Winkler Venceslav:
Pravljica o zlatih sabljah.
Na svetu je postalo dolgočasno. Ne vetrov ne viharja ni bilo ni-kjer, nerazumljiva tišina je stiskala zemljo. Ljudje so zehali ia polegali po vrtovih, z delom se ni nikomur mudilo. Časniki so se dan za dnem jezili, da se ne zgodi nič novega. Še klepetulje niso več vedele, kaj bi govorile, postajale so po križpotih, kimale s suhimi bradami in tožile, da je hudo, nič kako hudo.
Takrat so kralji vsega sveta nenadoma napravili vojno. Ljudje so se zganili, oddahnili se, vstali iz brezdelja in takoj so bili pripravljeni na vse. Vriskajoč in pevajoč so šli v boj, padali in umirali. Nekateri so dobili svetinje, tistim, ki so bili pobiti, so postavili spo-menike. Nič več ni bilo dol-gočasno. Ljudi je stresala groza. Vasi so se praznile, la-kota je rasla, krvi je bilo preveč. Kruh so začeli dajati na karte, moko in meso tudi. Po cestah so blodili otroci, ki niso imeli več očetov, ker so jiin pomrli na bojiščib. Pred hišami so sedele inatere in jokale za mrtvimi sinovi. Toda kralji vsega sveta tega niso občutili in so se vojsko-vali kar naprej in naprej. Bili so slepi. Mislili so le na slavo. Mislili so na lepe ven-ce, s katerimi jih bodo spre-jeli, ko se bodo vračali, na svetle besede, ki bodo o njib zapisane v kujigah. Nazadnje je ostalo od vseh vojakov le kakih sto najmočnejših, ki so se spoprijeli na širokem polju. Preganjali so drug drugega s sabljami, z meči, s pu-škami, dokler niso skoraj vsi poginili. Ostali so sami kralji. Zadržali so konje na bojišču, pogledali po širjavi in videli pokolj. Tedaj se je tudi v  njih zbudilo srce. Bilo  jib je sram in strah obenem.
»Ljudje so norci in  mi z njimi,« so rekli.   »Nočemo biti več kralji.«
Zmetali so zlate sablje na kup kraj ceste in tiho odšli vsak v svojo deželo. Nibče jim ni prišel naproti, vasi so bile prazne, zemlja, zapuščena in vsa prerasla s pleveJom, je čakala na ljudi. Ob cestah so stale le sirote in stare matere brez sinov .. .
Sablje so ležale v prahu, veter jih je božal, sonce jib je grelo. Ča6 je potekal . . .
Prešla so leta. Ljudje so pozabili na vojno, na svetinje in spome-nike. Brigali so se le za setev in oranje in so živeli, kakor je pač kdo mogel, ta s pogačo, oni s stradežem. Le prav od daleč so se spominjali, da so bili nekoč Ijudje silno nespametni in da so kar tako radi lepšega drug drugega pobijali. Otroci so pač slišali semintja, da so živeli ne-koč na svetu  kralji,  ki   so se -vojskovali,  toda nibče jim ni mogel prav
razložiti, kaj je to in kako se to godi. In ko so našli ob cesti sredi polja velik kup zlatih sabelj, niso vedeli. kaj bi počeli z njimi. Svetile so se res, toda to še ni nič. Lahko bi jih porabili za nože ali za žage. Pa že ne morejo biti kaj prida, ker jih ljudje ne poberejo.
Vprašali so doma, vprašali tu in tam, naposled so zvedeli, da so to najbiž zlate sablje.
»Zlate sablje — to je orožje,« so pravili ljudje. »To so uosili včasih, da so se laže  pobijali.«
»Nekaj takega bo torej,« so premislili otroci in vzeli sablje v roke. Bile so lepe, svetile so se v soncu, posebno če so jih malo očistili s traTO ali jih  obrisali ob rokave. Zdele so se jim dragocena igrača.
