2IVL7EN7E IN SVET ŠTEV. 22. V LJUBLJANI, 2. DECEMBRA. 1934. KNJIGA 16. SVET IZ VODKA PREVRAT V S VETOV JU FIZIKE isti so poročali, da je pripadla letošnja Nobelova nagrada za kemijo ameriškemu profesorju Ureyu, odkritelju »težkega vodika« in »težke vode«. Njego- _ vo delo je važno tudi preko tega ožjega okvira, saj se bavi vendar s snovjo, ki je med najskrivnostnejšimi, a tudi najvažnejšimi med vsemi, z vodikom, ki ga je moderna fizika spoznala za temeljni kamen vse materije. Bilo je v času okrog bitke pri Lip-skem, torej v času, ki se je bavil bolj s politiko nego z atomi in sličnimi »nevaž-nimi« vprašanji, ko je Anglež William Prout prvi izrazil misel, da sestoji ves svet iz vodika. Njegovi učeni tovariši so majali z glavami m nekateri so si vzeli trud, da so »dokazali« nepravilnost Prou-tovega nauka, ki je potem tudi dejansko izginil s svetovnega poprišča. Prišel je pač za sto let prezgodaj. Šele moderna znanost o atomih je dala genialni Prou-tovi trditvi prav. Pokazala je, da je v načelu pravilna, čeprav je nastala v dobi, ki ni imela niti pojma o atomskih modelih in kvantnih skokih. Danes vemo, da sestoji snovni svet v resnici iz vodika, seveda ne iz vodikovega plina, temveč iz pozitivno nabitega jedra vodikovega atoma, tako imenovanega protona, in elektronov, nosilcev negativne elektrike. Iz tega razloga je seveda umljivo, da je važno vsako odkritje o tej snovi, iz katere sestoji vsa druga snov. V zadnjih letih so morali fiziki priznati, na kakšnih majavih tleh počiva vsa umetno postavljena zgradba moderne fizike. Vedno znova se je stresla. Poleg protonov in elektronov, iz katerih naj sestoji snov, so odkrili še nevtrone in pozitro-ne. Nihče ne ve, kakšne »zadnie« sestavne dele prvin bomo še odkrili. Menili smo, da je dokončno razčiščeno vsaj vprašanje »najpreprostejšega atoma«, vodikovega atoma — pa pride prof. Urey in dokaže, da je to mnenje pogrešno. Njegov »težki vodik« i o izzval nov pretres v svetovni zgradbi fizike, a ni т>ге-tro^el samo fizike, ksnti doplei so imeli tudi že kemiki in biologi dovoli ririlike, da ?p nobaviin z novim odkritjem in u?otoviio mi-'ika'-pre nlpsrnvp zelo čudne laptnopti 2o ro-ој orno verMi za celo Vr^to drua ie vzrok tudi drugačen. Vemo sploh še tako malo o »nai-preorostejšib* stvareh v naravi: baš najpreprostejši atom nas postaviia n. pr. prpd najvprie +°?avp in tako prenro-sta tekočina, kakršna je voda, je poka- zala nenadoma tako nevarne lastnosti. Noben kemik jih tej tekočini ni zaupal. Znanost pa je danes šele ob začetku te- ga področja in še nič ne vemo, da_li ne bo odkrila še kakšnih drugih podobnih variant navadnih snovi. H. K. Mnogi ljudje si izmišljujejo skrivnosti, da lahko o njih govore. H. G. Wells. / ■ y I daj pa zdaj se pojavljajo vesti У o tragični usodi, ki je zadela У tega ali onega udeleženca od-* A kritja grobnice egiptskega faraona Tutenkamuna. Toda ne le udeležba pri odpiranju groba, že sama posest kateregakoli predmeta iz groba je pogubonosna za imetnika teh urocenih dragocenosti. To je baje posledica faraonove zakletve. Egipčani iz one davne dobe bi se nemalo začudili, če bi čitali o čudodelnih sposobnostih, ki jih jim pripisujemo, m sam faraon Tutenkamun, čeprav po egiptski veri utelešen bog, bi bil gotovo presenečen nad dolgotrajno učinkovitostjo svojih urokov. V življenju .ie bil namreč precej brezpomemben vladar, povsem pod vplivom duhovščine boga Amona. Bržkone je bil nasilno odstra-nien s prestola. V resnici so bili Egipčani živahno, k realnemu življenju nagnjeno ljudstvo, ki je za metafizične špekulacije imelo prav tako malo smisla kakor današnja »materialistična« doba. O njihovem življenju smo precej dobro poučeni. Imeli so navado, da so poslikali stene svojih grobnic s scenami iz vsakdanjega življenja, običajno v pestrih barvah, ki bi jih danes za tako resen kraj smatrali celo preživahne. Vidimo vojake na vojnem pohodu, uradnike pri uradovanju ter najrazličnejše obrtnike pri svojem poslu, n. pr. lončarje, kotlarje. kovače, krznarje, čevljarje in še mnoge druge poklice. Iz vseh teh slik odseva veselje do praktičnega dela, do uživanja kratke dobe človeškega življenja. Da se ie kljub temu do danes ohranila podmena o mističnem Egiptu, so povzročili pred vsem starogrški pisatelji svojih poročilih o egiptski kulturi. V Egiptu ie bilo. slično kot pri sorodnih semitskih narodih, stališče duhovščine povsem izjemno nasproti drugim stanovom. Duhovniki niso bili samo svečeniki, temveč tudi zdravniki SKRIVNOST EGIPTSKIH PIRAMID Priredil INŽ. FR.VAGAJA Egiptski svečenik in učenjaki. Njihovo svetovno znano zdravilstvo opeva že Homerjeva Odiseja. Temeljilo je na vestnem opazovanju narave, bilo pa je še prepojeno z na.inaivnejšim praznoverjem. Bolezni je povzročala jeza bogov. Sprava je bila tedaj mogoča le po svečenikih, katerim edinim kot svojim ljubljencem so bogovi odkrili umetnost lečenja. Svečeniki so naravna sredstva, ki so se jih posluževali, obdali s kopreno tajinstve-nosti. Tako je ostalo zdravilstvo njihova izključna skrivnost Na (Irke. ki kot izrazito filozofsko usmerjen narod niso imeli dosti smisla za naravoslovne vede. je moralo znanje egiptskih svečenikov naprav'ti srlobok vtis. zlasti še. ker njihovi svečeniki niso bili dosti več kot čuvaji svetišč. Nič manj ni doprinesel k napačnim predstavam o mističnem Egiptu tako zvani »kult mrliče v«, kot običajno imenujemo pogrebne metode Egipčanov. Nedvomno presune slehernega pogled na mumije kot neme simbole minljivosti individualnega življenja. Mumije poznamo sicer tudi iz Amerike, in mumd-fi-ciranje je še običajno pri mnogih plemenih na vzhodnoindskih otokih, vendar mislimo ob besedi mumija pred vsem na stare Egipčane, ki so verovali v neumrljivost človeške duše. Mislili so si, da se duša do dolgotrajnem prehajanju iz enega živalskega telesa v drugega po 330 letih povrne v prvotno telo. Odtod njihova skrb za ohranitev trupla, odtod pa tudi grozne zakletve, ki naj bi zadele skrunilce grobov. Ti pogrebni običaji niso prav nič tajin-stveni, iz njih odseva le globoka piete-ta, ki so jo Egipčani gojili do svojià prednikov. Celo naše preprosto ljudstvo ima precejšen rešpekt pred starim Egiptom, kar vedo povedati ciganke, ki skušajo po kmetih varati naše ženice in dekleta. Zatrjujejo, da imajo čudodelne pijače in druge čarovnije od svojih prednikov iz Egipta. Da so se cigani pritepli prav za prav od nekod iz Indije, tega ti seveda nikakor ne bodo verjeli. Tudi »Velike sanjske bukve« so bile »egiptske«. Zdrav instinkt našega ljudstva pa se kaže v tem, da so te knjige skoraj izginile s knjižnega trga, Egiptski ornamenti kakor hiilt.ro je z odpravo male loterije prenehala njih praktična uporaba. Ceremonija očiščenja egiptske kraljice po bogu Horu (s skobčevo glavo) in bogu Totu (z ibisovo glavo). Ker je bilo v starem Egiptu vse nekako zagonetno, morajo biti takšne tudi najstarejše ou do t ne stavbe — piramide. Neverjetno je, koliko se je že pisalo in ugibalo o teh ogromnih nagrobnikih mogočnih faraonov. Zlasti največja med njimi, Keopsova, je bila in je še hvaležen objekt za najfanta-stičnejše teorije. Le mimogrede naj omenim najnovejšo. povsem času primerno — z zi- danjem piramid so baje reševali modri faraoni takratno gospodarsko krizo. Rešitev je bila zares izborna, če pomislimo, da je samo Keopsovo piramido zidalo 100.000 ljudi skozi 40 let, in to bržkone pri vsaj 12 urnem delavniku. Piramido pa ni zidal samo Keops, temveč kar več dinastij zaporedoma! 