TIM LJUBLJANA 1968 — LETNIK VII — ST. 2 CENA 1.20 DIN — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Jo¬ nih TIM vsebina 2 Leto VII. Oktober 1968 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine | Portreti slovenskih znanstvenikov — prof. dr. Fran Dominko | Prevlečena škatla s predalčki: Lojze Prvinšek | Osnovni elementi radiotehnike: Vukadin Ivkovič B Prosto leteči modeli: Peter Burkeljc | Model rakete s padalom — nagradni izdelek: Ivan Alajbeg | Model ribiške ladje: Peter Burkeljc H Poskusi v kemijskem laboratoriju: Tita Kovač B Zabavna fizika: po J. U. Pereljmanu, priredila Anka Vesel B Mali TIMOV tehniški slovar: Lojze Prvinšek B V svetu konstrukcijskih igrač: Dušan Kralj B Stari avtomati: Drago Mehora B Mladi fotoamaterji: Vlastja Simončič B Premisli in ugani: Pavle Gregorc Izdaja Tehniška založba Slovenije — predstavnik Dušan Kralj. Urejuje uredniški odbor: Odgovorni urednik Drago Hrvacki, tehnični urednik Ciril Barborič, oprema Drago Hrvacki. TIM izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 12 dinar¬ jev, posamezna številka 1,20 din. Revijo naročajte na naslov: TIM Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 54/X. Tekoči rač. 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevskega tiska v Kočevju. Po¬ štnina plačana v gotovini. PORTRETI SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV prof. dr. Iran dominko Prof. dr. Fran Dominko predstojnik Astronomsko-geofizikalnega observatorija v Ljubljani rojen leta 1903 v Vodnjanu v Istri in maturiral na italijanski gim¬ naziji v Gorici pod Italijo. Študiral je fiziko na univerzi v Bologni, doštudiral leta 1939 in bil nato postavljen za asistenta pri katedri za astronomijo na univerzi v Bo¬ logni. Leta 1933 je prišel v Jugoslavijo: od 1933 — 1918 asistent pri astronomskem observatoriju v Beogradu. Med vojno je bil profesor na gimnazijah v Beogradu, pet mesecev je bil v lo- gorju na Banjici in od leta 1914 do konca vojne borec na sremski fronti. Po vojni je bil astronomski observator v Beogradu, od leta 1948 pa izredni profesor za astrono¬ mijo na univerzi v Ljubljani. 1. Kaj vas je najbolj privlačilo v otroških letih — ali sta Vaša otroški zanesenost in zanimanje postala tudi vaše poklicno delo in področje? V odgovor na vaša vprašanja naj naj¬ prej na kratko orišem svojo življenjsko pot. Dozoreval sem po svojem trinajstem le¬ tu starosti na Dunaju kot begunec iz Go¬ rice, koder je v času prve svetovne vojne tekla vojna črta; obiskoval sem italijansko gimnazijo za begunce. Od slovenskih knjig sem imel samo nekatere: Jurčičeve povesti, spise Frana Erjavca in Staretovo zgodovi¬ no. Potem, ko sem si pridobil zadostno zna¬ nje nemščine, se mi je odprl nov svet. Ku¬ poval sem si cenene knjige iz naravoslovja in zvezdni atlas. Vzljubil sem živali, rast¬ line in zvezdno nebo. V petem razredu sem že vedel, da se bom posvetil fiziki in matematiki. Povratek v Gorico, ki jo je kmalu zasedla Italija, mi je pomenil po¬ novno zožitev obzorja. Vrnitev v svet na¬ rodnostnih nasprotij in malenkostnih borb, ki so odmevale tudi v naši družini, saj smo otroci morali strogo paziti, da smo z ma¬ terjo govorili samo italijansko, z očetom pa slovensko. To nam je grenilo življenje; bili smo nenehno pred dilemo, za koga naj bi se dokončno odločili. Omenjam te oko¬ liščine, ker so na moj osebnostni razvoj močno vplivale. Po eni strani sem si iz¬ ostril posluh za narodnostna vprašanja in 33 krepil v sebi zavest narodnostne pripadno¬ sti, po drugi pa se mi je vzbudila želja, da bi ubežal iz morečega ozračja nacional¬ nih nasprotij v veliki svet in to je bil mor¬ da najmočnejši razlog, tako se mi vsaj da¬ nes dozdeva, da sem se ves posvetil študi¬ ju eksaktnih znanosti. Studijska leta na univerzi v Bolonji so bila težka. Kot Slo¬ venec in antifašist sem se praktično sam izključil iz družbe in nisem užival dobrin, ki so jih partijske organizacije nudile svo¬ jim ljudem; kar je še huje, strokovnih knjig je bilo malo in bile so nedosegljive. Največ znanja sem si pridobil kot prosto¬ voljni pomožni asistent v dveh letih na in¬ stitutu za fiziko. V tem času smo se mladi navduševali ob prvih uspehih nove radio- tehnike z elektronkami, ob fotocelicah z ojačevalci in ob še nerešenih vprašanjih širjenja radijskih valov v atmosferi. Ti do¬ sežki so bili bolj oprijemljivi kot pa no¬ ve ideje valovne mehanike. Odločil sem se, da se bom posvetil radiotehniki. Ob di¬ plomi pa so mi rekli, da je to izrazito vo¬ jaška stroka in da imajo zanjo možnost le ljudje s posebnimi priporočili. V tem me je profesor astronomije, ki je iskal diplomi¬ ranega fizika, prepričal, da sem postal nje¬ gov asistent z nalogo, da bi se lotil meri¬ tev gostote zvezdnega svetlobnega toka s fotocelico. Lotil sem se poglobljenega štu¬ dija astronomije tedaj se je spočela moja nevsahljiva ljubezen do astrofizike. Toda čez poldrugo leto je bilo temu konec. Moja druga, priznam, manj močna lju¬ bezen je veljala preganjani in zapostavlje¬ ni narodni manjšini. Bil sem nekaj let predsednik tajnega ferijalnega društva »Adrija«, ki so mu bili člani slovenski di¬ jaki in študentje goriške pokrajine. Ko je to postalo javno, so mi službo odpovedali. Zaman sem iskal drugo namestitev in se nekaj časa preživljal z načrtovanjem sonč¬ nih ur za vile imenitnikov v okolici mesta; obrtnik sodelavec jih je klesal v marmor. Ko sem tudi to možnost izčrpal, sem ilegal¬ no prešel v Jugoslavijo. Veliki astronom¬ ski observatorij je bil tddaj še v gradnji. Direktor in trije sodelavci smo več let re¬ ševali vrsto strokovnih in tehničnih vpra¬ šanj, sestavljali strokovne kartoteke malih planetov, računali efemeride (tabele, v ka¬ terih je preračunan položaj nebesnih teles) za mednarodno astronomsko unijo in or¬ ganizirali službo določevanja točnega časa. V prostem času sem študiral astrofiziko. Po vojni so me uradno določili za pre¬ davatelja kemije na Vojni akademiji, šele nato sem se vrnil v observatorij. Po svojem prihodu v Ljubljano leta 1948 sem moral spet začeti znova: najprej sem sestavljal in napisal svoja predavanja, na¬ to pa sem se lotil načrtov in akcije za nov observatorij. Vprašanje je bilo, kako naj bi iz zastarelih in nepopolnih instrumentov postavil osno¬ ve, ki naj bi iz njih nastala smotrna or¬ ganska celota. Bila mi je še dana naloga, da mora imeti observatorij tudi seizmolo¬ ško postajo. Verjetno so redki ljudje, ki jim je bila življenjska in strokovna pot premočrtna. Kar sem napisal, naj bi vsaj deloma ute¬ meljilo moj zaključek: svojega poglavitne¬ ga cilja, da bi se posvetil astrofiziki in v njej dal pomembnejši prispevek, nisem do¬ segel. Uspelo pa mi je, da sem ob pomoči svojih mlajših sodelavcev postavil astro¬ nomsko geofizikalni observatorij in — vsaj tako upam — osnove za njegov nadaljnji razvoj. 2. Ali bi mladim bralcem Tima lahko po¬ vedali, s katerim znanstvenim oz. stro¬ kovnim problemom se ukvarjate sedaj? Moj sedanji cilj je, da izberem raziskoval¬ ni načrt za observatorij tako, da bi ga vključili v širši mednarodni program, v svojem pedagoškem udejstvovanju pa, da bi mladini nudil čim bolj bogato sodobno strokovno znanje. 3. Izredno nagel in nezadržen razvoj zna¬ nosti nas vsak dan preseneti z novimi dosežki na najrazličnejših področjih, še posebej živo pa je zanimanje mladih in starih za vse, kar je v zvezi z astrono¬ mijo in vesoljsko tehniko. Radi bi slišali Vaše mnenje oz. napoved o tem, kaj nam bo prinesla bližnja prihodnost na vašem področju. 34 Zaljubljen sem v astronomijo, ker po¬ vezuje znanje o materiji, kakršna je nepo¬ sredno dostopna na Zemlji, z vprašanjem strukture vesolja. Zapaziti nove pojave v vesolju pomeni hkrati odkrivati lastnosti materije v fizikalnih pogojih, ki jih ne mo¬ remo uresničiti v laboratoriju. To daje fi¬ zikom pobudo, da iščejo nove zakonitosti materije in postavljajo bolj smele teorije. Se neznane lastnosti materije bodo odkri¬ vale vesoljske sonde, opremljene z meril¬ nimi napravami, katere sprejemajo seva¬ nja nebesnih teles, ki jih zemeljsko ozrač¬ je popolnoma vpija. Na možnost pomemb¬ nih odkritij nakazujejo lastnosti zagonet¬ nih nebesnih objektov »kvazarjev-«; gosto¬ ta sevanja njihove snovi je tolikšna, da mora biti učinkovitost neznanega procesa sproščanja energije stokrat močnejša od znanih jedrskih reakcij. Pričakovati je, da bodo fiziki ugotovili naravo teh procesov. 