246
O zadevah požiganja ljubljanskega močvirja.
Vredništvo je prejelo sledeči dopis:
„Kakor v druge srenje, kjer si morajo z ognjem mah ali močvirje zboljševati in gnojiti, tako je tudi k nam prišla komisija zastran tega 29. julija t. 1. ob 6. uri popoldne, da nas zasliši, kdaj in kje da bi mi radi močvirje požigali. Mi smo tem prav uljudnim gospodom z veselo nado, da bomo vslisani, kar bomo zahtevali, razlagali svoje želje; al žalibog, kaka žalost nas je polila, ko so gospodje odrekli našim željam, — da bi radi imeli prostost v tej reči, to je, da bi žgali, kadar in kjer mi za dobro in potrebno spoznamo, kajti naše močvirje so stare senožeti, ki so zdaj puste postale in celo malo rodijo, ako bi jih pa preorali in požgali, bi nam veliko obilniše rodile; za požiganje takih se pa ne da čas odločiti, ker v takih senožetih je že vsa šota nekako s prstjo namesana, ta pa ne gori tako rada, kakor
kaka druga bolj kosmata šota; to požiganje bi se brez vse škode godilo vsaki letni čas. Druga močvirja pa naj bi se saj v jeseni in spomladi vsako leto, brez ovire požigala, kajti vsak pameten človek lahko spozna, da samo v jeseni se ne more zadostno tudi za spomladanske setve požigati, deloma zato ne, ker v dopuščenem jesenskem času vse njive, za to odločene, še niso prazne; deloma pa zato ne, ker zraven za to pripravljenih njiv se še mnogokrat znajdejo suhe in zelo vnetljive tvarine, zarad kterih se mora jesensko požiganje opustiti in spomladansko želeti. — Komisija nam je na vse to odgovorila: mi ne moremo nič dovoliti; zarad tega morate na vrata deželnega zbora potrkati; ako-ravno so gospodje naše zahteve za pravične in koristne spoznali in bi nam radi pomagali, vendar niso mogli nam nič dovoliti; rekli so, da so kakor človek z zavezanima rokama, ki bi rad delal, pa vendar le ne more. Al kaj nam pomaga nazočnost take komisije? — kaj takošnega sami lahko storimo.
Mi pa sami v deželni zbor ne moremo, in nam tudi ni treba hoditi, saj imamo rodoljubne može, kterim sebe in vse, kar imamo, zaupamo. Kaj tedaj ti gospodje v deželnem zboru govorijo za to našo reč. Naj prestane postava, ktera nam prepoveduje močvirje prosto poži-gati; saj je za oproščenje zemljišč že davno postava narejena; smo pa v tej zadevi vendar le omejeni. Kako to? Ali naj se saj sedanja postava toliko predela, da nas ne bo okrajna gosposka zarad „hudodelstva spomladanskega morastnega požiganja" kaznovala. Rajši nam pustite novce, ktere bi mogli za kazen plačati, da plačamo davke ž njimi, za kar nam silo trdo gre; potem pa ne bo treba, da bi sodnije našo živinico in drugo orodje za ostali davek prodajale. Pomagajte nam, in mi si bomo pomagali."
V Brezovici 30. julija 1869.
Srenjski svetovalci v imenu vseh
srenjčanov.
Dostavek vrednistva. Temu dopisu je treba nekoliko razjasnil, ktera vredništvo more dati iz obravnav deželnega zbora. Dokler ni bilo deželnega zbora, ni bilo nobene postave o požiganji močvirja, ampak c. kr. deželna vlada je po svoji volji dovoljevala ali prepovedovala požiganje, in tako se je pripetilo že tudi, daje bilo leto, ko se mah celo ni smel žgati. Taka samovolja v prejšnjih časih je, kakor se bere v zapisniku deželnega zbora leta 1861. napotila Vašega poslanca dr. J. Bleiweisa, da je predlagal deželnemu zboru, naj se po izgledu druzih dežel, kjer tudi mahovje požigajo, osnuje postava, po kteri se odloči požiganje tako, kakor je na k orist močvirnim zemljiščem, al tudi sosednim posestnikom tacih zemljišč ne na škodo; po taki postavi bo, vsak imel pravico požigati in ne bo še le odvisen od tega, ali dovoli to požiganje kak deželen poglavar ali ne. Deželni zbor je sprejel ta predlog in izdelal je tako postavo na podlagi zaslišanja mnozih gospodarjev , ki imajo posestva na močvirji. Postavo to je potrdil pre-svitli cesar. Ona daje gospodarjem veliko prostost požiganja v jeseni in spomladi, ne more pa pripustiti, da bi se z ognjem delalo kakor bi kdo hotel, ker se morajo varovati tudi drugi posestniki. Res, da se s požiganjem napravlja gnoj morastni zemlji in da gnojiti braniti bi se ne smelo nobenemu gospodarju. Al gnoj, ki se z ognjem — z ognjem! —dobiva, ni tako nenevaren gnoj, kakor je gnoj, ki se iz hlevov vozi na polje. To je treba dobro pomisliti! Zato ne velj& tukaj sklic na oproščenje zemljišč. — Da so Vaša pusta tla požiganja potrebna, to Vam radi verjamemo; al tega v gori navedenih vrsticah niste dokazali,   zakaj bi po-
247
žiganja na teh zemljiščih nikakor ne mogli opraviti v jeseni ali spomladi, saj je vendar nasledek požiganja vselej le naprava pepela, ki je zemlji gnoj, — gnoji se pa najbolj povsod le v jeseni ali spomladi zemljiščem. Čemu ravno tedaj tukaj drugač? — Ako je komisija, kakor pravite, Vaše želje za pravične in koristne spoznala, morala jih je tudi zapisati v protokol, in jih deželnemu odboru vedeti dati. Ali bo to storila ali ne, tega ne vemo; da pa Vaše želje pridejo pred deželni zbor, treba, da napravite pismeno prošnjo do njega, sicer deželni zbor nima nič pred seboj, kar bi v prevdarek vzel, ker se od njega ne more zahtevati, da bi za vse to vedel, kar v časnikih stoji. Pismena prošnja (peticija) do deželnega ali državnega zbora pa se navadno izroči kakemu poslancu, da jo poda zboru. Tako storite tudi Vi in svojo prošnjo do deželnega zbora izročite svojemu zastopniku. Ali se bo mogla vslišati tako, da postave ne podere, bode se pokazalo še le po tem, ko se bojo v pismu Vašem vzroki na drobno brali, zakaj bi ravno pri vaših zemljiščih izjeme treba bilo memo druzih.