2al, da je bila resnica ravno nasprotna. Drage stavbe so naravnost izčrpale sicer bogato deželo. Bob zabavna ie teorija, po kateri so piramide nekakšni rešilni otoki, na katere se je rešilo ljudstvo ob vesoljnih potopih. Teh je bilo več, in sicer vedno takrat, kadar si je zemlja ujela nov mesec. V zvezi z ledeno kozmično teorijo umrlega graškega inženjerja H. Hôrbigerja (ki se ga je spomnil tudi Žis.) razklada avtor te fantazije, da se mesec zaradi trenja na svoji poti okoli zemlje vedno bolj in bolj približuj« zemlji. Končno podleže njeni privlačnosti, se razprši na milijarde delcev, ki kot meteorni dež popadajo na njo. SIe-> di dolga brczmesečna doba, »dokazana« s citati iz Platona. Cez čas se posreči zemlji, da s svojo privlačnostjo ujame kakega »vaganta« iz vsemirja, ki kot nov mesec zopet razsvetljuje zemeljske noči. V teh kritičnih trenutkih nastane pravcat val plime, ki divja okoli zemlje ter zalije vse, kar se pravočasno ne reši na piramide, ki so jih zgradili previdni voditelji ljudstva. Kakor je vsa fantazija neresna, ilustrira nazorno, kaj vse se skuša dokazati s piramidami. Cel venec matematičnih teorij se je pa razbohotil okoli velike Keopsove piramide. Ta »mistika številk«, kakor imenuje te fantazije egiptolog Borchardt. je premotila celo resne učenjake, med njimi slavnega astronoma Hersella. O veliki piramidi namreč trdijo, da so z njo hoteli Egipčani ovekovečiti svojo matematično učenost. Sicer namerava, če smemo verjeti časniškim vestem, tudi danes sezidati bogat Američan mogočno piramido, da v njej deponira vse dokumente našega duha. Toda do-oim bodo v tej piramidi našli arheologi čez tisočletja vso našo kulturo lepo zloženo, numerirano in registrirano, more na veliki piramidi uganiti sledove staroegiptske matematične vede samo CVETICE, KI JIH UTEGNE MRZLICA TRESTI V »Zimski pesnv« nagovarja Vida Jera-jeve snežinke, bele metuljčke: Pod zemljo, pod rušo pa spavajo cvetice in zebe jih v male, v bose jili nožice ... Je li to prikazovanje zgolj pesniška prispodoba? Če verujemo Amienskemu dnevniku (Journal d'Amiens), utegne biti to gola resnica. Učenjak Blćringem (B'a-raghcm) je na tenkočutnem aparatu za-znamenoval vročino cvetic in njegova opazovanja so mu omogočila trditi, da ključal-nico (česnikovico) kedaj kuha vročina, da roža drgeta in da regrat utegne podrhtavati ob spremembah temperature. Kakor dete je brst občutljivejša od razvite cvetke. Kadar po dolgi suši nenadno pr tisne dež, ji porineš toplomer v srce ter ugotoviš, da jo je napadla vročica in da živo srebro kaže včasi 9 več kot ozračje v njeni okolici. Ta vročinjava popkovja, to drhtenje cvctic pojasnjuje omcdlevico rož in n jih vedenje nasproti soncu: včasih sc vneto obračajo za njim, drugič se zopet sramežljivo zapirajo njegovim žarkom. Pesnik Ronsard (1524—S5) in še marsikak njegov oni, ki vse to že od drugod pazna! Da ne bomo delali krivic staroegipt-skim astronomom, geometrom in stavbenikom, si moramo predočiti dobo, iz katere izvirajo piramide. DALJE brat v Apolonu je to zaslutil in oznanil, da mora tudi nežno meso cvetic občutiti božansko bolečino. J. G. JEZERO IZGINILO ČEZ NOČ V ozemlju bavarskega gorskega orjaka Hochkoniga, cb robu njegovega lednika, je bilo že stoletja precejšnje jezero, tako zvano Hochkoniško jezero. To jezero je zdaj hipoma izginilo, samo še majhna mlaka kaže mesto, kjer se je prej razširjalo. Ker je v zadnjem času le malo ljudi prišlo v ta kraj, ni znano, kako se je odigrala ta drama v naravi. Domnevajo, da je bila posledica sprememb v ledniški strukturi. Lahko pa, da je krajevni potres povzročil razpoke v zemlji, skozi katere se je voda potem odtekla STRELOVOD OB DREVESIH V Marvlandu (mćrilend) v Zedinjenih državah so svoj čas neka posebno lepa, zgodovinsko zanimiva drevesa opremili s strelovodi. Že 17 let ni nikdar treščilo vanje, pač pa pogosto v sosednja, nezavarovana. Priprava je preprosta: bakren kabel o,d več pramenov drži z vrha ob deblu, posamezni prameni so spotoma vstran za-pognjeni, vse pa se končuje v železno cev, 3 ш globoko v zemljo zabito. J. SKOZI BEOGRAD V PEČ DR. ANTON DEBELJAK Vlakovodja ves skrban, ozira se v gorenjsko stran. e besede so šumele bolj meni kakor pa vlakovodji po ušesih, ko sem se 1. otavnika, tako pravijo ponekod avgustu, odpravljal na glavni kolodvor, da - me železni konj odpelje proti naši beli prestolnici. Podobna skrb je opravičena, če odhajaš za več tednov od doma, to pa brez površnika, ko je vse nebo zastrto, še dobro, da se nisem domislil hrvaškega vremenskega preroka, ki pravi: kakav kolovoz iz početka, ona. kav i do kraja ... Sicer pa je nemara v tem pogledu najbolje, da se držimo Levstikovega Pogodnika, ki na priliko napoveduje za veliki srpan: Ako na pratiki zadnji pasji dan sedi obrnjen v levo stran, takrat je dosti prediva, če je obr6dil lan. Da mi ne,bo treba premnogim znancem odgovarjati, kako sem potoval, jim hočem svoje doživljaje nekoliko raz-presti. Po poti pride vse naproti. Vendar odvisno je od tega, kakšne naočnike nosiš, ko gledaš svet. Nekateri ljudje vidijo samo luknje v siru, sira samega ne vidijo. Med prve, med črnovidce ali pesimiste, se ne maram riniti. Daleč stojim od onega grškega modrijarha kislo-repnika, k; je oznanjal: Mscvsir.v [*»XXov ïj f,a-fkiv i'manejen mallon e hesthejen), t. j. rajši sem bedak ko veseljak, ali kakor si je to posvojil Nemec: lieber verriickt als vergniigt. Pametno se je izrazil francoski filozof Goyau: Vzemi življenje, kakršno prihaja, z nasmeškom, kot otrok ob prebujenju ... Hvalim tudi tistega Angleža, ki uči : Šale so dober ventil za živce. V našem oddelku, natlačenem do skrajnih možnosti, je sedelo nekaj mladih Nemcev z zložljivim kajakom. Namenjeni so bili v Albanijo, kjer so hoteii uganjati sport s svojim čolnom (kajak sport, kakor je zapisal nebodigatreba v Jutru 12. 7. 33). Nehote mi je smuknilo na um, da je v juliju 1934 neki Herr Doktor objavil razpravo, dokazovanje, da eskimska beseda izvira iz turške ka-jyk. Iz te poteka pač naša čajka, toda eskimska — nemogoče! Za mizico ob oknu sloni sestra nekega profesorja, njej nasproti pa Polonka Džinajdisiej iz Sodraške doline. To ime DE. ANTON DEBELJAK nosi, odkar je njen pokojni mož Gnidica v Ameriki moral tolikokrat Anglosakso-nom svoj priimek zlogovati. Njen in moj tovariš niha s svojo častitljivo brado v visečem zglavju, kakršne smo si po 5 Din najeli nekako pri Brežicah. Kdo je izumil to imenitno napravo, nisem vprašal tiste uslužbenke Gorenjke. »Viseči jastuk« se mi zdi kakor Kolumbovo jajce ali pa ko kretnja onega Indijanca, ki je v filmu o slavnem polkovniku Faw-cettu rešil smrti Renato Mandelovo: junakinjo mora oviti vodna kača anakon-da; dekle od bolečin omedli — kako bi jo oteli? Kača, sita morfija, vedno huje stiska. Tedaj jo prične Indijanec ščege* tati, pa je odnehala. — Kako preprosto! Samo izmisliti si je traba. Na viseči blazini je bingljal razen mene učiteljiščnik, sokolski prosvetar z Viča, namenjen v Novi Sad na sokolski tečaj; zraven pa moj nekdanji dijak v ljubljanski т-ealki, sedaj uradnik v prometnem ministrstvu, poklican kot poročnik na orožno vajo. Ko smo se zarana prebudili, sem mu na listek napisal: »Omahen Jan, a naj nehamo?« češ, da naj bere narobe. V Poljicih med Splitom in Omišem imenujejo toko govorico 'rvo-naopansko, to je hrvatski r.aopak, narobe hrvaško. Otroci r; zabavajo, kličoč: »Etam«, mislijo pa --Mate«! O tem dobiš podatkov v razpravi Dona Frana Ivani- ševića o Poljicih iz 1. 