4. Vedoželjnost in raziskovanje neznanega sta že od nekdaj lastna velikemu delu mladih. Prav ta nenehna želja po zna¬ nju vodi do uspehov. Kaj bi želeli polo¬ žiti na srca našim mladim radovedne¬ žem, bodoči mladi generaciji naše ožje domovine? Kaj naj priporočam mladini? Samo ve¬ lika prizadevnost, trdo delo in vztrajnost vodijo k uspehu. Pridobiti si je treba ma¬ tematično miselnost in krepiti še moč fan¬ tazije. Poglavitni uspeh pa vidim v tem, da se ob študiju in iskanju človek obliku¬ je v moža, ki vselej odgovorno misli in deluje ter se zaveda posledic svojih po¬ stopkov; da se razvije v osebnost ki s to¬ plino svojih čustev in žlahtnostjo misli ogreva okolje in daje soljudem oporo v de¬ lu in pravo smer v življenju. Osebnost do¬ zoreva ob razmišljanju v tišini in samoti. Uporaba dosežkov naravoslovja v teh¬ niki je dala človeštvu nove izvire ogrom¬ nih energij, ki so večinoma v rokah posa¬ meznikov ali majhnih skupin ljudi. Od strokovnjakov je v veliki meri odvisno, če bo ta energija uporabljena v dobro člo¬ veštva. Zato so svetu danes bolj potrebne izrazito etične osebnosti kot pa strokov¬ njaki. PREVLEČENA ŠKATLA S PREDALČKI Pri delu v delavnici ali doma se rado zgodi, da ne moremo najti pravega žeb¬ ljička, vijaka, matice ali kaj drugega. Pred¬ vsem velja to za majhne predmete. Temu se lahko izognemo tako, da jih spravljamo izbrane po vrstah in velikosti. Za takšno ureditev pa rabimo škatle s predalčki. Te so lahko iz pločevine, vezane plošče ali iz lepenke. Opisali bomo škatlo iz lepenke s 6 predalčki, ki jo prevlečemo s papirjem ali platnom. Najprej bomo izdelali 6 ena¬ kih škatel iz kartona, po njihovi skupni izmeri pa izdelamo škatlo iz lepenke, jo prevlečemo in v njo vlepimo 6 malih ška¬ tel. Za delo si pripravimo naslednje: A 35 B Orodje: aranžerski nož, kovinsko ravnilo, kotnik, podlogo (deska ali debelejša lepenka), merilo in pribor za lepljenje. Material : karton — kromov nadomestek (de¬ beline pribl. 0,5 mm), bela lepenka št. 20 (debelina pribl. 2 mm), lepilo — karbofix, librokol ali kožni klej. Delo: a) Odrežemo 6 enakih kosov kartona (lahko različne barve), odmerimo in ozna¬ čimo zgibe, nato po zgibnih črtah z nožem zarežemo zgibe (do 1/3 debeline materiala). Zgibi so na sliki označeni s črtkano črto. Nato zarežemo vse štiri stranice in škatlo zganemo. Škatle nato po zalepnih strani¬ cah zlepimo. b) Vse male škatle sestavimo v skupi- pino 2X3 in odmerimo dobljene velikosti — dolžino, širino in višino. V našem pri¬ meru imajo male škatle obliko kocke s stranico 50 mm. Če bi sešteli čiste skupne mere, bi dobili velikost osnovne ploskve škatle 100 X 150 mm. Upoštevati pa mora¬ mo debelino kartona, zato je bolje veli¬ kost škatle določiti po dejanski izmeri. Vi¬ šina zunanje škatle naj bo še za 5 mm viš¬ ja. Zunanjo škatlo sestavimo iz kosov le¬ penke (glej sliko b), ki smo jih prirezali po dobljenih izmerah. Sestavni kosi so dno, dve daljši in dve krajši stranici. c) Sestavne kose zlepimo po robovih z močnim lepilom (librokol ali karbofix). Škatlo lahko še povežemo po obodu z vr¬ vico, da lepilo po robovih dobro prime in pustimo, da se posuši. Med tem prirežemo trak prevlečnega papirja ali platna, in si- D cer tako, da objame vse štiri stranice, za rob pa dodamo zgoraj in spodaj po 1 cm. Trak nato namažemo z lepilom, položimo škatlo z eno stranico na začetek namaza¬ nega traka ter škatlo nato obračamo s pri¬ lepljenim trakom vred. Spodaj na oglih trak nekoliko zastrižemo in nato zarobimo na dno, zgornji rob pa povlečemo na no¬ tranjo stran škatle. Prevleko nato dobro zgladimo. Na spodnjo stran dna lahko na¬ lepimo kos navadnega papirja. d) Male škatle namažemo z lepilom po zunanjih stranicah in jih po vrsti vleplja- mo v škatlo. Zlepljene robove malih ška¬ tel nato spnemo s ščipalkami za perilo. 36 OSNOVNI ELEMENTI RADIOTEHNIKE f Linearni elementi Doslej smo spoznali upore, njihove fizi¬ kalne lastnosti ter tehnologijo izdelave. Te elemente smo tudi uporabili za izdelavo eksperimentalnega analognega računalni¬ ka (glej sestavek v prejšnji številki). Več¬ krat dobimo upor, na katerem je barvna oznaka zabrisana zaradi večkratne upora¬ be. Smo pred problemom, kako določiti upornost takšnega upora. Merjenje ohmske upornosti Upornost neznanega upora določimo s pomočjo napetosti in toka na podlagi že znanega Ohmovega zakona U R=-[£2] I R = upornost, U = napetost, I = tok Za merjenje upornosti imamo posebne instrumente, imenovane ohmmetri. Ti inst- Slika 1 rumenti so zelo dragi in največkrat nedo¬ stopni amaterju, zato si bomo pomagali na drug način. Pri gradnji eksperimentalnega analo¬ gnega računalnika smo spoznali takoime- novani Wheatstonov mostiček, ki je tudi najboljša priprava za merjenje neznane ohmske upornosti. Gotovo boste vprašali, kako deluje Wheatstonov mostiček. Razlo¬ žili vam bomo to na zelo preprost, a ven¬ dar dovolj dober način. Oglejte si sliko 1, kjer vidite skico reke z otokom, skozi ka¬ terega je izkopan kanal, označen z E. Voda v reki teče v smeri poščice X, t. j. na sliki od spodaj navzgor. Voda lahko teče skozi kanala v smeri A E D ali pa v smeri B E C. Smer toka je odvisna od ši¬ rine reke pri C. Ce je na tem mestu zelo široka, bo tekla voda v smeri B E C; če pa je reka na tem mestu zelo ozka, bo vo¬ da izbrala smer A E D. Denimo, da je ši¬ rina reke na mestu A glede na mesto C enaka širini na mestu B glede na mesto D, ali krajše: 37 Slika 3: Električna shema multivibratorja širina A C je enaka širini B D. Kaj se bo v tem primeru zgodilo? Voda v preko¬ pu E bo mirovala. Navedeni primer zelo nazorno pojasnju¬ je princip delovanja Wheatstonovega mo¬ stička. Za naše meritve bomo uporabili mostiček, ki je shematsko narisan na sliki 2. Primerjajmo sliki 1 in 2. Mesto, ki je na sliki 1 označeno s črko C, je na sliki 2 potenciometer 50 KO. Neznani upor Rx je na skici mesto D, upor 3,3 KO je na reki mesto A, upor 5,6 KO pa mesto B. Kaj še manjka? Seveda — voda, oziroma tok. Zgradili si bomo preprost multivibrator, ki nam bo dajal izmenični tok frekvence 1000 Hz. Vodni, oziroma električni tok skozi prekop B bomo ugotovili s slušalko SL. Če v slušalki ne bomo slišali nikakega zvoka, bo to znak, da skozi prekop E ne teče tok. V takem primeru pravimo, da je Wheat- stonov mostiček uravnovešen. Uravnove- šenje bomo dosegli z vrtenjem gumba po¬ tenciometra 50 KQ. Multivibrator za 1000 Hz Električno shemo multivibratorja ima¬ te na sliki 3. Pozneje bomo o njem govo¬ rili podrobneje. Že sedaj pa povemo, da vam bo ta instrument izvrstno služil pri popravljanju radijskih aparatov in vam zato svetujemo, da si ga izdelate. V bistvu je to oscilator v protifaznem stiku. Zelo je preprost in vam pri gradnji ne bo povzro¬ čal težav. Za izdelavo multivibratorja potrebuje¬ mo dva transistorja AC 530. To so splošni transistorji, ki jih izdeluje Elektronska in¬ dustrija Niš. Niso dragi, za gradnjo naše¬ ga aparata pa zelo pripravni. Slika 3 kaže električno shemo multivi¬ bratorja, slika 4 pa transistor. Transistor je običajne vrste z bazo, kolektorjem in emiterjem. Kolektor je zaznamovan z rde¬ čo piko. Ko je multivibrator gotov, priključimo na sponke »izhod« slušalke. Slušalke naj Slika 4: a - rdeča pika, B - baza, C - kolektor, E - emiter 38 imajo 2 X 100 do 4000 Q. Ob priključitvi na¬ petosti (baterije 4,5 V) bomo v slušalki za¬ slišali ton višine približno 1000 Hz, kar bo tudi znak, da aparat v redu deluje. Tako izdelani in preizkušeni multivibrator bomo priključili na Wheatstonov mostiček in naš merilec upornosti bo gotov. Kako uporabljamo Wheatstonov mosti¬ ček kot instrument za merjenje upornosti. Mostiček priključimo na sponke multi- vibratorja na mestu slušalk (SL). Vezavo nazorno prikaže (sl. 5), ki je kompletna shema našega instrumenta. Slušalke priključimo na sponke mo¬ stička C D. Potenciometer 50 KQ opremimo slišali. Na skali zaznamujemo to točko z oznako 0,5. Prav tako ravnamo z vsemi ostalimi upori in dobimo tako celotno ska¬ lo. Če bi se zgodilo, da bi dobili oznako 0,5 na desnem delu skale, oznako 68 pa na levem, bi bilo to nepravilno, zato moramo takoj v začetku zamenjati sponke na po¬ tenciometru 50 KQ. Ko smo izdelali skalo, je instrument že sposoben za mrejenje neznanih upornosti. Preizkusimo ga takole: Na sponke Rx prik¬ ljučimo na primer upor 1,2 KQ, potencio¬ meter pa nastavimo na oznako 1,2. Ako v slušalkah ne slišimo nobenega tona frek¬ vence 1000 Hz, je instrument brezhiben. Slika 5: Kompletna shema VVheatstonovega mostička — instrumenta za merjenje ohmske upornosti s skalo (podobno kot pri računalniku) in z gumbom za vrtenje. Vse skupaj monti¬ ramo na čelni plošči. Pred uporabo moramo naš instrument umeriti. V ta namen vzamemo nekaj, zna¬ nih uporov, na primer upore 0,5 — 1,2 — 2,2 — 3,3 — 5,6 — 10 — 22 — 40 in 68 Q. S temi upori bomo lahko dovolj natančno narisali skalo in tako umerili instrument. Umeritev izvedemo takole: Na sponke Rx priključimo najprej upor 0,5 KQ (lahko tudi 470 Q). Če sedaj natak¬ nemo Slušalke na ušesa, bomo slišali ton 1000 Hz. Nato vrtimo gumb na potencio¬ metru toliko časa, da tona ne bomo več Z našim instrumentom merimo lahko neznane upornosti v obsegu od 0,5 do 68 KQ. Če na mostičku zamenjamo upor 5,6 KQ z uporom 560 Q, se obseg instru¬ menta spremeni. Mostiček meri sedaj upornost od 50 Q do 6,8 KQ. Skala ostane nespremenjena, le končne rezultate mora¬ mo deliti z 10. Če zamenjamo upor 5,6 KQ z uporom 56 KQ, se merilno območje spet spremeni. Pri isti skali lahko sedaj meri¬ mo upornost od 5 do 680 KS2. Rezultat na skali je treba sedaj množiti z 10. Oznaka 1,2 delca na skali pomeni 12 KQ. Kot vi¬ dite, postaja naš merilni instrument kar univerzalen. 39 Pa spregovorimo ob tej priložnosti še o enotah upornosti. Kot že veste, je osnovna enota ohm (Q), večje enote pa so kiloohm (KQ) in megaohm (MQ). 1 MQ = 1000 KQ = 1,000.000 Q Upornost določenega upora ali prevod¬ nika lahko izračunamo po sledeči enačbi: R = L (m) S (mm 2 ) . Pri tem je p specifični upor, ki znaša za srebro 0,016; L = dolžina prevodnika; S = prečni prerez v mm 2 . Če spojimo dva upora v serijo, poveča¬ mo dolžino L, t. j. seštejemo upora. Rx = R^ -j- R 2 -}-.... [Q] Primer: Dva upora 1000 £1 zvezana v se¬ rijo dasta en upor 2000 Q, trije taki upori pa 3000 Q. Če povežemo upore vzporedno, poveča¬ mo prečni presek in je Rx == - R ali Rx = R 3 Primer: Dva vzporedno vezana upora po 5000 n dasta upornost Rx — 5000 : 2500 Q 0 1 i I 1 0 l_J [ T “ A Ifl ®č Slika 6: A serijska vezava 2 uporov, B pa¬ ralelna vezava 2 uporov, C paralelna veza¬ va 3 uporov Vezave uporov kaže gornja slika. Ob zaključku svetujemo vsem radio¬ amaterjem, ki se bodo lotili izdelave mul- tivibratorja, naj si nabavijo miniaturni material. Vsi uporabljeni upori so majh¬ ne moči (okoli 1/2 W). Tudi kondenzatorji naj bodo miniaturni, ker so za nizke na¬ petosti. To je potrebno zato, da bo imela aparatura majhne dimenzije in da bo pre¬ nosna in praktična. Sedaj lahko vse dele razmestite po last¬ ni presoji ali po montažni shemi, ki jo kaže slika 7. Šasija je izdelana iz perti- naksa ali polivinila. Čelna plošča naj bo iz aluminija. 40 PROSTO LETEČI MOTORNI MODELI Med prosto leteče modele letal prište¬ vamo vse tiste, pri katerih modelar med poletom ne more vplivati na spremembo smeri. To so najstarejši modeli, ki so bili izdelani. Razlikujemo jadralne in motorne prosto leteče modele letal. Ogledali si bomo motorne modele letal na pogon z motorjem z notranjim izgore¬ vanjem. Ti motorji so lahko pravi dizelski motorji ali pa imajo žarilno glavo — mo¬ delarji, jih imenujejo po ameriški besedi za žarilno glavo »glow plug« motorji. Te vrste prosto letečih modelov so lahko zelo podobni pravim letalom. Običajno so to visokokrilniki, ali pa so izrazito tekmo¬ valni modeli. Prve uporabljamo za zabavo, oziroma »-nedeljsko modelarstvo«, z dru¬ gimi pa tekmujemo. Oglejmo si pravila, ki jih je določila mednarodna letalska organizacija F. A. X. za prosto leteče tekmovalne modele z mo¬ torji na notranje zgorevanje: Največja dovoljena prostornina motorja: 2,5 ccm; Največja skupna teža: 300 gr na 1 ccm prostornine motorja; Najmanjša obtežitev: 20gr/dm 2 ; Največja obtežitev: 50gr/dm 2 ; Dovoljeno delovanje motorja: 10 sek. po startanju modela iz rok. Ta predpis je na prvi pogled in za laika precej učen in ma¬ lo pove. Izračun oblike in površine pa je enostavnejši. Model z 2,5 ccm motorjem ima težo 750 gh. Iz minimalne obtežbe lah¬ ko izračunamo maksimalno površino, ki je 37,50 dm 2 . Iz teh podatkov pa modelar lahko do¬ loči obliko modela. Verjetno ste opazili, da deluje motor samo 10 sekund z nalogo, da model dvigne na primerno višino, nato pa model jadra kot jadralno letalo. Rekli bo¬ ste, saj pride model v 10 sek. komaj nekaj metrov nad zemljo, vendar pa dosežejo tekmovalni modeli tudi preko 100 m višine. Dolžino delovanja motorja določimo s pomočjo posebnega mehanizma, ki ga se¬ stavlja samosprožilec in nekaj vzvodov, s pomočjo katerih lahko zapremo dotok go- rival v motor. Pri novejših modelih pa ta naprava »zalije« motor z gorivom in se tako še hitreje ustavi. Vrhunski modelarji uporabljajo na teh modelih, kot jim mo¬ delarji pravijo »penjačih«, še razne druge dodatke, ki vplivajo na boljši let. Tako imajo napravo, ki spreminja kot vodo¬ ravnemu in navpičnemu repu. Tako se zmanjša upor pri letu z motorjem in po¬ večajo jadralne sposobnosti modela. Velikosti modelov so različne glede na teorijo modelarja. Nekateri imajo raj¬ ši modele, ki dobro jadrajo. Taki modeli imajo večjo razpetino kril. Drugi so za mo¬ dele, ki naj bi prišli čim višje in tako pri¬ šli v področje močnejše termike. Taki mo¬ deli imajo manjšo razpetino kril. Običajna razpetina se giblje med 1400 do 1700 mm. Po gradnji so krila večinoma izdelana s trojnim lomom, imajo torzijski nos, trup pa je škatlast ali okrogel z »baldahinom«. Model mora biti močno izdelan, ker bi se zaradi velike teže in hitrosti ob napaki mo¬ delarja hitro razbil. Regliranje modelov penjačev je precej zahtevno in veliko modelov se poškoduje predno so pripravljeni za tekmovanje. Na sliki vidite pravi tekmovalni model. 41 nagradni izdelek model rakete s padalom Raketno modelarstvo na področju ra¬ ketne tehnike je dejavnost, kjer se udej¬ stvujejo vsi tisti modelarji, ki izdelujejo različne naprave na raketni pogon. Mate¬ rial za izdelavo je zelo cenen in ga je ve¬ liko na voljo v naših trgovinah in v mode¬ larskih servisih. Najpogosteje uporabljamo za gradnjo tale material: papir, šeleshamer, lipov furnir, les, plastične snovi in podob¬ no. V nobenem primeru pa pri gradnji ra¬ ketnega modela ne smemo uporabljati ko¬ vin. Čeravno so rakete zgrajene iz nene¬ varnega materiala, lahko lete do višine Slika 1: Takšna je izgotovljena raketa a padalom tristo metrov. Če se padalo pri poletu ne odpre, pade raketa z veliko hitrostjo na zemljo in če bi bil model kovinski, bi na tleh povzročil škodo. Za modelarje začet¬ nike podajamo opis in načrt modela rake¬ te s padalom. Najprej si oglejte sliko (1), na kateri je upodobljen model z opisom po¬ sameznih sestavnih delov. Izdelava Material, ki ga bomo potrebovali za iz¬ delavo rakete, je v razpredelnici. Pri tem smo opustili opis manj važnih gradiv, za katere menimo, da jih imate že kar v do¬ mači ali šolski delavnici. Seznam materiala: okrogla lesena palica šeleshamer stiropor lipov furnir (zglajen) debelina 1 mm polietilenska folija dolžina 1 m 40 cm 0 24 mm 28 X 10 cm 3 X 3X1 cm 10 X 15 cm 30 X 30 cm gumica močnejši sukanec 2 m raskavec 6 X 12 cm selotejp 15 cm Poleg tega materiala potrebujemo še malo vate, smukca ali pudra in lepilo. Naj¬ bolje bo, da vzamemo »C lepilo« ali »Ago special«. Ko imamo pripravljen ves material, se lotimo izdelave. Na načrtu (sl. 2) so dobro vidni posamezni deli in podrobnosti. Naj¬ prej bomo izdelali telo rakete, saj terja največ časa. Vzamemo okroglo leseno pa¬ lico dolžine 40 cm premera 24 mm. Če ni¬ mamo pri roki primerne palice, bo dober tudi drog od metle ali omela. Zelo narahlo navlažimo šeleshamer, tako da ga bomo z lahkoto ovijali (da bo mehak) in ga ovije- 42 mo okoli palice. Ko se šeleshamer posuši, namažemo stično mesto z lepilom, ga zale¬ pimo in nato vse skupaj trdno ovijemo z vrvico ter pustimo, da se posuši. Tako bo¬ mo dosegli, da bo stično mesto enakomerno zlepljeno. Po 1 uri se bo lepilo posušilo, odvijemo vrvico in spoj zgladimo z raskav- cem. Cevasto oblikovano telo snamemo s palice in se lotimo naslednjega dela rake¬ te. To je glava rakete, ki jo bomo izdelali iz stiropora. Stiropor kajpak poznate, dobi¬ te ga tudi v naši trgovini Mladi tehnik, Ljubljana, Mestni trg 5); lahko ga obdelu¬ jemo z ostrim nožičem ali z žiletko. Glavo rakete izdelamo po načrtu, in ko je gotova, jo še zgladimo z raskavcem. Pri izdelavi moramo paziti, da bo glava popolnoma si¬ metrična in tako natančno narejena, da bo šla z lahkoto v telo rakete. Stabilizatorje bomo izdelali iz zglajene¬ ga lipovega furnirja (4 kosi). Ko jih bomo vstavljali v rep rakete, pazimo, da bodo položeni natanko tako, kot kaže načrt. S tem bodo odpornejši proti pritiskom, ki de¬ lujejo nanje v času poleta. Stabilizatorje izrežemo z ostrim rezilom in jih nato zbru¬ simo s finim raskavcem, tako da bodo vsi robovi, razen tistih, ki jih prilepimo na raketo, zelo ostri. Ko stabilizatorje prilepi¬ mo na telo rakete — rob namažemo z lepi¬ lom in čvrsto pritisnemo na določeno me¬ sto — počakamo, da se lepilo posuši. Pazi¬ mo, da bodo stabilizatorji pravilno prilep¬ ljeni, ker se bo raketa sicer v letu vrtela okoli svoje osi. Padalo izdelamo iz polietilenske folije, vzamemo lahko tudi polivinilno vrečko, biti pa mora čim tanjša, da bo padalo kar naj¬ lažje in se bo dalo čimbolje zložiti. Odre¬ žemo kvadrat s stranicami 30 X 30 cm in na vse štiri ogle prilepimo s selotejpom niti sukanca dolžine 38 cm. Vse štiri konce niti zdaj privežemo na gumico, ki naj ima dol¬ žino 20 cm. Ko je to storjeno, privežemo na gumico še 20 cm niti sukanca, le-to pa z malo selotejpa prilepimo na notranjo stran telesa rakete. Iz koščka tanke žice naredimo kavelj¬ ček, ki ga zabodemo v glavo modela. Na kaveljček privežemo sukančevo nit dolžine 20 cm, drugi konec te niti pa privežemo na gumico (glej sliko št. 1.). Izrežemo iz šeleshamer j a 2 trakova z dimenzijama 1X7 cm in ju zvijemo v obli¬ ki grške črke omega (O), okrogli del naj ima premer 6 mm. To sta vodili. Eno od vodil prilepimo med stabilizatorje (3 cm nad spodnjim robom), drugega pa natanko nad prvim(6 cm od gornjega roba navzdol). Model pobarvamo z nitrolakom, ki ga po možnosti nabrizgamo na površino. Izbe- tloris rakete 43 remo, če le mogoče žive barve, da bo rake¬ to pri poletu laže opazovati (z rdečo, ru¬ meno ali podobnimi barvami). Če se bomo odločili za dvobarven model, so lepe kom¬ binacije rumena—črna, bela—rdeča, bela— črna. Ko je pobarvan, je model pripravljen za polet. Vzletanje Padalo posipamo po obeh straneh s smuk¬ cem ali pudrom in zložimo, kot kaže slika (št. 3). Zloženo padalo vstavimo v telo ra¬ kete. Z druge strani natlačimo v telo vato, približno za 2 oreha. Za pogonsko sredstvo rakete vzamemo raketni motor »Orkan«, ki ga boste lahko kupili v trgovinah z mode¬ larskimi potrebščinami. Mator ima premer 20 mm, dolžino pa 50 mm. Motor trdno ovi¬ jemo z raskavcem in vstavimo v telo ra¬ kete. Izpušna šoba mora biti obrnjena na zunanjo stran. Motor mora v ležišču trdno ležati. Končno v motor namestimo še vži- galno vrvico. Za usmerjevalno palico bomo vzeli ko¬ vinsko palico dolžine 1 m in s premerom. 5 mm. Usmerjevalno palico zabijemo v zemljo pod naklonskim kotom 60° — 80°. 10 cm nad zemljo pritrdimo na drog klju¬ kico za obešanje perila, nato pa raketo sko¬ zi vodila nataknemo na usmerjevalno pa¬ lico. Nato prižgemo vrvico in se hitro umaknemo iz bližine rakete — vsaj na razdaljo 10 m. Vrvica bo vžgala motor, ki bo z močnim, značilnim zvokom ponesel vašo raketo v višino. Ko bo gorivo v mo¬ torju zgorelo, se bo vžgala odbojna polni¬ tev, ki je v motorju nad gorivom. Ta od¬ bojna polnitev bo povzročila, da bo izsko¬ čilo padalo, ki se bo — če je pravilno zlo¬ ženo — odprlo in se skupaj z raketo po¬ lagoma spustilo na tla. Vzletanje izvajajte na prostranem polju, daleč od hiš, cest in drugih prometnih kra¬ jev. Pri vzletanju morate raketo tako obr¬ niti, da bo letela v smeri vetra, nikakor pa ne proti njemu. V vetrovnem vremenu poleta seveda ne poizkušajte. MODEL RIBIŠKE LADJE Odločili smo se, da objavimo načrt ri¬ biške ladje. To ni natančna kopija neke do¬ ločene ladje, marveč poenostavljena napol maketa. Načrt je risan v naravni velikosti in ga le prerišemo na material. Za pogon upo¬ rabimo motorje za notranjo pritrditev, ki jih izdeluje »Mehanotehnika« iz Izole. Po¬ trebujemo še os, sklopko, ležaje in vodni vijak. Material, ki ga potrebujemo je sledeč: vezani les 3 mm, letvice 3X3 mm, li¬ pov furnir 1,2 mm, košček celuloida, ace- tonsko lepilo, nitro lak in razredčilo. Orodje: ravno desko, risalni pribor, rež¬ ij ača s priborom, indigo papir, vrtalni stroj s svedri, pile za les, raskavec, čopič, posodico za lak. Vsi deli modela so označeni in so v kosovnem seznamu razporejeni po števil¬ kah in opremljeni z merami. Izdelava modela Korito izdelamo tako, da najprej pre¬ rišemo in izžagamo vse dele ter jih obde¬ lamo. Na ravno desko položimo palubo 1, ki ima označeno lego reber. Na palubo pri¬ lepimo klun 2 in rebra 4 — 7. Ko se je lepilo posušilo prilepimo še oporo 3. Dodamo letvice 8, vse skupaj oči¬ stimo z raskavcem in prekrijemo s fur¬ nirjem za prekritje 9. Tudi to obdelamo in vlepimo ležaje za os vijaka ter gredelj 10. Paziti moramo, kako bomo pritrdili motor, ker od tega zavisi položaj osi. Vlepimo še cevko kemičnega svinčnika kot vodilo krmila 11, ki ga izdelamo iz ko¬ sa varilne žice, in ploščice medenine. Tako izdelano korito lakiramo z nitro lakom. Najprej lakiramo s prozornim la¬ kom in po vsakem premazu očistimo s fi¬ nim raskavcem. Četrti premaz pa naj bo barvni lak. Barve so lahko sive, kovinsko modre in bele. Nadgradnjo izdelamo iz več delov. Kabino sestavljajo štiri stranice in stre¬ ha. Izdelamo vse dele 12—15 in jih zle¬ pimo ter prilepimo na palubo. Izdelamo še ohišje vitlja 16—19 in prilepimo k palubi ter kabini. Iz ostanka letvice izdelamo žer¬ jav 19. Odprtino v palubi pa prekrijemo s pokrovom 20—22. Tudi nadgradnjo prelakiramo z nitro lakom po enakem postopku kot korito. Tu¬ di barva je ista, le za palubo bi svetoval rjavo barvo. Vstavimo še motor in bateri¬ je ter preko stikala vključimo pogon. 45 16 . 13 12 47 poskusi v kemijskem laboratoriju Reagenčne steklenice so najrazličnejše velikosti, s širokim ali ozkim vratom. Steklenice z ozkim vratom služijo za tekočine, široke pa za trdne snovi. Kisline, kot na primer dušikova (solitrna) in klo¬ rova (solna) naj bodo zamašene z brušenimi zamaški. Za začetek lahko uporabimo stare penicilinske steklenice, ki imajo prostornino 25 ml in gumijeve zamaške ali pa stare steklenice od kemikalij, steklene ali plastične, z zamaški iz plastične snovi, ki jih dobimo v lekarnah ter kupljene rea¬ genčne steklenice s steklenimi zamaški. Na vsaki steklenici naj bo etiketa — listek z imenom in kemično formulo snovi, ki je v njej shranjena. Če bomo zelo natančni, bomo zapisali na spodnjem robu datum, kdaj smo jo dali v posodo in kakšna je njena koncentracija. Tekočine bomo vanje vedno nalivali z lijem, trdne snovi pa pretresali s pomočjo upognjenega maščobnega papirja. Bunsenov gorilnik je na mestni plin. Po možnosti kupimo takega, pri katerem je mogoče spreminjati dovod zraka in s tem tudi temperaturo plamena. Gorilnik zvežemo prek gumijeve cevi s pipo za od¬ vzem plina. Gumijeva cev se mora tesno prilegati in jo mo¬ ramo vedno pregledovati, da nam na počenih mestih ne uhaja plin, ki bi mogel povzročiti eksplozijo. Špiritni gorilnik je opisan v prvi številki Tima, letnika 1962/63. Tudi tega kupimo v trgovini z laboratorijsko opremo. Gorivo mu vedno dolivamo, kadar je hladen in ugasnjen. Kadar ga ne upo¬ rabljamo, pokrijemo stenj z zaščitno kapico, da alkohol ne hlapi. Prostornino naj ima nekako 100 ml. Steklene cevi rabimo pri nekaterih poskusih. Nad plamenom jih ukri¬ vimo v primerne oblike. So vezni členi med posameznimi posodami. Rabimo nekaj metrov steklenih cevi, premera 5—7 mm. Pipeta je merilna priprava, s katero odvzemamo določeno koli¬ čino iz večje posode. Služi za natančno merjenje tekočin na primer pri analitskem delu. 50 Gumijeve cevi vežejo posamezne dele aparature pa tudi steklene cevi med seboj. Areometer je steklena, podolgasta, zaprta cev, ki ima v zgornjem, zoženem delu (vratu) napisane enote: stopinje Be (stopinje Be- aumeja izg. bomeja), srednji del je najširši in prazen, konica spodaj pa je zožena in napolnjena s svinčenimi krogljicami. Spodnji del je mnogo težji od zgornjega. Z areometrom meri¬ mo gostoto tekočin in raztopin. Areometer v tekočini stoji in se pogrezne v redkih tekočinah globlje, v gostih pa manj. Vgrezanje čitamo na skali, ki nam že tako pove gostoto teko¬ čine v stopinjah Beaumeja. Merilni valj je visoka, ozka čaša, na kateri so vrisani poasmezni deli prostornine. Z njim merimo prostornine od 20 ml do 1 litra. Zadostuje nam en valj z odmerjeno prostornino 100 ml. Biret je več vrst. Najboljša je s stekleno pipo. Je nekakšna zdru¬ žitev valja in pipete. Iz nje je mogoče odtočiti poljubno, do¬ ločeno, množino tekočine tako natančno kot iz pipete. Birete uporabljamo pri analitskem delu in drže navadno 25 ml. Na celi bireti so vrisane količine: mililitri in njihovi deseti deli. Enostavnejše birete se zapirajo s stiščkom na gumijevi cevi ali s stekleno krogljico v gumijevi cevi. T Termometer je priprava za merjenje temperature. Kemikov termome¬ ter je ozek in dolg, da ga je mogoče postaviti v nekatere po¬ sebne posode z ozkim vratom, ki se uporabljajo v laborato¬ riju. Obsega območje 0—100° C, 0—150° C 0—200° C, 0—360° C in 0—400° C. Višje temperature pri posebnih poskusih se me¬ rijo običajno s termoelementi ali z optičnimi pirometri. Tehtnica Za naše poskuse je najprimernejša mala ročna tehtnica z roževinastima skodelicama in stavkom uteži od 50 mg do 10 g. Večje količine stehtamo na kuhinjski tehtnici, manjše pa v lekarni ali v kemijskem laboratoriju. Prava analitska tehtnica je zelo draga in za naše poskuse nepotrebna. 51 KOLIKO TETHA TELO, KADAR PA¬ DA — MOČNEJŠI OD SAMEGA SEBE — ZAKAJ IGLA LAŽE KOT ŽEBELJ PRE¬ DRE LEPENKO — ALI NA MEHKI PO¬ STELJI ZARES UDOBNEJE LEŽIMO KOT NA KLOPI Kdor se je med vami že peljal z dviga¬ lom, se gotovo spomni, kako neprijeten ob¬ čutek prevzame človeka, ko se začne dvi¬ galo spuščati. Občutek nenavadne lahkote, kot bi padali v brezno. .. Nenavadno sta¬ nje ni nič drugega kot občutek breztežno¬ sti, prvi trenutek začetega gibanja, ko se tla pod vašimi nogami že spuščajo, telo pa si še ni uspelo pridobiti iste hitrosti. Masa telesa še ne pritiska na tla in torej zelo malo tehta. Ta čuden občutek v trenutku mine, vaše telo skuša padati hitreje kot enakomerno spuščajoče se dvigalo, je zno¬ va dobilo svojo težo. Obesite utež na kaveljček vzmetne teht¬ nice in opazujte, do kod se bo pomaknil kazalec, če tehtnico skupaj z utežjo hitro spuščate navzdol (za boljše opazovanje za¬ taknite za kazalec košček plute od zama¬ ška in kontrolirajte spremembo njegove lege). Prepričali se boste, da v času pada kazalec ne kaže polne teže obešene uteži, temveč precej manj. Ako pa bi tehtnica ZABAVNA FIZIKA prosto padala in bi ob tem prostem padu lahko sledili gibanju kazalca, bi ugotovili, da je utež pri padanju popolnoma brez te¬ že: kazalec bi ostal na ničli. Tudi najtežje telo je popolnoma brez¬ težno ves čas, dokler pada. Ne bo težko ra¬ zumeti, zakaj je temu tako. »Težo« telesa imenujemo silo, s katero telo pada proti središču zemlje oziroma silo, s katero pri¬ tiska telo na svojo podlago. Toda padajoče telo ne nateguje vzmeti tehtnice, ker v na¬ vedenem primeru le-ta pada khrati z njim. Ko telo pada, ničesar ne nateza in na nič ne pritiska. Tako je vseeno, če se vpraša¬ mo, koliko tehta telo ko pada, ali pa, ko¬ liko tehta telo, ki nič ne tehta. Že v XVII. stoletju je Galileo Galilei, utemeljitelj mehanike, zapisal: »Breme na naših plečih občutimo, kadar poskušamo ovirati njegovo padanje. Toda, če se zač¬ nemo gibati navzdol z enako hitrostjo kot breme, ki leži na našem hrbtu, kako bi nas moglo pritiskati in težiti? Podobno bi bilo primeru, ko bi hoteli s kopjem zadeti ne¬ koga, ki beži pred nami z enako hitrostjo, kot tečemo sami.« Oglejmo si še eno od zanimivosti v zve¬ zi s težo in bremenom. Kolikšno breme lah¬ ko dvignete z roko? Vzemimo, da 10 kg. Gotovo menite, da teh 10 kg določa silo, ki 52 jo imajo mišice vaše roke. Seveda ste v zmoti: mišice so v resnici mnogo močnej¬ še. Skupno si na sliki oglejmo delovanje tako imenovane dvoglave mišice na vaši roki. Če naj se fizikalno izrazimo, bomo dejali, da je pritrjena blizu prijemališča vzvoda, za kar imamo lahko podlaket, bre¬ me pa deluje na drugem koncu našega ži¬ vega vzvoda. Razdalja od bremena do pri¬ jemališča vzvoda, to je sklepa, je celo 8-krat večja kot razdalja od konca mišice do prijemališča sile. To pa pomeni, da pri teži bremena 10 kg mišica dviguje z 8-krat večjo silo. Ko torej ima to 8-krat večjo silo, bi mišica dejansko lahko dvignila ne 10, ampak kar 80 kg. Tako lahko upravi¬ čeno trdimo, da je vsak človek v resnici Človeško podlehtje (C) je vzvod druge stopnje. Sila deluje v točki I, prijemališče sile pa je v pregibu — točki O. Breme, ki ga je treba dvigniti (R), je obešeno v točki B. Razdalja BO je približno 8-krat večja od razdalje IO mnogo močnejši od samega sebe, to je, da naše mišice razvijejo mnogo večjo silo od tiste, s katero imamo dejansko opraviti pri naših dejanjih in gibih. Ali sta takšna zgradba in delovanje smotrna? V prvem mahu bi dejali, da ne — saj jasno vidimo izgubo sile, ki se z ni¬ čemer ne nadoknadi. Vendar ne smemo po¬ zabiti starega »zlatega pravila mehanike«: Energija se ne more niti uničiti niti iz nič nastati, ampak se lahko spreminja iz ene v drugo ali prehaja iz enega telesa na dru¬ go. Kar pri delu roke izgubimo sile, prido¬ bimo v času. Naše roke se gibljejo 8-krat hitreje kot mišice, ki jih upravljajo. Ta sposobnost pretvarjanja sile je imenitno porabljena pri živalih, saj omogoča vsem njihovim okončinam tisto občudovanja vredno hitrost gibov, ki je v borbi za ob¬ stanek pomembnejša kot groba sila. Če naši udje ne bi bili zgrajeni po tem načelu, bi bili izredno počasna in medla bitja. Ali ste že kdaj poskusili razrešiti vpra¬ šanje, zakaj šivanka tako zlahka predre predmet? Zakaj sukno ali lepenko lahko prebodemo s tanko iglo, a težko preluknja¬ mo s topim žebljem? Saj bi na prvi pogled sodili, da v obeh primerih delujejo enake sile. Sila je res povsod enaka, toda ne tudi pritisk. V prvem primeru je vsa moč osre¬ dotočena na ostrini igle, v drugem pa je ista sila porazdeljena na veliki površini žebljeve glavice. Potemtakem je pritisk igle na določeni delec površine mnogo več¬ ji kot pritisk tope konice žeblja — ob ena¬ kem naporu naše roke. Vsakdo bo brez oklevanja priznal, da brana z 20 zobci globlje rahlja zemljo kot brana s 60 zobmi, a z enako težo. Zakaj ? Pritisk na sleherni zob je v prvem primeru večji kot v drugem. Ko govorimo o pritisku, moramo mimo delujoče sile vedno upoštevati tudi ploskev, na katero ta sila deluje. Ko pravimo, da nekdo zasluži 5.000,00 ND, še ne vemo, ali je to veliko ali malo. Važno je pri tem ča¬ sovno razdobje — mesec ali leto. Prav ta¬ ko pa je tudi učinek sile odvisen od tega, ali se razprostira na kvadratnem centime¬ tru ali je skoncentriran na stotinki kva¬ dratnega milimetra. Ko imamo na nogah smučke, z lahkoto hodimo po rahlem snegu, brez njih pa se nam na njem vdira. Vzrok za to je seveda na dlani: ko smo na smučeh, se teža na¬ šega telesa porazdeli na mnogovečjo povr¬ šino kot če smo brez njih. Če je površina smuči na primer dvajsetkrat večja od po¬ vršine naših podplatov, bo pritisk telesa na 53 mehak sneg dvajsetkrat manjši kot takrat, ko stopamo po njem samo s čevlji. Veliko bi še lahko navedli primerov, kjer z večjo površino zmanjšujemo in na¬ sprotno, s čim manjšo površino povečujemo pritisk na podlago. Iz navedenih primerov pa bo vsakomur jasno, da ostrina igle rav¬ no zaradi svoje majhne površine, na kate¬ ro deluje določena sila, prebode platno. Iz istega razloga tudi oster nož reže bolje od topega: sila je osredotočena na manjši po¬ vršini. Skratka, zašiljeni in nabrušeni pred¬ meti zato dobro prebadajo in režejo, ker se na njihovih konicah koncentrira velik pritisk. Za konec še eno zares vsakdanje vpra¬ šanje: zakaj na mehki postelji mnogo udob¬ neje ležimo kot na trdi? Ne bo težko raz¬ ložiti: ko ležimo na trdem pogradu, se na¬ še telo s precej manjšo površino dotika le¬ žišča kot na mehki postelji, kjer se njena površina lepo vdaja pod oblikami našega telesa. To razliko, ki jo tako — prijetno ali neprijetno — občutimo vsak dan na svoji koži, lahko izrazimo tudi s številka¬ mi. Površina odraslega človeka je približno 2 kvadratna metra ali 20 000 cm 2 . Vzemimo, da se leže v postelji z njo dotika in nanjo opira 1/4 celotne površine, t.j. 0,5 m 2 ali 500 cm 2 . Teža telesa naj bo 60 kg ali 60 000 gr. To pomeni, da pride na vsak cm 2 12 gr teže. Kadar pa ležimo na golih des¬ kah, se dotikamo njihove površine le ma¬ lo in to majhnimi deli telesa skupaj ko¬ maj s kakšnimi 100 cm 2 . Na vsak kvadrat¬ ni centimeter pa pade sedaj kar celega pol kilograma teže namesto prejšnjih dobrih 10 gramov. Toda celo najtrše ležišče postane lahko udobno, če se pritisk telesa enakomerno porazdeli po veliki površini. Predstavljajte si, da ležete v mehko ilovico in vanjo od¬ tisnete oblike vašega telesa v določeni legi. Pustite jo, da se posuši. Ko se bo strdila, bo ohranila odtis vašega telesa in ko boste spet legli vanjo, boste napolnili to obliko. Zdelo se vam bo, kot da ležite v mehkem puhu, ne pa na trdem kamnu. Seveda ne pričakujemo od vas, da bi zlasti zadnjega od poizkusov preskusili sa¬ mi, kajti fizikalnim zakonitostim moramo verjeti brez lastnih eksperimentov. Meni¬ mo pa, da bo neprostovoljen poizkus takš¬ nega »-ovekovečenja« v glini ali blatu do¬ živel marsikdo med vami, ali pa se mu je to nemara že zgodilo. MELBROSIN ZA UMSKE DELAVCE IH ŠTUDIRAJOČO MLADINO MELBROSIN STABILIZIRAN MATIČNI MLEČEK Z DODATKOM CVETNEGA PRAHU MELBROSIN SKUPEK NAJŽLAHTNEJŠIH BELJAKOVIN IN AMINOKISLIN MELBROSIN DOSEŽEK ZNANOSTI MELBROSIN IZDELAN PO NIZOZEMSKI LICENCI /H EDE* IMPORT — E X P O R T LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA C. 13/IV 54 mali timov tehniški slovar 7. zgibalnik je izdelan iz kosti in ga uporab¬ ljamo za zgibanje papirja, za glajenje in roblje- nje; 8. stiskalnica za knjige (knjigoveška preša), stiskalnico rabimo za stiskanje papirja, lepenke in vplatniče'nih knjig; 9. lok za rezljanje (rezljača), lok z vpeto ža- gico uporabljamo za rezljanje furnirja, vezane plošče, lepenke in plošč iz umetnih snovi; 10. mizica spada k garnituri za rezljanje in jo rabimo kot podlogo pri rezljanju; 11. vrtalnik spada k garnituri za rezljanje in ga rabimo za vrtanje manjših lukenj skozi tanjše materiale. 12. svora spada k garnituri za rezljanje; z njo pritrdimo mizico na delovno mizo; 55 V SVETU KONSTRUKCIJSKIH IGRAČ KONSTRUKCIJSKI KOMPLETI Kadar starši kupijo triletnemu otroku električno železnico, je zadeva jasna. Z vla¬ kom se bo igral očka. Moderne tehnične igrače so namreč že tako izpopolnjene, da popolnoma verno ponazarjajo svet prave tehnike. Zakaj bi se torej z njimi ne igrali tudi odrasli ljudje. Seveda pa so igrače namenjene pred¬ vsem mlademu rodu. In če pri tem pred¬ stavljajo pomanjšane stroje, miniaturna vozila ter električne in elektronske napra¬ ve, je stvar še toliko boljša. Z njihovo po¬ močjo lahko spoznavamo tehniko, ki si jo bomo morda kasneje izbrali za življenjski poklic. Med najlepše tehnične igrače sodijo konstrukcijski kompleti. Z njimi sestavlja¬ mo najrazličnejše modele in makete. Eden najbolj znanih in najbolj dognanih kon¬ strukcijskih kompletov so na primer »le¬ go« kocke, ki navdušujejo predvsem mla¬ de gradbenike. Pri nas je zelo razširjena tudi »Mehanotehnika«. Iz njenih delov se¬ stavljamo modele različnih tehničnih na¬ prav. Poleg tega imamo seveda še vrsto drugih konstrukcijskih kompletov, ki po¬ segajo na vsa področja, od strojništva do moderne elektronske tehnike. V zadnjih letih so konstrukcijske kom¬ plete tudi elektrificirali in avtomatizirali. 56 Tako smo dobili zares imenitne tehnične igrače, ki odlično ponazarjajo konstrukcijo in delovanje posameznih strojev in naprav. Obenem pa omogočajo sestavljanje novih konstrukcij po lastnih načrtih. Takšen komplet je torej še kaj več kot samo igra¬ če. Lahko zapišemo, da je odličen pripo¬ moček za tiste, ki bi se radi poiskusili na področju novatorstva in izumiteljstva. Enega najboljših konstrukcijskih kom¬ pletov izdelujejo v Zahodni Nemčiji. Ta igrača vsebuje osnovne gradbene sestavne dele, pogonske motorčke, različne strojne elemente, na primer kroglične ležaje, osi, križne zglobe, pogonske verige in podobno, ter končno še elemente za elektrificiran j e in avtomatiziran j e modela, kot so majhne žarnice, stikala in razdelilne plošče. Žal naše trgovine takšnih konstrukcij¬ skih kompletov nimajo. Bilo bi bolje, če bi namesto poskakujočih opic, bleščečih pi¬ štol ter podobnih prav nič lepih igrač, ra¬ je uvažali iz tujine sodobne tehnične se¬ stavljenke. Resda bi zanje morali odšteti nekaj več denarja, zato pa bi imeli z nji¬ mi tudi mnogo več veselja. Predvsem pa bi s takšnimi igračami lahko posegali v svet tehnike, ki nas tako zanima. Majhen, toda močan elektromotorček (sli¬ ki 1 in 2), ki ga vgradimo v model ali ma¬ keto, napajamo z baterijo, ali pa ga preko transformatorja z usmernikom priključimo na omrežje — Diferencial (slika 3) in križni zglob (slika 4), potrebujemo na primer pri gradnji av¬ tomobilskega modela Če hočemo maketo elektrificirati, potrebu¬ jemo stikala (slika 5) Model najprej sestavimo iz posameznih konstrukcijskih elementov — ploščic, ko¬ lesc, kvadrov in kock, ki so iz plastične mase. Potem pa ga opremimo še s pogon¬ skim motorčkom, krmilnimi napravami in ga priključimo na komandno ploščo. Sedaj deluje tako natančno, da z njim lahko na primer pretakamo tekočino iz krhke epru¬ vete v večjo posodico Bager, kakršnega uporabljajo pri velikih zemeljskih delih, ali pa pri izkopavanju premoga na površini zemlje. Model je na¬ rejen s pomočjo sodobnega konstrukcijske¬ ga kompleta 57 STARI AVTOMATI Avtomati so dandanes že vsakdanja stvar; srečujemo se z njimi vsepovsod in nihče se jim več ne čudi. Avtomati, iz ka¬ terih dobimo znamke, cigarete, filme, pi¬ jače in jedila ali pa avtomati, ki nam v ne¬ kaj minutah izdelajo kar po več fotogra¬ fij, so gotovo koristne naprave, čeprav so v primerjavi z velikimi sodobnimi avtomat¬ skimi napravami na moč enostavni. Na¬ predek znanosti in tehnike na področju elektrotehnike in elektronike omogoča da¬ nes avtomatizacijo v proizvodnji in prome¬ tu v takšnem obsegu, da si tega še nedav¬ no nismo mogli niti predstavljati. Človeka je že od nekdaj mikalo izde¬ lovanje priprav, ki bi se same gibale. Pred stoletji in celo tisočletji ljudje še niso pozna¬ li elektrike, pač pa so dobro poznali na¬ ravne zakonitosti mehanike in kalorike in so to svoje znanje izkoriščali za gradnjo različnih avtomatov. Te priprave so imele večkrat človeško ali živalsko podobo, naj¬ večkrat so bile to zgolj zabavne igračke, včasih pa so imele tudi določeno praktično vrednost. Ohranjena so poročila o nekate¬ rih avtomatih celo iz časov pred našim štetjem. V starem Egiptu je bila znanost, pred¬ vsem matematika, astronomija in medicina izključno v rokah duhovnikov. Le-ti so svoje znanje skrbno varovali, znali pa so ga tudi izkoristiti za učvrstitev svoje obla¬ sti nad neukim ljudstvom. Velika vrata nekega svetišča v Aleksandriji so se sama odprla, ko je duhovnik zanetil na žrtve- niku velik ogenj. Po končanem obredu je ogenj ugasnil, vrata pa so se sama zaprla. Na preproste vernike je to gotovo napravi¬ lo močan vtis. Na sliki vidite, da so bist¬ roumno uporabili naravni zakon o razte¬ zanju teles po toploti. Segret zrak je iz votlega bronastega žrtvenika po cevi dote¬ kal v kroglasto posodo in v njej povečal pritisk na vodno gladino. Zaradi poveča¬ nega pritiska je nekaj vode odteklo v manjšo posodo, ki je bila z vrvmi pove¬ zana s podaljšanima stebroma vratnih kril. Ko se je ta posoda zaradi povečane teže spustila navzdol, so vrvice zavrtele oba stebra, vrata pa so se slovesno odprla. Po¬ sebna utež, prav tako povezana s stebro¬ ma, je poskrbela, da so se vrata zaprla. Heron, znameniti aleksandrijski fizik in matematik, ki je živel v prvem stoletju pred našim štetjem, je opisal avtomat za prodajo posvečene vode, kakršne so imeli v rimskih svetiščih. Naša skica razločno pokaže, kako je ta naprava delovala. Av¬ tomat je imel obliko velikega vrča. Novec je padel na ročico občutljivega vzvoda; druga rama vzvoda se je dvignila in od¬ prla malo posodico, iz katere je izteklo ne¬ koliko vode. Številni avtomati so se pojavili v sred¬ njem veku, zlasti potem, ko se je razvilo 58 urarstvo. Vzmet ni poganjala samo kazal¬ cev, ampak tudi različne figure, ki jih še danes občudujemo na starih stolpnih urah. Vzporedno s tem pa so nastajale tudi naj¬ različnejše mehanične igračke. Znani so jekleni orli, pojoči petelini, smrt, ki je ma¬ hala s koso, Kristus, ki je blagoslavljal vernike in še marsikaj, kar je spravljalo preproste ljudi v občudovanje. V prejšnjih stoletjih so vladarji in drugi mogočniki vzdrževali spretne mehanike in alkimiste, od katerih so večkrat pričakovali in zahtevali nemogoče stvari (na primer kamen modri¬ janov, postopek za pridobivanje zlata in navadnih kovin ali pa večno tekoči stroj — perpetuum mobile). Celo veliki učenjak in umetnik Leonardo da Vinci je izdelal nekaj majhnih avtomatov, med njimi me¬ haničnega leva, ki ga napada vojak. V poznejših stoletjih so izdelali še mno¬ go izredno umetelno in duhovito sestavlje¬ nih mehaničnih igračk. V 18. stoletju je slovela umetna raca. Ta »žival« je počela skoro vse, kar zna živa. Zobala je zrnje in ga prebavljenega izločala. Da je tudi hodi¬ la in gagala, se razume samo po sebi. Umetna raca, ki jo je sestavil Jacques de Vaucanson Ob koncu 18. stoletja je potoval po sve¬ tu Dunajčan Kempelen z zbirko čudovitih avtomatov. Mož je bil nedvomno nenava¬ dno nadarjen. Sprva se je ukvarjal s prou¬ čevanjem človeškega glasu. Zgradil je za¬ pleteno pripravo sestavljeno iz mehov, pi¬ ščali, ventilov in zatičev. Pripravo je vgra¬ dil v lutko, ki je premikala oči, odpirala usta in seveda tudi govorila z otroškim glasom. Na prvi pogled je skoraj ni bilo mogoče ločiti od živega otroka. Prav tako sloveča je bila lutka francoskega mehani¬ ka Droza, ki je znala pisati. Toda vrnimo se k Kempelenu. Največja znamenitost je bil njegov robot — šahist. To je bil Turek iz pločevine, ki je sedel za mizo s šahov¬ nico in premagal vrsto največjih šahistov. Dolgo časa je žel Kempelen s svojim av¬ tomatom veliko slavo, potem pa se je iz¬ kazalo, da je sleparija. V zaboju pod miz¬ no ploščo je sedel živ človek izredno maj¬ hne postave. Ta pritlikavec je bil izvrsten šahist. Sistem skritih zrcal mu je omogo¬ čal pogled na šahovnico, s posebnim meha¬ nizmom pa je premikal robotovo roko in tako odgovarjal na poteze soigralca. Na današnji stopnji znanosti in tehnike bi bilo mogoče zgraditi resničen šahov¬ ski avtomat, ki bi mogel na vsako potezo soigralca odgovoriti z ustrezno najboljšo potezo. Mehanizem bi moral vsebovati vse neštete šahovske kombinacije. Misliti tudi tak stroj ne bi mogel in je zato vprašanje, če je gradnja takega avtomata smiselna. Kempelenov avtomat kljub goljufiji zaslu¬ ži priznanje kot precizna mehanska avto¬ matična naprava. 59 Od nekdaj so ljudje želeli izdelovati ro¬ bota, t. j. mehaničnega človeka, ki bi zmo¬ gel kar največ gibov. Takšne robote so večkrat prikazovali kot zanimivost ali atrakcijo na svetovnih in drugih velikih razstavah. Na londonski radijski razstavi leta 1932 so kazali robota, ki je na glas prebiral časopise in na vprašanje povedal točen čas. Ta avtomat niti ni zaslužil po¬ sebno občudovanje, saj je lahko povedal le to, kar je bilo na gramofonskih ploščah, skritih v njegovi notranjosti. Zanimivejši je bil robot razstavljen na svetovni razstavi v Čikagu. Ta se je lahko sprehajal, govoril in opravljal razna dela- čistil je okna in zabijal žeblje. S tem av¬ tomatom je povezana srhljiva zgodba. In¬ ženir, ki ga je zgradil, je nekoč privijal zrahljan vijak na robotu — nenadoma je težka robotova roka padla izumitelju na glavo in ga ubila. Časopisi so takrat pla¬ čali ogromne vsote, da bi izvedeli za skriv¬ nost tega človeka — stroja. V notranjosti je imel robot veliko vrtavko, ki mu je vzdrževala ravnotežje. Poganjala sta ga elektrika in stisnjen zrak. Upravljali so ga brezžično preko antene, skrite v robo¬ tovi glavi. Določen električni impulz je Otrok, ki piše (avtomat iz leta 1760) odprl pot stisnjenemu zraku na primer v mehanizem roke, da se je dvignila. Ob pra¬ vilnem ritmu impulzov je robot lahko ho¬ dil in opravljal razna dela. V našem času, v dobi elektronike se odpirajo neslutene možnosti za gradnjo av¬ tomatičnih strojev, ki opravljajo najbolj za¬ motana dela bolje in hitreje od človeka. Robot z londonske radijske razstave 1. 1932 Avtomatski elektronski računalniki lahko v nekaj minutah izvršijo izračune, za katere bi posameznik potreboval cele mesece. Brez takšnih strojev ne bi mogli doseči to¬ likšnih uspehov v vesoljski tehniki. Avto¬ mati danes lahko s pomočjo zelo majhnega števila strokovnjakov, ki so potrebni le za kontrolo, vodijo celotno proizvodnjo v ve¬ likih tovarnah. In vendar je avtomatizaci¬ ja še v začetkih; ne vemo kaj vse bo pri¬ nesla prihodnost. Kljub vsemu pa še tako popolen stroj ne bo nadomestil razmišlja¬ jočega, ustvarjalnega in z domišlijo obdar¬ jenega človeka. Samo človek je sposoben uravnavati odnose med ljudmi in zagotoviti, da bo napredek znanosti in tehnike člo¬ veštvu v korist, ne pa v pogubo. 60 mladi fotoamaterji Kadar snemamo motive, ki se zrcalijo v ogledalu ali vodi, moramo vedeti, da ne bomo dobili ostrine motiva, ki se zrcali, če določimo daljavo le od kamere do zr¬ cala. Postavite se pred ogledalo in posku¬ site napraviti svoj »avtoportret«. Prav jas¬ no se boste lahko ogledovali, kako se pri¬ pravljate na posnetek in kako dvomite o problemu zrcaljenja. Poskus boste lahko opazovali le z uporabo zrcalne kamere. Brž boste ugotovili, da ni vseeno, kako določiti daljavo. Postavili ste se 1 meter pred zrca¬ lo in tam mirno stojte. Metražo ste prav tako določili na 1 meter, ko pa ste pogle- »OGLEDALCE« — Franci Šefman, Ljubljana dali na medlico iskala, ste ugotovili, da je rob zrcala oster in prav tako vsi predmeti v njegovi ravni in bližini. Ko pa ste po¬ gledali svoj lik, je bil ta neoster. Sedaj ni druge rešitve, kot ostrino popraviti na portret, ki je vendar najvažnejši. Takoj boste ugotovili, da ste s tem izgubili ostri¬ no roba zrcala in predmetov v njegovi bli¬ žini. Poglejte sedaj metražo na kameri in videli boste da kaže na 2 metra. To je še enkrat dalj, kot je vaša oddaljenost od zrcala! Če bi želeli upodobiti ostro svoj portret in okolje okrog zrcala, potem bi morali zaslonko močno zapreti, da bi do¬ segli čimvečjo globinsko ostrino. To pa bo zahtevalo tudi podaljšano osvetlitev. Franci je posnel sebe v vzvratnem zr¬ calu avtomobila in je seveda ostril območ¬ je kamere, ki jo drži v roki. Na posnetku je jasno opaziti, kako je vse ostalo okoli ne¬ jasno upodobljeno. Če bi ostril na okvir zrcala, pa bi njegov lik postal neoster. Zelo pogosto srečujemo ta problem zr¬ caljenja pri fotografiranju, posebno takrat, ko vzamemo za motiv odseve v mokrem asfaltu ali pa v lužah. Če leži pred nami luža na oddaljenosti 3 metre, v njej pa se zrcali stolp, ki je oddaljen 50 metrov, po¬ tem bo ta neostro upodobljen, če smo me¬ tražo nastavili na 3 metre. Če pa metražo popravimo na oddaljenost stolpa, bo pro¬ stor okrog luže neoster. V tem slučaju mo¬ ramo oboje ujeti v območje ostrinske glo¬ bine, ki jo dosežemo z zapiranjem zaslon¬ ke. ei »Muc je slišal ptiča v vejah in se po¬ gnal kvišku. Ker je bil spreten plezalec, je prišel kar precej visoko.« Tako je napi¬ sala Mojca v pojasnilo svojega posnetka (slika 1.) in nato zaključila: »Potem je ob¬ tičal, ker je zaslutil, da vse skupaj posta¬ ja precej nevarno. Imela sem slučajno pri sebi fotografski aparat in sem ga takole ujela. Ptiček je seveda ušel, muc pa se je nerodno skobacal z drevesa. Meni je po¬ snetek zelo všeč in tudi očka pravi, da ni slab. Kaj pa mojster pravi k temu? Priznati moram, Mojca, da si tudi ti bila precej spretna, saj muc gotovo ni ča¬ kal, da ga boš posnela. Imela pa si tudi srečo, da na vejah ni bilo listja, ker bi sicer muca bolj malo videli in tudi ne bi imeli tako jasne predstave, da je zares vi¬ soko zlezel. Ta isti posnetek pa bi pri po- večavanju lahko učinkoviteje upodobila, ker ima nekaj pomanjkljivosti. Muc je na tvojem posnetku preveč v sredini in precej je okrog njega stvari, ki niso prav nič za¬ nimive. Spodaj je polno vejevja, zgoraj pa precej praznega prostora, ki ne učinkuje prijetno na gledalca. Zaradi vsega tega muc izgublja na svoji pomembnosti, Če »MUC« — Mojca Pahor, Maribor posnetku najdemo dober »izrez«, bomo lahko v veliki meri rešili njegov učinek. Zato sem napravil reprodukcijo tvojega posnetka in ti tak izrez tudi pokažem na sliki 2. Muc je sedaj jasnejši, težišče pa je pomaniknjeno z deblom bolj v desno stran. Pred mucom je videti še dovolj pro¬ stora, ki kaže, da je zares zabredel v teža¬ ve. Vejevje izpopolnjuje celoten format fo¬ tografije in dovolj jasno in enostavno pri¬ ča, kje se vse dogaja. Pravilen izrez je odločilen za učinkovitost posnetka, zato se spomnimo tega predno gremo v temnico k izdelavi povečave. Mojca, prosim, če mi še kaj pošlješ v oceno, ki naj služi vsem mladim fotoamaterjem v pomoč in dose¬ go lepše fotografije. REBUS Za pravilno rešeno križanko iz prve številke TIMA je žreb izbral 1. Mirka Berganta iz Nove vasi 27, Ra¬ dovljica in 2. Petra Seničarja iz Žabje vasi 68, No¬ vo Mesto, ki bosta po pošti prejela knjižno na¬ grado. Rešitve ugank iz te številke pošljite naj¬ kasneje do 20. oktobra na naslov: Ured¬ ništvo TIMA, Ljubljana, Lepi pot 6. Upoštevali bomo samo tiste pravilne rešitve, ki bodo poslane na dopisnicah. Zadostuje, da na dopisnici napišete sa¬ mo vodoravne besede. Trije izžrebani prejmejo praktične ali knjižne nagrade. Obveščamo bralce, da bo prejel na grado za TIMOV nagradni izdelek tisti, ki bo prvi sporočil uredništvu, da ga je izdelal. Knjižno nagrado za nagradni izdelek iz 1. številke TIMA prejme RADO KO¬ VAČ — Osnovna šola BAKOVCI, pošta MURSKA SOBOTA. REŠITVE UGANK IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE MREŽA. Po vrstah vodoravno: tiskar, liter, osmoza, navoj, kovina, trasa, areka, klorat, Istra, Ressel, Adria. Po stolpcih navpično: planet, relief, stavka, strast, troj¬ ka, Atila, samovar, ester, arzenik, Avala. MISELNE ZVEZE: avion, ladja, moč, antena, dinamo, epicenter, negativ. Kon¬ čna rešitev: Almaden. PREMEŠANE ČRKE: 1. Tesla, 2. dipol, 3.navoj, 4. stolp, 5. atlas, 6. metan, 7. iskra, 8. nasip. Končna rešitev: Einstein. SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno: teleskop, amaterka, nebo, por, INA, gala, NT, fenil, kurz, atom, če ulov, lot, kal, pi¬ pete, osina, OV, zrcalo, Leeds, pila, Akra, Rozin, Argo, Atika, nota, etan, maraton, rama, Ivi, Irak, ET, stan, skiro, soda, islam. PREMISLI IN UGANI TRIJE VLAČILCI Kateri od treh vlačilcev in s katero vrvjo bo vlekel ladjo? REBUS 63 SLIKOVNA IZLOCILNICA V obeh kvadratkih se nahajajo sličice predmetov in oseb iz tehnike ali znanosti. Združi po dve sličici, ki sta v medsebojni zvezi (npr. ladja in sidro). Po vrstah brane za¬ četne črke predmetov ali oseb na sličicah, ki nimajo para, dajo priimek ameriškega držav¬ nika in znanstvenika, ki je pomagal pri zasnovi strelovoda in ploščnega kondenzatorja. Njegovo ime je bilo Benjamin, živel pa je v času od 1706 do 1790. misel na Črticah 1. — L — SCI- 2. —A—-R — A 3. -R M E N- 4. -E M A T — K 5. M-JE 6. -R — NA Na vsako črtico vpiši po eno črko tako, da dobiš skupaj z že vpisanimi črkami be¬ sede naslednjega pomena: 1. velikost ploskve v geometriji, 2. obrat železarne, kjer valjajo železo, 3. skupek jermenov, 4. računar, 5. povzročanje muk, 6. lastnost nabrušenega rezila. Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti brane črke na črticah staro misel. NASPROTJA KISLINA. STATOR . SEŠTEVANJE . ZENIT. JUG. PERIGEJ . Vsaki gornji besedi pripiši njeno na¬ sprotje. Prime: nasprotje besede VZHOD je ZAHOD. Ob pravilni rešitvi bodo dale začetnice pripisanih besed, brane navpično naziv za droben kovinski prah iz medi, ba¬ kra, cinka ipd., ki ga pomešanega z lakom uporabljamo za barvanje. PREMEŠANE ČRKE PREKO H. LETI... ... neko zračno vozilo. Katero? »OBRNJENI-« REBUS Navodilo za reševanje obrnjenega rebu¬ sa: obrnjeni ali palindromni rebus rešuje¬ mo kot navadnega, rešitev pa dobimo tako, da beremo nazaj (od desne proti levi). 64 nagradna križanka VODORAVNO: 1. zgornja, rodovitna plast zemlje, 5. visokokalorično gorivo, ki nastane pri suhi destilaciji črnega premo¬ ga, 9. manjša utežna enota, 13. v kemiji vsaka snov, ki v raztopini tvori ione, 15. znanstvenik, ki se ukvarja z lastnostmi in sestavo snovi, 17. premoženje, ki ga neve¬ sta prinese v zakon, 18. glivična bolezen, 20. natrijeva ali kalijeva sol maščobne ki¬ sline, 21. naočniki. 23. šestnajsta in prva črka naše abecede, 24. debela palica, 26. za¬ četnici slovenskega realističnega pisatelja, avtorja »Cvetje v jeseni«, 27. muza ljube¬ zenskega pesništva, 29. kemični znak za talij, 31. feromagnetna zveza med jedri elektromagneta; priprava, v katero se vpre¬ ga govedo, 34. štiri z rimskimi številkami; 35. pripadnik zahodne skupine starih Slo¬ vanov, 37. šestnajsta in predzadnja črka naše abecede, 39. kemična prvina, ki jo v elektrotehniki uporabljamo kot polprevod¬ nik (Se), 41. kovina, ki jo v naravi ne do¬ bimo samorodne, ampak samo v spojinah, v Sloveniji kopljemo njeno rudo v Mežici, 44. plemenita kovina, ki je zelo trda in pre¬ nese visoko temperaturo (Ir), 47. kulturna rastlina 48. ion z negativnim električnim nabojem, 50. prevodna zveza med deli na¬ prave in zemljo, 52. največje pogorje v Evropi, 53. glavno mesto Jemena, 54. arab¬ sko moško ime. NAVPIČNO: 1. kovinski material v plo¬ ščah ali trakovih, izdelan z valjanjem, 2. izdelovalec velikih sit ali ret, 3. velik ka¬ men, 4. enaka soglasnika, 5. del vozila, 6. sol oljne kisline, 7. ocet, 8. sotočje, 9. za¬ četnici Gena Kellyja, 10. Romulov brat iz rimskega bajeslovja, ki ju je dojila volku¬ lja, 11. model Citroenovega vozila, 12. ti¬ soči del metra, 13. krajša oblika moškega imena Edvard, 14. kratica za »recept«, 16. mera za medsebojno lego dveh smeri ali ravnin, 19. velika ptica, ki pa ne leta, tem¬ več zelo dobro teče, 22. oče, 25. izrastek na glavi, 28. množinski osebni zaimek, 30. de¬ belo, kosmato sukno iz volne za lovske in športne obleke, 32. oblika upravljanja ali vladanja, 33. izbrana družba, 34. mlada kravica, 36. klično zrno tajnocetk, 38. letni čas. 40. kratica za narodnoosvobodilno voj¬ no, 42. največja afriška reka, ki teče skozi Egipt, 43. delo rudarja v rovu, 45. žensko ime, 46. začetnici pisatelja Jacka Londona, 49. kemični znak za neon, 51. prvi del be¬ sede JOTA. delovna mapa za tehniško risanje Na željo in pripombe učiteljev in učencev smo izboljšali delovno mapo za tehniško risanje s tem, da smo dali iz¬ delati posebne ovitke iz plastične folije. Cena nove delovne mape je 4,00 din. Delovno mapo boste uporabljali v 6., 7. in 8. razredu. Prav tako smo dobili iz tiska posamezne liste za tehniško risanje, cena za list 0,10 din. Delovne mape in liste dobite v vseh knjigarnah ali pa jih naročite pri učitelju tehničnega pouka.