice pri njem. je pripravil novo presenečenje. V bližini nove hiše, ki jo je postavil za slovensko mladino, je letos zgradil hišo kot počitniški dom za slovenske duhovnike. Je sredi borovcev Za nadvse okusno in dobro ter obilno hrano in postrežbo je tudi letos skrbela neumorna ga. Marinieeva s skupino požrtvovalnih deklet.
Počitnikarji so tudi letos lahko v polni meri porabljali čas za izlete v bližnje in bolj oddaljene lepe izletniške kraje in mesta kot Los Cocos, La Cum-bre, La Falda, Cosquin, Capilla del Monte, na goro Uritorco in v številne soteske in drugam. Vedno je bilo živo tudi po kopališčih v bližnjem potoku.
Kdor je bil enkrat pri g. dr. Hanželiču na počitnicah, njegove počitniške kolonije ne more pozabiti in si samo želi, da bi čimprej minilo leto. da bi zopet lahko užival čist planinski zrak
žila več kot 1 milijon kilometrov. Največ oseb so prepeljali zaradi poškodb, na drugem mestu so bile bodoča mamice, tem slede ranjenci s težkimi krvavitvami, za njimi so pa bili zastrupljen« z hrano in plinom.
V	Ravnah na Koroškem je bil posvet
železarjev iz vse države. Na njem so predstavniki posameznih železarn ugotavljali, da so poslovne izgube v črni metalurgiji zelo velike. Tako bodo poslovne izgube v Slovenskih železarnah v letu 1968 znašale okoli 70 milijonov dinarjev. Vzroki za té izgube šo v podjetjih samih in zunaj njih. Tako so se predstavniki črne metalurgije pritoževali, da to področje gospodarske dejavnosti ni enakopravno z drugimi vejami industrije. Pritoževali so se tudi, da integracija Črne metalurgije ne napreduje tako kot bi bilo želeti. Tudi v Sloveniji net .
Marija Jagodic iz Rožne ulice v Ljubljani je najstarejša Ljubljančanka. V decembru lanskega leta je imela 103 let.
V	Ormožu v novi vinski kleti pospešujejo priprave za pripravljanje penečega vina iz vrst vina šipon, laški rizling in beli burgundec, t. j. iz najboljših vrst vin. Pripravljajo pa tudi tipsko vino, ki bo prihajalo na trg z imenom jeruzalemčan.
Za letošnje slavnosti ob 1900-letni-
ci obstoja Ptuja je ljubljanska založba Borec izdala koledar z reprodukcijami umetnin iz umetnostne zakladnice Ptuja.
V	Celju grade kmetijska zadruga Slov. Konjice in Kmetijski kombinati Žalec, Šentjur in Šmarje pri Jelšah veliko hladilnico za 400 vagonov sadja v vrednosti 9. milijonov dinarjev.
A R G E N T I N I
vornem in pevskem podajanju ter uglajenem igranju.
Iskreno želimo še mnogo takih nastopov.	M. B.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Ivana Fajfarja in njegove žene ge. Nade roj. Skvarča se je rodil sin. Na ime Marjan Martin ga je krstil g. Janko Mernik £>DB, za botra sta bila Cilka Cestnik in Marko Skvarča. Srečni dražmi naše čestitke'
Poroka; V farni cerkvi v Ramos Mé-jii sta se poročila Franc Žnidaršič in gdč. Ljudmila Štraus. Poročil ju je g. dr. Alojzij Starc, za priči sta bila ga. Zofija in Anton Komidar. Mladoporočencema želimo vso srečo in veliko božjega blagoslova.
+ LEO M. BRADAŠKA
Spremembe v slovenskem dušnem pastirstvu
V	slovenskem dušnem pastirstvu šo bile izvršene naslednje spremembe: V San Martinu, kjer je doslej deloval v dušnem pastirstvu med Slovenci g. župnik Gregor Mali, je imenovan za njegovega naslednika g. Jure Rode.
V	Ramos Mejil je po smrti g. župnika Kalana skrbel za dušni blagor slovenskih rojakov g. dr. Alojzij Starc. Sedaj bo prevsem skrbel za uredništvo Oznanila in Duhovnega življenja, na njegovo dosedanje mesto v Ramos Me-jii je pa imenovan došedanju župnik župnije Naše Lujanske Gospe v Lomas de Zamora g. Jože škerbec.