1906. Takisto so govorili tudi Ljudički (Ludki, Lužki) pri lužiških Srbih. To bajno ljudstvece je bilo nizke postave: po več osebic je moglo v en sam kebèl ali dežo — vendar glavo so imeli velikansko in oči izbuljene. Govorica jim je bila sicer srbska, toda besede so premetavali, najrajši pa jih izrekali narobe. Pogosto so besede zanikano ponavljali, n. pr.: »Bodite tako dobri, pa nam posodite kablič nekablič, bomo pekli kruh nekruh ...« Še bolj zanikano so se izražale češke divje žene: »Neprosim vas, neposodite mi nečebra«, ali pa so vse govorile obratno.1) V Zorčevem »Stiškem svobodnjaku« (str. 21) vešča očenaš od konca nazaj moli, da bi se užaljeni rajnki vrnil v tihi domek... Primerjaj še Župančičevo izražanje: ogenj neognjenec, plamen ne-plamenec. Take palinodije so bile znane tudi Rimljanom. Nočne mušice rajajo okoli svetilke, ki jih pali, in vorê : In girum imus nocte et consumimur igni Ob času papeža Siksta IV. so nastali verzi: ...Roma, quod inverso delectatur amore, Namen ab inverso nomine fecit A m o r. Komaj sem mlajšemu sopotniku rekel, naj čita po »slovenaopansko«, se odreže: »Zamenjali ste me, gospod, z nekdanjim mojim sošolcem. Jaz sem Ošaben ! « »Ne baš ošaben«, sem se odrezal po slovenaopansko. In pomenila sva se, da je sobesednik iz cerkniške družine, po kateri je dr. J. Debevec posnel svoj psevdonim za spis »Vzori in boji«. Moj solilebnik dr. J. R. — tako pravijo Črnogorci dobremu sosedu, s katerim jemo skupaj sol in hleb — moj solilebnik se je spočit zbudil v rano jutro. Čakal sem, kedaj mi zažgoli tisto budnico: Po dolgi noči, ko zlati... ko zlati... ko zlati ža* napoči... Toda položaj je ni mogel izzvati: vse je ovito v sive tančice. Na levi se vleče temna pošast -— Fru-ška gora (kdo bi v njej duhal ime nekdanjih Frankov?) podobna neizmernemu mamutu ali sodobneje povedano, loh-neškem zmaju. Neki Grk, ki je zvečer vprašal sopotnika Italijana, ali se vozimo skozi Češkoslovaško, je bil vzbudil nekomu opaz-;ko: kako slabo poznajo tujci našo zemljo! Pritrditi mu moram, saj sem letos dobil iz Rio de Janeira nedostavljeno pošiljko nazaj; čeprav je bil moj naslov jasno napisan, je poštni uradnik dodal: Polonia. Enako mi je ч Lizbone A. Lo_ i) Jan Mâchai: Bâjeslovî slovanské. Praha, 1907. pez Vieira na moj točni naslov pristavil za Sud-Eslavia še Checo-Eslovaquia. Grk iz Egipta, vračajoč se že drugič iz Amerike, se nam je ponoči smejal, kako bingljamo v visečih vzglavnikih, a sedaj se je dobro počutil v enem naših izpraznjenih »visljev«. Tako si je prihranil nekaj božjakov. Z možakom smo se pogovarjali po italijansko in francosko, nekateri tudi po angleško. Poskusil sem lomiti še staro grščino, toda sopotnik je precej drugače zavijal nego naši profesorji svoje dni. Dandanašnja grška izreka ne loči več vdovca («ipo; ) od prasca ( xoipoi ). železu smo v gimnaziji rekli sideros, primerjaj naše sidro, a železnica se danes imenuje: sirirôdromos. Med tiskano in govorjeno besedo zeva globok prepad. O tej dvojezičnosti je pred meseci izdal Petros Vlastos knjigo »Greek bilingualism and some parallel cases«. O njej poroča 15. 8. 34 v Mere. de France naš prijatelj Lebssgue pod imenom De-metrius Asteriotis. Kolikor toliko diglo-sije najdemo pri vsakem narodu. Slovencem jo v obilni meri očita prof. Gese-mann. Vožnja je prijetna poleti v hladu. Sopotnik, ki je izrekel »wellerizem:« ob slabem vremenu gre rad dež, je imel prav. Komaj smo stopili v Beogradu iz vlaka, se je usula ploha, da je bilo joj. Na srečo nas je čakal z avtom naš gostitelj dr. Jakob Stefančič in oddrdrali smo precej daleč v Baranjsko ulico. Če bo kaj večkrat lilo, sem si mislil, bova s tovarišem uganjala »tigmotaksijo«, pojav, ki ga opažamo pri živalih: ako morajo bežati preko širokih ploskev, se zaradi varnosti rajši pomikajo ob zidu, ob plotu. Prijatelj Štefančič, poglavar vseh pristašev mednarodnega pomožnega jezika, uri Zamenhofovo govorico po svojem od. ličnem prevodu: J. Cankar »Servulraj-to« (Žis, 2. 9. 1934). Našel je duhovito rimo: esperanto — etsperanto. Druga beseda pomeni baje: zakon, dosti porok. Mnogo zakonskih zvez je namreč nastalo samo zbog zanimanja za to mednarodno občilo. Ko so me mimogrede vprašali, ali sem poročen, sem dejal: »Poročen s svojo šolo«, kakor je duhovnik poročen s Cerkvijo. Rabil sem nehote besede, s katerimi ocenjuje L. Savary Montherlantov roman »Samci« (Les Célibataires, 25. 7. 34). štefančič sam je menda na isti način našel svojo soprogo, sestro mojega potnega tovariša. Čeprav zna ribniška rojakinja celo kopo živih jezikov, se je tako poglobila v esperan- to, da je prišla med pisatelje. Tako je v juliju 1934 mesečnik »Nia Gazeto«, priloga dnevnika »L' Eclaireur de Nice et du Sud-est«, priobčil članek o čebelah, prevod iz Maeterlinokove »La Vie des abeilles« s podpisom: Josefino Stefan-čič. DALJE NEVIDNO ŽIVLJENJE BAKTERIJE Ш POŽIRALCI BAKTERIJ ajmanjša nam znana bitja, bakterije, imajo v življenju važno vlogo. Poznamo jih kot povzročiteljice bolezni in epidemij. Vemo, da sta odločilna _ za njihovo nevarnost ogromno število, v katerem nastopajo v ugodnih prilikah, in niili neznatnost. Ni čudno, če ljudje menijo, da so bakterije v vsakem primeru nevarne in kužne. To pa je velika zmota. Bakterije opravljajo med drugim namreč silno potrebno in nenadomestljivo delo in. le majhen del med njimi povzroča bolezni. Skrbijo n pr. za razvoj mrtvega organizma in napravljajo tako umrljive ostanke sposobne za novo življenje. Same skrbijo rastlinam za dušik, brez katerega bi te ne mogle živeti. Pri mnogih živalih pospešujejo prebavo v črevesju. In še premnogo takšnih stvari. Kaj je prav za prav bakterija ? Rastlina, stanica, kakršne imajo vsa bitja, le da ji manjka stanično jedro oziroma da ga ne moremo ugotoviti. Bakterije imajo nežne vrhnje kožice in često tenke nitke, ki rabijo za gibanje. Razmnožujejo se s preprosto delitvijo. Za svoje življenje potrebujejo pred vsem vlage in če te ni, se mala stanica stisne in vsi življenjski pojavi, presnova, delitev itd., se ustavijo ali tako zastanejo, da vzdrži bakterija v tem stanju od svojih rezerv dolga leta in desetletja. Obda se s trdo kožo in stvori s tem tako imenovan tros. Če pride takšen tros v ugodne življenjske razmere, znova oživi. Trosi so razširjeni vsepovsod, v zraku, v vo. di in v tleh. Bakterije se dajo umetno gojiti s tem, da jih redimo v primernih redivih z agar-agarjem, redilnim bouillonom in posebnimi primesmi. Na ta način lahko ugotovimo, koliko bakterij ie povprečno v kakšnem prostoru. Stekleno skledi-co z redivom pustimo v laboratoriju več ur odprto in drugo takšno skledico v Razne oblike, nitkastih bakterij spalnici. Po številu in velikosti belkastih peg, ki jih opazimo čez nekaj časa v re-divu (kulturi), lahko spoznamo, koliko več bakterij je v spalnici. Muhe so znane kot nosilke bakterij. O tem se prepričamo tako, da pustimo muhi teči preko rediva. Na mestih, kjer se ga je dotaknila s svojimi nogami, se razvijejo velike množine bakterij. Mnoge bakterije se svetijo Kako se to dogaja, ne vemo, vemo samo to, da gre za pojav premove, ki ga opažamo le pri živih bakterijah. Pustimo v jedilni shrambi ležati svežo ribo. Ponoči stopimo v prostor z očmi, ki so se navadile teme in bomo ribo zagledali v belo zelenkastem soju. Pojav so povzročile bakterije na ribji koži, ki pa ribe ne delajo neužitne. Mnoge globokomor-ske ribe in tudi naše kresnice imajo v svojih svetilnih organih takšne