f f
if/i-l)

Ndjdmojca uflgdm

Šolsko leto'2003/2004
w”' ‘v? "ip" ”>;/ )/ ) / )(
0j^^ysr\(^
y

^ ^
yvl/
Z M,.-
..•:
mA	/L-h
^/v%
/'M	'■
(VX^	/VVa,
Literarno glasilo učencev OŠ Hajdina
45. leto izdaje
Med nami se igra otroški sinek, in kot pšenično kfasje v soncu se zkati
(Pove nam, dajk kfasje vse k, in da 06 času svojem tiho dozori
Majda (Korošec
SOKfCE
Sonce ne sije, ker se ne umije. Sonce žalostno nasmeh svoj skrije, ker se ne umije.
Ko dež se ulije, sonce se umije.
BCKTČMCfi
Sončnica lepo cveti spomladi in poleti.
Ko dež zapade,
se orosi in potem se posuši.
Ko sneg zapade, sončnice več ni,
Sonce je veselo in si je zapelo:
Ju-hu-ju-hu,
ju-hu-hu,
spet sem zdaj veselo
in zdaj lepo se bom imelo.
ko poletje se prikaže, sončnica spet zacveti.
Ko ptički si pojo, sončnica zažari.
Ko noč se spusti, sončnica zaspi.
Maša Murko, 5.a
FVtCJ/l rCRAGAl
Ob petkih učenci prvega razreda v šolo prinesejo svojo igračo. Učenci so o svoji igrači pripovedovali, učiteljici pa zapisali.
Imam plišastega zajčka. Ne vem, kdaj sem ga dobila, imela sem ga že v vrtcu. Je roza barve, ima črne očke. Ušesa so bela.
Z njim se igram, kot da je bolan. Jaz sem zdravnica.
Meloni Berger, l.r.
Prinesla sem Barbiko. Ne vem, kdaj sem jo dobila. Ima vijolično obleko, svetle lase in dolge noge. Imam jo za okras. Doma jo dam na polico. Imam še tri barbike.
Sara Rožman, l.r.
Imam Pokemon žogo. Ni moja igrača. Posodil mi jo je Simon. V žogi je igrača Nektaver. Igram se tako, da napadam. Zvečer jo pospravim v omaro.
Marce! Kaisersberger, l.r.
Imam medvedka Pando. Dobil sem ga od mamice. Mami ima veliko pand.
Iris Kruic, l.r.
Imam račko in sovo. Ne vem, kje sem dobila sovo, račko pa sem dobila ob rojstnem dnevu. Je rumene barve. Okoli vratu ima pentljo vijolične barve. Tudi glava je rumene barve. Ima širok kljun in oči črne barve.
Tamara Majcen, l.r.
Prinesel sem žabico. Dobil sem jo od mamice za rojstni dan. Je bele, zelene in rdeče barve. Ima kariraste krake- s pikami. Oči so narejene iz gumbov. Napolnjena je s pšeničnimi zrni. Žabica je mehka.
Imam jo v avtu. Rad imam mehke igrače.
/4/e/7 Ogrizek Markovič, l.r.
Danes sem prinesla Barbiko. Dobila sem jo od Božička. Že večkrat sem jo prinesla v šolo. Ima bleščečo obleko, na glavi obroček z vzorčki. Doma imam tudi čeveljčke, ki so enake barve kot obroč.
Imam še dve barbiki. Eno sem dobila od sestrične, drugo od Meloni. Imam jih v leseni zibelki ali na polički.
Lana Mohorič, l.r.
Imam »gameboy«. V njega dam disketo. Prinesel mi ga je atijev sodelavec, ko sem hodil še v vrtec. Posodim ga Marcelu in Žanu.
Benjamin Mlinarič, l.r.
Prinesla sem miško. Spi v avtu. Ne vem, kje sem jo dobila. Je sive barve in jo lahko obesiš v avtu. Je oblečena, v roki drži srček, na njem pa piše »I LOVE VOU«.
Nika Klaneček, l.r.
Imam dojenčka Ano. Dobila sem jo od Božička. Ima obleko modre barve in modre oči.
Martina Črešnik, l.r.
Prinesla sem več igrač. Medvedka imam že dolgo in je roza barve. Drugi medvedek je Panda. Je črno-bele barve. Zajčka pa sem dobila za veliko noč.
Eva Intihar, l.r.
pri zesczDRAVhmp
Pikija je bolel zob, zato so šli k zobozdravniku. Tam so čakali pol ure. Sestra je poklicala Pikija. Zobozdravnik je rekel, da bo že pokazal temu zobu. Zdravnik je spraševal, kateri zob ga boli. Naletela sta na pravega in Piki je zakričal od bolečine.
Potem je bil na vrsti učitelj. Njegov zob ni bil tako boleč, dobil je zalivko.
Karin Novak, 2.r.
tfecr tiiHr
Mojemu mucu je ime Mišo. Rod spi na postelji in si brusi kremplje. Ko grem od doma, gre poleg mene. Ko pridem domov, ga spustim v hišo. Rad je brikete in pije vodo.
Moj muc je črne barve.
Tea Bakla n, Z.r.
Mojemu mucu je ime Tačka. Je črno-bele barve. Rad se igra z žogo. Najraje je meso iz konzerve. Tačka ima dolgo dlako. Ko pridem iz šole, me pozdravi. Vesela je, ko jo božam.
Simon Kaisersberger, Z.r.
Moji muci je ime Sivka. Je sive, tigraste barve, je majhna in suha. Rada se igra z volno, rada je brikete in pije mleko.
Ko pridem domov, se mi zvija okrog nog, ker si želi, dajo božam.
Kaja Amon, Z.r.