G. Jože škerbec, ki prihaja sedaj v slovensko dušno pastirstvo, ima za seboj večletno trdo delo med najrevnejšimi sloji v argentinski fari. V duhovnika ga je posvetil leta 1953 škof msgr. Rau v La Plati. Svojo kaplansko delavnost je za tem opravljal v mestu Remedios de Escalada, pred dobrimi devetimi leti je pa bil imenovan za župnika pri omenjeni fari v Lomas de Zamora. Tu se je vsega posvetil svo- j jim faranom za njihov dušni in telesni ( blagor. Ko je prišel v faro, je dobil le slabo cerkev, nedodelano dvorano brez j oken in vrat. G. škerbec se je lotil dela ! ž vso odločnostjo. Popravil je cerkev, | jo polepšal, dokončal dvorano, nadnjo pa , dal zgraditi prve razrede za farno šolo. Kmalu za tem je poleg cerkve še dokupil zemljišča v izmeri 500 kv. m za športno igrišče. Na cerkvenem prostoru je postavil moderno enonadstropno šolo ter jo vodil z veliko vnemo. V šoli je letos že sedmi razred ter prihaja vanjo do 300 otrok. V enem najbolj revnih naselij svoje fare v El Faro je postavil tudi lepo kapelo.
Velik socialni čut do vsega prebivalstva je pokazal zlasti lani ob znanih povodnjih. Sam je bil ves čas pri reševalnih delih in vedno je bil zraven pri socialnih akcijah za podpiranje prizadetega prebivalstva. Za namestitev ljudi je dal na razpolago cerkev in dvorano. Ni čuda, da so ga imeli ljudje radi, saj jim je pri fari ustvaril veliko tega, česar prej niso imeli: šolo, dvorano, v kateri so sedaj razne kulturne in družabne prireditve, ter v kateri razvijajo svojo delavnost razne farne ustanove.
Svojo naklonjenost do g. škerbca so ljudje pokazali minulo nedeljo ob slovesu. Nad tisoč ljudi je prišlo k poslovilni slavnosti. Tudi škof msgr. Aleksander Shell, ki je v cerkvenem govoru poveličečval delo odhajajočega g. župftika ter se mu zahvalil za vse, kar je v svoji fari storil za Boga in ljudi. Ostali del poslovilne slavnosti je bil na župnijskem dvorišču, kjer je bila pogostitev, med katero so se vrstili razni govorniki.
G. škerbcu so izrekali zahvalo za vse njegovo delo v dosedanji fari ter ga prosil, naj ne zameri, če kdaj ni bilo kaj prav.
Vsak teden ena
IMORTELE Josip Murn-Aleksandrov
Zapele zadnjič tičke so. obletele vršičke so in splavale v daV-nji kraj. Rezede so se nagnile, duhteči cvet so izgubile, več ne bo ga nazaj —
Le ve, le ve, imortele, zelenele še bi, cvetele?
Ah, ne zavidam vas. Nevihte vas bodo objele in žalostne boste strmele ves dolgi čas.
Lojze Mali — 60-letnik
Rodil se je
11.	marca 1. 1909 v Znoji-lah v župniji Selo pri Kamniku. Tu je hodil tudi v ljudsko šolo ter preživel prva mladeniška leta. Ko je jubilantov brat Gregor postal župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, se je preselil tja ter je prevzel vodstvo župnijskega posestva. Tu se_ je tudi živo udejstvoval v slovenski fantovski organizaciji ter je neumorno pomagal graditi Gnidovcev prosvetni dom. Z ostalimi fanti je vsa leta skrbel tudi za to, da so bila vsa cerkvena slavja čim lepša tudi po zunanjem sijaju.
Vojna leta in doba komunistične revolucije so ga zatekla v Ajdovcu. Z ostalimi fanti je bil v protikomunističnem taboru ter je v Ajdovcu doživel komunistični napad leta 1943 na ta kraj, ko so komunisti porušili cerkev, župnišče in prosvetni dom. Tedaj je bil tudi ranjen. Zatekel se je z bratom župnikom v Ljubljano, kjer je ostal vse do odhoda na Koroško. Od tu je leta 1948 odšel v Argentino ter dobil zaposlitev v Tintoreriji Moran. Vsa leta je organiziran član slovenske izseljenske skupnosti.
V Ramos Mejii si je pred leti zgradil lasten dom, v katerem živi s svojo življenjsko družico gospo Marijo. Ta njegov gostoljuben dom je vsa leta prijetno zbirališče prijateljev in znancev. S temi bo tudi proslavil svoj življenjski jubilej.
K 60-letnici mu tudi Svobodna Slovenija, katere zvesti naročnik je vsa leta, iskreno čestita ter mu želi še .dolgo in srečno življenje v zdravju in zadovoljstvu.
