Stari Poetovio.
Predaval dr. Vladimir T r a v n e r.
Uporabljeni viri so označeni v rokopisu, ki ga hrani muz. društvo.
a) Predrimska doba.  (Do  okoli  I. 35. pr. Kr)
Okoli 2000 let je že preteklo, odkar se prvič omenja v zgodovini „Poetovio, naš sedanji Ptuj. Pa že tisočletja poprej je živel na tej zemlji človeški rod. Verjetno je, da je bival tukaj v davni, davni dobi, katere ne moremo niti prilično približno ugotoviti, „krapinaki človek", ki je poznal seve še povsem enostavno orodje. Za to govori milo podnebje in bližina, kjer so se našli ostanki (okolica Krapina). Sledov iz te dobe pa v Ptuju in v njegovi neposredni okolici do sedaj ni bilo najti.
Brezdvomno so prebivali ljudje na tej zemlji že za časa mlajše kamenite dobe ; o tem nam pričajo razne izkopnine. Ptujski grad, v čigar bližini teče tu že precej široka Drava in odkoder se nudi potniku pogled na vse strani, je bil naravno zavetišče pred sovražniki ;   divjačine pa  takrat v neizmernih
gozdovih gotovo ni manjkalo. Ti prebivalci, sodobniki mamuta, so živeli v enostavnih četverovoglatih lesenih ali pletenih kočah ter so se pečali z lovom, deloma pa tudi že s poljedelstvom in z živinorejo. Njihova kultura je bila že na precej visoki stopinji; to dokazuje njihovo orožje in orodje, ki so ga izdelovali iz serpentina, redkeje iz posebnega zelenega kamna, imenovanega nefrit, deloma tudi iz roževine in živalskih kosti. PloSčate, brušene in preluknjane sekire, kladiva, lemeži za oranje, osti puščic in sulic, lonci z značilnimi vijugastimi okraski, kažejo smisel za praktične potrebe in za lepoto. Proti koncu te dobe so prebivalci poznali že nekatere topljive rude, n. pr. baker in zlato, ki so ju uporabljali za izdelovanje nakita.
Kmalu po 1. 1500 pr. Kr. so začeli prihajati trgovci iz bližnje Italije in drugih kulturno bolj razvitih dežel; ti so prinesli k nam bron, odnašali pa so kože, rude in druge surovino s sev. nemške obali pa preko sedanjega Ptuja v starem veku visokočislani jantar. Skoraj gotovo je obstajala že v tisi dobi cesta, ki je vodila iz Italije preko Celja in Poljčan do Ptuja, tu se je križala s plovbeno Dravo in odtod je bila izpeljana proti Radgoni.
Prvotni prebivalci naših pokrajin so bili Iliri, ki jih tedanji zemljepisci imenujejo tudi Noričane ali Tauriske, predniki današnjih Albancev. V teku času so se spojili s Kelti z ostanki Kimbrov in mogoče Se z drobci raznih drugih narodov, tako da ob prihodu Rimljanov niso bili več čistokrvni. Delili so se v več plemen, katerim so vladali knezi ki so se v sosedni Noreji nazivali kralji, zato je Noreja tudi v rimski dobi imela vedno naslov kraljestva (regnum Noreja). V okolici Ptuja eta bivala po domnevi rodova Seretov in Serapilov. Pečali so se s poljedelstvom in z živinorejo, deloma tudi z rudarstvom. Nekateri so bili kovači, lončarji in trgovci. Kakor dokazujejo izkopnine, posebno na Po-šteli, so izdelovale njihove žene platno in volno. Po značaju so bili dobrodušni, veselili so se življenja in lepote. V tem pa ko so Norejci po času izgubili svojo prvotno boje-vitost, so ostali prebivalci naših pokrajin Panonci, vedno hrabri in svobodoljubi. To nam dokazujejo izredno srditi in krvavi upori in boji v času, ko so jih podjarmili Rimljani. Pa tudi v dobi rimskega cesarstva so bile čete iz naših krajev najhrabrejše in so mnogokrat  igrale  v  rimski  zgodovini odločilno
2
vlogo. O veri tega naroda se nam iz pred-rimske dobe razven že omenjenega svetišča na Pošteli ni ohranilo ničesar, pač pa so sprejeli Rimljani mnogo ilirsko-keltskih božanstev v svojo mitologijo; zidali so jim svetišča in jim darovali; tako so so vsaj nekatera najvažnejša imena teh božanstev ohranila. Da je obstajala navedena smer, ni dvoma, ker so Rimljani povsod, kamor so prišli, uporabljali že obstoječe zveze, katero s t le izboljšali in pomožili. Staro kamenito orožje pa se je ohranilo poleg bronastega še okoli 2000 let, očividno ker je bil bron pre-dragocen.
