SLOVENJ GRADEC 15. JUNIJ 1988
LETO VI.
odsevanja
časopis za leposlovje in kulturna vprašanja — številka 17
BESEDA OB PREŠERNU
»Ne pričakujte od mene ni-kake modrosti ali učenosti!« je pred več kot petdesetimi leti v Mariboru na Prešernovi proslavi poudaril pesnik Oton Župančič. Če veljajo te besede za
pesnika, ki ga mnogi štejejo za prvega Prešernovega naslednika, kako veljajo šele zame. A vseeno se za hip pomudimo še pri Župančiču. Ta je namreč dodal: »Jaz se nisem nikdar
bližal Prešernu po znanstvenih stopnicah ali po filozofskih ovinkih, ampak samo z odprtim čutom, s srcem, žejnim lepote in resnice.« In še je rekel: »Vedno niso prihajali k njemu
tako, temveč s svojimi predsodki in doktrinami in teorijami, zato ga niso spoznali ...«
O Prešernu je res pisal skoraj vsak umen Slovenec, ki se je ukvarjal s pisanjem, saj imamo brez števila interpretacij, raziskav, znanstvenih spisov, biografij, polemik, imamo drame o njem, romane, filmski scenarij, opero ... Zaposluje nas. Včasih res že kar preveč natančno. Boris Kidrič je sicer takole sodil: »Prešerna so raziskovalci osvetlili z vseh mogočih plati, od čiste estetike prek geometrije do hišnih številk!« Toda tudi sam ga je nekako podredil svoji revolucionarni ideologiji, saj pravi: »Le malokdo pa je pribil, kar je pravzaprav temeljno: da je duh Prešernove pesmi, ki je dosegla svoj idejni višek v Zdravljici, za takratni čas in takratne slovenske razmere — revolucionarno demokratičen ...« Seveda ni nobenega dvoma, da je tako; in iz osnovnošolskih klopi nas učijo, kako so partizani nosili v nahrbtnikih poleg najnujnejšega tudi knjižico Prešernovih Poezij, kako smo ustanovili Prešernovo brigado in kako so se voditelji narodnoosvobodilne vojske in revolucionarji odločili, da bodi 8. februar kulturni praznik v prihodnji svobodni domovini.
Kako grenko ironično se mi zdi ob tem dejstvo, da so — na primer tudi domobranci, ko so na ljubljanskem stadionu prisegli zvestobo okupatorju, peli njegovo Zdravljico na proslavi in ga šteli za svojega prav tako kot partizani. Toda to je le navidezen paradoks in protislovje. Narod je bil razdeljen na dva tabora, a Prešeren je le eden. Tudi v časih hudih verskih bojev, ko je tekla kri, so nasprotne strani prisegale na isto biblijo. In Prešernove Poezije so seveda nekakšna slovenska biblija, so esenca slovenstva. Zato ni čudno, da so se vsi zatekali k njemu ... Tudi po vojni, berem, so ga, kakor mi doma, praznovali in častili povsod po svetu, kjer smo dovolj tragično razstreseni Slovenci; slavili smo ga mi, toda praznovala ga je tudi tako imenovana sovražna emigracija, njegovo Zdravljico pojemo pod razpelom ali pod rdečo zvezdo ... Prešeren je namreč več. Mi živimo današnji dan in svoj življenjski vek, Prešeren je nekako »večen« in živi že šest, sedem slovenskih rodov. Živi
Andrej Grošelj: Lesarji, hrast 4 m. Dravograd 1986, kip med delom
med nami na moč intenzivno že dobrih stoosemdeset let... ■Njegovo delo je preživelo vse »viharje jezne mrzle domačije«, preživelo »očetov razprtije« ...
Zato je res čas, da so po Župančiču vrnemo k njemu neobremenjeni, brez ideologij in teorij, brez doktrin in predsodkov ... Ne komaj zarasli grobovi, ne boleče razprtije in naslajanje nad napakami v preteklosti, Prešeren, torej kultura, je tisto, kar lahko »zedini rod slovenščne cele« in nam vneme srca »za čast dežele«, »potolaži razprtije . ..« Toda mar ni to že program enotnega slovenskega kulturnega prostora. Prešeren je zapisal:
»Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo ...«
In ni Prešeren kriv, če so nekatere od teh besed medtem devalvirale in izgubile na vrednosti. Zato je prav, da ob slovenskem kulturnem prazniku spregovorijo na proslavah predvsem slovenski kulturniki. Dovolj dolgo so nam govorili politiki in predvsem kulturni politiki. Seveda bi hudomušen človek rekel, da so nam komediografom, pesnikom, pisateljem radodarno podelili te pro-slavljavske govore v stilu »mikrofon je vaš« šele zdaj, ko sami nimajo več kaj prida povedati in ko jim skoraj nihče več prav ne verjame. In seveda lažje je bilo govoriti, ko smo imeli »sedem debelih krav« kot zdaj, ko imamo sedem suhih let in krav ... Pri tem moram seveda v isti sapi zagotoviti, da je prav tako nesmiselno in neumno in neresnično deliti misleče Slovence na »grde« politike in »čiste in zlate« kulturnike, da o gospodarstvenikih niti ne govorim ... Vsi moramo izpolniti svojo dolžnost na tistem področju delovanja za »čast dežele«, ki smo si ga izbrali, saj je tudi v tej deželi predolgo veljalo, da je lahko vsak kopitar sodil danes o gospodarstvu, jutri o ukinitvah železnic, tretjič o ekologiji, četrtič lahko prepovedal kako knjigo in kaj še vse. Zato je prav, da prevzamemo usodo kulture in kulturne politike v roke kulturni delavci sami. To pa nam seveda narekujo novo odgovornost in seveda konec alibičnega obnašanja, kako smo kulturniki dobri, pošteni, vizionarski, da pa je za slabo stanje kriv nekdo drugi izven nas, po možnosti že imenovana »grda politika«. Res pa je nadalje, da je prav med slednjo bilo doslej največ mož kopitnih, ki so se razumeli na vse na tem svetu, zato ker so prebrali nekaj poenostavljenega Marxa ali gore resolucij. Ne, tega ne pravim zato, da bi zdaj kritiziral politiko. Niti si predvsem sama tega ne zasluži, navsezadnje bi prav nič ne poma-
galo ... To govorim le zato, ker hočem reči, da nam je danes treba resničnih in pravih besed, besed za današnjo rabo. In Prešernove besede so prave besede.
Pri tem se moramo sami ustvarjalci in kulturni delavci bati nekaterih klišejev in apriorizmov, ki so nam tako pogodu. Eden izmed njih je nedvomno vezan tudi na Prešerna. Ker sem bil sam dolgo časa učitelj in ker nisem še niti pozabil, kako so me slavistke vzgajale, moram reči, da je tudi podoba Prešerna v naši zavesti »zmedena«, neresnična, nekako po meri narodu, ki tako rad o sebi pojamra, kako je majhen narod sredi Evrope, kako mu vsi hočejo slabo, bodisi onstran Karavank in Pece, bodisi onkraj Sotle. Kot da sploh ne jemo, pijemo, ljubimo, delamo, se tepemo, ampak samo pošteno trpimo. In tako podobo smo si vtepli glavo tudi o pesniku, ki ga danes praznujemo. Ne, ne rečem, da ni
ža, Zdravljico, Orglarja, Novo pisarijo, Zabavljive zapise, Svetega Senana, Učencu, Dohtarja itd. In celo njegova elegija mrtvemu prijatelju se konča z verzi: »Trčimo, bratje, še vin-ce se smejal«, začne pa z »Zbrani prijatelji v spomin ga pijemo, / (tvojih veselih in žalostnih dni), /zraven si take Zdravljice pojemo, /da ni nesrečen, kdor grobu leži.. . Zato je že čas, da prenehamo govoriti o Prešernu le kot o ubogem in cmeravo nesrečnem pesniku samo zato, ker smo sami cmeravi in večkrat mazohistično nesrečni . .. Ne, še malo ne mislim zbanalizirati tragike Prešernovega življenja in dela, toda vsem Ikarusom, ki se zaženejo k soncu, je pač usojeno, da padejo ... Se hitro ne mislim spregledati Sonetov nesreče, Slovesa od mladosti. Elegije mojim rojakom. Sonetnega venca itd., ki razkrivajo njegovo eksistencialno tragiko, toda v svoji najbolj črni pesmi je vzkliknil:
nim še na njegovo duhovito vprašanje: »Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih!« In še sam zastavljam vprašanje. Smemo misliti o pesniku, ki seje pisal Prešeren, da je bil kdaj tudi prešerno razpoložen... To je seveda kliše, ki me moti pri razmišljanju o Prešernu. Ce se namreč odločimo, da je bil naš največji pesnik le ubogi trpeči in nerazumljeni izjemni posameznik, nam to daje alibi, da mislimo, naj bodo tudi danes pesniki, pisatelji, slikarji... po možnosti ubogi, trpeči, nerazumljeni .. . Ni jim treba omogočiti dostojnega življenja in dela, saj bodo nekoč kasneje doživeli posmrtno slavo in kesanje prav tako nesrečnih in mazohističnih Slovencev, ki se po nekaj desetletjih tako radi obtožujejo, kako niso znali ravnati s Prešerni, Levstiki, Cankarji, Slodnjaki, Kocbeki... Morda še kdo pri tem pomisli, da je pravično, da so skoraj vsi slovenski pesniki bolehali za jeti-
Osrednji govornik na občinski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku Tone Partljič
zares trpel, da ni bil na robu obupa, da ga ni razžirala ljubezenska bolečina, toda vizija trpečega, ravnega, ljubezni in pijači vedanega pesnika, ki ga nihče ne razume, tudi nikamor več ne vodi. Kot da ni kljub kmečkemu stanu študiral na Dunaju, kot da ni doktoriral, ko da ni bil navsezadnje le advokat, kot da si ni dopisoval z največjimi glavam Evrope ... In celo sredi nesrečne ljubezni, kjer bi naj — po mnenju slavistov in slavistik — samo vzdihoval, je nekako uspel narediti vsaj troje evidentiranih otrok ... In priznali boste, da smo si lahko prav ob Prešernu še najbolj vedrili dušo, pa če smo vzeli v roke Soldaško, Od železne ceste. Povodnega mo-
»Kako bit' hočeš poet
in ti pretežko je nositi v prsih
al’ pekel al' nebo ...«
Torej ne govorimo in ne pišemo o Prešernu samo kot o pesniku, ki je nosil v sebi pekel in trikrat poskušal narediti samomor, bodimo pravični in povejmo, da je nosil v sebi tudi »nebo« in sizifovsko spoznanje:	»Stanu se svojega
spomni, trpi brez miru!« To je namreč usoda ne le pesnika, ampak vsakega človeka, ki se zave absurdnih dimenzij življenja in bivanja. Tudi še najbolj zakleti eksistencialisti so zapisali: »Sizifa si predstavljamo srečnega ...«
In ko sem prej našteval njegove vedre pesmi, naj spom-
ko . .. O drugih klišejih, da je bil pijanec in lenuh in da je najbolje pisal, če je bil pijan, niti ne bom odgovoril. Take sodbe, ki jih včasih slišim od prav uglednih ljudi, govorijo, da ni nekaj v redu s treznostjo tistih glav, ki tako mislijo ...
Kidrič je imel prav, ko je zatrdil, da je Prešernovo delo sad demokratičnega duha. V svojih sporih s Kopitarjem in kopitarji vseh vrst je jasno zapisal na račun menihov in patrov kulture:
»Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril . . .«
Te tolerance, dopuščanja za drugačno in različno, se zvečine še pravkar učimo. Bili so
časi, ko so zahtevali od naših pesniških slavčkov, da bi žvr-goleli litanije in rožne vence, potem so prišli časi, ko smo hoteli, da bi pesniki žvrgoleli koračnice in ode živim in padlim voditeljem in herojem, bili so časi in so še, ko marsikdo prisluhne slavcu, če žvižga tuje, filozofske, predvsem zahodnjaške viže ... In zdaj so časi, ko radi vidimo, da ni pesnik, kdor vsaj enkrat na dan ne pljune na družbo in na bližnjo preteklost... Ne rečem, da niso to po svoje koristna opravila, toda prav je imel le Prešeren, ki je zatrdil, naj vsak poje, kakor mu je dano in usojeno.. . Tudi kulturni delavci in ustvarjalci se moramo še kako učiti demokracije in tolerance.
Kako zviška in nestrpno znamo odpraviti z deli, ki niso po naši meri, in kako blazno hvalimo svoje vrtičke in plodove. Malo slovenskih pesnikov in pisateljev bere s spoštovanjem svoje kolege. Največkrat zamahnemo z roko. V gledališčih
je stvar še hujša, od blizu jo poznam. Kar napravijo drugi, ni vredno nič, kjer smo sami poleg, se nekritično navdušujemo. Umetniki so bili vedno narcisoidni, to ni problem, problem je v zanikovanju drugega, drugačnega...
Omenil sem že, da je danes prav tako nekakšna dolžnost, da v svojem ustvarjanju pljuvamo po sebi in po svoji preteklosti. Seveda sem bil eden izmed prvih, ki sem se boril za kritičnost; za to, da bi stvari poimenovali s pravimi imeni in besedami, da bi ne bilo nobenih prekletih tabu tem, o katerih bi le šepetali in ne bi smeli pisati in javno spraševati, bodisi da gre za poboj domobrancev, Goli otok, dachauske procese, napake kmetijske politike, ki seveda ni napaka nad kmetijstvom, ampak nasilje nad ljudmi, kmeti, vaščani ... Toda varovati se moramo tudi te politizacije, saj nas lahko prav hitro privede tjakaj, od koder bežimo.
Zato velja tudi tu slediti Prešernu, ki je v pesniški govorici spregovoril o temeljnih vprašanjih naroda in njegove usode in zgodovine. Z njim velja argumentirati svoje odgovore raznim »jugoslovenarjem« na področju jezika in nacionalne kulture, z njim velja iskati perspektivo za naprej. Pri tem ne mislim na jalove meteorološke materiale o Sloveniji v letu 2000, ki temeljijo le na upanju, da »vremena bodo Krajncem se zjasnile, jim mil’še zvezde kakor zdaj sijale«, ampak na zavest o narodni moči in odgovornosti, ki jo je tako jasno izpričal v svoji Zdravljici, kjer poziva Slovence k aktivnemu delovanju, od Slovenk zahteva »zarod« nov, mladeničem naroča, naj jim nič ne ugasne ljubezen do domačije ... ob vsem tem pa demokratično poziva k spoštovanju vseh narodov, zlasti slovanskih, bratskih ... Zato ni čudno, da je po čudežnem in povsem prostovoljnem plebiscitu postala Zdravljica
Andrej Grošelj: Ptice — pavi 1986, les, okrog 30 cm
Ljubiteljska kulturna ustvarjalnost
Ne glede na številčnost članstva v ZKO (približujemo se številki 1500), se v naši občini ne moremo ponašati z vidnejšimi uspehi skupin, ki bi prispevale pomembnejše dosežke k slovenski kulturni produkciji, kajti vse preveč je še odločujoča miselnost o množičnosti in manifestativnih oblikah kulturnega ljubiteljstva. O tem, v kakšni meri je ljubiteljska kulturna ustvarjalnost sposobna zagotavljati ustrezno kakovostno raven, pa se še ne pogovarjamo: za to je deloma kriv tudi način financiranja.
Dogovor o enotnem oblikovanju kriterijev za razvoj ljubiteljske dejavnosti, ki ga je izdelala ZKO Slovenije, temelji predvsem na
programskih usmeritvah OZKO in ZKOS in spodbuja prizadevanja za kakovost ljubiteljskih skupin, poudarja še večjo neposredno menjavo in omogoča bolj diferencirano obravnavo skupin glede na ustvarjalne dosežke. Tako naj bi v OKS predvsem zagotavljali osnovne možnosti za delo, zlasti pa spodbujali večjo kakovost in dostopnost najboljših stvaritev kar največjemu krogu ljudi. Dogovor obravnava razen prvin dostopnosti še vrednotenje ustvarjalnosti in nagrajevanja strokovnih sodelavcev. ZKO naj bi torej vrednotila kakovost vseh kulturnih akcij, ki so jih pripravile ljubiteljske organizacije ne glede na to, kdo jih organizira. Vsako akcijo naj bi uvrstili v kako-
vostno lestvico — izjemna, nadpovprečna in povprečna kakovost. V I. in 2. skupino uvrščenim naj bi podpisnik zagotovil celotno oz. dogovorjeno kritje stroškov. Nagrade naj bi dobili tudi strokovni sodelavci, katerih skupina vsaj enkrat letno doseže najmanj povprečno kakovost.
Kratka ocena delovanja ljubiteljskih skupin v naši občini v zadnjih dveh letih nam pokaže, da je daleč najbolj razvita in razvejana pevska dejavnost, saj imamo registriranih do 20 odraslih zborov, toda — žal — poprečno s petnajstimi pevci. Po kvaliteti izstopata dva. Predvidoma bomo že pred zaključkom tega srednjeročnega obdobja poslali vsaj enega na festi-
slovenska narodno himna, pa če je to že evidentirala slovenska skupščina ali ostala Jugoslavija ali ne! V njej je izpričana vera v naš narod, v naše ljudi in izražena slovenska bratska odprtost k drugim in vsvet... Kdor tega ne razume in noče razumeti, ni sposoben razumeti Prešerna in ne demokratičnega duha.
Hudi časi so pač huda reč in zagotovo nas ne čaka nič dobrega. Toda tako je bilo vedno. Hudi časi pa so tudi časi pravih ljudi in pravih besed, so časi za Prešerne, ne za Koseške! Časi za izpoved, ne za propagando! Zato bodo prave besede in pravi ljudje vedno veljali, v teh časih pa vedno več. In to se dogaja s Prešernom in njegovimi besedami.
Tako bo vedno, ne le danes, bo jutri, pojutrišnjem, dokler bomo tod živeli Slovenci. Torej vedno!
Tone PARTLJIČ
valno prireditev Naša pesem, kot smo zapisali v programih.
Gledališka dejavnost se je po večletnem mrtvilu zopet razmahnila, saj smo že v lanski sezoni imeli pet premier. Dve skupini (GS Podgorje in GS Splošne bolnišnice) sta se uvrstili na področno srečanje gledaliških skupin. Manj uspeha imamo pri spodbujanju gledališke dejavnosti na šolah. Tudi z lutkarstvom je podobno. Ob novem letu se že po tradiciji predstavi lutkovna skupina VVZ, redno deluje tudi pionirska lutkovna skupina PI-KUD OŠ Franjo Vrunč: ta se je v tej sezoni uvrstila na področno srečanje.
Teče že peta sezona gledališkega in prva sezona lutkovnega abonmaja v organizaciji Kulturnega doma Slovenj Gradec. Redna gostovanja gledališč predstavljajo svojevrstne kulturne praznike za gledališko občinstvo v naši občini.
Literarni klub še vedno združuje pesnike in pisatelje začetnike (in tudi starejše) in ljubitelje lepe slovenske besede iz vseh koroških občin in pripravlja redna mesečna srečanja svojih članov. Koroško srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov je bilo lani v Slovenj Gradcu, letos pa je bila organizatorica ZKO Dravograd. Lansko leto je LK ob sodelovanju ZKO in OKS izdal dvojno številko Odse-vanj. Najuspešnejša folklorna skupina v prejšnji sezoni je bila skupina Pastirji iz Podgorja, saj se je uvrstila na področno in republiško srečanje pionirskih folklornih skupin. Folklorna skupina Rej iz Smartna je praznovala 10-letnico plodnega dela, Pastirji pa 15-letni-co. Novih spodbud je dalo tudi prvo srečanje koroških folklornih skupin v Mislinji.
Pri KD Slovenj Gradec delujejo tri plesne skupine, katerih člani so pretežno dijaki srednjih šol. Vpeljana so že tudi redna letna srečanja: ob teh se vse bolj uveljavljajo strokovni seminarji, ki pomagajo utirati pot k boljši kvaliteti. KD Slovenj Gradec bo do konca leta ustanovilo tudi fotografsko sekcijo. Ostaja pa še vprašanje filmske
Lutkovna skupina P!KUD OŠ Franjo Vrunč po predstavi »Fobija«
in organizirane oblike video dejavnosti. Težave so predvsem materialne narave, saj tovrstna oprema ni poceni.
Pihalni orkester je opravil veliko delo in z‘izredno uspelim koncertom oznamenoval 40-letnico delovanja. Vidna je kakovostna rast in pomlajenost orkestra. Na naslednjem tekmovanju združenja pihalnih orkestrov Slovenije bodo naši godbeniki nastopili že v II. kakovostni skupini.
Edina tamburaška skupina v občini deluje pri KD Šmartno; tamburaši predvsem sodelujejo s folklorno skupino Rej. Vadijo občasno.
Uradno v Slovenj Gradcu likovne sekcij pri ZKO ni, čeprav prirejamo občasno razstave del likovnih del otrok, bienalna je koroška razstava. Živahno pa je delo likovne sekcije v Splošni bolnišnici in odmevna aktivna razstava dejavnost galerije dr. Stane Strnad.
Odbor za knjigo deluje pri ZKO že vrsto let in se povezuje z matično knjižnico. Mladinsko knjigo in šolami v občini. Ob mesecu knjige redno razpisuje nagradni literarni natečaj in organizira srečanja mladih z ustvarjalci in nagrajenci.
Klubske dejavnosti v naši občini skoraj ni, izjema je le Literarni klub. Ob povabilu ljudi na razgovor o radiesteziji se je pokazalo, da je tudi za take oblike dokajšnje
zanimanje. Želeli bi nadaljevati s podobnimi rednimi ali občasnimi mesečnimi srečanji in razvijati oz. razpravljati o različni kulturni ali podobni tematiki. Vabimo sodelavce, ki bi bili pripravljeni pomagati pri organizaciji in strokovni izvedbi.
Koncept osrednjih občinskih, področnih in republiških srečanj bo v prihodnje zastavljen tako, da bo še zaostril merila in terjal kvaliteto, tudi za ceno skrčenega obsega. Prepričani pa smo, da je to motivacija za še vztrajnejše, strokovno poglobljeno in zdravo tekmo-
valno ustvarjalnost, ki bo tako lahko prispevala še vidnejše tovrstne dosežke v skupno zakladnico slovenske kulture.
In prav bo, da naš delež ne bi zaostajal za drugimi!
Marjana STALEKAR
40 let pihalnega orkestra
Pihalni orkester Slovenj Gradec stopa letos že v 5. desetletje uspešnega delovanja. Delo in prehojena pot je nedvomno vsem dobro znana, vendar je prav, da na kratko obnovimo zgodovino od ustanovitve do današnjih dni.
Pihalna godba Tovarne meril je bila ustanovljena na pobudo sindikata tovarne spomladi leta 1947. Članstvo je hitro raslo, sodelovali so tudi godbeniki zunaj tovarniškega sindikata. Denarnih in drugih težav ni manjkalo, spremenila se je organizacija: leta 1960 je godba postala samostojno kulturno društvo — Delavska godba Slovenj Gradec.
Za začetno obdobje je značilen velik entuziazem članov in tedanjega dirigenta Jožeta Stropnika ter pomočnika Cirila Cajnka. Ob podpori delavcev tovarne so glasbeniki vztrajali, čeprav so bili poman-kljivo opremljeni. Za nakup instrumentov so delavci Tovarne meril namenili celo delovni dan. Tudi v izobraževanje je bilo potrebno vložiti veliko naporov, saj večina godbenikov ni poznala not. Vztrajno delo
4	— odsevanja
seje obrestovalo; za dan republike 1947 so prvič uspešno nastopili pred slovenjgraškim občinstvom.
Godba si je nabirala izkušnje in pridobivala nove člane: to so že bili učenci glasbene šole Slovenj Gradec. Množili so se nastopi ob različnih priložnostih: samostojni koncerti, tekmovanja, nastopi na kulturnih prireditvah in ob drugih priložnostih. Nekaj skladb so posneli za Radio Slovenj Gradec, pozneje pa tudi za Radio Maribor. Na pobudo ZPO se je godba pred nekaj leti preimenovala v Pihalni orkester Slovenj Gradec. Od začetnih 20 članov se je število povzpelo na 46 godbenikov, od katerih se nekaj mlajših še usposablja za nastope.
Za prizadevno delo in uspehe je orkester dobil številna priznanja. Med najpomembnejša sodijo: občinska nagrada leta 1967, Gallusova značka leta 1972, plaketa SZDL Slovenj Gradec 1977, srebrni znak sindikatov ter priznanja ZKO. Pet Bernekerjevih plaket ter različna druga priznanja in pohva-
le kažejo delavnost in uspehe članov orkestra.
Najvidnejši tekmovalni uspeh je Pihalni orkester dosegel leta 1985, ko je osvojil prvo mesto in zlato plaketo v tretji kakovostni skupini na republiškem tekmovanju pod vodstvom dirigenta Julijana Burd-zija. Toda kvalitetna rast se je začela že prej in solidne temelje so položili dirigenti: Mirko VVeiss, Darinko Krebel, Valentin Semeja, Rudi Pust, Marjan Valenti in Viktor Poplaz. Zadnjih sedem let vodi orkester Julijan Burdzi. Danes, smo prepričani, je orkester, ki je imel v nekaterih obdobjih kadrovske in materialne težave, na dobri poti, da nadaljuje vzpon in doseže še večje uspehe. Člani s požrtvovalnostjo in delavnostjo dokazujejo, da je orkester trden kolektiv, čeprav morajo marsikdaj premagovati skupne in posamezne težave.
Podpira pa jih večina občanov: to je dokazal samoupravni sporazum o združevanju sredstev za delovanje orkestra, ki ga je podpisalo okrog 80 % delavcev združenega dela občine Slovenj Gradec. Pričakuje-
mo, da bodo podpisali še preostali.
Zadovoljni tudi ugotavljamo, da je domače združeno delo, ki se povezuje s tujimi partnerji, uspelo le-te spodbuditi, da so s skupnimi močmi podprli prizadevanja orkestra. Pred dvema letoma je poslovni partner Tovarne usnja — firma Naue iz Zahodne Nemčije, podarila orkestru dragocene instrumente. Ob zaključku lanskega leta je tovarna Elasto-gran, prav tako partner Tovarne usnja, podprla Pihalni orkester s pošiljko glasbil. Brez te pomoči Pihalni orkester ne bi bil tako kvalitetno opremljen in delovno uspešen. In še to: ob praznovanju 40-letnice so se nam uresničile želje po lastnem prostoru, kjer bomo odslej lahko nemoteno vadili.
Prepričani smo, da bomo ob takih možnostih vztrajno nadaljevali delo in dosegali še vidnejše uspehe in skrbeli, da bomo k doslejšnji rasti dodali še kvalitetnejši delež.
Rudi VEROVNIK
Mladinska knjiga v letu 1987
V Mladinski knjigi v Slovenj Gradcu smo tudi v letu 1987 pripravili nekaj zelo uspelih kulturnih prireditev, ki so zaokrožile podobo kulturnega utripa v našem mestu. Največ je bilo seveda takih, ki so želele afirmirati in popularizirati posamezne pomembne knjige, ki so izšle, ali pa predstaviti likovne ustvarjalce, katerih likovnih del v naših galerijskih prostorih še nismo razstavili. Sploh pa je bilo za večino teh srečanj značilno, da so namesto informativne zadobila vse bolj intimno doživljajsko razsežnost in pomen.
Za Prešernov praznik sta bili kar dve prireditvi. Večer z ilustratorkama Dunjo Koller in Ireno Majcen je vodil pisatelj in urednik Ivan Bizjak, Prešernove pesmi pa je recitiral slovenski igralec Andrej Kurent. Druga prireditev je bila namenjena predstavitvi ustvarjalnega opusa kiparja Janeza Boljke iz Ljubljane (Prešernov nagrajenec za letošnje leto): prijateljsko in nevsiljivo je v pogovoru odkrival ustvarjalne dosežke in življenjske poti tega samosvojega slovenskega likovnega ustvarjalca pesnik in urednik Tone Pavček. Mnogo laskavih ocen je požel večer z dr. Matjažem Kmeclom: ob nekaterih poglavjih njegove knjige Slovenska postna premišljevanja so vzniknila številna 'vprašanja, ki so zadevala usodo slovenskega naroda, in na katera je avtor knjige živahno odgovarjal z veliko kulturno širino, idejno globino in govorniško-pripovedno rutino. Bil je nepozaben literarno-eseji-stični večer.
Zanimivo in svojevrstno je bilo srečanje z Vikijem Grošljem, slovenskim alpinistom, ki je pod naslovom Do prvih zvezd prikazal v besedi in sliki svoja in tovarišev alpinistična prizadevanja in dosežke v domačih in tujih gorah.
Zelo je odmevala razstava oziroma predstavitev sodobne računalniške opreme, prve take prireditve na Koroškem: le-ta je vsestransko razgibala zanimanje posameznikov in delovnih organizacij za napredek in uporabnost te opreme oz. naprav na tem področju. Uspeh nas je spodbudil, da bomo tudi v prihodnje sledili takim tokovom. Novost v naših iskanjih je bila še obsežna predstavitev tujih strokovnih knjig, ki so v zadnjem času izšle v svetu in za katere se zanimajo tudi naši kupci.
Posebno pozornost pa je vzbudila predstavitev Enciklopedije Slovenije, v zadnjem času najpomembnejšega založniškega projekta v Sloveniji, knjiga, ki nas postavlja ob bok vseh kulturno in znanstveno razvitih narodov v svetu.
Nekateri avtorji in ilustratorji so se mudili tudi v letu 1987 na osnovnih šolah (Tarman, Kocijan), Pedenjped pa je v mesecu decembru ponudil širok izbor otroških igrač in slikanic za novoletno darilo — že tradicionalna prireditev oz. akcija ob novem letu.
Vsekakor kaže posebej poudariti, da smo se trudili pridobiti kar najkvalitetnejši in obširen izbor leposlovnih in strokovnih knjig in likovnih del slovenskih in jugoslovanskih avtorjev: kupcem smo posredovali čez 100 umetniških slik in kiparskih del in se tako postavili — kolikor je bilo mogoče — po robu poplavi kiča in slabih del, kar — se zavedamo — nazadnje tudi ni nepomembno dejanje. Podobno velja za prodajo številnih izdelkov domače in umetne obrti ter različnih spominkov.
Posebej želimo poudariti, da ljudje radi prihajajo v naše prostore, s pozornostjo sledijo nastopom, živahnim večerom, dinamičnim otvoritvam, uživajo ob lepi besedi, duhoviti misli, različnih umetniških vizijah sveta, radi prisluhnejo novim mislim in spoznanjem in se veselijo srečanj s prijatelji in znanci in nastopajočimi, ki jih morda komaj od daleč poznajo. Ob tem pa tudi ne pozabijo pogledati, kaj je novega na knjižnih policah. Tako se Mladinska knjiga nevsiljivo vključuje v kulturna prizadevanja kraja in krajine, hkrati pa povezuje osnovno dejavnost — ponudba in prodaja knjige oz. umetniških slik, spominkov in izdelkov domače in umetne obrti itd. — s kulturnimi prizadevanji — v prvi vrsti z oblikami, ki naj vzpostavijo neposreden stik med avtorjem in bralcem oz. likovnim ustvarjalcem in ljubiteljem likovne umetnosti. To je vsekakor prvina, ki je ne kaže tudi v prihodnje zanemariti, se pravi, da bo naša hiša razen trgovskih opravil tudi glede na nadaljnji zastavljeni cilj žarišče tovrstnih kulturnih dogajanj, ki bodo — smo prepričani — imela kot doslej širši pomen. Trudili se bomo, da bomo te naloge uspešno opravili.
Herta TURlCNIK
k-
Klub UNESCO v Slovenj Gradcu
Na predvečer dneva Združenih narodov — 23. oktobra — 1987 — je bil v Slovenj Gradcu ustanovljen Klub za UNESCO. Zamisel o takem društvu je stara domala že tri leta, saj se je porodila leta 1985 ob pi-sateljsko-novinarskem srečanju Pero za mir. Tedaj je predstavnik UNESCO g. I. Hattori, predstavnik UNESCO, predlagal, da bi tudi v Slovenj Gradcu ustanovili društvo, ki bi populariziralo načela in naloge UNESCO, te specializirane organizacije OZN za znanost, šolstvo in izobraževanje, predvsem pa tudi zato, da bi z ne-posrednejšimi stiki lažje organizirali posamezne prireditve, ki jih podpira in sofinancira tudi UNESCO. V pravilih, ki jih je med drugim sprejel občni zbor, sta označena namen in delo:
»... širi	prizadevanja
UNESCO za mir in varnost in krepi kulturno sodelovanje med narodi na področju vzgoje, znanosti in kulture; osvešča ljudi v duhu nalog in delovanja UNESCO; prispeva k spoštovanju osnovnih človekovih pravic in svobode ter mednarodnega spoštovanja prava; skrbi in podpira ohranjanje kulturne dediščine in sodeluje pri prizadevanjih varstva kulturnega in zdravega okolja; organizira ustrezno izobraževa-
nje in izpopolnjevanje ter pripravlja prireditve, ki afirmirajo naloge in prizadevanja UNESCO; sodeluje z UNESCO in drugimi, ki delujejo za cilje UNESCO.« Kot je posebej poudarjeno, je dejavnost zasnovana na programskih izhodiščih UNESCO, klub pa usklajuje cilje in interese v SZDL z interesi drugih, ki delujejo na tem področju človekovih civilizacijskih prizadevanj: klub organizira kulturne prireditve in strokovna srečanja, na katerih seznanja ljudi z dosežki drugih narodov na znanstvenem in kulturnem področju, z izkušnjami v vzgoji in izobraževanju, sodeluje z druž-beno-poplitičnimi skupnostmi in organizacijami, samoupravnimi interesnimi skupnostm ter šolskimi, prosvetnimi, kulturnimi, znanstvenimi in drugimi ustanovami in organizacijami v občini in republiki, kar pomeni, da ne želi biti ozko zaprt. Članstvo je prostovoljno, kdor želi postati član, podpiše ustrezno izjavo. Klub je že vložil zahtevek za vpis v register društev. Na prvi seji v mesecu marcu si je odbor zastavil prvo nalogo: organizacija srečanja predstavnikov klubov za UNESCO balkanskih dežel (predvidoma bo srečanje v mesecu oktobru). Tematika: Policentričnost v kulturi.
Še to: Klub za UNESCO vodijo: dr. Matjaž Kmecl (predsednik), pri. dr. Drago Plešivčnik (podpredsednik) in prof. Tone Turičnik (tajnik).
Annika Malmstrom: ALLEGRO, Mdlnlycke
O letošnjem delovnem načrtu in vizijah nadaljnjega razvoja
Koroški pokrajinski muzej revolucije deluje kot pokrajinska ustanova od leta 1980. Muzej so ustanovile občinske skupščine in kulturne skupnosti štirih koroških občin; deluje za območje koroške krajine in celotne zamejske Koroške. V muzeju je zbrano gradivo od leta 1918 pa do danes, posebej je poudarjena zgodovina koroških Slovencev v času med obema vojnama in med NOB. Temeljne dejavnosti muzeja so: zbiranje, urejanje in znanstvena obdelava arhivskega in muzejskega gradiva, preučevanje zgodovine slovenskega naroda na Koroškem, posredovanje izročil delavskega gibanja, NOB in dosežkov povojne socialistične graditve, objavljanje izsledkov raziskovalnega dela ter izdajanje ustreznih publikacij. V preteklih letih je muzej nenehno premagoval denarne težave, ki so izhajale iz dejstva, da ga financira pet financerjev, od katerih ima vsak drugačne možnosti. Tako nekatere kulturne skupnosti niso mogle poravnati svojih obveznosti. Muzej seje ubadal tudi s kadrovskimi težavami in to je bil vzrok, da ni mogle izpolniti nalog tako, kot bi moral, skratka, ni mogel odigrati
vloge, ki mu glede na status pripada.
Za leto 1988 si je muzej zastavil dokaj obsežen delovni načrt, ki ga bodo delavci, če bo financiranje normalno in če bo kadrovska sestava ostala vsaj taka, kot je doslej, lahko vsaj globalno uresničili. Muzej ima v letošnjem delovnem načrtu precej nalog, izmed katerih so nekatere običajnega, sprotnega pomena, druge, predvsem raziskovalne, pa so načrtovane na daljše obdobje. Prvo skupino predstavljajo raziskovalne naloge. Strokovni delavci zbirajo gradivo za obsežne raziskave. Tako bo v naslednjih letih opravljena raziskava o koroških partizanskih enotah ter njihovih bojih in akcijah oz. o vojaški zgodovini koroškega partizanstva. V okviru te raziskave bo potrebno izdelati še natančno topografijo če zdrav-skih partizanskih enot in ustanov, rezultati pa naj bi bili objavljeni v posebni monografiji v okviru knjižnice NOV in POS. Nadalje raziskujemo NOB na območju Mislinjske doline in, kar je novost, tudi gospodarski, politični in kulturni razvoj koroške krajine v povojnem obdobju — za zdaj
Andrej Grošelj; ženska figura, les. 1985
v letih do 1953. Seveda bomo ugotovitve sproti objavljali.
Druga skupina nalog zadeva skrb za kulturno dediščino in njeno posredovanje. V okviru te dejavnosti sodelujemo z borci in aktivisti v občinah Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem Dravograd, in Radlje ob Dravi: dogovarjamo se, da oddajo muzeju gradivo iz let NOB, če ga še hranijo. Podobno načrtujemo tudi za zamejsko Koroško. Upamo, da bomo do konca letošnjega leta pridobili domala vse gradivo.
V prihodnjem letu bomo zbrano gradivo začeli urejati po enotnem slovenskem sistemu, Muzej ljudske revolucije Slovenije načrtuje tudi računalniško obdelavo.
V	naslednjih letih bo nova osrednja naloga pridobivanje gradiva za povojno obdobje. Skupaj z Zavodom za spomeniško varstvo Maribor in Lesno Slovenj Gradec bomo obnovili Paučkove bolnišnice. Pripravili bomo tudi nekaj zgodovinskih kotičkov na osnovnih šolah, največ v Mežiški dolini. Sodelovali bomo z Muzejem narodne osvoboditve Maribor pri posredovanju njihove razstave o narodnoobrambnih taborih: razstava bo gostovala v občinskih središčih na Koroškem. Do leta 1990 bomo pripravili potujočo razstavo o koroški krajini v letih 1945—1953. Pomembna naloga bo še nadaljnje zbiranje gradiva o zaključnih bojih.
Veliko pozornost posvečamo pedagoški dejavnosti. Kustos pedagog obiskuje domala vse šole v naši krajini in pregledno posreduje učencem gradivo, ki ga hrani muzej. Ta program bomo v prihodnje še razširili, razmišljamo pa tudi o ureditvi sodobne učilnice z video opremo.
V	muzeju se trudimo razviti izdajateljsko dejavnost. V letošnjem letu želimo v sodelovanju z osnovno šolo Rada Iršiča izdati brošuro o narodnem heroju Radu Iršiču, pripravljamo pa tudi vodnik po naših razstavnih zbirkah. Razmišljamo o ustanovitvi posebne muzejske knjižne zbirke, v okviru katere naj bi v naslednjih letih izhajale preglednejše publikacije o specializiranih temah. Seveda bo vse odvisno od denarja: računamo na sodelovanje zainteresiranih DPO, DPS in OZD. Sodelovali bomo tudi še naprej v programu Knjižnice NOV in POS in Knjižnice OF.
Zadnja skupina nalog ima organizacijsko-strokovni pomen. Mnogo truda smo vložili v organizacijo ustanovitve Zgodovinskega društva za Koroško. Osnovni namen: v koroški krajini povezati vse ljudi, ki se poklicno ali ljubiteljsko
ukvarjajo z našo preteklostjo in ki želijo aktivno sodelovati pri ohranjanju naše kulturne dediščine, njeni popularizaciji in raziskavi. V mesecu juniju bomo izvedli okroglo mizo o življenjskih vprašanjih koroških Slovencev.