bakteri* je, ki jih s posebnimi dražljaji spravijo v svetenje. Večina bakterij meri v dolžino 0.005 mm in v širino 0.001 mm. Med njimi pa so še dosti manjše vrste, pri nekaterih oblih bakterijah so izmerili premer 0.0008 mm. Če pomislimo na to neznatnost bakterij in vemo, da ie meja vidnih stvar nekako pri 3000 kratni povečavi, si lahko predstavljamo možnost še manjših, nevidnih bitij. V svojem ro_ manu »dr. Arrowsmith« pripoveduje Sinclair Lewis o bakteriologu, ki je odkril čuden fenomen, namreč bakterio-faga, »bakteriožrca«, takšno nevidno bitje. To odkritje ni kakšna pesniška fantazija, temveč jo je Francoz d' Herel-le v resnici napravil. Ta pojav imenujejo zato d' Herellov pojav. D' Herelle je vzel malo človeške črevesne izločine, ki je vsebovala nedolžne bakterije koli, pomešal jo je z redilnim bouillonom, jo pustil en dan na miru in jo potem filtriral skozi lončen filter s tako drobnimi luknjicami, da ni mogla nobena bakterija skozenj. Dobil je čisto tekočino in je dal kapljico v motno, z bakterijami napolnjeno kulturo. Po nekoliko urah je bila ta kultura tudi čista, milijoni in milijarde bakterij so torej poginile. To je morala na kakšen način povzročiti kapljica filtrata. Ta filtrat je lahko še tako razredčil, ne da bi izgubil učinkovitost. Zato je menil, da ne gre za kakšen ferment —• kakor je mislil prvotno — temveč za nevidno bitje, ki je tako majhno, da ga ne zadržijo niti najmanjše luknjice lončenega filtra. Dejstvo, da je filtrat lahko skoraj neomejeno razredčil, ne da bi izgubil učinkovitost, je kazalo, da se morejo ta neznansko mala bitja razmnoževati s silovito naglico. Da je šlo za bitja in ne za strupe je sklepal iz tega, da se bakte-riofag prilikam lahko prilagodi. Če smo z bakteriofagom uničili n. pr. kulturo bacilov legarja in če poskusimo sedaj s to kulturo uničiti kulturo kolijskih bakterij, nam to ne bo uspelo. Če pa »pre-cepimo« kolijske bakterije še dvakrat, trikrat z uničevalcem legarskih bakterij, bodo hipoma poginili tudi koliji. To se pravi, da se je bakteriofag naučil uničevati tudi te bakterije. Temu prilagojenemu bakteriofagu pa spet ne uspe na prvi mah, da bi uničil n. pr. kulturo legarja. Takšna prilagodljivost je svoj' ska samo bitjem. Učinek bakteriofagov si lahko zamišljamo tako, da grs za pa- razite, ki požirajo svojega »gostitelja«. V novejšem času pa je d' Herellov fenomen našel še nadaljnjo rešitev. Bak-teriofage so namreč v resnici odkrili in jih imenovali »pettenkoferije« na čast znamenitemu bakteriofagu, ki je odkritje takšnih bitij napovedal že davno iz teoretičnih razlogov. Odkritelj Dettenkofe-rij, Kuhn, je ugotovil, da imajo vse bakterije, ki jih je preiskal, dvojno obliko. V svojem razvoju preidejo iz paličaste oziroma nitkaste oblike v obliko »ko-kov«, kroglasto obliko. V skupnosti z bakterijami žive pettenkoferije, ki so podobne enostanični živalci in imajo staničnemu jedru podobno substanco. Razmnožujejo se z delitvijo in imajo čudno navado, da požirajo samo paliča-sto obliko bakterij. A ne razvite pettenkoferije, temveč njihovi trosi prodirajo v bakterije. Pettenkoferije tvorijo namreč posebna mirujoča stanja, tako zva-ne ciste, iz katerih izvirajo trosi, ki so tako majhni, da jih ni videti z največjo povečavo in da jih tudi najtanjši filtri ne ovirajo. Zdi se pa, da bakterije in pettenkoferije ne morejo 'ž.iveti druge brez drugih in da povzročajo bakterije bolezni celo samo v navzočnosti petten-koferij — tako da je upanje, ki so ga gojili ob odkritju d' Herellovega pojava, namreč upanje, da bi kužne bakterije uničevali z bakteriofagi, šlo malo da ne po vodi. (Po razpravi dr. E. Grafa — kk) H. Kelp: KMETIJA a b Vsebina zraka: a) v spalnici; b) v neobljudenem prostoru RAZVOJ MIKROSKOPA ojav, da se vidijo vse reči skozi ukrivljena, prozorna telesa dosti večje kakor so v resnici, _ je človek po vsej priliki opazil že v naravi, če je n. pr. pogledal drobno žuželko, na katero je kanila kapljica vode. Bogve kolikokrat je opazoval ta pojav, pa se ni nikoli podrobneje zmenil zanj. V poznejših dobah so opazovali ljudje take povečave skozi drage kamne, ki so se našli v naravi primerno izoblikovani. Grki so za časa Aristo-fana, 400 pr. Kr. praktično uporabljali neke vrste primitivnih leč. ki so jih tvorile z vodo napolnjene steklene buče; Z njimi so na sončni svetlobi zažigali lahko vnetljive snovi in izžigali rane. Takrat so prav gotovo tudi že opazili, da se skozi take steklene buče vidijo vse stvari povečane, a niti Grki se niso skušali s tem pojavom pobliže seznaniti. Sele mnogo kasneje se je začela znanost baviti z optičnimi lastnostmi ukrivljenega stekla. Prvi, ki zavestno omenja povečevalno steklo, je bil arabski matematik A! Hasan okrog leta 1000 p. Kr. Evropske znanstvenike pa je opozoril na povečevalna svojstva kroglasto ukrivljenega stekla šele Roger Bacon okrog leta 1250. Praktično pa so se začela taka stekla uporabljati šele potem, ko je v zvezi z brušenjem dragih kamnov .dovolj napredovala tudi tehnika brušenja stekla. Na.iprvo so se uporabljala povečevalna stekla seveda za naočnike in šele kasneje so jih začeli sestavljati v daljnoglede in končno v drobnoglede ali mikroskope. Povečevalno steklo je bilo spočetka samo mikavna igračka in opazovanje življenja drobnih bitij je postalo zlasti za časa 301etne vojne prav priljubljen sport. Posebno mikaven objekt za mi-krosk^ska opazovanja je bila bolha in zaradi tega so (iste primitivne mikroskope. ki so bili še najbolj podobni današnjim lunam 7.a čitanje, imenovali takrat »bolšja stekla«. Ljudi, ki so se ukvarjali z njimi ie preprosto ljudstvo precei postrani gleda'o, ker iih je smatralo za čarovnike. Če si takrat pokazal primitivnemu človeku bolho pod mikroskopom, se je prekrižal in trikrat pljunil čez ramo misleč, da se mu je prikazal sam satan v obliki strašanske bolhe. LEUWENHOECK, izumitelj drobnogleda »Bolšja stekla« je prvi natančneje opisal sloviti francoski matematik in filozof Descartes. To so bile v obliki krogelne kapice izbrušenc leče, pod katerimi se je na igli ali viličicah pritrdil opazovalni objekt, ki se je osvetljeval s pomočjo votlega zrcala. Go-rišči zrcala in leče sta morali biti točno v isti točki, da se je predmet jasno videl. Ti primitivni mikroskopi so se priljubili učenjakom, ki so se bavili z »mikroskopskimi observacijami« šele potem, ko so bila izumljena tudi dovolj ostra osvetljevalna zrcala. Prvi sestavljen mikroskop, ki ie imel že objektiv in okular sta sestavila ho-landska brata Jannsensa okrog 1590., potlej pa so mu dodali vedno novih izpopolnitev šc mnogi znameniti optiki in naravoslovci. Na.iprvo so postavili med objektiv 'ti objekt posebno zaslonko, ki naj bi »ločila insno od nejasnega« in zraven ie prišla še posebna osvetljevalna priprava, tako da se je lahko opazovalo pod mikroskopom tudi zvečer pri luči. Zelo ie izpopolnil mikroskop prof. Mtischenbrock. ki je izumil izmenievalno obiektivno lečo, tako da je lahko noslei služil en sam mikroskop za različne povečave. V začetku 18. stoletja je vse te izboljšave in dopolnitve smotrno združil prof. Hertel 'in sestavil mikroskop, ki je bil že precej podoben današnjim modernim instrumentom. Učenjaki, ki so začeli prvi uporabljati mikroskop za znanstvene študije so morali delati še s sila primitivnimi instrumenti in vendar je že 1592. izšla v Frankfurtu prva knjiga s slikami žuželk, kakor se vidijo pod mikroskopom. Sto let kasneje nam je znameniti Leeu- bakterij. Sodobniki so ga