St+VIttCI M »VIT»
Pred kratkim smo prejeli vest, da je v bolnišnici v kraju ClaypoIe v bližini Adro-gue-a, prov. Buenos Aires, po kratki bolezni in težki operaciji. 25. januarja t. 1. umrl letalski major Leo M. Bradaška.
Leo M. Bradaška je bil eden izmed odličnih jugoslovanskih letalskih častnikov, ki je pokazal svojo odločno protikomunistično smer ob propadu kraljevske Jugoslavije. Kot aktivni borec je ob napadu Nemcev branil s svojo letalsko skupino severno jugoslovansko mejo v Vojvodini, nato Beo-
v kraju s tisoč metrov nadmorske višine.
Za počitniško kolonijo g. dr. Han-želiča je na drugem mestu Miramar ob Atlanskem oceanu. V tem morskem ko pališču si je postavilo vile že več Slovencev tudi iz Bs. Airesa in iz ostalih slovenskih naselij. Vsako leto prihajajo tja in v njih preživljajo počitnice.
Slovenci v Miramaru pa imajo že tudi svoje gostinske obrate, ali pa svoje domove že oddajajo izletnikom za vso sezono.
Letošnje počitnice je v Miramarju preživelo precej Slovencev.
Mladina si je pa tudi letos usmerjala le bolj na jug v Bariloče. Tam je bilo tudi letos slovensko mladinsko taborjenje. So skupine fantov in deklet, ki vsako leto odhajajo na počitnice samo v Bariloče.
Več Slovencev je preživelo počitnice tudi v raznih drugih krajih. Bodisi pri svojih sorodnikih ali pri znancih.
Vsi so se vrnili v Buenos Aires zagoreli in spočiti ter zadovoljni.
To je pa glavno in so počitnice dosegle svoj namen.
grad ter se je končno proti premoči Nemcev moral umakniti na Grško ih je prišel v sklop angleške letalske skupine na Bližnjem vzhodu in Egiptu, kjer se je praktično udejstvoval v letalskih borbah z Nemci in Italijani.
Po končani vojni je prišel v Italijo v begunsko vojaško taborišče v Lamie pri (Neaplju, od tu je pa kot protikomunist emigriral' v Argentino..
V Argentini je kot letalski strokovnjak vršil službo v podjetjih in tovarnah za letala, nato je prišel v delavnice za avtomobilska in letalska dela pri podjetju “Fiat” v Cordobi. Čez nekaj let se je vrnil v Buenos Aires, kjer je pomagal organizirati mlade delavce v socialni ustanovi „Papež Janez XXIII.“ v kraju Gerli pri Avella-nedi v proviiiciji Buenos Aires, od koder je končno odšel v bolnišnico kraja Claypole, kjer ga je doletela smrt
Pokojni major Bradaška se je strokovno udejstvoval v praktičnem pridobivanju nafte, petroleja in petrolejskih derivatov ter je bil s svojimi izumi in načrti v zvezi z velikimi petrolejskimi svetovnimi tvrdkami. Ni mu bilo sicer dano, da bi dosegel končni uspeh svojih prizadevanj, vendar je s svojim delom dal pobudo za zboljšanje in prak-tičnejše pridobivanje pogonskega materiala.
Kot strokovni pisatelj se je major Bradaška tudi v Argentini udejstvoval in sicer v raznih listih in revijah. Zlasti je zbudil pozornost njegov članek v reviji „Slovenska beseda“ z naslovom „Vojno letalstvo in Jugoslavija,“ v katerem je. prikazal razmere in hibe pri obrambi Jugoslavije ob napadu Nemcev.
Mož širokega obzorja in velike družabne uglajenosti je Bradaška s svojim znanjem in odličnim nastopom veliko pripomogel k medsebojnemu razumevanju zlasti jugoslovanskih beguncev ter tako gladil pot in razpoke pri skupnem delu in prizadevanju med jugoslovanskimi narodi. Bil je vseskozi zaveden Slovenec in kot tak je vedno zagovarjal slovensko zavest in prepričanje.
Skoro istočasno z obema umrlima protikomunistoma Majcetom in Milharčičem je odšel tudi Bradaška po plačilo za svoja prizadevanja in delo. Gotovo bo Bog tudi njemu plačnik za vse dobro in blago kar je storil v prid in sožitje posameznikov in naše slovenske skupnosti. Bil je tudi član slovenskega zavetišča in pobomik za uresničitev te važne ustanove.
Počivaj, dragi Leo, v miru pri Bogu!
R. W.
AVSTRALIJA
"Hf .	. ' ' /•' :	'■...
