1176
Andrej Kokot
Pesmi
PUSTITE ME    Pustite me,
ne trgajte me vonju zemlje, pustite me na tleh, ^a sam spoznam plačilo molka.
Moj jezik
je zaraščen
v izsušene grude njiv,
oči razprte urni poti rjavih mravelj,
srce pripravljeno
ostrini kose.
Pustite me,
ne rahljajte svežih korenin,
ne   kršite pravil svobode!
SONCE    Spet je končano, IN SMEH     spet se vračam
na svoj odmerjeni prostor.
1177                                                                                                                     Pesmi
Za mano je jata
besnih živali,
njihove sence
prebadajo ostrino sovraštva.
Moj hrbet
ustavlja hude nakane.
Boleče osti
ovirajo ritem korakov,
a na mojem obrazu
sonce in smeh
odlično igrata svojo vlogo.
TO NI    Ne, VEČ PESEM    to ni več pesem, ne želja, niti utrip srca. To je brezglava čreda pozabljenih besed, trudnim dnem spomina se umika.
To je začetek molka in konec,
ki odpira svet tišine, kjer odmevnost samo v smrti se spozna,
KOLIKOKRAT ŠE     Kolikokrat
bom še stopil pred vaša obličja?
Kolikokrat ponovil
svojo jezo in smeh,
svojo resnico?
O vem,
vaša doslednost je strašna,
potrpežljivost neskončna.
Toda
poglejte:
ves se razkrivam,
sleherno vlakno svojega tkiva
dajem vašim žejnim očem,
vse svoje besede
polagam na mizo razsodbe.
In kaj še želite?
Moj jezik je zdavnaj iztrgan.
Postavite vendar piko
in razglasite konec poglavja.
BOLEČINA    Kamen molka
mi je pridramil ravnovesje.
Z zadušenim
krikom na jeziku
diham
tišino prezira.
Večnost
otopelih besed
mi oži obzorje.
Bolečino
morijo kaplje
žgoče zavesti.
Vročina
blato spreminja v prah.
Veter
odnaša sledove
dogodka.
Pesem zasipa resnico vzroka.
1178                                                                                                                      Andrej Kokot