z izjemo nekaterih redkih učenjakov smatrali za fantasta in bahača. Svet mikroskopskih organizmov se pač ni ujemal z nazori tiste dobe in še v začetku IS. stoletja so mnogi učenjaki smatrali mikroskop za zelo problematičen instrument, češ »da se ne ve, ali ne igra pri opazovanju glavne vloge prevara čutov in predmeti v resnici niso takšni, kakor se vidijo. To nezaupanje je bilo tudi do neke mere utemeljeno, saj so bili ta- Eden, ki si je stekel svetovni sloves z mikroskopom, neaiski .raziskonalec raka, prof. BREHMER werifroek ш Delfta s pomočjo mikroskopa odprl tisti široki in tajinstveni svet rrrikroskopično majhnih živin, mikroorganizmov, ki nam je tolikanj poglobil pogled v življenje prirode. Leeu-wenhoek ni bil niti učenjak, niti filozof, ampak prav spreten rokodelec, ki so mu bila opazovanja najljubša zabava in pri katerih je nehote našel najboljše metode za pripravljanje mikroskopskih preparatov. Nenamenoma je napravil tudi celo vrsto važnih odkritij, med katerimi je treba v prvi vrsti omeniti odkritje rdečih krvnih teles, kristalinske .struktore iob, gljiv kvasnic in prvih kratni mikroskopi bolj naključne iznajdbe, kakor pa premišljeno sestavljeni instrumenti in pravi mehanizem optične povečave je le malokdo poznal. Mikroskop je .veljal za nekakšen daljnogled na prav majhne razdalje in se je po tem načelu tudi sestavljal. Akademija znanosti v Petrogradu je dobila 1784. v dar mikroskop, katerega tubus je bil dolg cele tri čevlje, tako da ie bilo vsaj pri tem instrumentu upravičeno verjeti v optične prevare. Prva povečevalna stekla in mikroskope so spravili na trg Holandci, kar je povsem prirod.no, saj so imeli kot izkušeni brusači dragega kamna največ znanja v brušenju stekla. Izdelovali pa so prve instrumente navadni obrtniki, ki so se pri delu bolj zanašali na svojo spretnost, kakor pa na zakone optike. Leče so vlivali navadno v obliki krogel v velikosti prosenega zrna. Greys je celo sestavi! mikroskop, ki so mu namestit steklenih leč služile za objektiv drobne vodne kapljice. Zaupanje resnih naravoslovcev si je pridobil mikroskop šele potem, ko so fiziki pokazali obrtnikom smernice po katerih se morajo izdelovati leče. Posebne zasluge za sestavo fizikalno pravilnih mikroskopov si je pridobil mo-nakovskj profesor Fraunhofer. ki je na podlagi Éulerjevih optičnih zakonov sestavil in uvedel ahromatične leče. Višek pa ie dosegel razvoj mikroskopa pod profesorjem Abbčjem. ki ie skupno z optikom Karlom Zeissom v Jeni izpopolnil ta instrument do skoraj že nc-prekosljive preciznosti. Ako dandanes opazujejo znanstveniki mikroskopski svet v povečavah, ki so že blizu meje tepretične mogočnosti, se jim ni treba prav nič bati, da bi bili morda žrtve optičnih prevar. Povečave in ostrost slik modernih mikroskopov omogočajo študiranje najdrobnejših članov žive in mrtve materije v vseh najmanjših podrobnostih. Kar se ne da videti v naravnih mikroskopskih preparatih, v naravnih barvah in oblikah, se lahko opazuje v umetno ustvarjenih barvnih kontrastih ali pa celo posredno v refleksih nevidne ultravijoličaste svetlobe. Nič, kar ni že zelo blizu meje moleku'arno majhnih dimenzij, se ne more skriti našim očem. Leeuwenhoek si pač nikoli ni mogel misliti, da bo dal s svojimi primitivnimi povečevali pobudo za razvoj današnjih, do skrajne rafiniratiosti požlahtnjenih mikroskopov, ki omogočajo že opazovanja v 4000kratni povečavi. aj NAŠ JEZIK POGRAJSKI — POLHOGRAJSKI DR FR. TOMŠIČ V subskripcijskem oglasu Slovarja slovenskega jezika, ki ga pripravlja g. dr. dollar, berem, da se hočeta uvesti v knjižni jerk obliki pograjski, Pograjcc kot izpeljanki od krajevnega imena Polhov grad.ee, češ, da o obliki pridevnika in stanovniške-ga imena odločuie ljudska raba v dot čnem kraju samem. To mnenje je brez dvoma pravilno, in to v vsem obsegu, dokler gre za vsakdanji, bolj ali manj dialektično pobarvani govor. Točneje pa ga je treba opredeliti. kakor hitro se na i taka oblika uvede v knj:žni jezik in v njem ustali. Tu se dotaknemo načelnega vprašanja, al: za izpeljanke iz krajevnih imen veljajo norme književnega jezika ali ne. Vemo. da knjižni jezik v principu ne dopušča, da bi se nena-glašeni. to je šibko izgovarinni deli b^«ede smeli slab ti ali pa celo popolnotm obrus'ti in izpasti: to je znana stvar. In to pravilo velia seveda tudi za krajevne izpeljanke. Naš postopek mora biti tak-le: vzamemo pridevnik in stinovniško ime kakor ž-ivvta v ljudskih ustih: to ie osnova, ki jo ie t^eba prilagod ti zahtevam knjižnega 'ezika. Konkretno v našem primeru: pograjski. Pogra-jec- že na nrvi pogVd spomtimo da sta to mlajši ob'iki. nastqli iz polhnffrâjski. Pol-hogrâjec. Resedi s t* nreci do'gi. noud^rpk je na osnovnem delu zloženke, torej v drugem delu besede, zato je določilnica pri pogosti rabi izgubila tri glasove. Ker knjžni jezik takih redukcij ne pripoznava, je zanj upravičeno le polhogra jski, Polhogra jec. Poudarjam pa izrecno, da govorim le o izpeljankah iz krajevnih imen, ne pa o krajevnih imenih samh. zakaj ta so včasi hodila svojo pot in si marsikdaj tudi v knjigi izvojevala posebno stališče. Naj omenim tu še podoben primer. Tz krajevnega imena Prčdoslje je narejen pridevnik prčdaški, ki je v splošni rabi in ga lahko berete v vsaki vasi prčdoseljsike občine. Na prvi pogled je težko ugotoviti, odkod naenkrat nenavadni pridevnik. Vendar jc stvar precej enostavna. Sprva se je glasilo prčdosel jski oziroma prčdaseljški. Pomni, da je naglas stalno na prvem zlogu in da je sprememba o v a na mestu za poudarjenim zlogom v gorenjskem d alektu povsem razumljiva Pripona -ški mesto -ski jc analogna po primerih, kjer je -ški etimološko upravičen. Ker se je pridevnik pré.daseliški (e pred lj ie znak za polgtas-ni.k!) rabil pogosto in ker je precej dolg, vrhu tega pa še naglašen prav spredaj, zato je bil za izaovarjevo neprikladen in se je postonoma obrusil do današnjega prčdaški. V knjižnem jeziku bi bilo seveda tudi tu pisati prcdoscljski oziroma predo-scljški. ZIMSKO SPANJE ŽIVALI Razdelitev vsega življenja na zemlji je v veliki meri odvisna od klime, to se pravi od tem* _perature. Vsaka rastlina in vsaka žival uspeva posebno dobro pri neki določeni temperaturi, kar najbo» lje vidimo, če prenesemo rastline ali živali iz enih krajev v druge. Kako klaverno uspevajo palme v naših rast« linjakih, dočim so v njihovi domovini ponosna in prav velika drevesa! Kdor je videl — pa čeprav morda le v filmu — kdaj opice, kako se podijo v svoji domovini, na tega bodo napravile te živalce v naših zverinjakih nad vse ža» losten vtis. Kako velike vloge je temperatura za živa bitja tudi v eni in isti klimi, lahko opazujemo v naših krajih poseb» no lepo, ko so rastline in živali po vro» čem poletju izpostavljene mrazu sle» deče zime. Vse življenje v naših krajih zavisi od problema, kako prenesejo rastline in ziyali zimski mraz. Imeti morajo posebne naprave, ki jih ščitijo v neugodnih časih. Najčudovitejše med temi pojavi je zimsko spanje raz» ni h scsalccv. , Sesalci so toplokrvneži, njihova to» plota je neodvisna od temperature okolice. Da pa se more ta toplota ob» držati na isti višini, morajo biti sesal» ci na zunaj zaščiteni proti vročini in mrazu. Kožuh zabranjuje premočno ohladitev, izločanje potnih žlez pa pre» močno razgretje. Mimo tega imajo se» salci še posebno toplotno središče v možganih, ki drži v ravnovesju mala nihanja temperature. Človek bi mislil, da co takšne živali prav posebno uspo» Poljska