»To se priveže za pas, potem je človek malo več kot drugi ljudje. Lahko vzdigne glavo in stopa bolj ponosno, kot je navada. Taka reč je silno imenitna. Zdaj sicer ne več, zdaj so se časi izpremenili in ljudje so postali drugačni. Včasih je pa to pomenilo mnogo.«
Otroci so poslušali in so kmalu  vse razumeli.
In ker so hoteli biti vsi imenitniki, so si jih privezali za pas in šli taki v vas ter se med seboj bahali, da so zdaj mogočni ljudje. Vaščani so se jim nekaj časa smejali, lepo se jim je zdelo, da so njihovi otroci tako razumni in da se jim vsaka stvar tako poda, potem so jih pa za-podili delat. Tako lepi dnevi so, vse kriči po človeku, vreme je kot nalašč za kmeta, a samo postopajo.
Otroci so vrgli sablje za ograjo, nekateri za hišo, tretji pa kar na cesto, kakor se je pač koinu zazdelo, pozabili so še tisti hip nanje in šli delat, ko je bilo tako pripravno vreme.
Prišel pa je v vas cigan, star človek, prevarant kot malokdo. Malo se je preživljal s poštenostjo in prosjačenjem, malo z jezikom in malo z dolgimi prsti, zraven se je pa bahal, da imenitno izhaja. Zagledal je zlato sabljo v blatu, osupnil je, prijel se za glavo in obstal. Skrivoma je pogledal na vse strani, nato jo je pobral, očistil in zasvetila se je, kot bi bila nova.
»Glej no, kaj takega!« se je začudil. »To je vendar čisto zlato! Kaj takega pa ni vsak dan, da  bi  človek  na cesti  našel   kos  čistega  zlata.«
8
Otroci so se mu približali, ko so videli, da je pobral sabljo. Zani-malo jih je, ker je imel gosli pod pazduho in so bili radovedni, če zna zaigrati tudi kakšno poskočno. Dolgo že ni bilo godca v vas. skoro že leto dni.
Nekaj časa so mirno gledali tujca.
»Takih reči je pri  nas  vse polno,«  so rekli malomarno.
>Res?« se je zavzel cigan, ki se je nekoliko bal otrok in je skrival zlato sabljo na  hrbtu.
»Seveda,«   so pritrdili preprosto.
Pa so stekli in nanosili predenj kup zlatih sabelj. Med potjo so jib. očistili in zdaj so se svetile, da je kar vid jemalo. Ciganu so se oči bleščale od poželenja. Nikoli še ni videl takih dragocenosti, toliko rume-nega zlata. Čudni kraji so na svetu in čudni ljudje. Ves se je tresel od nemira in hrepenenja.
»Kaj vam dam zanje?« je drhtel.
»Nič!« so zamahnili otroci z rokami. Potem so se pa spomnili, da ima pod  pazduho gosli,  lepe goslice.
»Daj  nam torej gosli!«  so rekli.
»Dam!« je rekel  brez obotavl.janja cigan.
Otroci so vzeli gosli in veselo odšli, cigan se je pa spravil nad sablje. Preštel jih je in se zamisliJ. Take dragocenosti so nekaj vredne. Dobil bo polno vrečo denarja. Kupil bo konjička, ne samo enega, kar tri ali štiri, bogat bo kot malokateri izmed njegovih tovarišev. Če pa je človek bogat,* lahko vse doseže. Odrezal je dolgo vejo, zvil iz nje trto, navezal nanjo vse sab'je, potem jih je vrgel na brbet in hitro odšeJ. Bal se je,  da   bi se otroci premislili ali pa da bi prišel  kdo izmed odraslih.
»Lahko bi mi vzeli zlato,« se je  stresel.
Pa je šel po svetu. Šel je daleč, daleč, blizu se je bal prodajati, da l)i mu kdo ne stopil na prste. Sablje so orožje in vedel je, da orožja ne sme prodajati kdorkoli. Potem se je pa ojunačil in v oddaljenih kra-jih je potrkal  pri vsaki  hiši.
Kamor je prišel, povsod je ponujal zlate sablje. Siromaki so se mu smejali. Saj res, čemu  bi jim bile zlate sablje, zanje nimajo pomena.