SNfZ - rVl\)G/l
Jaz sem navadna domača muca. Ime mi je Liska. Živim pri zelo prijaznih gospodarjih. Kupili so mi posebno košarico z blazino in zelo lepi skodelici. Vsako jutro mi v prvo skodelico nalijejo toplo mleko, v drugo pa mi dajo nekaj mesa. Ko se zbudim, grem z veseljem k zajtrku. Ker gresta moja gospodarja v službo, njihova hčerka Tjaša pa v šolo, so mi kupili še muco Miko, ki jo ima Tjašina sestra Nuša. Zdaj se velikokrat igrata z nama ali pa naju peljeta na sprehod, zato se velikokrat srečava tudi s sosedi. Tudi oni imajo mačka Sivkota. Ko se Tjaša pogovarja s sosedom Markom, se mi lovimo in igramo pri njih. Ko se vrnemo domov, dobiva z Milko malico - brikete. Ko se najeva, naju še za nekaj časa spustijo ven. Takrat največkrat leživa v travi pod velikim drevesom. Po nekaj urah naju pokličejo domov na večerjo. Najeva se in greva v svoji košarici. Ko se zjutraj Tjaša in Nuša najeta in umijeta, gresta v svoji sobi in zaspita.
Tako minevajo moji in Mikini dnevi. Imam zelo dobro prijateljico in gospodarja, zato se v mojem domu počutim zelo dobro in varno. Zdaj pa lahko noč, mijav!
tf - ZSCDStf
Med drevjem je živela muca Maca. Imela je tri majhne mucke. Ni vedela, kako naj jim da ime. Najlepša črka ji je bila črka M. Odločila se je, da jim bo dala naslednja imena: Mica, Macica in Mimi. Čez nekaj dni so se muce odpravile na sprehod. Maca je rekla, naj gredo takoj v vrsto, vendar ni pomagalo, zato je potrebovala pomoč. Maca je na poti srečala babico Manico. Prosila jo je za pomoč. Mica, Macica in Mimi so postale tako mirne, da Maca ni mogla verjeti. Nato so se ustavile pri babici Manici. Ko so se odpravljale domov, je bilo že mračno. Končno so prispele domov in Maca je rekla svojim mucam, da naj gredo takoj v posteljo. Vse so v en glas prosile, naj jih mama Maca pokrije z odejo.
Katja Drevenšek, 4.a
ŽIVEM SEtf m GMDU’
Nekoč pred davnimi časi, leta 1813, so zgradili grad, na katerem sem živela. Služila sem grajski gospe.
Grad je imel tri stolpe, visok je bil 40 metrov, obzidje je bilo bele barve. Rada sem služila grajski gospe, saj je bila zelo prijazna. Vsako jutro sem se zbudila ob Šesti uri zjutraj in odšla zbudit grajsko gospo. Počesala sem ji lase, pripravila zajtrk in ji ga odnesla v posteljo. Ko sem prišla na grajsko dvorišče, sem videla viteški turnir. Zmagal je grofov najljubši vitez, zato je bil zelo pohvaljen. Grofica je bila zelo navdušena nad njegovo zmago in priredila je zabavo. Zabava je uspela, jaz pa sem še dolga leta služila grajski gospe.
Neža Katarina Mlakar, 2.a
Nekoč sem živela na gradu. Grad je bil velik, imel je obrambni zid, dvižna vrata, spustno mrežo in devetindevetdeset oken. Imel je štirideset vrat, velik je bil 200 metrov.
Ko si prišel na grajsko dvorišče, si lahko videl kmetice, perice, viteze, vojake, služabnike, igralce in godbenike. Prvo, drugo in tretje nadstropje so zasegli vojaki in vitezi zato, ker je bilo tam naj nevarneje živeti. V četrtem, petem in šestem nadstropju so imeli sobe igralci, služabniki, godbeniki, kmetice in perice. V zadnjem nadstropju pa sta živela grof in grofica. Kuhinja je bila velika in lepa. Večkrat je grajski gospod po večerji priredil zabavo. Jaz sem bila grofica.
PREtiOC&JZ KCT tiik
V nedeljo, 18.4.2004, smo po kosilu poležavali pred televizorjem. Mamica je dejala, da bi se družina odpravila na rolerje. Tako je tudi bilo.
Obuli smo se in se odpravili proti mestu. Že ob odhodu od doma so se na nebu zbirali črni oblaki. Pogovarjali smo se, če bi nadaljevali pot. Jaz sem bila tista, ki sem se odločila, da pot nadaljujemo. Na polovici poti so začele padati kaplje dežja. To nas ni ustavilo. Čez nekaj časa se je začelo mračiti. Zapihal je veter in naenkrat je začelo močno deževati. Morali smo se obrniti proti domu. Nevihta je bila tako močna, da nam je zalivalo oči in v trenutku smo bili premočeni. Čakala nas je Še dolga pot do doma. Močno je grmelo, a me ni bilo strah, ker sem se zabavala. Vozila sem se po velikih lužah. Smešno se mi je zdelo, kako so nas gledali ljudje, ki so stali pod strehami. Ati je pohitel naprej in nas čakal s suhimi brisačami. Soseda sta nas videla skozi okno in navijala za nas.
Zelo sem uživala in tega dne ne bom nikoli pozabila.
Tamara Kmetec, 3.a
Grsrr^A Af.GrjA. v oot-nij
(Opis sličice )
Nekega lepega dne smo se Denis, Uroš, Katja in Nejc odpravili v gozd. Naenkrat smo zagledali kup smeti. Katja se je nečesa domislila. Vzela je prenosni telefon in poklicala informacije. Izvedela je številko smetarjev in poklicali smo jih. Smetar se je pripeljal s tovornjakom, na katerega je naložil smeti. Potem smo se veselili do večera, ker smo pomagali očistiti gozd.