Srečanje ni zamišljeno kot simpozij, pač pa kot sproščen pogovor, in to o času pred vojno, med NOB in po vojni. Taka srečanja še načrtujemo z aktivisti šeleško-mislinjskega okrožja, pa mežiškega in dravograjskega, pa nekdanjimi ranjenci in strokovnim osebjem Paučkovih bolnišnic itd.
Zastavljeni program bo jedro dela strokovnih delavcev muzeja. Težave pa so, ker nas je zelo malo. Drugi podobni muzeji — čeprav imajo manjši obseg dela — imajo več strokovnih sodelavcev: pred leti so se uspeli konsolidirati. Če bi hoteli nekako normalno opraviti svoje delo, bi morali imeti vsaj pet strokovnih delavcev: zato bo naša naloga v naslednjih letih tudi kadrovska krepitev muzeja.
In že je pred nami prihodnost. Med pomembne naloge uvrščamo pridobivanje dodatnih muzejskih prostorov. Z adaptacijo podstrešja — upamo — bomo pridobili prostore za razstavo o povojnem razvoju koroške krajine. Podobno razmišljamo o prikazu zgodovine koroških Slovencev. Računamo, da bomo pridobili še učilnico, arhiv, depoje, fotolaboratorij, manjši prostor za občasne razstave. Vemo, da bo uresničitev terjala mnogo naporov. Prepričani pa smo tudi, da bo s skupnimi prizadevanji vendarle mogoče kaj več storiti.
Muzej tudi ne bo mogel zaostajati za časom: mnogim tovrstnim ustanovam so v veliko pomoč računalniki. V Sloveniji se bomo morali najprej dogovoriti za enoten računalniški sistem v muzejski dejavnosti: le tako bo mogoče muzeje tudi povezati. Skratka, muzej mora v prihodnje še bolj utrditi vlogo, ki mu pripada. Kot strokovna ustanova je dolžan sodelovati pri vseh naporih sodobnega zgodovinopisja v koroški krajini in zamejski Koroški. To je temeljna kulturnozgodovinska in znanstveno-raziskoval-na naloga in temu cilju morajo biti podrejene vse druge naloge. Za nemoteno delo pa je podlaga nemoteno financiranje, čemur bo v prihodnje potrebno nameniti več truda in naporov. Krivične so pripombe, da sodimo v družbeno porabo in da bo potrebno programe krčiti, namesto da bi jih poglabljali oz. dopolnjevali.
Kulturne škode pa navadno ni mogoče nikoli več popraviti!	’ Marjan LINASI
Osemdeset let Bogdana Žolnirja
Le malo je najbrž prebivalcev Mislinjske doline, pa tudi širšega območja koroške krajine, ki ne bi poznali tovariša Bogdana Žolnirja. Ne le zato, ker je dobršen del svojega življenja preživel v Slovenj Gradcu, ampak ga poznajo predvsem po njegovem vsestranskem in neutrudnem delu, ki ga je v vseh letih po vojni opravil s ciljem ohraniti spomin na krvav boj našega ljudstva za svobodo in za novo, pravičnejšo družbeno ureditev.
Njegova osemdesetletna življenjska pot ni bila lahka. Rodil se je 13. aprila 1908 v Olimju pri Podčetrtku. Tako kot njegov ded in oče, seje tudi Bogdan odločil za učiteljski poklic in leta 1927 končal učiteljišče v Mariboru. Že zgodaj je moral okusiti težavnost učiteljskega poklica, ko so ga šolske oblasti v stari Jugoslaviji premeščale tia prijetna in manj prijetna učiteljska mesta: v Ribnico na Pohorju, v Belo krajino, nazadnje pa v Šmartno pri Slovenj Gradcu. Kot učitelj je bil zelo uspešen in mnogi nekdanji učenci se ga še danes s hvaležnostjo spominjajo. Seveda pa je kot učitelj moral biti povsod, kamor je prišel, gonilna sila vsega kulturno-prosvetnega in športnega življenja, predvsem ker je vzel posebej resno Gregorčičevo napotilo: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« Pri pouku v šoli in v društvu sokolskem je kot vaditelj gimnastike, smučanja idr. vzgajal mladino v naprednem duhu in v slovenski narodni zavesti.
Že aprila 1941 so ga Nemci kot naprednega in narodno zavednega učitelja skupaj z ženo in otrokom zaprli v Šmartnem in ga nato izgnali v Srbijo. Tam je doživel Uži-ško republiko, se vključil v narodnoosvobodilno gibanje in nato še aktivno stopil v partizanske vrste. Po končani vojni se je vrnil v Slovenj Gradec in se aktivno vključil v izgradnjo porušene domovine.
Sprva je poučeval na več osnovnih šolah v Mislinjski dolini, kjer pa ni bil samo učitelj, ampak je tudi vodil gradnjo in obnovo šol ter bil hkrati aktiven družbenopolitični, kulturnoprosvetni in športni delavec. Po vrnitvi z delovne akcije na progi Šamac—Sarajevo je postal učitelj na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu.
Že kmalu po vojni seje navdušil za zbiranje vsakovrstnega gradiva iz let NOB. Pridobil je učence, da so mu ga pomagali zbirati, in z njim je kmalu napolnil šolski kabinet. Sčasoma se je gradiva nabralo toliko, da je bil leta 1951 ustanovljen okrajni muzej NOB v Slovenj Gradcu, tovariš Žolnir pa imenovan za prvega ravnatelja. To delo je opravljal do leta 1974, ko je odšel v pokoj. Ves čas je delal v muzeju ob skromnih materialnih možnostih, sam, brez sodelavcev. Kljub temu ni klonil, še več, povsem ga je prevzelo muzejsko delo. Zanj delovni čas ni bil omejen na osem ur, tudi sobot in nedelj pogosto ni bilo in še misel na letni dopust je moral največkrat opustiti. Ni imel nikakršnih samoupravnih aktov, da bi se skliceval nanje in zahteval zase kakšne pravice. V vsakem trenutku je bil pripravljen priti v muzej in potešiti radovednost obiskovalcev. Nikoli ne bom pozabil, s kakšnim navdušenjem nam je govoril o NOB, ko nas je učiteljica v tretjem razredu osnovne šole peljala v muzej. Ves popoldan sem pripovedoval staršem, kaj vse sem slišal in je poleg očeta tudi veliko vplival, da sem se že tedaj navdušil za zgodovino NOB, delo, ki mi je danes, zahvaljujoč srečnim okoliščinam, tudi poklic. Neprecenljive so zasluge tovariša Žolnirja za prenašanje izročil NOB na mladino.
Delo, ki ga je opravil z zbiranjem gradiva iz NOB, pa ima tolikšen pomen, da ga je težko povsem realno oceniti in ovrednotiti.
Morda ga lahko okvirno ocenimo sodelavci Koroškega pokrajinskega muzeja revolucije, ustanove, ki je bila uradno ustanovljena 1981 prav po zaslugi njegovega neutrudnega zbirateljskega in raziskovalnega dela. Štejemo si v čast, da smo njegovi nasledniki. Marsikateri borec bi svoje bogate spomine odnesel s seboj v grob, če ne bi bilo tovariša Žolnirja, ki jih je bil zapisal. Zbral je ogromno fotografij, dokumentov in muzealij. Mnoge izmed zbranih stvari so redkost in predstavljajo neprecenljivo vrednost in mnogi tovrstni muzeji bi jih bili veseli. Skoraj ni mogoče prešteti člankov in razprav, ki jih je tovariš Žolnir napisal in objavil. Pripravil je številne razstave o NOB, udeležil se je mnogih znanstvenih simpozijev, na katerih je sodeloval z referati. Zelo pomembna je njegova vloga pri postavljanju spomenikov in znamenj NOB. Napisal je brošuro o narodnem heroju Franju Vrunču ter knjigo Partizanski tisk ob Mislinji, Meži, Dravi. Sploh so partizanske tiskar-nice in tisk njegova priljubljena tema, zato je obdelal tudi partizanski tisk na zamejskem Koroškem. Že dolgo se ukvarja z zbiranjem gradiva in pisanjem zgodovine koroškega partizanstva od začetkov vstaje do konca leta 1943. Delo, ki ga bo izdal skupaj s piscem Miletom Pavlinom, bo dragocen prispevek k poznavanju zgodovine zamejske Koroške kot sestavnega dela slovenskega etničnega ozemlja in kulturnega prostora.
Ob vsem strokovnem delu v muzeju pa je tovariš Žolnir še vedno našel čas za delo na drugih po dročjih: na družbeno-političnem in kulturnem, predvsem pa je opazna njegova vloga pri delu za naše planinstvo. Sodeloval je pri obnovi mnogih planinskih koč, planinskih poti, pisal članke o planinstvu ter s fotoaparatom iztrgal mnoge lepe prizore z naših gora pozabe.
Tovariš Žolnir sodi med redke ljudi, ki so kljub težkim razmeram, v katerih so delali, do konca vztrajali. Tov. Žolnir nikoli ni iskal materialnih koristi, ampak mu je bil cilj osebno zadovoljstvo ob opravljenem delu in zavest, da je opravil pomembno dejanje za družbo. Vseskozi je ostal idealist, čeprav so časi idealizma iz obdobja NOB in prvih povojnih let že zdavnaj minili.
Bil je ves čas skrben, vesten, pošten in skromen. Družba se ga je redko spomnila s kakšnim priznanjem. Pa vendarle je bil odlikovan z redom zaslug za narod in zlatim znakom OF, dobil je Valvasorjevo in Bernerkerjevo nagrado in priznanje »Muzejski svetovalec«. S plodnim in vsestranskim delom tovariš Bogdan Žolnir tudi po upokojitvi ni prenehal in še danes ga kljub visoki starosti občudujemo zaradi njegovih človeških vrlin, či-losti in veselja do dela. Ob njegovi 80-letnici se mu zahvaljujemo za vse, kar je storil za naš kraj, občino, krajino. Predvsem pa mu želimo trdnega zdravja. Želimo tudi, da bi nas s svojo zagnanostjo še naprej spodbujal k še bolj ustvarjalnemu delu pri raziskovanju naše polpretekle zgodovine.
Marjan LINASI
Bernekerjeva
priznanja
v letu 1988
JOŽE TISNIKAR je ob petdesetletnici in izidu monograjije leta 1978 prejel Bernekerjevo plaketo. V desetletju, ki je od takrat preteklo, se je njegova umetniška in življenjska pot ciklično zaokrožila. Dozore! umetnostni nazor in iz njega izvirajoči rezultati danes kažejo polnokrvnega umetnika, ki v velikem opusu z izvirno in edinstveno umetniško izraznostjo razvija motivni svet univerzalnih človeških resnic, ki je videti neizčrpen.
Dokončen prodor Jožeta Tisnikarja v eminentne evropske galerije in izid tretje monografije v letu 1986 pa ne pomeni le popolne ajirmacije samega avtorja. Preko njega se na svojevrsten in najboljši način širijo v svet tudi plemenite in humanistične ideje ter želje, ki so se izoblikovale v zavesti Slovenj Gradca ob velikih mednarodnih prireditvah. Kakor je rasel pomen našega mesta v smislu umetnostnega centra z galerijo in kulturnega središča nasploh, tako se je razvijal Tisnikar in danes dosegel stopnjo, ko je prestopi! mejo tako imenovanega »naivnega« slikarstva in se trdno vsidral v tokove sodobnega likovnega snovanja ne samo pri nas, temveč tudi širše v svetu.
Slovenjgradčani smo lahko upravičeno ponosni na našega velikega slikarja, katerega uspehi nam vračajo zaupanje v moč neposredne in iskrene izpovedi, ki jo v današnjem razdvojenem svetu moramo posebej ceniti, ker jo še kako potrebujemo.
Odbor za podelitev priznanj pri Občinski kulturni skupnosti in Zvezi kulturnih organizacij Slovenj Gradec je soglasno menil, da je letošnja Bernekerjeva nagrada primerna oddolžitev in spodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo Jožeta Tisnikarja.
Bernekerjevo nagrado w je v letu 1988 prejel Jože Tisnikar :
MARIJA SEVČNIKAR je pred J 4 leti pričela opravljati svoje pedagoško poslanstvo na Osnovni šoli v Mislinji. Kot učiteljica razrednega pouka nenehno išče novih, še uspešnejših metod dela ter visoko vrednoti tudi vzgojno plat. Predana glasbi že desetletja uspešno vodi otroški pevski zbor. ki s prešerno otroško pesmijo plemeniti številne šolske in krajevne prireditve ter tudi občinske in republiške revije pevskih zborov. Tako uspešno širi pevsko kulturo med mladimi, ki jim s tem vzbuja tudi ljubezen do lepe slovenske narodne in umetne pesmi.
Poslanstvo lov. Sevčnikarjeve je cenjeno v krajevni skupnosti in občini, zavedajo pa se ga tudi člani Pionirskega kulturno-umetniškega društva osnovne šole Rada Iršiča, ki so tovarišico tudi predlagali za dobitnico Bernekerjeve plakete za leto 1988.
Tov. Sevčnikarjeva. naj vam bo plaketa zahvala in spodbuda za še nadaljnje uspešno delo.
ALBERT BOHORČ Sokličeva zbirka v Slovenj Gradcu spada med najpomembnejše kulturnozgodovinske zbirke r Sloveniji. Predmete kulturne dediščine različnih strok je več kot pol stoletja zbiral Jakob Soklič. Zbirki je zapustil močan oseben pečat, zato deluje kot homogena celota, v kateri ima vsak predmet svoje ločno določeno mesto.
Po njegovi smrti, ko je zbirka ostala v privatni lasti Župnišča, je obstajala velika nevarnost, da bo izgubila svoj visok status, predmeti pa ustrezno varovanje. Vsa bojazen pa se je izkazala za odvečno, ko je mesto slovenjgraškega dekana prevzel Albert Bohorč.
Zbirko je skrbno uredil, da seje organsko vraslla v avtentično okolje župnišča. Z minimalnimi posegi v postavitev je ohrani! vse Sokličeve zamisli, saj se zbirka le kot taka uveljavlja r celoti. S prijetnim vodstvom, ki ga opravlja sam Albert Bohorč. je zbirka postala ena izmed najprivla-čnejših kulturnih vrednot in turističnih zanimivosti v občini.
Menimo, da je Bernekerjeva plaketa tov. Albertu Bohorču priznanje in zahvala za opravljeno delo in hkrati vabilo za nadaljnje sodelovanje.
8.	februarja 1988 sla občinska kulturna skupnost in Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec na osrednji občinski prireditvi v počastitev slovenskega kulturnega praznika podelili Bernekerjeva priznanja.
Bernekerjevo nagrado je prejel JOŽE TISNIKAR,
Bernekerjeve plakete pa so dobili:
TONE BERDN1K,
MARIJA SEVČNIKAR in ALBERT BOHORIČ
Izredno Bernekerjevo plaketo je odbor za priznanje namenil JOŽETU ŽAGARJU.
TONE BERDNIK je aktiven glasbenik že 17. leto. V Pihalnem orkestru Slovenj Gradec je nepogrešljiv godbenik, tajnik in arhivar. Poleg tega je tov. Berdnik izjemno požrtvovalen sodelavec in velik del zaslug za uspešno in kontinuirano delo orkestra, ki se nenehno srečuje s kadrovskimi. prostorskimi in jinančnimi težavami, gre pripisati njegovim organiza-cijsko-tehničnim sposobnostim iti delavnosti.
Kot član izvršnega odbora Zveze kulturnih organizacij Slovenj Gradec se je aktivno in odgovorno vključeval v oblikovanje kulturne politike v naši občini, velik pa je njegov prispevek tudi i’ izvršnem odboru Koroške pevske zveze, kjer zastopa glasbene interese naše občine.
Bernekerjeva plaketa je tovarišu Berdniku priznanje za opravljeno delo. hkrati pa naj mu bo spodbuda za še nadaljnje aktivno sooblikovanje kulturne podobe našega kraja.
JOŽE ŽAGAR se je osebno in kot predstavnik SMELTA in naš rojak že v preteklih letih zavzemal za razvoj kulture in umetnosti v Slovenj Gradcu. Sc posebej je podprl prizadevanja ob mednarodni likovni razstavi lesorezov, skulptur v lesu in idejnih projektov »enodružinske hiše v lesu« 1988 ob 40-letnici Združenih narodov.
V povezavi z gradbenim podjetjem Kograd je strokovno in gmotno izredno uspešno pomagal razreševali klimatsko vprašanje v galerijskih prostorih, kar je bilo povezano z zelo komplicirano obnovo celotnega ostrešja na galerijskem objektu.
Žagarjevo prizadevanje je zato vtkano v našem kulturnem utripu v preteklih letih in še posebej r naštetih mednarodnih likovnih razstavah, ki so imele izreden odmev ne le v jugoslovanski javnosti, temveč tudi v širšem mednarodnem prostoru.
Odbor je menil, da je s lem podelitev Izredne Bernekerjeve plekete tov. Jožetu Žagarju dovolj tehtno utemeljena.
Tisnikar
in
mediji
Slovenj Gradec je malo mesto, vendar se lahko ponaša z množico znamenitih ljudi, ki so se tod rodili, živeli ali ustvarjali. V literaturi in enciklopedijah sicer lahko najdemo, daje bil Hugo Wolf avstrijski skladatelj (desiravno je njegovo popolno slovensko poreklo že ugotovljeno), vendar se kot mesto rojstva povsod pojavlja Slovenj Gradec. Hugo Wolf, mojster samospevov, je eno največjih imen v zgodovini glasbe. Tudi pri Francu Bernekerju je pri rojstnih podatkih zapisano ime Slovenj Gradec. Ta imenitni kipar je nekaj časa živel na Dunaju, v Zagrebu, po vojni pa v Ljubljani. Slovenj Gradec se tega umetnika simbolično spominja z nagradami za kulturne in umetniške stvaritve, ki nosijo ime po Francu Bernekerju.
In letošnji Bernekerjev nagrajenec je Jože Tisnikar, imeniten slikar, ki ga že za čas njegovega življenja lahko postavimo ob rob
prej omenjenih klasikov. Tisnikar je s svojo umetnostjo ponesel ime Slovenj Gradca na vse celine sveta. Tisnikar pa še nikakor ni povedal vsega — letos je praznoval šele svojih prvih 60 let...
Kaj zapisati o Tisnikarju, da ljudje še ne bi vedeli, je skorajda nerešljiva uganka. Nekaj posnetih filmov, tri impozantne monografije, skorajda nepregledna množica bibliografskih enot in znotraj teh smo iskali predstavitev Tisnikarja. O Jožetu so napisane izjemne in poglobljene kritike, slikovite reportaže, pa tudi kakšni banalni in obrtniško slabo sestavljeni zapisi. Iz te množice potiskanega papirja pa je videti, da je bil Jože Tisnikar in njegovo slikarstvo vselej izziv za kritiško besedo, za novinarsko pero pa venomer doživetje ali atrakcija. Prenašamo le drobec zapisov o Tisnikarju, ki pa veliko povedo o njegovem ustvarjanju in življenju.
. . . »Tisnikarje pravi mojster prefinjene barvne gradnje. Prav z barvo ustvarja njemu lastno posebno razpoloženje, ki se zrcali v skoraj samih modro-zelenih tonih kot znanilcih morastega videnja vsega tistega, kar slikarja privlači kot motiv oziroma kot snov. To niso več tolikokrat omenjeni prizori iz prosekture. Danes so to že povsem navadni prizori, običajni motivi, še celo tiste njegove značilne kavke ni več (razen ob vhodu na razstavo). Ni več krokarja in ni več začetne okornosti in iz nje izvirajoče prevelike deformiranosti obrazov in postav . . .«
(Delo, 29. decembra 1987)
. . . »Tisnikar nimmt unter den Naiven Jugoslawiens eine Sonder-stellung ein. Zvvar schdpft er, vvie die meinsten seiner Kollegen, aus sejnem unmittelbaren landlich—dorflichen Lebensraum. Anders als diesen geraten ihm seine Szenen aber nicht zur malerischen Folklore. Der Vor-wurf, ein bauerliches Ambiente zur Erbauung eines stadtischen Publi-kums zur fast schon esotischen, heilen ldylle zurechtzupinseln, ist Tisnikar nich zu machen ...«
(Neu Zeit, 17. marec 1983)
... »V vsaki sliki vznika temen in morbiden svet, kjer vladata tesnoba in bivanjska tujost, kjer vladata odstonost, smrt. Govorili bi lahko celo o stanjih, ki jih v filozofskem jeziku zaznamuje izrazje: »groza zgolj niča«. Svet gluhote, svet onemele zazrtosti v prazno; zastal, zakrnel svet večne noči, more ter netopirjev. Svet spačenih obrazov in obskurnih znamenj, kjer se ne prime nobena beseda. Človeka se polasti malodušje, nihil. Nič človeka stiska, ljudem je tesnobno. V tesnobi nam je grozljivo; tesnoba — kot pravi Heidegger — razodeva brezno niča, ki seje naselil v vse, kar obsega svet, pa tudi v nas same . ..«
(Delo, 19. oktobra 1982)
»The little Slovenian tovvn of Sloven Gradec, close to the Austrian border, is the home of an exceptional self-taught painter, Jože Tisnikar. His unusual colours and the vvorld that he paints are so distinctive that they have become knovvn among his colleagues — painters and critics — as »Tisnikar’s colours« and »Tisnikafs vvorld.« ...
(Revievv, junij 1972)
. . . »Ob novih slikah Jožeta Tisnikarja pa velja opozoriti še na neko sestavino. Umetnik je v zadnjih letih dosegel izjemen mednarodni uspeh, njegova dela pa predstavljajo temeljni fundus v nekaterih pomembnih privatnih galerijah v Evropi. Vsak umetnik, ki je v take odnose ujet pa mora do neke mere upoštevati želje in napotke galeristov. Iz ekonomskih razlogov se večina galeristov trudi, da bi umetnikov uveljavljeni etablira-ni izraz (morda bi lahko rekli: stil) izkoristili prav do zadnjega vlakenca. Kljub temu je Tisnikar ohranil integriteto in možni prostor za iskanja — zaradi spoštovanja, ki ga vzbuja njegova slikarska umetnost, ima proste roke. To pa je privilegij, ki si ga je priborilo le nekaj umetnikov! ...«
(Večer, II. junija 1987)
... »Tisnikarje slikar severa. Njegove slike niso posladkane podobe tistega, kar bi želeli, niti podobe, ki bi nekritično posnemale to ali ono modno težnjo.. . «
(Delo, 14. julija, 1986)
. . . »Kvaliteta, ki jo je Tisnikar dosegel, je plod osebne bivanjske izkušnje. V njegovem primeru psihološke resničnosti smrti oziroma temnih strani življenja. Slikar je skozi delo našel posebne vrste likovni rokopis, ki je pretresljivo originalen in mu v svetu ni primera ...«
(Primorske novice, 4. januar 1985)
... »In kakšen je Jože Tisnikar, kadar ne slika? Izjemno veder, bister in duhovit človek. Svoji domislici se prvi gromko nasmeji kar sam. Jezijo pa ga nadutost, nepoštenost, hivanščina. Kljub svetovni slavi in uspehu je ostal skromen, iskren in pošten človek, ki se najbolj razveseli srečanja s svojimi v Mislinji in Mislinjskem grabnu . ..«
(Večer, 12. februarja 1988)
. . . »Meni je dobro, moje slike dostigle so dobru cijenu, naročilo u Švicarskoj galeriji, s kojom imam trogodišnji ugovor. Medutim, glasine o basnoslovnom novcu, milijunima, koji padaju s neba, bez mnogo truda i zalaganja, naprosto su koješta. To ne vrijedi samo za mene nego za sve umjetnike. Ima, medutim, tu i amaterizma, šarlatanstva koje ponekad tu i tamo uspijeva prodrijeti u svijet. Ali, vrijeme čini svoje, ono pravi defini-tivnu selekciju. Svi mogu slikati, ali sve ne može biti slikarstvo. Poslednjih godina to je izgleda postalo masovno zanimanje . . .«
(Borba, 15,—16. marca 1986)
Pripravil: Miro PETEK
HUGO WOLF (1860-1903)
Skladatelj Hugo Wolf, genialni in z eruptivno ustvarjalno močjo nadarjeni mojster poz-noromantičnega samospeva, se uvršča med nesmrtne velikane svetovne glasbene umetnosti.
Rodil seje 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu.
Očetov praded Joseph Vouk je živel v Šentjurju (kjer še danes žive družine s tem imenom), stari oče Maksimilijan pa se je preselil v Slovenj Gradec in tam nadaljeval rod s ponemčenim imenom Wolf.
Mati Katarina, rojena Nuss-baumer (Orehovnik), je bila rojena v Naborjetu (Malborg-hetto) v Kanalski dolini. Njen stari oče Gašper pa se je pisal Orehovnik in je bil rojen v Mojstrani. Zapisovanje imen v obeh jezikih je bilo tedaj nekaj povsem običajnega. Nedvomno je slovenska kri prednikov obeh staršev požlahtnila in po-rodovitila tla, iz katerih je lahko pognal genij našega slavnega skladatelja.
Oče Filip je bil krznar in trgovec z usnjem; bil pa je tudi navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, klavir, flavto in harfo. Ustanovil je celo hišni orkester. Ob svojem rednem delu je vedno našel tudi čas za muziciranje, ki mu je bilo prava strast. Če je hotel oče kot obrtnik in trgovec uspevati in napredovati, je moral uporabljati nemščino. Wolfovi so vzgajali otroke v nemškem duhu. Huga je najprej vzgajal oče, ki ga je učil igrati na violino in klavir. Ker je bil glasbeno zelo nadarjen (imel je absoluten posluh), je hitro napredoval. S petim letom je že sodeloval v očetovem orkestru. Igral je drugo violino. S šestim letom je že prvič javno nastopil. Leta 1867 je začel obiskovati dvojezično osnovno šolo. Tedaj je družino zadela huda nesreča: hišo je zajel požar in za obnovo so porabili vse svoje prihranke. To je potem močno vplivalo na nadaljnje šolanje Wolfovih otrok. Hugo seje izpopolnjeval v igranju klavirja pri učitelju Sebastianu We-ixlerju. Ko je bil star deset let, so ga vpisali v nižjo gimnazijo v Gradcu; nato je nadaljeval šolanje v Št. Pavlu na Koroškem in Mariboru, kjer se je učil tudi slovenščino. Toda mladi Hugo se je posvečal samo glasbi; učenje drugih predmetov ga ni zanimalo. Bil je izvrsten pevec in je znal spretno igrati na klavir in orglati.
Leta 1875 je odšel na Dunaj in se vpisal na konservatorij. Tako se je končno znašel v okolju, ki je v vseh pogledih spodbudno vplivalo na mladega glasbenika. Študiral je klavir, harmonijo in kompozicijo. Že po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij. Bil je precej čudaškega vedenja in vročekrvnega temperamenta: uporne narave, divje vihrav in kljubovalno vztrajen.
Edina njegova prava strast je bila glasba. Odločil se je ostati na Dunaju in se sam izobraževati in izpopolnjevati. Nastopila so leta velike revščine, pomanjkanja, poniževanja ter telesnega trpljenja. Preživljal se je s priložnostnim igranjem na klavir, korepetiranjem in poučevanjem klavirja. Ob tem pa je vztrajno študiral dela velikih glasbenikov (Bach, Beethoven, Schubert, Schumann, Berlioz, Wagner) in pesnikov
(Geothe, Heine ...) ter se učil angleškega in francoskega jezika. Redno je obiskoval koncerte in različne glasbene prireditve. Neizmerno je občudoval glasbo Richarda Wagnerja, ki mu je bil tudi največji vzornik.)
Leta 1881 je dobil mesto drugega dirigenta opere v Salzburgu, a se je že po enem letu vrnil na Dunaj in leta 1884 postal glasbeni kritik pri časopisu Wiener salonblatt. Po štirih letih sodelovanja, kjer je v član-
kih napadal Brahmsa in poveličeval VVagnerja, je zapustil časopis in se popolnoma posvetil komponiranju.
Leta 1887 mu je nenadoma umrl oče, kar ga je zelo prizadelo. Nesreča in žalost pa sta v njem odprla neusahljivi vrelec in sprostila njegov genij. Nastopila so najplodnejša leta njegovega ustvarjanja. Založbe so začele objavljati njegova dela. Na koncertih so izvajali njegove pesmi. Prihajajo priznanja. Izvajalce tudi sam spremlja na klavirju. Mnogo potuje. Postaja vedno bolj cenjen in popularen. Ustanovljeno je društvo Hugo Wolf na Dunaju (1897). Ustvarjalno delo pa je ustavila neozdravljiva bolezen. Doživel je živčni zlom. V spremstvu sestre Kat-harine v začetku leta 1898 je še zadnjič obiskal mater v Slovenj Gradcu. Po neuspelem poskusu samomora so ga premestili v bolnišnico za duševne bolezni, kjer je umrl 22. 2. 1903. Pokopan je na Dunaju v bližini F. Beethovna in F. Schuberta.
Njegovi največji biseri so samospevi, ki jih je napisal preko 300. Izšli so v zbirkah: Ge-othejeve pesmi (51), Morikeje-ve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30), Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov; poleg teh pa je ustvaril še več zborovskih del, skladb za klavir, orkester, opero Der corregidor in pesmi z orkestralno spremljavo ... V pesmih je glasbo podredil besedilu. Melodije nastajajo iz besedila. Z glasbo slika razpoloženje. Klavir se zliva z glasom v harmonično celoto. Izrazne možnosti klavirja je povzdignil do zvočnih razsežnosti simfoničnega orkestra. Dosegel je popolno soglasje med besedilom in glasbo ter je po Schubertu največji mojster samospeva, kar jih pozna zgodovina glasbe.
Oboževalci glasbe Huga VVolfa iz vse Evrope so 6. septembra 1903 odkrili na pročelju njegove rojstne hiše spominsko ploščo ob prisotnosti matere Katarine, ki je umrla
25.	oktobra istega leta. Danes je zgradba kulturno-zgodovin-ski spomenik in jo vsako leto obišče nešteto glasbenikov in ljubiteljev glasbe. Leta 1985 je bila obnovljena, v atrij pa so bile vzidane poleg spominske plošče Hugu Wolfu še nagrobne plošče staršev ter sestre Adriene in brata Gilberta. V poslopju deluje tudi glasbena šola, ki je uredila spominsko sobo in skromen muzej.
VVolfove čudovite pesmi so postale trajna last kulturne zakladnice človeštva in kjerkoli bodo zadoneli njegovi nesmrtni zvoki, se bo proslavilo tudi ime njegovega rojstnega kraja.
Jože LESKOVAR
V sedanjem življenju se vse začenja z zgodovino in skoraj vedno je potrebno poseči vsaj nekoliko v preteklost. V drobni knjižici Slovenj Gradec ob 700-letnici, ki jo je 1951 objavil neimenovani uredniški odbor, Jakob Soklič, priseljeni Slovenjgradčan in občudovalec kulturnega bogastva in zgodovine tega malega mesta, omenja Huga Wolfa in Nestla Golla,... Nemca, ki nista dobro znala našega jezika, a sta rasla med našim ljudstvom, zaradi česar je v njunem delu pogost tudi naš slovenski vpliv ... Hugo Wolf se je gotovo imel za Nemca; njegov slovenski izvor sploh ni bil znan ali vsaj ne upoštevan. Žal pa pri njem gre za popoln primer ponemčenja, kot je lani s prepisi iz starih matičnih knjig po napornem delu dokazal Jože Leskovar. Tuji viri, in teh je presenetljivo veliko, večinoma so avstrijski oz. nemški, so šele v novejšem času začeli priznavati NVolfov slovenski rod, a le po materini strani. Da se je družina odrekla slovenstvu že v prejšnjih stoletjih, je lahko razumeti iz gospodarskih razlogov, še bolj pa, da se je mladi Hugo Wolf, povsem usmerjen v glasbo, docela predal nemški veličini na tem področju ustvarjalnosti, zlasti od Beethovna do Schuberta in VVagnerja. Vendar ob 80-letnici Wolfove smrti (Naši razgledi 23. 12. 1983) Primož Kuret spominja na mnenje zgodnjega Wolfovega občudovalca in utemeljitelja sodobne slovenske glasbe Gojmira Kreka, da je v najstarejših Wolfovih delih zaznati motiviko slovenske ljudske pesmi (Novi akordi 1910, Hugo Wolf in Slovenci — ob petdesetletnici skladateljevega rojstva). Kuret dodaja, da so ta Wolfova dela potrebna podrobnejše analize.
S	tem soglaša tudi Dragotin CVETKO v 14. zvezku Slovenskega biografskega leksikona, ki je izšel leta 1986. V kratkem zapisu opozarja na NVolfov slovenski rod po materini strani in navaja Krekovo mnenje o slovenskih vplivih, ki pa. so se pozneje izgubili, in NVolfa glasbeno zgodovinopisje utemeljeno obravnava kot avstrijskega skladatelja.
Nasploh pa analitičnih del o NVolfovem skladateljstvu in študij o njegovem življenju zares ne primanjkuje. Doslej najmlajši vir je prispeval nemški glasbeni kritik Andreas Dorschel s knjigo »Hugo Wolf 1860—1903. S pričevanji in slikovno dokumentacijo« (Ro-vvohlt 1985). Knjiga je torej izšla v znameniti zbirki življenjepisov te znane zahodnonemške založbe. Poleg okvirnega orisa NVolfovega življenja in predstavitve vseh njegovih stvaritev najdemo v njej še izčrpno naštete vire podatkov — kar 556 navedb in pripomb, časov-nico z 32 najpomembnejšimi datumi NVolfove življenjske poti, pričevanja znamenitih sodobnikov in privržencev — knjiga posreduje mnenja 16 osebnosti in med njimi so tudi Hermann Hesse, Thomas Mann in Albert Einstein; nadalje popoln seznam del: pesmi za solo-petje in klavir (E. Mbrikeja 53 pesmi, 1888, J. Eichendorfa 20 pesmi, 1880—88, J. W. Goetheja 71 pesmi oz. spevov, 1889—90, Španska pesmarica 54 duhovnih in svetnih pesmi, 1889—90, Italijanska pesmarica 46 uglasbitev, 1890—96); različne upesnitve (31), med drugimi tudi Shakespeare,
HUGO WOLF v novejših tiskih
Glasbena šola — rojstna hiša Huga Wolfa
Michelangelo in Byron — v različnih obdobjih; odrska dela: opera Corregidor (1895—96), nedokončana opera Manuel Venegas (1897), 3 skladbe za godalni kvartet, simfonična pesnitev Penthesi-lea (1883—85) po Kleistu, različni spevi za solopetje in orkester ter še vrsta manjših del. Vsekakor gre za obsežen skladateljski opus, kar je toliko bolj presenetljivo, če upoštevamo, da je Wolf že v svojem sedemnajstem letu zbolel za sifilisom in zadnjih šest let skoraj v celoti preživel v umobolnici.
Sledi navedba posnetkov celotnih pesmaric, opere in drugih del na ploščah (izbor). Posebno zanimiv je izbor bibliografije po poglavjih: 1. Priročniki, življenjepisi, seznami del, slikovno gradivo — 10 tiskov, od tega 8 nemških in dva angleška, v časovnem razponu od 1908 do 1985; 2. Samopričevanja (pisma, kritike, dnevnik) — cela vrsta knjig NVolfovih pisem domačim in prijateljem oz. podpornikom (bil je izredno duhovit dopisovalec), celotna zbirka njegovih glasbenih kritik (ko je bil še mladostno nedozorel in zaničljiv do vsega, kar ni bilo po NVagnerju), dnevnik iz let 1875 — 76 ter drobci lastnega življenjepisa; 3. Spomini sodobnikov — 11 tiskov od 1911 do 1972:, 4. Samostojni knjižni ži-
vljenjepisi — 12 v razdobju od 1903 do 1978; 5. Psihopatološke študije — 5 tiskov v obdobju 1922—1960; 6. Glasbene študije — 51 tiskov, številni tudi v angleščini in francoščini, od 1898 do 1981. Sicer zares skromni slovenski viri niso navedeni, čeprav bi jih vsaj za slednje področje nekaj le našli. Vsekakor pa je književnost o NVolfu že zelo obsežna in zanimivo dejstvo je, da se še naprej širi.
Seveda je glavnina Dorschelove knjige namenjena njegovi predstavitvi Huga NVolfa na 125 straneh. Nekoliko nenavadno naslavlja uvodno poglavje Bolezen in glasbeni navdih, glasbenikov življenjepis pa pričenja v naslednjem poglavju z naslovom Večni samouk. Prvi odstavek namenja mestecu NVindischgraz, ki da je bilo ob NVolfovem rojstvu povsem nemški otok v slovenskem naselitvenem okolju. Ravno tako napačna je navedba, da mesto dobi ime Slovenj Gradec šele po razpadu cesarsko-kraljeve monarhije, toda to je značilna nemška in avstrijska napaka, ki je sicer nepristranskemu piscu ne gre zameriti. Preostala tri poglavja (Glasbeni kritik. Veliki pesniški spevi; Pesmarice in sen o operi; Neplodna leta — Corregidor; Konec) obravnavajo njegovo
ustvarjanje in končno obdobje bolezni. Glasbeno delo je Huga NVolfa v vseh ustvarjalnih obdobjih povezovalo s književnostjo, predvsem nemško. Po drugi strani pa so se tudi zanj zanimali številni književniki. Dorschel navaja — npr. — nobelovca Hermanna Hesseja iz leta 1928: Ta samotni Hugo Steppenwolf (namig na njegovo znamenito delo z enakim nemškim naslovom, prevod v slovenščino Stepni volk) s svojim grozljivim pogledom in svojo lepo postavo je že vse življenje eden mojih ljubljencev, to se pravi že nekako od mojega sedemnajstega leta, ko sem prvič spoznal njegove speve.*
Drugi nemški nobelovec Thomas Mann v zapiskih o nastanku romana Doktor Faustus (1949); Izvlečki iz NVolfovih pisem. Razmišljanja, sanjarjenja, beležke. Spet NVolfova pisma. Pomanjkljiva presoja, navdušenje za slaba operna besedila, neumnosti o Dostojev-skem. Zaneseno predzvočje, ki se zatem — kot pri Nietzscheju — odraža v obsedenosti z lastno veličino.
Znameniti fizik Alfred Einstein (1950): NVolf ima v sebi celotnega Wagnerja in je zatorej bolj zapletem v sozvočju in barvitosti kot vsi njegovi predhodniki...
Voditeljica nemškega delavskega gibanja Rosa Luxemburg v pismih iz ječe (letnice avtor ne navaja): Prosila bi vas rada še, da mi ob priliki prepišete (Goethejev) Anakreonov grob. Pravilno sem ga dojela šele skozi uglasbitev Huga NVolfa; z njo naredi naravnost arhitektonski vtis: živo se ti dozdeva, da vidiš pred seboj staro grško svetišče. In prosila bi še za eno pesem, ki prav tako manjka v mojem tukajšnjem Goethejevem zvezku: Cvetlični pozdrav. Tudi to pesmico poznam iz NVolfovega samospeva, ki je nepopisno lep. Dorschel povzema tudi odklonilne sodbe. Gotovo najznačilnejša je tista, ki jo je dal NVolfov sodobnik in celo sošolec Gustav Mahler: Ta mali studenček bo kmalu usahnil; čez nekaj let ne bo nihče več vedel, kdo je bil ta Wolf...
Med najtemeljitejše NVolfove poznavalce in raziskovalce spada avstrijski glasboslovec, skladatelj in kritik Erik NVerba, ki je o njem objavil že tri knjige (1971, 1978, 1984). Od vseh avtorjev je NVerba prvi, ki pri NVolfu vsaj po materini strani omenja slovenski izvor. O njegovih knjigah pa ob kakšni naslednji priložnosti. Med tem pa bo verjetno izšla že naslednja knjiga, ki je v Nemčiji piše Kurt Honolka, znan po obsežni razpravi Svetovna zgodovina glasbe, ki je v nemščini izšla 1980 in v slovenskem prevodu razmeroma že kmalu 1983. Honolka, ki je sedaj v stiku tudi z Jožetom Leskovarjem, ker namerava upoštevati njegova najnovejša dognanja, v omenjeni zgodovini NVolfu namenja precej pozornosti in mu pripisuje velik pomen kot edinemu geniju med wagnerjanci.
