Iz dežele bajk in basni.
37. Žabje-mišja vojska.
(Prosto poslovenjeno.)
(Konec.)
Vojska je hrumela naprej.
Že so jele žabe omahovati; kajti njihova gola trupla so bila preveč razpostavljena sovražnikovim strelom. Toda kar zapove vojskovodja Muho-žer generalu Mušicahamu, naj brzo obide levo sovražnikovo krilo ter naj napade sovražnika za hrbtom. Nekaj tisoč meščanskih gardistov izvede to povelje tako spretno, da nastane med mišmi strahovita zmešnjava, ker so v hipu spoznale, da so napadane tudi za hrbtom.
,,Vojščaki!" zakliče Ljubomir plemeniti Skrivač, ,,zarijte se v zemljo, in ako vas sovražniki napadejo, zbadajte jih od spodaj v trebuhe in jih jim preparajte!" Kakor bi trenil, so bile miši zarite v zemlji. Ko to meščanski gardisti opazijo, zakriče: ,,Glejte, miši izpodkopavajo jezero, da bo od-tekla voda! Reši se, kdor se more!" Mehurež in vsa njegova telesna garda takoj opazijo, da je to zmota. Kriče meščankim gardistom, toda prepozno! Celi polki žab pomečejo svoja orožja, bodala, meče in čelade proč ter hite v jezero, da si poiščejo kota v kaki luži, ki bo še ostala. Kar se zažene Mehurež še enkrat s svojimi gardisti v prodirajočega sovražnika in zavpije: ,,Oarda rajži častno pogine, kakor pa, da bi se sramotno vdala!" V tem trenutku stopi nenadoma pred svojega smrtnega sovražnika.
,,Aha, krutež!" nahruli ga Mnogoglod, ,,ti si utopil mojega sina in naslednika! Zdaj ti končam sramotno življenje, da zmaščujem smrt prelju-bega mi sina!" ln oba kralja se zadrevita drug v druzega z dvignjenima mečema, da drug druzemu zadasta smrtni udarec. Toda njuna konja ob navalu odskočita, in oba padeta v lužo, katera ju je ločila daleč narazen.
Kralja zamahneta po zraku in tudi popadata v lužo. Kakor bi trenil, pa zagrabi Mehurež s spretno roko Mnogogloda za rep in ga zvleče v mlako, da je bil rcvež od nog do glave ves obkidan z blatom. Še oči in ušesa so se mu docela zamašila. Potem mu pa Mehurež odbije krono z glave, ter mu natakne blatasto čepico.
—    197    —
Umevno je, da miši niso mirno gledale tega prizora. Obdale so žabjo gardo od vseh strani, klale in morile brez mere in konca. Tudi Mehureža so odnesli naposled težkoranjenega v bičevje, kjer ga je njegov telesni zdravnik Obližepac skrbno obvezal. Ko pa je, na bolniški postelji ležeč, Čul zdihovanje in tarnanje umirajočih žab ter zmagonosni krik miši, tedaj se ga je lotil skrajni obup. Nič več mu ni bilo mar življenja in že si je hotel prodreti prsa z lastnim mečem. Toda kaj je to! V njegovi bližini nekaj zašumi. K njegovemu ležišču se priplazi knez rakov in ga ogovori tako-le: ,,Čuj tne, kralj Mehurež! Že dolgo ravnaš z nami, kakor s podložniki. Tvoje Ijudstvo pa nas pisano gleda in zaničuje. Sedaj, ko je tvoja vojska premagana, bi se lahko mi zedinili z mišmi, da vas žabe popolnoma uni-čimo. Brezdvomno bi mi mišji kralj v zahvalo prepustil tvojo državo. Toda jaz nočem tega! Meni se zdi mož, ki porabi nesrečo svojega bližnjega v svoj prid, grd in hudoben. Zato, kralj Mehurež! Osvobodi nas pogolnoma, in v zahvalo stopim s svojo armado na tvojo stran, v boj zoper miši, da rešim tvojo. državo pogina."
Brez obotavljanja odgovori Mehurež: ,,Knez plemeniti Škarjavec, bodi svoboden za vse čase in hodi prosto po mojem kraljestvu, kakor in kjer se ti poljubi! Sedaj pa hiti in maščuj smrt mojih padlih bojevnikov!"
Urno zbere knez Škarjavec s pomočjo svojega generala plemenitega Ščipovca svojo armado ter jo mahne, z godbo na čelu, proti mišim v bojni grom. Miši niti opazile niso novega sovražnika, ker so bile ravno v najhujšem šumu. Hipoma pa se začuje pretresljiv stok in jok med mišmi. Tu se sliši zdihovanje: »Meni je repek odsekan", tamkaj zopet: ,,Meni je uho odrezano" itd. Ko pa ugledajo vse miši strahovitega sovražnika v že-leznih oklepih, izbuljenih oči in dolgih rok, spuste se v dir na vse strani. Vsaka miš pušča skrivališče ali pa luknjo, da ne pade v pest krutemu so-vražniku. Beže in beže daleč proč od bojišča v gozde in v vasi, kjer se od groze trepetaje zarijejo v luknje.
Tako se je končala žabje-mišja vojska. Ko pa je legel tihi mrak na zemijo, so se prikradli na bojišče roparji od raznih strani in vetrov. Sove, vrani, podlasice, jastrebi . . . ,,U-u, u, u !" so se smejale sove. ,,Kdo pa nam je preskrbel tako bogato gostijo?" — ,,To je vojska storila", odvrne modri vran. — ,,Vojska?" vprašajo sove, ,,kaj pa je to, vojska?" Vran pove: ,,Vojska je vojska! Na tisoče se jih med seboj ruje in bojuje. Pri tem jih pa tudi na tisoče obleži mrtvih in ranjenih!"
nKaj pa potem, ko je toliko pomorjenih?" vprašajo sove. »Potern pa tisti, ki so ostaii pri življenju, sklenejo mir!"
,,U, u, u, u!" se zasmejejo sove. ,,Kaka nespamet in neumnost je to. Bi li ne bilo modrejše, da sklenejo poprej mir, preden se prelije kri?" Vran pa nič ne odgovori. Opazil je, kako pospravljajo drugi roparji po bojišču, in da bi on sam nič ne dobil, ako bi se naprej pogovarjal s sovami.
Nespametno, — tako se je menda dozdevalo tudi mišim po vojski, kajti nikdar več jim ni prišlo na um,   da bi se maščevale   — žabam.    Ako
—   198   —
se izprehajaš lepega spomladnega ali poletnega večera ob jezeru, vidiš, kako se tudi žabe vesele sklenjenega miru. Kakor nekdaj, imajo tudi še sedaj v bičevju veselice in zabave, love pa mušice, pa muhe, kotnarje — in požirajo vodo, ne, da bi utonile.
Njihovi pesniki pa opevajo najimenitnejši junake iz žabje-mišje vojske, ves žabji zbor pa kliče ob takih prilikah najslovesneje ,,Kvak-kvik, kvak-kvik, kviktorija!"