Zvonovi za slovensko cerkev. Slovenska cerkev v Melbournu, posvečena sv. Cirilu in Metodu, je iz Slovenije že dobila tri zvonove. (Največji tehta 69 kg ter ima napis „Sveta brata Ciril in Metod — varujta naš izseljenski rod 1963“. Ta letnica je 1100. obletnica, odkar sta slovanska blagovestnika prišla med naše praočete, je tudi letnica, ko je bilo podeljeno dovoljenje za zidavo cerkve ter so začeli z zbiranjem prispevkov. Srednji zvon je težak 55 kg ter je v spomin slovenskim rojakom, ki šo umrli v Avstraliji, Ima pomemben napis „Mrtvim v spomin — živim v opomin“. Najmanjši zvon je pa 44 kg težak ter je posvečen Mariji Pomagaj. Ima napis „Mariji Pomočnici — — izseljencev Kraljici“. — Blagoslovitev zvonov in njihova postavitev v zvonik bo združena z veliko slavnostjo.
Akcija za Slovenski dom v Sydneyu.
Po štirih letih zbiranja prispevkov ža postavitev slovenskega doma v Sydneyu je odbor zbral toliko sredstev, da je mogel kupiti zemljišče. Ni še v celoti plačano. Kar je še dolga, ga bodo odplačevali z dohodki od prireditev. Hišo na zemljišču so prevzeli v februarju.
Na novem slovenskem zemljišču, kjer bo nekoč stal slovenski dom, bo letos največja prireditev Prešernov tabor dne 30. marca t. 1. v spomin 120-letnice pesnikove smrti.
Peter Kern v februarski številki Misli popisuje kraj Alice Springs v Northern Territory ter tamošnje razmere takole: Po letu dni se spet oglašam. Sem z družino še vedno v tem mestu in tako daleč proč od rojakov. Večina misli, da se tu ne da živeti zaradi hude vročine. Res je zelo vroče zlasti v tem mesecu, komaj človek diha. Pa vemo, da bo minilo in da bo pa zato zima toliko lepša in prijetnejša Novic nimam kaj prida poročati. Kaj naj se pa zgodi tukaj, ko tisoč milj
(Nad. na 4. str.)
SLOVENCI PO SVETU
(Nad. s 3. str.)
naokoli ni skoraj ničesar, razen puščave. No, saj pravijo, da jo je Bog mahal tod mimo s praznim Žakljem. Res so morali biti junaki tisti, ki so se prvi naselili v tem kraju. Zastonj iščeš tekočo Vodo, tudi nobenega studenca nikjer. Morali so vrtati v zemljo in tako so dobili vodo. Tako vodo imamo še vedno in nič nam je ne manjka. Vsa je iz zemlje. Nekaj novega bi pa ie vedel. Prav na sveto noč so tu odpril novo katoliško cerkev, zelo lepo, in prva maša v njej je bila polnočnica. Za našo družino je bila pa še dodatna slovesnost: prav na božič je bil krščen v novi cerkvi naš sinke, drugi v naši družini.1’
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE
Pismo naročnika
Huntington, 20. feb.
Poročilo in osmrtnica v Sv. Sloveniji o smrti Luke Milharčiča, našega dobrega prijatelja in krstnega botra našemu vnuku, nas je močno užalnsti-la. V starem kraju v Selcah smo bili sosedje. Vedno smo bili v dobrih prijateljskih zvezah. Zlasti še z Lukom.
Raje, kakor da bi šel služit italijanskega vojaka, je pobegnil v Ljubljano. Prvo delo je dobil v šiški pri Mirku Gržini, ki je bil prej trgovec v št. Petru, pa se je preselil v Ljubljano. Pozneje je postal strokovni tajnik pri Delavski zbornici.
še kot učenec v ljudski šoli v Slavini jo bil zelo nadarjen. Tedanji učitelj g, Verbič je svetoval Lukovemu očetu, naj ga da v šole. Oče je seveda ugovarjal, ker ga potrebuje doma na kmetiji. Rajni Luka je bil moj najboljši prijatelj, kakor vsakogar, kdor ga ie le poznal. Prijatelje si je znal osvojiti kot malokdo.
L.	1949 sva prišla z ženo in hčerko Bernardo v Argentino. Kmalu sem dobil od doma sporočilo, da je Luka v Buenos Airesu v Argentini na otoku Hiawatha. Takoj sva ga šla z ženo o-biskat. Svidenje je bilo nad vse veselo. Posebno še, ker dolgo nismo vedeli eden ža drugega. (Nato sva ga večkrat obiskovala na otoku. V jeseni nam je vedno dal koš pomaranč in drugega sadja, ki ga je bilo tam zadosti.