Nejc Marčič, 3. a
Nekega lepega dne so se Damijan, Marko, Matic in Neža sprehajali po gozdu. Naenkrat so zagledali kup odpadkov. Odločili so se, da jih pospravijo. Pridno so jih pobirali in jih odnašali na smetišče. Ko je župan to videl, se je odloči, da jim podari denarno nagrado. Otroci so- se s prisluženim denarjem z avtobusom odpeljali na izlet.
Denis Drevenšek, 3.a
mm PEBEtf
Smo dekleta in fantje pravi, zobe umivamo si radi.
Se Capija in Lumpija prav nič ne bojimo, saj redno zobno policijo v naša usta spustimo.
Se obiska sestre Melite veselimo, tabletke rdeče z zobki zdrobimo in brez strahu že v vrsti stojimo.
3.o z učiteljico
DOGODEK" TK POCTIVIC
V nedeljo zjutraj smo se smo odpeljali na izlet. Najprej smo si ogledali jamo Pekel. Videli smo kapnike različnih oblik. Nato smo se odpeljali v Mozirje. Tam smo si ogledali razstavo cvetja. Največ je bilo tulipanov različnih oblik in barv. Privoščili smo si tudi velik sladoled. Nato smo se odpeljali proti Logarski dolini. Ogledali smo si slap Rinka. Imeli smo se zelo lepo, a vseeno smo komaj čakali, da pridemo domov.
Tadej Gerečnik, S.b
V nedeljo smo pripravili hladilno torbo in se odpravili na izlet. Obiskali smo jamo Pekel. Hodili smo po strmih stopnicah. Videli smo tudi netopirje. Nato smo se odpeljali v Mozirje. Tam smo videli veliko tulipanov in različnih rož. Bilo je zelo lepo, saj so snemali tudi oddajo. Nato smo se odpeljali proti Logarski dolini. Tam je bilo veliko snega in bilo je zelo mrzlo. Ogledali smo slap Rinka. Videli smo tudi tibetansko govedo. Nato smo polni novih doživetij šli domov.
cmz - DEŽKflfv
Tjaša Gerečnik, S.b
Sem dežnik, pisane barve, na meni je narisan mišek. Nekega dne je začelo deževati. Otrok ni vedel, kateri dežnik naj vzame in je vzel mene. Nato sva se odpravila na dež. Srečal sem Sončnik in pogovarjala sva se. Potem je nehalo deževati in otrok me je zložil. Odpravila sva se domov, kjer sem se posušil.
Tamara Zupanič, 3.b
ŠPORT Ih? JtfT
Šport in jaz sva nerazdružljiva prijatelja, vedno skupaj, v sreči in nesreči.
Odkar se spominjam, sem bil povezan s tekmovanji na športnem področju. Atletika, kros, odbojka, kolesarjenje, nogomet. Vsa športna področja imam rad, a najbolj mi je pri srcu nogomet. Ta skupinska igra me spremlja in razveseljuje že vse življenje. Z nogometom in z žogo sem odraščal, z igro sem si krajšal čas in preganjal kakšno slabo voljo.
Od kod ljubezen do nogometa? Prihajam iz prave nogometne družine in kaže, da se po mojih žilah pretaka kri z nogometnimi geni. Oče je hotel, da brcam žogo z desno nogo, jaz pa sem najraje brcal z levo nogo. Mama seveda najprej ni bila navdušena nad mojo nogometno vnemo. Bala se je, da bom utrpel kakšno hujšo poškodbo, pa tudi njene lepe rože so morale prenesti prenekateri udarec nogometne žoge.
Prvi nogometni klub, ki sem ga obiskal, je bil moj domači klub Serečja vas. Z veseljem sem treniral. Svojo nogometno pot sem nadaljeval v Kidričevem in se vpisal v tamkajšnji klub. Telesna pripravljenost mi nikoli ni povzročala preglavic, vse do trenutka, ko sem padel s kolesom. Zaradi poškodbe sem počival skoraj dva meseca, a potem sem hitro nadaljeval športno pot.
Čaka me še mnogo dela. Treningi, učenje, šola! Mislim, da bom zmogel doseči cilje, ki so pred menoj.
Mihi Lešnik, 9.r.
8Rm?3-fi CELJIKTK/Tte PRI K/CGOtfETlh
(Domišljijski spis)
Bil je lep poletni dan. Na igrišču Osnovne šole Hajdina se je začela tekma in na tej tekmi je igral 4.a razred in Juventus. Ekipi 4. a razreda se je pridružil Brkonja Čeljustnik. Ko se je tekma začela, je prišlo pet tisoč gledalcev. Bili so na strehi šole, ker so okrog igrišča bili učenci Osnovne šole Hajdina. Bili smo zelo navdušeni nad Brkonjem Čeljustnikom, ker je bil zelo dober vratar. Na koncu je zmagal 4. a razred. Ekipa Juventusa je bila zelo razočarana, ker so izgubili. 4. a razred smo praznovali, ker smo premagali svetovno znano ekipo Juventus. Tudi Brkonja Čeljustnik je bil zelo ponosen sam nase. Zmago smo proslavili s torto velikanko, katero je pripeljal velik tovornjak. Zabave se je udeležil tudi predsednik države.
tiC&CtiErm TEKtffr
V nedeljo zjutraj sem zgodaj vstal. Mami mi je pripravila malico. Nato me je odpeljala v nogometni klub Aluminij. Tam nas je že čakal trener in avtobus. Odpeljali smo se na nogometni turnir v Jarenino.
Odigrali smo nogometno tekmo proti NK Jarenina, NK binarno, NK Hajduk. Ker smo večino tekem zmagali, smo ob zaključku turnirja prejeli pokal in zlato medaljo. Veseli in dobre volje smo se odpeljali domov. Zvečer sem utrujen zaspal.
