MESEČNA MLADINSKA PRILOGA »SLOVENSKEGA VESTNIKA*
»rmm
*»»#©«*«»»««•
©«®
«fw
Si
Stric loža spojim prijateljem
Kajne, ste že začeli obupavati nad stricem Jožo in mu na tihem očitati: »Ej, ta stric je tudi tak kot vsi drugi, samo obljublja, širokobeseden jc, navsezadnje pa ni nič iz tega.« Sedaj pa vidite, kako ste ga po krivici obsodili. Pa nič hudega, sai stric Joža pozna tudi človeške slabosti in ne zameri tako naglo.
Torej, prijatelji, mali in veliki, stric Joža je držal besede in je prepričan, da jo boste tudi vi, čeprav si nismo dali nič črnega na belem. Takrat, ko smo se tako nenadoma razšli, kar brez vsakega slovesa, takrat smo si prav gotovo v srcu obljubili, da ne bomo pozabili drug drugega, pa naj pride kar hoče. Vidite, in ta globoka vera in zvestoba nam je pomagala, da smo se spet našli. In kakor prihaja stric Joža k vam z odprtimi rokami in odprtim srcem, tako pričakuje tudi od vas, da boste prav tako iskreno našli k n jemu kot nekoč. O vsem mu boste govorili: kaj vas je prav posebno razveselilo, kaj vam je ugajalo in kaj vam ni bilo všeč. In o svojih težavah seveda tudi in o doživetjih, kot smo se že zadnjič zmenili. Vidite, stric Joža vam je izbral vsakega po nekaj: nekaj zares in nekaj za šalo, nekaj v pouk in nekaj v zabavo, malo smeha in malo solza, nad vsem pa senca trpljenja in sonce vere v lepšo bodočnost, tako pač, kakor je naše vsakdanje življenje. Prijatelji, podajmo si roke in si obljubimo, da bomo zvesti drug drugemu stopali novemu življenju naproti.
Pozdravljeni.
Kdaj bo vsa mladina svobodna
Gotovo ste /e slišali pripovedovati o življenju preprostega človeka v srednjem veku. Bil je popolnoma odvisen od graščaka — gospodarja kot njegov tlačan in vse življenje ni okusil prave svobode. To je bilo v prejšnjih stoletjih. Razvija joči se duh svobodoljubnega človeštva pa je raztrgal okove, ki so oklepali človekovo telo in misel, ter stopil-na novo pot napredka. Danes bi se nam zdelo nemogoče, da bi nekje v Evropi še lahko obstojalo srednjeveško tlačansko razmerje. In vendar je temu tako. Kdo ne pozna sončne, tolikokrat opevane Sicilije?
Kako tam živi mladina, nam opisuje tržaški mladinski list »Gioventu«: Delo sicilske mladine je že stoletja enako in se kljub novim naprednim idejam ni še nič spremenilo. Še skoro otrok pase ogromne črede ovac svojemu gospodarju — baronu po popolnoma neobljudenih pokrajinah in živi pravo življenje puščavnika. Dorasel fant je posestniški hlapec — suženj. Svojega gospodarja ne pozna, pač pa njegov hrbet neštetokrat okuša opomine nadzornikovega biča. Vse to za nekaj desetin lir in slabo hrano. Še vse hujše je trpljenje mladine v sicilskih žveplenih rudnikih; že desetletni otroci delajo v zdravju škodljivem ozračju in redko kateri doseže vsaj povprečno življenjsko starost: žvepleni plini počasi, a vztrajno pijejo kri nezaščitenim delavcem. — In kje so šole, izobrazba, kulturno in javno delovanje? Zakaj živi mladina še danes v takih razmerah? Mar hočejo vodilni ljudje še naprej varovati kulturo le za redke izvoljence, slepiti preprosto, nepoučeno ljudstvo in ga brezobzirno izkoriščati kakor dosedaj?
Da bi se to nevzdržno stanje popravilo, se bori »Fronta mladine«, ki je bila ustanovljena konec leta 1943 v Milanu, v času nemške okupacije Italije. Ona se bori za pravice delovnega človeka, predvsem mladine, proti vsem izkoriščevalcem in proti vsem ostankom in novim pojavom fašizma.
KONGRES
jugoslovanske mladine
Maja meseca je zasedal v Zagrebu III. kongres Ljudske mladine Jugoslavije. Jugoslovanska mladina se je že mesece prci z resnim delom na obnovi svoje domovine pripravljala na ta kongres. Mladina cele države je tekmovala v opravljanju raznih del. povečevala in izpopolnjevala kulturno delavnost ter poglabljala svoje učenje v šoli.
Kako velikega pomena je bil tretji
goslovanske mladine« sekretar Zveze antifašistične mladine Jugoslavije, Ra-to D u g o n j i č. Podčrtal je veliko junaštvo jugoslovanske mladine v času narodnoosvobodilnega boja in v nadaljevanju svojega govora med drugim dejal:
»Danes so se sicer naše naloge spremenile, ni pa se spremenil borbeni duh, ki si ga jc mladina pridobila v vojni.
kongres jugoslovanske mladine za vso Jugoslavijo, je pokazal obisk maršala T i t a, ki je prisostvoval svečani otvoritvi in naslovil na mladino pomemben govor. Poleg drugih najvišjih predstavnikov ljudske oblasti so se otvoritve kongresa udeležile mladinske delegacije mnogih držav: Češkoslovaške, Sovjetske zveze, Anglije, Amerike, Poljske, Francije, Avstrije (FOeJ) in drugih.
Z nepopisnim navdušenjem in ljubeznijo so udeleženci kongresa pozdravili predstavnike slovenske antifašistične mladine Julijske Krajine in Trsta ter Slovenske Koroške.
V delovnem delu kongresa je govoril »O uspehih in smernicah dela ju-
Težave, s katerimi imamo opraviti, niso majhne. Pri tem pa se naša mladina spominja in zaveda tega, da se vsaka težava in ovira končno spremeni v zmago. Naša mladina si ne more več misliti življenja drugače, kakor kot neprenehno borbo za obvladovanje nerešenih nalog.
Danes na kongresu prav gotovo ne bomo našli niti ene same mladinske organizacije, ki se ne bi obvezala, da bo kar koli napravila za izgradnjo naše države in ki se ne bi udeležila splošnega tekmovanja jugoslovanske mladine. Dosedanji uspehi so ogromni. Od konca januarja pa do konca aprila, torej v treh mesecih, je mladina dala 45 milijonov prostovoljnih
delovnih ur. kar pomeni 5,700.000 delovnih dni.
Naša mladina pa je tudi pravilno razumela, da tekmovanje pri nas sedaj ne sme biti končano, ampak da mora postati sistem dela vse organizacije in vsakega posameznika.