Pred odhodom na drugo službeno mesto je rajni Luka pri lastniku otoka Angležu izposloval, da je lahko Družabna pravda pripravljala svoje izlete na otok.
Iz Hiavvathe je rajni Luka odšel v San Fernando. Bili smo blizu skupaj in smo se zato poljubno obiskovali. Iz San Fernanda se je preselil na Ezeizo in prevzel tam trgovino s pohištvom. Daši ni bil mizar, se je dobro razumel pri nakupu in prodaji pohištva.. Kadar je imel dosti dela, me je poklical, da sem- mu pomagal pri popravljanju in urejanju pohištva. Luka je bil vedno dobre volje in z vsakim prijazen. Veliko je dajal na kredit in gotovo je bilo nekaj rtakih, ki mu nikoli niso plačali. Kljub temu je napredoval. Poskrbel je tako, da je tudi mlajši sin Luka odprl trgovino s pohištvom v kraju Carlos Spegazzini blizu Ezeize.
Rajnemu Luki moram biti hvaležen, da sem se spaznal z mnogimi Slovenci na področju Vel. Buenos Airesa. Tako med drugim s KuHljem in Žnidaršičem na Ezeizi. Oba sta sedaj v ZDA
ter sem ju lani obiskal v Clevelandu, i Z Lukom sem bil vedno na prireditvah tako na Ezeizi, kakor po drugih slovenskih naseljih.
Pred petimi leti mu je umrla dobra in skrbna žnea ga. Betka. Sedaj so o-troci izgubili še dobrega očeta ter postali sirote brez staršev, kateri bi jim bili gotovo še dosti v pomoč. Dobro je, da so že vsi odrasli in izobraženi, da jim bo življenje lažje.
Naše globoko sožalje otrokom, in sorodnikom. Doma žalujejo za Luko:'l njegov brat Franc ter sestre Marija, Francka in Vida. Koliko paketov jim je poslal rajni Luka! Ko sem bil lani na obisku doma, sem bil tudi pri Lukovem bratu in sestrah. Vsi so bili mojega obiska veseli ter so spraševali, kdaj bo prišel tudi Luka na obisk. Bog je ukrenil drugače in ga prehitro poklical s tega sveta.
Dragi Luka, naj Ti bo lahka argentinska zemlja poleg drage žene. Gotovo že uživaš zasluženo plačilo za premnoga dobra dela, katera si vršil na zemlji.
Tudi sem zvedel iz Sv. Slovenije, da jo umrl v zavodu za ostarele Valentin Majce. Poznal sem ga osebno. Bila sva skupaj v taborišču v Nemčiji. Leta 1949 sva skupaj prišla z majhno skupino beguncev v Argentino. Gotovo se ga spominja tudi g. Jenko v ZDA. Saj smo bili v taborišču vsak dan skupaj. Naj počiva mimo tudi on v argentinski zemlji.
Zima se je pri nas vse do 9. februarja dobro obnašala. Ta dan je pa nastal snežni vihar. Snežilo je ves dan pozno v noč, tako da je bil promet 10.
februarja na vseh cestah prekinjen. Zaradi snežnega viharja so bila zaprta tudi vsa letališča. Ceste so očistili šele 11.. februarja.. Več ljudi, katera je snežni vihar z zameti zalotil na cesti, ie izgubilo življenje. Sedaj pa se že bližamo pomladi. Upamo, da nas bo zima kmalu zapustila.
Lepo pozdravljam vse urednike Sv. Slovenije, njene sotrudnike, naročnike in bralce, hčerke in njihove družine, kakor tudi vse Milharčičeve
Frank žele
?O ŠPORTNEM SVETU
Hokejski klub Jesenice je 13. zaporedoma osvoiil naslov jugoslovanskega prvaka. Letošnje prvenstvo ie bilo zelo težavno za Jeseničane. V začetku sezone jih je premagal v Zagrebu Medvešček, pred koncem pa so v Ljubljani z Olimpijo igrali neodločeno 4:4.
Jeseničani igrajo tudi v tekmah za Alpski pokal' s celovškim KAC, Innsbruckom, Cortino, Bolzanom in Corti-sei. Največ možnosti. za osvojitev pokala ima KAC, čeprav so ga Jeseničani doma premagali s 6:2 in si zagotovili tretje mesto. Cortina more zasesti prvo
mesto, če premaga KAC, temu pa za- ' dostuje le neodločen rezultat v tej tekmi.	1
Zagrebški Dinamo je v Moskvi v povratni tekmi za naslov evropskega pr /aka v vaterpolu igral z Dinamom 4:4 in osvojil naslov, ker je v Zagrebu zmagal s 7:3.
/ DcLacah v Gorskem Kotaru je bi-
9.	februarja zaključeno Jugoslovansko prvenstvo v klasičnih disciplinah. V teku na 15 km je zmagal Janez Mlinar (SK Jesenice), v štafeti 3x10 km ekipa Fužinarja iz Raven v postavi Kar-pač, Levce in Dretnik, v skokih Danilo Pudgar iz črne s 213,9 točkami na 30 km pa Alojz Kerstajn. Prvak v alpski kombinaciji je že sedmič postal 27-let-ni telovadni učitelj z Bleda Franc Ambrožič.
Na 70-metrski skakalnici v žireh je bilo istega dne 9. februarja skakalno prvenstvo Jugoslavije. Prvo mesto je zasedel član kranjskega Triglava Marjan Mesec s skokoma 66,5 in 66 ter s
2237,9	točkami pred lanskim prvakom Ludvikom Zajcem z Jesenic, ki je zaostal za 1,5 točk in skočil 66 in 64 m.
V	Celju so na IV. zimskem slovenskem prvenstvu v lahki atletiki nastopili 154 tekmovalci. Posebnih rezultatov ni bilo, razen rekorda Babovškove v skoku v višino: 169 cm. Med člani pa so v skoku v višino kar trije preskočili 203 cm: Milek iz Kranja, Vivod iz Celja in Novak iz Nove Gorice.
Mednarodno tekmovanje v alpskih disciplinah na Vitrancu. katerega se je udeležila vsa svetovne elita v tej panogi, je bilo 16. februarja. Slalom na tem tekmovanju je štel tudi za svetovni pokal, prejšnji so bili v Berchtengadenu, Wengenu, Kitzbuehelu, Megeve in Are, trije pa bodo potem v Ameriki. Vodi do Vitranca Francoz Russel pred Avstrijcem Huberjem in Mattom.
OBVESTILA
Sobota, 8. marca 1969:
Pričetek šolskega pouka v slovenskih šolah: V Castelarju ob 8.30; v Buenos Airesu ob 9. uri. V San Justu ob 9.15, Slovenski vasi ob 8., San Martinu in
R.	Mehi ob 15.
V	Slovenskem domu v San Martinu
od 16. dalje vpisovanje v slovensko šolo in veliki šolski sejem (kermese).
V	Slovenskem domu v Carapachayu začetek slovenske šole in vpisovanje ob
14.30.
V	Slomškovem domu prosvetni ve-čer s oredvajarijem lenih barvnih fotografij iz Slovenije. Začetek ob 20.
Nedelja, 9. marca 1969:
Na Pristavi velika tombola.
Izlet Slovenskega pevskega zbora v San Martinu na pristavo g. Leskovarja. Odhod ob 10. uri iz Slov. doma. Vabljeni člani in svojci. Hrano prinesite s seboj.
V	Slovenski vasi ob 15. uri v Hladnikovem domu 16. redni občni zbor Drcštva Slovenska vas.
četrtek, 20. marca 1969:
Liga Žena-Mati v San Martinu bo imela redni sestanek ob 18. uri v Slovenskem domu.
Nedelja, 23. marca 1969:	'
V	Slomškovem domu tradicionalna tombola.
četrtek, 27. marca 1969:
V	Slovenski hiši ob 16.30 predavanje ge. Anice Kralj za žene, matere in vzgojiteljice. Vabi Pripravljalni odbor zvezo mater.
.Nedelja, 30. marca 1969:
V	Slovenskem domu v San Martinu slovo od dosedanjega dušnega pastirja in sprejem novega.
ŠOLSKI VESTNIK
Slovenski srednješolski tečaj: ponavljalni izpiti: 8. marca ob 15; vpisovanje: 22. marca ob 15; začetek tečaja: 22. marca ob 17 s sv. mašo in uvodno besedo o zadnjem ustoličenju koroških vojvod na Gosposvetskem polju. Začetek rednega pouka: 29. marca ob 15.30, Kraj: Slovenska hiša.
Vpisovanje v dopolnilni učiteljski kurz srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka bo 22. marca ob 15 v pisarni Zedinjene Slovenije. Pogoji za vpis: spričevalo o končanem 4. letniku srednješolskega tečaja ali tukajšnjega učiteljišča.
ESL0VENIA LIBRE
Editor responsable; Milos Star» Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramóp Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
2 M	FRANQUEO PAGADO
2 -S ~	Concesión N* 5775 •
o * S r } tl) -*-* W M C3 < S O	TARIFA REDUCIDA
	Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
Intlectu&l No. 955.451	
Spuročamo, da je že izdelana druga izdaja plošče naših najlepših nabožnih- pesmi, v ličnem ovitku s kompletnim slovenskim besedilom pesmi. Zato ne pozabite:
Za praznike
ža god
najlepše darilo GALLUSOVA plošča
za rojstni dan
Preljubo veselje, oj kje si doma?