Timotej Sitar, 3.b
Krnu sotf, tec set? VEiiteM?
Ko bom velika, bom frizerka. Poklic frizerke mi je zelo všeč. Rada gledam frizerko pri delu. Frizerka mora biti prijazna do svojih strank. Strankam svetuje, kakšna pričeska jim pristaja. Frizerski salon mora biti zmeraj urejen. Upam, da se mi bo želja, da postanem frizerka, uresničila.
Mihaela Kise/ak, 3.b
Vsi otroci sanjajo o tem, kaj bodo postali, ko bodo veliki. Nekateri želijo postati zdravniki, nekateri frizerji, drugi učitelji ...
Jaz si želim postati frizerka. Za ta poklic me je navdušila mami. Veseli me, Če lahko naredim atiju ali mamici pričesko.
Upam, da se mi bodo sanje uresničile. Mogoče pa si bom čez nekaj časa premislila in si bom želela postati kaj drugega.
Tamara Zupanič, 3.b
tiARm? KRP Ah?
-	PA TAT !
Jaz sem Martin Krpan, ki tihotapi sol vsak dan.
Jaz sem zelo močan, zato si upam tja v dan.
Sol tihotapim in me sreča sam cesar, ker sem močan, mi je vseeno zanj.
Jaz, Martin Krpan,
Brdavsa bom premagal sam, bom sol lahko prevažal vsak dan.
Izidor Zupanič, 7.r.
CTE&Ehf	Kadar veter zapihlja, listje nosi sem ter tja,
24. september je čas,	ona pa se tiho smehlja, ko kaplja
ko jesen obišče nas, ter pride delat čudeže	pade z neba.
k nam v vas.	Decembra jesen se od nas poslovi, takrat se z neba
Naravo obarva	že bela snežinka oglasi.
rumeno, rjavo,	Jesen z velikimi koraki odhiti,
rdeče, zeleno ... Le iglavce pusti zelene,	da je zima bela ne dobi.
saj se boji, da se na iglavcu ranila bi.	Teja Bauman, 5.r. /8
'Kirn	Če se zazreš v nebo.
Decembra se prične in marca poslovi se že.	zagledaš ptičko prestrašeno.
	Miklavž, Božiček in dedek Mraz,
Otroci se veselijo in po belih bregovih kričijo.	prihajajo k nam v vas.
Tadeja Tumpej, Nina Vaupotič 5.r./8
SCEICM.
Lepa je pesem o zimi, o tej ljubeznivi gospe, ki nas vse razveseli, ko k nam s snežinkami hiti.
Bele snežinke se veselijo, ko otroci jelke krasijo.
Zvezdice majhne letijo nad vasjo in si božične pesmi pojo.
Na božični večer jelke krasimo, otroci, starši,
babice in dedki se veselimo.
Teja Bauman, Polona G/ažar, 5.r./8
3CŽIČW.
Božiček vpregel je sani in odpravil se je v vasi.
Darilo da je pod smrečico in se odpeljal na Lunico.
Zvezde zaplesale so, kraguljčki zacingljali so.
Božiček se utrudil je, saj novo leto bliža se.
Tam so pričakali ga	Momka wdovič 5r/g
in z zvezdami posuli ga.
potn^D
Pomlad je kot cvetje,
ki hitro oveni,
je kakor orel,
ki ga puščica zadene,
neskončno je lepa,
hitro mine
in je polna lepote.
Robert Mlakar, 5.r./8
POtfLPD
Zima odhaja pomlad je že tu. Ptički na vejah že pesmi pojo.
Travniki zelenijo, gozdovi brstijo, v jutranjem soncu pozdravljajo nov dan.
Teloh, zvončki in trobentice so se prebudili in nam veselo in zdravo pomlad vrnili.
Nina Petek, 5.r./8
ZIM: SC PFS8t.il LE, ČE CTO PRIČ KRM
( Fantazijska zgodba)
Nekega dne sem se odpravil na jutranji sprehod. Takrat sem na njivi zagledal neko svetlikajočo ledeno palico. Stekel sem po njo in jo odnesel domov. Drugi dan sem se igral s palico, padla mi je na nogo. Potem sem zakričal in jo vrgel na tla. Ko je padla na tla, se je začela vrteti. Takrat sem se spomnil na sneg. Ker ga je bilo zelo zelo malo, sem si zaželel, da bi naenkrat zapadlo veliko snega. Ko sem odprl oči, sem okoli sebe zares zagledal veliko snega. O fant, to pa je prava čarobna palica. Potem sem čaral vse, kar mi je padlo na misel. Za čarobno palico nisem povedal nikomur, ker je bila to moja velika skrivnost. Ko je postalo zunaj zelo toplo, se je palica stopila in z njo tudi moje čarovnije.
Mitja Podhostnik, 4. b
PT IČ'JP PPPV LJ1CP
Nekoč je živel kralj neba, sokol selec, ki je imel ženo in enega otroka. Nekega dne so mu ugrabili sina. Kralj je poslal vse svoje vojake, da mu poiščejo sina. Kraljica je bila vsako minuto bolj zaskrbljena, prav tako tudi kralj. Mislila sta, da je njunega sina ugrabila vrana ali pa je poskušal leteti, pa mu ni uspelo. Pogumni vojak je malega princa našel, ko se je igral s svojim prijateljem skrivalnice.
Ko je princ prišel domov, ga je oče okregal. Princ je obljubil, da ne bo več šel od doma, ne da bi vprašal.
Aljoša Podhostnik, 4.a
DEŽEVEN OM
(Opis slike)
Nekoč je deževalo in Rok se je spomnil, da bi šla z Estero na sprehod. Estera se je takoj strinjala. Obula sta si škornje, se oblekla v pelerino in vzela dežnike. Na poti je bila luža, v njej so bile žabe. Roku je skoraj odneslo dežnik.