Največja obveza, ki jo je doslej dala mladinska organizacija, je nedvomno izgradnja 90 km dolge mladinske železniške proge Brčko—Banoviči. To veliko delo mora postati hkrati tudi za nas velika šola, ki nam bo dala ve- > liko izkušeni, ne samo za gradnjo proge. cest in podobnega, ampak nas bo pripravil., tudi za druge stvari.«
O vzgoji jugoslovanske mladine je govorila članica Glavnega odbora Zveze antifašistične mladine Jugoslavije Brana Perovič in poudarila med drugim:
»Osnovno načelo mladinske vzgoje mora stremeti za tem, da bo mladina koristila ljudski držftvi, da sc. bo' dr- , žavar čimprej okrepila in gospodarsko razvila. Prav tako se mora polagati veliko pažnje na vzgojo mladine v pravem domoljubnem duhu.
Drugo načelo *pri vzgoji mladine mora biti pravilen odnos do dela. Mladina mora smatrati delo za čast in ponos.
Posebno pozornost je treba posvetiti dobri kn jigi in mladinskemu tisku, ki ima zlasti na podeželju zelo važno vlogo.«
Kakšen je bil uspeh zasedanja III. kongresa jugoslovanske mladine in kako globok vtis je zapustil posebno na zastopnikih tujih mladinskih pr ga- . nizacij, rtam jasno pove izjava-zastopnika angleške mladine Michela Mach e n a :
»Duh na tem kongresu je občudovanja vreden; stvari se jasno postavljajo in pri delu vlada dovršena organizacija. Ko se bomo vrnili v domovino, bomo tisočim britanskim mladincem in mladinkam pripovedovali o milijonih ur izvršenega prostovoljnega dela jugoslovanske mladine, o povečani proizvodnji za 300 odstotkov in o gradnji »mladinske proge«.
Britanski mladini ni znana resnica glede Trsta. Zaradi tega se obvezujemo, da se bomo za to zanimali, tako da pravične zahteve Jugoslavije ne bodo ostale samo politika mladine Jugoslavije, ampak tudi mladine Velike Britanije.«
KAJ SO POROČALI DELEGATI v
KOLONIALNIH DEŽEL
Pol leta jc že minilo od prvega zasedanja Zveze svetovne demokratične mladine, kjer so med drugim podali poročila o delu in življenju mladine tudi delegati kolonialnih narodov. Splošno zatiranje kolonialnih ljudstev ne dopušča možnosti, da bi se tam mladina mogla ali znala organizirati.
Na konferenci so bili navzoči delegati iz nekaterih kolonij, ki so poročali o tamkajšnjih razmerah. V Nigeriji (Zapadna Afrika) je 95 odstotkov prebivalstva nepismenega.* umrljivost otrok znaša 50 odstotkov. To nam postane razumljivo, če izvemo, da pride na 60.000 prebivalcev en zdravnik. Kljub temu, da se vlada ne trudi za izboljšanje teh razmer, je mladina ustvarila več organizacij, med katerimi je najmočnejša mladinska sekcija Nigerijskih sindikatov. — O drugem načinu zatiranja kolonialnih ljudstev so poročali iz Južne Afrike, kjer je do skrajnosti omejena svoboda gibanja in dela. Vlada je uvedla sistem potnih listov: vsak nad 18 let star domačin mora imeti posebno dovoljenje za
vsako malenkost: če gre iz kraja v kraj, če prosi za službo, če se giblje ponoči po cestah. Strokovne organizacije seveda tudi še niso dovoljene. Na znamenitem otoku Cevlonu, kjer pridelujejo ogromne množine čaja in kavčuka, 60 odstotkov prebivalstva nima človeških bivališč. 56,5 odstotkov kmečkega ljudstva nima zemlje, od ostalih malih posestnikov je 76 odstotkov zadolženih. Tu kakor drugod mladina nima šol, potrebne hrane, zdravih stanovanj, v večnem strahu trepeta pred brezposelnostjo, lakoto ir. boleznijo, ki jo napada zaradi premajhne življenjske odpornosti.
Kdo je kriv takega stanja koloniab nih ljudstev? Prav gotovo nc ljudstva sama, pa čeprav jih je nacizem s svojo . rasno teorijo proglasil za »nesposobne za civilizacijo«. Kriv jc seveda tisti, ki tem ljudstvom ne nudi pogojev za civilizirano življenje, ki jih ovira v njihovem svobodnem razvoju, kulturnem. gospodarskem in političnem, ki jih pušča v nevednosti, da bi jih laže izkoriščal.
Mladina zatiranih kolonialnih narodov je izrazila trdno zaupanje v moč Zveze svetovne demokratične mladine. ki ji bo pomagala povsod z vsemi močmi v skupni borbi za pravico in napredek, v skupni borbi za trajen -mir. ki bo osnovan na enakopravnosti narodov brez razlike barve, rase in jezika.
Najmanjša bitja na zemlji
Mnogo bitij je na zemlji, ki jih zaznava naše oko; še več pa je nevidnih, nevidnih zato. ker so tako majhna, da jih moremo opazovati samo s posebnim aparatom, drobnogledom ali mikroskopom. ki poveča stvari tudi pet do šest tisočkrat. V starih časih so
imenovali ta mala bitja »kali«, francoski učenjak Louis Pasteur, ki jih je odkril in opazoval njihovo življenje, pa jih je nazval »mikrobe«, kar pomeni »malo življenje«. Opazujemo jih lahko v vodi. v krvi ali drugod. Zanje je značilno, da žive v skupinah,
imenovanih »kolonije«. Njih oblika je različna. Ta mala bitja so okrogla ali podolgovata, včasih imajo tudi obliko paličic, toda s spremenjenimi življenjskimi pogoji se spreminja tudi njihova oblika. To so enocelična bitja (človeško telo je na primer sestavljeno iz najmanj 23 trilijonov celic), ki sprejemajo hrano skozi svojo površino. Ob obilni hrani se hitro redijo in kmalu postane površina premajhna; celica potrebuje več hrane, kakor je more sprejemati. Tedaj sc to enostanično bitje razdeli v dva enaka dela, ki živita vsak zase naprej. Na ta način se mikrobi razmnožujejo. Ob dobri hrani naraste njihovo število v nekaj urah na milijon. Večinoma žive v telesih ljudi, živali ali na rastlinah in se tu tudi hranijo. Zaradi tega načina življenja jih imenujemo zajedalce ali parazite.
Mikrobe, ki povzročajo bolezni, imenujemo navadno bacile, tista mala bitja, ki so v splošnem koristna
in za presnavljanje v naravi potrebna, pa bakterije. Lahko si zapomnite. da na primer bakterije napravijo iz sladkega mleka kislo in da so bakterije v kvasu, ki je potreben, da se speče dober kruh.
Milijone in milijone mikrobov se obeša na prašne delce v zraku in z vdihavanjem jih sprejemamo v svoje telo. Če naše telo ni dovolj močno in odporno proti boleznim, mikrobi v njem zmagajo in človek podleže bolezni. Kakor pa smo že omenili, niso vsa ta mala bitja povzročitelji bolezni. Na zemlji bi že davno prenehalo vsako življenje, če ne bi obstojali tudi mikrobi, ki spreminjajo razkrajajoče se snovi (mrhovino, odmrle rastline itd.) zopet v koristne, s katerimi sc ohranja življenje na zemlji.
Tako vidimo, da ravno najmanjša bitja skrbijo, da se v prirodi snov ali materija spreminja in dobiva spet in spet nove oblike.
illl
KDO JE IZUMIL
o—o
voz
Napisal Viljem Kunst Ilustrirala Zlata Kunst
Maloštevilni pradedje naših pradedov so se združeni .v horde klatili po radodarni prirodi, nabirali plodove, koreninice, gobe, dateljne in druge sadeže. Brez obleke, brez zavetišč so se premikali iz krajev, kjer so obrali, v neobrane predele.
Ko se je po stoletjih število prebivalcev pomnožilo, se je med njimi razvil boj za hrano. Močnejši so ostali, šibkejši pa so se morali umakniti v hladnejše, bolj skope predele. Hrane ni bilo za vse dovolj, pa je bilo tre-
ba prijeti za delo. Boj za obstanek je človeka prisilil, da je izumil orodje, ki je hkrati bilo tudi orožje. Človek je postal lovec. Ubite živ-ali je bilo treba včasih vleči na primeren, varnejši kraj. Če je bila žival večja, je bilo to naporno delo. Vlekli so jo po tleh — toda pri tem se je pokvarilo krzno, v katerega se je človek pozimi oblačil. Da bi to preprečili, so žival naložili na veje in jo odsankali.
Breme, ki ga je človek sankal, je šlo čez drn in strn, včasih preko oblega kamna, včasih preko suhe veje. Človek je spoznal, da je v takih trenutkih treba manj sile, pa je zaradi olajšave dela pod tovor namenoma postavljal okrogle stvari.
Ta izkušnja mu je v poznejših stoletjih in tisočletjih, ko je bil boj za obstanek vedno hujši, obilo koristila. Tovore, ki so bili vedno težji, je bilo treba odnremljabi na vedno večje razdalje. Pod te tovore so polagali lesene valjarje, predhodnike koles na vozovih. Valjarji so sc sčasoma oglodali, iz teh oblik se je po dolgih stoletjih z veliko muko razvila os z dvema ko-
lesoma, ki sta bila z nerodnim orodjem odžagana od okroglega debla. Vse leseno, obdelano s kamnitim orodjem, če je bilo treba, zvezano z živalskimi črevami, vejami ali pasovi kož. Na to os s kolesi so pritrdili pozneje koš, tako je nastal prvi voz. To se je zgodilo v Evropi v zgodnji kameni dobi, v Ameriki pa Kolumb voza še ni našel.
Z nastopom brona in železa se je voz polagoma izpopolnjeval. Lesene osi, ki so bile slabe, so zamenjali s kovinastimi. leseno kolo, ki je rado pokalo, so po stoletjih oblekli v ko-vinast obroč.
V začetku sc je v voz vpregel človek sanr. Ko pa so postali tovori večji
in poti daljše, si je našel pomočnika v živalih, ki jih je v ta namen udomačil. Vpregal je konja, govedo in osla.
Zaradi roparskih vojaških pohodov v tuje dežele so se proge še bolj podaljšale, vozovi so morali zdržati več, biti so morali bolj trpežni. Mogočneži, ki so poveljevali roparskim tolpam, so se radi vozili na lepih vozovih, pa se je tako izpopolnjevala tudi zunanja oblika. Prvotno polno leseno kolo se pričenja deliti. Nastajajo platišča, pestišče in igle. V začetku so štiri, pozneje šest, osem in več. Voz se ne uporablja le za prevoz tovora in ljudi, temveč služi tudi v' bojne'nfi-' mene. Na* n jem1 sc prevaža jo,’katap'ul-ti, predhodniki naših topov, iz njih se bore vojaki.
Z odkritjem novih delov sveta sc trgovina razmahne. Nastane vseobči lov za zlatom. Promet se zaradi tega silno poveča, vozovi se zboljšujejo, toda ne morejo zadovoljiti vseh potreb. Največji poštni vozovi postanejo pretesni, najhitrejši konji prepočasni, najmočnejši vozovi prešibki. Moč vozov je bilo lahko povečati, s tem pa se je povečala lastna teža na račun bremena, konji pa v svoji moči
niso rasli. Namesto enega so vpregali dva, tri, šest, toda tudi to je bilo premalo. Konji se niso tako hitro množili, kakor so rasle potrebe. Treba bo torej nekaj novega, treba bo sile, ki bo vlekla večja bremena boli hitro.
To silo je dala para. Kakor je človek spoznal, da veja, podložena pod ubito žival, zmanjša trenje, tako ie spoznal, da para, ki nastane, ko voda vre, izvaja v zaprtem prostoru pritisk. silo. To silo je bilo treba vpreči namesto konja in človek jo je vpregel, zgradil je parni stroj. V začetku je bil neroden, kot je bil neroden prvi voz. Potrebe pa so človeka naučile, da ga je izpopolnjeval. Nastale so parne kočije, nastal je vlak, ki je vozil z »bajno« hitrostjo 25 km na uro.
Ta železni voz je po nerbdnih cestah strašno ropotal, stresal in se zaradi tega hitro kvaril. Človek ie izumil železnico, tračnice, na katera ie postavil novega konja. Železne kače so se pričele razpredati po vs ' n sve-
tu. Železni konji so na železnih vozovih prenašali tovor in ljudi iz kraja v kraj, iz pristanišča v mesta, iz mesta v vasi. Hitrost železnic se je večala, število vagonov množilo. Ceste so ostale zanemari Pie toda ne za dol-
go. V stalnem stremljenju po zboljšanju prometa, v težnji za novimi silami. ki bi namesto človeka opravljale najtežje posle, ie človek izumil stroj, ki ga poganja goreč plin. Nastal je avtomobil, kamion, tank, nov stroj v tovarnah. V težnji, da odpravi šun-der, ki se je večal z močnejšim pro-
metom, je bil iznajden gumi. Ze sto
let prej so ga odkrili, pa je ostal pozabljen, ker po njem ni bilo potrebe. Novega konja, konja, ki ga je poganjal bencin, so postavili na gumijaste »noge«; in ga pognali po cestah. Šlo je kakor Lucifer. Boljši »konji« so potrebovali dobre ceste. Ceste se zboljšujejo, ovinki režejo, širina razširja.
Tema dvema izumoma se je pridružil še tretji, ki je izviral iz iste težnje. Nova sila, sila, ki bo delala namesto človeka. Odkrili so električne stroje. Tudi za elektriko so vedeli 200 let prej, vedeli so, da je to neka sila, pa se nihče za njo ni zmenil, ker ni bilo potrebe. Ko pa je pričelo sil primanjkovati, so se spomnili starih poskusov in vrtali toliko časa. da se je stroj zavrtel. Po ulicah velikih mest so stekle cestne, nadcestne in podzemske električne železnice. Električni stroj pa je stopil tudi na tračnice parnega vlaka. Tam, kjer so imeli premog, so vozili s paro. Kjer premoga ni bilo, so se morali poslužiti padajoče vode. Vse zaradi potreb. Pravo revolucijo je električni stroj povzročil v tovar-
□ op
nah. Z Jahkoto je iztisnil parne in eksplozijske stroje, ki so jih komaj dobro postavili.
Le nekam elektrika še ni stopila. Na polja, na oranice, livade. Tam pa jd" zagdšpodaril traktor im spodrinil
piVčhsftčgaV šLitVčdti" k&nja,1 ki1 ind"jč!'^ muzeju že odrejen prostor. Traktor odreže hkrati 12, če treba tudi 20 brazd. Upravlja ga en sam človek. Traktor tudi pobrana, pokosi, zvozi domov, omlati, zmelje.
Prišli smo že v našo dobo, pa še nismo odgovorili na vprašanje, kdo je izumil voz. Izumil in izpopolnil ga je človek v neprenehni borbi za ob-

»Cvetic prepoln je svet...«
stanek, v neugnani želji za napredkom. Kaj pa učenjaki, ki so odkrili parni stroj, tank, traktor, vlak? Ti možje so le duhovni velikani dobe. v kateri so živeli.
In jutri, kaj bo jutri? Peš bomo malo hodili. Ze naši otroci poreko, da so bili naši avtomobili, vlaki, aero-plani nerodni, kakor mi smatramo, da so bili nerodni prvi vozovi, in kakor so prebivalci te dobe smatrali, da so bili nerodni pradedje, ki niso znali drugega, kakor da so nesli v usta, kar je zraslo na tleh ali na drevesu.
Življenje se razvija, nobena moč ne bi mogla tega, razvoja ustaviti.

RENOV TOMAŽEK Z RUT
pripoveduje
Sc še kai spominjate Hrenovega Tomažka z Rut. ki vam je pripovedoval v »Mladem Korotanu« zgodbice iz svojega življenja. Medtem je postal že cel fant, a na svoje mlade prijatelje ni pozabil. Obljubil je stricu Joži, da bo od časa do časa napisal, kaj vse je doživel, ko je bil majhen. Mogoče se jih bo tudi med prijatelji »Mlade Koroške« našlo nekaj, ki so v zadnjih letih doživeli kaj prav zanimivega. Mogoče je med mojimi prijatelji celo junak, ki je doprinesel veliko žrtev ali junaštvo. Pa bi stricu Joži napisal o tem, da bodo vsi prijatelji »Mlade Koroške« lahko brali. Hrenov Tomažck sicer kar fletno pripoveduje. vendar se mu vidi, da je imel še lepo, mirno otroško dobo, brez bomb in Gestapa. Tako zna. biti, da se bodo njegova nedolžna doživetja marsikomu zdela za naše čase premalo zanimiva. Zato pa stric Joža poziva na plan vse mlade junake, ki znajo vrteti tudi pero: napišite zgodbo iz življenja teh strašnih vojnih let, ki sc vam je najbolj globoko visnila v vašo dušo, da bo svet spoznal: Koroška ima svoje trpine, pa tudi junake!
Stric Joža.
Ko sem imel štiri leta, so nekoč skozi našo vas prignali cele j^ite gosi, rac, gosakov in racakov.'Ljudje so rekli, da so te živali od nekod z juga in da jih Bosanci ženejo nekam proti severu. Otroci smo z velikim poželenjem gledali na lepo perje racakov, ki so sc v soncu svetili v stoterih barvah. Z menoj je bil sosedov Nacej, ki je bil kako leto starejši od mene in najbrž tudi toliko pametnejši. Otroci smo mu nadeli ime Nužej, ker se je zelo nerad umival in je nosil po licih vedno kakšno črno mažo kakor stari Nužej z gora, ki je večkrat prihajal v našo vas in ni bil čisto pri zdravi pameti. Čeprav je bil lisasti Nacej samo dobro leto starejši od mene, ie vendar že vedel, da ni dobro hoditi za druge v žerjavico po kostanj. Jaz tedaj tega še nisem vedel.
In tako se je zgodilo, da je brkat, visok in črnogled Bosanec prignal mimo naju jato rac in racakov. Prav pa koncu te perjastc procesije je stopal mogočen racak s prelepim perjem, ki se je kar prelivalo v barvah. Imel je košat rep s prekrasnimi krivčki, da je človeku kar jemalo vid. Z lisastim Nace jem sva racakov rep kar požirala z očmi in če bi se otroške želje mogle uresničiti s pogledom, potem bi bil tisti racak prav gotovo na vsem lepem izginil iz jate in se v tistem hipu znašel v najinem naročju, kjer bi mu jx>tem po mili volji lahko izpulila njegove najlepše kriveke in si jih zataknila za klobuk namesto Petelinjih peres, ki sva jih v svoji gizdavosti zatikala kar na sredo klobučka.
Toda ta goreča želja se ni hotela izpolniti. Racak je še vedno široko rucal zadnji v vrsti, kot da bi se zavedal prelepih krivčkov v svojem repu; za racakom pa je prav tako široko in majavo koračil brkati Bosanec z bičem v roki. Oh, ko bi ne bilo tega nesrečnega brkača z bičem! Tedaj me je pocukal Nacej za rokav in mi pošepnil na uho: »Če si kai fanta, skoči k racaku in mu izpuli rep! Poglej te lepe krivčke! Če bi jih imel za klobukom, bi te zavidala vsa vaška otročad.« Jcžeš, kako bi bilo to imenitno! Kar oči so mi stopile iz jamic in racak je v duhu zaplesal pred menoj, da bi ga tisti hip lahko zgrabil za rep — in ... Kar misliti si nisem upal, kako lepo bi bilo, imeti raca«
			
kove krivčke za klobukom? Noben fant mojih let v vasi, ja, še starejši se ne bi mogli postaviti s takim okrasom. Stopal sem tiho za jato, tik za brkatim Bosancem in gledal zdaj njega, zdaj racaka z bleščečimi krivčki. Tedaj pa je naenkrat zmagalo poželenje: kot bi trenil, sem že držal racaka za rep, vse drugo je izginilo iz mojih misli, videl sem samo krivčke. Racak je zagagal, kakor bi mu najmanj vrat zavil, za njim sc je zadrla cela jata in začela frfotati na vse strani. Ko sem zmagoslavno dvignil roko s šopom perja v njej, je zažvižgalo nekaj po zraku, da sc mi je nenadoma stemnilo pred očmi. Roka se je kar sama odprla in prelepi krivčki so popadali na prašno cesto kakor pisani metuljčki. Šele tedaj sem se zavedel in ugledal pred seboj naježene brke razdraženega Bosanca, ki se mi je zdel kakor gora. In ta gora je ople-
tala s svojim bičem po meni, da se mi je zdelo, kakor bi prihajal sodni dan, o katerem sem večkrat slišal govoriti svojo mamo, a si nikoli dotlej nisem mogel pod tem kaj določnega predstavljati. Imel sem še toliko moči, da sem jo ucvrl k sosedu v vežo, kjer sem se nadejal, da me ne bo več dosegel bosančev bič.
Ko sem čez nekaj časa prestrašen pokukal izza vrat na cesto, ni bilo tam ne racakov in ne Bosanca. Videl pa sem sosedovega Naceja, ki je pravkar pobral zadnji krivček na cesti in, ko me je zagledal, jo jc smeje se odkuril s svojim plenom' domov. Preveč me je bolela roka in hrbet, da bi udrl za njim in si vzel tako krvavo zaslužene krivčke.iz racakovega repa. Samo v mislih se mi jc medlo nekaj grenkega in tedaj sem sklenil, da bom v bodoče Naceja imenoval samo še »lisasti Nužcj«.
Miško Kranjec:
Ustavili smo se pri neki hiši visoko v gorah. Kurirja sta odšla noter poizvedovat po Švabih in sploh po novicah, jaz pa sem ju čakal zunaj. Ker sta se dokaj zamudila, sem kadil in se razgledoval po dolini, ki je ležala med gorami pod menoj. Popoldan se je že globoko nagnil in v dolini se jc zameglilo. Dvigala sc ic tista megla, ki spremeni doline v pravcato morje in gore okrog teh dolin so kakor obrežje morja. Vendar so se iz dokaj rahle poznojesenske megle videle vasi, med njimi večji kraj s cerkvijo in velikimi hišami; in videla se je bela cesta, kako je tekla po vsej dolini, od katere so sc spet ločile ožje in ne tako bele ceste na obe strani proti goram, kjer so se razgubile.
Tam v dolini je tisti svet, iz katerega smo bili pregnani, kamor so posamezniki odhajali le ponoči po najbolj skrivnih potih. Tu zgoraj so bili gozdovi, bili so tu travniki in tudi njive so bile. Vrtovi so bili prostrani in zagrajeni z drogovi in deskami, kar vse jc že trohnelo in bilo preraslo s trnjem, s kopinjem in koprivami. Vse je bilo orumenelo, vse nekam trudno, jesensko in žalostno, čeprav je sonce še sijalo.
Tu na vrhu so štiri hiše stale skoraj na kupu, tembolj ker je k vsaki spadal še velik hlev kot posebno poslopje in še druge pritikline, o katerih sem jaz komaj dognal, čemu so tam. Pa jc tako vse bilo podobno vasi. Okrog hiš so stale stare jablane, stare hruške in še drugo drevje.
Pri teh hišah so ljudje potnikom, kakršni smo bili mi, postregli z jabol-čnico ali s hruškovico, s kosom kruha in z lepimi štajerskimi jabolki; s tem pač, kar so imeli. Mnogo niso imeli, dali pa so iz srca. Dali so človeku tudi lepo in prijazno besedo, čeprav ga niso nikdar videli in ga nikdar več ne bodo. V teh hišah si se tudi lahko ogrel; v tisti veliki zeleni ali rjavi glinasti peči je skoraj vedno gorelo. In ob tej peči je skoraj vedno kdo sedel in stiskal svoj hrbet k ploščam. Moški so kadili, ako so kaj imeli, ženske in dekleta so krpale, šivale, vezle. Otroci pa so se igrali na peči, če je bilo zunaj slabo vreme.
Kurirja sta sc zasedela v sobi. Mudilo sc jima ni, ker smo šli prezgodaj na pot. V hiši pa so povsod kaka dekleta in kurirji so kaj radi poklepetali z njimi, pokramljali z gospodinjami, politizirali z možmi in nabirali novice.
Jaz zase sem pa tistikrat rajši ostal zunaj, ker je bil dan prijeten, da, celo nekam topel in razgled ob zahajajočem soncu tako lep. Tam spodaj tista dolina z meglo, okrog nje visoke g are. porasle z gozdovi, zadaj za temi gorami še višje, še lepše, tu te hiše. vrtovi, kjer so se še vedno pasle ovce; orumeneli travniki, lehe, vse to je privabljalo moje oči, ki niso bile navajene takih krajev.
Pa sem poleg vsega tega zagledal za hišo tudi gručo otrok, ki so sc očivid-no igrali. Dekletca in fantje, slabo oblečeni, po otroško razkuštrani, resnih, skoraj že nekako starčevskih obrazov, so bili globoko zaverovani v igro. Igra
sama mi je bila docela tuja, pa sem jo s tem večjo radovednostjo gledal.
Postavili so enega fanta k steni in mu zavezali oči. Trije so stali nekaj metrov od njega in držali v rokah palice. Eden pa je vsekakor vodil vse to, zakaj stal je zase. Posebej so stala dekleta, z rokami na hrbtu, ena si je vrtala s prstom nos. Vsi so bili napeti, dokler ni triletno dekletce zajokalo, se odtrgalo od njih. steklo in govorilo:
»Jaz se že ne bom igrala te igre, ne bom!« In zakrila si je oči z roko. Lahno, umazano krilce je frfotalo za njo, ko je tekla nekam proti drugim hišam.
»Anica, počakaj,« je rekla druga, »saj je samo igra.«
»Pa naj gre,« je rekla tretja, »kaj pa se slini povsod zraven.«
Fant, ki jc stal zase in ki jc vsekakor vodil vso igro — bilo mu je kakih devet let — so za dekletce ni zmenil, pač pa je rekel onemu pri steni, ki je imel zavezane oči:
»Strgati si moraš ruto z oči, jo vreči stran in zakričati: Tako bom umrl! Poslednjič hočem videti svoj dom, svoje polje in gozdoVe, videti hočem svoje ljudi! — Pri tem se moraš prijeti za prsi z obema rokama, se ozreš okrog, pomahaš ljudem in zakličeš: Zbogom, pa ne pozabite name! In pošteni ostanite!« Potem se je ta, ki je vse vodil, obrnil k onim1 trem. ki so s palicami v rokah stali nekaj metrov stran, in jim naročal: »Vi na povelje dvignete puške in streljate, ko jaz zamahnem z roko. Ti, Franci, padeš, pa nisi takoj mrtev; moraš sc zvijati, iztegovati roke, grgrati, naposled pa zakličeš: Ubij me, svinja, do kraja me
Franci Peternel:
MAMICI .
Me čuješ li, mamica moja, povej? — kedar ti pošiljam pozdrave tja daleč čez širne planjave do vaših oddaljenih žičnih ograj?
Mar čuješ li, mamica moja, povej, moj glas, ki le zate trepeče, besede ljubeče šepeče, ne ljubici — mamici svoji, povej.
Ah. Ti si predaleč, ne čuješ me več, ne moreš me čuti iz tujine, iz daljne hrvaške krajine, kjer burja odnaša pozdrave mi, preč.
Kdaj videl te zopet bom, mamica, kdaj slušal bom tvoje besede, kdaj vračal ti bodem poglede na zemlji, na domu — kedaj?
ubij! — Potem jaz pristopim in te še obrcam, nato pa ustrelim. Ve, dekleta. pa morate glasno jokati, in ti, Tona, ki si njegova žena, moraš zavpiti, nato pa padeš po tleh. Samo paziti morate! No, bom videl, kako pojde!«
Pristopil je k onim trem s palicami v rokah in že se je začel dreti. Izpuščal je nerazumljive, surove glasove iz grla, kar naj bi pomenilo tujo, zoprno govorico. Njegove kretnje so postale
nenadoma ostre in ves se je zravnal in izprsil.
Medtem se je nekje mala Anica še na ves glas jokala in klicala proseč: »Ne te igre, ne te! Ta je tako strašna!«
Tedaj se je, bodisi na njeno klicanje, bodisi po naključju odtrgal od nekod dvanajstleten slok, bled, a strašno resen fant. Za trenutek je gledal ves prizor, nato pa nenadoma pristopil k družbi in dejal:
»Tega pa ne boste, ne, tega ne pustim!«
Njegov glas, ki jc drhtel, je bil tako strašen, da jc družbica nenadoma onemela. postala še za trenutek spogleda-joč se, nato pa so se pobrala najprej dekleta, poparjena in osramočena, za njimi pa fantje vsak na svojo stran. Samo ta dvanajstletni, sloki fant je za trenutek še postal.
Zdel se mi jc ne samo resen, temveč tudi nekam čudno star. In če bi bil pri svojih mladih letih že ves siv, se mi tedaj ne bi zdelo nič čudnega. Po meni se je samo mimobežno ozrl, a se mi zdi, da me niti ni videl, kakor da sem zanj navaden, mrtev predmet.
Nato je počasi s starim, utrujenim korakom šel za hišo. Dolge roke so mu visele ob telesu. Ni me več pogledal.
Takrat sta se vrnila iz hiše kurirja. »Gremo,« jc rekel eden. »Ni nič novega.« Prižgal sem si novo cigareto in šel za njima.
»Ali so tu kdaj koga ustrelili?« sem vprašal ^potoma.
»Da,« je odvrnil starejši. »Pri tej hiši so ustrelili gospodarja, očeta šti-
rih otrok. Tu za hišo so ga,« jc rekel, se obrnil in pokazal za hišo, kjer so se malo prej igrali otroci.
Zdaj sem razumel, zdaj se mi je razodelo vse tisto, kar se je malo prej tam dogajalo. Zdelo se mi je strašno, tako mučno. Nisem vedel, kaj je strašnejše: tisto, kar sc je nekoč v resnici tukaj odigralo, ali to, kar so zdaj poskušali tu obnoviti otroci, prav gotovo ne v svojo zabavo, temveč bog si’ ga vedi zakaj. Ono, resnično, je bilo strašno, prav gotovo je bilo: toda še strašnejše je bilo. kar sem videl; vsaj zdelo se mi je strašno; tisti mir, s katerim so skušali odigrati, potem tisti nenadni krik male Anice: »Ta igra ie tako strašna.« In naposled se mi je zdel strašen tisti dvanajstletni mnogo prezgodaj ostareli gospodar tega doma v gorah s svojim: »Tega pa ne boste, tega ne pustim!«	•
Kako čudni so otroci danes, me je obšlo; kako vse drugačni, kot smo bili nekoč. Kakšni, le kakšni bodo, ko dorastejo? Ko smo šli dalje, se mi je spet vsilila predstava igre teh otrok in videl sem onega, ki je vse vodil, kako je postavljenemu pred zid naročal resno: Moraš se prijeti za prsi-z obema rokama, nato še ozreš okrog, pomahaš ljudem in zakličeš:
Ne pozabite name! Pa pošteni ostanite!
Ne, saj to ni bila več nikaka igra, pa naj so jo otroci imeli za igro. In četudi bi bila, ta klic. ki bi ga morali vsak dan ponavljati tisočim, ta klic po poštenosti ni bila več igra, tu se je igra srečala z življenjem.
SRCE
Napisal France Bevk Ilustriral Ive Šubic
Ta moj spomin je najbridkejši. Če pomislim na tiste trenutke, še danes ta dan občutim drobno, skelečo bolečino v srcu.
Moja teta je bila mlada, tako mlada, da še pomnim čas, ko jc hodiia
v šolo in se z menoj igrala. Ko je nekoliko odrasla, je šla služit v Žužemberk na Dolenjsko. To je bilo v tistih časih za nas zelo daleč, ker še ni tekla baška železnica. Za moje pojme je bilo še posebno daleč. Nekje na koncu sveta.
Nekoč jc dobil ded obvestilo, da ga na pošti čaka zavoj. Bil je od tete. V našo hišo je prišlo nekatero pismo. Za praznike nekaj razglednic z voščili od sorodnikov in vsak teden naročeni časnik. Zavoja pa še nobenega nismo prejeli. Zaradi tega ic bil tetin zavoj velik dogodek za vso družino.
Oče ga je šel iskat dve uri daleč. Ostali smo preživljali medtem nekaj ur napetega pričakovanja. Slednjič jc bil zavoj v hiši.
Saj ni bil velik. Tolikšen, kot bi bil pitano raco zašil v raševino. Tudi lep ni bil, prej grd. Na njem je bila prišita bela krpa, na kateri jc bil napisan naslov.
Poželjivo in radovedno smo gledali v očetove škarjice, ki so rezale šive. Rjavo platno ie zazijalo kot gladia usta, slednjič je bil zavoj razdrt. Na mizo so sc usule reči, ki so bile deloma še v poseben papir zavite. Na vrhu je ležalo pismo.
Darov se nihče ni dotaknil. Prvo je biro branje pisma. Ded ga jc čital na glas, da smo vsi slišali. Teta je bila prejela prvi zaslužek. To jo je navdalo s takim veseljem, da je nakupita nekaj reči in jih poslala domov. Zato, da hi bili tudi mi nekoliko deležni njene sreče.
Ded je dobil novo denarnico. Stara je bila taka, kakor da so jo ogloda’e Pahiča ie dobila črno ruto, ki
ie bila ob robu okrašena s temnordečimi cveticami, opletcnimi z zelenimi listi. Moj oče ... ne, ne spominjam se več, kaj ie dobil moje oče. Jaz sgm dobil ustne orglice, ki* so mi jih vsi zavidali. In tako smo prejeli vsak svoje. Še najmanjši, smrkavček. ki jc komaj mogeFdržati krepelce v rokah, je dohil konjička iz lccta.