miš pred svojim gnezdom sobijene za mrzlo zimo, toda nasprot. no je za mnoge sesalce zima prav hm< čas. Kaj namreč pomaga najboljši ko« žuh, ko so živali v nevarnosti, da po» ginejo od gladu! Ta nevarnost prêt} pred vsem žužkom in rastlinojedom, saj je za te zima ne le mrzel, temveč tudi za živež skrajno skop čas. Nekateri sesalci imajo prav pripra» ven način, da se izognejo vsem tem težavam: enostavno prespijo mrzli čas. Polhi, leščevne in poljske miši, mrmo» tiče, hrčki, ježi, netopirji in jazbeci spadajo k tem zaspanetom. Prej so prištevali k njim tudi medvede. Dc» jansko pa ne pade medved v pravo zimsko spanje, kajti samica skoti prav v najmrzlejšem času mladiče, kar bi pač med zimskim spanjem ne bilo mo» goče. Res se medvedi zarijejo v mrzli zimi v brloge, vendar pa so vsak čas telesna toplota živali naenkrat tako zelo, da je že po enem tednu komaj eno do dve stopinje višja od zračne ■ШШ pripravljeni zlesti, ne da bi jim to škodovalo, iz svojih zatočišč. Kakšno pa je torej pravo zimsko spanje? Ko postane zunaj mrzlo, pade temperature. Istočasno padejo živali v spanju v podobno stanje: ne žro več, se ne gibljejo, bilo in dihanje postane» .ta počasnejša. takšnem stanju -fisfcss nejo živali vso zimo, dokler vlada mraz, pogosto šest do devet mesecev dolgo. Tu in tam se takšna žival pre» budi, da spusti vodo in morda tudi kaj malega požre. To pa ne traja dolgo. Po nekaj urah že spet spi žival trdno spanje. Ker se žival ne giblje in ker je njena telesna toplota tako nizka, za» došča zaloga masti pod kožo več me« secev za preživljanje. Zato se polhi in druge sem spadajoče živali na jesen prav dobro opitajo. Telesna toplota pa nikdar ne sme pasti pod neko določe» Hrček no mejo in mora vedno znašati nekaj 6topinj nad ničlo. Da bi bile te živali zavarovane pred prehudim mrazom, se zarijejo pred početkom zimskega spa» nja v luknje in jame, kjer tudi pri naj» hujšem mrazu ne pade temperatura pod ničlo. Jež v zimskem spanju Dolgo časa je bilo zimsko spanje predmet najvnetejšega raziskovanja, ker nikakor ni bilo jasno, kako prav za prav nastane. Sprememba tempera» ture sama ga še ne povzroči, kajti po» izkusi so dokazali, da moremo pustiti živali poleti še tako dolgo v mrzlih prostorih, vendar ne zaspijo, nasprot» no se pa dogodi, da prične žival, ki spada med te zaspance, ob določenem času celo v topli izbi spati. Polh prične spati že tedaj, ko je še prav vroče. Za» to so poizkušali odkriti druge vzroke za ta zagoneten pojav. Poizkusi so po» kazali, da te živali med zimskim spa» Netopir v zimskem spanju njem nikakor ne morejo prenesti vsa« ke temperature. Če namreč pade tem» peratura okolice pod ničlo, tedaj se zbudijo živali. Toda ne za trajno, novo življenje, temveč poginejo v najkraj» šem času, pa čeprav jih takoj prenese» mo v gorko sobo in jim dobro streže» mo. Prav tako morejo temperature nad 18 stopinj živali zbuditi. Te ostanejo potem pač še dalje časa pri življenju, potem pa tudi poginejo Vedno se ži» val najprej prebudi, potem šele se ogreje. Vse to nas navaja na misel, da se vršijo v telesu take živali spremem» be, ki se ne morejo pri nepričakova» nem prebujenju takoj popraviti in pre» urediti in imajo tako za posledico smrt živali. Jazbec Opazovanje, da je med zimskim spanjem telesno presnavljanje zelo omejeno, je napotilo znanstvenike, da so preiskali pred vsem tiste organe, ki življenjske pojave. Znanost odkriva vedno več in novih dejstev o njihovem pomenu in si rednega toka življenja kar ne moremo misliti brez teh žlez. urejujejo v normalnih časih presnav» ljanje v živali. Že več desetletij je zna* no, da ima vsako živalsko telo žleze, ki oddajajo svoje izločke v notranjost telesa. Ti izločki, ki jim pravimo hors moni, vplivajo v odločilni meri na vse kakor so ščitna žleza, soledvice, mot žganski privesek itd. Prav naravno je bilo, da so pri vprašanju zimskega spa=> nja tudi te žleze preiskali, saj so baš v njih našli prav posebne izpremembe. Med zimskim spanjem so te žleze spremenjene in delujejo le pomanjkljiv vo. Če vštrcamo speči živali nekaj iz» ločka teh žlez, se takoj zbudi, ne da bi ji to škodovalo. Poizkusi so poka» Medved zali, da se pred začetkom zimskega spanja pričenja spreminjati soščitna žleza. Ta sprememba žlez pa ne deluje na toplotno središče v možganih, tem» več na telesno prcsnavljanjc tako, da pade žival nazadnje v zimsko spanje. Sedaj je šele postalo jasno, zakaj se prične zimsko spanje pri mnogih živa» lih že v času, ko ni o mrazu še niti sledu. Vsiljuje se nam pa vsekakor vpraša» nje, kakšen opravek ima sploh zimsko spanje z mrazom, če spremembe v te» lesu ne učinkujejo na toplotno sredi» šče v možganih, temveč na telesno pre» snavljanje? Zanimiva je pri tem okol» nost, da nimamo le v mrzlih deželah takih živali, temveč nahajamo celo v tropičnem podnebju posamezne živali, ki preživijo najbolj vroč čas v podob» nem otrpnem spanju. Domnevamo, da je sposobnost za takšne spremembe v živalskem telesu bila pred dolgimi ti» sočletji potrebna kot prilagoditev na tedanje neprikladne razmere in da se je ta sposobnost podedovala od rodu do rodu. Danes je ta sposobnost le 5e dednostno podana, ne pa od okolice povzročena. Zato padejo živali v zim» sko spanje tudi, če smo jih ubranili pred vplivom mraza in jih gojimo v gorkih prostorih. V prosti naravi vpli» va mraz le kot dražljaj, ki spravi živali v takšno stanie, ki sc nam zdi najpri» kladneiša prilagoditev na vsakokratne zunanje razmere. o—č. E. ACKERMANN V PRISTANIŠČU VJIPARANŽ* MAMilTA. 'MATCHE51? • NADALJEVANJE N" ihče razen Elije, našega kuharja, se ni zmenil zame v teh strašnih štirih dnevih viharja. _ On je prihajal k meni s čašo svežega piva. Caxton je tudi pogledal zdaj pa zdaj, če sem še živa. Nekaj nenavadnega, kajti v Južnem morju malokdo vzbuja sočutje, če ga trese mrzlica ali ga preganja morska bolezen. Kasno v noči tretjega dne nisem mogla več zdržati v kabini. »Nuola« se je morala boriti z razbesnelimi elementi, ker je ležala skoraj za 90 stopinj na morju. Škripala je in hreščala, kakor bi se imela potopiti vsak trenutek. udarec. HiD na to je nastal na ladji strahovit krik med posadko. Nisem vedela, kaj se je zgodilo, toda instinktivno sem čutila, da smo brez pomoči, izgubljeni. Iz udarcev in tresenja ladje sem spozna" la, da mora biti hudo pokvarjena. Stara preperela jadra so dosegla vrhunec svojega odpora in vsa tri so se pretrgala po sredi. Z njimi se je strgalo tudi nekaj vrvi. Na ladji nismo imeli brezžične postaje in nikjer na brezkončnem oceanu ni bilo videti kake pomoči. Ko sem zjutraj prišla na krov, se mi je nudil obupen pogled. Jamborji so brez jader, kakor oskubljena drevesa. Na lad- Na svežem zraku mi je odleglo. Dež je polagoma prenehal in skozi oblake so posijale zvezde. Toda v nekaj trenutkih je bilo spet vse nebo zatemnjeno in ponovno je zatulil veter. Zopet je pljuskala ploha v potokih na mali ograjeni prosto:- krova. Bila sem že preveč izmučena, da bi se zanimala za mokroto. Krmar, ki je bil prišel z gor" njega krova, je šel mimo mojega stola, ne da bi me opazil. V najhujšem obupu je dvignil stisnjene pesti proti nebu in zaklicai: »Naj te vzame vrag, Gospod. Zakaj ne prideš doli in se boriš tako, kakor se spodobi.