Tadej Bauman, 2.r.
Nina in Rok sta šla ven, ker je bil sončen dan. Potem je začelo deževati. Nina in Rok sta hodila po dežju. Žabi v mlaki sta se imeli lepo. Začela je pihati burja in Roku je skoraj odneslo dežnik. Potem sta šla v hišo. Mama jima je skuhala čaj.
Vid Markež, 2.r.
OS PODE til VI SR^tkrE 'Z.mCKE
V četrtek, 27.5.2004, smo v šoli imeli podelitev bralne značke. Bilo je zanimivo.
Monika Brodnjak, 5.r./8
Obiskala nas je knjižničarka, gospa Lilijana Klemenčič. Najbolj všeč so mi bile uganke.
Simon Nahberger, 5.r./8
Najbolj všeč mi je bil indijanski boben.
Primož Skaza, 5.n/8
Knjižničarka nam je pokazala škatlico, v kateri sta bili dve najmanjši knjigi.
A/e n Nežmah, 5.r./8
Knjižničarka je prebrala odlomke več pravljic. Postavljali smo jih mnoga vprašanja.
Robert Mlakar, 5.r./8
Všeč mi je bila zgodbica, v kateri so se vse besede pričele na črko P.
Simon Brodnjak, 5.r./8
Knjižničarka me je navdušila s knjigo Kurent. Je super knjižničarka.
Nina Vaupotič, 5.r./8
Vsi smo bili veseli, ko nam je knjižničarka podelila priznanja.
Tadeja Tumpej, 5.r./8
REBk/ICk/P EdCDSP
Moj dedek Branko je živel v Lokvica pri Krasu. Na Primorskem je divjala 2. svetovna vojna. Stric Karlo je pobegnil v Italijo, kjer z družino živi še danes, teta Flora pa je pobegnila v Egipt. Dedka in teto je okupator izgnal v koncentracijsko taborišče v Ausschvvitz.
Ob koncu vojne ju je nemški oficir odpeljal k svoji materi na Hrvaškem, tam so živeli na velikem posestvu. Po oficirjevi smrti so posestvo podedovali.
Teta Flora se je vrnila na Primorsko, kjer je živela nekaj let in si tam ustvarila družino.
Za n Sagadin, 5.b
TC BtfC til -
Sara se risanja veseli, saj ji risanje in barvanje leži.
Maša pri telovadbi poskakuje, svoje telo razmiguje.
Katarina trdi, da jo telovadba veseli.
Tjaša pridno se uči,
tudi pri telovadbi ji dolgčas ni.
Sašo naloge rešuje in bere, zato hitro vse dobro razbere.
Tjaša pleše, se vrti, rada se smeji in uči.
Anja se izletov veseli, kjer se zabava in nori.
Aljoša matematik je pravi, pri računanju ga niti žoga ne ustavi. Selma pleše in se kotali, učenje ji vedno ne diši.
Denis se nemščine boji, matematiko pa se rad uči.
Jernej je letos naš sošolec postal, pogosto nas je že naplahtal.
Miha se za žogo podi, za nogomet in košarko živi.
Ines rada govori, skače, se smeji. Konji in nogomet, to stvar je prava, največja Nikova zabava.
Tomi rad s kom meri moči, saj močan je za tri.
Učiteljica veliko nas nauči,
se rada smeji,
kadar nas preveč razjezi,
jo v zaklenjenem razredu pustimo,
da si jezo ohladi.
Učenci 5.a
teiHitiRZČIkT- rP/TLCT Ih? ktuEGCVC TOtJESrtO
(Domišljijska zgodba)
Tam daleč za sedmimi gorami in za petimi morji je živel kumarični kralj. Imenovali so ga Kumi Ori. Imel je veliko služabnikov. Bil je sam, žene ni imel, saj je ni hotel imeti. Jedel je zmajevo meso in pil kri. Tako so mislili ljudje. Po srcu je bil dober in prijazen. Vsak dan se je zelo dolgočasil. Premišljeval je, kaj bi naredil, da bi se znebil lenuharjenja. Ukazal je, naj vprežejo bele leteče konje. Kočijaž je bil njegov najboljši služabnik. Ta kočijaž je bil najpametnejši od vseh služabnikov. Leteči konji so se dvignili v zrak in pristali pri ljudeh. Iz kočije je stopil Kumi Ori in potrkal na vrata prve hiše. Vrata se niso odprla. Skozi odprto kletno okno je splezal v hišo. Po stopnicah je prišel do vrat, ponovno potrkal in gospa jih je odprla. Kralj jo je pozdravil, se predstavil in ostal na obisku. Ljudje so ga začeli zasledovati in videli so, kje je doma. Vsak dan so prihajali k njemu na obisk, kar ga je zelo jezilo. Sklenil je, da bo odšel neznano kam. Ljudje so še prihajali, a kralja ni bilo. Tako ga še danes iščejo, a ga ne najdejo.
Anita Zupanič, 4.b

Zjutraj skupaj vstaneva, v kopalnico zavijeva.
Tam Si zobke beliva
in o sanjah se pogovarjava.
iiMfi
(Pesem dopolnjevanka)
Moja mama je lepa.
Ima modre oči,
nasmeh pa kakor zvezde na nebu. Zato jo imam rada.
Moja mama je nežna kot pomlad. Takrat ko začnejo rožice rasti, kot sonce na nebu se smeji.
Zato jo imam rada.
Moja mama je topla kot sonce. Takrat ko me objame mi je toplo. Zato jp imam rada.
tfMfl
Mama je kakor sonce, ki žari noč in dan.
Mama ima naj lepše oči, kar jih poznam.
Kar naenkrat je ura sedem, zdaj vem, da se mudi, mamica proti vratom že hiti.