(Kot je mogoče na temelju ustnih virov sklepati, je življenjepisni roman o H. VVolfu pisala tudi naša domačinka Ljuba Prennerje-va.)
Franček LASBAHER
* V romanu Stepni volk omenja Hesse precej glasbenikov in končno na str. 195 tudi Huga NVolfa, vendar vse vedno le s priimkom, popolnoma pa le kot navedeno (Hermann Hesse, Stepni volk, CZ 1986).	________________________________
Tone Turičnik
Za človečnost in razumevanje
Razmišljajoče kramljanje s prim. dr. Dragom Plešivčnikom, dobitnikom nagrade občine Slovenj Gradec za leto 1987
Primarija dr. Draga Plešivčnika ni potrebno posebej predstavljati, zato le nekaj podatkov, ki bodo pomagali k jasnejšim mislim in spoznanjem, ujetih v utrinkih pogovora o delu, ravnanju in prizadevanjih v preteklih desetletjih za napredek kraja, stroke, ustanove in pristnejših odnosov med ljudmi. Čeprav bo že drugo leto slavil 60-letnico in čeprav je prestal težko operacijo, tega lahkotno gibanje in svežina obraza ne potrjujeta: le košati lasje so domala posiveli, dokaz, da je bila življenjska pot naporna in delavna. Ko je slekel partizansko suknjo, je uresničil davno mladostno željo: študirati medicino. To se je zgodilo pred slabimi 40-imi leti v Ljubljani. Po študiju se je vrnil na Koroško, v slovenjgraško bolnišnico ga je zanesla pot. Znanje in delavnost sta ga postavila na mesto predstojnika kirurgije, po smrti dr. Staneta Strnada pa je prevzel ravnateljstvo bolnišnice v Slovenj Gradcu. In delo je seglo širše: izvoljen je bil za republiškega, potem zveznega poslanca. In tako se je znašel v različnih politično-strokovnih in strokovnih telesih, ki so usmerjala razvoj zdravstva. Sodeloval je na številnih strokovnih srečanjih doma in v tujini, pa tudi v domačem kraju in v okviru prireditev Mi za mir. Evropo je domala prekrižaril po dolgem in počez, zbiral znanja in spoznanja in prinašal svežega duha v domačo zdravstveno ustanovo. Stroko si je bogatil v Ameriki in na Kitajskem. Vznemirilo ga je, kaj počenjajo drugi in kako, kako je lažje in boljše pomagati sočloveku — bolniku, ki je potreben pomoči. Večno ga je gnalo tudi v spreminjanje razmer — rast bolnišnice (širitev, dozidava, moderna oprema, delovni odnosi), zaščita zdravja, napredek in ugled stroke, kraja, domovine, še posebej pa, kako je mogoče najti delovni dialog med poklicem, prizadevanji gospodarstva v kraju, delovanjem kulturnega društva v bolnišnici in kulturnimi prireditvami v kraju in Sloveniji. Zato je zavzeto in vztrajno vodil organizacijske odbore velikih kulturnih prireditev ob obletnicah OZN v Slovenj Gradcu; od
ustanovitve naprej pa je tudi predsednik odbora za urejanje Titovega gaja.
In ta hotenja ocenjuje, združuje in usmerja v soodvisnosti z drugimi dejavnostmi v našem mestu in koroški krajini, predvsem pa, kadar steče beseda o razvoju turizma. Take poudarke so pomenili predlogi in vabila organizacijskega odbora in občine pomembnim umetnikom, predstavnikom mednarodnih organizacij in državnikom, da bi prišli v Slovenj Gradec, in uresničitev le-teh, kar je posameznim prireditvam pridalo še nove razsežnosti. Največji odmev je imel dvakratni obisk predsednika Tita ter obisk Pereza de Cuellarja, generalnega sekretarja OZN. In številnih osebnosti jugoslovanskega in slovenskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Prim. dr. Drago Plešivčnik je za ustvarjalno delovanje dobil številna priznanja, nagrade in odlikovanja (red dela z zlatim vencem, red republike z bronastim vencem, medaljo zaslug za narod, Berne-kerjevo nagrado itd.), najbolj pri srcu pa mu je nagrada domačega kraja, ki jo je dobil lansko leto, nagrada občine Slovenj Gradec. V utemeljitvi med drugim piše:
»Že kot dijak dr. Sušnika na ravenski gimnaziji je začel Drago Plešivčnik aktivno in ustvarjalno delo za razvoj in napredek Slovenske kulture. Takoj ob prihodu v Slovenj Gradec se je vključil v prizadevanja za vsestranski razvoj kulture in umetnosti v našem mestu in občini. Zlasti pomemben in dragocen je njegov prispevek v prizadevanjih mesta in občine Slovenj Gradec za večje sožitje med narodi in borbi za mir v svetu.
Kot dolgoletni predsednik organizacijskega odbora mednarodnih kulturnih prireditev v znamenju Združenih narodov in UNESCO je dr. Plešivčnik skupaj z drugimi javnimi delavci soustvarjal temelje za domačo in svetovno afirmacijo našega mesta. Prireditve in manifestacije Mir 75-30 OZN, Za boljši svet (1979), Mi za mir (ob 40-letni-ci OZN), Titov gaj, prizadevanja torej, ki so obsegala mednarodne likovne razstave, srečanja književnikov in novinarjev ter strokovna medicinska posvetovanja, so dokaz za njegovo visoko naravnanost in moč vzajemnega povezovanja raznih strok v službi človeka.«
Pogovarjala sva se in kramljala v njegovi delovni sobi na domu. Kakih 10 m' velik prostor je to, opremljen s secesijskim pohištvom, izbranim in smiselno razporejenim. Še dve značilnosti ni mogoče prezreti: na mizi, v posebni odprti omari in na okenski polici, skriti za nežno zaveso, so zložene številne knjige, največ strokovne, pa tudi mape dopisov, pisem in drobni različno popisani lističi; na stenah pa visijo Pečkovi pasteli in Tisnikarjeva olja iz zgodnjega obdobja avtorjeve umetniške poti.
Namesto običajnih vprašanj je pogovor stekel kar sam po sebi: kajti pri prošnji, ki smo jo uradno
poslali Perezu de Cuellarju, generalnemu sekretarju OZN, da bi prevzel pokroviteljstvo nad prireditvami v počastitev 45-letnice OZN v letu 1990 v Slovenj Gradcu, se je nekaj zataknilo. Perez de Cuellar je posredno že potrdil, da sprejema pokroviteljstvo, in to ob sprejemu slovenjgraške delegacije v Zagrebu julija 1987, pisno pa bomo — je bilo rečeno — zadevo uredili v naslednjih mesecih. Zdaj je potrebno nemudoma preveriti, kje in zakaj se je zataknilo! Nič nervoze, nič jeznih besed: umirjena in pretehtana beseda in razmiš-Ijujoče zbran in prepričljiv glas zaupanja in volje, kar sicer potrjuje tudi rahlo umaknjen, a živ in odločen pogled: »Bomo uredili!« Značilna poteza in poudarek!
Kar samoumevno se beseda prevesi v razmišljanje o turističnem sodelovanju ob ugotovitvi, da je bilo premalo storjeno ob pomembnih prireditvah za ekonomsko učinkovitost. Kakor da bi trgovin in turističnih organizacij prireditve sploh ne zadevale! Vsekakor bo potrebno te naloge še obnavljati, jih videti tudi v drugih zvezah in razsežnostih, kakor je snoval in načrtoval pokojni Dušan Dretnik: naše zdravstvo mora najti ustrezno mesto v vseh turističnih načrtih!
— Z Dušanom sva že razmišljala o okrogli mizi zdravstvenih delavcev s tematiko o srednjegor-skem in visokogorskem turizmu in nalogah oz. možnostih, ki zadevajo skrb za zdravje, reševanje, organizacijo rekreacijskih sprehodov in pripravo tekaških poti za različne bolnike, skratka, razmišljala sva o zdravstvenih problemih alpinizma in gorništva. Morda bi bilo mogoče pripraviti tudi simpozij o teh vprašanjih v okviru prireditev ob 45-letnici OZN v Slovenj Gradcu v letu 1990. Pri nas bi se zbrali strokovnjaki, ki imajo veliko izkušenj, pa bi potem strokovno gradivo in spoznanja posredovali svetu, kot smo to storili po srečanju Medicina v posebnih razmerah (1985). Marsikaj bi lahko tudi mi že zdaj uresničili! Spoznanja o zdravstveni vrednosti našega planinskega zraka niso nova in zamisel vključiti v zdravstvene storitve je stvarna in živa in uresničljiva, še posebej, ker imamo v Slovenj Gradcu dobro razvito zdravstveno službo. Precej bo potrebno sicer še postoriti, veliko pa že imamo. Hitreje — recimo — bomo morali odpravljati vire onesnaževanja: gozdovi vidno umirajo. S Kompasom in drugimi smo o teh rečeh že razpravljali. Toda zaradi krize so povsod težave. Mislim, da bomo morali združiti sile in uresničiti tako zastavljene načrte in premagati ozkosrčne interese! Recimo: zakaj ne bi bolnišnica in hotel našla skupnega jezika?! Mnogi bolniki bi radi šli na dopust, če bi imeli zagotovljeno zdravstveno oskrbo! Obe ustanovi sta v Slovenj Gradcu oddaljeni komaj kakih 100 m. V bolnišnici lahko oskrbimo diabetike, bolnike, ki potrebujejo umetno ledvico, pa hujšajoče pod kontrolo, organiziramo specialistične
preglede, zdravimo z akupunkturo itd. Če krenete na drugo stran mesta, ste po nekaj minutah že sredi polj, malo dalje se začenjajo gorske poti! Obremenitve lahko glede na zdravstveno stanje in zmožnost sproti doziramo! Veliko je mirnih kotičkov in počivališč! Tudi Pereza de Cuellarja smo pred leti vabili na naše mirno Pohorje: škoda, da se mu je tako mudilo!
Mislim, da se bomo morali vse pogosteje vračati k naravi: spoštovati naravne zakonitosti in sebe in spoznanja bolj upoštevati v medicini! Stara kitajska medicina ima marsikdaj prav: recimo, vrednost zdravilnih rastlin je preverjala armada generacij!
— In delo?
— Delo je najžlahtnejša in najtrajnejša kvaliteta življenja. Človeku odmerja status, ugled, smisel. In pomaga mu živeti. Življenju daje socialne, vrednostne in doživljajske razsežnosti. Je veselje in terja odgovornost. Prisila je suženjstvo. Vendar si vsega ni mogoče izbirati po lastni volji: del obveznosti pač moraš sprejeti tudi mimo lastne volje. V vsakem delu, takem ali drugačnem, pa je toliko neodkritega! Pohitim, da čimprej opravim tisto, kar moram (največkrat uradne stvari), da lahko delam tisto, kar me veseli — poklicno delo. Tu sem radoveden, tu preverjam, tu se navdušujem nad uspehi in doživljam sebe in spoznanja, kaj je dobro oz. slabo. Ne razumem nesrečnežev, ki tarnajo, da je delo križ! Zame je vse zanimivo, še posebej iskanje v ustvarjalnost in novost! Novo meje vedno prevzemalo in mi širilo obzorje. Vsak korak k novemu je korak v neznano, iskanje boljšega. Gradimo na preteklosti in dodajamo novo, prihodnost pa bo presodila, kaj smo naredili prav. Če sem nalogo sprejel, sem jo dolžan opraviti! In čimbolj kvalitetno, kajti ljudje računajo, da bom začeto pošteno dokončal. Morda je to odgovornost, tudi pred sabo. Pa zadovoljstvo. In veselje ob delu in uspehu! Človek tudi tako meri svojo svobodo in moč. Pomembna podstat je izkušnja. In rutina. Teplo me je, da sem moral vedno opravljati veliko različnih stvari. Tudi v stroki. Okoliščine niso omogočale, da bi se omejil, nasprotno, terjale so vsestranost. Taje za življenjska spoznanja nujna in potrebna, predstavlja pa oviro na poti v zenit. V naši bolnišnici smo se vedno trudili hoditi vštric z drugimi. Upoštevali smo nova spoznanja. Recimo: tako smo razvijali travmo. Pa kirurgijo. In druge oddelke iz službe. Pa celotno bolnišnico. Dosti časa mi je vzelo upravljanje in samoupravljanje. In številne seje in zasedanja. Včasih v prazno zapravljen čas! Zdaj je lažje, ker je ljudi več: veliko je team-skega dela! Vsi se trudimo za boljše! Tudi naši bolniki imajo pravico do najboljšega. Radi bi zmogli več in znali več! Povezujemo se s svetom, nabiramo izkušnje, jih po možnostih presajamo in skrbimo za pristne in razumevajoče odnose
Andrej Grošelj: »Uljana«, 1970, lesorez
med bolniki in delavci. Pa smo prepričani, da je to značilna poteza našega obraza! In trudil sem se dati ji življenjsko vrednost! Mislim, da smo uspeli in uspevamo!
— Življenje in smrt?
— Včasih je veljala filozofija, da moraš živeti tako življenje, da si boš pridobil vstopnico za v raj! Toda vemo, da je življenje eno samo in neponovljivo. In tudi filozofija se je bistveno spremenila: vse več je ljudi, ki le hlastajo za ugodjem, želijo živeti brez naporov, ničemur se nočejo in ne želijo odpovedati: da le jaz imam, da se to le meni ni zgodilo! To sili v brezduš-nost, odtujenost, nasilje. Premalo spoštujemo svoja življenja in življenja drugih, zdravje, ki ga včasih lahkomiselno zapravljamo, kot da izzivamo usodo, kot da^nas ne zadeva, kot da za nas ni smrti! Seveda, zdravnik je mnogokrat v dilemi, kaj in kako. Bori se, da tako rečem, do zadnjega diha za življenje, to mu nalaga poklicna dolžnosti Tudi v brezupnih primerih! Pa gledam in poslušam: v spopadih nesmiselno padajo zdravi in močni mladeniči, pred katerimi bi bila še dolga življenjska pot! Zato, ker se politiki ne morejo ali pa nočejo sporazumeti! Kakšna tragika! Pa tudi smrt smo razčlovečili, ji odvzeli prirodnost. Mar ni velika kvaliteta življenja dostojno umreti? Pospremiti sorodnika ali drugega človeka, ko se mu je življenje izteklo, omagalo telo, v toplem domačem okolju v smrt? S človeškim dostojanstvom! V bolnišnici pa med napravami osamljeno in samotno ugasne! Sredi stehnizirane-ga sveta. Kako se naj človeško poslovi? Vsak pozdrav in obisk domačih, ko si bolnik, je praznik, upanje, veselje, je otipljivi klic kipečega zdravja! To sem sam izkusil, ko sem bil na zdravljenju v tujini. Da, vsaka smrt je borba do zadnjega! Seveda je človeku težko, ko srečaš na smrtni postelji znanca, prijatelja, tovariša, sošolca iz osnovnošolskih ali srednješolskih klopi, z univerze, a mu ne moreš pomagati, natanko veš, kako teče ugašanje! Za vse moraš imeti dobro besedo, toplo, ohrabrujočo, besedo upanja in zaupanja, kajti ne enega in ne drugega ne smeš odvzeti, konec moraš postaviti v negotovo prihodnost, časovno negotovost, zakaj tudi to je upanje — nasilno bi bilo v takih trenutkih biti odkritosrčen, neodgovorno. Bolnikom ne lažem, ne povem pa jim vsega: včasih moram prav domiselno izbirati besede! Mnogokrat pa tudi narava postavi naša predvidevanja na glavo!
— In odnosi?
— Naši človeški odnosi, mislim, v javnem in zasebnem življenju so domala brez zaupanja, razumevanja, spoštovanja, nekako se plazimo po tleh in se obračamo jeguljasto. Brezobzirno smo individualizirani, vidimo le sebe. Je to stiska? Ne verjamemo več vase? Je v vseh kriznih časih tako? Razlogov za skrhano razumevanje je veliko: bogato delo za sociološke raziskave! Ob tem me ppsebej vznemirjajo nekatere reči! Najprej beseda! Ne mislim na jezikovni pomen. Gre za infiacijo! Beseda nič več ne pomeni — le papir! Zadušili se bomo v papirjih. Papir, štampiljka in podpis! Kaj pristna, klena, tehtna beseda! Beseda kot spoštovanje! Če stojimo za njo, se potrjujemo! Se bolj velja za javno besedo. Najbrž je tudi drugačna za strokovni krog. Vedno pa mora veljati! Za njo mora biti človečnost
in odgovornost! Predvsem pa javna beseda mora biti argumentirana, dobronamerna. In sam moraš verjeti, kar pripoveduješ, vsa osebnost mora zaživeti z argumentom.
Ni vedno lahko uskladiti svojih interesov s splošnimi: toda to je edina pot, da je mogoče razvoj premikati naprej. Zdaj smo navajeni samo kritizirati, dobre besede in ocene že skoraj ne poznamo ali pa se takim mislim celo posmehujemo! Vem, da razvoj ni brez konfliktov: toda le mirno tehtanje pripelje do treznih odločitev. Potem: večno in neomajno junaštvo je zmota! Genija, ki ima vse prav, ni: a pogum je dragocena lastnost! Nesmiselno izpostavljanje je neumnost: toda svoja stališča si vedno dolžan braniti, jih spoštovati in uresničevati!
Usklajevanje je potrebno, včasih je bolje sprejeti kompromis, ker se kmalu izkaže, da stvari tečejo v
pravo smer! Toda pri kompromisu je tudi meja: in to je prepričanje in znanje, ko tehtaš, kje popustiti, da drugod pridobiš! Korak nazaj, da bo mogoče napraviti dva naprej! Razmere niso naklonjene romantičnim junakom! Tisto o meji: včasih nekako pomaga tudi intuicija.
Ko pa je naloga zastavljena, odločitev sprejeta, cilj jasen, potem je treba vztrajati, čeprav je pot tudi ovinkasta! Pomembneje sodelovanje, podpora, soglasnost v teamu, skupna naravnanost: v takih primerih je mogoče še tako veliko nalogo uresničiti! Mislim, recimo, na zidavo otroškega oddelka, na izvedbo prireditev ob jubilejih Združenih narodov, organizacijo strokovnih srečanj itd.
— Pa kultura?
— Vedno sem bil blizu temu področju človekovega delovanja: nekaj je spodbudila domača vzgo-
ja, nekaj šola, nekaj okolje, nekaj življenjske izkušnje. Vedno so mi burili domišljijo gradovi, me zanimale cerkve, slike, kipi, navduševale knjige, vzbudila prijetno razpoloženje glasba. Vmes so prišli zastoji: tudi čudna filozofija, češ kar je staro, je preživelo, veljajo le visoki dimniki in navdušujoča gesla. Pa smo se počasi treznili! Zdaj spet iščemo klasične vrednote, vire in trajne korenine. Predvsem mladi bi danes vse rušili: to je brezglavo! V tem je veliko nestrpnosti, samovoljnosti, grobosti, neznanja — znanje sploh premalo cenimo — rekel bi, primitivnosti. Šola in dom bi morala storiti več, ko gre za oblikovanje ciljev in idealov. Kajti vsaka generacija — hoče ali ne — nadaljuje tam, kjer so nehali predniki. Čim višje je drevo, tem globlje morajo segati korenine! Tako preteklost sega v sedanjost in postaja prihodnost! Verjamem v izobrazbo, verjamem v kulturo! Za vse in vsakogar! Zato se še tudi zunaj poklica trudim, delam z veseljem in spoštovanjem, z ljubeznijo — za svojo potešitev in skupni ugled, napredek in uspeh. Rad imam Slovenj Gradec. Jezi me, da cestnih tabel, za katere sem namenil nagrado, še niso postavili! Da ljudje ne bi spraševali, kje je ta naš lepi dom! Rad imam prijatelje in ljudi, ki se trudijo za boljše življenje, napredek, rast kulture, za pristne odnose med ljudmi! Rad imam naravo:	morje, planine,
gozdni mir. Rad imam umetniške slike, starine, lepe kipe. Če le morem, rad preberem kako leposlovno knjigo. Zakaj kultura je neprecenljiva družbena dobrina. In take so tudi mir, varnost, spoštovanje, razumevanje — ideali Združenih narodov. Kultura mavrično razpreda doživetja in poglablja življenjsko radost, voljo, modrost. Nevsiljeno utira poti med ljudmi. Starejši vemo, kaj je vojna, na svoji koži smo jo v rani mladosti občutili. Gledali smo smrti v oči, videli, kako je človek do kraja razvrednoten. Prav tako pa smo spoznavali neponovljive vrednote in vzore tovarištva, poguma, spoznavali neskončno trpljenje — si danes mladi ljudje sploh lahko predstavijo, kako je, če izgubiš dom, če pred tvojimi očmi bijejo dragega človeka, očeta, mater, brata, če ti vojna uniči ves življenjski trud. Zato se aktivno trudim za rast kulture; prepričan sem namreč, da je to balzam, ki blaži strasti, utira pot k spoštovanju in razumevanju in človečnosti. In vsi smo se dolžni truditi za te cilje! Slovenj Gradec še ppsebej zaradi ugleda, ki si ga je v preteklih letih pridobil. Če z našimi prireditvami, o katerih glas sega daleč v svet, prispevamo kanček k tem ciljem, če smo prispevali korak na poti k boljšemu svetu in večji medsebojni naklonjenosti, razumevanju, spoznavanju in spoštovanju, opozorili, da smo preprosti delovni ljudje, ki si z vsakdanjim delom v tovarnah, šolah, bolnišnicah, delavnicah, pisarnah, na poljih in v gozdovih služimo kruh zase in za svoje družine, mladi in stari, povedali, kako nam je dragocen mir in kaj nam pomenita varnost in sodelovanje, in če je za katero zeleno mizo v diplomatski ali državniški ali drugi pisarni bila ta misel pritrjujoče sprejeta in (bo) prispevala k pozitivni odločitvi, potem ima naše početje smisel — prizadevati si za človečnost in razumevanje.
In trdno sem prepričan, da je tako!
Ivica Meško
Moj prvi »prvi april«
Tudi nocoj hitim iz sestrske garderobe in si kar spotoma popravljam uniformo. V mislih preklinjam avtobus in večno, sopihajočo bitko s časom.
Nenadoma mi korak čudno zamre in za hip ohromim pod težo omamnega vonja, ki puhti iz oddelka za intenzivno nego. Zareže se vame, kot se ostro zareže skalpel v drhtečo kožo. Čeprav je omamljena od narkotikov - drhti!
Drhti v bezupnem boju za nedotaknjenost, da ostane celota, kar je še maloprej bila. Večkrat sem občudovala ta, že v naprej odločeni boj drhteče beline in svetlikajoče rezine. Začutila sem neomajno moč drhtenja in premoč lepljivega, sladkobnega vonja po krvi, ki plazi po poražencu, najprej plašno po kapljicah, nato pa ga z odločnim curkom pogoltne.
— Vi ste pa novi tukaj! No, pa poglejva, kakšen bo vaš »prvi april« tu zgoraj?
Sežem v ponujeno roko, tako hladno in tujo, da me za hip spreleti srh po telesu. Zazrem se v mračno sivino njegovih oči. Kot list za listom odkrivam strani čudne žalosti, ki veje iz njih, otopelosti in kdovekdaj umrle iskrivosti. Kot otrok, ki ga frcnejo po prstih, ker je prijel v roke dragoceno vazo, zardim in se zdrznem. Pa spet obračam list za listom, hitreje, mrzlično iščem dalje. V neizrečenem pričakovanju brskam in kopljem po mračnem in kot curek ledene vode mrzlem breznu. Kje je kakšna špranja, ki bi prepustila v to brezno žarek svetlobe? In kje je čudežno omamno, od strasti in naslade bruhajoče brezno, ki je neusmiljeno pogoltnilo in kot neprebavljivi tujek izbruhnilo na površje marsikatero žensko upanje?
Prepustim se omamnemu ritmu in vonju, ki veje iz odtelka. Stopava od bolnika do bolnika in razpravljava o posegih, ki bodo sledili. Mračno tišino, skozi katero si zaman utira pot zvok aparatur, ne predre niti pritajeno vzdihovanje bolnice na koncu oddelka. Kot blisk pa vanjo odločno zareže ropot temperaturnih tabel, ki se nemarno spuščajo ob stranico postelje. Že sva na koncu oddelka. Ko pade še zadnja tabla, se mislim obrniti in oditi, pa me bolečina vzdihljaja, ki pri-haja iz. bledo porumenelih ust, kot magnet prikuje k tlom.
— Pridite!
Od temperaturne table, ki se je maloprej s truščom umirila, mi pogled zdrsi k bledim prstom na nogah, nato dalje po hladni belini rjuhe in se ustavi pri pomodrelih vekah. Začutim silno željo, da bi iztegnila roko in potegnila veko navzgor, da bi naredila prostor bolečini, ki me vleče za seboj in požira. Samo majhna kretnja bi bila
dovolj, da bi ta bolečina našla pot skozi porumenelo, od bolezni in smrti prepojeno telo. In potem bi si tisti žarek tam zunaj, pa čeprav ni omamno topel kot sončni žarek, utrl pot tudi sem. Prodrl bi skozi od življenja in bolezni usahlo veko in si vsaj za hip priboril prostor v hladnem in jeklenem objemu smrti. Veka pred menoj pa še naprej ostaja neizrekljivo kruta v svoji ne-gibnosti in teži.
Pridite!
Posvetim se delu. Končno si oddahnem. S pogledom zajamem iztegnjene noge in revijo, po kateri brezskrbno lista in nazadnje opazim še kotičke ust, ki se upogibajo pod težo smehljaja. Tudi sama poiščem stol in ga postavim nasproti njegovega. Prijeten občutek me premami in iztegnem noge.
Kotički njegovih ust za hip ob-mirujejo. Pohotna sivina se pričenja plaziti najprej počasi, otroško radovedno preko cokelj do gležnjev, nato pa v silovitem zamahu nemo zastane pod težo vprašujočega pogleda in izpuhti v zrak kot milni mehurček. Samo občutek iskrenosti in čistosti, le občutenje sladkobnega vonja življenja in smrti, pa neizmerna želja zadržati trnutek življenja čeprav le za hip je dovolj, da občutim, kako kotički mojih ust rastejo, se dvigujejo in posmehujejo njegovim, ki so že zdavnaj osnemeli.
Kot strela, ki potuje skozi sleherno vlakno mojega telesa in me z neustavljivo močjo vleče kvišku, me zbode pridirljivi pisk aparature, na katero je priklopljeno srce bolnice na koncu oddelka. Pisk pa kar potuje, odganja pohlepno sivino, odpihne utrujenost mišic in me postavi na noge. Odrinem stol, s kotičkom očesa opazim revijo, ki je zdrsnila na tla, stopim nanjo za tem piskom, ki vztrajno vpije, zavija in me vleče. Samo še korak in plaho otipam majhen gumb tam zgoraj. Odločno ga potisnem navzdol. Mrliškega hrupa ni več, zapustil je harmonijo sladkobnega vonja in se nakopičil v mojih ušesih.
Vpije, kriči, grozi ne odneha! Kot bi vse sile svojega življenja združila v ta trenutek, iščem in kopljem po s smrtjo prepojenem telesu. ki je kot gaza, namočena v alkohol, prepojeno s temačnim strupom. Srebrna aparatura pa se reži. posmehuje in pripravlja novi. morda zadnji ples smrti. Začutim svojo majhnost pred režečo pošastjo, za hip se zavem svoje ničevosti in minljivosti. Vsa učenost se ta trenutek spremeni v neznaten atom in išče špranjo, skozi katero bi do kraja izpuhtela. Potuje po prstih in izbira med katerima dvema bi ušla. Počutim se, kot bi stopala po morski plaži, bosa in čista, kot jutro, ki ga je spral dež in kot sončni žarek, ki se svetleče pozibava na
valovih — še zadnjič, kajti hrup življenja ga bo že naslednji trenutek pregnal v njegovem lesketajočem miru. Pustim morskim penam, da potujejo po poti, ki so jo izbrale — preko mojih bosih nog. Najprej se plaho dotaknejo vršičkov prstov, nato pa nagajivo pljusnejo dalje. Se ponovno vračajo, spet tipajo in me potegnejo v igro pen in šumenja. Čistost jutra, lesketanje in šumenje valovi tudi v meni. Oči se kot v velikem otroškem pričakovanju združijo z leskom sončnih kristalov na morski gladini. Sklonim se in iztegnem roko proti tej, kot z mahom obra-sli peščeni mehkobi in zajamem. Kot bi z enim zamahom objela lesket, šumenje, pene-nje, ritem valovanja in življenja. Razgreto peščeno gmoto prekrijem s prsti in stisnem. Močno, še močneje, da bi vpila vso njeno mehkobo in toploto. Neznana teža pa mi razklene prste in nemo opazujem drsenje peska. Zavem se svoje nemoči in še vedno strmim v iztegnjeno dlan. Morda je ta trenutek še vedno v moji roki, morda mi ga je uspelo ujeti — vsaj njegov neznaten del?!
— Zdravnika!
Začutim nešteto oči, ki se začudeno zapičijo vame, kot bi izgovorila nekaj prepovedanega.
Kaj pa norite! Tu je bilo samo vprašanje časa! Dežurni zdravnik je naročil, da ga za ta primer ne smemo motiti!
Moje oči mrzlično begajo po ležeči bolezenski gmoti pred menoj, se srdito zaletijo v režečo pošast in prebodejo usta za mojim hrbtom.
. . . Nekaj mora biti! ... Tako ne more biti!...
Čutim, kako v meni kipi bes nad težo veke pred menoj, nad režečo pošastjo, ki že zbira svoj orkester. Iščem neznatno rešilno bilko, ki bi mi pomagala za hip podaljšati, ujeti trenutek življenja in pregnati zadušljivi smrad smrti. Stisnem pesti. da jih je ena sama belina členkov in izdahnem:
NE! NE MOREM kar tako
stati!
Naslednji hip pohlepno zagrabim temepraturno tablo in se zmagoslavno ter hkrati proseče zazrem v sivino ob sebi:
Poglejte .. tu piše, kaj še lahko storiva!
Nisva še storila vsega, kar tu piše!
Mrzlično planem po edinem rešilnem spoznanju in nekje v daljavi zaslišim:
— Pa vam naj bo!
Ta trenutek mi je tako prekleto vseeno za svet tam zunaj, za režečo pošastjo. Obstaja samo TA trenutek. neskončno dolg in minljiv hkrati. V njem so vse moje mladostne sanje, upi in hrepenenja. Od njega je odvisen naslednji trenutek.
Plaho in z razprtimi očmi se zazrem v režečo pošast. Katera bo močneje udarila? Ti ali jaz?
Se mi je samo zazdelo, da se je umaknila za korak? Moje telo je kot napeta struna, ki čaka, kaj bo udarilo po njej.
Naslednji hip bi od zmagoslavja objela režečo pošast, ki jezno bolji vame, v neizmerni sreči bi zakričala in izkričala vso napetost iz sebe. Uživati ta trenutek čimdlje — rojstvo novega trenutka ali začetek konca prejšnjega?!
Nemo opazujem rahel utrip življenja. Koliko časa bo vzdržal? Bo postal močnejši ali slabotnejši? Za koliko časa sva ga podaljšala?
Pomladna noč se pričenja poslavljati. Le še malo in izpodrinil jo bo nov dan, svež in topel. Prinesel bo dih pomladi, upanja in hrepenenja, žalosti in izgubljenih sanj. Se malo, pa se bom tudi sama podala v pomladno jutro, ki prihaja.
Nazadnje stopim še k postelji ob steni. Lahen in prožen je moj korak in telo, ko se sklonim in primem roko bolnice. Tisti trenutek pa se izvije iz bledih ust sopihajoč vzdihljaj, hlastajoč za pomladnim zrakom in življenjem, ki se zunaj prebuja. Neznana sila me potegne na rob postelje. Roka, hladna in mlahava, se me vedno bolj oklepa. Vame se zazrejo široko razprte oči. Še zadnjič so premagale težo vek. Prebadajo me, kričijo, kot bi hotele vame izkričati radost in bridkost življenja, ki se počasi in vztrajno umika. Pridruži se jim nešteto drugih, temnih, divjih, podobnih vranjim. Kot netopirji se zaletavajo v bele stene, s krili ostro zamahnejo proti meni in nemo zastanejo. Pogled otopi, glava pa počasi in mirno drsi proti ramenu. Iz ust kot strupena kača prileze gosta in lepljiva kri. Kot bi telo izbruhnilo še zadnje znamenje življenja. Izvijem se mrtvemu oklepu rok in zravnam utrujeno telo. Že se mislim obrniti in oditi, ko trčim ob temačno sivino oči za seboj, ki se v skrivnostni iskrivosti ožijo in režijo. Kot režeča pošast, ki utrujena nemo počiva. Pridruži se jim komaj zadržani krohot, mrzel in tuj, da zadrhtim.
Se vam je posvetilo, zakaj sem takrat rekel: ... pa vam naj bo!? Ste pogledali na uro, ko je pričelo pešati srce bolnice? Preprost račun draga moja. Če bi bolnica umrla takrat, bi morala vsa dela okrog mrliča postoriti midva in to ravno sedaj, ko odhajava. Saj veste, dve uri po smrti mora preteči, da se ta dela lahko pričnejo. Tako pa sva skuhala lep »zajtrk« sestram, ki prihajajo. Pa še vam sem pripravil lep prvi »prvi april« tu zgoraj. Ni kaj, ta moja »prvoaprilska« je bila prekleto dobra!
Z očmi zajamem otopeli pogled in mu sledim. Le kaj je hotel še nazadnje ujeti in vsrkati vase?
Utrujenost izpuhti, nova, neznana sila jo izpodrine in me vleče VEN, na hodnik.
Sladkobno lepljivi vonj je izginil, klonil je pred dihom pomladi, ki se prebuja.
Nebo se v svoji sivini in teži počasi razpira in gradi špranje, skozi katere plašno kukajo sončni žarki.
Megla nad mestom se slovesno umika — vsemu novemu, ki prihaja. Tišino mračnega hodnika napolni glasen, pravkar rojeni in življenja lačen otroški jok, ki prihaja iz porodne sobe. Hlastajoče zajame zrak in globoko zadiha. Naj je vdih še tako boleč — poln je upanja in neizživetega hrepenenja.
Začetek novega življenja in novega dne.
Tone Turičnik
Krog temne samote
Razumeli boste, da sem prišla.
Ostala sem sama. Nikoli prej, najmanj, ko sem bila mlada in pri močeh, pa tudi pozneje, ko sem imela svoje, mi ni prišlo, da bo kdaj tako. Zdelo se mi je, da je celo lepo, da si sam svoj, odvisen le od sebe. Toda tako sem mislila, ko sem bila pri močeh: pa pridejo leta in križi in jim nisi kos, hudič prekleti. Saj veste: stari mi je umrl, otroci so šli, s sosedi se ne moremo. Nadloge so, nadloge, še bolj, če si bolan. Ne, ne, nobene miloščine, ne bojte se! Bom povedala.
Poglejte ta razbrazdani obraz: zaradi let ne bi smel biti tak, po vsem pa, kar sem doživela, bi moral biti še hujši — kot njiva, preorana z najtežjim plugom in pripravljena za seme. Sama sem vaga-
la. Pred sabo ne uideš: nimaš kaj skrivati, pa čemu tudi?
Tudi teh gubic ne, kaj gubic, gub, težkih vrvi: glejte, najprej so se zarezale in me udelale pri očeh, nenadoma sem jih ugledala, zamajale so me, se plazile povsod, spati nisem mogla, s kolom po glavi je bilo to, zaradi teh prekletih znamenj. Pa sem si dopovedovala, da je vse daleč, da bom vse živela in doživela, preden bo konec. Prazne sanje, lažni upi in svinčeni obupi! Težila sem v osišče, pa meje vrtelo po obrobju. Razumeli boste.
Potem so se druga za drugo, okoli ust in po čelu in tja v vrat, vidite, in po licih razlezle in razpredle, kot bi zemlja razpokala ob hudi suši. Od tistega mlečnega, rožnatega in napetega obrazka ni kaj prida ostalo: morda oči, le da so utru-
jene in oslabele. Vem, včasih so bliskale ogenj in marsikatero moško glavo, črnolaso ali sivolaso, so prežgale: ostalo je le malo pepela. Gledate zavaljeni život: žritje in starost to naredi. Kdaj je izginila gibčnost in vitkost, kdaj se je izgubila voljna svila gladke kože, kdaj so se razobesile vreče po trebuhu in bedrih! Človeka tako zaleze.
In si že v drugi polovici.
Štak.
Potem bolezen: slišite, kako me sili, kakor bi naganjal meh. Že stopnice, glejte, me dajejo. Naduha. Ta me bo spravila. Oni dan me je hotelo zalapniti, kot bi se utapljala. Hudičevo, kaj. Razumeli boste.
Dolgočasen je ta prostor: kako zdržite tu. Okno je res živa razglednica kot pozdrav s planin. Ja,
Metka Krašovec; Poletje na Karibih, 1986, sitotisk
Kozji hrbet in Uršlja. Kako sta po dežju napeta in blizu. Veste, davno je že.
Lezli smo gor, grizli kolena in vztrajali. Fant za mano, glasen, kar razganjalo ga je. Z veseljem sem ga poslušala:
— Kako postavo imaš! Kako ritko! Joške! Ej, bi te! Jezila sem se. Bil je še bolj razposajen, lovil me je, trepkal po bokih. Nerodno mi je bilo in vznemirljivo. Starši so postavili plotove, bila sem zaplan-kana. Kaj se ve, morda pa je bilo dobro. Veste, tisto noč je bilo prvič. Čudno te zmelje višina in tema in samota in razposajenih fantov nemirna bližina! Potem sem mislila, da je z mano narobe, pa na srečo ni bilo. Vsakič me je bilo strah. Vsem se je tako mudilo — hop globoko, malo miganja, pa je že konec. Vsi so enaki. Mislila sem, da bo mož drugačen: bil je okoli mene, da je bilo veselje, potem se je spremenil. S težko klado je udaril, zahropel, me stisnil in je bilo konec. Jaz pa sem ostajala brez vsega, ko je bilo vse najbolj napeto in občutljivo, ko me je kuhala vročica. Vse je mrgolelo v meni. Pa se je obrnil in zasmrčal. Včasih ga je še prijelo, pa je spet bilo tako. In se je kopičilo in raslo v hladnost in sovraštvo. Jokala sem, hotela iti. Pa nisem. Berem, da je zdaj vse drugače.
Potem so prišli otroci.
Garala sem in jih spravila k sebi.
Čez plot sem tudi poskusila: nič, le razočaranje. Vse me je dušilo, povsod sem segala v prazno. A danes slišim: koliko lepih besed, čeprav so lažne, in poljubov, čeprav so strupeni, in obljub, čeprav so goljufive — za kaj je bil človek vse prikrajšan! Tudi mati se mi je pozneje, ko sem doumela, zasmilila. Nikoli ni pripovedovala o tem. Pa je najbrž bilo podobno — raztegni in bum! Pa čakaš in čakaš, a ni, nikoli ni, čeprav je čisto blizu. Reva je bila. Za nas — otroke — ni imela lepih besed. Včasih, ko se je napila, se je raznežila. Trdo jo je držalo. Tudi oče je bil grob, pijača, kajpak. Prijaznih besed ni bilo med njima, molk in prepir, toplote nič. Bojda so ju posilili v jarem zaradi zemlje in računov, hudičeve barabe, fej! Ah, Judeževi groši! Mater sem nekoč slišala, ko je izdavila črno tožbo: — Poglejte, tam pod tistim hrastom so me lastni prodali! Boste razumeli.