V Slomškovem domu — zato pa kar tja!
Nad 1000 rojakov se vsako leto zbere na prijetnem, povečanem vrtu Slomškovega doma pri tradicionalnih tombolah. Letos bo tombola
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1&69:
za Argentino $ 2.700.—. Pri pošiljanju po pošti $ 2.800.—; ZDA in Kanado 13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za poši,ljanje z avionski* pošto. — Evropa, ZDA in Kanada zá pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado* Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
V NEDELJO,
23. MARCA
Na razpolago v Dušnopastirski pisarni, pri ge. Koritnikovi, pri g. Rajerju ali pri zboru samem.
Glavni dobitek po izbiri:
ali štedilnik (infrarojo) ali moderen aparat TV ali pralni stroj ali radia-kombinada
Naslednji dobitki:
krasna ženska ali moška kolesa. Nabavite si tablice v predprodaji!
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Uvali« 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne urs od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lnjdn, Franci« 952 T. E. 735 ali 516
V petek in soboto od 9-—13. «ure.
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD SVOB. SLOVENIJE:
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Alna
T. S. 35-8827
Izredno veliko zanimanje je za
PRVO TOMBOLO
na Pristavi dne 9. marca t. L, ki je po številu dobitkov že presegla naš prvotni namen.	........
glavni dobitek: moderna orehova spalnica
Dar mizarskega podjetja „Grant“, v Castelarju
Pa še nekaj! Pri vhodu bo vsak udeleženec tombole dobil posebno številko za izreden dobitek, tako da bo imel možnost zadeti lep dobitek!
Vsi prisrčno vabljeni!
Je to Vaš problem?
Kje dobiti posojilo? Kam naložiti dañar?
Predno se odločite, vprašajte ▼
SLOVENSKI HRANILNICI z. z o. z.
C. C. SLOGA Ltda.
Bartolomé Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramoa Maji«
Uradne ure: torek, četrtek, aobota od 16 do 20.
Pravna posvetovalnica, ki jo vodi dr. Vital Ašič, vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 17 do 19.
Dr. J. Er. Krek in Argentina
Ko sem prebral monografijo o dr. J. Év. Kreku „Srce v sredini“, ki jo je sestavil univ. prof. dr. V. Brumen, sem pogrešil v njej omembo o Krekovem načrtu trgovinske zveze med Ljubljano in Buenos Airesom že pred prvo svetovno vojno. Saj je to bil eden njegovih najdrznejših načrtov. Kmalu po svojem prihodu v Argentino (1948), sem zasledil v Hladnikovem Duhovnem življenju iz leta 1938, članke nekega Franca Dalibora „Argentinski film“, kjer v XXI. „filmu“ riše uspeh Dubrovčana (Nikola Mihanoviča. Ta Mihanovic je bil nekakšen hrvatski Rockefeller, ki se je iz preprostega ribiča povzpel med najbogatejše Argentince in je ob smrti leta 1929 zapustil 128 milijonov pesov premoženja ter cel venec visokih palač v centru Capitala; med njimi še danes najbolj reprezentativne hotele kakor so Hotel Alvear, Palače Hotel itd. Imel je nad 300 osebnih ladij, tovornih in vlačilcev, lastno ladjedelnico v Boki. Obvladal je ves rečni promet od Buenos Airesa po La Plati, Paraná itd. do Paragvaja in Brazila; njegov brat Miguel pa morsko plovbo ob Patagoniji do Punta Arenas. Nikolaj je imel npr. v po- ¡
krajini Formosa estancija „Dalmacija“, ki je bila večja kot vsa Dalmacija na Jadranu.
Pred smrtjo je prodal svoje brodovje Angležem, ki so nasledniki njegovega podjetja pod imenom DODERO. S tem argentinskim milijonarjem naj bi bil v zvezi dr. Janez Ev. Krek?
V tem „filmu" se bere tudi o tem. Pisec Dalibor je za psevdonimom skriti dipl. ekonomist Fr. Kravec in je bil zastopnik dr. Janeza Ev. Kreka.
O tem sem kmalu po svojem prihodu v Argentino že pisal. Nimam pa tistega oodlistka v evidenci. Kakor vidim iz Brumnove monografije, je šel neopaženo tudi mimo poklicnih krekologov. Zato se mi zdi vredno sedaj, ko je Krekovo ime s to knjigo poživljeno, še enkrat omeniti to zadevo, katere važnost bomo sedaj, ko poznamo argentinske razmere tudi laže presodili.