Okoli 1 1000 pr. Kr. se začne star. železna, po najvažnejžih izkopninah v Hallstattu tudi hallstattska doba imenovana. Tudi v tej dobi in še pozneje do prihoda Rimljanov se jo uporabljal poleg železa bron, posebno za nakit, ker se da laže obdelovati ko železo. V to dobo spada veliko pokopališče pri Haj-dini, kjer so našli 70 grobov in okoli 800 žar, dokaz, da sta bila v tem času obljudena oba bregova Drave, kjer je bil od narave bolj utrjeni in rodovitnejši levi breg gotovo že poprej nasoljen. Tedanji ljudje so sežigali   mrliče   v   plitvih grobovih ter pola-
gali poleg pepela nakit pokojnih, ali pa so polagali prah sežganih trupel skupno z nakitom in z orodjem v velike izbočene, temne posode, na grob pa so zavalili kamen.
Iz sledeče mlaj Se železne ali la-teneke (la taine) dobe (okoli 870—700 pr. Ki\), v katero spadajo znamenite izkopnine, posebno •iz ozemlja sev.vzhodno od Maribora, t. j. od Remšnika do D -Landsberga in St Andra im Sausal ter iz Poštele na Pohorju, se je v Ptuju in v okolici ohranilo le malo izkopnin, kakor posebno znameniti meč iz Skorbe. Takrat je bila sloveča naselbina na Pošteli, katero je 1. 1915 odkril dr. Valter Sinid in ki je postala brez dvoma žo v 6. stoletju pr. Kr. gospodarsko in kulturno središče tudi za ozemlje sedanjega Ptuja, Razen raznovrstnega orožja in orodja z različnimi okraski, posebno z živalskimi in ptičjimi motivi, so se iz te dobe ohranili tudi ostanki četverovoglatih hiš.
Okoli 1. 500 pr. Kr. so prišli v naše pokrajine s severa Kelti ter so podjarmili domaČe prebivalstvo. Gospodovali so nad njim kot maloštevilni vrhni sloji podobno, kakor v Franciji v dobi Karulingov maloštevilni germanski Franki nad domačini Kelfco-Romani. Sčasoma so se Kelti popolnoma spojili z do-
inačim prebivalstvom ter so sprejeli njihov jezik in običaje.
L. 113 pr. Kr. so upadli v naše kraje germanski Kimbri ter požgali Poštelo. Njih gospodarstvo je trajalo le malo časa. Po njihovem odhodu se je naselbina na Pošteli na novo pozidala in obljudila ter se ohranila do prihoda Slovencev. Takrat se je sezidalo na Pošteli edino še sedaj ohranjeno ilirsko-koltsko svetišče, posvečeno noriškim materam. Razno orožje in orodje kaže visoko stopnjo kulture tedanjih prebivalcev.
Latenska kultura je prehajala počasi in neopaženo vsled stikov z Rimljani v provin-cijalno rimsko. To se kaže posebno pri zlatem denarju. Medtem ko nimajo stari ilirsko-keltski novci napisov, temveč sliko, posebno ne osed-lanega konja, ali pa obraz kneza brez brade in z diademom, se ponavljajo v II. stoletju pr. Kr. novci s podobo kneza in z napisom njegovega imena n. pr. Adnamat, Nemet, ATTA, Devil, Voco itd. V času, ko so zasedli Rimljani naše okraje, je torej obstojala že mešana ilirsko-keltsko rimska kultura.
Nadaljevanje sledi.