Vi si sploh ne morete predstavljati, kako sem bila tudi zaljubljena: do ušes, kot se reče. To je bilo še prej. Noč in dan sem sanjala samo o njem, zmešal mi je glavo. Vse je norelo v meni, do bolečin, telo je zajel ogenj, pa volja biti z njim in ob njem. Koliko grenkih in lepih ur je bilo, fant ko smreka, ko sonce, kaj bi pravila, saj veste, pa je bil tudi zaljubljen. Potem pa, coprnica hudičeva, ga je spentljala, prijateljica, veste, pomislite! Dneve in noči sta se mečkala, ej, kakšno gruljenje! Črno se mi je kopičilo, napovedala sem vojsko: ne, ne boš ga imela. Podtalno vojsko. Nisem se sprla, precej lažnega prijateljstva je bilo, počasi sem sejala maščevanje, ga negovala in dišavila, pripravljala prepad: pa je začelo iti navzdol, se krhalo, naraščalo in gostilo. Razšla sta se! Ne, ni se vrnil. Živimo vsak v svojem kraju: ko se srečamo, se oguljeno pozdravimo, spregovorimo o vremenu in cenah, teh kurbah hudičevih, se medlo nasmehnemo, si mlahavo potisnemo roke in pohitimo naprej. Moralo je tako biti.
Razumeli boste.
Še eno zgodbico moram povedati: žuganje mi še zdaj ne da miru. Zaletela sem se vanj in ga potem hranila: najprej morda kar tako, potem pa zared. Bil je mogočen, da seje kar tresel, kikirikal po dvorišču,- plezal na oltar, pa mi je šlo na jetra. Igrice in igre in vojna! Padel boš in je! Pobirala sem blato in ga obmetavala, hudič, kako deluje. Pa ena laž, pa druga, ju sestaviš, je tretja. Še danes ne vem, zakaj. Morda sem sovražila, ker me ni opazil. Ne vem. Valovi niso dali miru ne podnevi ne ponoči. Pa se je prikradlo: njegovo mesto in plača! Kako ogabno! Sum deluje: kjer je dim, je ogenj! Termiti pa tudi podro goro! Slišite, ljudje: od kod težak avto, mogočno stanovanje, potovanja. Bil je poprečen poštenjak. Pa so začeli drugi, grdo so mlatili, napadli z vsemi topovi, ponižanji in podtikanji: pot na tron je bila kar pocvetličena. Pustil je in šel. Ah, oblast: kak užitek. Rada sem imela, da so se ljudje plazili. In tako radi se plazijo in imajo bič. Ko ga je preveč, pa je zgodovina krvava! Ko je odhajal, ne, roke mi ni dal, kako tudi, se je postavil na pol metra, še manj, otrdel v obraz, uperil oči kot strelice vame in tako jekleno hladno rekel, da me še danes strese:
— Lisica, tudi tebe bo žrlo do smrti!
Razumete!
Veste, šuntali so deda, otroke, znancev, prijateljev pa tako nisem imela. In ded se mi je nakrpotil:
— Baba, tiho! Tako se bo delalo, kot bom rekel!
Veste, reva, drugi so bili za njim. Nikoli ni bil kaj, vse so namenili meni, podreti me v blato! In braniti sem morala gnezdo! Pomislite, za njim so stikale: pa sem ga oko-motala in privezala k hiši! Potem je bil mir. In domači smo si bile zadosti. Nikogar nismo prosili, nikomur dolžni. Imeli smo nekaj. Cviliš in imaš! Nekaj, v deveti vasi si milijonar! Vsiljivci pa tako vedno silijo, nimajo mere: so muhe, ki sedajo na med ali na drek. Uženeš jih z napadom: kaj, le kaj ste zadnjič govorili. Tožila bom!
Zamešaš še otroke, pa malo povzdigneš glas:
— Ne vtikajte nosu v moje stvari!
In vžge! Zanesljiv vzorec. Ljudje se izogibajo, se obračajo stran, plotovi so močni in trdni. Ni skakanja čez, le ugibanje, kaj je na oni strani — na svojem si svoj gospodar!
In to je sončna samota: nihče ne sili vate, nihče ne nori in meri, nihče ne prosjači in ponuja!
Kak ljubi mir!
Ni treba ničesar z nikomer deliti!
Žalost in veselje drugih — deseta skrb!
Svoj tožnik si in sodnik!
Štak.
Razumeli boste.
S svakom sva se tudi udarila. Zaradi tašče. Najstarejši, pač cr-kljanček. Saj je dosti napravil zanjo. Hudič, bil je osa in žolč. Z drugimi je šlo hitro, ta je bil pa trd, zarukan bik. Nisva se mogli, pa kaj bi, druga drugi sva na milimetre merili last, nič pripravljeni odpuščati in zapuščati, bežati ali božati. Le vztrajati! Tudi, ko je zbolela. Nisem hotela, ko ni zmogla, go-drnjavsasta čveka! Po sobi se je širil smrad, napoved smrti, pa zmešani spomini iz dolgega življenja njenega. Pretrgana preteklost je postajala zožena sedanjost: gro-
zljivo, kako se rušiš! Potem je umrla. Pa je vsa bratovska in sorodni-ška ropotija nehala ropotati. Imeli smo mir. Tudi črno bluncanje na sodniji je šlo kmalu v pozabo. Plot je bil zdaj tak, da skozi ni nič več pihljalo! Nikomur nismo bili napoti, drugi ne nam. Otroci so rasli, midva pa sva se starala. Mislila sem, da bo večno tako.
Mislila sem, da smo srečni.
Pa seje začelo krhati in skrhalo.
Prehitro in grobo.
Razumeli boste.
Najprej je umrl on, otroci pa so šli lepo po vrsti od doma.
Tudi tisti, ki bi moral biti doma.
In zdaj sem sama!
To je mračna samota.
Glejte tisto globoko modrino! Kozji hrbet in Uršlja silita v nebo. Vse je šlo mimo, viharji in nesreče — ostajata. Kaj bi vedela povedati! Boj za vsakdanji kruh, srečo, ljubezen, senčne in sončne zgodbe. Tisočletja tako. Rodovi prihajajo in odhajajo! Odhajamo. Zdaj gremo za enim, zdaj za drugim. Še malo spomina, pa te ni več. Nekateri imajo srečo, da so kaj pametnega ali nespametnega storili, pa jim traja spomin dlje. Le kdo se me bo spominjal: še v grob me bodo glodali. Kako dolgo? Za vsakogar je ta čas le zdaj, a koliko zda-jev je že šlo mimo. Vse ima svojo zgodovino! Vem, kako neusmiljeno odhajam!
Razumete!
Ah, glejte, hiša je prazna: pozimi kuka povoščeno in prezeblo sonce skozi stara okna, saj so kar dovolj velika, poleti vro v štiblc cele reke svetlobe in vročine, zato tako presneto rade silijo muhe, mrhe mrhaste, v prostor, da jih moram loviti, stari muholovci so še najboljši, pipsi so strupeni, rade zatečejo oči. In ko tako teče svetloba in ko so žalostni in turobni dnevi, dež in sneg, ko drevesa težko držijo belo breme, ko leži v pokrajini mrzla in luha zimskost, slovesna maša, ki mi prinaša mir, da občutim veličino, glejte, mi poskoči spomin v mladost. v davne in lepe dni, letne in zimske — ko dninari-mo na njivi ali za pečjo, se spogledujemo s fanti in dogovarjamo, sankamo za hišo in se kepamo, ah, na Pohorje in Rahtel nismo hodili, tudi ne v tujino, daleč je bilo za misel in denar, eh, žalost, ki sem jo vedno odganjala, mi potiska pred oči nekaj, kar se mi zdi, smrklji smrkavi ogoljufani, moreče lepo in se izgublja in me spet vabi in jemlje moje in mene. Udari me, trdo, ko se kar naprej potrjuje, da je skoraj cel kos življenja za mano. A koliko mi še ostaja: kakšna slaba polovica mojih letnic je že na oni strani, le kdaj sem na vrsti, matilda moja!
V domači hiši še vse stoji tako, kot je bilo nekoč: le duha po trohnobi je več. Stari postelji sta še, taki, visoki, polni, s sprednjo višjo in zadnjo nižjo zaokroženo stranico, velika češnjeva miza, klopi, stoli, omara. Tam so shranjene še stare brče. Iz kleti udarja vlaga, na jespi voham mišji smrad. Tudi stara ura z rimskimi številkami je še tam, na steni iz hiše v štiblc: še jo navijem, potem pa z lenimi udarci ostarelo šteje. Bitje me straši: podnevi ga redko čujem, ponoči pa hrešči, kot bi oznanjalo smrt. Polnoč. Ena. Tri. Pet. Ko smo imeli mrliča, smo tisto uro ustavili, kazala je čas, ko je pokojni ugasnil. Ljudje so prišli kropit, pa so pogledali na uro in pokimali, pomolili roko in govorili o žalosti, sedli na hitro zbite klopi in kramljali. Nekateri so prišli, da
so se ga nažokali. Stare navade. Pa mislim: to uro sem še dočakala. Bom naslednjo? Jutro? Koliko juter? Tednov? Let? Zaspim. Se zbudim in se mi spet posmehuje: toliko jih je manj. Ah, minevanje, odhajanje: čisto sem že otročja. Včasih me zanese. Glejte, smrti me je strah!
Razumete!
Kadar v uri strašljivo škrtne, grozeče in vreščeče, kot bi zakričal hripavi vran, me je strah. Ne vem, česa me strah, strah meje. Potulim se, tenko poslušam, zadržujem dih, slina se mi nabira, z glasnim goltljajem jo spravim v požiralnik, drugače bi me zadušila, zdi se mi, glejte, da povsod nekdo zalezuje, prisluškuje, zdaj zdaj bo planilo name, čakam, a je vse mrtvo, naveličano, ura niti hitreje niti počasneje ne tiktaka, odmerjeno, enakomerno. Pa se strah posuši. Tedaj neodložljivo zberem misel, da bom podnevi ogovorila prvega, ki ga bom srečala, sosedo, ki že nisva rekli a več ko dvajset let. Novica, gromska strela, bo usekala med ljudi: govorita! Pa pride dan, pa jo srečam, vidim, da ona žveči besedo in jaz jo žvečim, pa se misel in pogum skišeta, obrneva se proč in greva mimo. Hudičeva božja stra-hopetnica! Spet bo črna noč. A čas trdobučno teče. Teče. In življenje moje.
Razumete.
Spomini: nenapovedano se prikradejo, zvečer, ponoči, zjutraj, ko skuham kofetek. Včasih, ko je velik dan, drugič, ko veter raja divje z meglami čez dolino. Solze me posilijo. Nikoli prej nisem jokala, no, tam v mladosti že! Zdaj pa mi pride samo od sebe. Kot živ stoji pred mano, slišim glas:
Zdaj mi pa ni več pomoči! Boš že kako!
Glejte, deset let bo, kar ga ni. Saj je bilo marsikaj, pa navada je železna srajca. Vse bolj se odmika, nekako bliže je. Pa pomisel: kako si minljiv, drobnih črvov odlična hrana! Fej! Glejte, pa slavja, ko so se ženili. Ko so prihajali na obisk, nehvaležni otroci! Saj imajo svoje tegobe! Ko so še bili v gnezdu! Pa so jih zmešale mrhe, kurbe hudičeve! Potem: ko smo se udarili pri denarju. Vem, vem, preveč škrpi-časta sem bila. Tudi to je pomagalo cefrati dom in domačijo.
In še nekaj se mi razrašča v živo grozo: pri tašči sem videla. Ruši se v brezno, pada, razpada, svet se manjša, zožuje zdrava pamet. Tega me je strah. Vsa mladost je prigr-mela nadnjo: nesreča, splav, neulovljive blodnje. Podzavest. Igra? Kar naprej hoče tja domov, kjer je bila njena mladost. Samo ta zahtevek, čedalje silnejši, morda nagonski. Tam hoče umreti. Samo domov! Kolikokrat na dan! Kdo bi vedel. In ko poskusi, uvidi, da ni moči. Popusti! Kakšna sila je to? Kakšen vir in kakšna moč? Strah me je: se bodo tudi pri meni razrasli ti prepadi in črna brezna? Kako te mučijo do bolečin? Veš, da padaš? Veš, da ti gre za nohte? In ostale so tiste zadnje besede:
Domov, tja domov hočem!
Pošasti mi hodijo v sanje in spanje. Režijo se in pačijo, pa ne morem bežati. Včasih se štulijo po sobi, slišim štorkljaste korake, zgrnejo se nadme in vagajo, če sem mrtva. Pa kriknem in se prebudim, mokrota se plazi po telesu. Začutim trohnobo. Vidim krsto. Votlo pada prst nanjo, na mojo zadnjo lastnino. Glejte, kaj se mi je sanjalo: kako hodim za svojim pogrebom. Pogreb pride na pokopališče.
tu, v Starem trgu, pa sta dve jami. Katera je moja? Ne morejo se domeniti, jaz pa ne morem govoriti. Pa me odložijo v prvo. Stikajo glave in tekajo. In vzdignejo me in me pretovorijo v drugo. Zgodi se, kot me je poniževal brat:
— Ljudje bodo na tvojem pogrebu poskrbeli za salve smeha, ploskali bodo, ko se te bodo znebili. In najmanj trikrat bodo vzdignili trugo iz groba, da se bodo prepričali, da si res za zmeraj odšla!
In potem si hočem, vem, globoko vtisniti v spomin, kje sem pokopana, da ne bi pozabila, kje moram postaviti spomenik. Le kaj to pomeni? Sranje? Bližino smrti? In vse tako mirno in zbrano mislim in doživljam, kot da ne bi šlo zame.
Razumete.
Včasih je, kot da bi dajalo znamenja. Minute in ure iz napetih pripovedi dedov in bic so tako natančne: tisti trenutek so umirali sorodniki, bližnji in daljni, in zlovešče opomnje so bile zanesljive, slutnje žalosti, da se je zgodilo. Bo tudi zame oznanjeno na tak način? In komu?
In oni dan meje nagovarjalo, da bi šla na rojstni dom. Klicali so me mladostni spomini. Nisem mogla.
Hudo je tisto suho škrtanje, hujše nočne more, a najhujši je — molk: po dneve ne spregovorim z nikomer, le včasih s kurami in mačko. Ubogljivo poslušajo, me začudeno in dolgo gledajo, morda kaj zaslepijo, a glasu ni, človeškega glasu. Davno je že: v mladih letih smo kar naprej govorili, grizljali, občudovali, obrekovali, sanjali. Vem, prevečkrat sem ometala z jezikom, pa se je obrnilo proti. Pozneje smo bili redkobesedni! A zdaj: nepopustljiv in vsiljiv prijatelj je molk. Tišina. Temna samota. Tišina zjutraj, dopoldne, popoldne, zvečer. Včasih se prestrašim glasov svojih: zlomljeni so in nič kaj moji. Tudi zdaj se zdim sebi drugačna: čujem besedo, kot je tekla nekoč. Pa tudi glas je drugačen. In vi ste mladi in me poslušate! Nekdo, ki me posluša! Glejte, vsega tega sem malo doumela v prejšnjih letih. Je zdaj dokončno prepozno?
Pride trenutek, ko si govorim, da se sploh začutim, da sem.
Godrnjam.
Tožim.
Sodim.
In tišine se vse bolj bojim.
Všeč mi je tale slika Uršlje. Ženska? Spočetje, rast? Novo življenje. Staro mora oditi. So, veste, te barve v naravi: ni izmišljeno, trajajo malo časa, nekaj sekund, pol minute. Dolina je temna, mrak se
onostranstvo. V šoli sem to slišala. Potem izgine vse. Imela bi tako sliko: doma po stenah visijo le božje podobe, kdove kdaj so prišle v hišo. Stare morajo biti, umazane so. Nikoli me to ni zanimalo: glejte, zdaj pa mi odpirajo režo, pripovedujejo. Včasih sem mislila, zaruka-na terba, da je to drek, pisarji in slikarji so zmešani, pač delajo nekaj, da živijo. Sem se zdaj pootro-čila? Postajam drugačna? Kaj sem vse zamudila?! Ah!
Razumete.
Ne, ne bom prosila.
Nikoli nisem nikogar ničesar prosila!
Povedala pa bom. Vi bojda veste take reči. Stanovat bi koga vzela. Morda pa bo. Hiša je velika. Pa daleč tudi ni!
Razumeli boste.
Stak.
spušča, ob gon pa zakipi mavrica Ste jo kdaj videli? Kot bi gledal ’
Franc Pečnik
Oporoka
Denar in kremplje
kol je v navadi, hudič dobi.
Rahitične kosti zapuščam svojemu zvestemu psu.
Kakšno veselje ga je gledati, že ko s telečjimi dela hrsk, hrsk!
Tako ostane v družini
njegov žalostni pogled, ki me spominja
na očeta nad sinom obupanega.
Iz lobanje široke naj se žalni zbor napoji.
Jetra in ledvice, če so še za kaj, naj kak poštar dobi, za rezervo.
Svoje zobe
zapuščam Džingiskanu, strašne škrbine, ki z njimi požene v beg ves zemeljski raj!
Srce, če se mu ljubi,
naj s stojnice dekletom mežika,...
Dušo in podobne reči
dajem svojim davnim
prednikom, ki so se ravnokar
spustili z drevesa:
naj zlezejo nazaj tja gor
in nikoli več ne zapuste
tega nebeškega kora!
A iz kože vrečo sešijte,
jo s številkami za srečelov
napolnite! In vse
bo spet tako kot doslej:
pred vsakim se bom tresel, a glej!
brez strahu.
Muham in črvom pa nič!
Zmeraj se posmehujejo, ko jim omenim večno življenje.
Tožba iskrenega samoupra vi ja vca
Breze osvetljujejo praznični dan, na belem oblaku Bog v nedeljski obleki (počasi pripluje).
Ta vražji upornik! Skriti
sovražnik ljudstva, saj sploh ne spoštuje
četrte izmene, večnega delavnika!
Ne boš se več izmazal z nejasnimi obljubami, da se poboljšaš, ne s prijaznim smehljajem. Zbudili smo se!
Zbudili ljudstvo in zdaj preverja, od kod sumljivemu tipu, kakršen si, vse to bogastvo, od kod ti svet in še vesolje povrhu, ko si pa delal samo šest dni!
In ta razsipnost! Vprašam te:
Kaj ne velja varčevanje za vse?
Čemu potem toliko izbruhov življenja, toliko različnih rož, namesto da bi bile naše kašče zmeraj polne!
In toliko ptic! In toliko različnih ljudi! In toliko majhnih smrti, ko bi bila dovolj ena sama velika!
Čemu toliko vsega in le moja steklenica prazna?
Če si postaja
zelo velika, avtobusna ali železniška, si zmeraj poln ljudi, ki vrvijo skozte.
V tvoji čakalnici se igrajo otroci, ponoči te pobruhajo pijanci, in kljub temu, da te varujejo miličniki, prav malo spiš.
Če si postaja — in kaj si drugega, ko gre vse mimo in le včasih na tvojih tirih obleži kak ponesrečenec — si najbolj žalosten na svetu, ker ne moreš nikamor odpotovati. In vendar si si samo enkrat zaželel — ah, tedaj, ko še nisi bil tako mogočna, tako popljuvana zgradba — sesti na vlak in se malo popeljati na izlet.
Kako prepoznaš pravega obešenca
Pravega obešenca težko prepoznaš. Hodi po svetu kakor vsak drug, jezik mu ne visi iz ust, razen če liže sladoled ali kaj drugega. Le nekateri med njimi te gledajo z izbuljenimi očmi, večina jih naglo umakne pogled. Izogibajo se tramov in kljuk, drevesa se jim umikajo s poti. . . Vendar pa vsi kdaj pa kdaj kakor v molitvi dvignejo roke, da si zrahljajo zanko luči.
Milica Žarkovič; poljub. 1985, suha igla

Darja Kniplič
Peter Rezman
Milena Cigler
Sedim tukaj
Nula
Opoldanski sliki
Sedim tukaj s prižganim televizorjem in cigareto, s strgano nogavico in v mislih s sinovoma, katerih mati ima v kleti miši.
Vrtijo ljubezenski Jilm, ki bo imel heppy end, meni pa luknja v peti zeva, njeni sinovi se bodo nesrečno zaljubili in njene miši se bodo preselile v našo klet k našim mišim.
Nakar je sosed dobil v klet podgano, njegovi ženi je potem šlo slabše kakor meni. Ampak ni mi bilo žal!
Ravno tisto nič je Toni vedel,
da Milena ni dobila rož zastonj,
tudi jaz ne, ampak mojih ni nihče pogledal.
V kleti pa se je začel boj —
miš je hotela premagati podgano!
Slava osvoboditelju
Bil je zanimiv ko je prišel ampak odrezala sem mu dušo Potem je postal žival in meni je uspelo zadušiti pokvarjenost človeka v njem
Jaz ne vem
Poznala sem moškega
ki je imel kompleks
zaradi pleše
potem so s prijatelji
tuhtali in tuhtali
in prišli do spoznanja
da sploh ni problem v pleši
temveč da so se mu povesile oči
potem se je končno vnesel
a ne za dolgo
sedaj ima kompleks
da ima prenizke oči
Andrej Grošelj: Ptica, hrast 60 cm, 1986
Jaz sem pozitivna nula.
Stojim ob cesti, mimo vozijo tovornjaki in velika, lepa,
osebna vozila.
Vgražirana.
tapicirana.
Čestitamo in pozdravljamo.
Izkopanine
Auuuuuuuuuuuuuuuuu!
Au — je reke!
Aleksander kralj.
Če so že vsi, zakaj še ne bi jaz ?
In je zbral vse južne Slovane pod eno marelo.
K prvim je hodil jest, k drugim je hodit pit, k tretjim je hodil svoj srček hladit.
Prvi mu jesti da, drugi mu daje pit, tretji v Zasipu je v kamenje zabit.
I.
V	rokah je držal kos rženega kruha,
v velikih, zgaranih rokah.
Kapo s šiitom je imel potegnjeno
navzdol
in
v mirnem aprilskem dopoldnevu, ko je sonce obsijalo domačijo,
je pavjemu paru drobil kruh.
//.
Kmečka izba.
V	kotu miza.
In za mizo starka.
Vsa drobna in zgarana reže kruh.
Naslonjena na steno opazujem njene kretnje.
Poglejte skozi okno, pravi,
ta konj že skoraj nima več kaj jesti.
Tišina.
Žvečenje kruha in brenčanje muh.
Oh. kaj bo z mano, mi naenkrat reče, vsak čas se podrt bo hlev.
Vladimir Verdnik
Popoldan in igra in smrt in popoldan
Svetloba se odlomi, odskoči čez sipino, trči v zidovja. Naredi se dan, da vse bliska, se blešči, je belo. Slika je zelo resnična, nenavadna, čeprav se nekaj maje, to je od zraka, je zelo napet, od vlage, kar naprej se dviga, tišči od barje. Vse segreto se vrtinči, hladno pada in se kar v nedogled ponavlja, z natančnostjo in trmo.
Vodovje, ki vse to povzroča, je dokaj kalno in še drgeta. Pesek vse požira, tudi strah, a je bolj miren, je ravno v tistem kotu, da valovanje ne pritiska vanj in ne pada čez. Vse to se barva z algami, močvirja jih je polna, z gričevjem naokoli, nekaj tudi z nebom, ki je strašno modro in zelo globoko.
Taja stoji tam zunaj, roki ima uviti in zadaj sklenjeni. Svetloba meče njeno senco čez previs. Pri tem je nič ne lomi. Jaz pritiskam čelo na stekla paviljona in jo gledam v hrbet. Zelo je lepa, s široko zadnjico, ves sem napet, krhko jo razlomim ood seboj, ko trepeta, se primika in je vsa vlažna, ženska, dokler se slika ne razblini, postane pikčasta in je umaknjena, zbledela, a jo še vedno mislim, teptam nazaj.
Lasje so kratki, rahlo temni in zelo uporni. Nemara jih premika veter, nosi njihov vonj k meni, seveda, le do stekla.
Molim, nič ne vem, kaj molim, molim kar tako. Mislim, da je dobro, če se moli, srce mi bije, mislim, da ni dobro, ker utripa trdo.
Taja je nemirna. Pri tem jaz nimam kaj. Zdi se mi, da je napeta od strahu. Strah je že nekaj časa, dolgo v kotlini. Meša se z govoricami, te pa spet čeme čez dan potuhnjeno in skrito, ponoči vstajajo, predirajo zidove, vstopajo v sanje brez premora, težko, včasih togo.
Seveda je vprašanje, od kod vse to. To, o smrti, o nekakšni bledi dekli, ki je zdaj naenkrat ni, se pravi, da nihče več ne umira, niti ne umre.
Osebno mislim, da se je čas ustavil, nemara sanjam, a je vse preveč resnično, z jasno sliko kot iz ogledala, ki ne zamenja niti leve z desnim, niti desne z levim. Odbija tudi barve, čeprav so vse otožno sive in so zavite z drugimi še zmeraj temne, z nič življenja, z malo skrite volje, nekaj lažne, z brez konca dolgimi odbleski.
Umaknem se v naslonjač in di-
ham. Nosnici razmikam na široko, vonjam zrak, zelo je topel, posušen, nekje propada trava in plane skozi zid, brez prave volje, a pronicljivo polni prostor, premaga vonj, ki sili iz kozarca, kjer je vino, težko črno vino, ki ga pijem s cigareto v ustih, dokler se nam ne vključi televizor in se začne oddaja. Poročevalec govori, da se je začelo. Povsod nekakšne orgije, nasilje, vse seveda brez posledic, nihče ni mrtev, smrti vendar ni. Baje je vse več prostovoljcev, poizkusnih kuncev, z napeto željo, ne biti breztelesna senca, ki jo premika že najmanjši dih, umreti, umreti po presoji, vsaj z drobcem upanja na smrt, smrt za trenutek. V nekoga so spustili tok, milijone voltov, prav nič se ni zgodilo, ni umrl, kasneje je odstopil, jasno, saj je vse brez smisla, ubiti se in ne biti mrtev, kakšna godlja, in me zajame srd. Treskam s steklenkami, nalašč tako, da se ničesar ne razbije, črepinje žvenketajo, na preprogi se izgublja zvok, takoj je mir in je tišina.
Grem spet k steklu in vidim, da se slika trese; Taja je na drugi strani, z njo je neki moški in si jo jemlje, kar tako, od zadaj in, o moj bog, vzdihujeta, polzi po njej, drobne prsi so napete in skozi bluzo, do kraja je odprta, padajo dojke, rdeče bradavice, po njih se zliva vino, ki sem ga pravkar pil.
Ves v silni jezi zdrvim iz paviljona, zdaj boš videla, usekam, da se tul odlomi, v rokah s steklenico se zaženem čez previs, v pesti čutim steklo, dlan mi krvavi, prav nič ne mislim, zakoljem ju oba, nemara bo uspelo. Razum se brani čustvom, vse je brez smisla, roka šine skozi in se zarije v prst in v travo.
Malo tulim, oba se mi začudita, njega ne poznam, kjer so oči, ima velike luknje, bolščijo vame brez strahu in jeze. Potem privzdignem roki, dlan pokrije zrkla, nekaj mi je laže, menda sploh nič ni res, seveda ni, skozi tiste roke vidim, spoznam, da se vendarle dogaja. Taja je še zmeraj mokra in se malo trese.
Razum je spet močnejši in pozabim . . .
Sedem na previs, nogi mogotata dol, tako po turško spet prekrižam roki in padem vznak, hote, brez skrite misli.
Na drugi strani bevska pes. Strmi sem čez in čez previs ne more, laja silovito, se zaganja, čez čas
zacvili in se nekam vleče, skrit v visoki travi preži in čaka, v duhu vidim, kako je ves napet, s krvavimi čekani, z zakrito veko čez oko, prepričan, da bo kaj ubil, vseeno kaj, moj bog, kako je to brez smisla.
Ce prav pomislim, sploh ne vem, kdaj se je začela mora, čemu, kakšen je njen smisel, ujet v navidez jalavo početje, a vendar, v dogodkih mora biti nek nemir, nekak skriti smisel, ki je utajil logičnost in zveze in zdaj počne norosti, s silovito igro nadigrava vse, razum, telo in dušo.
Še vedno vržen vznak gledam v nebo, prekrito s ptiči, kljuvajo se med seboj, vrešče, z vršanjem kril se meša zvok pomladi, to je spet od vetra, ki razlamlja veje, in vidim seme, ki preprosto pada.
Taja mi potipa čelo, z nežno roko, ker se ne ganem, gre naprej, čudim se korakom, ki se umikajo, ne dajo nič glasu ob teži. Taja gre in spet jo gledam v hrbet, kako ukrivlja mišice, kolena rahlo upogiba, zadovoljna je in potešena, molče pogoltnem težko slino, ki se nabira v ustih in v žrelu, se vlažna meša s prahom in še čim in je še vendar vedno slina.
Potem, ko je na drugi strani, se obrne in mi tiho reče:
»Mislim, da si res neumen, čisto nor, ovedi se, odrasti, počni, kar te je volja. Zaradi mene si lahko pripelješ žensko, dve, še več, zdaj je to moderno in ne, da se človek kisa ob preprostem spolnem aktu. Sem mu pač dala, kaj potem, ubiti me za to ne moreš, navsezadnje je zdaj ugotovljeno, najbolje se je vzdrževati, spolnost je pač preživela, če komu dam, mu dam iz čistega užitka, če hočem, tudi tebi, dovolj si me izrabljal in stara sem natanko dvajset let, če slišiš, dvajset, polnoletna ...«
In še je govorila. Ves čas sem gledal v nebo, pač, ker je bilo najbolj pri roki, z največ govorice, z najbolj modro barvo, najbolj varljivo, ob robovih nekaj temno, morda bo še vihar, nevihta, psa ni bilo več videti nikjer.
Popoldne je potem res deževalo. Prišel je sosed, že nekaj časa je živel na vrtu pod šotorom, je rekel, da ga zebe in naj mu dam odejo in naj utišam radio, ker ga glasba moti.
Vse to sem storil, želim imeti mir, vsakdo ima svoj mir, menda ga tudi jaz lahko imam. Nevihta se je razbesnela, čakal sem, da dež
preneha, drevesa v parku so se krivila v nemogočem ritmu, glasba je utišano drdrala. Prišla sta dva študenta z neko žensko. Taja jim je stregla kavo. Z menoj sploh niso govorili. Kadil sem, bolelo me je vse telo, posebno glava, a sem molčal, bil sem dostojanstven, bil sem nem.
Študent, ki je imel lase čez čelo, je rekel Taji:
»Za vaju je najbolje, če se pridružita skupini, dobila bosta vsaj številko, to je v tem stanju prednost. Recimo, da te kdo napade, posiljuje, dolžnost skupine je, da ti pomaga. Pravna pomoč je danes nuja, pri nas imata vso oskrbo in vsako jutro kavo.«
S palcem je brkljal po svojem kosu in kdaj pa kdaj potegnil dim iz pipe, grozno mi je šla na živce, soba je bila v dimu in monotonem ritmu teh besed.
Taja je odprla levo veko, obrvi ima zelo visoko, ustnice našoblje-ne, obarvane s temno šminko, so se ukrivile v zapeljivo šobo, pri tem sem videl nekaj zob, res čisto belih, bolj belih kakor njena koža, kadar je z mano čisto gola, trepetaje zvita v čar svojega trikota. Vedel sem, da ga osvaja. Študent seje zalepil v njene noge. Bil sem ob kaminu, vem, da je kolena razmaknila, rožnato mednožje, temne dlake, študent si je obrisal potno čelo in očala.
Priznam, naskrivaj sem se zabaval. Vsa teorija se mu je podrla, skupina, ha, skupina; smrtno resno sem kadil cigaro in gledal dež in steklo, rože na polici, ki so pod nalivom trepetale.
Potem je rekla Taja:
»Mislim, da je ponudba zanimiva, vendar, roko je stegnila vame, on ne bo hotel, moj mož je trma. Gre tudi za skupinski seks?«
»Da.«
To je rekla ženska, dokaj prostodušno, doumel sem, da gre za hordo in nisem več vzdržal.
Poskočim, z rokami, krčevito so napete, zagrabim mizo in jo treščim mednje. Spet isti začudeni pogledi, skomigajo z rameni, ravnodušno in malo s posmehom.
Potem smo spet sedeli.
V tistem dimu nisem rekel več nobene, glavo imam polno zanimivih misli, predvsem o smrti, to je seveda najbolj aktualno. Kaj, če kljub vsemu ne sanjam, kaj če res ni več smrti. Absurd, intelektualna fraza, vsak počne, kar ga je volja, je, se opija, vlači ženske, politika razpada, je brez smisla, groziti je norost, delati orožje — farsa, sploh delati, edini cilj, da ne znoriš, v tem primeru seveda ni več mogoče govoriti o državi, niti o družbi, vendar je interes, tak, skupen, iskati smrt, za vsako ceno, najti dosti hrane je sploh nepotrebno, saj žreš jo itak le še iz užitka, piješ iz strasti in iz nagona kav-saš ženske.
Vendar, nesmiselno je razglabljati o tem, nikjer ni rezultata, mar ni potem najbolj sprejemljivo narediti to, kar počenja Taja, kar predlagata študenta, kar prikimava ženska.
Čemu sploh tisti tisočletni boj, boj proti smrti.
Tako je minil ves popoldan, trenutek, ko smo razglabljali o smrti in, nazadnje, ko je še študent prikimal, ko je pred mojimi očmi povaljal Tajo, ko sem sam otipal tisto žensko, ko so na televizorju prenašali poizkušanje z atomsko, ko je do kraja vse razpadlo, ponorelo, sem z zadnjim kančkom zdravega razuma vendarle spoznal, da se da živeti le pod pretnjo smrti.
Andreja Martinc
Marijan Mauko
Čebelica
Velike oii zro vame.
Usta so izginila v lobanjo.
Roke so rahlo razprte.
teh se naslanja na stranico postelje. Mrtva čebelica.
Darilo
za rojstni dan.
Zahod
Zašlo si,
sonce minljive sreče, le bolečina v srcu je spomin
na toploto zlatih žarkov. In spomini se vračajo kar naprej.
Idila
Snežinke, padajte, padajte, morda boste ohladile
srca mojega ogenj in utopile
bolest pozabljene sreče. Ah, padajte . . .
Resničnost
Kdo sem, ki kopnijo sanje mi
v cvetu mladih dni? Kdo,
ki ga stiska življenje? Ah, ni več sanj, vse je
gola resničnost.
Vrnitev
Vračam se
v prostore domačnosti: znani obrazi, ljubi pogledi!
Potem se zavem: to je le spomin!
Jutro
Poglej.
kako lep je svet!
Neštete pajkove mreže v jutranji rosi!
Svetloba in blesk!
Strmim.
In sonce žuga.
Veje
Listje
odpada na zemljo, gole veje
pozdravljajo hlad. Tesno mi je.
Misli
svinčeno hitijo naprej in padajo.
Besede
se izgubljajo v pozabo. Le gole veje.
In osamljen vranji krik.
Andrej Grošelj; ženska figura, les, 1985
Vidim ga vidim
Jaz ne vidim knapa, kol je bronasti »king kong«
v Črni, vidim ga.
vidim
kot mladega fanta — visokoraslega kot smreka za jambor, polnega ognja.
Kot stara suha bukovina, ki vsak »šiht« zgori do kraja in vsak delovni dan na novo vstaja.
Vidim
ga. kako se vsak delovni dan do golega sleče in se v umazano obleče.
Vidim
ga, vidim, ko si težko svetilko pripaše, težko
čelado na glavo povezne
in se v škornje blatne pogrezne.
Vidim
ga, kako drvi v temo, gorje njemu, vidim
ga, kako se plazi po kolenih, pa ni na kolenih. Vidim
ga, vidim, kako so ga iz jame poslali, ko so mu zdravje pobrali.
Vidim ga, vidim.
Nisem pijan
in lahko hodim.
Plota naj se drži tisti, ki sam hoditi ne more.
Kadar pesmice pišem,
priznam,
se opotekam,
toda vem,
kam grem
in kaj hočem.
Res, nisem maneken in se ne menim za pravila igre; kadar vstanem, se zapodim, če je še taka sila, do cilja.
Sklepi
V sklepih sem prebral, da nisem več to, kar sem.
Nekdo mi ga je spustil po ovinkih.
Nekoga bi moral po nosu pošteno obrisati.
Pa me je knokavtiral samoupravno.
Z lepim, čistim udarcem me je položil.
In sedaj ležim udobno, malo se mi moti.
Franc Pečnik
Zgodba o lepi Nuši, njeni mamici in glinasti glavi
Priznam, marsikomu se lepa Nuša ne bi zdela tako lepa, da bi bilo treba posebej opevati njene čare, njen vijoličast ali zelen klobuček, čeveljčke iz krokodiljega ali — vrag vedi — kakšnega usnja, zimski košušček ali letni plašček, fine rokavice, kakor da so iz človeške kože, ali torbico, ki jo je znala nositi kot prava velemestna dama ... Ampak lepota vendar ni odvisna samo od teh stvari! Tudi ne samo od obraza, od nasmeha ali otožnega pogleda! Ne, lepota, vsaj Nušina, vas je pretresla čisto drugače. Ko ste jo videli od daleč, ste pomislili: »Od kod se je le vzela ... saj je na svetu taka kot gospa Pokrovska ...« Gospa Po-krovska je bila grofica, ki je skupaj z možem, nekakšnim polkovnikom ali podpolkovnikom pred štiridesetimi ali petdesetimi leti pribežala iz Rusije .. . Ampak gospe Pokrov-ske že zdavnaj ni bilo več, kakor tudi ne njenega belega psa, s katerim je po moževi smrti vsak dan hodila na sprehod . . . Sicer pa čar utelešenih spominov ni trajal dolgo. Ne, to ni bil duh stare imenitne gospe, bila je živa in popolnoma naravna Nuša Bobovec, ki seje še za žive ljudi komaj menila, kaj šele, da bi se pečala z nekakšnimi duhovi starih grofic... Ko je obstala na peronu, si po potrebi popravila klobuček ali torbico, ki je ni nosila čez ramo, kot je bilo v modi, temveč čez roko, se je zazrla nekam predse, a ne v tla, temveč kakor da v svojo lastno podobo v zrcalu, in tako obmirovala . .. Tako so jo imeli ljudje priložnost videvati dan za dnem, ko se je okoli pol četrte vračala iz službe, naredila na postaji dva ali tri, domala zmeraj iste gibe, in potem stopila v vlak, zmeraj zadnja, ko ni bilo več nevarnosti, da bi jo kdo grobo odrinil ali se je tudi samo majčkeno dotaknil . . . Ponavadi je potem vendarle našla svoj prostor prazen, sedež pri oknu, kamor se je stisnila (in mogoče ta trenutek spet spominjala na grofico, med njenim begom), dvignila oči do določene višine, sklenila roke v naročju in obmirovala, da niti tega ni bilo mogoče več z gotovostjo reči, ali sliši drdranje vlaka ali ne ... Sicer seje pa peljala komaj dve postaji daleč in je ta čas, če je bilo treba, tudi stala zunaj na hodniku — a spet v tisti nepristopni drži kot prej na postaji.