Babica je s svojimi tenkimi, dolgimi prsti odvijala predmet za predmetom. Vsakega posebej smo glasno občudovali. Šel jc iz rok v roke. Šele nazadnje.ga je dobil pravi lastnik.
Ob mizi ie stala tudi moja mati. Z veselim, nekako prazničnim obrazom, z iskrečimi se očmi jc poslušala branje pisma. Ko pa je bilo pismo do konca prebruno, ji je ugasnil blesk v očeh, obraz se ii je trpko zresnil, * okrcnila sc je in tiho sedla v zapeček. Preveč smo bili zaposleni z darovi, da bi bil kdo to opazil. Šele, ko sem imel orglice v rokah, sem jo poiskal zV>čmi. »Glejte, mati!« sem rekel. Ni jfca bilo veselega ne žalostnega dogodka v moji mladosti, da bi se ne bil najprvb spomnil matere. A ona ja takrat molčala, še nasmehnila se ni. Začuden, preplašen, sem zastrmel vanjo. »Kaj ji je? Čemu podpira glavo in gleda tako žalostno na nas?«
Bilo mi je grenko, a takrat nisem utegnil dlje misliti na to. Posest orglic me je bila vsega zamamila. Saj bi tudi ne bil razumel... Le če danes pomislim na to, se vprašujem, kaj sc ie takrat godilo v njeni duši? V pismu ni bila niti omenjena. Iz pozabljivosti? Ne vem. Za očeta in nas otroke ie bila žena in mati, za ostale je bila tujka v hiši. Otroci takrat tega nismo čutili, šele danes to spoznavam. Najmlajši je dobil svoj dar, a ona je bila porinjena v stran, prezrta in ponižana. Sama s svojo tiho bolestjo je sedela v icapečku. >
•♦♦ ♦♦♦♦♦•♦♦♦♦•♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦IH
Slednjič se je oče ozrl po njej. Najbrž je šele tedaj opazil, da ie ni več pri mizi. V trenutku je spoznal, katera bridkost ji leži na obrazu in v solznih očeh. Še danes ga vidim, kako je postal mračen in malce zmeden. Med rečmi, ki jih je teta poslala, so bile tudi take, ki niso imele lastnika. Ostale so dedu in babici. Med njimi je oče zagledal podobico sv. Katarine Si jenske.
»Poglej,« je rekel. »To je zate. Tvoja patrona Katarina Sijenska. Ali ni lepa?«'
Od nežnosti in ljubezni mu je drhtel glas. Mati je poizkusila spremeniti obraz, a se ni mogla nasmehniti.
»Lepa je,« je rekla s težavo in jo je zrla skozi zameglene oči. »Hvala!«
Bilo je prepozno. Saj ni bila otrok. Razumela je, da podobica ni bila nji namenjena. Prepričan sem,.da je bila očetu stokrat hvaležna, a srce ji je bilo že ranjeno. Take rane ne ozdravijo tako hitro. Neredko nikoli več. Oče sc je potrt vrnil k mizi. Tedaj so se materi solze udrle po licih. Obraz ji ni drhtel v joku, le solze so ji vrele iz oči, ni jih mogla zadržati.
Zaslutil sem, da se je nekaj zgodilo.
-tj
Podmolkla bolečina mi je legla na sr- Oton Župančič: ce. Saj materi nisem vedel pomagati.
Ne sebi, ne nji.
Zlezel sem na peč, sedel sem daleč od nje, nisem se ji upal približati. Kaj
O
ZVEZDOZNANSTVO
naj bi ji tudi rekel? Njena velika, zame nerazumljiva bridkost užaljenega in ponižanega človeka, je na skrivnosten način vedno bolj drhtela tudi v meni. Ne jokati, ko imam orglice! Kaj bi rekli! Naredil sem velike oči in usta raztegnil. Tako sem že večkrat ukrotil jok. Pa mi je kljub temu pritekla solza iz oči. Nastavil sem orglice na usta. Pa one so bile ko čarobna piščalka: niso pele, ampak jokale.
Cicibanček, vedi: sonce je na sredi v lepi zlati skledi.
In v njegovi zarji zemlja kolobari.
Okrog zemlje tava luna vrtoglava.
Zemlja, vsi planeti v vajeti zajeti, k soncu so pripeti,
Sonce vsepovsodi njihna pota vodi.
Bog jim sonce ukrade, v nič ves svet razpade. -
Cicibanček gleda: prazna sončna skleda, njemu v glavi — zmeda.
j Z GUB L J E N j
mrmsrrmn


F. S. Finžgar,

■yy.

Morda mi je bilo dobrih sedem let. Večjega veselja nisem užival, kakor da me'je oče vzel s seboj v gozd. Nekoč nisva šli. kar v bližnji Zavrh. Oče je imel delo v Delčih, ki so nekako v sredini Stola. Ko je opravil delo na vrhu, je zasadil sekiro vejarico v štor in z večjo sekiro odšel po strmini navzdol, da podere nekaj smrek. Po obedu, za katerega sem jaz kuril in pekel krompir, me je poslal nazaj vrh kopastega hriba po vejarico. Ko sem jo izdrl iz parobka. se nisem takoj vrnil. Pngjcp, razgled, je'bil na Begunjščico,.. Srednji Vrh, Stol in. še na Julijske al: ' pe. Ko sem se dodobra nagledal, sem naglo zdrknil po strmini proti očetu. Hodim in tečem — očeta nikjer! Kličem, nič očetovega: hoj, hoj! Drvim
našal moj jok. Očetov glas to ni bil. Oponašanje nevidnega deda me je užalilo in zakrknilo. Utihnil sem, si , obrisal solze in se oddihal. Ves sem se tresel. Tiho in počasi sem se spuščal po strmini. A kmalu me je obup pognal v dir. Večkrat sem padel. Toda že po nekaj padcih sem se znašel pred očetom.
»Kakšen pa si?« se je oče mirno oprl na toporišče sekire in me gledal vsega opraskanega in objokanega. »Izgubil sem se,« sem goltal jok vase in mu^skušal vse- dopovedati. Oče si, je natlačil Čedro >ira,vme potičib 'Norččkln Če v gori zaideš, če te zagrne megla, ne rini na slepo kamor koli. Postoj in poslušaj, kje šumi voda. Proti njej se ravnaj, počasi in oprezno, da ne' štr-
VOLK IN LOVCI
(Po L. Tolstoju)
Volk je raztrgal dve ovci in se lotil ene, da bi jo pojedel. Pa so ga zasačili lovci. Namerili so puške vanj, da bi ga ustrelili.
