\Mm hralilca.Pisateljica Marjeta Šaginjan pripoveduje o svojem obisku v armenski deželi ob reki Araksu, ki tvori sovjetsko-perzijsko mejo. Pravi bič te pokrajine so »gurze«, pepelno sivi, veliki gadi. Pozimi spijo po starih krtinah in v gnezdih poljskih miši. Poleti pa umira od njih pikov neštevilno ljudi in živine: ovce, bivoli in konji postanejo žrtve njih strupa prav tako kakor ljudje. Zoper gjurzin strup ni rešitve: žrtev izdihne tekora dveh, treh minut. In gadi so nadvse številni. Gjurza lahko zleze v vrč z vodo, v kot hiše ali hleva, v travo na vrtu. Pred šestimi leti se je Bog usmilil te pokrajine. Iz Perzije si je rešila borno življenje mala revna rodbina. Kakor drugi armenski begunci, je dobila zemljo in si je zgradila hišico. Nekoč je stopil vanjo okrožni zdravnik, da vpraša, kako se godi kmetom. Zavzel se je, ko je ugledal otroka v zibelki: mati mu je za zabavo dala v roke težko veliko gjurzo. Rdeče ročice so mečkale kačo kakor ropotačo ali punčko. — Zdravnik se je uzrl in zapazil nebroj feač v loncih ter kozicah. Džavajir, kakor se imenuje žena, je cdina zaklinjalka proti strupu te kače. Od povsod ji prinašajo v nosilnicah onemogle žrtve kač. Džavjir umije rano, jo drgne s prstom in oslini ter pokrije z obkladki in lapuhora. Vsakih pet minut počrni zeleni list, ovene in se zvije od strašne vročine otekline kačjega pika. Lapuh se takoj zamenja s svežim. Tri<rat dnevno ponovi Džavajir ta postopek, četrtega dne bolnik ozdravi; vročina minc, rana se zaccli, strup izgubi svojo raoč. Še nikoli ni umrl človek, ki se je zatckcl po pomoč h kačji kraIjici. Njen sloves je mrzlega zimskega dne tudi mene privabil v bogato vas Davalo ob Araksu. Avtomobil se je ustavil pred njeno »kačjo hišo«. Vstopili smo. Na balkonu je stal kakor povsod, sod z vodo in ležal kup posušenega kravjega blata, — edinega kuriva, ki ga tu imajo. Odprla so so zadnja vrata; vstopila je v toplo volneno ruto zavita kačja kraljica. — Stegnila je po kmečko v pozdrav svojo plosko, nepremično roko in sedla k mizi. Fotografirala sem jo, a nobena slika ne more predočiti njenega grozovito spačenega obraza. Še dobro, da imajo Armenke navadno zavezana usta. Džavajirina spodnja ustnica visi čez brado, otečena je kot da bi jo opikale čebele. Vsa je višnjevordeča in natrpana z drobnimi luknjicami, sledovi kačjih pikov. Ko je pričela Džavajir govoriti, je plahutala ta ustnica kakor copata na nogi. Džavajir kratko pripoveduje, da je pričela zdraviti ljudi že v 12. letu; rešila je staršem najboljš«ga vola. Na vprašanje, odkod ima čudno moč oblasti nad kačaml, pa ne da pojasnila. Vrata se odprejo. Prišla je po gospodinjo uboga sirota, ki dela pri sviloprejcu. Kača jo je pičila v peto. Džavajir ni zahtevala ni5 za zdravljenje, ker je bila ženska prerevna. Potem je prišel star Tatar, musliman, in dejal, kako ga je prestrašila gjurza pri nakladanju kuriva: ležala je v blatu in se ni premaknila. Poklical je Džavajir. Ta je zažvižgala. Starka je vzela kačo v naročje in jo odnesla domov. Alah je velik! Slava Alahu! Potem je pokazala Džavajir zahvalna pisma, debel sveženj skupaj sešitj;h umazanih lističev: nerodno rusko, oglato armensko in zvito drobno arabsko pisavo. Zdravniki Tropskega zavoda ne dvomijo, da zdravi Džavajir z lastno slino tako uspešno, ker je imuna, neobčutljiva za kačji pik. Pustila se je pičiti spričo zdravnika, pa ji ni bilo nič. A nihče ne pozna skrivnosti stare Džavajir, ker si ne da kemičnopreiskati ne sline ne krvi. Kakor vse kmetice je nezaupna, se boji, da ne bi izgubila sedanjega zaslužka. In vendar, bi bilo potrebno poskrbeti, da ne odnese svojega načina zdravljenja seboj v grob. — Domačini že zdaj prosijo Boga, naj ji da dolgo življenje; zdravniki imajo dosti manj uspehov v boju zoper gjurze, kakor že priletna kačja kraljica.