Tako-le piše Dalibor-Kravec:
„L. 1912, pred odhodom v Argentino, sem v Ljubljani posetil med drugimi tedanjimi pomembnimi osebnostmi tudi rajnega dr. Kreka, čudil sem se njego-| vemu poznanju argentinskih prilik. Do-
umel je vrednost trgovske zveze s to deželo in me je prosil, naj se pozanimam za stvar pobliže. Res sem 1. 1913 poslal „expose“. Skoro sem bil stvar pozabil, kar za novo leto 1914 prejmem debelo pismo iz dunajskega parlamenta. — „Primojduha! Kdo mi pa to piše iz dunajske državne zbornice?“ sem modroval. Pa je bil dr. Krek. Piše, da bi te medsebojne gospodarske stike vzela v roke Gospodarska zveza v Ljubljani, ali, ker je še mlada in finančno šibka, bi rabil v Argentini finančno oporišče in kdo bi bil boljši, po Krekovem mnenju, kot gospod Nikola Mihanovic?! Naj ga obiščem ter navdušim za tako podjetje, ker, ako se uresniči, bi bilo pri podjetju tudi za mene košček belega kruha.
Zadevo sem zaupal šariču. Gospod Mihanovic je letoval v Mar del Plati. Zato sva se s šaričem odpeljala tja. šarič pa je iz Trsta dodobra poznal slovenske razmere ter je Mihanovicu raztolmačil, kdo je Krek in njegov gospodarski pokret. Sprva je Mihanovic okleval. Ko mu je šarič razlagal, da bi ustanovitev takega podjetja bila tudi za njega finančno ugodna, mu je ta za-branil rekoč: „Pa zar misliš ti Grgo, da ja za praviti pare trebam tebe i tvo-
jega Kreka?“ Nakar mu je šarič z veliko prisotnostjo duha odgovoril: „Za praviti pare ne trebate vi nas, ali mi trebamo vas.“ Končno je le obljubil, da sprejme financiranje po dr. Kreku zamišljene družbe ter da se temelji podjetja udarijo takoj, čim pride dr. Krek v Argentino, da se vse dogovori. Miha-novič je posebno poudarjal, da njemu ni nič do tega, če tudi založi za Krekovo zamisel en milijon pesov, samo da bo imel posla s sposobnimi in poštenimi ljudmi. Pač ni poznal dr. Kreka, drugače bi si bil to pripombo prihranil. Stvar je bila s tem sigurna.
Ali človek obrača, Bog obme.
Koncem junija 1914 je dr. Krek sporočil, da pride v Buenos Aires. Da je imel velike potežkoče s trgovinskim ministrom, da mu je le-ta končno izposloval pri paroplovni družbi Austro-Amerikana prosto vožnjo iz Trsta v Buenos Aires in nazaj.
Kar pade tresk z jasnega neba: avstroogrska vojna napoved Srbiji ter iz nje razvijajoča se svetovna vojna, še sem prejel leta 1915 dvoje pisem od •dr. Kreka. V prvem mi sporoča, da je med vojno vihro realizacija gospodarskih načrtov nemogoča, v drugem pa, da se v Evropi vsesplošno pričakuje, da
se bo vojna končala v par tednih ter da se bomo nato s podvojenimi silami vrgli na delo. Pa se dr. Krekovi upi niso uresničili. On sam je prezgodaj omahnil.
Potem je Mihanovic svoje podjetje prodal Angležem, o kakšnem trgovskem udejstvovanju niti slišati ni hotel. Sáj je likvidiral celo svojo veletrgovino „Austro-Húngara“, ki je iz češke uvažala porcelan, steklo in kovinsko izdelke.“
Tako Kravec. Ko sem svoj čas vprašal o tem ravnatelja Remca, ki je bil tesno povezan z dr. Krekom in Gospodarsko zvezo, mi je rekel, da o tem ni vedel ničesar. Tudi dr. Brumen ni drugod zasledil nobenega dokaza, razen omembe v mojem članku o Kreku, kjer sem izrekel Remčevo mnenje (Slovenska Beseda, VIII, 55).
Kaj je torej na tem resnice? Morda kdo v Argentini ve kaj več o tej zanimivi trgovski liniji med Ljubljano in Buenos Airesom? Ali se ni nekje izrazil dr. Krek, da bodo še parobrodi vozili pod zastavo Gospodarske zveze? Če je to res rekel, je verjetno imel v mislih to pogajanje, kot je zabeleženo v Duhovnem življenju 1938, str. 24/26.
Tine Debeljak