Tedaj reče volk: »Zakaj me hočete ubiti? Ali zato, ker sem bil lačen?«
»Ne zato!« so odgovorili lovci. »Ampak zato, ker si krvoločna zver. Ko si napadel dve ovci, si že vedel, da še ene ne boš mogel požreti.«
In so lovci volka ustrelili.
Kdo bo zmagal
še hitreje navzdol. Večkrat me oplazi veja. oprasne glogov trn — a jaz dalje in dalje. Pritekel sem do navpične, previsne stene. Tedaj sem sc zavedel: zgubil sem se! Z vsem naporom rinem kvišku nazaj proti vrhu. Na vrhu se mi je zdel svet ves drugačen. Iščem parobek, kjer je tičala sekira. Ni in ni ga. Obupan drvim na drugo stran. Kličem, na jok mi gre. Visoko v Stolu zableja ovca. Kakor bi me oponašala. Primotovilil sem se do drobnega studenčka. Tam se odžejam in spet spoznam, kako sem zašel; ko v naših Delcih ni nobenega studenca. Plezal sem nazaj, dostikrat po vseh štirih. Po rokah sem bil opraskan. Pot mi je curkoma lil po vsem životu. Pribežal sem na odprto jaso. Nič več nisem klical hoj — hoj! Jokal sem, trepetal, bil popolnoma zbegan, kar ponorel. Prav daleč nekje je debel moški glas opo-
bunkneš v kak prepad. Vsaka voda teče k ljudem. Za njo pojdi pa bo prav. No. ali ne slišiš Završnice? Vem, kje si norel in tam šuma nisi slišal. Torej: izgubljen vselej k vodi! Ta očetov nauk me je v kasnejšem življenju, ko sem ponoči v gori zašel, dvakrat pripeljal na pravo pot.
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Zoran Hudales:
ANKA IN PTIČKA
Tožno ptička žvrgoli,
Anko srčece boli.
»Ptička drobna, daj, povej, kje je konec naših mej?«
»Naši borci kri prelili so ob Soči, Dravi, Žili, tam mejnike zasadili.«
,es~= iuir!P|:
STE ŽE [SLIŠALI
PIONIRJI
... da bi morala za 1 kg medu ena čebela obleteti 5 milijonov dišečih akacijevih cvetov in to v dveh letih. Če bi .pa hotela napraviti strd samo iz cvetov rdeče deteljice, bi morala v treh letih obleteti nad 7 milijonov cvetov. Čebele žive skupno, zadružno-Skupaj jih dela tisoče in tisoče. Zato lahko naberejo v nekaj mesecih več kilogramov medu. Včasih nabere en sam panj do 50 kg medu. Čebela nam je lahko vsem za zgled delavnosti, skupnosti in medsebojne pomoči!
... da živi na svetu »speča riba«. Taka riba živi v Afriki. Tam so kraji, kjer mesece in mesece ne dežuje. Vse reke se posuše, niti majhnega potoka ni nikjer. Sonce pa žge, da se posušijo rastline, da je pesek vroč kakor žerjavica in se razsušena Zemlja drobi v prah. Po mesecih suše pa nastane deževje. Nebo postane črno in iz oblakov lije dež dni in noči. Zemlja srka vase dobrodejno mokroto. Pojavijo se prvi majhni potočki, iz njih nastajajo rečice, reke in nazadnje celi deroči veletoki. In naenkrat je v teh rekah tudi polno rib. Dolgo časa so premišljali in iskali, odkod te ribe. Nazadnje so ugotovili: Kadar se ob mesecih suše prične sušiti voda, se »speče ribe« zari je jo globoko v blato in tam »pre-spe« vročino in sušo. Ko pa pride spet deževje, »se prebude«, pridejo iz blata in zaplavajo.
LEPA IGRA S PAPIRNATIMI KROGLICAMI
Igralce porazdelimo v dve skupini. Vsak igralec dobi svojo kroglico, ki je narejena iz stlačenega papirja. Ena skupina frna bele, druga pisane-kroglice. Na tla narišemo krog, okrog katerega se postavijo igralci, v sredo kroga pa postavimo košaro, v katero na dano povelje skušajo vsi igralci vreči svoje kroglice.
Kroglice, ki pr-ilete v košaro, seštejemo za vsako skupino posebej in tista skupina, ki ima ob koncu igre večje število, je zmagovalka.
Igramo sc lahko tudi v deževnih dneh v sobi,
KOČEVSKE HRUŠKE
Prelepega jesenskega dne je odšel pastirček Blažek obiskat svojo botro Nežo.
Pot ga je vodila skozi goste kočevske gozdove, kjer*se še danes radi potepajo kosmati medvedje. Bila je zelo naporna in Blažka je žejalo, pa tudi želodec se mu je že oglašal.
Kar zagleda drevo, polno najlepših in najuabljivejših hrušk. Brez pomislekov — hop! — je že na rogovilasti hruški. Sočni sadovi so se kar sami topili v ustih. A kmalu je začel postajati izbirčen. Le za kakšno posebno lepo hruško se je še potegnil na tanjšo vejo. Potem pa ji je pokazal zobe. Do samega peclja ji ni prizanesel.
Tako je bil zaverovan v sladke hruške, da je komaj slišal brundanje pod seboj. Malomarno je pogledal doli in odrevenel. Zagledal je medveda! Še bolj je otrpnil, ko je godrnjač začel plezati na hruško. Hrapav lub je hreščal pod kremplji. Kmalu je kosmatinec sedel v rogovili. Lotil se je hrušk. Počasi je segal s šapo za njimi, podr-žal vsako v šapi. jo ogledoval in sukal šapo in glavo na vse strani. Šele ko se je prepričal, da je dobra in nič nevarna, jo je momljajoče použil.
Mrcina je bila previdna. Ni silila daleč od debla. Silila je zmeraj višje, Blaž pa je plezal pred njo proti vrhu z grozo v srcu. Ni vedel, ali sili kosmatinec vanj ali mu le hruške ponuja.
In ko nikamor ni več mogel, je zavpil: »Kaj mi ponujaš, saj imam sam!«
Medved se je tak6 prestrašil, da je omahnil na tla. Z izbuljenimi očmi je gledal Blažek za njim, kako urno je pobiral stopinje proti gozdu,
ia tiske $tave
UGANKE
Vedno se pred soncem skriva, naj beži ali počiva.
Sam po glavi sebe bije. vendar na ves glas vpije.
K zidu pribita, nikdar spočita, dva se podita. Komu se svita?
Vse pokaže, vse pove, pa brez rok je, brez glave.
Vrhu glave rad čepim in za vljudnost poskrbim.
KRIŽANKA
Vodoravno: 2. kratica za kilometer; 4. pas zemlje, ki se s plugom obrača; 7. žene avto; 8. lahen veter.
Navpično: L največja riba; 2. vrela voda; 3. žensko ime; 5. popačeni izraz za »omaka«; 6. domači izraz za »oče«.