>To ni za nas,«-  so pravili, »to ni za nas.«
Bogatini so se namrdnili, ko so jih zagledali.
»Kaj pa hočemo? To ni nič posebnega,« so rekli. »Če bi prodajal res kaj posebnega, kaj takega, kar ni mogoče povsod dobiti. Na primer slonovo kost ali kaj podobnega. Take sablje so pa preveč vsakdanje, vsak berač jib že lahko ima.«
»Kupite!« je ponujal cigan.
Niso ga poslušali, še smejali so se mu.
Samo star siv učenjak si je izbral eno. Rekel je, da ima zbirko čudnih starin, take sablje pa še nima. Zbirka pa mora biti popolna. Dobro razume take stvari, saj jih je študiral celib dvajset let. Dal mu je pet dinarjev za sabljo.
»Več itak ni vredna,«  je rekel.
Cigan se je zaklinjal, da je iz čistega zlata, toda učenjak je za-mahnil z roko.
»Tudi zlato nima več veljave,« je rekel. Zdaj so prav vsakdanji časi, ljudje so pustili take smrdljive reči.«
Cigan ni mogel razumeti, kdaj se je svet toliko izprrmenil. Šel je v drugo deželo, šel je v tretjo, toda še manj. Povsod so se norčevali iz njega.
»Ko bi lonce prodajal,« so mu rekli, >bi jih gotovo kupili. Ali pa lopate in motike. Sabelj pa ne maramo. Čemu pa nam bodo? Vojske nimamo, tatov in razbojnikov pa pri nas ni, da bi jih pobijali. Kdaj smo jih že pregnali!  Kvečjemu kak  pijanec se še kje prikaže.«
Jezen se je cigan vrnil v deželo, kjer je sablje dobil. Od nošnje so se mu napravili na hrbtu veliki žulji.
Otrok ni bilo v vasi. Sedeli so sredi polja in igrali na gosli. Zdelo se jim je, da se je sonce ustavilo in da posluša njihovo pesem, tako je bila lepa. Nebo je bilo jasno in prijazno, žito je valovalo in spremljalo gosli in pesem. Otroci so podprli glavo z rokami in strmeli v tistega, ki je sviral. Odkar so imeli gosli, so se zmeraj skrivali sredi polja in kadar so jih odrasli iskali, jih niso mogli nikoli najti. Zato so se silno začudili, ko je prišel cigan do njih. Nenadoma je stal med njiini, zdelo se jim je, da je zrasel iz tal. Vrgel je sablje po tleh, da so zazvenele in  rekel z razburjenim glasom:
»Osleparili ste me! Nihee jih noče vzeti. To je staro blago, ki ne da nihče dinarja zanj. Ali vas ni prav nič sram, da tako opeharite sta-rega človeka?«
Otroci so se začudili:
»Res? Pa saj smo to že poprej vedeli. Tudi pri nas jih nihče ne mara. Ljudje hodijo mimo Djih in se niti ne ozro nanje. K-večjemu z nogo jih kdo brcne. Zato se nara  je zdelo čudno, da si jih ti vzel.«
»Naj bo,« je zagodrnjal cigan.  »Toda vrnite mi gosli!«
Prosili so ga na vso moč, naj jih jim pusti. Odkar imajo gosli, je kar nekako drugače na svetu. Sonce sije prijazneje, tudi delo jim je Iažje in če so kdaj Iačni, kar mimogrede  pozabijo.
Toda cigan jih ni  hotel pustiti.
>Moje so!« je trdil uporno.
Žalostni so mu jih dali. Za slovo jim je cigan še zaigral prelepo' pesem, tako, kakor je še niso nikoli čuli, tako, da so pozabili ua vse bridkosti. Šli so za njim do vasi, skozi vas in potem še na hrib za vasjo, tam so se ločili. Ves vesel se je cigan odpravil v svet in igral med potjo na gosli. Ko je že davno izginil za ovinkom, so otroci še zmeraj gledali za njim . . .
Sablje so pa ostale v polju. Veter je vzdignil prah s ceste in jih pokril, da so postale sive, rjave  in so se kornaj  razločile  od   zemlje . . .