Enkrat samkrat se ji je zgodilo, da je tako negibno sedeč na svojem prostoru ob oknu zadremala, a tudi to le za pet minut, zakaj že kmalu zatem, ko je med enakomernim zibanjem potonila v sen, se ji je zazdelo, da čuti nekakšno zoprno, vročo in smrdljivo sapo blizu svojega obraza, zazdelo se ji je, da čuti bližino nekih grobih rok, ki se bojo zdaj zdaj dotaknile njenih kolen in se ji začele plaziti pod krilo .. . Le en sam bežen hip je še odlašala, na meji med snom in budnostjo, kakor da čaka na dokaz, ko bi se je dotaknile bodisi ustnice, neke moške ustnice, in ji skušale ukrasti poljub, bodisi roke, ki bi jo hotele nesramno razgaliti, potem pa se ji je obraz domala histerično skremžil, oči široko odprle, usta so se že pripravila na
krik ... ko je zadnji trenutek opazila, da sploh ni nikogar ne ob njej ne nasproti nje in se ji le s sedeža na drugi strani nekako čudno smehlja starejši gospod . . . Naglo je vstala, si z jezno kretnjo poravnala krilo in izstopila eno postajo pred domom. Starejši gospod, ki je začudeno gledal za njo, jo je zdaj še bolj kot prvi trenutek, ko ga je videla, spominjal na očeta.
Potem seji nikoli več ni zgodilo, da bi v vlaku zaspala, pa naj je bila od papirjev, od aktov, ki jih je prebirala in premetavala in zlagala v uradu, še tako utrujena —- pa tudi uglajenega moškega srednjih let, v lepi sivi obleki in blagih, skoraj kakor da odpuščanje prosečih oči, ni videla nikoli več.
Vlak stoji na njeni postaji komaj minuto, kvečjemu dve, kadar je malo več potnikov — a običajno izstopi sama, kakor tudi zjutraj sama čaka . . . razen ob kakem cerkvenem prazniku, ko kmetje z bližnjih hribov v večjem številu romajo v mesto ... Ko vlak izginja za hribom, takoj, ko prevozi stari kamniti most, stopa ona na brv, in ko je slišati njegovo piskanje pred predorom, prime za kljuko in odpre vrata v ograji okoli domače hiše .. . morda se le kdaj zgodi, da vlak pozabi zapiskati.
A tudi potem je vse, kakor mora biti: rjavskasto črn volčjak Zefir, pametna in redoljubna žival, ji priteče naproti, trikrat pomaha z repom, zacvili (včasih tudi zabevska, vendar potihem), potem pa sledi njenim stopinjam in vsako posebej ovoha ... Zdaj stopa Nuša še počasneje, še za spoznanje bolj dostojanstveno, ne meneč se za to, da je nihče ne gleda, morda le mamica, od tam, kjer se kdaj zazdi, da se je rahlo premaknila zavesa . .. Pred vrati mogočne enonadstropne hiše, katere častitljivo starost izdajajo samo debeli zidovi in mogoče še vtis trdne bahavosti, kakršno so si lahko bogati ljudje privoščili pred tričetrt stoletja, medtem ko je sicer videti tako na zunaj kot na znotraj skoraj popolnoma nova — pred vrati iz hrastovega lesa, debelimi domala deset centimetrov, Nuša obstane, pogleda psa in reče:
»Zefir, odpri!«
In pes se postavi na zadnje noge, poskusi kljuko in potem, če se vrata ne vdajo, stegne levo taco in pritisne na zvonec ... Pozvoni samo enkrat, in pri tem je videti, kakor da mu gre rahlo na smeh ... A ko je od znotraj slišati korake, se naglo spusti na tla, stopi za Nušo in komaj opazno mahlja z repom. Mamica Vera s težkim grajskim ključem odklene vrata. A preden odpne še verigo, vpraša: »Nuša, si ti?« — Čeprav že vidi del njenega obraza, njeno orokavičeno roko, hoče slišati še njen glas.
»Jaz, mami,« odvrne Nuša in njen glas ni nikoli slišati užaljen, nikoli niti za trohico nestrpen, kaj šele, da bi ji prišlo na misel in bi rekla: »Saj vendar vidiš!« ali kaj podobnega. Naj se ji je tedaj, ko ji je bilo petnajst ali šestnajst let, zdelo še tako neumno, da se mamica nenehno nečesa boji, si še pri belem dnevu komaj upa iz hiše, jo je zdaj, ko se je bližala tridesetim
in jo je tudi samo od časa do časa zgrabil na videz nerazumljiv strah, čedalje bolj razumela.
V predsobi je mračno. Le majhno zamreženo okno pod stropom, kot v kakšnem zaporu, pripušča malo svetlobe od zunaj — ravno prav, da čez dan ni treba prižigati luči, a da hkrati kakšne nepoklicane oči ne morejo kaj prida razločiti... Sicer sta se pa obe, tako Nuša kot še prej njena mamica, naučili hoditi po temi kot slepici.
Ko si sezuje čeveljce (včasih pa tudi škorenjce, in to traja za trenutek ali dva delj), si natakne rdeče ali modre copatke, kar zna narediti tako samogibno, pa vendar natančno, da se lahko medtem z resnim, skoraj nikoli zasanjanim obrazom, ogleduje v zrcalu . . . Mati stoji pri vratih v sprejemnico in jo nepremično opazuje. Kdor je ne pozna, bi rekel, da je njen pogled hladen in strog, a kdor jo pozna, bi vedel, da je to pogled ženske, ki si z dobro prikritim navdušenjem ogleduje dragocen nakit... Vendar si mamica Nuše nikoli ne pritisne na prsi, tudi v prejšnjih časih, ko je bila Nuša še deklica, se to ni nikoli zgodilo. Dokler je le šlo, je ta svoj živi nakit zapirala v stekleno omarico (kajpak iz neprebojnega stekla) in se ga le kdaj pa kdaj narahlo dotaknila s prsti. Nekoč ji je sicer prišlo na misel — zakaj mamica Vera nikakor ni bila neumna, pa čeprav je bila le hči oderuškega trgovca, ki ni vedel za nič drugega kot za senco, ki jo je v dolžini sto in sto metrov ob cesti delal njegov les, in preproste kmečke ženice, ki je vse dni preživela v molitvi za dušo svojega moža — prišlo ji je torej na misel, da tega ne počnemo s priljudnimi psi ali mačkami, temveč s kakšno divjo zverjo ali kačo, katere ugriza se bojimo ... To je bilo tedaj, ko je spoznala, da je že zadnji čas, da pove deklici, kakšna zver »pijanec, razvratnež in sifili-tik« je bil njen oče ... Tedaj je bilo Nuši dvanajst let, in čeprav je že prej nekaj slišala o človeški pošasti, ki je nekoč premotila njeno mamico, v njej še ni bilo zadosti sovraštva, da bi lahko v vsej globini dojela strahoto pokvarjenega sveta. Pri dvanajstih, ko jo je mati zalotila, kako si ogleduje svoje rastoče prsi, pa je bil ravno pravi čas za to. (Odslej si je Nuša ogledovala samo še obraz, ga primerjala z materinim, ali bo že kmalu tako dostojanstven, tako vzvišeno, prezirljivo trd in nepristopen kot njen.)
Samo nekaj jo je še kdaj pa kdaj zbegalo; mamici je, naj je računala kakor koli, moralo biti tedaj, ko je njo rodila, nepolnih šestnajst let, in zdaj, ko se je sama bližala temu obdobju svojega življenja, jo je navdajal čedalje hujši nemir, celo sanjala je . . . o nekem moškem, strašnem morilcu, ki ga ima pribitega na steni v svoji sobi in ga kljub materinim opozorilom neke noči reši, ko ne more več poslušati njegovih obupnih prošenj...
Vendar je usoda očitno bedela nad njo. V času, ko je doma že marsikatero noč prejokala zaradi Borisovih oči ali Tonetovih besed, izgovorjenih v šepetu, ali tudi za-
radi dotika kakšnega odraslega moškega, ki ji je znal v hipu nekako omrtvičiti telo, da se je začela vsa tresti, v tem času ji je usoda pripeljala na pot uglajenega moža pri petintridesetih, moža, ki ga sama ni poznala, ki se ga ni spominjala, čeprav ga je morala nekoč že videti, a se ga je zdaj vendarle spomnila, spomnila po materinem pripovedovanju, po trepetu, ki je ubogi mamici zajel vse telo, kadar je govorila o njem ... Še preden je zdaj spregovoril, je Nuša vedela, da je to njen oče Ivan Bobovec ... znani odvetnik, ki je menda pomagal mnogim, včasih tudi povsem nesebično, a ni mogel pomagati sebi, da bi si izboril pravico do svojega otroka . . .
Če bi jo bil tedaj prijel za roko, jo brez besed stisnil na svoje prsi, naredil karkoli, pa čeprav bi jo to v prvem trenutku še huje odbilo, bi mu bila nemara pozneje vse oprostila, celo za mater, kolikor bi bilo v njeni moči, tako pa, ko jo je samo dolgo in nepremično gledal, šepetal kakor iz uma, da naj mu oprosti, a da naj vendar posluša, kaj ji ima še povedati o njihovem nesrečnem življenju — tako ni dosegel drugega, kakor da so se njene ustnice prezirljivo skremžile, ko je trdo rekla:
»No, res me zanima, kaj mi imaš povedati takega, da še ne vem.«
In on, ne meneč se za ljudi okoli njiju, je zajokal, se je skušal boječe dotakniti. . . »Kakor pijanec, res kakor pijanec,« jo je prešinilo. Nikoli ni bila tako podobna mamici Veri kot ta trenutek, ko mu je odtegnila roko in še trše kot prej rekla:
»Mamica mi je povedala vse o tebi... Res se mi zdi čudno, da si še upaš ...«
»Mamica?« je rekel trpeče — ali pa morebiti zavistno. »Mamica... Kaj ti je povedala mamica?«
Nuša je molčala. Hotela je vstati, ljudje v restavraciji so se že ozirali proti njuni mizi . . . Kakor kadar se udarimo na bolno mesto, je pomislila. In potem pridejo še krvosesi. Obsedela je in se začela za-zirati skozi okno, ob katerem sta sedela, pa čeprav zunaj ni videla drugega kot pusto betonsko ploščad in pa strehe hiš. Zdaj je šele prav zasovražila moža nasproti sebe. Ne toliko zaradi tistega, kar je bil naredil mamici, ne zaradi tiste davne, dasi še zmeraj prisotne sramote, temveč zato, ker je bil zdaj videti tako izgubljen, ker niti ni zmogel pošteno in vzravnano sedeti na stolu, temveč se je nekako čudno zvijal — kakor črv, ki ga prerežeš. Da, kakor črv. In je naredila, česar sprva ni nameravala, brezobzirno mu je vrgla v obraz:
»Okužil si jo!«
Zdrznil se je, jo presenečeno pogledal. Kako dobro se zna pretvarjati, je pomislila.
»Kaj sem? Okužil? Koga sem okužil?«
Kakšno minuto sta se molče merila z očmi. On se je vzravnal, nič več ni proseče stegoval rok proti njej. Ta trenutek je bil videti skoraj lep. Ta trenutek je začutila, da je zares — njen oče. Nekaj je zadrhtelo v njej, neka že davno natr-
gana struna ... ali glas, čedalje ra-zločnejši glas bobna iz goščave, kjer je mislila, da ni več nobenega živega bitja, vsaj človeškega ne ... Morala je povesiti pogled ... če je hotela . . . ' »Mamica! Mamica! Mamica!« je kričala v sebi. Tako vpijemo kdaj v sanjah, kadar se znajdemo na strašnem kraju, popolnoma sami na pustem otoku ali v neprehodnem gozdu sredi noči — in nemara je s to lažno preizkušnjo za vse življenje opravljeno: ko spoznamo svpjo strahopetnost, se v budnosti izogibamo vseh pustih otokov in neprehodnih gozdov. »Mamica, mamica,« je hlipala v sebi, »ne bom te izdala! Ne bom, pa naj mi govori karkoli, naj me tudi skuša premotiti s tem, ko mi kaže, kako sem mu podobna!« Vendar bi jo lahko pomirilo, če bi se mogla pogledati vsaj v kakšnem temnem izložbenem oknu: še vedno je bila bolj podobna mamici kot pa očetu.
On je prvi spregovoril; ustnice pod brčicami so mu drhtele, pravzaprav je šlo za tisto zoprno živčno trzanje, ki ga z ničemer ne moremo ustaviti. Gledal je mimo nje, nekam v kot; tudi roke so mu drgetale. Kakor da njegovo nemirno telo samo priznava krivdo.
»Zdaj vem, na kaj misliš,« je rekel tiho, s pretrganim glasom. »Spominjam se ... In kdaj ti je pravila o tem?«
»Kdaj? Je to sploh kaj važno?«
»Ni,« je odvrnil. Glas mu je zamiral na ustnicah, ki so še vedno zoprno trzale.
»Ko mi je bilo dvanajst let,« je rekla. Videla je, da se je še huje zdrznil, še bolj prebledel. Zdaj ji je bilo, da bi ga dotolkla, da bi zamahnila po njem, kakor živali v svojem tropu ubijejo bolno žival, kakor ljudje v svojem srcu ubijejo drugačnega od sebe, bilo ji je, da bi zakričala in bi odmevalo po vsej dvorani: »Zdaj veš, kaj si naredil!«
»In se nisi nikoli vprašala ... ali je res? ... Nikoli .. .«
Spet se je sklonil nad mizo, kakor da bi sicer lahko vsak trenutek zdrsnil s stola, če se ne bi nečesa oprijel ... »Zdaj umira od svoje strašne bolezni,« jo je prešinilo. Odmaknila se je nazaj na stolu in ga zgroženo opazovala.
»Ali mogoče ni?« je vprašala in glas ji je nehote zazvenel bolj prizanesljivo. Začutila je nekaj kakor usmiljenje — čeprav le za hip ali dva . . . »Ali mogoče ni res, da si imel tisto strašno bolezen? Sifilis.«
»Ne,« je odvrnil in jo čudno jasno pogledal, da je bil ta trenutek spet čisto drugačen kot prej. Kakor da bi bila v besedi, ki je bila slednjič jasno izgovorjena, neka čudna moč ... »Ne. In ti sama veš, da ni bilo res.« S kakšno gotovostjo je rekel to! Da se je morala zdaj ona zdrzniti in mogoče prvikrat v življenju zdvomiti ...
»Hočeš reči ... da mi je mamica lagala?«
»Ne vem. Vendar se lahko vsaj glede sifilisa prepričaš ... saj o takih boleznih obstajajo kartoteke . ..«
To je bilo tisti dan vse. Nekam se ji je mudilo, vsaj rekla je tako. A mogoče je bilo tudi res. Ne, niti na misel ji ni prišlo, da bi se šla prepričat glede očetove bolezni ... morala je spet čimprej videti mamico Vero, govoriti z njo, slišati njen odločni, zmeraj odločni glas ... in mogoče po ovinkih kaj zvedeti... Ko se je poslovila od očeta, mu je celo dovolila, da jo je
prijel za roko. Njegova je bila potna in hladna — vendar čudno nežna, skoraj preveč. Potem se je divje odmaknila, ko jo je hotel še poljubiti.
»Nuša!« Tako govorijo umirajoči.
»No kaj?«
»Samo en dan! Samo še en dan — zame! Pojdiva .. .jutri... v hribe ...«
Obljubila je, čeprav nerada. Vendar se je bala, da ne bi spet zajokal. Mamice ni nikoli videla jokati. »Prav,« je rekla. In ko se ji je zazdelo, da je postala že preveč popustljiva, je trdo dodala: »Ampak če naju boš potem za zmeraj pustil pri miru!«
Naslednje jutro ga je čakala na postaji v Pleveljah. Pripeljal seje z vlakom ob osmih, in čeprav je imel za seboj tri ure vožnje in mogoče tudi ponoči ni nič spal, je bil videti nenavadno svež, domala mladeniški. Izdajali so ga le prehitro osiveli lasje, ki so mu kdaj pa kdaj zdrsnili na čelo ... Bil je v popolni planinski opravi, v pumparicah, gojzerjih, ki so morali biti stari skoraj toliko kot Nuša. In je takoj zaslutila, da imajo nekakšno zvezo z njo . ..
Vsaj pozneje se ji je zdelo, da je že tedaj vedela, da se je spomnila, pa čeprav tisto že ni mogel več biti njen spomin . . . Kakor je nemara resnica, da se vedeževalec »spomni«, kje je ta in ta človek, ko dobi v roke kakšen njegov predmet, mogoče pismo ali glavnik — pa čeprav ga ni še nikoli videl, namreč človeka, niti slišal o njem . . . Tako se je spomnila Nuša teh gojzeric, ki jih v resnici ni bila nikoli videla, tako seje spomnila starega, na več mestih pokrpanega nahrbtnika, ki je v zvezi z njim prvi hip pomislila, da bi si mož, ki ni reven, vendar lahko kupil drugega, novega . . . Tako je tudi zaslutila v tem nahrbtniku, ki ga je oče prekladal in nosil s posebno, že kar čudaško pozornostjo, domala z ljubeznijo, kakor da bi imel opraviti z živim, ljubim mu človekom, nekaj posebnega, nekaj skrivnostnega, mogoče nekaj, s čimer ji bo skušal pridobiti njeno naklonjenost... In bila bi nevredna hči mamice Vere, če si ne bi še tisti trenutek v srcu pripravila zadosti veliko zalogo poroga. Samo tako mu je potem lahko brez pomišljanja sledila, ko se je pognal v hrib in se je včasih zdelo, da je povsem pozabil nanjo . . . tedaj, ko je imel sam občutek, da hodi z njenimi nogami, se oprijemlje dreves z njenimi rokami, diha z njenimi pljuči . . .
Tako sta dolgo hodila molče, le kdaj pa kdaj se je oče za hip ozrl nanjo — kakor da še vedno ne more verjeti, da gre ob njem, ali kakor da bi se bal, da se bo zdaj zdaj obrnila in stekla nazaj in se bo tudi pot pred njim tedaj izkazala za privid ... Včasih ji je pokazal kakšno drevo, drevesa so bila njegova ljubezen, že dolga leta je domala znanstveno raziskoval njihovo življenje, pokazal ji je kakšen posebej lep bor, vedel je tudi njegovo latinsko ime, pa to, kje najraje raste, kako se razmnožuje ... in rastejo potem njegovi otroci ponavadi v njegovem okrilju, v njegovem varstvu, in ga, ko jih gleda, ni več strah dneva, ko bo sam bodisi sprhnel bodisi padel pod sekiro in žago . . .
»Ampak,« je pripomnila Nuša zadihano in domala igrivo, »zato pa tudi sam ostaja vselej na istem mestu. Ne bega po svetu ... ne išče nekakšne slave . ..«
Ustavil se je in se sunkovito obrnil k njej. Na njegovih zadihanih licih so se kazale nezdrave rdeče lise, čelo je imel mrliško bledo.
»Takšnega me je vzljubila tvoja mamica Vera ... Še preden si ti prišla na svet... me je trikrat zapustila in se trikrat vrnila k meni. Tedaj, ko sem se ji že povsem odpovedal, si našel v mestu drugo žensko, bila je pravzaprav še dekle, študentka prava, tedaj, vidiš, ko je bila ta punca že mesec in pol z menoj noseča, se je lepega dne prikazala tvoja mamica . . . Najprej mi je pisala, češ da čuti, kako je ostalo med nama še veliko nedorečenega ... To je bilo nazadnje, ko sva prišla skupaj, preden si se ti rodila ... Ne veš, kako je mlademu moškemu, če mu dekle, ki jo je že prej ljubil, reče, da hoče imeti z njim otroka ... Tako sem zapustil študentko — ki ji seveda ni preostalo drugega, kot da je splavila — in se vrnil k Veri, da bi znova obudila najino gimnazijsko ljubezen ... In tako si se ti kljub vsemu rodila v najinih srečnih trenutkih ... ko smo živeli v majhnem podstrešnem stanovanju, ena sama soba, iz katere sva naredila spalnico in kuhinjo . . . Mamica je bila tedaj še učiteljica .. . upornica, najprej proti svojim bogatim staršem, proti očetu, ki mu je kljub vsem zaplembam uspelo obdržati dobršen del predvojnega bogastva ... pa tudi proti družbi . . . Zakaj po njenem je šlo vse veliko prepočasi ... Jezilo jo je, če je srečevala na ulici nezadovoljne, vase zaprte obraze. Kakor je njena mati molila za svojega moža, tako je ona dan za dnem bodisi v šoli bodisi na sestankih, ki se jih je udeleževala z resničnim prepričanjem, izgovarjala svoje zarotitve, udrihala, če je bilo treba, tudi po svojem očetu, celo po materi, ki ji je delala sramoto, ko je vsak dan stala v cerkvi . . . Mogoče se je tudi k meni vračala samo zato, ker je bila mati nasprotna najini zvezi, češ da sem lahkoživec, ki bo še bolj spridil njeno nesrečno hčer, kakor jo je že ubadanje s politiko ...«
»Ampak tedaj je bilo vendarle nekaj na tem?« je tiho vprašala Nuša. »Si bil . . . lahkoživec?«
Sonce, ki je bilo že precej visoko, ju je grelo v hrbet, ko sta šla počasi čez travnik pod Jurčkovim vrhom. Kdaj pa kdaj jima je pogled splaval nazaj v dolino. Kako hitro se je mogoče dvigniti nad dim in prah in hrup iz tovarne, ki prodira do sem le še kot mrmranje vklenjene, site zveri, kako hitro je mogoče oditi, zapustiti vse — in vsaj nekaj ur ni treba misliti na vračanje, pa čeprav se bo naposled le treba vrniti.
Oče ni odgovoril, samo prikimal je. Čez čas, ko sta spet prišla do gozda, pa je vendarle rekel: »Takšna je bila tedaj moja misel: tisto, za kar ne veš, tudi ne boli. Res je, imel sem druga dekleta in žene . . . zlasti mlade žene, poročene mogoče dve leti, ki so že doživele svoje prvo razočaranje in jih niti otrok ni mogel potolažiti, jim pregnati strahu, da bo odslej pa vse do konca življenja teklo po istem tiru, zlasti take so kar same iskale mojo družbo . . . mogoče tudi zato, ker sem bil tedaj že znan odvetnik .. . in pa še bolj zato, ker sem vzbujal vtis, da vem, kaj hočem doseči v življenju ... In to je bilo tudi res ...«
Dvoje je občutila Nuša v tistih trenutkih, ko se je začela pot znova vzpenjati in je postajal gozd vse temnejši, ko je bilo vse manj razve-
janih borov z njihovo bujno domišljijo in vse več smrek, ostrih in togih kot stolpi cerkva: privlačnost, skoraj občudovanje, in pa — gnus. Za trenutek pa celo strah, ker se je s tem v resnici popolnoma neznanim moškim znašla sama v gozdu ... »Saj sem vendar njegova hči!« je pomislila in je vsa zatrepetala in ni vedela, ali je v resnici vesela ali žalostna zaradi tega. Če bi si zdaj zaželela, da bi naslonila glavo na njegove prsi, bi bilo to še zaradi pogrešane očetovske ljubezni ali pa . . . Ni si upala pomisliti. Kar bi bilo pri treh letih še povsem normalno, ko bi kot hči bolj ljubila očeta kot mater, in sicer ne zato, ker je oče, temveč ker je drugega spola, to bi bilo zdaj, ko ji je bilo šestnajst let, že nedopustno in ostudno. Tako se je začela drobiti njena mlada duša, še bolj, kot je bila razdrobljena doslej od materinega sovraštva in strupa, ki ju je ta spretno po kapljah besed in namigov pretakala vanjo ...
»Mamica, mamica, mamica,« je šepetala in se skušala otresti uroka in more pri belem dnevu, skušala se je ustaviti, zabrusiti očetu nekaj žaljivega, se tako otresti njegovega čara . . . Vendar je s tolikšno silovitostjo rinil naprej, njegovo razmeroma drobno telo je bilo videti nabito z neko tujo močjo, z močjo zemlje, dreves, sinjih krp neba med njimi ... ali kakor da je on sam tisti, ki daje vsem tem stvarem življenje.
Tedaj pač še ni vedela — in tudi če bi ji povedal, bi ne verjela — da so to zadnji dnevi njegovega življenja in da mu prav vednost o neozdravljivi bolezni, namreč raku, ne sifilisu, daje ta skrivnostni čar, to moč, kakor da je že majčkeno na oni strani in je zanjo nekakšen vodič skozi svet mrtvih . . .
»Ko sem se nekega dne vrnil s službene poti, sem našel ključavnico najinega podstrešnega stanovanja zamenjano, in ne samo to, še celo ključavnico na poštni skrinjici ... Po dveh dneh, ko sem kakor iz uma begal okoli in iskal priložnost, da pridem vsaj do tebe, da te vsaj od daleč vidim — zakaj vedeti moraš, da sem te ljubil bolj kot vse užitke, ki sem si jih tedaj lahko privoščil — po dveh dneh mi je dala Vera sporočiti, da je slednjič za vselej konec med nama, da je spoznala, kak ničvrednež sem . . . in jaz sem vedel, da je to mamičina fanatičnost, njeno hrepenenje po čistosti, s katero uboga ženička ni nič opravila pri svojem možu, starem Krajcarju, večnem pravdaču, vedel sem, da se proti temu ne bom mogel več bojevati, zakaj, kar je bilo pri Verini materi, tvoji babici, še mogoče nekako pretresti, se izmotati iz njenih mrež, če ne z drugim, pa s tem, da si ji v obraz rekel: »Ne sodite, da ne boste sojeni!« — to, glej, je bilo pri Veri, tvoji mamici, že povsem zacementirano, in to z glavo navzdol ... zakaj sodba je bila zdaj v njenih, v njihovih rokah . . . Tedaj sem zvedel, da je o meni celo govorila na sestankih, me navajala kot primer . . . kot primer tistega, kar je treba čimprej iztrebiti. Jasno je, da je imela potem toliko moči, da mi je skoraj zmeraj preprečila, da bi bil prišel do tebe, da bi bil s teboj vsaj dvakrat na mesec, kar je bila sicer moja pravica ... No, pa mi je kljub temu nekajkrat uspelo ... čeprav se ti tistih najinih srečanj bržčas komaj še spominjaš ali pa ti jih je mamica pozneje sprala iz glave ...«
Prišla sta na vrh hriba. Jasa sredi gozda, daleč naokoli nobene kmetije, niti poštenega kolovoza ne. Le nebo za spoznanje bliže, za spoznanje bolj čisto, z belimi mrežastimi oblaki, ki so se počasi pomikali proti vzhodu. Pod bukvijo prav na vrhu stara klop, kdove od kdaj, oče je vedel zanjo, kakor po umih je, nenadoma na smrt utrujen, stopil k njej in sedel .. . Bilo je videti, da ga niti drevesa ne zanimajo več ali kakor da se je doslej ubadal z njimi samo zato, da je pozabil na svojo izgubljeno hčer. . . Nuša je potegnila iz krušnjaka skrbno pripravljeno malico, se za hip zdrznila, kakor da je iz torbe skočila mamica in se ustopila pred njo, potem pa vendarle zagrizla in dovolila tej preprosti potrebi, ki ji pravimo lakota, da je opravila z neprijetnimi mislimi, z vprašanji, s podobami, z neuklonljivo mamico in z begajočim očetom . . .
Tedaj je začel tudi oče počasi, previdno ali kakor v sanjah odvezovati svoj stari, pokrpani nahrbtnik in obrednost njegovih kretenj je prisilila Nušo, da je za nekaj trenutkov pozabila na vse drugo, celo prenehala žvečiti, nekakšna tesnoba ji je napolnila srce . . . sedla je na štor nasproti in kot uročena gledala, ko je oče potegnil iz nahrbtnika precej velik zavitek, v katerem bi še vedno lahko bila malica, a je vendarle vedela, da je nekaj drugega, nekaj strašnega, še bolj begajočega od vse dosedanje pripovedi ...
En sam trenutek, ko bi se še lahko odtrgala od tal, zbežala, se nemara celo, če bi bil tu kakšen prepad, vrgla vanj . . . potem se je začela tista reč kakor sama od sebe odvijati, oče je počasi vstal, bilo je kazno, da ne vidi ničesar več okoli sebe, ničesar razen tega zavitka, obdanega s tremi plastmi papirja .. . potem je pokleknil pred klop, in ko je odvil zadnji omot, se je pokazala človeška glava . . . Nuša je kriknila, zaječala, si skušala zakriti oči, a vse to ni nič pomagalo, tudi če je mižala, jo je drobna dekliška glava iz gline gledala, jo spravljala ob pamet, ko je v njej prepoznala samo sebe izpred kdove koliko let. . . Čutila je, kako ji solze silijo v oči, mamica, mamica, a mamica je bila predaleč, čutila je krč v prsih in grlu, medtem ko ni mogla odtrgati oči od očeta, ki je zamaknjeno klečal pred glinasto glavico in je mogoče že popolnoma pozabil na prisotnost žive Nuše .. . Previdno, kakor nikoli noben pogan ni ravnal s svojim malikom, seje dotaknil glave na klopi, ji šel kakor slepec s prsti po obrazu, ji popravil kodraste lase, jo potem objel z obema rokama, se ji počasi približal z zaprtimi očmi in trzajočimi ustnicami. Kot dotik z žarečim ogljem je čutila tedaj Nuša na svojem obrazu dotik njegovih prstov, njegove sape, ustnic ... Ni vedela, da joka, a kako bi tudi mogla vedeti, ko je solze niso hladile, niso blažile bolečine, temveč so bile prej kot razbeljeno železo — zgoščajoče se vanj vse od otroških let — in njena glava kot bučeča talilna peč . . . Oče pa je tiho govoril glinasti glavici pred seboj, jo spraševal, če se spominja, kolikokrat sta takole šla čisto sama v hribe, kolikokrat mu je bila, poleg steklenice, iz katere je kdaj pa kdaj med potjo srknil, edina družba, edina tolažba . . . Zdaj je bil videti njegov obraz nedopovedljivo star, utrujen, križan.
Medtem ko se je zdelo, da glinasta glavica pod očetovimi prsti vse
Alois Brandstetter
Svetovni vojni
bolj oživlja, se čedalje bolj skrivnostno nasmiha, je Nuša čutila, da se je polašča čedalje hujša otrplost, njen obraz kakor da je postajal glinen, se vračal v stanje pred prvim človekom . . .
»Se spominjaš, se spominjaš, ljuba moja deklica ...« je kriknil oče, pomolčal, se zatopil... potem pa spet:
»Se spominjaš, moja mala Nuša ... Najprej sta bili še dve ... A ono prvo, ki bi naj bila edina resnična, je mamica, njena mamica, spremenila v jekleno posodo za svoje sovraštvo ... a ti si bila glinena, glinena, ja, zato sem te počasi ... počasi lahko oživil ...«
Morda je tako pretekla ura, morda dve, ko se je oče naposled dvignil, a še zmeraj slep za vse okoli sebe, si oprtal nahbrtnik, previdno vzel glinasto glavico pod pazduho in se, ne da bi se še enkrat samkrat ozrl, napotil navzdol, iščoč sam svojo stezo ... Le kdaj pa kdaj se je Nuši, ki je še vedno sedela na panju in se ni mogla ganiti, zdelo, da sliši njegov glas, besede: »Se spominjaš, moja mala... moja mala .. . moja mala .. .«
Ni mogla steči za njim. Ni mogla ostati. Ni mogla iti domov. Edino, kar je mogla tedaj narediti, je bilo, da je izbruhala malico, ki ji jo je pripravila mamica Vera.
»Nuša,« je rekla mamica Vera, ki je še zmeraj stala med vrati v sprejemnico. »Nuša, danes se mi zdiš nekam čudna. Še nikoli se nisi tako dolgo gledala v ogledalo ... Ti ni dobro . . . Nuša!«
A Nuša seje že zbrala, pogledala mamici trdno v oči in rekla:
»Nič mi ni, mami. Samo za trenutek se mi je zazdelo, da imam na ramenih nekakšno glinasto glavo . ..«
Potem je stopila naprej, kakor je stopila vsak dan, ko se je vrnila iz službe, z občutkom, da je to, kamor stopa, ta krasna, skoraj po kraljevsko urejena soba, kakor tudi vsa hiša — njeno, njeno, njeno.
Po obedu sta sedli h kavici in mamica Vera je spet načela pogovor o še zmeraj nekje skritem bogastvu svojega očeta, N uši nega deda, o tem, kako se bosta zvečer s svečo — zakaj za take stvari velja samo sveča — spustili v klet in iskali tam naprej, kjer sta sinoči nehali . . . Nuša je prikimala, potem pa kakor mimogrede rekla:
»Ampak, mamica ... saj oče ni imel sifilisa, kajne . . . Takrat ko je umrl, sem se pozanimala ...«
»No, kaj pa je zdaj to važno,« je rekla mamica Vera in se niti ni kaj prida vznemirila. »Zdaj morava misliti na tisti lonec . .. Povem ti, bil je čisto navaden lonec ... Bila sem še dekletce, ko mi ga je oče nekoč pokazal ... Težki rumeni kovanci v njem — a tedaj še nisem razumela ... In vem, da ga je zakopal nekje v kleti. Vem. Kakor da bi bila zraven . . . Nuša! Me sploh še poslušaš?«
»Ja, mami. Našli bova. Nekaj bova našli. Morava najti. Kakor je babica rada ponavljala župnikove besede: >Kdor trka, se mu bo odprloh Našli bova . ..«
Za hip se je zdaj tudi materi zazdelo, da je postal Nušin obraz nekam nezdravo rumenkasto rjav, res skoraj tako, kakor da je iz gline. Lahko pa tudi, da je že dobil barvo v zemlji zakopanih, nekoliko potemnelih zlatnikov.
Prve svetovne vojne, pravi dedek, z drugo svetovno vojno sploh ne moreš primerjati. V drugi svetovni vojni je namreč vse potekalo strojno, v prvi svetovni vojni pa je bilo treba še zelo veliko opraviti ročno ali s konji. Prva svetovna vojna se je, kolikor se je le dalo, odvijala peš. Samo če sediš v avtu ali na motorju, ploske noge niso pomembne.
Tudi tovarištvo je bilo v prvi svetovni vojni povsem drugačno kot v drugi svetovni vojni, in za božič 1915, ko jim je na italijanski fronti zmrznil konj, so razen nekega Thomasa Raffreiderja, mesarskega vajenca iz Sv. Vida ob Glini, vsi jokali. Tega se ni nihče sramoval, ker je bilo tako presunljivo. Božič na fronti je nekaj najlepšega na svetu. Ko je mir, je žal čisto drugače, ker je preveč daril, pravi dedek, tovarištva pa nobenega. Če pa ne veš, ali boš še dolgo na tem svetu in pri življenju, praznuješ ta praznik miru čisto drugače. Zelo lepo je, če se, kot dedek, nahajaš na položaju S na Marmeladi in s tovariši prepevaš sveto noč in blaženo noč in vi oblaki ga rosite. Zunaj divja vihar, in mračno je in grozljivo, v snežnem bunkerju pa je toplo in miroljubno. Vojaki mislijo na dom in na ženo in na otroke (če jih kaj imajo), ki pravkar prižigajo božično drevesce in mislijo na očeta na fronti in so resnično žalostni, ker ni pri njih, ampak na fronti, tako da ga morajo pogrešati. Zelo vzneseno je, kadar veš, da nekdo misli nate, pravi dedek, in v prvi svetovni vojni si vedno imel ta občutek, najmočneje prav za božič. Vojni božični prazniki so ostali vsem v nepozabnem spominu. Tudi konji so čutili, da je prišel na svet Kristus Zveličar, čeprav so se morali prištevati k nespametnim spakam. Kar stali so tam in povešali glavo. Takrat so vojaki vedeli, kaj so hoteli povedati. Samo med vojno je mir resnično lep.
Zrak na Marmeladi pa je bil zelo redek, ker so gore zelo visoke, in pričeli smo krvaveti iz nosa. Krvavenje iz nosa in poškodbe na nogah lahko primerjaš, pravi dedek.
Vojna pa je v rožnem vrtu lepša kot v nižavi. Vsak poletni večer žarijo Alpe, ki jim ni mar za vojno. Med vojno pa doživljaš žarenje Alp močneje kot v miru, ker ne veš, kolikokrat ga še boš. Ves nebesni svod je krvavo rdeč. To se zelo dobro ujema z vojno obrtjo, kjer tudi ni vedno vse nežno. Italijani so namreč pogosto napovedovali ofenzivo, čeprav se italijanskih vojakov nismo zelo bali, ker smo jim pravili tudi Lahi in ker so bili zelo ušivi, imeli pa so črne lase in veliko preveč otrok, tako da so doma trpeli stisko. Če pa je bil kakšen Italijan vendarle ustreljen, mu gaje bilo dedku tudi žal, ker je šlo pri Italijanih skoraj vedno za kakšnega družinskega očeta.
Samski možje pa za božič niso mogli misliti na svojo ženo in otroke, zato so mislili na svoje matere. Samski možje so se čutili pogosto zelo navezane na svoje matere. Nekateri od njih so jih še med umiranjem zaman klicali. Kakor hitro pa so imeli ženo, so mislili le nanjo, in na svoje otroke (če jih je ta že rodila). A kot je znano, med vojno ne pride na svet tako veliko otrok. Dedek pravi, da je to povezano z dopustom, ki pa ga ne dobiš, kadar bi ga ravno hotel, in bi si ga močno želel, kakšen okorel korporal še že, ki ima pregled nad položajem na fronti in misli na svojega cesarja, navaden vojak pa lahko na svojo ženo stalno samo misli. Vojna je preprečila že prene-katero spočetje. Nekoč pa je poštar nekemu vojaku, nekemu Jose-fu Leitnerju iz Sv. Thomasa ob Blasansteinu, prinesel na fronto brzojavko, v kateri je bilo zapisano, da je njegova žena rodila pričakovanega otroka. Tedaj so vsi prenehali streljati, tovarišu so čestitali k srečnemu dogodku in mu stresali roko. Vojaški duhovnik si je zaželel, da bi postal novi Zemljan dostojen človek in pogumen cesarjev vojak. Tovariš pa je dejal, naj se ne norčujejo iz njega, ker da je bila takrat ofenziva in niti govora o kakšnem dopustu. Tedaj je bilo vsem malce neprijetno in vsi so spet pričeli streljati dalje, ker tudi Italijani niso počivali.
Dedek pravi, da je njegov spomin žal že zelo slab. Mrtvih tovarišev pa da kljub temu ne more pozabiti. Mrtvih tovarišev se rad spominjam, pravi dedek. Velika škoda je, da niso smeli dočakati miru. Ki pa je bil žal sramotni mir. Žal vojne nismo dobili, tako da so bile žrtve žal zaman, natančneje vzeto.
Nekoč pa se je konj postavil pred vojaka, ki so ga hoteli, čez z druge strani, ustreliti Italijani. Takrat je nekdo dejal, da bi moral dobiti rjavec pravzaprav odlikovanje, kar pa se ne more zgoditi, ker je žal mrtev, in tudi če bi bil še živ, bi bil žal samo konj, za katere ni cesar predvidel nobenih odlikovanj. Konj pa je pogosto zvestejši od človeka, pravi dedek, in še posebej med vojno. Med konjem v miru in med konjem v vojni je gromozanska razlika. Konj in vozilo pa sta cela dva para škornjev. Drug od drugega se razlikujeta prav tako kot prva svetovna vojna od druge svetovne vojne.
Že lahko, pravi dedek, da je bilo za božič pogosto lepo tudi med drugo svetovno vojno, kakor pripoveduje oče. V Rusiji da si to že lahko predstavlja, ker so tamkajšnje zime občutno ostre, zrak pa je čist, da ti zmrzuje sapa. Vendar pa druge svetovne vojne ne moreš primerjati s prvo svetovno vojno. V tem so si tudi vsi veterani edini.
(Prevedla Silvija Borovnik)
Stana Dragulič
Pečene hruške
Tam je spomenik padlemu partizanu, ki sem ga kot dekletce dobro poznala in ga imela rada morda zato, ker mi je skoraj vedno, kadar je prišel k nam, prinesel čokolado, njegova kolena so bila iskri konjič, njegove roke pa so me stisnile v objem, da sem vriskala od sreče —, tam se odpre dolina kakor cvet. Ravnina njiv, zloženih kakor domine, na vse načine in vseh mogočih barv, med njimi pa drevesa kakor šopki v vazah, vse tja do jezera. Gladina se blešči vsa srebrna do Javornika in do Loškega hribovja, kjer se po desni strani obrobno dviga svet iz njega, kjer so posejane vasice, kakor čuvaji te lepote, prav do mojega kraja. Tu so hiše kot gosto nasajene rozine na veliki okrogli torti, na sredi pa namesto sveče kraljuje velik srednjeveški cerkveni zvonik. Gora Slivnica za njim pa si je skrivnostno zadržala pravico biti prva, s sivimi in rjavimi zaliski med zelenimi borovci, ki so kakor velike zelene preproge položene po njenih planjavah. Prav na vrhu čepi pod nasršeno obrvjo oko čarovnice — bela planinska koča.
Kakor sem nekoč zapustila ta kraj z mešanimi občutki, tako se sedaj vračam. Vsakič doživim zaupno doma$nost, strtost duše, novo lepoto in mi je znova žal, da sem ga kdaj zapustila.
Noga sama krene, kakor da je teh mojih vračanj navajena, v ulico, mi smo ji vedno rekli »gasa«, pred mostom navzgor po klancu proti cerkvenemu zvoniku. Nekje na sredi ulice stoji še danes kot takrat, ko sem jo zapustila. Nizka, rjava strešna opeka, zlizana od dežja in temno obarvana od prekomernega sonca, omet okrušen, da se ji vidi kamnita podlaga, vendar meni zelo draga.
Korak mi zastaja, ko se ji približujem. Hiša je še, nič več ni tista, domača kot koklja na svojem gnezdu. Ta je vsa popravljena, dozidana na vse vogale, v višino in počez, da od stare hiše ni sledu. Ne odprejo se vežna vrata — kot so se navadno — ko zavijem na dvorišče, nikogar ni doma. Da, na desnici je le stara znanka, hruška. Stoji tam, do koder seže moj spomin. Njeni sadeži so zlato rumeni; ko so se malo omedili, so se kar stopili v ustih. Le ena veja spodaj je bila drugačna; rodila je drugačne sadeže. Te je mama vedno shranila med žito v veliki skrinji v shrambi, ker so bili dobri, ko je zapadel sneg.
Sedaj je čas, ko zorijo rumene hruške. Oko potuje po deblu od veje do veje. Kaj je to, ni več sadežev, še zelenih listov ne, samo še nekaj suhega listja žužlja v slovo zadnjo molitev. Naslonim se nanjo. Tudi jaz bi molila, če bi se le spomnila kaj. Pa sem samo naslonjena, vpijam spomine, dolge pol stoletja, pa so grenki, še nedokon-čni, nedozoreli, a lepi kot sadeži v najlepšem razcvetu.
»Aval« je odmeval klic med hišami, zame pa je pomenil konec lepega dne. Roka mi je še bolj hitro drsela sem in tja in izpod sirkove krtače je začelo pahljačasto škropiti. »Hitro, hitro, samo še tole, nekaj centimetrov in bo konec!«
»Aval« je spet odmevalo. Neizprosno. Cunjo, hitro, še pobrisat moram. Ko sem jo ožemala, sem se zadrla nazaj: »Pridem takoj!« Se sem hitela brisat poribani pod hlevčka, čeprav bi že morala nehati in oditi domov. Malči je bila moja najboljša prijateljica. Njena mama je dovolila, da se tu lahko igrava. Cel popoldan sva imeli toliko opravkov v tem malem hlevčku, da sva pobelili stene z apnom. Ga očistili pajčevine. Nazadnje pa še po-ribali. Jutri bo najin dan, cel dan se bova lahko tu igrali. Kar vriskala bi: »Jutri, jutri!«
Vedro z umazano vodo sem nagnila proti gnojišču, krtačo in cunjo sem držala v drugi roki, od katere je kar teklo, da sem bila vsa mokra. Vendar nisem marala za to. Krtačo sem vrgla v vedro, cunjo pa ožela, kolikor se je dalo, in jo dodala krtači, vse skupaj pa hitro postavila na hišni prag in stekla k hlevčku.
»Zapreti bo treba, da se kokoši ne bodo spomnile in začele raziskovati po njem!« sem razmišljala. »Ne, potem se ne bo posušilo! Vrata!« Sneta so slonela na ograji. Komaj sem jih vzdignila in se pri tem pijano opotekala sem in tja, teža me je vlekla k tlom. Z močjo sem se zapodila opotekaje proti hlevčku. Vrata so zdrsnila ob steni na tla. »Uspela sem!« sem rekla na glas in »AAUU!« Vrata so mi zdrknila na nogo, izmaknila sem jo, rdeča lisa pa je ostala počez in me močno skelela. Že sem hotela steči domov, ko sem zagledala na mestu, kjer so prej stala vrata, najine najljubše igrače v škatli. Punčke, ki sva jih sami naredili, krpe, krpice, škatlice, šivanke, škarjice, meter in vsa mogoča krama. In še zlata žlica. To verjetno res ni bila, je pa bila menda res srebrna, ker je bila zelo umetelno izdelana. Pogladila sem jo in upala, da mama ne bo opazila, da manjka.
Kam s škatlo, da ne bo prišla v neprave roke?! Najine stvari sva vseeno skrivali pred odraslimi, čeprav tu niso imeli kaj iskati. Oko je našlo lino nad hlevčkom. »Mislim, da bo kar v redu, tja bom dala!« se mi je posvetilo. Malči pa ni bilo nikjer, morala je za delom, tako da je nisem mogla vprašati. Obrnila sem nekakšen zaboj, ki je bil na eni strani odlomljen, vendar sva ga pri igranju še rabili, stopila sem nanj in lahko dosegla lino. Malo se mi je zatikalo, ker so bile tam že spravljene motike, vile, grablje in vse drugo, jaz pa sem bezala škatlo sem in tja toliko časa, da je smuknila čez vse ročaje. Povzpela sem se še na prste, jo potisnila na kraj, da je ne bi bilo videti, če bi kdo prišel mimo in bil preveč radoveden, kaj je notri.
»Mislim, da bo kar dobro spravljena, saj bo samo do jutri!« Stopiti sem hotela z zaboja, pa se je ta zamajal in sem telebnila na tla, kakor sem bila dolga in široka.
»No, še tega je treba!« Očistila sem se, pogladila pobito koleno, ki je bilo navajeno udarcev, da nisem več čutila bolečin. »Hitro, mama bo huda!« sem se priganjala, »če ne bom danes dobila katere po tepki, je ne bom nikoli več!« Pogledala sem okoli sebe, kaj bi bilo
potrebno še postoriti, da tudi prijateljičina mama ne bo huda, zato sem postavila zaboj pred vrata v hlevček, metlo k vhodnim vratom v hišo. »Upam, da bo!« sem vzdihnila, ko se je spet zaslišalo od naše hiše: »AAAVAA!« Nisem se hotela oglasiti, le stekla sem, kolikor so me nesle noge in hitro in vsa zaso-pihana popravljaje si predpasnik, vstopila v hišo.
»Kdaj me boš ti slišala na prvi klic!« me je vprašala mama. »Kakor da ne bi imela drugega dela! Skuhati je treba kavo!« je še dodala na pragu.
Zagledala sem se v posodo s črno goščavo na štedilniku, ki je imela vsak čas zavreti. Vedno smo puščali goščo v posodi od prejšnjega dne, ne vem, ali zato, da je drugi dan ni bilo treba toliko zakuhati, ali zaradi tega da kdo ne bi vedel, kaj naj naredi. Čas je že bil tak, da smo štedili na vseh koncih. Nisem pa nikoli vedela, ali je mama, ko je postavila lonec na štedilnik, še vsula vanj kavo, ki je bila samo moka praženega ječmena, ali ne. Zato sem jo vedno spraševala kriče, če je bila v hlevu, na gredi, pa tudi na ulici: »Mama, si zakuhala kavo?« Spet nisem vedela, mencala sem okrog štedilnika, bi, ne bi, bi, ne bi. Nikoli je nisem mogla ogoljufati, zato si tudi nisem upala kar tako storiti nekaj po svoji glavi. Že sem hotela zaklicati, pa nisem vedela, kje je. Po površini so že rasli lepi kristalni mehurčki, ob kraju so se nevarno dvigali, radi bi zbežali preko ograje, ki jih je ločila od štedilnika. Odstavila sem posodo, da ne bi prekipelo, in stopila do vrat, ki so vodila na zadnje dvorišče. Korak mi je zastal, kar otrpnila sem, videla sem temno senco, megleno skozi šipe na vratih v nastajajoči mrak, stala je tam sama v temi, ki še ni bila mrak, dan pa tudi ne več. Nekako varljiv čas, kakor vse okrog nas, toda glas, ki je prihajal do mene, ne bil varljiv: »Micka!« Pridušen je bil, toda dovolj razločen, da je tesnoba popustila. Temna silueta se je spet zganila in zaslišala sem drugič: »Micka!«
Odprla sem vrata, zagledala partizana, ki je nekako v zadregi snemal titovko in jo začel mečkati v rokah.
»A . . . Micke ni?«
»Je doma, jo bom takoj poiskala!« Vrat nisem utegnila zapreti, samo obrnila sem se in stekla pred hišo in zaklicala: »Mama, mama!«
Zadnji odmev me je spomnil na sosede, pred katerimi smo morali paziti, kaj se dogaja pri nas, zato sem kakor osramočena, da sem prekršila dogovor, položila roko na usta in stekla proti kleti. Mama je ravnokar hotela zakleniti kletna vrata, sunkovito se je obrnila proti meni in molče in samo z dvigom obrvi vprašala: »Kaj je!«
»Hitro, čaka . . .!« Naprej nisem vedela, kaj naj rečem, še vedno sem držala roko na ustnicah, še bolj sem jo pritiskala in se ozrla naokoli. Medtem je že zaklenila vrata in me skoraj nežno potisnila na stran in hitro stekla v kuhinjo in na zadnje dvorišče. Bila sem za njo, toda že je stala pri partizanu, iz sence skednja se je prikazal še eden, težak mitraljez ga je upognil k tlom, podal se je k njima, ki sta vneto čebljala. Predno je tesno pristopil, se je mama zravnala in svetla lisa roke se je stegnila in prijela ponujeno. Zaslišala sem zatajen, stoječ na pragu, mamin glas: »O dober dan, doktor!« Spet so staknili glave in se potiho pomenkova-
li naprej, kakor da me ni. Obrnila sem se, vrnila v kuhinjo, ker tam ni bilo mesta zame, tu pa me je čakal pojenjajoč plamen v štedilniku.
»Joj!« sem vzdihnila, »ogenj!« Brž sem odprla vratca zidanega štedilnika in naložila drva, da ne bi ugasnil. Potisnila sem posodo z nezavreto kavo na sredo štedilnika in stopila do zidne omare, vzela ječmenovo moko, ki smo jo že prej zmleli, in to je bil kar dober nadomestek, ker drugega ni bilo. Odprla sem škatlo, z zajemalko segla po njej in vsula v posodo. Zadnji trenutek. Črna gošča je spet hotela pobegniti, zato sem jo z žlico mirila in jo zlivala nazaj. Z drugo roko sem vzela škatlo in dvignila posodo ter jo postavila na kraj štedilnika. Prestavila sem z zadnjega dela štedilnika velik lonec krompirja naprej, zadnjo odprtino pa pokrila s prstani, ki so zvonko zacingljali. Morda je to zbudilo trojico za hišo: dvignili so glave. Ošinila sem jih mimogrede s pogledom, čeprav sem jih ves čas videla z enim očesom. Pogledi so se srečali, zato so se morda, kakor dogovorjeni odpravili v hišo. Skoraj so dosegli stopnice, a jih je nekaj ustavilo, zato sem se primaknila k vratom, da bi videla.
Iz stranišča se je zaslišalo nekakšno godrnjanje in »eh« in »ah«! Skupinica se je med seboj spogledala, mene pa je radovednost prignala na prag. Prav takrat sem zaslišala »Micka, oh, oprosti, vendar brez papirja ne morem, ga le imaš kaj kaj pri hiši?«
Mama se je spogledala z onima dvema, potem je pogledala še mene: »Poglej, če je še kaj papirja na omari!« Brez besede sem stekla v hišo, skočila na klop za pečjo in na zapeček, kjer sem lahko dosegla omaro, na kateri smo ponavadi imeli knjige, časopise in razne revije. Aha, ŽIKA, bila je nekakšna revija. Odprem ovitek, notri ni bilo ničesar, sunkovito sem zaprla.
»Naš ROD«. Zgrabila sem, a ko sem odprla, je bil spet prazen, same platnice. Ko sem vrgla prazen ovitek po omari, se je odkril ovitek knjige DOGODIVŠČINE GOSPODA KOZAM URNI K A. Brez pomišljanja sem ga odprla, kot že tolikokrat. Slika gospoda Koza-murnika, kako drvi v novem avtomobilu skozi mesto, ki je bilo za njim opustošeno, kakor da bi tam divjala tolpa nepridipravov, se je pod mojo roko zvila in odtrgala sem še zadnje liste. Platnice so same obležale na omari. »Srečno, gospod Kozamurnik!« Ovitek sem zaprla, da me ne bo več moril z debelo denarnico in zadnjico, s katerima si je lahko privoščil marsikaj, kar nam ni bilo dano. Kar slovesno sem stopala na zadnje dvorišče, kjer je še vedno stala skupinica in naprej proti stranišču. Skozi linico v vratih sem ponudila papir.
»Krasno, punčka, kako ti je ime? Pa kar iz knjige si strgala, veš to?« se je vrnilo skozi lino.
»Vem, pa to je samo gospod Kozamurnik!«
»Zadnje strani so, misliš, da je to pametno?« sva se pogovarjala kar takole skozi vrata.
»To je vse, kar je še od njega ostalo. Nisem ga imela rada!«
»No, potem pa tole lahko konča v vašem stranišču!« je ugotovil moški v stranišču. Slišala sem samo še trganje in šumenje papirja. Umaknila sem se po stopnicah proti kuhinji, na vrhu počakala, saj me je bila ena sama radovednost. Oni trije so tam šušljali, kot da nikogar ni več na svetu.
Iz stranišča je stopil partizan, titovka mu je trdno stala na glavi in tudi na rami mu je visela brzostrelka, hlače je držal v eni roki, z drugo pa je mahal po zraku, »Oh Micka, najboljšega zdravnika imaš, čeprav je narejen čisto po kmečko. In sploh ne vem, kako je to mogoče. Že dva dni nisem nič jedel, pil pa, ne vem, menda danes zjutraj zadnjič, in ko sem stopil na tvoje dvorišče, sem moral najprej obiskati tvojo pisarno. In sedaj Micka, sem tako lačen, da bi pojedel kračo tistemu krulečemu v hlevu, potem pa si prižgal havanko!
Oh, Micka, lahko pogledam v tvojo shrambo?«
»Ko si boš oprtal svoje mahe-drače, bomo pa pogledali!« je rekla mama in se vzpela po stopnicah v kuhinjo.
»Hlače držim zato v roki, ker moram na pasu narediti še eno luknjo, pa s prstom ne morem. Imaš kaj takega?«
»Ne verjemi mu, rad bi ti pokazal nago rit, da bi verjela, da je lačna!«' se je oglasil partizan, ki je prej stal na dvorišču in počakal, da so šli vsi v kuhinjo.
»Dober večer, dekletce, kaj lepega kuhaš, da tako lepo diši?« »Oh krompirček, rešil mi boš življenje za vse večne čase!« Glas mu je zamrl, ko je mama mahnila z roko pri glavnih vratih, odprla, pogledala gor in dol po vasi, zaprla vrata prav narahlo, vendar odločno in rekla: »No, sedaj pa lahko govorite naprej!« Izza kuhinjske omare je vzela kartone, jih namestila na šipe na vratih, potem pa se je v temi obrnila k nam: »No, sedaj pa še prižgem luč in vas nahranim, da ne boste umrli!« Že je bila pri štedilniku, kjer je bila na polički luč. Vzela je v roke karbidovko: »Še dobro, da sem jo prej pripravila.« V zrak je siknil plamenček. Nikoli ni gorel prej, preden nismo namestili kartonov na okna. Zatemnitev je bila obvezna, že od italijanske okupacije. Sedaj res nismo vedeli včasih, pod čigavo oblastjo smo, ker se je menjavala kot aprilsko vreme, vendar smo vsak večer, predno smo prižgali luč, pridno zatemnili okna.
»Najprej, da ti ne izgubiš svojih hlač, imamo nekje šilo!« Vzela je karbidovko in odšla v shrambo.
Da je bilo vsaj malo svetlobe, sem odmaknila lonec z odprtine na štedilniku. Medtem je partizan z brzostrelko molče vzel skodelico s police, jo napolnil z vodo ter jo hlastno izpil, odprl usta in na veliko dihnil: »Tako se mi je prilegla!«
»Saj se ti je zjutraj prava borov-ničevka tudi!« seje nanj obrnil tisti z brzostrelko. »Tudi jaz moram to prekontrolirati, da ne bo množične zastrupitve. In konspiracija mora tudi biti!« Stegnil je roko po skodelici, si natočil in izpil v dolgem požirku. »Tako blagodejno de, da bom še za ves dan dober!« In vrnil je skodelico na polico. Mama se je vrnila, v roki je držala staro očetovo šilo.
»Saj sem vedel: že drugič si mi danes rešila življenje.« Jutri'mi ne bo treba kazati nage riti kot tarčo za dumdumke. Oh Micka, ti si zlato!« Vzel je šilo in se sam lotil dela na mizi, kjer je stala pravkar kuhana kava.
»Pa, Micka, ti sploh ne poveš, da tu diši kuhana kava!«
»Seveda jo dobite, samo pomolzla nisem še, boste morali še počakati!« In postavila jo je na kraj štedilnika, da bi ostala še topla. Iz kuhinjske omare je vzela golido, natočila vanjo malo mrzle in iz kotlička malo tople vode, pomočila vanjo roko, da je ugotovila, če je prav topla za umivanja vimen.
»Poglej, no,« in pokazala name, »če je že krompir kuhan!« Poiskala je svečo in vžigalice.
Še vedno sem stala pri štedilniku kakor izgubljena. Ni se zgodilo mnogokrat, da bi nas obiskali partizani. Nekaj časa sem gledala enega, nato drugega pa mamo, ki Se je sukala kakor mlada nevesta, pa tretjega. Vzelo mi je besedo.
»Malo bi bilo treba pogledati na gaso!« seje še na vratih pomudila.
»Mislim, da ne bo treba. Sem že prej poslal tvojega fanta. Če bo kaj, bomo že izvedeli pravi čas,« je dodal partizan z brzostrelko.
»Potem je v redu!« Zaprla je vrata in sedaj že skoraj po temi odhitela v hlev.
Zdenka Marina: Figure 1, 1980, kombinirana tehnika
Letošnjega območnega srečanja pesnikov in pisateljev (tudi pesnic in pisateljic) začetnikov (začetnic) se je v skladu z razpisanimi pogoji udeležilo dvanajst ustvarjalcev oziroma ustvarjalk: med temi štiri pesnice (Darja KNIPLlC, luga KRAJNC, Zora KREVH, Slavica PRAH, le ta se poizkuša tudi v prozi) šest oz. sedem pesnikov (Tomaž STROPNIK, Ivan JOVAN, Josip BAČlC, Janez JURIC-Vanči, Marjan MANKO ter duo Peter PODRIČNIK in Janko ŠKERJANC) in dva prozaista (Janez Jurič-Vanči in Jani Rifel). Ob tem ugotavljamo, da na natečaj ni prispelo nobeno dramsko besedilo, kar je po svoje presenetljivo, saj v slovenski literarni produkciji dramatiki pripada pomembno mesto (kvantitativno in kvalitativno). Najbrž je prav opozoriti na dejstvo, da med ustvarjalci na tem našem prostoru (v zgodovini in danes) tudi sicer ni bilo posebne naklonjenosti besedilom za Talijin hram.
Morda kot zanimivost še besedo o krajevni pripadnosti udeležencev natečaja (domujejo v Radljah ob Dravi, Črni na Koroškem (2). Mežici (3), Mislinji, Titovem Velenju, Celju, Ločah pri Poljčanah in Dravogradu).
Pa najprej k poeziji. Načelna ugotovitev je, da se veliko avtorjev še vedno otepa z osnovnimi jezikovnimi težavami (z malo dobre volje bi jim pač bilo mogoče poiskati ustrezne, torej dobre, pravilne rešitve že v pravopisu), razumljivejše oziroma trdovratnejše (za te pa ni priročnika oziroma recepta) pa so seveda težave pri iskanju in oblikovanju lastnega pesniškega izraza, med zalogaje težje vrste sodijo tudi pesnške figure in tropi (marsikateri avtor ne zmore čez prve stopnice rim ali metruma, da o ritmu ne govorimo).
Tematika v na natečaj došli poeziji je dovolj raznovrstna (to seveda razveseljuje), čeprav prevladuje ljubezenska poezija (ta tema v pesništvu ne bo nikoli izčrpana in prav je tako). Bivanjske stiske posameznika se
vedno bolj razraščajo v naš prostor in čas, zato je tudi dovolj pesmi s to temo, nekaj pesniških enot slika podobe iz kmečkega življenja, ki je vse bolj le še daljen, bežen spomin v svoji idiličnosti. Opozoriti velja na prisotnost satire in ironije, ki je v teh otožnih časih kljub grenkobi sporočila še kako vredna, pa na cikei pivskih pesmi (anakreontika?) ter času vedno primernejša ogledala družbeno kritične oziroma angažirane pesmi. V tem grobem tematskem prerezu ne gre pozabiti na oblikovna prizadevanja eden izmed avtorjev se je spopadel s haiku poezijo. Za avtorje proznih prispevkov veljajo že prej omenjene jezikovne težave, oblikovni postopki in zgradba besedila (zakonitosti črtice oziroma povesti) terjajo študij literarne teorije, kajti začetnik mora pristati na dejstvo, da pri »uku« zgradba sama sili v ustrezne fabulativne rešitve.
Besedila so tematsko raznovrstna, v ospredju pa so moralna oziroma etična izkrivljenost posameznika, vprašanja vrednot in funkcioniranja leteli.
Žirija, ki smo jo sestavljali Betka KOLENBRANDT, Milena BLAŽIČ in Andrej MAKUC, je prebrala na natečaj prispela besedila in povesti ter v skladu s strokovnim znanjem odločila, da na letošnjem osred-njem slovenskem srečanju pisateljev in pesnikov začetnikov predstavljajo Koroško Darja KNIPLlC, Jani RIFEL, duo Peter PODRIČNIK in Janko ŠKERJANC.	/
Odločitev smo utemeljili na temelju tematske pisahosti/rzpovedne moči in osebne note v oblikovanju in iskanju v njihovi poeziji oziroma prozi. Vsem udeležencem natečaja želimo v bodoče čimveč iskrivih, duhovitih in predvsem svežih ustvarjalnih misli v literarnem snovanju, če pa se je v ustvarjalcih utrnila kakšna svetla ali prebudila vredna misel, potem ta večer ima svoj smisel in ni bil zaman.
Andrej MAKUC
Jani Rifel — Z vlakom (odlomek)
Tomaž Stropnik
V	praznem vagonu je sedla poleg njega, kot da ne bi opazila vseh tistih praznih sedežev.
»Morda pa je ravno zato prisedla k meni, ker nikogar ni, da bi »po-zijal«,« je pomislil in ji ponudil cigareto.
Potegnila je cigareto iz škatle in strastno hlastnila vase dim, tako da se ji je obraz spačil, jo za nekaj let postaral, nato je dim izdihnila in na njej je zasijala mladost.
»Do kod se peljete?« je vprašal Adam.
»Do Trierja,« je odvrnila.
»Tudi jaz sem namenjen tja,« ji je naglo razodel.
»Imate tam sorodnike?« je vprašala.
»Ne, prijatelje,« je pojasnil.
»Ste šolarka?« jo vpraša.
»Sem. Zadnji letnik srednje pedagoške.«
»Ste vi študent?« je vprašala.
»Nisem, in prosim, ne me vikati!« je pripomnil.
»Prosim, tudi mene ne,« je povzela.
»Kako ti je ime?« jo vpraša Adam.
»Tina.«
»Pa tebi?« ga je vprašala, ko sta si segla v roko.
»Adam.«
Vlak je pričel zavirati. Adam je spustil njeno roko, ki se je leno naslanjala v njegovo dlan.
Vstala sta in odšla k vratom, ki so se med ustavljanjem pričela odpirati. Izkočila sta.
V	lokalnem avtobusu, ki je peljal v Trier, sta sedla vsak na svoj sedež. Njuna pogleda se nista več srečala, čeprav si je Adam še nekajkrat poskusil pričarati njen obraz.
Izstopila je dve ali tri postaje pred njim. Ko je tudi sam izstopil in se pogreznil v noč, niti pomislil ni, ali je Evald sploh doma, potem ko seje že po nekaj korakih znašel pred vrati njegove hiše.«
Pesem mojega življenja
Rad bi napisal pesem o mojem življenju, veselo, preprosto pesem, ne o trpljenju, rad bi jo napisa! z veseljem otroka, ki živi na koncu cvetnega oboka.
V njej postavil bi vse zakone na glavo,
kot jabolka, ki padajo pod krošnato nebo,
zamenjal vse sisteme, paragrafe,
saj z njimi ne moreš hraniti niti žirafe,
vse, vse bi spremenil,
samo da bi se nekdo slinil in penil.
Iz mavrice odtrgal bi najlepšo orhidejo, z roko premikal svetove in vesolja, kdo ve, mogoče bo pokukal še pod cvetnato odejo ali preplaval naj večja in najgloblja morja, samo, samo da bi lahko videl rajska obzorja.
Res rad bi napisa! pesem svojega življenja! Kakšno?
Konec koncev je pa tako vseeno, saj kmalu združili se bomo v eno.
Inga Krajnc	Marijan Mauko	Marijan Mauko
Desant	Bolna Zdravljica	Tovarišija
Siva glava.	Drug za drugim	Vsi smo ga
ostro oko —	posedamo za mizo	veselo pili:
spušča se nizko.	in pojemo v en glas:	ko pa je prinesel
nad našo zemljo.	Eks!	krčmar račun, prijatelji so se izgubili.
Svinčeni zublji.	Izprazni ga do dna!	
verige žvenket,	Klok klok je melodija.	Ko spet zaželeli so si pir,
krvavi čevlji.	In čaše polne se praznijo.	mi niso dali miru,
razpokan omet.	oči zažare	sklicevali so se na tovarištvo.
	in usta se odpro v nasmeh	kako so se borili,
Jama globoka	in želje v greh	da bi čim večji zapitek naredili
oznanja slovo.		in se pri tem
glejte, ljudje,	ko te v naročju	ponosno po prsih bili.
sonce je vzšlo.	svojem	
	omama, o mama,	V gostilni meni prekipi
Pognali hudiči	popelje v san.	in rausnem:
so se v beg.	ubit zbudiš se,	Kaj mi pa morete?
hudič za hudičem.	poteptan	Neč!
je pade! po tleh.	in	si odgovorim sam.
	bolan.	se vsedem vstran
Zob za zob nekdo je dejal, ranjen, brez roke sam je ostal.		in ga na miru cukam sam.
Janez Jurič-Vonči
GOLUBOVA HANA (odlomek)
Krave so prišantale do štale, Hana je izpregla in pognala v hlev, gare z naloženo slamo pa je mukoma porinila v skedenj. Danes mora nerezati krmo za živino, božični prazniki so pred vrati in ne spodobi se, da bi še takrat rezala, in potice mora napeči. Za praznike bodo gotovo otroci prišli domov. Takrat je pri Golobovih res lepo in živahno. Francijev ta starejši je tako prisrčen otrok, le da je snaha Julija tako stroga in osorna. »Roki, ne v štalo, se boš umazal in boš zopet smrdel po gnoju!« Le kako te bom skopala? Joj, Roki, krava ti bo stopila na nogo in ti jo zlomila.
Roki pa nič, prešerno se bo smejal in nosil šope detelje kravam v jasli. Kaka neumnost, komu pa je že krava zlomila nogo, si je mislila Hana. Tisto o smradu pa jo je bolelo in prizadelo. Tudi ona je vedela, da imajo domače živali svoj vonj, pa še kako dobro je to vedela, vendar to ni smrad, kajti mleko in kruh nikoli ne smrdita.
Zora Krevh
Za lahko noč vam bom zapela. Za srečo vam bom zaželela.
Za ljubezen vam bom hrepenela. Ese vam bom.
Le jaz bom ostala.
Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec
Nove knjige v letu 1987
Knjižnica je v letu 1987 kupila 1440 novih knjig v vrednosti 9.141.988 din.
Vsega knjižnega fonda je 29.134 enot. Novih knjig za mladino je bilo 508 izvodov. Teh nismo vključili v seznam.
Poleg knjig ima knjižnica na zalogi tudi 292 enot neknjižnega gradiva (kasete, plošče, zemljevide).
Prejema 88 naslovov tekočih časnikov in revij.
Knjižnica je imela v letu 1987 2290 stalnih članov, ki so si pri 21.914 obiskih izposodili na dom 38.405 enot knjižničnega gradiva in v čitalnici 15.600 enot, skupaj 54.005 enot.
O-SPLOŠNO
1.	BOAR, R.: Največje skrivnosti naše dobe. Lj : DE. 1987. —
2.	BOAR, R.: najokrutnejši morilci. — Lj : DE, 1987. —
3.	ČASOPIS za zgodovino in narodopisje. — Leto 1987, št. 1,2,—
Mb : ZO, 87. -
4.	DULAR, J.: Belokrajnski muzej. Mb : ZO, 1987.
5.	JADRANSKI koledar 1987. - Trst : ZTT, 1986. -
6.	JADRANSKI koledar 1988. - Trst : ZTT, 1988. -
7.	JUG, J.: Tehnika branja. — Kranj, 1986. —
8.	Knjižnično-informacijski sistem v SFRJ. Lj, 1986. —
9.	KOROŠKI koledar 1988. — Celovec : Drava, 1987. —
10.	OTROK IN KNJIGA. - Knj. 23-24. - Mb : ZO, 1986.
11.	NOVA REVIJA. - Leto I-IV. 1982-1985. - 4 knj. - Lj : CZ, 1982-1985. -
12.	PAWSON, R.: Knjiga o robotih. - Lj : ZOTKS, 1986.
13.	PREŠERNOV koledar 1988. Lj : PD, 1987. -
14.	RAZVID knjižnic SR Slovenije. — Lj : NUK, 1987.
15.	SLOVENSKA bibliografija. - B. Knjige leto 1978-1979. - Lj : NUK, 1986. -
16.	SLOVENSKA bibliografija. - B. Knjige leto 1978-1979. - Lj : NUK, 1986. -
17.	SLOVENSKI koledar’88. - Lj : M, 1987,-
1	- FILOZOFIJA, PSIHOLOGIJA, ETIKA
L ALTHAUSSER, L.: Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov. ____ škijc 1985 _______
2.	COLEMAN, V.: Stres in vaš želodec. - Lj : MK, 1987. -
3.	FROMM, E. O.: Človekovo srce. — LJ : DZS, 1987. —
4.	HASANPAŠ1Č, O.: Radiestezija : Bioenergija. Zgb, 1986. —
5.	HASANPAŠIČ, O.: Priručnik iz radiestezije. — Zgb, 1987. —
6.	HAUCK, P.: Uspešen zakon. — Lj : MK, 1987. —
7.	HAUCK, P.: Zakaj bi se bal? Lj : MK, 1987. -
8.	Hegel in označevalci. — Lj : DZS, 1987. —
9.	HONEV, P.: Reševanje osebnih težav. — Lj : MK, 1987. —
10.	HRIBAR, M.: Zgodovina filozofije: antična filozofija. Lj : Unic,
11.	JASOŠOKEC, N.: Razvijanje ustvarjalnosti. Mb, 1986.
12.	spodbujanje otrokove ustvarjalnosti. Lj : DUS, 1987.
13.	JERMAN, F.: Slovenska modroslovna pamet. Lj : PD, 1987.
14.	K1ERKEGAAD, S.: Ponovitev filozofske drobtinice ali drobec filozofije,- Lj : SM, 1987. -
15.	LAKE, T.: Kako premagaš živčnost. - Lj : MK, 1987.
16.	MAJER, B.: Ob filozofsko-političnih tezah v Novi reviji. Lj : Komunist, 1987. —
17.	MANNONI, O.: Freud. - V Lj : CZ, 1986.
18.	MESSEGUE, M.: Naučimo se spet ljubiti. Mb : O, 1986.
19.	MESSOR1, V.: Izziv smrt. Lj, 1986. -
20.	NAMORŠ, V.: Materialistična filozofija prirode in naravoslovja. MB: ZO, 1987. -
21.	NICHOLAS, M.: Največji ljubimci sveta. Lj : Dok, 1987.
22.	NITSCHE, F.: Šopenhauer kao vaspitač. — BGD, 1987. —
23.	PEASE, A.: Govorica telesa. — Lj : MK, 1986. —
24.	PEČJAK, V.: Misliti, delati, živeti ustvarjalno. Lj : DZS, 1987.
25.	PLEČKO, D. — A. Babič: Zdravlje, Bioenergija, Joga. — ZGB,
1987.	-
26.	RACHELS, J.: Pravica do smrti. — Lj : CZ, 1987. -
27.	RAM, P. M.: Radiestezija in bajaličarstvo na Slovenskem. — Lj,
1988.	-
28.	RAK, P. M.: Radiestezija za začetnike. — Lj, 1987.
29.	R1FEL, F. G.: Magija Atlantide. - Lj, 1987.
30.	R1PEL, F. G.: Rdeča magija. - Lj, 1987.
31.	RUCHPAUL, E.: Hantha joga s pravo mero. — Zgb, 1980.
32.	RUS, V.: Etika in socializem. — Lj : DZS, 1985. —
33.	RYZL, M.: Parapsihologija. — Zgb, 1987. —
34.	STERLE, M.: Živeti modro. - Lj : CZNG, 1987. -
35.	STRES, S.: Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode. — Lj: SM, 1987. -
36.	TRSTENJAK, A.: Človek in sreča. - Celje : MD, 1986. -
37.	TRSTENJAK, A.: Kako bi še enkrat živel. - Celje : MD, 1986. -
38.	TYRER, P.: Kako živeti s stresom. — Lj : MK, 1987.
39.	ULE, A.: Od filozofije k znanosti in nazaj. — Lj : DZS, 1986.
40.	ULE, A.: Od krize psihologije k kritični psihologiji. Lj: DE,
1986.	-
41.	URŠIČ, M.: Matrica logova. — Lj : DZS, 1987. —
42.	ZUPANČIČ, E.: Posvojen otrok, zaželen in ljubljen. V. Lj: CZ,
1987.	-
2	- VERSTVO
L CAZENEVVE, J.: Sociologija obreda. - Lj : ŠKUC, 1986. -
2.	JANEŽIČ, S.: Ekumenski leksikon. — Celje : MO, 1986. —
3.	KRELJ, S.: Otrozhia biblia . . . — V Lj : K, 1987. —
4.	KURET, N.: Jaslice na Slovenskem. — Lj, 1981. —
5.	MELLO, A. de: Ptičja pesem. — Lj, 1987. —
6.	MLINARIČ, J.: Kostanjeviška opatija 1234-1786. - Kostanjevica na Krki, 1987. —
7.	STUCKER, V.: Duhovnik med okupacijo in revolucijo. —
Celovec: MD, 1987.
8.	ZEI, M.: Obrazi morja. — Lj : CZNG, 1987. —
9.	ZNAMENJA ob poti. - Lj, 1982. -
3	- DRUŽBOSLOVJE
L AVSENAK, B.: Horoskop za vsakogar. — MB : ZO, 1987. —
2.	BOFFA, G.: Fenomen Stalin. — Lj : CZ, 1985. —
3.	BOAR, R.: Najuspešnejši vohuni vseh časov. — Lj : DE, 1987. —
4.	BOJEVNIKI neba. - Lj : MK, 1987. -
5.	CENCIČ, M.: Dinamika vzgojnega dela v šoli. — Lj : DZS, 1986.
6.	CIPERLE, J. A.: A. VOVKO: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja.
-	Lj : SŠM, 1987. -
7.	DRUŽBENOPOLITIČNI sistem — obramba in varnost. — Lj,
1987. -
8.	DURJAVA, O.: Politična ekonomija. — Mb : ZO, 1987. —
9.	FERFILA, B.: Ekonomija in politika. — Lj : DE, 1986. —
10.	FIRA, A.: Protislavja jugoslovanskega federalizma. — Lj : DE,
1986.
I L FLANDRIN J. L.: Družina. — Lj : DE, 1986. -
12.	GEČ-KOROŠEC, M.: Pravna ureditev življenja v dvoje. — Lj :
GU, 1987. -
13.	GLAS, M.: Delitev po delu v socialistični družbi. — Lj : DZ, 1986.
14.	GODINA, F.: Košček njihove mladosti. — Lj : PK, 1987. —
15.	GRAMSCI: Civilna družba in država. — Lj, 1987. —
16.	Idejnopolitično usposabljanje v ZK Slovenije. — Lj: Komunist,
1987.	-
17.	IGLIČAR, A.: Pravni sistem in pravotvorna dejavnost. — Lj : PK,
1985.	-
18.	IZBIRAM svoj poklic: Priročnik za izbiro poklica iz srednjega izobraževanja. — Lj, 1987. —
19.	JEREB, S.: SZDL kot vseljudsko gibanje in fronta vseh organiziranih socialističnih sil. Lj : Komunist, 1987. —
20.	KAVČIČ, B.: Sicologija dela. — Lj : DE, 1987. —
21.	KAZENSKOPRAVNO varstvo države in njene družbene ureditve.
-	Zgb : Globus, 1987. -
22.	KODRI N, S.: Obramboslovje. — Mb, 1986. —
23.	KOS, M.: Pogled v prihodnost. — Lj : GU, 1986. —
24.	KRAMARIČ, J.: Posebno kazenskopravno obravnavanje mlajših polnoletnikov. — Lj : GU, 1987. —
25.	KRIVOKAPIČ, B.: Dahauski procesi. Bgd, 1986. —
26.	KUMER, Z.: Slovenske ljudske pesmi Koroške. Knj 2 : Ziljska dolina. Lj : Trst, Celovec, 1986. —
27.	KUVAČ1Č, L: Sociologija. — Mb : ZO, 1987. —
28.	LIK komunista danes. — Lj : Komunist, 1986. —
29.	MAKAROVIČ, M.: Črna in Črnjani. — Črna na Koroškem, 1986.
30.	NAGEL, W.: Odkrivanje in spodbujanje nadarjenih. — Lj : DZS, 1987.
31.	O ustavnih spremembah. — Lj : CZ, 1987. —
32.	PAVČNIK. M., M. Pernič: Praktikum za uvod v pravoznanstvo. — Lj: Ul, 1986
33.	Pesmi in šege Moje dežele. — Lj : DZS, 1987. —
34.	POLITIČNA ekonomija kapitalizma in socializma. — Lj : DZS, 1987.
35.	POZDRAVI iz Babilona. - Lj : UK ZSMS, 1987.
36.	PRAVO. - Lj : CZ, 1987. -
37.	PRETNAR, S.: LR Kitajska. - Lj.: GU, 1987. -
38.	PUHARIČ, K., Š. Ivanjko, H. M. Pivka: Gospodarsko pravo. — Lj : Ul, 1986.
39.	RAZPRAVE in gradivo. - Zv. 19. - Lj, 1986.
40.	RIBIČIČ, C.: Ustavne spremembe. — V Lj : CZ, 1987. —
41.	RUPNIK, A.: Švicarska čarobna formula ČH. — Lj : Borec, 1987.
42.	SLOVENSKO javno mnenje 1987. Lj : DE, 1987.
43.	STABEJ, J.: Prava stoletna pratika. — Lj : KG, 1986. —
44.	STROBL. M.. J. Kristan. C. Ribičič: Ustavno pravo SFR Jug. — Lj : Ul. 1986. -
45.	ŠEKS, V.: Intimni dnevnik in razmišljanja. - Lj, 1987. —
46.	ŠTUDENTSKI in dijaški delovni narodno-obrambni tabori v
Sloveniji 1935	1940. Mb : ZO, 1987. -
47.	ŠTUKELJ, P.: Osnove civilne zaščite. - Lj : PK, 1985.
48.	TAJNIKAR, M.: Inflacija in samoupravljanje. — Lj : DE, 1986.
49.	TERSEGLAV, M.: Ljudsko pesništvo. - Lj : DZS, 1987.
50.	VEDENJSKE motnje mladostnikov v sodobnem času. — Lj. 1987
51.	VILFAN, J.: Ob kresu komunizma. — Lj : Feniks, 1987. —
52.	VINJE. - Lj. 1987.
53.	ZVEZA komunistov Slovenije: 13. kongres. — Lj : Komunist, 1987.
54.	ŽIŽMOND, E.: Družbenoekonomske razmere v Jugoslaviji. — Lj: Kom., 1987,-
5	- NARAVOSLOVJE
1.	BATTESTIN, J.: Fizikalni praktikum. — 2 dela. — Lj: DZS, 1985.
2.	EKRUTT, J.: Zvezde. — V Lj : CZ, 1987. —
3.	HOCHLE1NTNER, R.: Kamenine. — V Lj : CZ, 1987. —
4.	JERIČ, R.: Svet akvaristike. — Lj, 1986. —
5.	KOŽELJ, B., D. VUK: Splošna ekologija z varstvom okolja. — Mb:ZO, 1987. -
6.	LIPPERT, W.: Alpsko cvetje. — V Lj : CZ, 1987. —
7.	LORENZ, K.: Temelji etologije. — ZGB: Globus, 1986. —
8.	NAJHUJSE svetovne katastrofe. — Lj : Dokumentarna, 1987. —
9.	NEUKAMP, E.: Oblaki in vreme. — V Lj : CZ, 1987. —
10.	NICOLA, J.: Ptice pevke. — V Lj : CZ, 1987. —
11.	PERME, T.: Narava, življenje in smrt. — Lj, 1987. —
12.	PLUT, D.: Slovenija — zelena dežela ali pustinja? — Lj, 1987. —
13.	PLUT, D.: Za ekološko svetlejši jutri. — Lj, 1985. —
14.	POPOV, S.: Biofizika. — Bgd, 1986. —
15.	RADIJACIJA. — Bgd : Nolit, 1985. —
16.	RUŽIČ, M.: Biti. — Lj : Komunist, 1987. —
17.	SINGER, D.: Gozdne živali. — V Lj : CZ, 1987. —
18.	SKOBERNE, P.: Triglav. - Mb: ZO, 1987. —
19.	SMULLVAN, R.: Poznate naslov te knjige? — Lj : DZS, 1987. —
20.	VINJA, V.: Jadranska fauna. — 2 dela. — Split, 1986. —
21.	VISTRT1ČKA, Z. — S. Andraševič: Kanarinci in papige. — Zab
1985.	-	t t 6	e ,
22.	ZBORNIK za zgodovino naravoslovja in tehnike. — Zv. 9. - Li •
SM, 1987. -	J
23.	ZEI, M.: Jadranske ribe. — V Lj : CZ, 1987. —
6	- UPORABNE ZNANOSTI 61 - MEDICINA
1.	ACCETTO, B.: Starost in staranje. — Lj : CZ, 1987. —
2.	AŠIČ, S.: Pomoč iz domače lekarne. Knj. 2. — Celje : MD,
1987. -
3.	AUGERER, T.: Vsak dan zdravilne rastline. — Celovec: MZ, 1986.
4.	BORISOV, P.: Zgodovina medicine. - Lj : CZ, 1985.
5.	GREER, R.: Alergija na hrano: Dietna kuhinja. Lj : DE, 1987.
6.	HERMAN, S.: Prva pomoč. - Trst: ZTT, 1986.
7.	INGELMAN-Sundberg, A.: Življenje pred rojstvom. — Celje :
M D, 1987. -
8.	JERŠE, M.: Srčni infarkt. Lj : CZNG, 1987. —
9.	KOŠIČEK, M.: Moja ženskost, moja sreča. — Lj : DZS, 1987. —
10.	POKORN, D.: Z zdravo prehrano v pozna leta. — Lj : PD, 1987.
I I. ROBINSON, J.: Kuhajmo za zdravega otroka. — Lj : DE, 1987. —
12.	STO čajev Jožeta Tomažinčiča. — Lj, 1986.
13.	STOPPARD, M.: Biti čila, zdrava, dejavna in srečna v sodobnem svetu. - Lj : CZ, 1987. -
62,	65/69 - TEHNIKA, ORGANIZACIJA POSLOVANJA, INDUSTRIJE IN OBRTI
1.	ATAR1 1040 ST: Priručnik za rukovanje osebnim računalom. — Lj : MK, 1986. —
2.	BOVARD, A.: Karoserija in avtoličarstvo. — Lj : TZ, 1980. —
3.	CHOLLET, H. M.: Motor. - Lj : TZ, 1987. -
4.	FURNISS, T.: Vesolje. - Lj : DE, 1987. -
5.	GERLIČ, J.: ABC elektrotehnike. — Lj : TZ, 1987. —
6.	GORES, H. H.: Varnost vašega doma. — Lj : TZ, 1987.
7.	HAMMOND, R.: Računalniki in vaš otrok. — Lj : CZ, 1986.
8.	JADRALNO letalstvo. — Lj: ZLOS, 1986. —
9.	ISHIKANVA, K.: Kako celovito obvladati kakovost: Japonska pot. - Lj: TZ, 1987. -
10.	JAKOPIN, P.: STEVE: Urejevalnik besedil za ATARI ST. — Lj,
1986.	-
11.	KACIN, J.: Sodobna letala in helikopterji. — Lj : N. Obramba,
1986.	-
12.	KOVAČIČ, J. Z. Štucin: Blagajniško poslovanje. — Lj : GU,
1986. -
13.	MAJET1Č? A.: Daljinsko upravljanje. — Rijeka : IC, 1987. —
14.	McKIE, R.: Lasarji. - Lj : DE, 1987.
15.	McKIE, R.: Roboti. - Lj : DE, 1987. -
16.	KRE1NBERG, N.: Izboljšave v lastnem domu. — Lj : TZ, 1987. —
17.	PATERSON, V. C.: Nuklearna moč. — Bgd : Rad, 1987. —
18.	PEKEL iz zraka. - Lj : MK, 1987. -
19.	RAČUNALNIŠKA obdelava podatkov v ustanovah na področju varovanja. — Lj, 1986. —
20.	RAZVOJ univerznih inforamacijskih sistemov ob podpori sodobne informacijske tehnologije. — Mb, 1985. —
21.	SCHIFFER, H. J.: Zgradimo si rastlinjak. - LJ : TZ, 1987. -
22.	ŠESTERIKOV, B.: Satelitska i kablovska televizija. Bgd, 1987.
23.	VERNEZ, R . . .: Avtoelektrika. - Lj : TZ, 1987.
24.	VESEL, N.: Angleščina v računalništvu. Lj : DZS, 1987. —
25.	Zadravec, A.: Videorekorder: serviski priručnik. — Zgb, 1987. —
26.	ZADRAVEC, A.: Videorekorder: sheme, 9 Zgb, 1987. —
27.	ZORKOCZV, P.: Informacijska tehnologija. — V Lj : CZ, 1987. —
63,	64 - KMETIJSTVO, GOSPODINJSTVO
I.	BIGG, S. T.: Pridelovanje vrtnin. — Lj : KG, 1986. —
2.	ČESEN. - Lj : MK, 1987. -
3.	GAVEZ, G.: Mali družni psi. — Lj : KG, 1987. —
4.	GIBERT, V. - B. Phillips: Moja kuhinja. - Lj : De, 1987. -
5.	Gostilne na Slovenskem. — Lj : DE, 1987. —
6.	HIGIENSKO pridobivanje mleka. — Lj : Kg, 1986. —
7.	KNJIGA o vrtu: Vse o bivalnem in biološkem vrtu. — Lj : CZNG, 1987. -
8.	KOSO, Š.: Gajanje gljive bukovače. — Bgd, 1986. —
9.	LAVER, M. — M. Smith: Artritis: Dietna kuhinja. — Lj : DE,
1987. -
10.	LUBENICA, dinja muškatna tikva. — Bgd : Nolit, 1986. —
11.	MAMILOVIČ, J.: Pleveli. - Lj : KG, 1987. -
12.	MARMELADE, želeji. - Lj : MK, 1987. -
13.	MOJ akvarium. — Bgd : Nolit, 1986. —
14.	MRŠIČ, N.: Deževniki: Biologija in gojenje. — Lj : Kg, 1986. —
15.	MUŽIC, S. — R. Božac: Gobarjeva kuhinja. — Mb : ZO, 1987. —
16.	OMAHEN, M.: Zdrav prehrana. — Lj, 1987. —
17.	PEGASTI bodelj. - Lj : DZS, 1986. -
18.	POKORN, D.: Magnezij v vsakdanji prehrani. — Lj, 1987. —
19.	SEDDON, G.: Sobne rastline. — Koper : Lipa, 1986. —
20.	SIMČIČ, Z.: Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo.
- Trst : ZTT, 1987. -
21.	SKUTA. 9 Lj : MK, 1986. -
22.	ŠINKOVEC, S.: Za vsakogar nekaj o vinu, — Lj : KG, 1987. —
23.	TAJNŠEK, T.: Oljna ogrščica in sončnica. — Ljub : KG, 1986. —
24.	TESTENINE. - Lj : MK, 1987. -
25.	TITCHMARSH, A.: Vrtnarske tehnike. — Lj : KG, 1986. —
26.	TORTE. - Lj : MK, 1986. -
27.	VELJKOVIČ, S.: Riba na 150 načinov. — Lj, 1986. —
28.	VOMER, I. — M. Pogačnik: Odgovornost in jamstvo pri razmnoževanju domačih živali. — Lj : KG, 1986. —
29.	ZELENJAVA in zelišča. — Lj : MK, 1987. —
70/793 - UMETNOST, ARHITEKTURA, GLASBA, FILM, GLEDALIŠČE
1.	BERNIK, S.: Enodružinska hiša v lesu. — Lj, Sl. Gradec, 1986. —
2.	BRECHT, B.: Umetnikova pot. — Lj : CZ, 1987. —
3.	GOBEC, R.: Iz zemlje gre v trsek. — Lj : ZKO, 1987. —
4.	KALAN, F.: Svet komediantov. — Lj : CZ, 1987. —
5.	KOŽELJ, J.: Tipologija mestne stanovanjske arhitekture. — Lj, 1987. -
6.	KUPPER, L.: Brez meja: Mladinske in otroške pesmi. — Celovec: Drava, 1987. —
7.	KURET, N.: Glasbena Ljubljana. — Lj : DZS, 1985. —
8.	LEKCIJA teme: Zbornik filmske teorije. — Lj : DZS, 1987. —
9.	MGL: Mestno gledališče ljubljansko 35 let. — Lj : MGL, 1987. —
10.	POTTIER, S.: Internacionala in njen avtor. — Lj, 1987. —
11.	REISP, B.: Grad Smlednik. - Mb : ZO, 1987. -
12.	STUPAR-ŠUMI, N.: Štanjel in grad Štanjel. — Mb : ZO, 1987. —
13.	The Art of Illuminating. — London, 1987. —
14.	VIDA Slivnikar Belantič.: Lj : Dokumentarna, MK, 1987. —
15.	ZAKLADI pričevanja Ptuja in Ormoža. — Lj, 19
16.	ZLATAR M.: Slikar Anton Repnik. — Sl. Gradec : UP, 1987. —
794/799 - IGRE, ŠPORT, ALPINIZEM I BUNC, M.: Integrirani marketing v turizmu. — Lj : DE, 1986. —
2.	CVETKOVIČ, D.: Zanimljiva matematika.— Bgd, 1986. —
3.	ČABR1Č, M.: Dizanje tegova. — Bgd, 1976. —
4.	GORŠIČ, T.: Kako igramo rokomet. — Celje, 1986. —
5.	GROŠELJ, V.: Do prvih zvezd. — Mb : ZO, 1987. —
6.	GROŠELJ, V.: V prostranstvih črnega granita. — Celje, 1987. —
7.	MIHELIČ, T. — R. Zaman: Slovenske stene. — V Lj : CZ, 1987.
8.	MIŠKOVIČ, N. N. Gabrovšek: Igrate li bridž. — N. Sad, 1984.
9.	MODRIČ, Ž.: Obrani se sam. — Zgb, 1987. —
10.	POPOVIČ, B.: Moderni bodibilding. — Bgd, 1987. —
11.	POPOVIČ, S.: Tajne džuda i samoodbrane. — Bela cerkva, 1985.
12.	RUDOLF, S.: Mundial : Svetovna prvenstva v nogometu. — Trst : ZTT, 1986 -
13.	SMULLVAN, R.: Šahovske skrivnosti Chelocka Holmesa. — Lj : DZS, 1986. —
14.	ŠEGULA, P.: Sneg, led, plazovi. — Lj : PZ, 1986. —
15.	TOME. J.: Atletski minimum. — Lj, 1986. —
16.	TOMIČ, D.: Škola odbojke. — Bgd, 1986. —
17.	VULOVIČ, M.: Karting. — Bgd, 1986. —
18.	ZAVRNIK, B.: Pet zakladnic velikega snega. — Mb : ZO, 1987. —
80 - JEZIKOSLOVJE
1.	BERCE, S.: Italijanska slovnica. — Mb : ZO, 1986. —
2.	BOŠTJANČIČ-Turk, V.: Nove poti k sodobni angleščini. — Lj : DZS, 1986. —
3.	JUŽNIČ, S.: Antropologija. — Lj : DZS, 1987. —
4.	KOMAC, P.: Angleška slovnica po naše. — Lj : CZ, 1986. —
5.	KOMAC, P.: Vaje iz angleščine. — Lj : CZ, 1986. —
6.	MUSTER -Čenčur, N.: Vaje iz nemščine. — V Lj : CZ, 1987. —
7.	MUSTER-Čenčur, N.: Nemška slovnica po naše. — Lj : CZ, 1987.
8.	PARNWELL, E. C.: Oxford English Picture Dictionary. — Lj : CZ, 1986. -
9.	PARNNVELL, E. C.: Nemško-slovenski slikovni slovar. — Lj : CZ, 1987. -
10.	ŠAŠEL, A.: Fundamenta Latina, — 2 dela. — Mb: ZO, 1987. —
11.	URBANČIČ, B.: O jezikovni kulturi. — Lj : DE, 1987. —
12.	ŽIŽEK, S.: Jezik, ideologija, Slovenci. — Lj : DE, 1986. —
82 — KNJIŽEVNOST (literarna zgodovina, teorija)
1 BOHORIZH, A.: Arrticae horulae succistvae: Zimske urice proste. -Mb : ZO, 1987.-
2.	DETELA, L.: Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji. — V Celovcu : MD, 1977. —
3.	Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. — Lj : SAZU,
1986.	i—
4.	GRADIŠNIK, B.: Mistifikacije. — Lj : Borec, 1987. —
5.	JANEŽ, S.: Poglavitna dela slovenske književnosti: Vsebine in dramska dela 1789—1986. — Mb : ZO, 1987. —
6.	KERMAUNER, T.: Med hlapčevstvom in samobitnostjo. — Trst : ZTT, 1986. -
7.	KERMAUNER, T.: Med prijatelji, med sovražniki : Novi dnevnik 1982. — Del L — M. Sobota : PZ, 1986. —
8.	KOBE, M.: Pogledi na mladinsko književnost. — Lj : MK, 1987.
9.	KOLAR, M.: Umetnostno besedilo in učenec. — Mb : ZO, 1987.
10.	KOS, J.: Predromantika. — Lj : DZS, 1987. —
I L MRAK, L — T. Kermauner: Obločnica, ki se rojeva. — Mb : ZO,
1987.	-
12.	PEN for Peace: Pero za mir. — Sl. Gradec, 1986. —
13.	RUPEL, D.: Besede božje in božanske. — V Lj : CZ, 1987. —
14.	SNOJ, J.: Ubijanje zemlje. — Mb : ZO, 1987. —
15.	TOPORIŠIČ, J.: Potreti, Razgledi, Presoje. — Mb : ZO, 1987. —
16.	VREČKO, J.: Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizim. — Mb : ZO, 1986. —
17.	ZOREC, Č.: Po Prešernovih stopinjah. — Kranj, 1987. —
820/899-1,2 - PESNIŠTVO IN DRAMATIKA
1.	ANTOLOGIJA španske poezije 20. stoletja. - Lj : CZ, 1987. -
2.	BIRSA, N.: Poskus maga. — Mb ; ZO, j987. —
3.	BLATNIK, A.: Plamenice in solze. — Lj : DZS, 1987.
4.	ČRNIČ, J.: Prisotnost blaznosti. — V LJ : CZ, 1987. —
5.	DEKLEVA, M.: Zapriseženi prah. — Lj : MK, 1987.
6.	PIRMANI, R.: Zadnja dolina. — Trst : ZTT, 1982. —
7.	FORSTNERIČ, F.: Brlog. - Mb : ZO, 1987. -
8.	FRITZ, E.: Slehernik. - Lj : DZS, 1987. -
9.	GLOBOKAR, V.: Vzdih - izdih. - Lj : MK, 1987. -
10.	GREGORČIČ, S.: Pesmi. - Lj : MK, 1987.
11.	HADERLAP, M.: Bajalice. — Celovec : Drava, 1987. -
12.	JESEN IN, S.: Pesmi. - V Lj : CZ, 1987. -
13.	KAČIČ, M.: Okus po grenkem. — V LJ : PD, 1987. —
14.	KEATS, JOHN. — Lj : MK, 1987. - (Lirika; 58)
15.	KLEČ, M.: Lasje. - Lj : Pk, 1987. -
16.	KLEČ, M.: Parada. - Lj : CZ, 1987. -
17.	KOVIČ, J.: Skodelica čaja. — Lj : MK, 1987. —
18.	KRAKAR, L.: Romanje v Kelmarjan. — Lj : MK, 1986. -
19.	LEVSTIK, F.: Pesmi 1954. - Lj : MK, 1987. -
20.	LUŽAN, P.: Molk in zlato. — V Lj : PD, 1987. -
21.	MARUŠIČ, B.: Z zlatimi črkami. — Trst : ZTT, 1987. —
22.	MAURER, N.: Drevo spoznanja. — Mb : ZO, 1987. —
23.	MERKU, P.: Pajčevina in kruh. — Trst : ZTT, 1987. —
24.	MILOSZ, C.: Somrak in svit. — Lj : SM in PK, 1987. —
25.	PAZ Octavio. — Lj : MK, 1987. - (Lirika; 60)
26.	PETRAČA Francesco. - Lj : MK, 1987. - (Lirika; 60)
26.	PETRARCA Francesco. - Lj : MK, 1987. — (Lirika; 59)
27.	PREŠEREN, F.: Soneti pečali. - Minsk, 1987. - (cir.)
28.	PUBL1US, T. A.: Evnuh. - Mb : ZO, 1987. -
29.	PUŠKIN, A. S.: Pesmi. — V Lj : CZ, 1987. -
30.	SLOVENSKO pesništvo upora. — Knj. 1 : Partizanske. - Lj: MK, PK, 1987. -
31.	SMOLE, D.: Igra in igrice. — Lj : MK, 1986. —
32.	SVETINA, L: Bulbul. - Lj : MK, 1982. -
33.	ŠALAMUN, T.: Ljubljanska pomlad. Lj : DZS, 1986. —
34.	ŠALAMUN, T.: Mera časa. — V Lj : CZ, 1987. —
35.	ŠALI, S.: Sijoče mračine. — Lj : MK, 1985. —
36.	ŠELIGO, R.: Molčanja. - Lj : MK, 1986.
37.	ŠVABIČ, M.: Črna luknja. - Lj : MK, 1987. -
38.	TRONKAR, F.: Košček zelenega. Kranj, 1987. -
39.	VILLON, F.: Zbrano delo. - Mb : ZO, 1987.
40.	VINCENTIČ, M.: Arka. — M. Sobota : PZ, 1987. -
41.	ZAGORIČNIK, F.: A na nas? - Lj : DZS, 1987. -
42.	ZORMAN, L: Sla po letenju. - V L j : PD, 1987. -
820/899-3 PRIPOVEDNIŠTVO, ROMANI, NOVELE L Allende, L: Hiša duhov,— M. Sobota : PZ, 1986.
2.	ANDERSON, Sh.: Temni smeh. M. Sobota: PZ, 1986.
3.	APIH, M.: Nadaljnje življenje Andreja Klasa. — Del L - V LJ :
CZ 1987 ____
4.	ARBITER, P.: Satirikon. - Lj : CZ, 1987. -
5.	ASIMOV, J.: Jeklene votline. — Lj : TZ, 1986.
6.	ASIMOV, J.: Roboti jutranje zore. Lj : DZS. 1987.
7.	ATWOOD, M.: Preročišče, - Trst : ZTT. 1987.
8.	AVEL, J. M.: Dolina konj. Lj. Zgb : Borec, 1987.
9.	AVEL, J. M.: Lovci na mamute. LJ, Zgb : Borec, 1987. —
10.	AVEL, J. M.: Rod jamskega medveda. - LJ. Zgb : Borec, 1987.
11.	BALLARD, J. G.: Imperij sonca. — Mb : ZO, 1987. -
12.	BALZAC, H. de: Oče Goriot. - V Lj : CZ, 1987. -
13.	BALZAC, H. de: Vojvodina de Langlais. — Lj : PD, 1987. —
14.	BATES, H. E.: V smer Francije je veter vel. — MB : ZO, 1987. —
15.	BECHER, R. in A.: Dovolite, ime mi je Cox. - Lj : PD, 1987. -
16.	BELI, A.: Peterburg. — V Lj : CZ, 1987. —
17.	BOHANEC, F.: Ilovica. — Lj : Borec, 1987. —
18.	BOLL, H.: Biljard ob pol desetih. — V Lj : CZ, 1987. —
19.	BČLL, H.: Ženske pred rečno pokrajino. — Mb : ZO, 1987. —
20.	BROSSE, S. de la: Umor v angleškem dvorcu. — V Lj : PD, 1987.
21.	BUDAU, E.: Ljubezen v F-molu. — V Lj : PD, 1987. —
22.	BURK, M.: Človek potrebuje skrivnost. — Lj : Mk, 1987. —
23.	BUCK, P. S.: Ponosno srce. - Mb : ZO, 1987. -
24.	BURK, M.: Zlati vrtiljak. - 2 dela. - Koper : Lipa, 1987. -
25.	BULGAKOV, M. A.: Mojster in Margareta. — V Lj : CZ, 1987.
26.	CALDWELL, E.: Prava zemlja. - Mb : ZO, 1987. -
27.	CAMPANILE, P.: Dekle iz Trsta. — M. Sobota : PZ, 1987. —
28.	CARRE, J. le: Mala bobnarka. — 2 dela. — Lj : DZS, 1987. —
29.	CERKVENIK, A.: Blisk. - Lj : KG, 1987. -
30.	CHANDLER, R.: Sestrica. - Trst : ZTT, 1987. -
31.	CHRISTIE, A.: Proti ničli. - V Lj : PD, 1987. -
32.	CLARK, Higgins, M.: Na preži. - Lj : PD, 1986. -
33.	COULONGES, H.: Zbogom divjakinji. - Mb : ZO, 1987. -
34.	CRAWFORD, O.: Usmrtitev. - V Lj : PD, 1987. -
35.	CRNJANSKI, M.: Selitve. - 3 deli. - V Lj : CZ, 1987. -
36.	ČRNOLOGAR, L.: Triinosemdeset stopnic. — Lj : KG, 1987. —
37.	DEFORGES, R.: Modri bicikel 3 : Hudič se še kar smeji. — Lj:
CZ, 1987. -
38.	DEL Rio, D.: Zadnji po Malahiju. — Mb : ZO, 1987. —
39.	DJIAN, Ph.: 37,2° zjutraj. — Lj : DZS, 1987. -
40.	DOLENC, M.: Praznik republike ali Abrakadabra. — M. Sobota :PZ, 1987. -
41.	DRAKODAIDIS, Ph.: Otok v luninem popku. — M. Sobota : PZ,
1986.	-
42.	DURAS, M.: Ljubimec. — Trst : ZTT, 1987. —
43.	DVE, Dale A.: Vod smrti. - Lj : Borec, 1987. -
44.	EDEN, D.: Brezdomka. - V Lj : PD, 1987. —
45.	ENDE, M.: Neskončna zgodba. — M. Sobota, Lj : PZ, MK, 1987.
46.	ERDRICH, L.: Zdravilo za ljubezen. — Trst : ZTT, 1987. —
47.	FAJDIGA, F.: Pogrezneni otok. — Lj : Borec, 1987. —
48.	FAST, H. M.: Američani. — Mb : ZO, 1987. —
49.	FAULKNER, W.: Svetloba v avgustu — V LJ : CZ, 1987. —
50.	FITZGERALD, F. S.: Veliki Gatsby. — Lj : CZ, 1987. —
51.	FLAUBERT, G.: Vzgoja srca. — V Lj : CZ, 1987. —
52.	FOLLET, K.: Lezi med leve. — M. Sobota : PZ, 1987. —
53.	GARC IA, M. G.: Ljubezen v času kolere. — Lj : DZS, 1987. —
54.	GINZBRUG, J.: Podvojite stražo. — Lj : Borec, 1986. -
55.	GIROUD, F.: Kar dobra zabava. - V Lj : PD, 1987. -
56.	GODINA, F.: Jezdec brez konja. — Lj : Borec, 1987. —
57.	GOLON, A. in S.: Angelika — angelska markiza. — Koper :
Lipa, 1987. -
58.	GOLON, A. in S.: Angelika - Pot v Versailles. - Koper : Lipa,
1987.	-
59.	GORDIMER, N.: Burgerjeva hči. - Mb : ZO, 1987. -
60.	GORDON, R.: Zdravnik se zaljubi. - Lj : PD, 1987. -
61.	GOR KIJ, M.: Trije ljudje. V Lj : CZ, 1987. -
62.	GREENE, G.: Tretji človek. - Trst : ZTT, 1986. -
63.	GREV, Z.: Divji plamen. — Trst : ZTT, 1987. —
64.	GREV, Z.: Kraljica pašnikov. — ZTT, 1987. —
65.	GREV, Z.: Pobegla reka. — ZTT, 1987. —
66.	GRIMMELHAUSEN. H. J.: Simplicius Simplicissimus. 2 dela. V Lj : CZ, 1987. -
67.	GRIZ1LA, S.: Dva modra zvezka. — Lj : KG, 1987. —
68.	GUNTHER, H.: Čarobni cvet Namibije. - Koper : Lipa, 1986.
69.	GUNTHER, H.: Čudežne roke. — Koper : Lipa, 1987. -
70.	GUNTHER, H.: Puščavski zdravnik. — Koper : Lipa, 1987. —
71.	HASANI, S.: Veter in hrast. Lj : MK. 1987. —
72.	HAŠEK, J.: Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka. — Mb : ZO, 1987. —
73.	HEM1NGWAY, E.: Imeti ali ne. - Lj : PD, 1987.
74.	HEMINGVVAV, E.: Komu zvoni. - V Lj : CZ, 1987. -
75.	HERSEV, J.: Zaljubljen v vojno. - Mb : ZO, 1987. -
76.	HIB BERT, V.: Judežev poljub. - Lj : PZ, 1986.
77.	H1BBERT, E. B.: Rajski otok. M. Sobota : PZ, 1987. —
78.	HIBBERT. E. B.: Revna sorodnica. — M. Sobota : PZ, 1987. —
79.	HOFFMAN N, E. T. A.: Življenjski nazori mačka Murra. — V Lj : CZ, 1987. -
80.	HUXLEY, A.: Kontrapunkt življenja. — 2 dela. — Lj : CZ, 1987.
81.	JAKES, J.: Ljubezen in vojna. — 3 deli. — Mb: ZO, 1987. —
82.	JONG, E.: Padala in poljubi. — Mb: ZO, 1987. —
83.	JOVCE, J.: Umetnikov mladostni portret. — V Lj : CZ, 1987. —
84.	KALČIČ, U.: Dokumenti o čričkih. V Lj : CZ, 1987. —
85.	KATKOV. N.: Kri in orhidelje. — Trst : ZTT, 1987. —
86.	KAVČIČ, V.: Veleposlanik na Kitajskem. Lj : MK, 1987. —
87.	KISHON, E.: Kamela v šivankinem ušesu. — Mb : ZO, 1987. —
88.	KLEČ, M.: Parada. - V Lj : CZ, 1987. -
89.	KNITTEL, J.: Abd el Kader. - 2 dela. — Lj : PD, 1987. —
90.	KMECL, M.: Slovenska postna premišljevanja. — V LJ : CZ, 1986. -
91.	KOVIČ, K.: Iskanje Katarine. - Lj : MK, 1987. -
92.	KRANTZ, J.: Manhattan bo moj. - Mb : ZO, 1987. —
93.	KRIŽANOVSK1J, O.: Črnogledi humorist za rešetkami. - Lj : Borec, 1987. —
94.	KRLEŽA, M.: Vrnitev Filipa Latinovicza. — V Lj : CZ, 1987. —
95.	LACLOS, P. Ch. de: Nevarna razmerja. - V Lj : CZ, 1987. -
96.	LA FAVETTE, M. M. de: Kneginja Klevska. - V Lj : CZ, 1987.
97.	LAINŠČEK, F.: Razpočnica. — M. Sobota : PZ, 1987. —
98.	LAVRIN, J.: Med osem in osemdeset. — Lj : SM, 1987. —
99.	LE CARRE, J.: Popolni vohun. — Lj : MK, 1987. —
00.	LEONOV, L.: Jazbeci. - V Lj : CZ, 1987. —
01.	LESSING, D.: Trava poje. — Lj : MK, 1987. —
02.	LlClNA, D.: Vodoravni rez. — Lj : Borec, 1987. —
03.	LUDLUM, R.: Holcroftova zaveza. — 2 dela. — M. Sobota : PZ,
1986.	-
04.	LUDLUM, R.: Matareški krog. — 2 dela. — Lj : DZS, 1987. —
05.	LUŽAN, P.: Molk in zlato. - V Lj : PD, 1987. -
06.	MACLEANE, A.: San Andreas. — Trst : ZTT, 1987. —
07.	MALAVAŠIČ, L: Ne bom na tuje hodil. - Lj : KG, 1987. -
08.	MALENŠEK M.: Purgarji. - Lj : KG, 1987. -
09.	MALRAUK, A.: Kraljevska pot. - V Lj : CZ, 1987. -
10.	MANZONI, A.: Zaročenca. — 2 dela. — Lj : CZ, 1987. —
11.	MARODIČ, A.: Mrtvo ladjevje. — Lj : Borec, 1987. —
12.	MATIČIČ, N.: Moja hoja za očetom. — Lj : MK, 1987. —
13.	MAUPASSANT, G. de: Dvorljive zgodbe. — V Lj : PD, 1987. —
14.	MAUPASSANT, G. de: Njeno življenje. - V Lj : CZ, 1987. -
15.	MAZZINI, M.: Drobtinice. - V Lj : PD, 1987. -
16.	MC DONALD, K.: Popotovanje z vetrom. — V Lj : PD, 1987. —
17.	MILLER, H.: Tihi dnevi v Clichyju. - Mb : ZO, 1987. -
18.	MUCK, K.: V tkivo ognja. - Mb : ZO, 1987. -
19.	NAVLOR, Ph.: Ljubljeni blazne. - V Lj : PD, 1987. -
20.	NIKOLOVA, O.: Ozka vrata. - M. Sobota : PZ, 1987. —
21.	NOVAK, B.: Drugo življenje. - V Lj : PD, 1987. -
22.	NOVAK, M.: Vila Michel. - M. Sobota : PZ, 1987. -
23.	PAHOR, B.: Zatemnitev. — Lj : Sm, 1987. —
24.	PETAN, Ž.: Preteklost. — Lj : Borec, 1987. —
25.	PETERNELJ, J.: Bukovci. - Lj : KG, 1987. -
26.	PLAIN B.: Zimzelen. - Mb : ZO, 1986. -
27.	PODEZN1K, S.: Pod plaščem naivnosti. — V Lj : PD, 1987. —
28.	POLANSKI, R.: Roman o Polanskem. — Trst : ZTT, 1987. —
29.	POTOČKI, J.: Rokopis iz Zaragoze. — Lj : MK, 1987. —
30.	PROUST, M.: Svet Guermantskih. — 2 dela. — Lj : DZS, 1987.
31.	PROUST, M.: V Svvannovem svetu. — Lj : CZ, 1987. —
32.	PUZO, M.: Siciljanec. - Mb : ZO, 1987. -
33.	RASHKE, R.: Pobeg iz Sabibora. — Lj : Borec, 1987. —
34.	REMEC, M.: Lovec. Nečista hči. — Lj : PD, 1987. —
35.	RIBNIKAR, J.: Življenje ni zgodba. — V Lj : PD. — 1987. —
36.	ROBINS, H.: Zgodbar. - Lj : MK, 1987. -
37.	ROŽANC, M.: Evropa. - Lj : MK, 1987. -
38.	ROŽANC, M.: Markov evangelij 1/8. — V Lj : CZ, 1987. —
39.	RUPEL, D.: Zakaj je svet narobe? — Lj : PK, 1987. —
40.	SARTRE, J. P.: Gnus. - V Lj : CZ, 1987. -
41.	SCHNEIDER, U.: Pozabi, če hočeš živeti. - V Lj : PD, 1986. -
42.	SCOTT, W.: Waverly. - 2 dela. - V Lj : CZ, 1987. -
43.	SEGAL, H.: Življenje kot reka. Mb : ZO, 1987. —
44.	SGORLON, C.: Armada izgubljenih rek. — Mb : Koper: ZO; Lipa, 1987. -
45.	SHLEDON, S.: Tujec v ogledalu. — M. Sobota : PZ, 1987. —
46.	SHEPPARD, S.: Monte Carlo. - Mb : ZO, 1987. -
47.	SILUBERG, R.: Knjiga lobanj. — Lj : MK, 1987. —
48.	SIMON, C.: Flandrijska cesta. — Mb : ZO, 1987. —
49.	SINGER, L B.: Čarodej iz Lublina. - Mb : ZO, 1987. -
50.	SMEH stoletij. - Lj : MK, 1987. -
51.	STADDER, H.: Voda na soncu. — V Lj : PD, 1987. —
52.	STEINBECK, J.: Vzhodno od raja. — 2 dela. — V Lj : CZ.
1987.	-
53.	STEEL, D.: Le enkrat v življenju. — Trst : ZTT, 1987. —
54.	STEEL, D.: Njena družina. - Trst : ZTT, 1987. -
55.	STEEL, D.: Sklenjeni krog. — Mb. : Zo, 1987. —
56.	STEEL, D.: Vrnitev. - Mb : ZO, 1987. -
57.	SOSKIND, P.: Parfum. - Trst : ZTT, 1987. -
58.	SVETEK, L.: Zorin: Pri svojih na svojem. — Trst : ZTT, 1987. —
59.	SVETINA, L: Peti rokopisi. — Lj : MK, 1987. —
60.	SVETINA, T.: Ukana 5. — Lj : Feniks, 1987. —
61.	ŠERUGA, Z.: Potovanje k ljudem. — Lj : MK, 1986. —
62.	ŠKIRNJAR, P.: Beg. - V Lj : PD, 1987. -
63.	ŠVAJNCER, J.: Somrak. - Mb : ZO, 1987. -
64.	ŠVAJNCER, J. J.: Past za podgane. — Mb : ZO, 1987. —
65.	ŠVAJNCER, J. J.: Vzpon in zmaga revolucije pri sv. Tomažu.
Lj : Borec, 1987. -
66.	TAVLOR, D.: Mahovka. 2 dela. — Mb : ZO, 1987. —
67.	TOLSTOJ, L. N.: Vojna in mir. - 4 deli. - V Lj : CZ, 1987. -
68.	TOM IZZA, F.: Mladoporočenca iz ulice Rossetti. — Trst : ZTT, 1987. -
69.	TOMŠIČ, M.: Ti pa kar greš. — Lj : Borec, 1987. —
70.	TRATNIK. V.: Danes jaz, jutri ti. - knj. 2. - Lj : Borec, 1987.
71.	TRDINA, J.: Podobe prednikov. — 3 deli. — Lj : UK ZSMS, 1987. -
72.	TURGENJEV, L S.: Očetje in sinovi. - V Lj : CZ, 1987. -
73.	VARGAS, L. M.: Pogovor v katedrali. — 2 dela. — Lj : DZS, 1987. -
74.	VOJSKOVIČ, M.: Tržačani. - Trst : ZTT, 1986. -
75.	VRHOVEC, B.: V pakistanskih zaporih. — Lj : Borec, 1987. —
76.	VUGA, S.: Krtov kralj. — 2 dela. — V Lj : CZ, 1987. —
77.	WALLACE, E.: Bledoličnik. - Lj : PD, 1987. -
78.	VVALLACE, E.: Nenavadna grofica. — Lj : MK, 1987. —
79.	VVALLACE, E.: Skrivnost treh hrastov. — Lj : MK, 1986. —
80.	VVALLACE, E.: Skrivnostna bucika. — Lj : MK, 1987. —
81.	VVALLACE, E.: V znamenju žabe. — Lj : MK, 1987. —
82.	VVALKER, A.: Nekaj vijoličastega. — Lj : MK, 1987. —
83.	VVELLS, H. G.: Ljudje kot bogovi. — Lj : TZ, 1986. —
84.	VVHARTON, E.: Hiša veselja. - V Lj : CZ, 1987. -
185.	VVOLF, T.: Ozri se proti domu angel. — 2 dela. — Lj : CZ, 1987.
186.	VVOODVISS, K. E.: Plamen in cvet. — Mb : ZO, 1987. —
187.	VVOOLF, V.: Gospa Dalloway. - V Lj : CZ, 1987. -
188.	ZIDAR, P.: Medeni teden. - V Lj : PD, 1987. -
189.	ZIDAR, P.: Otožni rob vaze. - Lj : DZS, 1987. -
190.	ZLOBEC, L. J.: Rdeča zloba. - Lj, 1987. -
191.	ZOLA, E.: Germinal. - 2 dela. - V Lj : CZ, 1987. -
192.	ZUPAN, J.: Zadnji kmečki punt. - Lj : KG, 1987. —
193.	ZUPAN, V.: Človek letnih časov. - Mb : ZO, 1987. -
886.1/.2-3 LEPOSLOVJE V SRBOHRVAŠČINI
L CLARCE, A. C.: 2061: Treča odisejada. - Opatija, 1987. -
2.	CLARKE, A: Pesme daleke zemlje. — Opatija, 1986. —
3.	COOPER, J. F.: Kožna čarapa. — Bgd: Rad, 1985. —
4.	COSTER, Ch. de: Til Ulenspigel. - Bgd: Rad, 1985. -
5.	DUMAS, A.: Vitez od Armantala. — Bgd: Rad, 1984. —
6.	SALGANI, E.: Črni gusar. — Bgd: Rad, 1984. —
7.	SALGANI, E.: Kraljica Kariba. Bgd: Rad, 1984. -
8.	STEVENSON, R. J.: Ostrvo s blagom. — Bgd: Rad, 1984. —
9.	VERNE, J.: Mihael Strogov. — Bgd: Rad, 1984. —
10.	VERNE, J.: Pustolovine kapetana Hatere. — Bgd : Rad, 1984. —
11.	VUKOVIČ, Č.: Tim, lavje srce. - Bgd : Rad, 1984. -
820-3 LEPOSLOVJE V ANGLEŠČINI L ASHFORD, D. and A.: Love and marriage. — Oxford, 1982. —
2.	BATES, H. E.: My Uncle Silas. — Oxford, 1984. —
3.	The Boy who became a Hedgehod. — Lj: MK, 1986. —
4.	BORDER, R.: Tales from the Arabian Nights. — Oxford, 1985. —
5.	COX, A.: The Black Čase. — Oxford, 1985. —
6.	CRANE, S.: The Red Badge of Conrage. — Oxford, 1982. —
7.	DEFOE, D.: Robinson Crusoe. — Oxford, 1980. —
8.	DICKENS, Ch.: Great Expectations. — Oxford, 1980. —
9.	DICKENS, Ch.: Olivver Tvvist. - Oxford, 1985. -
10.	DICKENS, Ch.: Two Boxes of gold and other Stories. — Oxford, 1985. -
11.	DINGLE, M.: Aladin and Ali Baba. - Oxford, 1986. -
12.	DOVLE, A. C.: Further Adventures of Sherlock Holmes. —
Oxford, 1985. —
13.	FRANCIS, D.: High Stakes. - Oxford, 1980. -
14.	HENRV, O.: Life VVithout Katy and seven Other Stories. — Oxford, 1985. —
15.	LONDON, J.: The Call of the wild and other Stories. — Oxford, 1983..-
16.	QUINCEY, T.: Confessions of an English opium Eater. — Oxford, 1985. -
17.	SHERIDAN, T. J.: Seven Chinesse Stories. — Oxford, 1985. —
18.	STEVENSON, R. L.: Dr. Jekyll and Mr Hyde and Other Stories.
— Oxford, 1985. —
19.	STEVENS, S. F.: The Missing Scientist. - Oxford, 1986. -
20.	STORER, R.: Hercules. — Oxford, 1985. —
21.	VERNE, J.: Jonney to the Centre of the Earth. — Oxford, 1985. —
22.	VVEAR, G. F.: Tales of Crime and Detention. — Oxford, 1985. —
90/99 ZEMLJEPIS, BIOGRAFIJE, ZGODOVINA
1.	BAŠ-Čaršija, Sarajevo. — Zgb, 1985. —
2.	Belgien — Munchen, 1987. — (Polyglott Reisefuhrer)
3.	BEOGRAD i okolina. - Zgb, 1980. -
4.	BERNIK, F.: Ivan Cankar. - Lj: DZS, 1987. -
5.	BLAZNIK, P.: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške.
— Knj. I: A-M. — (Historična topografija Slovenije II). — Mb: ZO, 1986. -
6.	BOJEVNIKI neba. - Lj : MK, 1987. -
7.	BONIFAČIČ, A.: Samostan svete Eufemije. — Zgb. 1985. —
8.	BOULTON, M.: Zamenhof: oče esperanta. — Mb : ZO, 1987. —
9.	BRAČIČ, V.—A. Lah,— L Vrošer: Sodobni svet. — 2 dela. — Mb : ZO, 1983. -
10.	BUTCHER, H. C.: Tri leta z Eisenhowerjem. — 2 dela. — Mb : ZO, 1987. -
I L CURK, J.: Ravne na Koroškem. — V Lj : ZO, 1987. —
12.	CVETKO, D.: Anton Lajovic. — V Lj : PK. 1987. —
13.	ČRNUGELJ-Zorko, F.: Na zahodnih mejah 1943. — Lj, 1986. —
14.	ČULIČ, D.: Dalmacija. — Zgb, 1986. —
15.	EBERSBACH, V.: Francisco Pisarro. — Mb : ZO, 1987. —
16.	England. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisenfuhrer)
17.	FISCHER, L.: Leninovo življenje. — 2 dela. — Zgb : Globus, 1987. -
18.	FLORENZ. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
19.	FRIGANOV1Č, M.: Krka. - Zgb, 1987. -
20.	FRIGANOVIČ, M.: Nacionalni park Kornati. — Zgb. 1987. —
21.	FUSTER, A.: Izbrani spisi. — Del 1. — Lj : DZS, 1987. —
22.	GANTAR-Godina, L: T. G. Masaryk in masarykovstvo na Slovenskem. - (:1895-1914). Lj : SM, 1987. —
23.	GRAFENAUER, B.: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj. — Lj : SM, 1987. —
24.	GR1ECHENLAND. — Munchen, 1987/88. —
(Polyglott-Reisefuhrer)
25.	HORVATIČ. D.: Dalmacija. - Zgb, 1986. -
26.	HVAR, Stari grad, Vrbovška, Jelša ... — Zgb, 1987. —
27.	Kanada. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisefuhrer)
28.	KLEMENČIČ, M.: Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji. — Mb : ZO, 1987. -
29.	KMECL, M.: Ljubljana. — Motovun, 1987. —
30.	KOJADINOVIC, J. in S.: Sunčano jedro. — Bgd, 1980. —
31.	KRAMAR, J.: Izola mesto ribičev in delavcev. — Koper: Lipa, 1987. -
32.	KRILA vojne. - Lj : MK, 1987. -
33.	LE GOFF, J.: Za drugačen srednji vek. — Lj : ŠKUC, 1985. —
34.	LEROA-GURAN, A.: Prajstorijski lovci. — Bgd : Nolit, 1983. —
35.	London — Miinchen, 1987, — (Polyglott-Reisefiihrer)
36.	MAŠKARIN, V.: Otok Rab. — Zgb. 1984. —
37.	MATEJČIČ, R.: Crikvenica. — Zgb. 1987. —
38.	MESESNEL, J.: Soška fronta. — Lj : PD, 1987. —
39.	MIKUŽ, J.: Koper. - Mb : ZO, 1987. -
40.	MOSTAR i okolica. — Zgb, 1986. —
41.	New York. — Miinchen, 1987. — (Polyglott-Reisefuhrer)
42.	NJAVRO, M.: Hercegovina. — Zgb. 1985. —
43.	Norwegen. — Miinchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
44.	PADLIM za svobodo. — Celovec : Drava, 1987. —
45.	Pariš. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
46.	PEKEL iz zraka. — Lj : MK, 1987. —
47.	POCITELJ i okolica. - Zgb, 1985. -
48.	PONIŽ, D.: Škof Tomaž Hren; Štiftarji. — Mb : ZO, 1987. —
49.	Portugal. — Miinchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
50.	POZDRAVI iz slovenskih krajev. — Lj : MK, 1987. —
51.	PRISPEVKI za novejšo zgodovino. — št. 1-2. — 1986. — Lj, 1986.
52.	PULA i okolica. — Zgb, 1987. —
53.	PVTLIK, R.: Potepuška gos. — Mb : ZO, 1987. —
54.	RADIŠIC, F.: Spomen področje Vanga. — Zgb, 1986. —
55.	RAUSCHNING, H.: Pogovori s Hitlarjim. — Trst : ZTT, 1987. —
56.	ROTAR, B.: Pigmalionova pregreha. — Lj, 1987. —
57.	SALOPEK, V.: Nošnje i plesovi Jugoslavije. — Zgb. 1985. —
58.	SARAJEVO i okolica. — Zgb, 1985. —
59.	Schvveiz. — Miinchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
60.	Schvveden. - Munchen, 1985/86. — (Polyglott-Reisefuhrer)
61.	SEIČNIK, L.: Koroški plebiscit 1920. — Mb : ZO, 1987. —
62.	SITAR, S.: Sto slovenskih znanstvenikov. — V Lj : PD, 1987. —
63.	SLOVENSKI biografski leksikon. — Zv. 14. — Lj : SAZU, 1986.
64.	SODOBNA zgodovina. — Lj : MK, 1986. —
65.	Spanien. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisefuhrer)
66.	Tirol. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
67.	TROGIR i okolica. — Zgb, 1983. —
68.	Tiirkei. — MUnchen, 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
69.	USA: Ostlicher Teil. — 1987. — (Polyglott-Reisefuhrer)
70.	USA: Westlicher Teil. — 1987. — (Polyglott-Reisefiihrer)
71.	VIDIC, J.: Noč v hotelu Park. — Lj : Borec, 1987. —
72.	VR.ESNIK, D.: Druga brigada vojske državne varnosti. — Lj : NO,
73.	WIEN. — Munchen, 1987. — (Polyglott-Reisefuhrer)
74.	ZAGREB i okolica. — Zgb, 1986. —
75.	ZIRIČ, M. in R.: Vodič po rjekama Jugoslavije. — Zgb, 1987.
Marijan Mauko
Tatrman
ce, kaj je tartman, bomo ugotovili, da je spomin nanj skoraj zamrl.
Vendar še ni dolgo tega, morda trideset let, ko je pri vsaki hiši stal tartman, če so le bili pogoji zanj.
Se pravi, da je bil vir vode višje od gospodarskega poslopja in so lahko napeljali vodo pred hišo oziroma pred hlev. Prežihov Voranc je zapisal v noveli Samorastniki (str. 183, ZZ II): »Krog nje je vladala že planinska tihota, polna enakomernega žuborenja vode, ki je v mogočnem loku curljala iz maho-vitega tartmana v široko korito. Ta vodovod je bil menda tudi še spomenik nekdanje karniške svojine.«
Pleteršnik v slovarju napiše, da je tartman zgornji konec vodnja-ške cevi, navadno s kakim okraskom (npr.: s človeško glavo). Gorenjska: strašilo v prosu. Notranjska: velik mejnik. Naj povem, da nisem raziskoval tartmana kot tehnični pojem, temveč kot demona ali boga vode. Pritegnila me je misel, da je tartman tudi bog. Vedel sem namreč, da je »bosman« demon, ki ščiti zakonsko srečo in blaginjo. Ni samo pogača, ki jo spečejo za poroko. Živalice na bosmanu so prošnja temu maliku, da naj poskrbi za zakonski par. Matija Sila v delu Trst in okolica, stran 47, 1982, piše, da prihaja beseda Šu-man od gozdov ali šum, od tu poi-menovnje poganskega malika SU-MAN (Summanus), zato sem sklepal, da je tartman malik, izhajajoč iz pripone, morfema »man«. Da sem sklepal pravilno, mi je potrdil zapis v Novicah (Bleivveis), št. 16, leto 1858, Narodne stvari o tartma-nu. V tem zapisu je Davorin Trstenjak med drugim o tartmanu zapisal naslednje: »Na Koroškem se veli cevi živega studenca tudi Ta-terman in to spet pričuje, da je bil Taterman po veri starih Slovanov vodni duh.« Trstenjak še pravi:
»Po mojem mnenju je ime Tartman ravno tako dobro nemško kakor slovensko. V stari nemščini po-menjuje Tatli, Tater — očeta; tudi v slovenščini poznamo tatej — ker se -r- preobrazi v -j-.« Trstenjak je še zapisal, da je TATRA — očak im MATRA — mati gor.
Kar sem našel v Jungmanovem slovarju, po mojem osvetljuje pravi izvor tatrmana (SLOVVNJAK ČESKO-NEMECKV, Josef Jung-man, Praga 1838). Tam med drugim piše, da je tatter = alter in da so za časa starih Rimljanov, ko so slavili saturnalije (koncem decembra), oblekli šemo (lutko) in jo častili. Posadili so jo na bika in jo na koncu zažgali. Zato bi kar pritrdil Trstenjaku, da je tatrman tudi ime demona. Trstenjak je zapisal tatrman z veliko začetnico, po mojem zato, da bi ločil tehnični pojem od imena demona. Vinko Mbderndor-fer je zapisal, da je tatrman studenec s stalno tekočo vodo in da so ga krasili za praznike (Vere in uve-re na slovenskem).
Izdelava tatrmana. Zaradi povedanega sem letos (1988) obiskal kmetije okoli Mežice in spraševal sodelavce, kmečke sinove, kaj je tatrman. Iz pogovora sem razbral, da je tatrman vodovod iz lesenih cevi. Cevi so dolge po osem metrov. Sveder je dolg nekaj več kot štiri metre. Vrtali so pozimi, ko je zamrzovalo in ni bilo mogoče več tesati. Vrtanje zmrzlih debel je tudi bolj brezskrbno, ker se sveder drži na sredini in se ni bati, da bo zgrešil smer. Če pa je zavil mimo strže-na in prevrtal ploh na strani, so ga odrezali do tam, ko je bila luknja še na sredini debla. Deblo mora biti najmanj dvajset centimetrov enakomerno debelo in ravno, če pa je bilo krivo, so po dve »zrajc-lali« z verigami, da sta se zravnali in luknja je bila na sredini. Kontrola smeri se opravlja tako, da se izvrtana sredica ali stržen razvije
in se po letnicah ugotovi, v katero smer vleče sveder (sveder se mora izvleči na vsakih trideset centimetrov, toliko je namreč navoja). Ker vemo, da so letnice na severu gostejše, severno stran — trdino — obrnemo k zemlji in tako ugotavljamo, kako je potrebno smer popraviti. Smer popravimo s premikom na »kozi«, ki ima vodilo svedra. Vodilo ima luknje, s prestavljanjem klina se vodilo dviga in spušča, usmerja desno ali levo, tako da gre sveder po sredici. Strh-nelo cev so menjali tako, da so odkopali dve, ju dvignili na sredini, da seje puša sprostila in so eno ali obe cevi zamenjali.
Les. Macesen za suh teren, jelka po mokrem svetu. Če macesna in jelke ni bilo, potem je veljala smreka.
Spajanje cevi vodovoda. Puša, ki spaja dve leseni cevi, je izdelana iz pločevine in je spojena iz dveh delov s »perkljanjem«, to je s pregibanjem pločevine. Puša ima na sredini nased oz. rob, da se v obe cevi enako vgrezne. Za spoj s pokonci stoječo cevjo pa se mora glede na to, da je rast presekana, uporabiti dleto, ki je enako loku puše.
Z njo se zaseka utor okoli luknje. Puša je sklepana in je ostra kakor srp. Lesena cev se nastavi tako, da je v isti smeri in ravnini s cevjo, s katero jo bomo spojili. Pušo nastavimo tako, da je luknja v sredini obeh cevi, nato vzamemo »kic« na dva ročaja in zabijemo trdno skupaj. Tak spoj lesenih cevi je vodotesen. Pokonci stoječi del tatrmana ima na primerni višini odtočno cev. Vstavljena je v kvadratno ko-nusno izdolbeno odprtino. Ko se napije vode, tesni in ne pušča. Del, ki je nad koritom, je na šest oglov.
Dotočna cev je nekoliko daljša. Ko spustijo vodo, cev prirežejo, da teče v sredino korita. Cev ima pri izteku vode zabito pločevino, da
vode ne vleče nazaj.
Korito. Velikost korita je prilagojena številu glav živine pri hiši.
Les hrast ali macesen. Primerno debelo deblo se obteše zgoraj in spodaj. Z vrha seveda več in globlje. Žariše se rob in s sekiro, ki ima prečno rezilo, imanovano te-slo, se izdolbe korito. Tesanje korita lahko traja tudi do tri dni. Korito stoji na čokih. Pod curkom je deska za škaf. Tisti, ki so si naredili tatrmana za hobi, rečejo: na koritu, pri koritu. Na tatrmana pa so pozabili, čeprav v pogovoru spomin nanj oživi. Tako je tudi pri kmetijah, kjer so postavili ponarejene tatrmane. čeprav so v prejšnjih časih, to je v letih 1955 — 60, imeli pri hiši prave. Navadno stoji tatrman pri stari hiši, ker je večina hiš prenovljenih, precej pa je novih. Kmetje so pozabili na tatrmana, ker k obnovljeni hiši spada sodoben vodovod. Uporabili so stare vodne vire, napeljali pocinkane ali plastične cevi iz betonskih rezervoarjev ali pa so se priključili na javni vodovod. Voda je tako prišla v kuhinjo in hlev in tatrman je bil odveč. Ker je okoli tatrmana močvirje in ker se živina nekaj let ni pasla, so postali tatrmani odveč.
Gradnja novih tatrmanov. Sedaj spet pasejo in kmet Lekše — Štern — je pripravljen postaviti originalen tatrman. Če se bo lotil postavitve, ne bo velikih težav. Sveder še imajo pri Ježu (Oserbanu), »koza« je pri Gotouniku (Veselko). Veselko Filip mi je povedal za tatrmana, ki je v bistvu pretočni bazen. Postavljal se je v ravnini, da je poganjal vodo (natega). Zrak zadržuje vodo tudi, če teče navzdol. Lep primer slabo narejenega tatrmana je pri Graufu. Je edini tatrman, za katerega lahko rečemo, da je original. Ta tatrman je znan po tem, da presiha. Je nekoliko modernejši, saj ima odtok po železni cevi na vrhu tatrmana.
Pričevalci. Abraham Avgust, rojen 1908. leta, je kot osemletni deček pomagal pri kmetu Oberu, tesarju Luki Ledniku, ko je obnavljal tatrmana. Ober je naročil: »Hitro naredi nov tatrman.« Če bi naročil: »Naredi takšnega, kot j bil!« bi imel »ksiht«. Abraham je videl tatrmana z obrazom. Na žalost ni starejših ljudi po kmetijah, mislim izrazitih starčkov. So le moški in ženske, stare okrog 60 let. Marija Abraham, rojena Fajmot,
10.	dec. 1913, Ludranski vrh, v Permanski bajti, mi je povedala o verovanju, da ne smeš pustiti perila zunaj in zlivati vode iz hiše po »fajrontu«. Za praznike so krasili tatrmana. Pauše Jože (Skočedov-nik — Zagrad) mi je povedal, da je pomagal vrtati cevi. Povedal mi je, da so v ravnici, kjer se je nabiral pesek, izsekali odprtine za čiščenje. Vseh anketirancev ne morem omeniti, ker jih je preveč. Tako so prišli v poštev le tisti, ki so povedali kaj novega. Glede verovanja pa so bili odgovori zadržani. Izjava nekega kmeta, »da so biča imeli svoje bajže«, lepo ilustrira odpor, ko gre za uvere in verovanja. Nerodno mu je bilo, namesto, da bi bil ponosen, da je babica ohranila neko staro, prastaro izročilo. Naj še omenim Ernesta Orešnika iz Žerjava, ki me je spomnil na tatr-mane iz desk. Stali so bo cestah, cevi so bile železne, zgoraj je bil lonček, da si se lahko napil. Izolirani so bili z žagovino ali s praprotjo. Bili so brez korita. Martin Medved, rojen 1918 v Zavodnji, je pri kmetu Janku v Zavodnji (Gla-senčnik), ko je bil star šest let, zgubil nož v tatrmanu. Ta tatrman je bil visok, saj se je igral pri gornji luknji in mu je nož padel z njo. Takrat je bil nož nekaj vreden. In njegova mama je, ko je šla na dnino, odkopala tatrmana in rešila nož. Bili so mokri, ker je bil kar velik pritisk vode. Martin Medved je tesar. Povedal je še, da se v zgornjo luknjo zabije čep ali kapa. Torej glava idola na tatrmanu ni iz enega kosa, ampak je nasajena v luknjo, ki je na vrhu. Adam Ivan, rojen 1918, Kozji vrh pri Dravogradu, ni videl tatrmana z glavo. Povedal je, da je v poljski Sleziji videl tatrmane, ki so bili izredno lepo »scirani« in da so tatrmane prinesli Tatari.
(Nadaljevanje) Andrej Grošelj: »Lesarji«, hrast, Dravograd pred Lesno. 1986
	/—\	'—\ '
LlJ		4(
v (• M m
ntu kosi uteks	mi k on	preverit
dsss
Slovenj Gradec
proizvajamo:
- usnje, okvirce, usnjene folije • klasični montažni podplat ekstrudirane PVC profile TR granulat TR in PVC podplate sedeže iz gumirane žime in PU-PEN blazine iz gumirane žime vzglavnike
notranje obloge avtomobilov iz polypresa
-	kokos sisal blazine za pohištvo, gradbeno in avtomobilsko industrijo
avtomobilske sedežne prevleke
-	izdelke zaščitne konfekcije
-	športne rokavice
-	izdelke usnjene galanterije
-	izdelke medicinske in športne konfekcije
-	jadra in rešilne jopiče
GALERIJA
PRODAJA OLJNIH SUK GRAFIK IN SKULPTUR
Bahunek, Berthold, Boljka, Borčič. Černe, Dragulj, Jagodič. Lackovič-Croata, Lavrenčič, Mihelič, Milič iz Mačve, Pečko, Rotar, Slana, Šlavec, Stojanovič, Tisnikar,
Tutta, Veličkovič, Zec
Prodaja izdelkov domače in umetne obrti Prodaja plošč in kaset klasične glasbe Prodaja likovnih monografij, plakatov in razglednic
Založniška dejavnost za področje umetnosti in kulture Posredovanje likovnih razstav doma in v tujini
GALERIJA KOLAR, ŠOLSKA ULICA 5, 62380 SLOVENJ GRADEC, JUGOSLAVIJA, TELEFON (3862) 062 844 044
Biljana Unkovska: Siavode Artist, 1977, bakrorez in akvatinta
ODSEVANJA - časopis za leposlovje in kulturna vprašanja. Izdajajo: Občinska kulturna skupnost in Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec v sodelovanju z Literarnim klubom Slovenj Gradec. Uredniški svet:	Marjana Vončina,
Mirko Krevh, Mirko Tov-šak, Jože Potočnik, Alenka Horvat, Matjaž Gostenčnik in Karel Pečko. Uredniški odbor Niko R. Kolar (glavni in odgovorni urednik), Andrej Makuc (poezija in dramatika). Tone Turičnik (proza), Jure Juričan, Jerica Smolčnik in Vladimir Verdnik. Grafični urednik Rado Žaže. Tajnica uredništva: Marjana Stalekar.
Naslov uredništva: Občinska kulturna skupnost Slovenj Gradec, Francetova 5, telefon: (062)842-660
Tisk: ČGP Večer, Maribor. Naklada 500 izvodov. Cena izvoda 1000 din
Časopis je oproščen prometnega davka.
Predstavitev knjige »15 let obrtnega združenja Slovenj Gradec«
15-letnica obrtnega združenja Slovenj Gradec v letu 1987 je izdajatelju prišla prav kot priložnost, da opozori na sedanji položaj te gospodarske dejavnosti tako v občini kot pri nas sploh in tudi na njen razvoj v Slovenj Gradcu vse od nastanka. Prizadevni uredniški odbor pod vodstvom Iva Čerčeta in Jožeta Potočnika je zbral obilico dragocenega gradiva, ki bi ga v celoti lahko poimenovali enako kot osrednjo študijo Jožeta Potočnika — Prispevek k zgodovini obrti v občini Slovenj Gradec. Razporejeno je v petnajst sestavkov, ki jih dodatno osvetljuje pestro slikovno gradivo oziroma fotokopije nekaterih listin.
Uvodni članek Dobra in trdna organizacija — pot k uspehu je prispeval Franjo Verdnik, predsednik ZOZ Slovenije, ki predstavlja družbeno vlogo obrti pri nas in oceni jubilantovo uspešnost. Janez Gologranc opozarja na nekaj zgodovinskih mejnikov obrti in na dejstvo, da zdaj ustvarja 4 % družbenega produkta v občini. Hedi Bertoncelj piše o obrtnem združenju Slovenj Gradec kot gostitelju razstav domače in umetne obrti, ki
jim utemeljeno prisoja jugoslovanski in mednarodni pomen — razstava je v Slovenj Gradcu vsaki dve leti. Obrt kot pomemben dejavnik v razvoju gospodarstva prikazuje Beno Karner in ob tem poda nekaj smiselnih predlogov za dopolnjevanje ustave oziroma zakonodaje, ki je sedaj še vedno takšna, da razvoj obrti bolj ovira kot pospešuje. Miha Lavre, Ivo Čerče, Alojz Mithanz, Marjan Pogorelčnik, Peter Rakovič, Maks Potočnik proučujejo predvsem razvoj obrti po osvoboditvi in prikažejo različne oblike njene organiziranosti od nekdanje okrajne obrtne zbornice za Koroško do današnjega združenja oziroma zadruge in posamičnih obrtniških dejavnosti. Tu kaže ponoviti nespodbudno ugotovitev, da kljub uspešnemu poslovanju delež zaposlenih v obrti v skupnem številu zaposlenih upada, še bolj občutljiv pa je padec v družbenem proizvodu. Srečko Slemenik posreduje nekaj splošnih razmišljanj o inovativnosti v obrtništvu in malem gospodarstvu ter predstavlja dobitnike tovrstnih priznanj na celjskem obrtnem sejmu, pri tem pa smotr-
RADE NIKOLIČ
Komaj petdesetletnega ga je nasilna usoda iztrgala iz naših vrst. Iz njegovega in našega okolja, izpod zelenih obronkov Kahtela in Kremžarjevega vrha.
Spominjam se,
ko je pred triindvajsetimi leti prišel v Slovenj Gradec, z izkušnjami dozorelega človeka in akademsko podkovanega likovnega ustvarjalca. Prišel je v mesto, ki ga je neizmerno vzljubil in ga imel rad. Kdo bi vedel zaradi česa vsega? Mislim, da je bila to ena velika ljubezen — nekomu pripadati!
Spominjam se,
njegovih sanj, ki so snovale oblikovanje v lesu, v mavcu, v marmorju in bronu. S polnimi rokami je zajemal iz ozračja ustvarjalne svobode, v svojem delu odmeval prenekateri vibrato sodobnih likovnih iskanj. Pa vendarle, njegove sanje so bile prezgodaj izsanjane in njegovo življenje je bilo prekratko, da bi se lahko nakopičili podatki za fizično in geografsko biografijo. To življenje pa je bilo obenem prežeto tudi z bolečino, ki je kar vpila v prazno nebo. Ustvarjalne stiske na eni strani in eruptivne sile na drugi, so mu naravnavale človeku nerazumljiva protislovja, katera so ga odrinila na obrobja, kamor nikoli in nikdar ni sodil.
Imel je družino, prijatelje in veliko razumevajočih ljudi, ki so mu le v redko danih trenutkih lahko prišli naproti, ga spodbujali, mu verjeli in mu ustvarjali pogoje za boljše in drugačno življenje. Nažalost vseh nas, so to bili res samo trenutki.
Spominjam se,
žlahtnih portretov otrok, ki jih je tako ljubeče in značilno upodabljal našim prijateljem in znancem. Na tej vzporednici njegovega umetniškega delovanja je ohranil in razvil estetsko črto, ki mu daje poleg otroške energije in intimnega značaja še poseben »Nikoličev« izraz. Ne bodo ga pozabili portretiranci ... Ne Tatjana, ne Gordana, ne Simon in ne Tomaž.
Niko R. Kolar
no poudarja, da ima v današnjem svetu prihodnost le takšna družba, ki je sposobna hitro in kakovostno prenavljati svojo proizvodnjo. Joža Horvatova piše o sodelovanju obrtnikov z Ljubljansko banko, Jože Skaza pa o njihovi športno rekreativni dejavnosti.
Omenili smo že, da je vsebinsko najobsežnejši in študijsko najtehtnejši sestavek Prispevek k zgodovini obrti v občini Slovenj Gradec napisal Jože Potočnik, ki uvodoma omenja težave pri zbiranju gradiva, pri čemer so mu pomagali številni posamezniki in zgodovinski krožek na Srednji šoli Edvarda Kardelja.
Poudarja, da bo za natančnejšo študijo potrebno proučiti domače in avstrijsko arhivsko gradivo. Pisec, profesor zgodovine, zasleduje mestno obrtništvo v Slovenj Gradcu vse od nastanka pred 700 leti in obrtno — sejmiško zasnovo odkriva že v sami urbanistini zasnovi mesta. Trgovanje označuje z odprtimi vrati že grb mesta, ki ga Primož Trubar že v letu 1577 imenuje s slovenskim imenom. Prvi znani obrtnik kovač Martin je v Slovenj Gradcu živel že pred letom 1391, le nekaj let pozneje pa viri omenjajo celo vrsto obrtnikov, med drugimi tudi zlatarja in usnjarja. Današnja tovarna usnja ima torej zelo stare predhodnike v obrtnikih vse do konca prejšnjega stoletja z družino Wolf v neposredni bližini njenih nekdanjih prostorov ob Su-hodolnici. Mesto je premoglo tudi kovnico denarja, žebljarstvo, pu-škarstvo in pivovarstvo, že leta 1551 se pojavi izdelovalec kos in malo pozneje steklar.
Obrtniki so se združevali v cehovsko združenje, ki je delovalo po strogih določilih za vse svoje mojstre, pomočnike in vajence. V
18.	stoletju je razvoj koroškega fu-žinarstva segel tudi v Mislinjsko
dolino s kosamo v Trobljah in železarno v Mislinji (lastnik Žiga Zois, od tod še danes Cojzarica na Pohorju). Z leti so se obrtne dejavnosti seveda spreminjale in se prilagajale splošnemu razvoju, tako da danes prevladujejo avtoprevoz-ništvo, plastikarstvo, gostinstvo in že od nekdaj mizarstvo, zastopana pa je že tudi elektronika oziroma računalništvo.
Prvo obrtno društvo po razpadu Avstro-Ogrske je bilo ustanovljeno leta 1922 in si je prizadevalo že tudi za izobraževanje vajencev raznih strok. Obrtno šolstvo, ki v Slovenj Gradcu sega daleč nazaj v 19. stoletje, bi bilo sploh potrebno še posebej podrobneje raziskati. Obrtništvo je v pomembnem obsegu delovalo med NOB, zlasti s krojaškimi in čevljarskimi delavnicami na mislinjski strani Pohorja in v šmiklavških hribih. Okrajna obrtna zbornica je bila ustanovljena takoj po osvoboditvi, leta 1967 pa ustrezni odbor pri koroški medobčinski gospodarski zbornici, kjer deluje od leta 1979. Nekatere obrtne delavnice so se razvile v današnje tovarne (Prevent in Nova oprema v Slovenj Gradcu in Mikon v Mislinji). Že od nekdaj so znane obrtne razstave, kar je nekoč bil pravzaprav vsak sejem, od leta 1977 pa tu prirejajo zelo ugledne razstave domače in umetne obrti.
Predstavljena knjiga (88 strani, nobenih reklam!) bo dobrodošel vir za nadaljnje proučevanje obrti in tudi dragocena spodbuda zanj. Med pomanjkljivosti pa ji moramo šteti nekatere jezikovne napake in dejstvo, da sicer bogata fotodokumentacija ni avtorizirana oziroma opremljena z več nujnimi podatki.
Seveda se to da popraviti, zakar se bo prizadevnemu Obrtnemu združenju Slovenj Gradec kmalu ponudila nova priložnost ob naslednji obletnici.
Franček LASBAHER
MITJA
SCHČNDORFER
Z Mitjem — novinarjem smo se srečevali petnajst let. Najprej, ko je svojo veliko ljubezen, učiteljski poklic, zamenjal z novinarskim pri Lesninem Viharniku, potem pa sedem let kot z direktorjem in glavnim urednikom Koroškega radia in nazadnje, ko je bil novinar in glavni urednik našega tovarniškega Poročevalca.
Mitja je imel rad svoje novo delo, rad je bil novinar. Njegove članke, poročila, pogovore in komentarje, pa tudi karikature, so najprej poznali številni Lesnini delavci in kmetje, ki so radi segali po svojem Viharniku. S svojim pronicljivim pisanjem, s katerim je analiziral življenje, dogodke in pojave ne le v naših krajih, temveč tudi obče, si je na Koroškem radiu ustvaril ugled, kakršnega nima veliko ljudi. Sedem let je bil na čelu včasih opevanega, drugič spet kritiziranega Koroškega radia in veliko, izjemno veliko je prispeval k njegovemu napredku. Radio se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno informacijsko sredstvo. V njegovem mozaiku je tudi nešteto Mitjevih kamenčkov, njegovih misli in idej. Po prodornih besedah in in-skrivih mislih so ga poznali mnogi, ki se z njim nikoli niso srečali.
Takšne sledi je pustil tudi na svojem zadnjem delovnem mestu v naši delovni organizaciji, kjer je bil med drugim glavni urednik Poročevalca in se je hkrati spet vrnil k svoji prvi veliki ljubezni, likovnemu oblikovanju.
Mitja je bil naš dober tovariš, tisti pravi, pristni prijatelj. Delavnost, iskrenost, skromnost so bile njegove najboljše odlike. Razdajal se je pri delu in vedno dobro mislil, čeravno ga tu in tam tudi niso razumeli.
no rad. Kdor je videl številne njegove slike, je moral vedeti, da je mehkega, dobrega in plemenitega srca.
Ivan Praprotnik
l.epote svojega bogatega notranjega življenja pa m dal le likov ništvu in novinarstvu temveč tudi svoji družini, ki jo je imel neizmer
ANDREJ GROŠELJ
Šestdeseta leta so pomenila v slovenski umetnosti dokončen razkol z obrazci politično diktirane »revolucionarne« umetnosti, ki naj bi se oplajala v sistemu novo-pridobljenih vrednot. Vsakovrstni modernistični poizkusi so zapljus-nili tudi našo deželo, umetniki pa so se lahko neovirano podali v raziskovanje lastnega hotenja in se z vero v svojo senzibilnost prilagajali trendom, ki so kot še nikoli enotno združili stari kontinent, kot nov umetnostni center pa sta vzniknila Nevv York in Amerika. To je bil torej čas, ko se je mlada generacija študentov na ljubljanski likovni akademiji zavedla direktne umeščenosti v evropski prostor, brez misli na poprej obvezna študijska potovanja v Pariz in še kam, ter manifestativno poizkušala kazati to svojo pripadnost predvsem skozi aktualne medije nove kolektivne zavesti, ki so jo udejanjali tokovi konceptualne umetnosti. Na takšnih pozicijah je nastala grupa Junij, še bolj radikalno prezentna pa je bila v tej smeri le kakšno leto kasneje formirana skupina OHO.
Andrej Grošelj je končal študij leta 1970 in torej tudi sam neposredno doživljal ta dogajanja. Kljub temu, da se formalno ni vključil v nobeno od skupin, je kot vsi drugi v odporu do formalističnega akademizma sprejemal nekonvencionalne inventivne postopke in ludistične koncepte, ki so postali zaščitni znak generacije. Navkljub študiju kiparstva, je veljal za odličnega in zanimivega ri sarja, kar je navsezadnje botrovalo študentovski Prešernovi nagradi, ki jo je prejel leta 1970.
Na Grošljevo nadaljno umetniško usodo je prav gotovo v veliki meri vplivala njegova odločitev, da se vrne v domači koroški kot, kjer se je na Prevaljah zavezal pedagoškemu poklicu. Delo z otroki, ki vedno vključuje tudi iskanje najrazličnejših novih možnosti izražanja, mu je pomenilo vzpodbu-
do, da je razširjal polje svojega lastnega izraza, saj je poleg kiparskega modeliranja, klesanja in rezbarjenja osvojil tudi področje grafike — linorez in lesorez ter predvsem akvarel, slikarsko tehniko sublimnih barvnih ploskev, ki ima pravzaprav še najmanj skupnega z oprijemljivim kiparskim snovanjem. Tipično periferno okolje, kakršno je Koroška, z bolj ali manj pasivnim kulturnim dogajanjem, je po drugi strani velika nevarnost za potencial vsakega, še posebno mladega umetnika, ki mora paziti, da je kolikor toliko vključen v aktualno dogajanje vsaj v slovenskem prostoru. Vse to pa zahteva veliko dodatne energije. Ena iz med kiparjevih možnosti je ta, da sodeluje na natečajih za javne spo menike in s tem vzdržuje stik s so dobno produkcijo in konkurenco Tako so bila Grošlju zaupana šte vilna javna dela, na širšem koro škem območju, pa tudi drugod: le ta 1979 bronasti kip Primoža Tru barja na osnovni šoli Laško, skulp tura Janeza Trdine naravne veliko sti v kamnu na osnovni šoli Stopi če leta 1981, naslednjega leta po-prsje Marjana Kozine v Novem mestu in drugo. Se večjo osebno afirmacijo in umetniško potrjevanje pa mu lahko pomeni sodelovanje na različnih tematskih likovnih izborih in bienalih, kjer že sama uvrstitev v razstavo pomeni uspeh in priznanje. S kiparskimi deli se je udeleževal predvsem razstav jugoslovanskega portreta v Tuzli,
medtem, ko raznovrstnost njegovega delovanja kaže udeležba na Bienalu akvarela Jugoslavije v Karlovcu in na Likovnih susretih v Subotici z grafiko. Prav poseben uspeh pa pomeni izbor v razstavo L svetovnega trienala male keramike leta 1984 v Zagrebu.
Središčno os umetniškega delovanja Andreja Grošlja pa kljub vsemu predstavlja plastično snovanje, ki je v širokem razponu najrazličnejših materialov in dimenzij rezultiralo več samostojnih sklopov realizacije posameznih idej: od velike množice glinastih miniatur, ki kažejo najčistejši umetnikov rokopis, saj predstavljajo nepre-tenciozni in neobremenjeni neposredni likovni izraz in osnovni prirojeni občutek za plastičnost forme, do vegetabilnih in zoomorfnih lesenih skulptur, nastalih v zadnjem času. Prav les kot medij izrazilo nastopa pri Grošlju na eni strani kot izvenčasovna vrednota, ki živi v duhu in povezavi s klasično slovensko tradicijo rezbarstva, ki je prav na Koroškem doživelo svoj vrhunec ob zatonu gotike s številnimi rezbarskimi delavnicami na tej in oni strani današnje državne meje. Obenem je material les inavgurirala tudi nostalgična postmodernistična likovna govorica, ki je tradicionalnim materialom vrnila njihovo nekdanje logično mesto, ki seje zdelo večno aktualno, a so ga modernistični koncepti po drugi vojni razvrednotili in nadomestili z novimi možnostmi. Grošljeve lesene skulpture pa nosijo v sebi še eno dimenzijo: mrtvemu kosu lesa je namenil nov
Studijska knjižnica
DZ 05
ODSEUflNJfl
1988
apokrifni življenjski ciklus, saj ga povrne v »otroštvo«, ko se kot klijoče Seme vzdiguje proti soncu v naravno tekoči vegetabilni spirali. Nepravilna, a popolna linija zglajenega lesa v navideznem gibanju podeljuje trepetajočo funkcijo zunanjemu prostoru, ki obdaja skulpturo. Ravno zaradi tega se vsiljuje misel o realizaciji ideje v čim večjih, ogromnih dimenzijah.
V silovitem, a elegantnem zagonu v višino, je v gladkih in poliranih kipih nekaj tiste Brancusijeve težnje k absolutu neokrnjeni naravi pripadajoče forme, ki v čisti obliki izstopi šele takrat, ko je abstraktno poenostavljena odrešena detajlov in skuša izraziti le čisto misel.
Skupina skulptur — ptičev (Pavov) predstavlja celoto, ki se navezuje in dopolnjuje s prejšnjo, vključuje pa drugo osnovno idejo kiparstva v dvajsetem stoletju, ki jo je pionirsko razvijal Henry Moore. Gre za odpiranje mase, kar vzpostavlja nove prostorske odnose med posameznimi elementi skulpture. Grošelj je izkoristil slikovito silhueto pava z razprostrto pahljačo, ki predstavlja kuliso elegantno vzpetemu pavjemu vratu, ki ga krasi krona. Polirane površine kipa izoblikujejo elegantne krivulje, ki vodijo oko po stiliziranem zoomorfnem »živem« telesu z občutjem strukture materiala in nudijo gledalcu predvsem estetski užitek prostorskega oblikovanja.
Grošelj še ni izčrpal motiva Semen in Ptičev, saj na simbolni ravni, kakor tudi po formalni plati, ideje rojevanja in osvoboditve nudijo še dovolj možnosti, ki se lahko radikalizirajo predvsem z opuščanjem zgolj estetskih komponent in z izživetjem ideje v monumentalni zasnovi priložnost za to je mogoče Forma viva v Kostanjevici.
Marko K.OŠAN
ANDREJ GROS EU seje rodil 10. oktobra 1947 na Lesah pri Prevaljah. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na Akademiji :a likovno umetnost v Ljubljani. Študij kiparstva je konča! pri prof. Slavku Tihcu. Zaposlen je kot profesor likovne vzgoje na Prevaljah.
3004G14