Jaz pa hitro k oknu stopim in gledam za njo.
Miha MetHčar, 4.a
Moja mam je kot huda ura.
takrat ko ponovi,
daje treba ugasniti luči.
Tudi zato jo imam rada.
Moja mama je dobra kot kruh.
Takrat ko pokaže svoj dobri nasmeh in zato jo imam rada.
Mojo mamo imam vedno rada.
Andreja Spurej, 4. b
Mama je naj lepše, kar imam.
Rebeka Korošec, 7.r.
trcjfi mikica
Moji sestrici je ime Lucija. Stara je štiri leta, ima svetle, kratke lase. Ne hodi še v vrtec. Ko sta ati in mami v službi, jo čuva babica.
Skupaj se igrava skrivalnice in se loviva. Kadar pišem domačo nalogo, me včasih jezi. Rada jo imam in mislim, da ima rada ona tudi mene.
Lara Tement, 2r.
Moji sestrici je ime Anita. Stara je deset let in ima ravne, svetle lase. Hodi v četrti razred OŠ Hajdina. Rada bere knjige in me uči risati. Včasih me jezi, a vseeno jo imam rada.
Nina Zupanič, 2.r.
ticj srni
Mojemu bratu je ime Iztok. Star je dvanajst let. Ima dolge lase, rad se igra z mobitelom. Je velik. Rad se pogovarja z njim.
Benjamin Bera nič, 2.r.
fiCJ PCLBRtfr
Mojemu polbratu je ime Mark. Dovolj je star, da hodi v službo. Ima rjave in dolge lase. Stanuje v Londonu. Zelo je velik. Rad me obiskuje.
Nika Metličan, 2.r.
tfOJP SEBrRICVfl
Moji sestrični je ime Katja. Stara je petnajst let. Ima ravne, rjave lase. Rada posluša glasbo. Hodi v osmi razred.
Nastja Vindiš, 2.r.
tfccr EmtRmEC
Mojemu bratrancu je ime Žan. Star je eno leto. Ima svetle, kratke, rjave lase. Rad me jezi, ko pišem domačo nalogo. Žan še ne hodi v vrtec, ampak je doma pri mamici. Igrava se z avtomobilčki.
Denis Horvat, 2.r.
tec EEli PCStREGm UCJC JlHiO,
Nekega lepega dne je začelo naenkrat liti kot iz škafa. Tudi bliskalo je zelo in grmelo. Ugotovila sem, da je ta dež v resnici juha čarovnice Bolezenke. Ta juha je padala na ptujsko okolico. Ta juha je padala na vse ljudi in vsi so postali bolni. Imeli so različne bolezni. Odvisno je bilo tudi, koliko kapljic je padlo nate. Če je nate padlo malo kapljic, nisi bil tako zelo bolan, če pa jih je padlo veliko, si hudo zbolel. Jaz sem v tistem času bila v hiši. Bila sem edina zdrava in sama nisem imela kaj početi.
Dolgo sem razmišljala, kaj bi počela. Na koncu sem se le spomnila, da bi lahko skuhala Protibolezensko juho. Začela sem kuhati. V juho sem dala 15 sestavin. Šla sem v sobo, kjer je bivala moja pra, pra, pra, pra babica. Tam sem našla prašek, na katerem je pisalo PROTIBOLEZNIN. Ta prašek sem stresla v juho. Nekaj časa sem mešala.
Naslednje jutro sem poklicala vse iz okolice Ptuja v mojo hišo. Prihajali so lepo po vrsti. Vsakemu sem dala eno žličko juhe. Najprej je vsem bilo slabo. Čez 30 sekund pa so bili vsi ljudje, ki so prišli k meni, zdravi kot dren.
Sedaj Ptuj slovi po tem, da je najstarejše mesto v Sloveniji, in da je najbolj zdravo mesto na svetu.
Katja Zupanič, 4. b
PRED »teOJTRCLkfC« kfPt-CGC
Če vam kdo omeni besedo kontrola, skoraj vedno pomislite na nekaj, kar je v zvezi s preverjanjem, pa naj bo to znanje, spretnost, iznajdljivost, pravičnost in še marsikaj. Doma nas kontrolirajo starši (če smo napisali domačo nalogo), v šoli učitelji (kaj znamo in česa ne znamo), na cesti policaji (če upoštevamo prometne predpise) in še in še je kontrol v našem življenju. Mislim, da je skoraj vse ena sama kontrola.
Ko imamo v šoli preverjanje znanja, me večkrat prevzame občutek nelagodnosti. Ni mi namreč vseeno, kako se bom odrezal, ali bom pokazal dovolj znanja. V sebi občutim tekmovalni duh, hočem biti dober, če že ne najboljši. Starši mi pravijo, da sem takšen že od malih nog. Vsako stvar hočem opraviti kar se da dobro. Včasih mi to uspe, včasih pa tudi ne gre vse po mojih željah.
Nekoč smo v enem izmed nižjih razredov pisali kontrolno nalogo. Za tisti preizkus znanja se nisem najbolje pripravil.
Ko sem zjutraj vstal, sem se spomnil, da pišemo »kontrolko«. Takoj me je zvilo v trebuhu. Verjetno zato, ker sem prejšnje dneve odlašal z učenjem, to poznamo vsi učenci. Čas je tekel in tekel, volje za učenje pa ni bilo od nikoder. Še dobro,
da me je babica zbudila dobro uro prej, kot običajno. Namesto skodelice toplega jutranjega mleka sem vzel v roke knjigo in z neverjetno hitrostjo prebiral stran za stranjo. »Hočem znanje!« je vpil v meni notranji glas. »In to takoj!!!« Ne vem, če od te vneme nisem postal celo vročičen. V nekaj manj kot eni uri sem ponovil učno snov, ki bi jo lahko obvladal z levo roko, če bi vsaj kakšen dan prej pogledal v knjigo. Ampak, saj poznate tisto Predinovo pesem, ki govori o lenobi. Le kdo je ne bi poznal. No, ko sem prišel v šolo, sem si rekel, da se tak način učenja ne bo več ponovil.