« Stal je pred menoj v megli kot slabotno dete ter klical božanstvo na boj. Ko se je obrnil, se je spotaknil ob meni. V tem hipu se je spet tako strahovito vlilo. Ni bilo več časa za beg v kabino. Tedaj je krmar odpel svoj široki plašč ter me zavaroval pred nevihto dokler ni prenehal najhujši naliv. Bilo je rano v jutro, ko sem malo zaspala. Nenadno sem začutila silovit ji nismo imeli toliko platna, da bi lahko sešili nova jadra. Inženjer je pa izračunal, da bo zaloga bencina za pogon stroja trajala še kvečjemu za poldrugi dan. Kapitan je le sodil, da moramo biti nekje v bližini Admiralskih otokov. Toda na našo izredno srečo je nevihta začela pojemati. Popoldne se je nepričakovano pokazalo tudi sonce in po štirih dneh se nam je posmejalo nebo, kakor bi se ničesar ne zgodilo. Slednjič smo zagledali v daljavi otok Naru. Bili smo v sredi Admiralskih otokov. Privlekli smo se ob sončnem zahodu v zaliv. Zunaj je bilo morje še vedno vi" harno, toda naša luka je bila mirna. V Melaneziji je sedem brezžičnih postaj. Najbližja je bila v Lorengau na otoku Manus kakih 65 milj pod nami ob obali. Naša »Nuola« je morala ostati tod več dni da smo za silo zakrpali jadra, Izvedel' smo, da oride čez kaka dva tedna tod naokrog Marsina ter da nas vzame na krov v Lorengau. V Lorengau smo mogli priti samo s čolnom. Imeli smo še ravno dovolj bencina, da preplu-jemo teh 65 milj v motornem čolnu. Bilo je rano zjutraj, ko smo se podali na pot: Caxton, Mike, inženjer, dva domačina in jaz. Sveže vode nismo imeli, vsak je imel s seboj dva kruha s gnjatjo, vsi skupaj pa smo imeli poleg tega še tri steklenice piva. Naš čoln je bil odprt brez vsake strehe proti pekočemu soncu. Tudi nismo imeli s seboj vesel za primer, da bi nam odpovedal stroj. Domačina sta imela vsak po dva kokosova oreha. Vse naše imetje smo imeli v čolnu, ki je bil privezan za nami na vrvi. Na rasi desnici se je raztezala džungla, v kateri živijo bojeviti in nezaupljivi domačini otoka Manus, na drugi strani pa se je valjalo še vedno umazano, nemirno morje. Vendar smo bili vsi dobro razpoloženi. Monsun se je polegel. Močno sonce nas je kmalu posušilo. Iz sukenj smo si napravili blazine, ker ni bilo mogoče ležati na golem od sonca razbeljenem lesu. Večino dneva smo se vozili ob obali. Iz džungle je prihajal ugoden, vlažen dah mokrega lesu in trohnobe, ki nam je prinašal prijeten hlad. Tu pa tam smo se vozili mimo vasi, kjer so stale pod košatimi drevesi lesene koče. Visoke palme so se sklanjale globoko preko obale v morje. Videli smo vse polno banan, kar je bilo zelo tolažilno za primer, da bi se nam zgodila kak» nesreča ob obali. Na pol pota srno dospeli do neke plantaže tik ob robu med džunglo in obalo. Na obrežju je stal neki Kitajec, ki nam je mahal z belim robcem. Osem ur smo bili na vodi. Preden je sonce zašlo, pa smo zagledali pred seboj v daljavi Seadlerhafen in Lorengau: rešitev po tolikih dneh trpljenja. dalje DNFVA NF DOVF NOBENA ШШ SAVKA IBROVAC Malo poizno sem izvedel, da je 30. oktobra 193+ na naglem unrla za legarjem gospa Ibrovčeva, rojena Savčica Popovič. Klor jo je poznal, jo je moral vzljubiti. Prvič smo se srečali nekateri Slovenci z tijo v Parizu na medzavezniškem profesorskem shodu, ka*erega se je udeležba s tvojim možem, Miodragom •Ibrovcem, ro. tnanistom beograjske univerze. Zadnjič pa pmo bili skupaj z njima v Ljubljani pri Bergantu, z dir. Jugom, obema prof. Siče-xna, z dr. P. Brežnikom. itd. Kot članica beograjskega PENa je imela poleg toga še nekaj znancev v beli Ljubljani. Našo govorico je bolje razumela nego ta ali oni njen najožji rojak in ob zadnjem obisku je marsikoga med nami prosila, naj govori z njo po slovensko, češ, da bi se rada navadila po naše. Ta »poosebitev srbskega ženskega ideala«, kakor jo v toplem članku imenuje Jean Bourgoin (Une noble figure: Madame S. Ibrovac, L'Echo de Belgrade, 7. novembra 1934), se je rodila pred 40 leti profesorju Mirku Popoviču. Po osvobodilni vojni 1. 1912 je bil oče prestavljen v Skop-lje za ravnatelja nove srbske gimnazije. Med Viljemovo vojno se je družina zatekla v Solun, potlej v Pariz. Tam je bila tajnica odbora za »Pomoč srbskim dijakom v vojnem ujetništvu«. Dve leti nato je dosegla na Sorboeii licenciât Ko se je po vojni omožila. ji je zakon omogočil, da je še ostala v Parizu, kjer je s peresom in govorom pripovedovala Francozom o Jugoslaviji. Pomagala je pri Meštrovičevi in Rosandičevi razstavi, na koncertih, vodila tečaj iz srbohrvaščine v Šoli za vzhodne jezike, prevajala slovstvene umotvore na francoščino, pomagala svojemu možu iskati virov po bibliotekah za njegovo mo-numentalno razp-nvo »José-Maria de He-redia«. Njena študija o Molièreu (Srpskl književni Glasnik) razodeva vpliv škerliča in Bogdana Popo-iča, s trohico ženskega humorja. Na svo.io materinščino je prevela Franceovega »Glumača Matere božje« in Mauroisovo delo »Climats«, ki izide v Srp-ski književni Zadrugi.« Dalje omenim njene raziskave glede razmerja starofrancoskih junaških pesmi s srbskimi narodnimi Odlomek iz svojih dognanj »Garin le Lorrain« je čitala na Sorboni pred profesorjem Cohenom. S svojo tezo o Pascalu, čigar izbrane »Misli« je posrbila in dala tiskati, si je hotela odpreti vrata na vseučilišče, toda usoda ji je prekrižala načrt. Prikupna zagorclka je delala čast jugo-slovenskemu - ženstvu v tujini, kjer je neredko nastopila kot govornica. Izkazovala se je tudi doma kot članica Bolgarsko ju-gcslovenske zveze, društva »Cvijeta Zuzo-rič«, »Prijateljev Francije« itd. A. Debeljak. TEHNIČNI OBZORNIK DOBRA LUC JE POL STORJENEGA DELA Da je dobra luč neobhodno potrebna za dobro delo, je stara resnica, a kako cesto grešijo ljudje zoper njo! Kdor ima bistre oči, ne polaga tolikšne važnosti y Zato je nujno potrebno, da smo si na jasnem glede najboljše razsvetljave, ki naj nam olajša delo in čuva oči. S tem vprašanjem se je bavila že nekaj let posebno nemška družba za razsvetljevalno tehniko v Berlinu in njene eksperimentalne iz- (SI. 1.) Tu se vrši delo izključno s prostorno razsvetljavo z nesmotrenimi svetilkami; žarnice slepijo, ker molijo iz preveč plitkih reflektorjev. nedostatno ali celo napačno razsvetljavo, dokler mu nekega dne oslabeli vid in ne-marnejše delo ne pokažeta njegovih grehov v vsej goloti. sledke hočemo v naslednjem podati v nekoliko primerih iz običajnih poklicev. K n j1 i g r> v e> š k o stroko uvrščajo ti izsledki po delovnih okolišči- (SI. 2.) Slika kaže isto dclavnico, toda strokovnjaško razsvetljeno. Splošna in prostorna razsvetljava se vrši z žarnicami 60 do 100 wattov. Namestu obračljivih stenskih svetilk si lahko omislimo seveda tudi ustrezajoče nihalne svetilke, če to zahtevajo krajevne prilike. nah k finemu in deloma celo zelo finemu delu. Za fina dela pa priporoča imenovana družba pri kombinirani splošni in prostorni svetlobi (t. j. svetlobi na delovnem prostoru) 300 do 1000 luxov svetlobe (1 temne barve, bomo rabiti v splošnem višje vrednosti. Če bi pa hoteli tako intenzivne svetilne sile na deiovnih mestih doseči s splošno razsvetljavo, bi zahtevalo to zelo močne svetilke in bi bilo neštedlji'-o. Po (Si, 3.) lux je enota svetlobne moči). Če so v delavnici stene in strop beli ali svetli, s; izberemo za splošna dela s pridom poldi-rektno, splošno razsvetljavo, samo na delovnem prostoru za zelo fina dela potre- drugi strani pa b: bila izključno razsvetljava delovnih mest nezadostna, ker bi ležali veliki deli de avnice v senci, kakor nam kaže slika L. k', je čudi v toliko poučna. ker pripoveduje, kake slepijo člove- ..Лј!,' A ' :!•'■!• liliji; ! : i|| Si II. Smilil' ^ЕГШ !■: !чL v, Win/; МЈЦ JI -a^Sr'-ii •djRl'it^- "J (SI. 4.) bujemo potem šc dodatno prostorno razsvetljavo. Sliki (1, in 2.) nam pokažeta primer slabe in dobre razsvetljave v knji-goveškem obratu Tudi sedlarska dela spadajo k finim delom, ki zahtevajo 300 do 1000 lu.xov. Ker je usnje večinoma ka žarnice v preplitkih reflektorj:h V nasprotju s tem, nam prikazu,-з naslednja slika (4) dobro razsvetljenj sedlarsko delavnico: Za splošno razsvetljavo so tu izbrali difuzne svetilke (pretežno direktna svetloba), ki so kakšnih 80 cm oddaljene od stropa. Za razsvetljavo posameznih de- lovnih prostorov (šivalnega stroja, rezalnega stroja, čistilnega stroja i. t. d.) rabijo obračljive stenske svetilke, ki jih zamenjajo lahko tudi viseče. Globoki reflektorji ščitijo oko pred slepljivo žarnico. V do- in prostorni razsvetljavi svojih 1000 do 5000 luxov na delovnem prostoru, kakšnih 50 luxov pa za vso delavnico. Na delovnem mestu so priporočljive torej žarnice kakšnih 150 vvattov in sicer v globokih reflek- si. 6.) Optična stroka in svetloba sta dva pojma, ki ju no moremo ločiti, zato mora biti razsvetljevalna naprava optika v vsakem oziru prvovrstna, tem bolj ker mu gre za čim večjo ostrino gledanja. Njegovo delo spada med najfinejša ia zahteva pri kombinirani splošni za splošno razsvetljavo pa kakšnih 30 luxov. Prvi zahtevi ustrezajo 40 do 00 vvattne svetilke. Slika 6 kaže pravilno razsvetljeno ključavničarsko delavnico s pisarno: Kakor vidimo ima tu vsak delavec na svojem delovnem prostoru posebno svetilko s premakljivim, dovolj globokim re- brih svetilkah zadostujejo 60 wattne žarnice. Splošna razsvetljava naj ima poleg te prostorne razsvetljave srednjo sv etlobno silo 40 luxov. V delavnici kakšnih 30 m-dosežemo to z dvema opalnima svetilkama z žarnicama po 100 wattov. torjih. Svetilka mora biti obračljiva in preložljiva na vse strani. Slika kaže vzorno razsvetljeno optično delavnico (5). Ključavničarska dela so srednje fina in jim zadostuje na delovnem prostoru 100 do 300 luxov svetlobe, flektorjem. Mnoge ključavničarsko delavnice imajo še viseče svetilke s plitkimi reflektorji, ki slepijo delavca. To je seseda škodljivo. Za splošno razsvetljavo so kor pri optiku, v ostalem pa nam pove slika 7 več nego vse besede. Ne samo v poklicu, tudi v našem zasebnem življenju ima pravilna in smotrna (SI. 7.) prir. erne svetilke, ki svetijo na široko, ena bo svetila zlasti na montažni prostor. Končno omenim še draguljarja, katerega dela spadajo prav tako med najdrobnejša. Razsvetljava bodi pri njem ka- razsvetljava veliko vlogo. Tu gre za ohranitev in gojitev našega vida, ki je naše najdragocenejše imetje, obenem pa tudi za povečanje naše delovne zmogljivosti in našega ugodja. PREDNIK NIKOLAJEVIMA TOLSTEGA Ruski zgodovinar bo v Parizu izdal knjigo »L'Ascendance des Tolstoi«, kjer proučuje rodovnik grofov Tolst h. S precej verjetnimi razlogi dokazuje, da se je grof Henri de Mons, rojen 1. 1115 kot sin grofa Baudoina (Bôdoena) Flandrskcga, preselil na Rusko. Tamkaj se je àzpreobrnii v pra-voslavje ter osnoval radovino Tolstih. Po-takem ne dr/i mnenje, da so to potomci nekega Nemce, Dicka, priseljenega pred nekaj sto leti. J ŠTEVILO PORODOV Guatemala in Kosta Rika imata že 5 let rekord glede števila rojstev: 46 na tisoč prebivalcev. Hitro za njimi pridejo Rusija, Mehika, Salvador in angleška Indija, koder segajo te številke od 45 do 36 za isto število podložnikov. Vobče so države starega sveta manj plodne kakor novi svet. V Evropi stoji vsem na čelu Portugal s 36 novorojenci, torej pred Špansko, Italijo, Ho-landsko. Finsko in Belgijo. Potem pride Francij-a s 17 porodi. X G. Gutgesell: POTOK (lesorez) ZANIMIVA ZNANOST Poslastica za ljubitelje številk Neki matematik je pred kratkim odkril nenavadno »čudežno število«. To je število 142.857. Ce ga pomnožimo z 2, 3, 4, 5, 6, dobimo števila ki sestoje iz istih številk in celo v istem vrstnem redu; 2X142.857 da n. pr 285.714, 4X142.857 pa 571.428. Če ga pa pomnožimo s 7, dobimo 999.999! Matematiki med našimi čitatelji si sedaj lahko utrudijo glave z ugibanjem, zakaj ima število 142.857 te lastnosti, in morda jim uspe izslediti še druga čudežna števila. Operater rekorder V neko dunajsko bolnišnico so oddali te dni moža, ki mu je krogla prestrelila srce, Istočasno pa mu je pretrgala tudi dovod-nico, ki preskrbuje srce s krvjo. Navzlic izredno hudi rani pa je uspelo kirurgu s takojšnjim operativnim posežkom rane zapreti in možu rešiti življenje. To dejanje je V zgodovini medicine pač edinstveno. 18 let stradanja O raznih nižjih živalih je znano, da prenesejo tudi dolgo gladovanje. Sem spada tudi klop, ki se spušča z rastlin na ljudi in živali ter srka njihovo kri. Ker pa so njegove žrtve, vsaj pri nas, precej redke, mora biti pripravljen na dolgo stradanje. Prvenstvo je dosegel po vsej priliki klop, ki ga je opazoval prof. von Uexkull. Ugotovil je. da je vztrajala živalca 18 let brez vsake hrane Pes samomorilec Neki znanstveni list je pred kratkim poročal o naslednji dogodbi: V newyorski glavni železniški postaji je neki kretnik opazil velikega psa, ki se je postavil počez preko tračnic. Napodil ga je, a pes se je še večkrat vmil in storil enako. Končno je kretnik psa vzel k sebi domov, kjer si je žival pod skrbno nego kmalu opomogla od svoje »duševne depresije«. A še pozneje se je često zgodilo, da je pes s koprnečimi očmi gledal proti tirom. Zdaj se znanstveniki prepirajo o tem, da-li je imel pes v resnici samomorilne namene ali ne. Nekateri pravijo, da pri živali to sploh ni mogoče. Pes ne more vedeti, kakšno nevarnost pomeni ležanje na železniški progi. Drugi pa so spet mnenja, da je pasja inteligenca vendarle nekaj višja in da utegne razumeti tudi to, kaj je samomor. Filmska igralka Ivanka Knoteek k. 5S \ Л И ESI DRAMATIČNA KONČNICA V partiji Eliskases (Inomost) — Henne. berger (Švica), ki je bila odigrana na mojstrskem turnirju v Liebwerdi, je prišlo do dramatične končnice, črni je žrtvoval figuro in je nastala po 25. potezi Tf8—fl naslednja pozicija: Ш Ш I ï mû. ® bed J_i črni (Hennerberger) Beli (Eliskases) na potezi Beli vleče: 26. Le4—d5-K Sedaj črni ne more vleči Kf8?, ker sledi po 27. Tg4— f4+, e5 : f4, 28. Dh8 mat. Po Kg7 mu končnica 28. D : e5 + , D : e5, 29. D : e5 -f, Kh6, 29. Th4 + , Kg5, 30. Lf4 + , Kf6, 31. g4, g5. 32. Th6 + (Th5!), Kg7, 33. L. : g5, Thl-f- ni bila dovolj jasna in je poizkušal zato 26. De7—f7! Beli je naglo napadel s 27. Ld5 : f7+, vendar pa je moral po Kg8—f8! kapitulirati, ker ni imel nobenega nadaljnjega šaha in mata na hI nI mogoče več preprečiti. Rešitev problema 96 1. Tb4—f4. Rešitev problema 97 1. Sf3—d4. ZA MISLECE GLAVE Definicija 184 Kakšna je razlika med »številko« in »številom« ? 185 Otročje vprašanje V neki trgovini odrežejo vsak dan od zavoja blaga, ki meri 24 m. po 3 m za moško obleko. V koliko dneh je vse blago prerezano ?. 186 Nenavadni ulomek Ulomek 20/c3 ima to čudno lastnost, da ohrani isto vrednost, če obe števili v števcu in imenovalcu vzamemo kot posebni števili in ju medsebojno pomnožimo, torej 2o/0_ = 2X6 Se bolj čudno pa je, da sc ta vrednost ohrani, tudi če v števcu in imenovalcu šestici poljubno pomnožimo, torej C5 = seee/eec5 = MaMlt6Sa = 2/5. zakaj to. 187 Nepriporočljivo gašenje Zakaj ne smemo goreči., tekočin, kakor petroleja, bencina itd., gasiti z vodo? Rešitev k št. 181 (Problem s kartami) Dvigneš desno karto in jo položiš poleg leve Rešitev k št. 182 (Staroegiptska računska umetnost) čreda šteje 315 glav. Rešitev k št. 183 (Kazalca ure) 22krat. K. Honegger: SAMOTNA POKRAJINA (radiranka)