Tako sem jo videl, mladost...
Zložil G. Koritnik.
Tako sem jo videl, mladost, čez dolga, izmučena leta, v ponosni postavi dekleta je šla skozi bukov gozd . . .
Čez čelo, čez krepka ramena valil se je las ocean, življenje so dihale grudi v razpaljen poletni dan.
Življenje, moč, pesem, lepota, vse bilo je njena last, — ljubezen, radost in dobrota bila je nje silna oblast.
Pod bukev košato je sela, lasje so ji pali do tal — življenju je pesem zapela, ves gozd se je v sreči smehljal
Zaljubljen sem pesem poslušal, zapal me je mrak in noč, mladost je izginila v noči — z njo šla je lepota in moč . . .
Na pragu drugega jutra sem zbudil se sam siromak, bolesti se trgajo v srcu, nestalno se ziblje korak . . .
Sanjajo parki...
Zložil G. Koritnik.
Sanjajo parki v večeru zaljubljenem, v mesečnih žarkih se pesek srebri, v grobno tišino je mesto pogreznjeno, cvet pozabljenja dehti iz noči.
Angelj ljubezni se šeta med rožami, z roso srebrno cvetove škropi, s svetlimi solzami, sladkimi, toplimi čisti ljubezni prešerne oči . . .
Mir in dobrota se ziblje pod zvezdami, v grudih kipi hrepeneče srce — daleč, ah, daleč bi rado za dragimi  — daleč do solnčnega, jasnega dne . . .
Šumi, Sava, oj šumi...
Zložil G. Koritnik.
^umi, Sava, oj šumi v žalosti polni večer, ti imaš znance in cilje — jaz jih ne najdem nikjer...
Mene ne drami šumenje tvojih skrivnostnih voda, kamen potopil sem vanje, pal je globoko, do dna..
Šumi, Sava, oj šumi, kamen je pal na srce — več se ne smeje, ne joče, več za ljubezen ne ve ...