Če mi je uspelo ali ne, naj ostane moja skrivnost. Ni pa skrivnost, da pridno in sprotno učenje pozdravi marsikatero bolečino, tudi tisto v trebuhu.
David Kmetec, 7.r.
ro P/l JE ŠILC hPEče/l J!
Bilo je nekega sobotnega jutra. Štela sem tri leta. Očka in mami sta me prvič peljala v cirkus. Tega sem se seveda zelo veselila.
Peljali smo se proti Mariboru in oči so se mi iskrile od veselja. Komaj sem čakala, da se pripeljemo pred cirkuški šotor. Ko smo končno prispeli tja, sem videla veliko ljudi in živali. Kupili smo vstopnice in se namestili na naše sedeže. Začela se je predstava in jaz sem z odprtimi usti gledala, kako so se akrobati gugali na stropu šotora.
Čez nekaj časa so nastopile tudi živali. Prvi so se predstavili imenitni konji, ki so spretno hodili po dveh nogah. Nato so se predstavile žirafe. Tekale so po prostoru in zvijale svoje dolge vratove. Nastopile so še zebre, kamele, lame, sloni pa so jahale akrobatke. Najbolj zanimivi so se mi zdeli levi in tigri. S strahom sem gledala, kako so skakali skozi goreče obroče, se postavljali na zadnje noge in ubogali krotilca. Predstave je bilo hitro konec. Pri izhodu se mi je okoli vratu ovila opica. Čisto prava opica! Zraven nje je bil fotograf. Verjetno me je hotel fotografirati. Jaz pa sem se tako ustrašila, da sem začela jokati.
Takrat je tudi meni padlo srce v hlače, danes pa sem zelo vesela, da se mi je to zgodilo. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila.
Kaja Abraham, 7.r.
Z tiAf&CVCI M LLhKTC
Bil je hladen večer. Skoraj sem že zatisnil oči, ko sem zaslišal čuden ropot. Stopil sem čez prag in pogledal okrog hiše. V bližini sem zagledal vesoljsko plovilo. Takoj sem pomislil na Nezemljane. Najprej sem se zelo prestrašil. Stopil sem k plovilu in kar naenkrat so se odprla vrata. Skozi vrata je stopil Nezemljan, Marsovec.
Pomislil sem, da bi zbežal. Srce mi je skoraj padlo v hlače. Nezemljan je videl moj strah in mi dejal, da mi ne bo storil nič hudega. Povabil me je v plovilo. Ko sem vstopil vanj, sem spoznal še tri Nezemljane. Pogovarjali smo se pozno v noč. Predlagali so mi izlet na Luno. Z nestrpnostjo smo ga načrtovali.
Končno smo se s plovilom odpravili na Luno. S seboj sem vzel fotoaparat. Marsovcem sem razložil, čemu služi. Pričelo se je težko pričakovano potovanje. Odleteli smo v širno vesolje. Med potjo sem videl veliko svetlih zvezd. Skoraj smo zašli s poti, mogoče bi pristali na Veneri. Popravili smo smer. Čez nekaj ur smo prispeli na Luno. Sprehajali smo se po njeni mehki prsti. Prišli smo do kraterja. Bil je zelo globok in če bi padel vanj, bi bilo to pogubno zame. Nadaljevali smo sprehod. Naenkrat smo zagledali tudi znameniti Kitajski zid. Nisem mogel verjeti svojim očem!
Po kratkem sprehodu na luni smo se odpravili na Zemljo. Poslovili smo se in Nezemljani so se odpravili domov.
Ob tem dogodku sem spoznal, da tudi Nezemljani niso nevarna bitja.
Jernej Majcen, 7.r.
tffiRSOVČri PRI tfEhfl DO*m
(Domišljijski spis)
Zelo trdno sem spal. Čez nekaj časa so prišli in me zbudili trije Marsovci. Lepo so me pozdravili in se predstavili: Miki, Tiki in Piki. Razmetali so mi vse igrače, nato pa so postali še lačni. Vprašali so me, če imam kaj sladkornih tablet. Postregel sem jim z bonboni in z lešnikovo čokolado. Sladkarije so jim teknile. Nato si je Piki iz knjižne police vzel knjigo Moj prijatelj Piki Jakob. Začel je brati od zadaj naprej, kar se je meni zdelo zelo smešno.
Poslovili so se in se z vesoljsko ladjo odpeljali domov.
Aljaž Šori, 4.a
'Vča.nfije srce prepohio, da 6i usta govorila -daj, če 6i namesto te6e pesmica se oglasila?
Svetlana tMalctrovič
KTAcr VSE LuLhSE^EK? JE?
Kaj vse ljubezen je?
Ljubezen je kakor cvet, ki cveti in cveti, a včasih tudi oveni.
Ljubezen čutiš v srcu, tam te skeli in tišči.
IJU^SEZEK?
Ljubezen je kot sonce, kot svetloba, ljubezen je kot metulj, ki leti visoko.
Ljubezen je kot roža.
ČfM tMSCD m SELA LABODJA
Midva, kot črni labod in bela labodka sva bila, v veselju in ljubezni, sta najini srci bili srečni in večni.
A ko te zadene,
se ti svet na glavo postavi
in samo ljubezen je v veljavi.
Rebeka Korošec, Tamara Koželj, Izidor Zupanič, Saši Kolik, 7.r.
rumena, rdeča, zelena, kot lilija, ki raste na širnem travniku in cveti, in diši...
Kaja Abraham, Nejc Ogrinc, Simon Šime k, 7r.
Ko pa prišel je žalosti čas, sva se stisnila skupaj, črni labod in bela labodka.
Živela bova skupaj še naprej, kot črni labod in bela labodka v kristalni vodi tej.
Martin Čelig, 9.r.
"Ljubiti nekoga je lepo,
CTemati od njega vse, kar je sladko. Lhmreti brez njega je kamen težak. Biti pa srečen želi si prav vsak.
Ena in ena se združita v dva.
^daj je ljubezen nastala iz tega.
Edina je prava ljubezen le ta, da Kfobenega tretjega se sprejeti ne da.
Amanda Krajnc, B.b
MDKtil SCt&ei DMk/
Prišel je zadnji šolski dan, naše misli poslali smo drugam!
Vsi se veselimo, torbe v kot tiščimo.
5 prijatelji smo brez skrbi, v šolo se nam ne mudi.
Šola nas pogrešala bo in učitelji prav tako!
S kolesi hitimo, da moči si pridobimo.
Za dva meseca smo brez skrbi, septembra zopet vidimo se vsi!
Alex Strelec, Amanda Kalik, Monta Brglez, Helena Brodnjak, Karmen Verdenik, Ana Jere n ko, Jasmina Klep, 8.a,b
Se srečamo, razidemo — mogoče za vselej.
Ji preden greš, laj lepega mi za slovo povej.
Svetlana Jvtalarovič
Leta 1996 smo prvič prestopili prag 05 Hajdina. Začeli smo obiskovati 1. razred. Dan prej sem bila zelo nemirna, bilo me je strah. Naslednji dan sem se zbudila z bolečinami v trebuhu. V šolo sta me peljala mama in oče. Ko sem stopila v razred, sem zagledala neznane obraze. Razredničarka se nam je prijazno predstavila. Oddahnila sem si. Tega dogodka se rada spominjam.
Tjaša Saštjevič, 9.r.
Dnevi v šoli so bili zabavni in prijetni, manjkalo pa ni tudi slabih dni. Vsako leto smo se s sošolci poglobili v naša prijateljstva. Vedno se bom rad spominjal OŠ Hajdina.
Martin Čeiig, 9.r.
No, pa je minilo teh lepih osem let, ki sem jih preživel s sošolci.
Rad se spominjam poletne šole v naravi, ki smo jo preživeli v Izoli. Družili smo se z učenci OŠ Žetale.
Ves čas Šolanja so se učitelji trudili, da nas čim več naučijo. 5 svojim znanjem sem zadovoljen.
Šolskih dni, sošolcev in učiteljev se bom rad spominjal tudi v zrelih letih.
Gregor Trtep, 9.r.
V našem razredu smo vsi prijatelji. Drug drugega spodbujamo in podpiramo, zato mi je hudo, da se bomo razšli.
Mateja Cartt, 9.r.
Mojo mladost so ustvarili moji sošolci in sošolke. Skupaj smo v šolskih klopeh doživeli veliko lepih trenutkov, ki jih ne bomo pozabili. Ostali bomo dobri prijatelji.
Jernej Sori
Nikoli več ne bo, kot nekdaj je bilo.
A vem, da spet si bomo segli v roko.
Izpuhtela so leta, a to ni hudo.
Bolj nas boli za prijateljstvo.
Benjamin Sluga
Rada se spominjam prvega šolskega dne. 5 starši smo v šolo stopili skozi velika vrata. Vsaj zdelo se mi je, da so velika!
Danes radi zahajamo skozi ta vrata. Šolanje nam je bilo v veselje. Znanje in spomini bodo še naprej gradili naš mozaik življenja.
Hvala, hvala!
Tina Turk, 9.r.
Davorin Breg 9.r.
5 prijatelji sem doživel mnogo lepih trenutkov.
Miro Korenjak, 9.r.
Ko se bomo razšli, si bomo pogledali v oči. Spomini ne bodo pozabljeni. Bili smo prijatelji.
Tamara Veber, Maja Skaza, 9.r.
Moj najlepši spomin sega v zimsko šolo v naravi. Zelo smo se zabavali, postali smo tudi dobri smučarji.
Matjaž Brodnjak, 9.r.
Doživeli smo mnogo lepega, a najlepše je bilo v Šoli v naravi.
Spoznal sem veliko prijateljev. To je pomembno!
Miha Lešnik, 9.r.
Tadej Brodnjak, 9.r.
V šoli v naravi mi je Maja vrgla vodni balon. Tega se večkrat spominjam. Vsi smo se smejali.
Naj lepši so spomini na zaključne ekskurzije. Imeli smo se krasno! Spoznavali smo kraje naše domovine. Na avtobusu smo prepevali in si pripovedovali šale. Vsi izleti so se srečno iztekli.
Ina Purg, Dolores Ljubeč, 9.r.
Spomini na osnovno šolo bodo vedno živeli. Vsak šolski dan je pisal svojo zgodbo: veselo, žalostno, skrivnostno, napeto, nikoli dolgočasno.
Učitelji nas niso učili le novih znanj, ampak so nas tudi vzgajali. Naši koraki odhajajo...
Miha Lešrik, 9.r.
Ni zadnjih horahpv -so Ce spremenjene smeri, a Cepa miseC naj shiipaj z nami živi.
Majda %orošec
Najdihojca iz Hajdine
Junij, 2004
Uredila: Majda Korošec Računalniška obdelava: Andreja Novak Avtorica slike iz naslovnice: Monika Vidovič, 5.r. Likovna oprema: Romana Kiseljak Izdajatelj: OŠ Hajdina
Tiskanje naslovnice: Tiskarna Polajžer s.p., Ptuj Naklada 150
izitn: