Sezona „GlaSbeiia Matica“	rednih
1902.1903.	v	Ljubljani.	S	koncertov.
V sredo, dne 3. decembra 1. 1902.
v zgornji veliki dvorani „Narod. Doma“
KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje gospoda M. Hubada.
Sodelujejo: gdč. Mira I)cv (sopran), gdč. Marija Glivarec, operna pevka slovenskega gledališča (alt), gospodje Adolf Dobrovolny, režiser slovenskega gledališča (deklamator), Janko Kersnik (tenor), Ivan Završan (bariton) in Anton Dečman (bas), pevski zbor „(ilasbene Matice“ in orkester c. in kr. pešpolka št. 27.
VZPORED:
ZLATOROG, «*3“
planinska pravljica, zložil Rudolf Baumbach, poslovenil Anton Funtek, za zbor, samospeve in orkester zložil Albert Thierfelder. Op. 8.
Jerica-----------------Sopran.
Špela----------------Alt.
Lovec---------------—	Bariton.
Čatež, gozdni	škrat — —	Tenor.
Sologlas	—	—-----— —	Bas.
Deklamator.
Začetek točno ob osmih zvečer.
Cene prostorom: Sedeži po 4 K, 3 K in 2 K; stojišča po 1 K 20 h, za dijake po 40 h. — Vstopnice se dobivajo v trgovini gospoda J. Lozarja na Mestnem trgu in na večer koncerta pri blagajni.
Besedilo zborom in samospevom po 20 h istotam.
J. illHiuilkovl n&aladnlkl, Ljubljani*.
Besedilo
zborom in samospevom „Zlatoroga“.
Št. i. Zbor.
Ovila noč krog belili je kron Meglo na Triglavu gori;
Nevoljna zdaj zapušča svoj tron In zvezde drhtijo v zori.
Ognjen črez robe kipečih skal Dviguje se solnca žar svetal;
V	njem mora noč umreti.
Na kosmov sto megleni ovoj Lahko so deli in vlažno In kot plaian golobji roj Beži pred vjedo vražno,
Meglice spuščajo se v beg In zlato Triglavu zablisne sneg Na temenu kraljevem.
Rosico otresne bor ravan Z lišaj ne sive brade, lz nežnih sanj pa se cvet rosan Zbudi trobentico mlade.
Predrzni svodrec pa dekle Poljublja preprosto, ljubo,
Ki jej ime je murka.
In vitez sleč ljubak in mlad Šepeče z mladostno očnico,
Opravljen rdeče kot v sam škrlat,
Poljublja jej glavico.
Iz dalje zrš ga dragoljub,
Pač rad bi laskal z onim vkup,
A čast mu brani bliže.
In kar peruti ima, nogž,
Začenja veselo gibanje.
Od rosnih peresec metulji hit6 Navzgor tja do luči jutranje.
Na kamenu greje se pisani gad,
Takole se vselej pač solnči rad,
Nad njim pa brenčijo hrošči.
In sredi gozdu droben spev
V	nebo pošilja zeba In ž njim potoka Šumija odmev Kot daljno petje z neba.
Gozdar zeleni, detal vmes Pa kljuje, trka v smolni les In glasno takt nabija.
A gori, kjer dviga pečevje se v zrak, Kjer steza nobena ne zna se,
Tam vije polico srebrni se trak,
Tam jadrna koza se pase. —
Tako prirodo je sen nocoj Okrepčal in po njej pokoj Kraljuje v jutru zornem.
St. 2. Bassolo.
Tam gori v zraku kaj plava prosto Dol v vedno ožjem krogi?
Oh, divji ropar je, jastreb to !
Zdaj skrijte se, ptiči vbogi!
Lisjak po bosti se plazi zvit, Prihuljen na drevu ždi bistrovid,
Ž njim volk preži na žrtve.
lu kvišku drzno se spenja mož Med sivimi skalami,
On nosi v desnici nabrušen nož,
A puško ima na rami.
Kdor more, zdaj beži v varen kraj! Končan je mir, v gorah sedaj Prične se ljuto klanje!
Deklamacija in melodram.
St. 3. Romanca.
Špela: Pri viru Anka cvetna stoji,
A Janez spenja se k njej s čeri;
Na rami kozla ima z višav, Pozdravlja jo in klobuk vihti, Klobuk s planinskim cvetjem.
Smejoč mu Anka poda roko:
>'l’ovoj, kaj prinašaš z gorä s sebo? O svedrec le in sliča cvet In le očnice in le obstret lu nič Triglavskih rožic?«
Odkima Janez in de tako:
»Gorjč, kdor trga rožo to!
1/. zlatorogove krvi Ti redki cvet samo kali,
Rudeči cvet triglavski.
»In če mi no prineseš rož,
Pa milil se z menoj ne boš.
Oj z Bogom, Janez, z Bogom ti!«
To Anka de in ga pusti.
In lovec gr6 na vrhe.
Oj, Anka, zakrij si obraz rosan, Saj Janeza 110 bo na plan,
'/■ goril no bo ga k tubi več,
Kraj skal leži in ovci rudeč Drži v rokah premrlih! —
Od tega mnogo lot mini,
Ob votli Anka kot prej stoji.
In ko jej lovca uzre oko, Smehlja se blazna in prosi tako: »O, daj mi rož triglavskih!«
Melodram.
Št. 4. Zbor.
Mati noč na goro gre
V plašč meglen odeta;
X roso cvetke se poje,
Roj ptic nočnih leta.
Zvezde bde, iz neba zroč —
Lahko noč!
Kar pred solncem v kraj beži, Tu zdaj v gozdu biva;
Na položju brez skrbi
V snu pastir počiva.
Belih žen ga čuva moč —
Lahko noč!
Kar vas plaši, bega kdaj,
Vse navzdol vrzite;
Če je v srcu sreče kaj,
Modro jo ohranite,
Da spet vzide dan smejoč — Lahko noč!
Deklamacija in melodram.
Št. 5. Zbor.
Zdaj struna vriska In luč drhti,
Piščal zdaj poje ln pod grmi.
Kdo v sobi prostrani drevi tako. Kot listje bi v vetru plesalo?
Iz trentske dolino jo lovec to,
Ki tu pleši! z Jerico zalo.
Srce mu igra, oko iskri —
Lovec, lovec, čuvaj sc ti! —
In obraz zarudel mu je čez in čez, Ko strastno mladenki šepeče: Lovec: Jaz tobo sem prosil drzno na ples, Nikar ne zavidaj mi sreče!
Saj hitro, prehitro ples ta mini. Zbor: Lovec, lovec, čuvaj se ti! —
Potihnejo gosli, šeptaje mu de: Jerica:	Ce	enkrat	sem mater slušala,
In prvič šla plesat iz volje proste, L’a še drugič bom s tabo plesala In tretjič, četrtič — in cele noči!« Zbor: Lovec, lovec, čuvaj se ti! —
Zdaj struna vriska i. t. d.
In'zopet objame jo presrčno. Dekletce to nežno razcvelo,
Življenje iz diha mu vejo gorko In boža nje kodrasto čelo.
S plamenom ogenj tleči plamli. Lovec, lovec, čuvaj se ti! —
Kdo gleda plesalca, plesalko tako?-Kdo stiska srdito obrvi ?
Planinka jo s Komne užaljena to, Glej, ustni si grize do krvi lit kot blisk ponočni joj pogled iskri Lovec, lovec, čuvaj se ti! —
Zdaj struna vriska i. t. d.
Št. 0. Moški zbor in baritonsolo.
Zbor: S položja doli v dolinski vrt Lovec gloda, na palico oprt,
Pod sabo vidi črne Propade, v njih Soča valove srebrne Drevi. Cerkev in hišic prijazni zidovi Mu zrö kot beli iz trave cvetovi.
Nad sabo vidi siv oblak In ptice gorske in sinji zrak.
Lovec: »Dnes ne prihajam lovit na vrhč; Bodite mirne mi, srnč in koze!
Tu v prsih kipi od veselja mi kri; Zavrisniti moram, da se kri umiri. Čujte me, gore, kličem vam tu:
Kako sem srečen! juhu! juhu!« Zbor: Zakliče lovec in glasno sedaj
Odmeva sreča mu mlada nazaj!
Pogozdni duh pa, poredni Prezviti stari kozjenogi Latež na solnčnem pologi Brado si gladi in pači obraz,
Dobro volj no reži se na glas:
Čatež: »Kozam in srnam velika ni stiska, Če lovec glasno na gorah vriska. Mladič zagoreli, ki uka tam,
Ostavlja gotovo baš vinski hram,
V	vinu razum mu izgubljen je,
Ali pa morda — zaljubljen je!«
Lovec: »Dnes ne prihajam i. t. d.
Zbor: Zakliče lovec i. t. d.
Št. 7. Ženski zbor in sopransolo.
Zbor: Če zvon se zgodaj v nedeljo glasi, Trgajo klinčke dekleta v vasi. Nageljni rdeči na steblih zelenih Kipe pri hišah iz čaš rumenih.
Jerični nageljni časa mnogo Gledajo doli z brezglasno togo, Venejo v boli sami zasž;
Cvetje jej lepše krasi las6,
Cvetje, ki gori kali ljubo,
Kjer vrhe skalne poljublja nebo.
Jerica gleda v zrcalu lice,
V lasce pa devlje nežne očnice; Jerici ustna krasi nasmeh,
Nežno iz usten glasi se teh:
Jerica: »Kje dekliči so kot jaz?
Kje jih diči tak redek kras?
Kje na svetu fantič je tak,
Da bil bi mojemu lovcu enak?
Kdo v dolini sm6 reči to,
Da ljubi dekletce ga bolj lepo?
In kdo s pogorja pa do morja Tako je srečen, kot sva — midva?«
Zbor: Zvonov cerkvenih čuj glase srebrne! Deklo od zrcala plašno se obrne, Pred dično sliko Marije na mah Pobožno Jerica zgrudi se v prah In kras očnic si vzame iz las:
Jerica: »Naj dam ga Tebi srebrni kras!
Ti mati čista, Ti deva sveta,
Oj ne zavrzi me dekleta!
Navzdol iz neba, kjer zvezde gorö, Poglej prijazno na njega, name!
Oj deva sveta, polna dobrote,
Ti vodi milo njegove pote,
Ti meni devi odpusti to,
Da sem preprosta in — srečna tako
St. 8. Ženski zbor in altsolo.
Zbor: Na sredi gozdavpotok šumi,
Ondi samotna Špela sedi.
Celo drhtö podpira rosno,
Britke po glavi misli ji vrö.
Spela: »Mar si rojeno meni na bol,
Sinjo očesce pod mano dol?
V svilo ogrinjaj se mehko bogato, Bahaj in diči z opravo so zlato, Bodi dovolj ti ta prazen čar —
Po cvetih planinskih no sozaj nikar
Kaj pač je orla zvabilo z gorovja? Kaj li jo bilo vladarju skalovja,
Da jo zapustil meglene čeri,
Da kot golobec ječi, grli?
S smehom zrla bi mu v oko,
Če ne bolelo srce bi takö!
Presilno žene strast ga le k njej, Pogledov zame nima odslej.
Gospa je ona, jaz dekla le,
Uboga Špela, gor j 6 mi, gorje!
Duhovi nočni, odprite zapah,
Dajte mi priti k zakladu v gorah! Dušo vzemite, samo do globin Pot mojo vodite, tja v Bogatin!
Postavim graščino si od zlata,
V graščini vladam kot žlahtna gospa. Rubine blesteče nosim v lasšh, Demante svetle imam na prsteh. Grofje in knezi hite koprneči,
Da jih ljubezen moja osreči.
Toda jaz čakam, da pride enkrat On trkat na duri, ki nima me rad! Kadar mu dosti bo sinjih oči,
Ali ga ljubica mila pusti,.
Takrat domislil bode se Spele,
Takrat bo prišel do hiše belo.
In ko pred mene bo padel v prah, Takrat mi v slast bo njega strah. Takrat tresoč se na srce privijem,
Iz ust njegovih sladkosti pijem!«
Deklamacija in melodram.
Št. 9. Zbor.
Razpel je jug peroti In zletel simi z gora:
»Kraljica je na poti Iz daljnjih dežela!«
Labodi, lastovice Krog nje se klanjajo.
Slovesno veternice
V ta god pozvanjajo.
A mrazova sestrica Glavico klanja zad;
Gorko ji bleda lica Poljublja dih krilat.
Po logu pa hrastje prastari Otresajo listjö,
V poldanskem žari Mušice krog brn6.
In tisoč brstij cvete,
Odpira cvet se vsak In vse bori se in gnete Za žitje, žar in zrak.
A koder v srcu čutečem Je sanjal spev droban,
Tam zbuja se v jutru žarečem In plava v solnčni dan.
Jaz tudi po solnčnem sveti Poslal bi pesem sladko,
Pa dt'ti moram in peti,
Kako je umrl nekdo!
Melodram.
Št. io. Finale. Zbor.
Čuješ li juga bučanje nocoj V Čuješ li treskanje gozdnih hoj?
O gorje; mu, kogar v gorah Vjame ponoči viliarja strah!
Žene, molito, molite!
Čuješ li juga bučanje nocoj? i. t. d.
Jerica vije do krvi roke Jerici molijo ustne blede:
Jerica: »Ljubim te, oh Bog vč, kako!
Takrat odpusti, takrat mi samo — Ljubček moj, vrni se, vrni!«
Zbor: Pride, mine noč dvakrat;
Jug molči, dan sije zlat.
Mnogo na mostu ljudstva stoji, Spodaj peneča Soča bobni,
Jerica gleda v valove.
V valih grgrajo vrtinci glasnö, Pesem otožno pojo, britkö;
S čelom razbitim vrh vodi Priplava mrtvo truplo moža. Jerica, mrtvega poznaš li?
»Ali poznaš ga —
mrliča, dej!« Divje se Špela obrne k njej : »Tebe je ljubil, mene ni,
Drevila v smrt si ti ga, le ti.
O gorje ti, morilka!
A če bil je v življenju tvoj,
V smrti pa bode edino moj!
Z Bogom mi, gora in polje cvetn Solnčece jasno in sinj<5 nebo! Prosi za mene, Devica!«
Zbor: Reče, pa z mosta se vrže v vode Krilo vihra ji, vihrajo lasje. Penast vrtinec na vrh prikipi, 1’esem poročna iz Soče bobni. — Sanjajta, spavajta mirno!
Spela: Zbor:
Špela: