Zbirka romanov, povestij, dram itd., izvirnih
slovenskih, in iz druzih literatur na slovenski
jezik preloženih.

Izdaje

Sedmi zvezek:

Cvet in Sad.

Izviren roman. Spisal J. Jurčič.
Cena 80 kr.

V Ljubljani.

Natisnila n N&rodna tiskarna". — Založil J. Jurčič.

1878 . /

Slovenska knjižnica.

Zbirka romanov, povestij, dram i. t. d., izvirnih:
slovenskih, in iz drugih literatur na slovenski,
jezik preloženih.

Izdaje

ji. jJuRČlČ.


Sedmi zvezek:

Cvet in Sad.

Izviren roman. Spisal T. T-a.rci6.

Y LJUBLJANI.

Natisnila „N&rodna tiskarna". — Založil J. Jurčič,


u

Cvet in Sad.

Izviren roman.

jj. jlui^člč.

V Ljubljani.

1877 .

(Mladost.)

Ne zmislij da dih prve sap’ce bode
Odnesel to, kar misli so stvorile;
Pozabi koj nesreč prestanih škode
In ran, ki so se komaj zacelile,

Dokler da smo brez dna polnili sode,-
’Zuče nas v starših letih časov sile.

JPrešiven .

Prvo poglavje.

Komtesa.

v

C e se uže prvi oddelek naše povesti začenja
■Z  aristokratičnim naslovom in se takoj od kraja suče
okrog tistih boljših hiš, katerim ljudstvo po krivem
pravi gradovi; če se vrti okolo ljudij, ki so bili do
zadnjega časa večjidel sovražniki našega narodnega
prizadevanja: upamo, da nas ne bode nihče dolžil
ni torističnih in fevdalnih mislij, niti da nam manjka
poštenega demokratizma ■ in rodoljubja. Upamo to
tolikanj trdneje, ker nijsmo namenjeni blagovoljnega
'bralca tirati po soparnih visocih sobanah, ni po
prešeštnih plesih, temuč ga peljemo v prosto, menj
spačeno naravo človeškega življenja — ven na
kmete. — In če jedni trdijo, da ima vsak pisalee
nehvaležno nalogo, kateri le nizko sega in hoče iz
dejanja in nehanja prostega naravnega človeka raz¬
pletati večno uganko človeškega srca in duševnega
bitja, jedni pak zopet menijo, da sta le pri izobra¬
žencih um in srce toliko razvita, da se utegne

6

preiskovalec in pripovedovalec s srečnejšim vspehom’
dela lotiti, — obetamo precej tu, da bodemo izku¬
šali oba ta kroga v malo pohlevno podobo zjediniti,
kakor bode bralec videl, če z dobrotno prizanaš-
Ijivostjo hodi za nami. Sicer pa se moramo oeito
izpovedati, da mi zasobno ne verujemo niti prvej'
niti drugej omenjenih mislij, temuč smo prepričani,
da smo si vsi ljudje v prvotnem vsi jednaki: povsod
tisto nepopisano in nepopisljivo, nerazumljeno in ne¬
razumljivo človeško srce s svojo vročo ljubeznijo in
neznanskim sovraštvom, burnim veseljem — in tešečo"
žalostjo, tihim mirom in viharno strastjo. Razloček
v življenji sega pač v srce, budi dušo, uči človeka
misliti, izpreminja ga v obliki, v bistvu — nikdar
Gosposko selišče Zabrezje  stoji na samoti.-
Proti jugu je nekaj planjave, žabreško polje, po
katerem se vije v čudnih kačjih ovinkih bela proga,-
okrajna cesta, ki drži mimo Zabrezja na jedno stran'
proti velikej cesti, na drugo v sosednjo vas, uro
hoda. Tam konec polja na južnej strani stoji na¬
ravnim gozdič belih redkih brez, ki kakor stare'
device otožno povešajo svoje šibke veje, kakor bi'
se skrivaj jokale, da so ostale zapuščene samice'
sredi polja. Na zahodu, kjer nekoliko svet proti

7

selišču visi, raste takoj za vrtom gosta praprot mej
pritlikavimi brinjevimi grmi tjakaj do porasene
smrekove gore, katera, kakor tam brezje, tudi na
to stran daljni pogled zapira. Samo na severno
stran, kjer po strmem klanci rasto stare bukve notri
do zabreškega poslopja, odpira se svet daleč po
dolini, kjer stoje raztrošene posamezne hiše in vasi
z belimi cerkvicami.

Samotna naselba Zabrezje je podolgasta hiša
z jednim nadstropjem, zarujavelega ozidja, starega
dela. Ogli so po čudnem starodavnem vkusu s plavo
barvo prevlečeni, poldrugi črevelj na široko, in na
zidu, ki je proti cesti obrnen, naslikal je bog ve
kedaj umrli umetnik sč strahovitimi in vsemi barvami,
kar jih božja mavrica premore, podobo matere božje
sedem žalostij zraven svetega Florijana, ki večjo golido’
v roči drži, nego je goreča hiša, katero poliva.
Razen tega „ grada 11  vidi popotni človek še celo
vrsto manjših in večjih poslopij na zapadnej strani,
katera so polu zidana, polu lesena, polu nekdanje
stvarnostij polu nove poprave.

Težko je nam, baš težko, ogniti se zapeljivej
izkušnjavi, razsnovati tu v daljšem sestavku zgodo¬
vino selišča Zabrezja. Zakaj prilika se nam trn

8

ponuja najlepša in zgodovinskih virov nam ne manjka.
Daši bi pa radi povedali, kako je za cesarja Maksi¬
milijana I. nek pregnan vitez tu v divjini prvi jel
zidati dom in zemljo obdelovati, kako je pozneje
njegov rod nesrečno poginil, kako je njegovo do-
movje prišle v tuje roke, najprej menihom, pozneje
nekemu grofu in na zadnje denašnjej posestnici, kom-
tesi Ovsenekovej, — a vse to bi nam čitatelja ostrašilo,
kateri zanimivejšega poročila iz sedanjosti od nas
pričakuje.

Na kamenitej mizi pod velikanskim košatim
orehom, ki je pred vežo zabreške hiše rastel uže
črez sto let, stala je majhena skleda zraven svoje
večje družabnice. Po mizi je bil razgrnen bel prt iz
domačega platna, na prtu lesena žlica, pol hleba
črnega kruha in nož na njem, ki nij bil posebno
majhene ni priročne postave.

„ Gospa, kosilo je napravljeno!" vpila je pre¬
cej priletna ženska tjakaj za poslednji ogel hiše,
kjer je bilo v malej gredici razno cvetovje zasajeno.

Toda nihče se na prvi poklic nij oglasil izza ogla.

„Gospa komtesa, kosilo bode mrzlo!" vpije
ženska v drugič z neprijetnim glasom in si briše
roke ob svoj ne ravno presnažni prt.

9

„Uže slišim!" čuje se slaboten žensk glas in
takoj za glasom pride iz gredice ženska postava, ki
počasi ob palici korači tjakaj do mize in do skled.

Bila je ta ženska nenavadno visoke in tenke
rasti. Zgornji del hrbtišča je bil uže zadobil krivino,
kakor velik vprašaj, tako da so se bile prsi uže
popolnem izgubile. Obraza je bila žena suhega; špi-
čast nos in ravno tak obradek sta veliko pripomogla,
da so gube po lici in po čelu še bolj na videz pri¬
hajale. Lasje so bili sivi, kolikor se jih je videlo
iz proste rute, v katero je bil zgornji del glave ob¬
vezan. Po vsem je bilo soditi, da je komtesa silo
•stara. —

Sede k mizi, primakne si veliko skledo in
žlico, potem pak stori počasen in velik križ božji.
Če jed nij bila prej mrzla, morala je ohladiti se
mej dolgo dolgo molitvijo,-katero je molila s polu-
glasnim šepetanjem in začasnimi globokimi vzdihljaji,
nosebno pri glavnih ali začetnih besedah.

Kosilo •— ki nij bilo izvrstno, ne posebno okusno
niti samo po sebi, niti po svojej pripravi — bilo je
kmalu končano in za njim je prišla zopet dolga mo¬
litev, sč sklenenimi rokami in zbranim duhom. „ Barba! “
zakliče komtesa in se skrbno ogleda, ali nij kaj

10

poškodovana mej jedjo obleka — iz navadnega blaga¬
jn na videz precej ponošena.

„Kaj ukazujete?" vpraša Barba, pospravljaje
posodo in ostanke.

„ Prinesi mi bukve, in potlej bodi tako dobra
in pojdi v klet ter mi natoči vina z vodo."

Barba, kišina, kuharica in prava gospodinja na
Zabrezji, bila je uže precej daleč iz tistih let, v ka¬
terih človek včasi nema pameti, kakor stari ljudje
rekajo. Kar je ona ukazala, to je veljalo, če le
stari gluhi hlapec Matijec nij ugovarjal. Dokler njega
nij bilo v hišo — in to je bilo pred desetimi leti
— bila je Barba vsegamogočna. Kdor je hotel na
Zabrezji služiti, ta je moral biti Barbi po godu; kdaj,
kaj in kam se ima katero žito sejati, to je ona ve¬
dela in samo ona. Ko je pa prišel Matijec, izkusila
je, kar je baje uže več žensk pred njo izkušalo, da
je moški duh in moška moč na svetu hujša od žen¬
ske. Dolgo sta se borila za vrhovno oblast; ta nij
bil onemu pokoren: Matijec, ker je bil gluh in do¬
stikrat nij slišal, kaj se mu veli, ampak delal po
svojej modrej glavi — Barba ker nij hotela in je
imela historično pravico za svojo stran. Nij dvomiti,
da bi bil gotovo Matijec padel v tem boji, ko bi

11

bila Barba vse svoje orožje upotrebdvala. Iz službe'
bi mu bila rekla komtesa po Barbinem nasvetu, da
bi Matijec še ne bil slišal kedaj in zakaj, Ali če je
bila Barba neusmiljena proti drugim ljudem, bij bila
proti Matijcu. Ljudje so govorili, da zato ne, ker
sta si bila v starodavnem času „malo-tako, “ česar
Barba tudi na stara leta nij nehvaležno pozabila,
bodi Matijec gluh ali ne bodi. Tiho sta si tedaj
na zadnje vsak nekaj priznala in Matijec je gospo¬
doval po polji, v bosti in pri živini, Barba pak v hiši,
v gospodinjstvu in kar še ostane. Morda nam ta dva
oblastnika drugje še na misel prideta, zdaj se vr¬
nemo h komtesi pod oreh.

Barba jej prinese bukve in gre še po vino.

Komtesa odpre knjigo. Bila je: Tomaža Kemp-
čana hoja za Kristom. Z naočniki, kateri so bili
veliki kot volovski jarem pred hlevom, kakor je po¬
redni pastir resnemu Matijcu nekdaj trdil, imela je
zaznamovano, doklej je čitala včerajšnji dan. Natek-
nila je le-te na konci nosa in čitala. Pri tem delu
pak je migala z ustmi in zdaj pa zdaj povzdig¬
nila oči. Barba prinese pijače. Malo je je, toda za,
gospo menda dovolj, zakaj po prvem požirku soditi
nij posebna pivka.

12

„ Barba!" — pravi gospa komtesa dekli —
„za drevi zakolji dvoje piščet, in še kaj napravi ve¬
čerje. Prišel bode mlad gospod. u

Barba se prestraši. Dvoje piščet — bog nas
varuj! To je nekaj denarja in škoda velika za njeno
premoženje, zakaj do denašnjega dne je Barba kure-
tino večjidel za svoj žep prodajala. To ženica po¬
misli in vpraša: „Ali ne bi bilo zadosti eno pišče?"

„Naj jih bo dvoje,“ — pravi gospa. — „Moje
sestre sin je in želim, da se mu postreže. Če človek
s pota pride, mora se okrepčati. Napravi dve.“

„Pa vendar gospod več časa pri nas ne ostane ?“
vpraša Barba.

„ Ostane pri nas.“

„Joj pomagaj,“ — pravi kuharica, „kaj mn
bomo dajali! Z nami ne bode hotel jesti, mesa pa
nemarno. “

„Mesa nemarno, da, res je, prav praviš. —
Pa čakaj, Barba, ali ne bi bilo dobro koga poslati
k fari po meso?"

„In po belega kruha, “ dostavi Barba. — „  Denar,
denar!“

„Res, tudi po kruh, prav govoriš," reče gospa,
vstane izza mize in gre v hišo po denar.

13

Stara komtesa je stanovala in spala v sobi iz
veže na levo, družinskej izbi nasproti. Ta soba je
bila po svojej notranjej opravi celo nasprotna vnanjej
obliki sela Zabrezja in njene lastnice same. Bila je
lepo pomalana in pohištvo je bilo umetnega in okus¬
nega dela, kakor se nahaja le v bogatejih hišah tako
imenovanih višjih stanov. Po stenah je viselo nekaj
slik, večjidel reči iz svetih zgodeb predočujočih, ka¬
terim bi pač tudi izvedenec ne bil mogel ničesa
očitati.

Stara gospa odpre predal svitle omare, našteje,
Barbi nekaj srebrnine, potem pak se zopet vrne k
svojej knjigi. Barbi se je kaj čudno zdelo, kako je
to, da komtesa denes rada denarje daje, ker čeravno
je vedela, da za kacega ubožnega ali za kako cer¬
kveno potrebo rada mošnjo odpre, bilo jej je vendar
tudi znano, da je komtesa, kar se doma tiče, včasi
ne dosti menj, nego skopa.

Drugo poglavje.

Sestrin sin.

Po malej cesti, ki je držala proti Zabrezju,
drdral je pred mrakom tistega dne voziček, na kate¬
rem je sedel mlad gospod in se skrbno in radovedno.

14

ogledaval po lepej okolici — zdaj na to, zdaj na
ono stran. Spredaj je sedel starikav voznik z dolgim
bičem v roči, kateri je večkrat zavihtel, da bi uda¬
ril po lepem rejenem konji. Toda če ga je zdaj in
zdaj res udaril, bil je udaree le legak, samo polo¬
žil je skoro bič nanj, da ga je opomnil, naj dirja
še bolj.

„Ali je to Zabrezje?“ vpraša mladenič in se
malo upogne naprej.

„Hi!“ rekel je voznik in rahlo udaril — ne
po konji, ampak po komatu.

Gospod se domisli, da je voznik gluh, prime
ga za ramo in ponavlja glasneje svoje vprašanje.

„Dober konj je dober, jaz ga imam rajši ko
sirca. Pa tudi teče kot vrana na nebu,“ odgovarja
Matijec misleč, da gospod konja hvali. Še le ko po¬
slednji s prstom pokaže selišče, kateremu sta se bli¬
žala, pokima voznik in pravi; „To, tol To je Zar
brezje."

Kmalu potem voz zavije s ceste na stranski
.pot in nekaj trenotkov potem obstoji pred gradom,

Matijec se spravi z voza, otepe najprvo cestni
prah se svoje zašite pražnje obleke in se obrne, da

15

l)i gospodu na tla pomagal. Pa ta je bil uže pred
njim na nogah in je šel proti veži.

Bil je kacih štiri in dvajset let star, visoke
postave. Obraza je bil tacega, kakoršnega srečamo
večkrat v življenji, in ki nas na prvi pogled ne veže,
pa nam tudi zopern nij, ker nemarno ničesa grajati
— tacega, ki nam dopada še le potem, če najdemo,
da ima lastnik tudi precej razuma in srca

Stara komtesa je stala na pragu. Ko je mla¬
dega moža zagledala, razsvetilo se jej je obličje, do¬
padljivo je gledala čvrsto postavo in zdravo, rudečo
barvo njegovega lica ter mu podala roko, katero je
poljubil.

„Bog te spfimi na Zabrezji in njegov blago¬
slov naj pride s toboj v hišo, Leon ! 11  — dejala je
poljubivši ga na čelo in oba sta šla v njeno sobo.

Sestra komtesina se je bila možiia, in poza-
bivši svoje grofovske rodovine, v zakon vzela nekega
višjega uradnika z navadnim neplemenitim imenom:
Retelj. S tem važnim korakom, storjenim samo iz
vroče ljubezni, zamerila se je bila svojemu očetu
tako, da jo je zavrgel in izbrisal iz števila svojih
treh hčera in iz zapisnika dedičev svojega, ne ravno
velicega premoženja. Iz tega zakona je bil Leon.

16

Kmalu po smrti svojega deda je izgubil tudi svoja
roditelje za vrstjo in eno svojih tet. Edina pomoč
in zaslomba mu je bila od tega časa komtesa iz-
Zabrezja, katera je skrbela zanj, kakor mati, in
sicer toliko lažje, ker je sama ostala stara devica
in tako nij imela razen njega nobenega sorodnika.
Uže za mladega je prišel Leon v neko odgojilnico-
v deželnem glavnem mestu in potem, ko nij hotel
pobožnej teti skrivne želje izpolniti, da bi stopil v
duhovenski stan, izšolal se je na višjem učilišči. Do
denašnjega dne svoje tete nij videl nikdar. Poznal
jo je samo iz pisem in kaj čuda, če je zdaj našel,
da si je bil v svojej domišljiji vso drugačo podobo
o njej ustvaril, kakor je bila v resnici. Bil je tedaj
večkrat v zadregi, ko ga je vpraševala pobožna-
žena kmalu po prvem seznanji reči, katerih nij pri¬
čakoval. Kmalu je pa izpoznal, kaj se sme komtesi
na ravnost povedati, kaj ne.

„Pač menda nijsi v mestu veliko po plesih
hodil?" vprašuje teta.

„Prav malo," odgovori Leon; parudečica, ki
ga je lahno oblila, pričala je, da se nij tako zelo
sveta ogibal.

„A vendar le?"

17

„Nekoliko. Rekli so mi, da je dobro, če člo¬
vek svet poznava . . .“

„Kolikor menj človek sveta pozna, tem lažje
umrje, 1 ' reče komtesa. — „Upam, da si tudi sv. izpo¬
ved redno opravljal, kakor se dobremu kristijanu
spodobi — večkrat v letu."

Čeravno je bil Leon po vsem svojem prepri¬
čanji dober kristijan, vendar tistega „večkrat v letu"
nij izpolnjeval. Nevarno in nepolitično se mu je pa
zdelo v tem resnico povedati, in da-si mu je bilo težko
lagati se, zdelo se mu je vendar v tem hipu neogib-
Ijivo potrebno. Laž je bila kratka, samo besedica:
dh, pa bila je vendar laž, mladenič je zarudel. Sreča,
da stara nij dobro videla.

„To je prav" — rekla je. „Kajti nič bi ti
ne pomagala vsa tvoja velika učenost, ko bi boga
pozabil in svete cerkve. Jaz sem molila za-te in
vedela sem, da dober ostaneš in da bodeš svoje j
materi podoben. Tvoja mati, moja sestra, bila je
dobrega srca in če jo je ljubezen do tvojega očeta
tako daleč zapeljala, da je bila svojemu očetu nepo¬
korna na njegova stara leta, to jej je bog gotovo
odpustil, ker je rada molila. Morda je tudi naš oče
bil česa kriv v tem razporu, a mi Ue smemo soditi.

2

18

Molimo za-nju oba in upajmo, da sta se spravila
gori nad nami, kjer vsak razloček in vsak razpor
neha. “

Da se je razgovor tako zavil, to je bilo Leonu
všeč, da-si ga je neka otožnost obšla, ko je čul
govoriti o svojih roditeljih. Očeta nij poznal skoro
nič, le temno se je domišljal ljubega moža, ki ga
je kot poltretje leto staro dete pestoval in ujčkal na
kolenih. Šest let pak je bil star, ko so mu zakopali
milo mater. Vesel je tedaj bil, da je mogel teto
izpraševati natančneje o svojih starših. Komtesa mu
je sicer razkladala in popisovala reči precej na drobno,
vendar se je videlo, da se ogiblje nekaterih situvacij
in dogodkov. Tudi o njenej preteklosti bi bil rad
kaj zvedel, kakor se je iz nekaterih postranskih
vprašanj videlo, a komtesa se je tudi o sebi ogibala
govoriti. Mislila je morda, da je Leon še premlad
za take reči, ali da je bolje, če domač človek tega
ali tacega ne ve, ali pa nij hotela sama sebi spo¬
minov buditi, kateri so jej utegnili biti neprijetni in
se nijso skladali s sedanjim njenim mišljenjem. Ker
znano je, da stari ljudje, kakor tudi tisti, ki so se
prenasitili uživanja na tem svetu, dobodo v poznejših
letih neko mrzlejšo kri in ž njo drugo pamet, katera

19

jim pripoveduje, kako neumno, ničemurno in min¬
ljivo je vse, kar mladino giblje, razburjuje in nav¬
dušuje.

Vse prvo nadstropje na zabrežjem gradu je
Mio prazno. Leon je imel tedaj stanovanj na izbi¬
ranje. Izvolil se je sobico na vzhodno-severnem oglu,
kjer je bil lep razgled črez gozdati klanec, po dolini
in po vinskih gorah, katere so jo v raztegnenem
pasu otočale na levej in zadnjej strani. Soba sama
na sebi nij bila prijetna. Štiri gole bele stene in
velika peč, precej majhene duri in okorna, nekoliko
previsoka okna, to so bile vse le dvomljive lepote.
Vendar je Barba, ki je gospodu nasvetovala drugo
lepšo in večjo sobo na nasprotnej strani, takoj izpo-
.znala, da je ta gospod svojeglav. Morala je tedaj
hlapcu pomagati gospodove reči le-sem znašati, po¬
trebne omare za obleko in knjige itd. preskrbljevati.
Sicer pa menda ne smemo zamolčati, da tej ženski
nij bilo bog ve kako po volji, da je še en človek
prišel pod streho, ki bo hotel zapovedovati, ki ne
bode za nobeno ni poljsko ni domače delo, temuč
za samo potrato in škodo. Vendar tega nij razodela
živej duši, kakor Matijcu, ko sta po večerji tako
•dolgo obsedela, da je šla vsa druga družina spat.

2 *

20

Predno se je noč naredila, uredil je bil Leon-,
svoje novo stanovanje in razvrstil posebno skrbno*-
knjige svoje male, a izbrane knjižnice, prve tolažnice*
za bodoče dolgočasne dneve na samotnem Zabrezji.

Pri večerji je imel zopet dolg razgovor s teto--
komteso. Da-si ravno mu je sem ter tja prav malo
ugajal, bil je zato dober, ker je iz njega popolnem
izpoznal tetin značaj in njene misli, kar je bilo zanj,
gotovo potrebno.

Pozno je bilo, ko je šel spat.

Ko je Leon v prvič na novej postelji ležal,
zdelo se mu je, kakor da bi se denašnji dan njegovo*
življenje na drugi pot zavilo, in ta pot se mu nij
videl tako lep, kakor prej; domislil se je svojega-
dozdanjega neskrbnega življenja mej veselimi prijatelji
in svojimi knjigami.

Ko je zaspal, prenesle so ga sanje daleč iz.
Zabrezja v poglavno mesto, v tabakovega dima
polno, glasno krčmo, mej tovariše, ki so okrog mize
pri pijači sede zabavali se, smeje se in dražeč se mej.
soboj.

21

Tretje poglavje.

Žagar.

Spalo je na Zabrezji vse. Le mlad hlapec je
■prišel tiho, prav tiho sč svojega ležišča na senu, ogrnil
•svojo luknjato kamižolo, ki je pred konjskim hlevom
na plugu ležala, ter se obrnil proti cesti, tam debel
kol iz meje izpulil in ga na rame del kakor za bram¬
bovca in zvestega prijatelja proti nasprotnikom, potem
pa ubral pot pod noge proti vasi, kjer je njegova
.ljuba stanovala in mu za nocoj obljubila, da hode
.Skozi omreženo oknice nekaj besedij govorila ž njim.

Temna noč je ležala po bukovem gozdu in po
■dolini. Le posamezne luči so se videle iz daljave
kakor kresnice. In tiho je bilo vse ; pač, sova se je
■vcasi oglašala s svojim odurnim in nevabljivim uka-
mjem po gozdu, in izpod klanca se je culo šumenje
•po zadnjem dežji naraslega potoka in klopotanje
urnega vretena, ki je gonilo zabreško žago.

Žaga, poslopje leseno, bila je lastnina gospe
komtese. V najemu jo je uže več let imel, kacih štiri¬
deset let star mož, ki so mu kmetje okrog rekali
Še p ec, ker je imel eno nogo od kolena navzdol

22

leseno. Sicer pa je bil žagar krepke in velikanska
rasti, širok črez pleča in gorje mu ga je bilo, kogar
je se sovražnim namenom dobil v svoje pesti, močne
in trde ko železne klešče. Široki in rudeči njegov
obraz se je lehko imenoval lep in po njem ne bi
bil možu nihče štirdeset let zaupal. Le kadar gaje'
jeza obsula in je se svojimi belimi zobmi zaškripal
in zaškrtal in neznano čudno pogledal, bilo je mar¬
sikoga strah tega moža.

Žagar Šepec je ravno poslednjo desko iz nalo¬
ženega bruna izrezal, vzel brlečo svetilnico v roke in
šel zatvornieo zapirat. Nocoj je bil menda posebno 1
slabe volje, ker klel je in vedno sam se soboj go¬
voril, ko je železnega mačka z vretena sprožil in
potem uprl se v žagarski leseni žleb ter ga po pra¬
vilih in postavah svoje umetnosti na drugi konec;
porinil.

Veljalo je zdaj drugo gol navaliti pred žago..
Prva na vrsti je bila precej debela smreka. Žagar'
je šepal trikrat okolo nje s svojo svetilnico in jo dobro
ogledal. Tri robate kletve so pričale, da se mu pretežka
zdi, da bi jo sam zmagal.

Poslopje na žagi je imelo razen potrebne pri¬
prave samo streho, tako da je bilo na tri strani

23

odprto, z jedno na vodo, z drugo v hosto. Na jednem
konci pak je bila majhena lesena hišica, njegovo-
stanovanje. Tjakaj se zdaj obrne in odpre ukajene
črne duri in zavpije v temno izbo: „Ven pridite, obe !
Nij, da bi morali spati, jaz bi se pa sam ubijal! Dolg;
jezik bi marsikdo imel, jaz pa delal. “

„Kaj pa je?“ vpraša ženski glas iz izbe.

„ Jaz pravim, da ven pojte, vi in Cilja; boste uže
videli, kaj je. Vrag vzemi take ljudi“, huduje so
mož in se zopet vrne k deblu. Potehta ga na vsacem
konci, nabere nekaj kolov in jame zopet rentačiti
nad babnicami.

Takoj potem pride stara ženica ven in ž njo-
mlada deklica kacili trinajst let, obe samo na pol.
oblečeni.

„Kaj je pa treba kleti in greh delati? Ali bi
naju ne mogel z lepo besedo poklicati 11 , reče stara,
mati, vide, da se sin z deblom upira.

„Nijsem vas klical, da bi iezik brusili. Poma¬
gajte, če hočete; če ne, pa pojte in spite, da boste'
segnjili, še obe vkup“, odgovori žagar. Stara žena
in deklica sta se spravili na drobnejši konec bruna,.
Šepec pak je s kolom prevagoval debelejši. Bil je
močnejši, ko one dve obe vkup, njegov del je šel

24

dobro naprej, ženski pa nijste zmagali dela, da-si
ste napenjali vse svoje človeške moči.

„Vrag vas! genite se no, mati, genite ! Drvena
reč in nerodna." Rekši se sam bolj v sredi upre in
ropotaje se smreka prevali in dobro pade na žagišče.
Kar je bilo še treba, uravna sam.

„Nič več vas nij treba, le izgubite se."

Hči je šla v izbo nazaj, stara mati pak se je
usedla na skladanico desk, uprla komolce v kolena
in obraz zakrila v dlani. Tako je sedela precej
dolgo. Sin je tačas zopet vodo odprl in žaga je urno
tekala gori in doli. Bilo je precej hladno, mrzla sapa
e vlekla. Vendar starka nij mislila, da bi šla v gorko
izbo, sedela je tiho in se nij genila.

„Zdaj vas nij treba, kaj zmrzujete in bolščite?
Svoje roke ste menda uže vendar videli in nij vam
jih treba na oči držati," zamrmra sin. Zdaj se starka
nij mogla več zdržati, začela je glasno jokati in
rekla:

„Le zmerjaj me in reži nad menoj. Dolgo ne
boš, kmalu me bo bog rešil in k sebi poklical, če
bi bilo pred, rajša bi videla; samo za Ciljo, tvojo
hčer, skrbi me noč in dan. Še drva boš na njej

25

sekal, kadar mene ne bode. Nobenega človeka ne
bode imela, tako boš z njo ravnal, kakor z menoj."

„To se ve, da se vam prava krivica godi,"
reče sin, toda malo bolj pohlevno, materine solze
so imele tudi zanj nekaj moči.

„Godi se mi, godi. Na svetu ga nij človeka,
ki bi se mu huje godilo. Bog ve in sveta mati
božja, da jaz nijsem tako se svojimi starši ravnala.
In vendar bog obeta v četrtej zapovedi tacim otrokom,
■da se jim bo dobro godilo. Jaz ne vem, zakaj mene
tako lcaznjuje, on uže ve. — Nikoli ne govoriš lepe
besede z menoj, temuč vselej me le z grdo oblajaš.
Molči, bog ti ne bode sreče dal in uže zdaj vidiš,
kako ti gre. Zakaj ? Zato ker si boga pozabil in z
^mcnoj tako ravnaš."

„Kdo vraga vam kaj hoče? Ali vas ne pustim
na miru?"

„0 pustiš me pustiš! Nikoli mi ničesa ne
poveš, če te vprašam; kar zadereš se nad menoj.
Tega nijsem zaslužila, bog ve, da ne. Ko si bil ti
'še v zibeli in bolan, nijsem spala vse noči, vsake pol
ure sem vstajala, luč pihala in za-te skrbela. In
potlej, ko si bil nogo zlomil in so ti jo odrezali in
•Si toliko trpel, kdo ti je stregel noč in dan, kdo

2G

je zdravnika plačal, če ne jaz? Ko smo sem prišli
in je bila še tvoja ranjea živa, bil si še, in dobro-
se nam je godilo. Zdaj pa je vse preč in tak si,
da te nij prestajati. Koliko sem že jaz prejokala in
molitve storila! pa vse zastonj. Bog ti meni poma¬
gaj!" In zopet jo solze oblijo in glasno ihti.

Žagar ne reče ničesa; a poznalo se je na tem,
kako je zagozdo mej zažagano smreko zabijal, da so
ga materine besede nekoliko genile. Kako bi bila
mater potolažila ena sama prijazna, ljubeznjiva be¬
seda iz sinovih ust! Toda vnanja skorja je bila
pretrda, ošabnost prevelika, da bi bil izdal, kar čuti.
Mislil je, da bi bilo sramotno materi pokazati, da-
so mu njene besede globlje segle, mislil je, da bi
bila slabost, kar je bila njegova dolžnost. In mol¬
čal je.

„ Dobro se nam je godilo od kraja. Zdaj pa
nij več božjega blagoslova na žagi. Gospe komtesi
si pred plačeval vsako leto naprej, zdaj si jej uže
za poldrugo leto dolžen najemnino. Žena je dobra,
vendar te vselej in zmirom ne bode čakala. Pognala
te bode po svetu in potem ne kaže meni ni tebi
druzega, kakor vreča beraška in hoja od hiše do
hiše. O moj bog! kako n^^ hudo, če pomislim, da

27

bi bil vse lehko plačal, ko ne bi pijančeval in za¬
pravljali

To je sina speklo. Kesal se je skoraj vselej,
kadar je več denarja zapil, jezen je bil vselej, kadar
se je tega domislil. Jezen je bil tudi zdaj, ko mu
je mati to očitala. Srdito je vrgel svojo leseno kla¬
divo ob tla in rekel: „To vam nič mar. Če zapijam,
zapijam svoje. Spat pojte, meni nij nikogar treba,
da bi mi gostolel na ušesa. “

„ Svoje zapijaš?" povzame zopet mati. »Ali
ne veš, da si dolžan? Ali ne vidiš, da dekle nema
skoro kaj obleči v nedeljo, da jej je jope, rute,
peče in vsega treba? In da žita kmalu ne bomo
imeli za enkrat v malin dati? Pa vsega tega ti nij
skrb, kadar pri vinu sediš in tisto babo napajaš —
o bog mi grehe — tačas ti nij mar, da imaš hčer
in mater doma.“ *“

»Jaz pravim, da se mi poberite," kriči sin,
kateremu je vest sama očitala in je svojo jezo izpustil
nad tega, kogar je ravno pred soboj imel.

»Ne grem ne!“ odgovori ženska. „Od mene
bo božji sodnik tudi tvojo dušo terjal. Opominjati te
moram, vse ti moram povedati, ker sem uže enkrat
začela. V nedeljo popoludne, kadar medve s Ciljo

28

pri krščanskem nauku ostajevi, zbirajo se pri tebi
igralci za denar in ti tudi igraš na kvarte. Zato te
pošteni ljudje čedalje bolj črte in čedalje menj dela
imaš. In kaj še, križani Jezus, da bi bila prej umrla,
predno sem to slišala! Ne zapravljaš zmirom sam
denarja. Kakor bi ga preveč imel! Štirdeset let si
star, oženjen si uže bil, bčer imaš, premoženja no¬
benega, pameten bi imel biti, pa — noriš! Noriš za
ono grdo babo v vasi, ki se je druzih naveličala in
se tebi obesila, ki je povsod znana, da jo je bog
zapustil. Oče nebeški!"

To je bilo sinu preveč. Skočil je po konci,
strahovito mater pogledal in z leseno zagozdo, ki
jo je ravno v roči imel zamahnil, morda — po ne¬
redoma.

„Le udari, udari! Ubij me, samo poboljšaj se!“
dejala je žena. Žagar vrže zagozdo od sebe, zapre
žago, prekobali naglo nametane žaganice in zgine
materi izpred očij.

Kačih štirdeset korakov je Sepec šel po stezi,
ki je držala v vas, v krčmo. Mislil nij ničesa, tudi
v krčmo iti ne; rojilo mu je po glavi; materine
besede so ga bodle v srce kakor trnje, stresoval je
z glavo, kviško pogledoval in klel.

29

Stoj, kaj je to bilo!? Zakaj Šepec na enkrat
obstane, zakaj se je nstrašil?

Le-sem od žage se je zaslišal ropot, kakor bi
kaka deska padla. Pa ne samo to, tudi človeški krik
se je slišal, kratek, obupen, skozi ušesa zvoneč. To
jo bil materin krik. Kaj se jej je zgodilo?

Vso svojo jezo pozabivši, tekel je žagar nazaj,
kar je mogla lesena noga meseno dohajati.

Na žagi je bila tema, ob svetilnico se je Šepec
izpodteknil, bila je ugasnena. Postane in posluša.
Nič se nij genilo.

„Mati!“ zakliče.

Nihče ne odgovori. Odpre duri in stopi naglo
v izbo; potiplje na postelj. Njegova hči je ležala
tam in spala trdno, matere nij bilo. Strašna misel
ga obide, da je morda mati sama v vodo skočila,
v jez, kjer je bila globoka, in to zarad njega. Luč
je napravljal, a delal je prehlastno, večkrat je zastonj
kresal in v ogenj pihal, predno -je svečavo imel v
roči.

Z lučjo iz izbe stopivši je brž izprevidel, kaj
'je. Tla na žagi so bila narejena iz vegastih desk,
izmej katerih je bila ena zlomljena, tako da se nij
smelo stopiti na njo, druge so se dale razmikati,

30

ker so bile le redko razmetane. Stara mati je sve-
tilnico ugasnila in v tistem trenotku pozabila, kod se
sme hoditi, kod ne. Tako se je pod njo ulomilo
in padla je pod žago, več črevljev globoko, kjer so
debele skale ležale.

Šepec posveti doli v luknjo, vidi mater ležati,
oglasi se mu pa ne. Hitro lestvo spusti doli. Ker sč
svojo leseno peto nij mogel po lestvi, pomagal si je
s koleni in kmalu prinesel staro mater na rami.
Zavedela se nij nič. Tresel se je, ko jo je v izbo
nesel in mislil, da je mrtva.

„ Cilja, vstani, Cilja!" kliče Šepec svojo hčer.

Deklica plane po konci in zakriči, ko vidi
ljubo staro babico krvavo in v nesvesti.

„Yode, vode daj, deklč, in moli!“ prosi žagar

Da-si ravno se je deklica vsa tresla in nij
vedela, kje je ni kaj je, prinesla je vode, močila
staro mater in molila na glas. In tudi oče, katerega
uže dolgo nij slišala moliti, molil je zdaj ž njo vred
in klical mater.

Stara žena je naposled odprla oči. Videla je,
da je sinu v naročji, da jej prijazno piti ponuja in
pila je vode. Slišala je, da jo vpraša prijazno, če
ne sočutno, kako jej je, kaj jo boli, kam se je

31

pobila, kaj bi rada in odgovorila je: dobro bode, nič
hudega nij. In res je bilo kmalu bolje, tako da se
je na postelji vsedla.

Zdaj je šel Šepec ven, odprl zatvornico in
zopet začel žagati. Deklica in stara mati sta sami
ostali v izbi. Večkrat pak se je starki zdelo, kakor
bi se tiho in skrivaj duri majheno odslonile in bi
jeden noter gledal, kaj dela. In solza je pritekla
starej majki po lici, solza veselja, zakaj mislila je:
„Saj ima vendar še dobro srce, moj sin! Kako mi
je stregel, kako skrbi za-me! Nij napačen človek,
le ljudje so ga tacega naredili."

Kako malo je treba marsikateremu, da se mu
utolaži britka žalost, ali da se mu izpreobrne v ve¬
selje: temu prijazna beseda, onemu nekaj kapljic
vina, temu malo puhlega počeščenja, onemu malo iz
cunj narejenega papirja, ki se mu denar'"pravi. In
vendar toliko je žalosti in tuge po tem svetu!

Četrto poglavje.

Dobri nameni.

Lepo je vstajalo drugo jutro solnce v vzhodu,
kakor bi srečo obetalo vsem ljudem in stvarem po

32

daljnej božjej zemlji, kakor bi se veselilo svojih
zemeljskih otrok, od berača, ki je vstal se svoje postelje
na listji, kjer je s psom v tovarištvu spal, do bo¬
gatega meščana, kateremu je skozi veliko okno na
mehke blazine sijalo.

Kako ne bi bilo veselo! Yidelo je skesanega
človeka, človeka ki je imel dobre namene, lepe
sklepe. Žagar Šepec je na vse zgodaj koračil po
stezi proti Zabrezju. Šel je gospe komtese prosit,
prosit, da bi ga še nekaj časa za dolg čakala; po
potu pak je premišljal svoje živenje, rotil se je, da
ne bode več pijančeval, da bode pridno delal, da
si bode vsako misel na drugo ženitev iz glave izbil,
da ne bo sč svojo izvoljeno več govoril, da bode z
materjo in hčerjo lepo ravnal. O nameni, koliko je
vas mej nami storjenih, koliko pozabljenih!

Komtesa je pod orehom svojo jutranjo dolgo
molitev opravljala, ko je stopil Šepec pred-njo, klo¬
buk pod pazduho in potulmeno upognen. „ Gospa
žlahtna —i“ začne žagar, toda komtesa se v mo¬
litvi nij dala motiti. Leon, ki je okolo poslopja ogle¬
doval to in ono svoje nove domačije, prišel je ravno
izza ogla. Nanj je komtesa pokazala in rekla Šepcu:
„Onemu gospodu povej, česa bi rad“.

33

Leon je to slišal in počakal moža z leseno
•nogo. Žagarja pak je mrzel pot spreletel po hrbtu.
Tfikdar še nij slišal, da je kak gospodar na Zabrezji.
Gotovo je hud, gotovo nij tako dober, kot stara
feomtesa, ta me ne bode čakal, pognal me bode z
žage, če mu brž ne plačam. Ta misel ga tako ob¬
sede, da nij mogel besedice izpregovoriti, ko je pred
Leonom stal. Še le ko ga je ta prijazno vprašal,
.česa bi rad, reče na pol tiho: „Gospod žlahtni, jaz
sam vam dolžen."

„Meni?“ vpraša gospod.

„Gospa pravijo, da je vse eno, njim ali vam,
menda. Jaz imam vašo žago tu doli pod klancem v

najem, pa-plačal še nijsem, in — prosim,

.da bi-“

„Še počakali, ne? u

Žagar pokima in v tla pogleda.

„Kako dolgo ?“

Sepec malo poguma dobi, pogleda kvišku in
■reče: „Samo šest tednov še."

„Ali boste pa mogli plačati v šestih tednih?"

„0, hočem skušati. Ljudje so mi še nekaj
•dolžni, poterjal bodem. In pogorelci v Malej vasi
ani bodo dali zaslužka."

3

34

„ Podaljšajte si obrok. Šest tednov je malo.
Recite več, pol leta, samo mož besede ostanite. Eno*
leto vas bomo čakali, ali je dovolj eno leto ? 11

Sepec pokima, lice se mu razjasni, pristopi,
da bi gospodu roko poljubil. Toda smehljaje se mu
ta odmakne in pravi: „Pridem pogledat, kako delate*
in kakova je žaga.“

V mestu izrejen, Leon nij dobro poznal slo¬
venskega kmeta. Bilo mu je tedaj veselje govoriti
z možem, opazovati njegovo boječe obnašanje in iz¬
virno stavljane in izgovarjane besede. Izpraševal ga
je marsikaj, kako je to, da ima leseno nogo, če
lebko hodi in dela ž njo, če ima kaj družine itd.

Prav zadovoljen sam s soboj je šel torej Šepee*
z Zabrezja. Eno leto! Za celo leto je bila velika
skrb odložena!

Ali podoben je Šepec tistemu hlapcu v sv,
evangeliji, kateremu je bil velik dolg odpuščen, on
pak je svoje male neusmiljeno poterjeval. Mej potom
začne namreč žagar številiti, koliko mu je ta, koliko
oni na dolgu za zrezane deske; jeden mu ima dati
poldrugi goldinar, jeden dva; jeden petnajst, jeden
nekaj menj grošev. „Vsi morajo plačati ! 11

In ko tako premišlja, zašegeta ga v goltanci

35

nekaj taeega, kakor žeja, a ne pu vodi, ampak žeja
do vina, cekinastega sladkega vina, kakor je vedel
zanj doli v vasi v prvej krčmi. Obstane, izvleče
mošnjico iz žepa, in prešteje. Se je bilo nekaj okrog¬
lega v njej. Samo en maselček bi ga pil. To bi
se hitro zgodilo in nihče ne bi vedel. Materi bi
dejal, da je bil v gradu tako dolgo. — Pa ne, tega
ne! Davi je za trdno sklenil, da ne bode več pil, ni
vina ni žganja. Skušnjava se mora premagati, na¬
menov ne prelamljati. Le domov na delo! — Pa —
saj je celo noč delal nocoj, voda je z jeza močno
potekla, naj se nabere.; človek samo enkrat živi, iz
mesa je, telesu mora nekaj privoščiti. Samo en
maselček denes, potlej ne več. Za denar nij sila,
saj je dolg za celo leto odložen, hejo! In poterja
lehko v vasi gredoč, ne gre nalašč v krčmo. Popijmo
še denes malo vina, naj se pes obesi, naj ves svet
vrag pobere!

In Šepec krene proti cesti in po cesti — v
krčmo.

Prva hiša v farnej vasi je bila krčma. Mlada
žena je na pragu stala in z vabljivim smehljanjem
pozdravila Šepca, ker ta je bil jeden najboljših piv¬
cev, in taki so krčmaricam vselej po godu. Šepec

3 *

36

je stopil v izbo, vsedel se za mizo in takoj je bilo
po prvem maselci. To nij bilo nič; komaj grlo se
je zmočilo. Skušnjava ga je obhajala, da bi še dru-
zega. A domov se mu je mudilo, izvlekel je mošnjo
in počasi nekaj denarja naštel, premišljal in — po¬
rinil prazno steklenico. Bil je drugi maselc. Ta
prazen, napolnil se je tretji, — naj se vrag obesi,
kjer so trije, tam je lehko-' četrti. In prišlo je
veselje v glavo, in kdo ne bode pil v veselji? Naj
vse vrag vzame! pravi Sepec in pije. Proti mraku je
glava postajala težka, jezik se je zavaljeval. Sepec
se na mizo nasloni in zaspi v miru in pokoji.

Noč je uže bila, ko se vzbudi. Več gostov je
sedelo krog mize. Vsi so ponudili Sepeu piti. Spo¬
dobilo se je, da je tudi on dal za poliček, da je
vrnil. Tudi je bil malo bolan, glava ga je bolela,
treba je bilo ozdraviti se, klin s klinom zbijati.

Pozno je bilo, ko je šel iz krčme, zadnji.
Mošnja je bila prazna, a glava polna. Domu nij
hotel iti nocoj. Obrnil se je proti drugemu koncu vasi.

Tam je stala mala lesena bajta. Šepec potrka.
Oglasi se ženska od znotraj in mala vrata se odpro.
Žagar tava po temi in pride v izbo. Luč se je
naredila in videla se je precej velika ženska, debe-

37

luhastega obličja, stara kacih trideset let. Obraz, ki
je bil še precej čeden, pričal je po velicib ustnih,
po nabranem čelu in nekaj čudnej prikazni v njenih
nelepih očeh, da je uže veliko živela in poznala skrb
in strast.

Čarobno je obsevala užgana trska žensko po¬
stavo in žagarja, ki se je vsedel na klop in glavo
povešal, ter stare stene lesene koče, v vseh kotih
polne cunj in razne šare.

„Kaj si pa prišel ?“ — vpraša ženska osorno.
— „ Kadar si pijan, prideš, drugokrat ne; pojdi še
zdaj kimat in dremat, kamor hočeš . 11

Žagar vstane, zašepeta, da bi padel, pa se
zopet vjame sč svojo leseno nogo. Potem se pa v
sredi vstopi in poje:

„Začela se je togotiti;

Tobaka ne boš smel kaditi. “

,,Pojdi, spravi se,“ vpije ženska.

„ Ali me nemaš nič rada, hudir! Jaz te bodem
vzel, Mreta, za ženo vzel, naj pravijo, kar hočejo!
Ali me nemaš prav nič rada!“

„ Pijanec!“

„Tiho, tiho! — Nič pijan! —
pijan!“

Kaj pijan, nič

38

In hotel je žensko objeti. Pehnila ga je od
sebe. Ne vemo, ali zato, ker je bil pijan, ali iz
vestnosti in bogaboječesti. Ker drugi dve lastnosti
nijsta bili znani pri njej, verjemimo, da samo zarad
tega, ker se je napil — brez nje. Ne grem domov
ne, tukaj ostanem pri tebi,“ pravi žagar. Toda
ženska odpre duri in vrata, vrže gorečo luč na tla
in jo pohodi, potem pa prime žagarja pod pazduho
in ga vleče ven rekoč: „Da bi te vsi, — bomo
videli, če pojdeš ali ne! Pijanca jaz ne maram,
kadar boš trezev, pa pridi. “

In predno je žagar vedel, kako in kaj, bil je
na hladnem. Mislil je, da je še le prišel in zopet
začel na oknice trkati in vpiti: „Mreta, odpri
Mreta!“ Pa nihče nij odprl. Šepee se spusti ob
vasi proti domu. Po potu pak se nad svojo izvoljeno
jezi, ter jej v oblake kriče taka imena daje, kakorš-
nih pero ne more zapisati na papir bele barve, barve
nedolžnosti.

Da-si lesenonog, trd in vina poln, je žagar
vendar še dobro hodil, po sredi pota. Kadar se mu
je posebno v glavi zavrtilo, postal je malo in potem
zopet dalje mahal. Drugače je bilo, ko je v hosto
prišel. Tam korenine rasto črez pot. Izpodtakne se

39

: in pade. Vstati ne more, lesena noga je trda. Za¬
dremlje in spi trd, srečen spanec brez divjili sanj,
'■brez zavednosti, kakor ga spe otroci v zibeli „ pra¬
vični ljudje in mrtvi.

Peto poglavje.

Pobožne in navadne reči doma in v cerkvi.

Pravijo ljudje, in verjemimo še mi, da ta svet
niže dolgo dolgo let stoji. In veliko ljudstva je bilo
pred nami na tem svetu, veliko ga je z nami. Vsi
ti prednamci so kolikor toliko premišljali, naši vrst¬
niki mislijo tudi mnogo. Menil bi tedaj človek po
vsej pravici, da smo se vsi pobogali in zjedinili v
odgovoru na vprašanje, kaj je svet in življenje. Pa
žalibog, da nij res! Eni pevajo in pravijo, da je
-dolina solz, ječa polna gnjilobe; drugi zopet nasprotno
pričajo, da je človek tu lehko srečen, če le hoče, da
se mu vse smeje, da je vse življenje vesela komedija,
'katere poslednji akt — tega ne morejo tajiti — se
končava s tragično — smrtjo. Zaupamo čestitemu
bralcu, da je sam uže sodbo storil o tem predmetu,
torej mu ne vrivamo svoje.

40

Leon in komtesa, njegova teta, sta bila, čeravno-
morda ne v poglavnej reči, različnih mislij o tem,
kakor smo uže malo opomnili. In bilo je to naravno,
Lehka mladost na pragu tega življenja in resna sta--
rost na pragu večnosti, to so razlike same po sebi,
Leon je pač to izprevidel takoj; ne brž stara teta.
Kajti kakor se človeku na .starost vrne neka otroč-
jest, tako mu pride nekaj idealne razglednosti iz-
mladih let nazaj, sosebno, če ga domišljija popušča-
in mu ginejo občutki burnih let in spomin posvetnega
izpoznanja in uživanja, če se je navadil daleč od)
hrupa živeč le v sebi iskati sveta in gledati v skriv¬
nostno visočino nad soboj. Kakor mladenič v svojem*
optimizmu misli, da je vse dobro, vse lepo, kar vidi
in kar ga čaka, tako starec včasi ne ume, zakaj;
drugi ljudje ne mislijo tako, kakor on.

Leon je bil našel v starej gradskej ropotiji
puško svojega deda. Da bi si popoludanji čas kratil,
šel je včasi v gozd, da-si je bil s svojim ostarelim
orožjem in brez vsake vaje hostnim prebivalcem,,
štirinogatim in perotničastim, precej malo nevaren.
In vendar to gospe teti nij bilo po volji. „Kako-
moreš kakor krščansk človek veselje imeti, nedolžne-
živalice po nepotrebnem zalazovati?" očitala mu je.

41

Ali mladost je nepoboljšljiva — še je hodil
na lov.

Dobre Četrt ure od Zabrezja je v samoti na
hribu stala stara cerkvica iz predturških časov, po¬
svečena svetemu Yidu. Strop je bil lesen, streha iz
starih trhlenih desk, stolpec nizek in dva zvona ne
veliko večja od obilih loncev. Vsako leto se je tu
enkrat maša brala; po letu je o poludne angeljsko
češčenje zvonil, kdor je ravno mimo prišel, po zimi
v snegu pak je sv. Vid zapuščen od molilcev. in ljudij
sam pomladi čakal. Tjakaj je hodila komtesa v
gorkih popoludanjih poletnih dnevih molit. Tudi
Leona je nekoč s seboj vabila. Toda žalostna je
bila, ko je videla, da je bila njegova molitev silo
kratka in se je potlej bolj za to pečal, starinska
zidovja, dvomljive umetnosti v altarji in razpokani
strop ogledovati. „Premalo moliš, Leon! “ rekla mu
je mejpotoma proti domu. Ali mladost je nepoboljš¬
ljiva, več nij šel ž njo k sv. Vidu molit.

Drugokrat je hotela vedeti, kaj čita. Leon je
bil pustil knjigo pod orehom. Bil je Preširen. Teta
vzame knjigo in čita; da je to na svetu, tega nij
vedela. Tudi Leon se je bil s tem pesnikom in z
natančnejim znaiyem domačega jezika in njegovega

42

malega slovstva seznanil še le na tujem, v druščini
svojih rojakov in tovarišev.

„ Čemu to bereš ?“ — dejala mu je teta. —
„Ali je to potrebno? Ali se kaj pametnega učiš iz
tega? Pusti tako berilo. Tudi jaz sem nekdaj brala
take reči za kratek čas in veselje. A verjemi mi,
da več škodujejo, nego koriste. Človeku nij potem
nič mar za to, kar je zveličalno in kar je za to
življenje potrebno. Beri rajši podučilne reči.“

„Jaz pa mislim, da je najbolje oboje. Kajti
kdor bi hotel samo resnobne in koristne reči brati
in učiti se jih, lepoznanske in prijetne umetnosti pa
bi zametal in zaničeval, ta ne bi delal po božjej
volji, ni po njegovem izgledu. Bog nij samo žita na
polji ustvaril in nij samo jedilnim zeliščem rasti dal,
ampak tudi vijolici je dal življenje in roži."

„Tako? Prijetne umetnosti denašnji dan ime-
nujete to, kar je zapeljivo, da mlademu človeku um
zmeša in ga ovara? Vijolica je nedolžna in ne smeš
je primerjati tacim knjigam. Le eno je potrebno,
da dušo bogu ohranimo."

Teta komtesa je stara, njej gre čast, njena
beseda naj velja, naj bo zadnja, mislil si je Leon
in kakor bi bil rad ugovarjal, nij si upal. Da bi

43

pa teti pokazal, da zna za silo še kaj druzega Citati,
vzel je drugi dan v njenej knjižnici debele bukve v
latinskem jeziku: „De civitate Dei“ in je čital, da
ga je komtesa videla. Starka sicer nij vedela, kaj
.je tam notri pisano, kajti latinskega nij znala, pa
vedela je, da je te bukve spisal sv. Avguštin. Zato
je bila sama sebe in . mladeniča vesela.

Prišla je nedelja. Gluhi Matij ec je dobil po¬
velje, naj napreže oba konja in naj izvleče kočijo
iz lope. Matijec je sicer mrmral in hudo gledal
in nij mogel razumeti, zakaj ne bi bil stari koleselj,
kakor za vselej, še za to nedeljo dober. Jezilo ga
je pak zato, ker je moral v svojej pražnjej obleki
pajčevine iz kočije, uže dolgo ne rabljene, snažiti
in ometati. Barbi je potožil, drugemu si nij upal,
ker le ona je imela srce, ki ga je razumelo. „Saj
sem povedala, da bode tako! “ — dejala je ta žena
Matijcu skrivaj. — „Kar se kaj zmisli gospod in
nas nobenega ne vpraša, ali je prav ali nij prav.“
Matijec, ki nij vedel, kaj ona govori, odkima in gre
zopet li konjem. Njegovo jezo sta še konja čutila
-cel pot do farne cerkve, ker večkrat je bič pal po
hrbtu in drdral je voz, kakor božja sti’ela. „ Treba
je, da te z gospodom fajmoštrom seznanim. On je

44

učen in dober služabnik svete cerkve in vsega spo¬
štovanja vreden“, pravi komtesa, ko sta z voza sto
pila. Hotel ali ne hotel, Leon je moral k župniku.

Ta gospod je bil majhen mož, post in po¬
manjkanje vsakdanjega kruha se mu nij poznalo.
Na hipoliondriji bolan je bil osoren in zadiren proti
svojim furmanom, pa dober pridigar in skrben za‘ •
čast in lepoto hiše božje. Proti komtesi se je ob¬
našal pa posebno prijazno, kajti vedel je bolje ko
marsikdo, da je komtesa žena po božjej volji, prava
kristijana, da njena desnica rada daje, za kar levica
ne zna, bodi si za farne uboge ali za popravo kacega
oltarja pri Mariji devici čistega spočetja.

Ko sta stopila v njegovo sobo, razgladile so se
gube po njegovem čelu in odzdravljaje na: „hvaljen
bodi“ pokloni se komtesi in kakor vprašaje pogleda
Leona. Komtesa pove, da je to njene pokojne sestre
sin, ki na Zabrezji ostane, in gospod župnik pravic
„Lepo, lepo, prav, prav! Zelo me veseli.“

Potem pa natekne očala na nos in povzdigne
tako preskrbljene oči in premeri svojo novo ovčico.
Menda mu je bil Leon po gudu, kajti kar je mož;
potem rekel, bilo je frazi podobno, ki jo imenujemo-
poklon, in se je nanašalo na neko enakost v obrazih.

45

katere v resnici nij bilo mej komteso in mladim
njenim sorodnikom.

Mislimo, da nam bode bralec hvaležen, če iz¬
pustimo daljni razgovor, ki se je plel o navadnih
■rečeh. Omenimo le, da je bil gospod župnik tako
prijazen, da je po slovesu svoja gosta do cerkve
izpremil in jima nekoliko povedal, o čem bode njegov
kaplan denes pridigoval in kako zadovoljen je s tem
pobožnim in pridnim pomočnikom v vinogradu Gos¬
podovem. Leonu pak je še posebej pokazal, kod se
pride na stranski kor, kjer se dobro k oltarju in
na prižnico vidi in kamor navadno hodijo civilni
ljudje njegove fare.

Število teh „civilnih" ljudij v fari nij bilo
veliko, kakor je Leon izprevidel, ko je na omenjeno
mesto prišel. Peka, štacunarja in vinskega dacarja
prištevši, jih nij bilo več ko dvajset moškega in
ženskega spola. Večina mej njimi pa je imela precej
greha radovednosti nad saboj, kajti ko je Leon po
stopnicah gori prišel, obrnilo se je veliko oči nanj,
glave so se stikale in izpraševal je pek dacarja,
dacar sodnijskega adjunkta debelo ženo, kdo je to,
tako, da je bilo mladega tujca skoro malo sram in
se je hitro vsedel v zadnjo klop.

46

Ko so oni njega ogledovati nehali, začel je on
povračati in je precej naglo storil svojo sodbo. Ta-
je bila sicer prav ostra, pa ne rečemo, da bi bila
sploh krivična. Tam je davkar široko sedel in pre¬
pričan svoje veljave tobačnico odpiral, kakor bi hotel
reči: jaz, cesarski uradnik, vas imam vse okolo pod
palcem. In za njim jo bila žena, s čudnim neokus¬
nim pokrivalom, glavo pobožno na desno stran drže,
da bi se videl po njenej misli lepi vrat in molitvene
bukvice, z zlatim obrezkom in jeklom okovane,
nemškega jezika, visoko pred soboj, da bi soseda,
nevedna pekovka, vedela, da zna nemško čitati. Fili-
sterstvo in nič druščine! mislil je Leon.

Pa kmalu je nekoliko svoje ostre obsodbe sam
pri sebi oporekel. Zagledal je bil namreč tam prav
od spredaj v kotu dve gospojici sedeti. Obrneni
sta bili sicer obe od njega in se nijsta ozirali ni na
stran ni nazaj, tako da obrazov nij mogel videti
a po rasti in vsem soditi ste bili lehko obe mladi
in lepi. Rad bi bil zvedel, kdo sta in od kod. A
bil je neznan se svojim sosedom in meni nič tebi nič
vprašati ga, nij se spodobilo.

Mej pridigo se je nagnila večja malo na stran
in svojej manjšej tovaršici nekaj na uho povedala.

47

Leon je videl polovico lepega obraza. V tistem hipu
je njegov sosed tobačnico odprl in tudi Leonu po¬
nudil svojega duhana. Da-si ravno se mu nij dre¬
malo in sicer tobaka za nos nij mogel trpeti, vzame
vendar nekaj tega prahu in se staremu gospodu za¬
hvaljuje. Le-temu se je to tako dobro zdelo, da je
začel šepetaje poskušati razgovor, najprvo kritikovaje
kaplana, kako pridiguje in kako bi moral, potem
pripovedovaje, da je vroč dan denes. Tako je
Leon dobil priliko vprašati, kdo in čegavi sta one
deklici.

„S pošte sta“ — dejal je sosed. — „Ta na-
levej roki, mlajša, ki ima rumene lase, ta je poštar¬
jeva hči. Ta bo imela dote kacili 30,000, kedar
pride njen dan. Ona na desnej s črnimi lasmi, ona
bleda, nij domača. Od žlahte je, nema nič svojil*
ljudij in je uže več let na pošti. “

„Sirota torej, brez matere in očeta, kakor jaz,* 1
mislil si je Leon.

„Yi nijste v tem kraji doma, ne zamerite 1 ,,
mladi gospod?* vpraša oni, ki je zdaj, kakor za
povračilo tudi hotel zvedeti, kako in kaj. Leon mu
ob kratkem pove. „A-ha!“ odgovori mož zadovoljen,
A pridiga je bila končana in šepetanje ž njo.

48

Po maši so stali pred cerkvijo možje kmetje
v gručah, tobak napravljali in čakali, kaj bo od
c. k. gosposke „na znanje dano,“ ker videli so, da
se je birič posadil na visok zid in je šop papirja
premetaval iz roke v roko. Mlajši moški svet pak
se je bil prav spredaj postavil ter smeje se in gro-
hotaje ogledoval mimogredoče deklice.

Na strani je postal tudi Leon in si cigaro
zažigal. Nij mu bilo mar poslušati, kaj oznanovalee
c. k. kantonske gosposke v barbarskem jeziku od
ceste, davkov in rubeščine kriči, čakal je le iz rado¬
vednosti, kakovšni sta oni dve deklici.

Kmalu sta prišli iz cerkve.

Nobena stvar menda nij bila uže večkrat po
dobrih in slabih pisateljih popisana, nego lepo dekle.
Vemo, da ima blagovoljni bralec sam kak dober
popis ali pa — kar je še bolje — original pred
očmi; zato njegovi domišljiji prepuščamo, da si po
naznačenih črtah naslika dve lepi podobi in razločke
mej njima.

Ne more se reči, kateri bi bil Pariš jabolko
večje lepote dal, to je pa gotovo, da ko bi bil Leon
tak siten opravek dobil, potegnil bi se bil za večjo.
Morda je bil uže po simpatiji podkupljen, ker je

49

namreč vedel, da je sirota brez staršev in bratov,
kakor on, da pri sorodnik ljudeh dobroto uživa,
kakor on.

Zdelo se mu je, ko sta mimo njega šli, da je
malo s očmi trebila na stran in ga pogledala; tudi
se mu je zdelo, da so te oči črne, lepe oči. In
nekaj vesel je bil, ko sta se s komteso peljala,
proti domu.

Mejpotoma je teto spraševal, ali mej letom
ona obiskuje katero družino ali narobe. Komtesa je
odgovorila, da je na svojo starost opustila vsakoršno
svetno navado, da zdaj ona nikamor ne hodi in tudi
druga sosednja gospoda malo malo na Zabrezje do-
bajejo. Leon je zvedel, da s poštarjem in njegovo
družino niti natančneje znana nij.

To je pač škoda! rekel je sam pri sebi-

Šesto poglavje.

Kaj se utegne lovcu pripetiti.

Okolo Zabrezja se je marsikaj premenilo prav
v kratkem času. Ta in ona nesnaga in neumr¬
ljivost se je odpravila, ker je mladi gospod tako

4

50

hotel. Matijec je večkrat z glavo majal in Barba
je skrivaj roke sklepala, a nij se bilo pritožiti
nikjer.

„Za boga svetega in križanega! Ali je ta na¬
tančen ! Kaj sem pripovedovala, Matija, še od hiše
naja požene! “ pravi ženica.

„Ka-aj?“ vpraša Matijec.

„Beračit pojdeva, beračit! Bog se ti mene
usmili, človek je vendar včasi delati znal in kaj
poskrbeti. Zdaj pa nže ne storim ničesa, stvarce
ne, da bi bila temu gospodu po volji, ki je komaj
iz plenic zlezel. Včeraj sem si bila drv pred prag >
nanesla in brž je rekel, da je naj pospravim, da so
na potu, da je grdo! Ti stvar vražja, kje si ti še
bil, ko sem jaz drva pred vezjo imela. In stari plot
mu nij prav, in trava ne sme rasti po gredi, ampak
pesek naj bode po potih! Kakor da bi bil pesek
mehkejši od trave!"

„Krava  mu nij všeč?" vpraša Matijec. —■

„Krava, ki sem jo jaz izbral in kupil? Naj jo gre
pa sam kupovat, sam. Največje vime je imela" . . .

„Beži, beži! Ti si gluh in neumen. Kdo se
od krave meni? Jaz pravim: trava."

„Nu,  trava lepo raste po loki in v. senožeti."

51

Tako se nijsta mogla razumeti in razšla sta se.

Leon je večkrat sam v roko vzel žagico in
rezilnik in kaj popravljal na vrtu ali v lopi. Bilo
mu je za kratek čas in veselje. In menimo, da pri
lepej čitalki ne bo izgubil veljave, katero bi mu radi
ohranili, če je tudi za dela prijemal, katera nijso bila
ravno zanj. Naj za obrambo omenimo samo to,
da je celo ruski cesar Peter veliki, ustanovitelj
ruske velikosti, svoje dni ladije tesaril in baje celo
■— zobe drl, katerih dejanj zgodopisci s pohvalo
omenjajo.

Tako je enomerno prehajal teden za tednom
prav v samotarskem življenji za živega in druščine
potrebnega mladeniča. Veselil se je vselej nedelje.
Pa bodi si, da je bil sam kriv, ali je naključje na¬
gajalo, nikdar nij prilike dobil, da bi se z-deklicama
ali s poštarjem seznanil.

Soparno je bilo neko popoludne, ko je Leon
puško vzel, psa poklical in skrivaj, da ne bi ga
teta komtesa videla, na drugej strani za poslopji
odšel v hosto. Nij vedel, kaj bi počel, tudi zajca
s e mu nij ljubilo čakati. Šel je naprej in naprej po
Posti, tako, da na zadnje nij prav vedel, kje je in
v  čegavej lastnini.

4 *

52

Pred njim je bila globoka, podolgasta dolina.
Onkraj so bila bolj skalnata tla in le redke grmi¬
časte bukvice so rasle mej mladim smrečjem. Solnce
se je uže precej na zahod pomeknilo in prijetna
sapa je začela sopar razpihavati in šumeti po zele¬
nem perji starih bukev nad njim. Oglašala se je
kukavica od daleč in druge ptice so veselo čvrlele
okolo in okolo. Onkraj doline se je slišalo žven-
kljanje kravjih in kozjih zvoncev in zdaj pa zdaj
ukanje neskrbnega pastirja.

Leon se usede na mahovje, položi puško ob
sebi in obide ga nek neznan čut sreče in zadovolj¬
nosti. Saj je bilo vse okrog njega polno življenja;
vse je dihalo veselje, in tudi njegova duša se je
zlagala z naravo, ki ga je obdajala; tudi on se je
veselil svojega bitja in nij poznal še grenkih slcrbij,
ki glojejo človeka, niti strasti, ki mu trgajo srce.
Vse, kar ga je dozdaj zlega doletelo, bilo je za tre-
notek hudo, pa premalo, da bi bilo želo zasadilo in
strup pustilo v njem; prošlo je lehko, lehko pozab--
Ijeno bilo.

Kozji pastir, ki je onkraj doline na robu visoke
skale stal, zagledal je lovca in kakor iz nagajivost*
začel peti:

Pisana ptica
Lepo mi poje,

V vejah skaklja.

53

Jaz sem pa lovec
Puško zavzdignil,
Vstrelil jo bom.

Kaj sem storila?

Saj sem ti pela
Pesni lepe.

In ta prosta pesen jasno in glasno s6 skale
peta in od skal odmevajoča, zdela se je Leonu ena
najlepših, kar jih je kedaj slišal. „Lepa je narava,
lepša in višja pak je njena krona, človek. In ako
jej ostane zvest, ako se more v soglasji ž njo ohra¬
niti, ima vse, ker ima mir. u  Tako je mislil. Videl
je lepo gladko površino, na dno nij videl, čeravno
■občutljiv za vse, kar povzdiguje in človeka v resnici
in jedino srečnega dela, bil je vendar še premlad,
premalo sam in večjidel v prelehkej druščini, da
bi bil globje pogledal v rove, po katerih se prete¬
pajo vladajoče reke človeškega dejanja in nehanja.
In kdo bi trdil, da nij bil bolj srečen nego marsikdo,
ki je v lastnej in tujej nesreči, po svojem in druzih
Premišljevanji zadobil grenek dar izpoznanja, in tega
vendar ne toliko, da bi se mu bila duša umirila,
®iisli izčistile in bi prost vseh strastij in krivih raz-

54

sodkov visoko nad tem mravljiščem stal, ki m®
pravimo svqt,  in se mn — smehljal.

Mej raznovrstnimi mislimi, katere bode bralee
po tej kratkej karakteristiki njegovega notranjega
življenja posnel, prošlo je bilo precej časa, solnce
se je bilo precej na zahod preobrnilo in vendar
Leona še nij bila misel, da bi šel domov. Njegov
pes, ki je prej precej dolgo ležal ne daleč od njega,
izgubil se je bil nekam in počakati ga je hotel, da
bi kaj izpodil ali nazaj prišel. Kmalu je čul lajanje,
znamenje, da je na sledu, in stal je z napetim
petelinom.

„He, gospod! ali imate kako pravico tod S'
puško hoditi ?“

Ko se Leon na ta ne posebno prijazen klic
obrne, zagleda dva lovca. Prvi je bil v precej
čednej lovskej obleki, z zelenim klobukom in dolgo
rudečo brado, drugi pak je bil kmet. Najprvo je
menil Leon, da se tujec šali. Takoj pa je videl,
da je resen, ko je meni nič tebi nič, posegel po
njegovej puški in dejal: „Prosim, dajte mi svoje orožje^
Kogar jaz na zemljišči svojega gospoda dobom, t®
mora za kazen iz rok dati, kar ima nevarnega z®-
zajce in lisice. “

55

Nij bolj neslovečega na možu, kakor boječost,
mislil si je Leon in ob enem sklenil, da ne da svo¬
jega orožja kar tako brez brambe iz rok. Ker je
bil precej trden, potegne za cev in iztrga tujcu
puško iz rok tako hitro, kakor jo je bil oni prijel-

„Jaz ne vem, kdo ste in kaj hočete prav za
prav od mene. Jaz mislim, da stojim na svojem,
ali če na svojem ne, vsaj na lastniji, ki spada pod
Zabrezje. Če sem pa črez mejo stopil, stopil sem
uevedoma, in puške ne boste imeli, dokler jo bodem
mogel jaz v rokah držati. Svetujem vama, da gresta
svoj pot, jaz pojdem pa svoj. Pretepa nijsem vesel,
pa prej dobosta s kopitom po glavah, predno bosta
puško imela."

Ko je lovec slišal imenovati grad Zabrezje,
bil je nekaj bolj prijazen, in rekel je : „Fč zamerite
gospod! jaz vam prav nerad jemljem puško. Vem,
da ste samo zašli črez mejo. Pa gospod Goreč,
poštar, ta mi je zapovedal, da moram vsacega pri¬
jeti, kogar dobom na njegovem. Vem, da ko bi bil
on tu, ne bi vam rekel nobene besede, ali jaz ne
smem drugače. Prosim vas, udajte se z lepo. Saj
to nij nič, prav nič, nazaj "jo boste dobili, kadar

56

■boste hoteli, samo da po-njo pridete ali pišete. Iz
Zabrezja do pošte nij daleč."

„Tu imate puško," pravi Leon, obrne se in
otide proti domu.

Da se je tako hitro premislil, nij bilo ravno
zarad logarjeve zgovornosti, temuč preštel je Leon
reči drugače in prav vesel je bil, da se je tako
naredilo. Saj sta bili na pošti oni dve deklici, kateri
je vsako nedeljo videl pri maši, s katerima se pa
nikakor nij mogel seznaniti. Zdaj se mu je lepa
prilika našla. Lehko je šel na pošto in imel je
uzrok. Ta misel mu je bila prijetna in preudarjal
je cel pot, kako bi se dalo napraviti, da bi se ta
posel na pošti toliko raztegnil, da ne bi bil samo
kratek opravek, ampak da bi potem lehko v hišo
dohajal, kajti na Zabrezji se mu je jelo uže precej
dolg čas zdeti. Stara komtesa je bila zanj kaj slaba
druščina, ker o večnej molitvi in pobožnih knjigah
ž njo govoriti nij bilo posebno po godu mladeniču,
ki je bil preverjen, da je „veselega človeka bog
vesel. “

57

Sedmo poglavje.

Neža Rožmarinka.

Precej drugi dan se Leon nameni na pošto.
Teta ga nij pogrešala, če ga vse dopoludne in po-
poludne nij bilo. Tedaj jo je malokdaj vprašal in
jej malokdaj povedal, kam gre.

Bližnji pot je bil črez hribec mimo samotnega,
zapuščenega sv. Vida.

Pri tej cerkvici so v nekdanjih časih poko¬
pavali. Bil je nizek zid okrog in okrog, zdaj pa se
je večjidel sesul, in le s travo porasena gomila je
pričala, kod je držalo obzidje. Le na južnej strani,
kjer je bil zidič samo iz kamena, nij mogel ni dež
ni veter razmetati skladov, tako, da je bil za dva
sežnja na dolgo in dva komolca visoko ohranjen.

Tik tega zida je na tleh sedela naslonjena
ženska čudne podobe. Bila je silo velika, stara črez
Petdeset let in čudno pisano oblečena. Zraven nje
je stala košarna s polomljenim locajem in v košarni
Je bilo raznih cunj veliko, vrhu njih pak šop kvart,
kakor ciganke prerokujejo na-nje. Ruto je bila z

58

glave potegnila, tako da so jej črni kratki lasje
mršavo viseli nekoliko po plečih in nekateri kodri
po suhem, začrnelem licu. Oko je bilo svitlo in
bodeče, usta je vedno nekako na levo stran zatego¬
vala; le kadar se je nasmijala, zrasla so jej tako,
da so poredni ljudje dejali, da se hoče v ušesa
ugrizniti. Tačas pak se je tudi pokazala vrsta velicih,
belih zob.

Da-si je solnce bilo prav vroče, sedela je ženska
vendar uže dolgo pa mestu in vedno govorila sama
sč soboj zdaj tiho, zdaj kriče. Polovica tega samo¬
govora so bile kletve.

Ko je zagledala od daleč Leona, stresla je
svojo grivo, kvarte v roke vzela, široko noge od
sebe pomolila ter začela kvarte prebiraje peti z
visocim, precej lepim glasom:

Garvaj durdaj dideldaj!

Na čelu je lišaj, lišaj !

Na belem lici
Sediti brado vici,

Oj dve bradovici!

„Vrag, to je lep človek" — govori ženska,
— „Neža Rožmarinka, ta bi bil za-te, primi ga, ta

59

»e sme uiti. Garvaj-durdaj! Lep človek, kakor hudič I
Moj košek, kje je moj košek ?“

Rekši popade košarno, postavi svojo velikansko
postavo po konci in se nastavi na pot.

„Kam greste, moj lepi mladi?" vpraša Leona-
in ga nekako prežeče pogleda, da se nij vedelo, ali
je pogled bolj poželjiv, hudoben, ali dobrovoljen.

Leon nij bil boječ in vendar mu je bilo čudno,
ko je stal tej norej ženski nasproti. Videl jo je uže
prej, vselej je bila pijana in posebno njemu zoperna.

Ogne se jej s pota in pravi: „Kaj ti mar,
copemica, spravi se mi izpod nog."

„Jaz copernica? Neža Rožmarinka je poštena
žena, lepa žena, prava žena. Vrag ve, da nijsem
copernica. Moj oče je bil lep mož, Rožmarin je bil
mož, pa ti si še lepši, na mojo dušo, da si lepši."

Leon je hotel dalje iti, ali Neža Rožmarinka
se vstopi pred-enj in mu ne da naprej.

„Daj roko, lepi moj mladi! jaz ti bom pove-
dala, kaj te čaka. Daj roko, Neža je prava žena,
ena veliko ve."

Mladenič jej da nekaj drobiža, katerega Rož¬
marinka brez vse zahvale v košarno vrže.

60

„Ne pojdeš ne, lepi moj“ — pravi potem in
se zopet vstopi pred-en.j, obe roki raztegnivši. —
„ Čakaj, da ti iz kvart srečo povem. Ravno tebi
hočem povedati in denes. Če ne bodeš poslušal, čuvaj
se me,-“

Konec stavka je bilo več kletev.

Leon je bil radoveden, kaj mu bode divja
žena povedala; zato je postal. Rožmarinka se vsede
na tla, vzeme kvarte in je jame razmetati po travi
v tri vrste. Potem je nekaj časa ogleduje, ogleduje
mladeniča in začne praviti: „Kvarta kaže in pravi,
da ste bili v smrtnej nevarnosti, nij dolgo tega . .“

„Človek je vsak dan v smrtnej nevarnosti, to
nij nič, če boljšega ne veš.“

„Tiho! — Vi imate enega človeka, ki mis¬
lite, da je prijatelj. Ta vam je zavidljiv in bi
vas v žlici vode vtopil. — Bolni ste bili na
smrt in kmalu boste zopet, pa bo vse dobro izteklo.
Duhoven je tukaj na kvarti, vi bi bili kmalu duho¬
ven, pa precej tukaj je deklica. Zavoljo deklic nijste
duhoven-“

Rožmarinka se začne smijati, da nij bilo konca
ni kraja.

61

„Smrt, denar — ta dva sta vkup, to pomeni,
da boste kmalu mnogo podedovali. Otrok je tu
zraven; to pomenja ljubezen, zakon in dolgo živ¬
ljenje."

„Yse to lebko vsacemu poveš. Jaz bi bolje
govoril iz kvart, ko ti. Ti ne veš ničesa," pravi
Leon in otide.

„Jaz sem Neža Rožniarinka,“ vpije baba za
njim, pobere kvarte po tleh, spravi je v košek mej
cunje in gre zopet ob zidu sest, kjer je prej bila.
Z glavo na rob zida naslonena, tako, da so črni
kodri viseli črez vrbni kamen, gleda za Leonom in
poje svoj: „Garvaj durdaj!“ Ko je bil mladenič
uže precej daleč od nje, jame zopet sama sč soboj
govoriti.

„ Kako je lep ta fant. Ko bi hotel umreti,
ali ko bi ga kdo ubil, lepo bi bilo to kot vrag.
Rada bi ga videla mrtvega. Škoda bi ga bilo po¬
kopati, na mojo dušo, to bi bil lep mrtvec."

V tem hipu jej od zad nekdo v lase poseže
in kakor za zvonec trikrat udari z Nežino glavo ob
kamenit rob. Da-si ravno jo je moralo tako trkanje
boleti, vendar nij dala ni najmanjšega glasu od sebe

62

temuč za trenotek je oči zatisnila, čudno usta zvila in
takoj potem skočila na noge.

„ Jaz ti bom uže pokazal, kaj se pravi
dobremu človeku smrti želeti. Prej tebe vrag vzame,
nego onega gospoda. “

Te besede je govoril žagar Šepec na onej
strani nizkega zida.

Kožmarinka ga srdito pogleda, ne reče pa no¬
bene besede. Še le ko Šepec otide po stezi za
Leonom, vzdigne baba svojo veliko pest, trese gri-
vato glavo in kriči: „Le počakaj, čakaj, ti krevlja!
Snideva se, gorje ti ga bode. Uže prav!“

„Ko bi prav ne bilo, pa te ne bi bil lasal,*
oglasi se Šepec nazaj.

„Uže prav, krevlja, rogovila! Gorje ti ga
bodi!“ vpije Neža in izgine se svojim koškom za
cerkvijo.

„Kaj bode neki sveti Vid rekel tej babi, ki
ravno pred njegovo cerkvijo kolne, “ mislil je Šepec
po potu.

Da-siravno je imela Eožmarinka vse ciganske
lastnosti nad soboj, vendar nij bila ciganka. Vsak
je vedel, da je doma iz samotne koče v sosednjej
vinskej gori, kjer je njena sestra popolnem pametna

63

m navadna žena še ob tem času gospodinjila, če¬
ravno svoje blazne sestre nij hotela poznati, kadar
s ta se srečali. Mej ljudmi nij bilo dognano, zakaj
Rožmarinka — to ime si je sama dala — tako
z ivi. Eni so trdili, da je blazna, drugi, manjši in
Pametnejši del, so pa dejali, da je le spridena in
malovredna.

Rožmarinka je strašno veliko pila, naj bode
vina ali žganja, dobrega ali slabega. Ne samo, da so
jej dajali ljudje, ki so seje bali kot vedežne in uročne
Ženske, zaslužila je veliko sč svojim prorokovanjem
Ua kvarte. Tako je bila skoro dan na dan pijana,
m to jej je moralo možjane nekoliko zmešati in njeno
govorjenje nenavadno predrugačiti.

Vsak, kdor pozna prosto ljudstvo, ve, kako
Vkoreninjena je vera in vraža; le škoda,-da prva
poslednje popolnem iztrebiti ne more; včasi jo celo
Pospešuje pri tacih, ki so slabo podučeni ali ki pod¬
uka ne umejo prav. Neža Rožmarinka je bila strah
materam, ki so imele male otroke v zibeli ali —
male prasce v hlevu. Prve in druge so matere
skrile, kadar je šla uročnica Neža mimo hiše. In
ko so otroci malo odrasli, strašili so je, da je bo
Rožmarinka vzela v „košek“.

64

Tako je bila ta ženska povsod za strašilo ti'
stim, ki se strašiti dado.

Vse to pak je bilo dobro za babnico. Mnogo
lažje je dobila, kar jej je bilo treba, nego vsak drugi
postopač. Delala se je, kakor da ne bi nobenega
človeka poznala, zraven tega pa si je dobro pom¬
nila, kaj se o tem in o tej govori, kakšen je, itd.
To jej je pomoglo, da je leliko prerokovala, da je
marsikomu včasi iz kvart povedala, kar je mislil,
da sam ve; da je večkrat kaj uganila, kar se je
potem res zgodilo. Tako je bila posebno mladeničem
in deklicam po godi, ki so jo, kakor v šali, radi
vpraševali za „srečo“, na videz smijali se temu, kar
jim je pravila za denar ali pijačo, v srci pa dosti¬
krat trdno verovali, da se bode tako zgodilo.

Mej tistimi, ki so bili neverni, bil je tudi
žagar Šepec. Tega moža je pa tudi sovražila Neža
uže od nekdaj, kar jej je bil dokazal, da ona ne ve
ničesar. Bila je ta stvar taka:

Šepec, ki je bil za silo tudi tesar in sodar,
nabijal je v jeseni premožnemu kmetu sode pred
hramom v vinogradu. Več mladih ljudij je bilo okrog
njega in tudi Neža Rožmarinka je prerokovala za
vrstjo vsem. Do Šepca prišedši je hotela še njemu,

65

°n pa je trdil, da ne ve nič več o bodočnosti, nego
s am. „Jaz celč vem, kaj ti zdaj misliš , 11  pravi Rož-
ffiarinka. Šepec je ravno imel obroč napet, tako
da je en konec v roči držal, drugi mu je pa bil v
prsi vprt. „Ali res veš, kaj mislim?“ vpraša Šepec.
»Res,“. pravi Rožmarinka. V tistem hipu spusti on
en konec napetega obroča, tako da babnico ravno
po zobeh udari. Kri jej je udarila, jela je grozovito
kleti in tožiti; Šepec je pa mirno obroč zavezoval
in smehljaje se dejal: „Saj si vedela, kaj mislim
storiti, zakaj se ni j si umcknila.“

Da si je hromi mož s tem nevarno sovražnico
naredil, to mu nij bilo mar.

Osmo poglavje.

Prvo zuanje.

Ne prav poldrugo uro od Zabrezja je pri ve-
iikej cesti pošta. Samotna, precej velika in obširna
kisa je sicer dobro četrt ure od bližnjega trga, ven¬
dar bi bil lastnik njen, gospod Goreč, rajši izgubo
imel, nego da bi bil dal častno cesarsko službo iz rok.
Ljudje v okolici se nijso pečali mnogo s tujim sve-

5

66

tom, zato je Gorčeva pošta le posamezna pisma spre¬
jemala in oddajala, postavim če je kak vojak svojim
ljudem na vsake kvatre pisal, kako se mu hudo godi,
ali pa je župnik dobil vsako soboto kak cerkven
časopis. Še menjkrat se je naključilo, da bi bil kak
popoten človek tod bodil in pošti dajal za vožnjo
zaslužka.

Pa za vse to se gospodu poštarju nij bilo
treba veliko meniti in se tudi v resnici nij menil.
Imel je največjo kmetijo v okolici in dovolj veselja
do nje. Pošta je bila za nameček, za čast in ime,
kmetija pak je polnila mošnjo.

Žena mu je bila umrla, otrok nij imel več, ko
eno hčer. Tako je bilo razen družinčetov na pošti
samo čvetero glav: poštar, dve deklici, kateri iz
cerkve poznamo, in mlad, boječ gospodek, nesrečen
ženij, ki je v kanceliji sedeval in čakal, če se pri¬
meri, da kdo kaj prinese, ter užival lepo ime „eks-
peditor. 11

Ko je Leon prišel omenjenega popoludne do
pošte, nij bilo nobene žive duše nikjer videti, razen
yelicega psa, ki je pred vežjo na solnci ležal in
zagledavši tujca počasno vstal, trikrat debelo zalajal
in se mrmraje zopet vlegel. Tudi v veži nij bilo

67

nikogar, da-si je bilo več vrat odprtih. Nij se znal
kam obrniti. Naposled vendar pride dekla, mršavih
las, in mu razloži, da nij gospoda doma, ni gospice
Matilde, niti gospoda ekspeditorja.

„Samo Pavlina so gori," reče ženska kazaje
po stopnicah. — „če hočete počakati, gospod bodo
kmalu prišli, jaz menim, da nijso daleč šli. Gospica
Pavlina so sami, le pojte gori."

Ko je Leon vrhu stopnic prišel, slišal je iz
poslednje sobe brenkanje na klavir. Igralka je mo¬
rala izurjena biti. Njene fantazije na instrumentu so
mu bile tako všeč, da je nekaj časa poslušal.

Dvakrat je moral potrkati, da ga je slišala.

V sobo stopivši je stal pred deklico, katero je
iz cerkve uže poznal. Oblečena je bila prosto, črni,
gosti lasje so bili okusno brez umetnega lišpa nazaj
razčesani, oholo belega vratu je sedel nabor črnih
korald in iz širocih rokacvev so se videle lepe
okrogle lekti.

Malo je osupnila, ko je nenadoma stopil v
sobo nenavaden gost. Prvi hip je malo zarudela, v
lepih, črnih očeh je bilo brati začudenje, takoj pak
fi e je povrnil ženskam v enacih situvacijah navadni
takt in z neko ljubeznjivo, naravno sigurnostjo je

5 »

68

Leona, katerega je v tem trcnotku po obrazu izpo-
znala, pozdravila, ponudila mu sedež in vprašala ga*
s čim mu more postreči in kateri srečni uzroki so
poštnej liiši naklonili čast, da jo obišče. Ob enem
mu je povedala, da gospoda strijca, kakor je poštarja
imenovala, v tem hipu nij pri domu, da pa ima
vsak čas priti.

„A, uže vem, vi ste tedaj tisti lovski tat?“

— pravi deklica, smeje se črez nekaj časa, ko jej
Leon pove, zakaj je prišel prav za prav na pošto*

— ^Slišala sem sinoči o tem pregrešku; da pa ste
ravno vi tak hudodejec, tega nijsem vedela. Mislila
sem si tacega moža drugačnega, kakor ste vi. Gotovo
nijste zastaran grešnik; tedaj je upanje, da se boste
poboljšali."

„Ce človek po nevedoma pregreši, nij nevaren-
Jaz bi bil še štel, da mi boste vi pomogli opra¬
vičiti se pri gospodu poštarju, a vidim, da mo
ostreje sodite, nego je sploh mehkim ženskim srcem
navada."

Ona se zopet zasmeje. „No, da se ne uštejete,
in da vam vaša dobra vera o našem spolu ne upade,
bodem na vašo stran stopila, samo poboljšanje morate
obljubiti. Obljuba je prva stopinja do storitve."

69

„To pa iz srca rad obljubim. “

„Vi ste še le malo časa v našem kraji. Se le
®ekaj nedelj smo vas videli v cerkvi. Kako vam je
tukaj po volji, če se sme vprašati?“ reče deklica
Po nekaterih drugih vprašanjih.

„ Sploh prav dobro, 1 ' odgovori Leon.

„Samo sploh? Tukaj ostane še en posebej
sicer.  Kaj imate ugovarjati'proti posameznim

rečem ?“

„Jaz sem bil do poslednjega časa vajen mest¬
nega življenja. Na deželi mi je zdaj vse novo. Ta
Sprememba ima pač tudi svoje prijetnosti, svoje
v eselje, vendar se je včasi človek prenasiti. Vsaj
meni se včasi zdi prejednomerna, in prav rad se do¬
mišljam prešlosti. Tako mi je , zdaj pa zdaj, res
malo dolg čas.“

„Tako pa uže ne smete govoriti, če nečete, da
^i vas. napačno ne sodila. Mlad človek, in dolg
^as! Jo ne  g re i  to se ne veže. Meni nij nikdar
^°ig čas, če sem tudi ves dan sama; in jaz sem tudi
nekdaj stanovala v mestu. “

»Tedaj ste tako srečni, da imate boljšo naturo,
* e go drugi ljudje."

70

„ Ali si ne delamo nature in značaja najbolji
sami ?“

„Ne ugovarjam, gospodičina; čutim, da bi res
nehvaležen nalog in izpodkopano stalo imel, ko bi
hotel dolg čas zagovarjati. “

„Uže prav“ — reče ona. — „Zdaj pa jaz
jabolko poberem, ki ste ga strani vrgli, in ne stra¬
šim se celo, če potem mislite, da je v meni duh
vednega nasprotovanja. Vi morda to besedo, o katerej
govoriva, drugače umete. Po tem takem bi bili hvale
vredni. Lehko je, da kako določeno osobo pogrešamo'
blizu sebe in neko hrepenenje dolg čas imenujemo.
Vidi se mi, da je pri vas tako.“

Leon sicer nij opazil šegavo-porednega njenega-
pogleda pri teh besedah, a umel je, kaj meni, im
hitel je z večjo določnostjo, nego je bilo morda pri¬
merno, zatrditi, da nij tako. Ali mu je bilo kaj !
ležeče na tem, da ne bi deklica kaj tacega mislilar
ali se je bil samo v razgovoru tako oživil, tega ne
vem. Dejal je, da ne pogreša posebne druščine, am¬
pak druščine sploh, da nij izbiričen itd. Komaj pak
je to izustil, čutil je rudečico na lici, rekel je pre¬
več, a beseda je ušla, in čeravno napačna, nazaj se nV -
dala več poklicati. Pavlina ga je rešila iz te zadreg®-'

71

„ Pridite večkrat k nam. To se ve, da dobre
zabave vam ne moremo napravljati, a veselje boste
nam storili gotovo. In kar mi zamoremo, da vam
ugodimo, to vam smem obljubiti v imenu vseh.“

Leen je ravno hotel nekaj odgovoriti, ko se
vrata odpro in poštarjeva hči Matilda v sobo pri¬
hrumi. „ Pavla, ne veš kaj-“ Stavka nij kon¬

čala, zagledavši Leona. Pavlina jej soseda predstavi.
Domača hči je le boječe nekaj besedij s tujim so¬
sedom govorila, potem pa šla iz sobe z izgovorom,
da očeta pokliče.. Res pride stari poštar, gospod
Goreč, takoj po tem gori in razgovor se je začel o
lovu, o kmetiji in vremenu in enacih dolgočasnostih.
Sicer pak je opravičil poštar ravnanje svojega lovca
proti Leonu in temu ob jednem zagotavljal, da sme
loviti in hoditi posehdob po vsem njegovem "zemljišči.

Ker so zaporedoma vsi trije, gospodar in
deklici mladega soseda ustavljali in silili, naj ostane
Črez poludne, imel je vzlasti pri kosilu priliko raz¬
brati vnanjo obliko in notranje lastnosti poštnih pre¬
bivalcev.

Gospod Goreč je bil črezpetdesetleten mož,
majhen, debel. Rudeč, poln obraz, okroglo, golo
obradje z mesenim podvržkom je pričalo, da si pri-

72

vošči vživanja božjih darov, katerih mu je bog obilo
podelil, naj se jim pravi jelo ali pilo. Črne, goste
obrvi nad malimi skritimi očmi so kazale jezonaglega
gospoda, nasproti pak je zopet jamica pod ustmi
manjšala osornost in strogost, razlito po vsej fiziog¬
nomiji. To se ve, da je Leon denes samo njegovo
lepšo prijazno stran videl, o drugej strani so sami
služabniki in' sovražniki njegovi vedeli pripovedovati.

Njegova hči Matilda, kacih sedemnajst let stara,
ima obraz podoben glavam, kakoršne je mala! rad
Rubens, rumene lase, ki se vrhu lepega čela prijetno
krive, kakor majheni valovi na stoječej vodi, pravilen
nosek, mala usta in rudeee-belo lice; celo obličje pa
okroglo, zrcalo nedolžne, vesele duše. Česar pa iz
omenjenih Rubensovih slikarij nij bilo najti na nje¬
nem obrazu tako popolnem vpisanega, kar je umet¬
nik sč stvarno roko svojim podobam vdihnil, namreč
tistih, rekel bi nevidljivih potez, ki bolj mislim, ka¬
kor istinitim črtam podobne, značijo neko vso po¬
dobo presjajočo duhovitost. Tega deklica nij imela.

Lažlje pak je opazovalec njenej tovarišici Pav¬
lini to sicer vnanjo in vendar nematerijalno prednost
prisodil, čeravno hi bil ta in oni dejal, da je menj
lepa. Leonu, to se ve, da se nij zdelo poslednje-

73

Zvedel je mej razgovorom od nje same, da je za
■°sem let starejša od Matilde. Na prvi pogled ne "bi
bil tega niliče verjel; kdor pak ju je primerjal,
kdor je mej pomenki pazil na besede, ki je je ta
111  ona govorila, videl je, koliko razlike je mej miš¬
ljenjem obeh in verjel je, da je ena starejša.

Gospod ekspeditor pak, ki sedi na spodnjem
Oglu pri mizi, on je malo starejši od Leona, pa ne
^uogo. Suh mož je, srednje postave, cisto obrit,
Hna vedno naočnike na nosu, pridno je in pije,
Pndno posluša, kaj se govori in, kadar ga kdo kaj
v praša ;  kratko odgovarja z nerodnim, jecljavim gla-
s °w. Sicer pak Leona včasi po strani pogleda, ka¬
kor da ga ne bi bil vesel na pošti. Ima zanošeno
črno suknjo na sebi, za vratom rutico žive barve,
k* s je pak mu uporno in ošabno stoje "nakvišku.
Gospod Komplez — tako se ekspeditorju pravi iz
r °jstvenega lista — študiral je pet dolzih klasov na
iatinskej šoli osem dolzih let. In ko poslednjega nij
^ogel premagati ni drugo leto ne, storil je skazo
sy ojim starim in ker je bil preboječ za vojaški stan,
P°dal se je najprvo k nekemu notarju, potem k
Poštarju za pisača, in dobro se mu je godilo denaš-
dan, da nikdar pred ne tako. Komplez je bil

74

sicer molčeč, neroden — ali kakor hudobno pravijo
eni: neumen — v družbi, počasen pri delu, neveden,
kadar je bilo treba kaj znati, a imel je tudi lep
košek dobrih lastnostij. Tako na primer je bil priden
in potrpežljiv, s hudim in dobrim zadovoljen, rad se
je dal zmerjati, in bil dober domoljub. Večkrat je
pokazal, da ima dobro srce v sebi.

Pa da nam kdo ne očita, da smo Kompleza-
v posebno varstvo vzeli, vračamo se k svojemu junaku.
Ta je zraven gospodarja sedel in imel veliko odgo¬
varjati. Kajti gospod Goreč je bil, čeravno c. k.
poštni lastnik, sila malo izobražen, kar se tiče sveta,
njegovih razmer itd. Radovedno je tedaj izpraševal,
kakšno je veliko cesarsko mesto, kakovšni so ljudje
tam, velika poslopja, možje pri vladi in enake druge
reči. Hudoval se je na ljudi, ki so visoko postav¬
ljeni in dolgove delajo cesarstvu, da davek raste od
leta do leta itd.

Tako se je bil Leon takoj gospodarju tolikanj
prikupil, da mu je večkrat vabilo ponavljal, naj se
prav dostikrat glasi na pošto, kar je mladenič rad
obljubil.

„ Vidim, da ste redke vrste lovski tat,“ —'
pravi poštar, — „zato smete še dalje hoditi, koder -

75

hočete po mojem. Kadar bom jaz utegnil, pridružit
se vam bom prav rad, kajti še na stare dni se bom
kaj učil od vas, kakor vidim. Sicer sta moji dekleti
obe učeni, sosebno Pavlina, moje pokojne žene sest¬
rina hči, pa vi ju boste prekosili, kakor se mi vidi.
Samo kar pravite o gospodarstvu, to ne vem, če bode
vam veljalo. Jaz ne verujem, da bi se kmetija dala
v bukve spraviti. Tukaj velja le izkušnja, dve njivi
nijste enaki, človek mora vsakej zemlji posebej navado
in lastnost vedeti. Le tiho bodite, nič vam ne ve¬
rujem. Kmetujem svojo zemljo uže dober kos svo¬
jega življenja in če mi ne zamerite, več si upam
pridelati po svoje na ravno tolikšnem prostoru, ko
vi, ki se boste ravnali po uku tacih kmetovalcev, ki
po papirji brazde režejo. “

Na tem svojem stalu vseh etarokonservativnih
kmetov je ostal gospod Goreč trdovratno vrhu vsem
ugovorom.

Deklicama je bil tak razgovor malo po godu,
molčali sta obe; celo Komplez se naveliča poslušati,
vstane in otide v svojo kancelijo. Tudi poštar je
imel nekaj opravka zunaj doma, pustil je gosta pri
deklicah in šel.

76

Leon je moral pred odhodom še vrt ogledati.
Obe deklici sta ga izpremljali.

Mlajša, domača hči, ki se je za prva nekako
ogibala govoriti ž njim, bolj iz boječe sramežljivosti
in nenavajenosti s tujim človekom občevati, nego iz
druzih uzrokov, bila je zdaj živejša izmej obeh, raz¬
kazovala je pridno svoje cvetlice in sadike in ve5
govorila, kakor ona dva oba.

Pavlina pak je bila ravno nasprotno zdaj
bolj utihnila in če je govorila, nij bil več tisti za¬
bavni veseli glas, s katerim je davi začela z Leonom
razgovor, kakor bi bila uže davna znanca. Le zdaj
pa zdaj je katero vmes rekla, marsikatera je imela
nekaj žela, in na marsikaj je odgovarjala samo s
pomenljivim' smehljanjem.

V majhenej gredici konec vrta so rasle majhene,
plave cvetke. Bile so Pavlinine odreje. Leon jej željo
izreče, da bi rad eno imel.

„Le posezite, dovoljenje se daje z veseljem,"
pravi ona.

„Sam se ne predrznem. Mislim, da bode daljo
zelenela, če jo bolj po pravici dobom."

„Tudi tako bode ovenela" — pravi Pavlina, utrga
in mu jo da. Leon nekako radostno poseže po njej,

77

„Za-me bo vedno lepa, če tudi .vela,“ —
pravi. — „ Sicer pa mislim, da lepota vedno ostane,
če ne v materijalnem bitji, pa vsaj v misli. Spomin
lepe reči je tudi lep, morda lepši od reči same . 11

„Pa tudi lep spomin človeku ogreni, verjemite ! 14
reče Pavlina.

Po tem se Leon poslovi. Mejpotoma je malo
cvetico v roči ogledoval, dekličina zadnja beseda pak
mu je vedno na uho bila. Zdelo se mu je, da je
prav veliko v njej. Kaj ? Kako bi to vedel! Vesel
je bil pa denašnjega dne sploh, poštar in deklici so
mu bili po godu. Da ena bolj ko ena, to je bilo
menda naravno, saj je človek uže tak, da povsod
tehta in primerja.

Deveto poglavje.

Križi in težave mladih ljudi j.

Na večer tistega dne se je nebo pooblačilo in
predno je solnce utegnilo skriti se za gorami, na¬
redil se je mrak; zdaj pa zdaj se je zaslišalo tam
daleč zamolklo grmenje.

78

Leon je doma pri odprtem oknu slonel in
razgledoval sive oblake, kako se zbirajo in raztezajo.
Da-si ravno je ob tacem trenotku, ko se natura
pripravlja svoje grozovite moči razkazavati, človeku,
M v tem bipu bolj, kakor kedaj čuti svojo slabost,
navadno nekaj tesno pri srci: bil je mladenič ven¬
dar veselega in lehkega srca. Oblaki se mu nijso še
nikdar lepši in veličastnejši zdeli; sapa, ki je šu¬
mela po gozdu in visoke vrhove zibala, zdela se mo
je, kakor prijetno hladeči piš, grom nij še nikdar
mogočneje bobnel.

„Kaj neki ona dela zdaj ? Če tudi oblake opa¬
zuje? Če sem jej jaz v mislih ?“

Kaj bi bil dal, ko bi bil to poslednje vedel!

Pavlina je mej tem sama sedela v kolibici
sredi vrta. Imela je knjigo pred soboj, toda čitala
nij, zaprta je ležala jej na mizi. Neko šivanje je
imela v naročaji, pa tudi šivala nij; samo sedela je-
Da bi jej bil mladenič v mislih, katerega je deneS
na prvo izpoznala? Težko da! Iz obrazov iz očij se
da človeškemu rodu velikokrat čitati, kakošne reč*
premišlja ta in ta. Na tem obličji pa so bile v ten*
hipu vse črte tako izražene, da nij bilo nij sledi*

79

tistega pomladanskega, deviško-srečnega in osrečeval-
nega čuta, ki bi deklico v enacih mislih obseval.

Od hiše sem po pesku prikorači počasna, pre¬
cej plačljiva stopinja gospoda Kompleza. Pride do
deset korakov blizu kolibe. Deklica ga ne opazi.
Nekaj časa postoji gospod Komplez, popravi si očale,
potem pa še bolj tiho malo v stran zavije. Motiti
neče deklice, naj premišlja, kar lioče. Pa tudi daleč
od nje neče iti, sede na klopico za grmičem, podpre
glavo in vzdihne, to se ve da, tiho, da nihče ne
sliši, kakor on sam in bog. O bog! saj tudi ti sam
veš, zakaj se je ta vzdih, kakor skriven tat, utrgal
iz globelij njegovega srca in ukradel se na svitlo.

Kako rad bi vstal sč svoje klopi in šel tja v
kolibico, da bi Pavlini nasproti sedel. Pa čemu bi
hodil? Morda je rajša sama, morda se sama s soboj
boljše razgovarja, ko ž njim. Pa saj jo od tukaj
tudi vidi, glej zdaj je šivanje v roko vzela, zdaj nit
v šivanko vdeva, zdaj se je upognila!

Zdaj-le bi lehko šel k njej! Idi! Pa ne;
morda ne bi jej bilo ljubo. O, ko bi jej vsaj pove¬
dati mogel, kak kamen, težak kamen mu na srci leži!
Nij mogoče tega povedati. Beseda bi v grlu zastala.
In ko bi si toliko poguma vzel, da bi jej povedal,

80

kaj bi bilo? Nič, nič! Da nij lep, tolikokrat se j®
uže v zrcalu skrivaj tega prepričal. In govoriti n®
more, jezik ne da, ž njo še posebno ne, nje se še
raji ogiblje, ko druzih ljudij. čudno je to. Kolikrat
si je uže namenil, da bode vesel, kakor so drugi
ljudje, da bode mnogo govoril, kakor drugi ljudje, da
ne bode samo. mislil! Ali dolg most je mej sklepom
in dejanjem.

Ti bog! Ali si res svoje darove dobro raz-
delil? Zakaj si mu srce ustvaril, neznano hrepenje
po sreči položil v to srce, pomočkov pak, da bi do
te dosegljive sreče prišel, nijsi mu dal! Marsikdo j®
dobil bogatstva, rabi ga, da svoje bližnje tare; mar-'
sikoga si visoko povzdignil, da drzno zaničuje boljše«
ki so pod njim; marsikomu si dal telesno lepoto i®
gladek jezik, oboje mu rabi, da svet zapeljuje, srečo
nekaterega nedolžnega bitja izpodkopava. Vsega tega
pa poštenemu Komplezu nijsi dal. Pa, ti uže vešr
zakaj je tako.

če ravno ne tako, vendar vsaj enako je gospod
Komplez mislil. Morda bi se mu bila ta preiskav*
še dalje razpletala, kajti ravno so mu na um prisl'
stihi iz pesnika, katerega je na tanko čital, ker i» u
ga je Pavlina dala :

81

In ne čestl se človek zarad tega
Ker človek  je, časti le čast dado,

Ki so le zunaj njega in slučajne.

Po sreči ga v tem žalostnem opravilu premoti
jasen glas Matildin, ki je od hiše po stezi proti
kolibi tekla in klicala Pavlini, da pojde dež, naj
se tedaj ob pravem času umakne z vrta.

„Še ti pojdi sem, ne bode dežja tako brž.
Prijazneje je tukaj, nego gori v sobi," pravi
Pavlina.

Takoj potem sta deklici skupaj sedeli v lopici
in jeli razgovarjati se. Komplez do svoje klopi nij
mogel slišati, kaj se meniti, ali rad bi bil slišal.
Bilo je uže malo mračno, dež je začel kapati. Toda
Komplez se ne zmeni zato, temveč varno se približa
do kolibe in tam na zadnjej strani se vstopi-za steno,
z bršlinom preraseno ter posluša.

Od kraja sta se le navadne reči menili in ker
je Kompleza dež močil, hotel je tiho oditi. V
tistem hipu vpraša mlajša Pavlino: „Kako ti je pa
ta z Zabrezja všeč?"

Zaslišavši to, Komplez obstane, nastavi uho,
da bi čul Pavlinin odgovor in kdor bi ga bil v tem
trenotku videl, priznal bi bil, da mu mora, kakor

6

82

se kaže, veliko ležeče biti na tem Pavlininem od¬
govoru. *

„Všeč? Kdo bode brž o tem govoril? Saj
ga komaj po vrhu poznam, 11  odgovori Pavlina.

Matilda udari v smeh, obrne se plesaje enkrat
okrog nje in pravi s prstom žugaje: „Uže vem, kaj
se to pravi, če prav nečeš povedati. Kaj meniŠi
da nijsem zapazila, kako bi bil vedno le s toboj rad
govoril, s toboj hodil. Zato sem mu pa nagajala ia
sem  ga večkrat nalašč od tebe spravila. Pa ne smeš
huda biti zato. 11

„Ne govori tega, to niti šala nij. Ko bi ve¬
selje imela, lehko jaz tebe tako primem. 11

„Pa zakaj li šala? Ali ne more biti resnica?
O, jaz sem dobro videla in, če prav tajiš, vem, da
si tudi ti izpoznala. Saj te je uže poprej, ko g 9
nij bilo še k nam, vselej pred cerkvijo čakal i 11
pozdravljal. 11

„Pozdrav je tako tebi veljal, kakor meni."

„0 ne! To pa jaz uže bolje vem, 11  pravi M 9 '
tilda in smeje se ploska z rokami. — »Dve nedelj 1
tebe nij bilo pri maši, in tačas tudi spodaj nij čakal'
Vidiš? Kaj je to?“

„Prav nič, ljuba moja!"

83

»Res nič, samo nekaj, — nekaj se tako za¬
čenja, kakor si jaz mislim."

„Kaj?“

Matilda se smehljaje vsede prav tik svoje to¬
varišice, oklene se je okolo vratu in zarudela zašepče:
»Ljubezen, ali ne?“

Pavlina ne reče ničesa za prvega, pogleda se-
stričini naravnost v oči, in ta zaradi še bolj ter
skrije svoj obraz na njeno ramo in se smeje.

»Tebi sem povedala vse, povedala sem ti, kako
ravno o tej reči mislim," pravi Pavlina tako res¬
nobno, da sestrični smeh preide. — »Prosim te to¬
rej, nikar se ne šali z menoj. Saj veš, zakaj jaz ob
enakej dobrovoljnosti ne morem vesela biti."

Sestričina se sklone po koncu. »Beži mi! Še
zmirom si nespametna. Uže tačas, ko si mi povedala,
rekla sem ti tako in denes še posebno pravim. Jaz
bi tacega človeka, ki je mene pozabil, desetkrat po¬
zabila, in še prav lebko. Bog ve, kje je in kakovšen.
Tebe pa gotovo nij vreden. Nikdar te nij v resnici
rad imel, samo hinavčevati se ti je znal in dobrikati
se, da si nij imel nič dobrega na sebi. Saj uže to
ime: France, to je navadno, vsacemu hlapcu je tako
ime. Vendar se človeku lepše kliče: Leon, ali ne?"

6 *

84

„Na imenu nij ničesa; vprašanje je, kakšem
je človek, ki ga ima."

„Saj pravim, da tudi človek nij bil nič vreden.*

Pavlini se solza utrne iz očesa.

To je sestričina opazila, takoj jej je bilo žal
svojih besedij. Oklene se je v drugič in s tresočim
glasom pravi: „Pavlina! — ti! — nikar mi ne za'
meri, nijsem te hotela žaliti."

„Saj me ti ne moreš žaliti," pravi ona, tet
obriše po sili prihajajoče priče srčne žalosti.

„Pa sem te, vem, da sem te. Kaj ne, da m*
ne zameriš, nečem tako govoriti?"

Sestrinski poljub od Pavlinine strani in poteh 1 '
povmen od Matilde je zatrdil popolno spravo mej'
njima.

Zdaj nekaj za njima zasumi! Gospodu Kom'
plezu, ki je tam stal, padel je bil klobuk na tla, &
ko ga je pobiral, prasnil je po nerodnosti s črevljeh*
po pesku.

„Kdo je?" vpraša Matilda malo ustrašena, kaj 4 ’
precej temno je uže bilo.

„Jaz,“ oglasi se Komplez.

„Kaj pa hočete?"

Kompleza vroč pot oblije, ne ve, kaj bi rekel'

85

t  ®a zadnje pa se zmisli in pravi: „Vprašat sem pri-
^ e l. če hočem dežnike prinesti, dež gre.“

„Le prinesite," pravi deklica. V diru Komplez
'°tide in kmalu prinese dežnike.

S Čudno se je pač deklicama zdelo, kako da je

t  iuko moker, ker pot od vrtne lopice do veže nij

^ ^ila dolga in deževalo nij tako posebno. Kako bi pa

utegnili misliti, da je ves čas njijnega pogovora
(  111  dežji stal in posluške vtepal.

Pri večerji se je gospodarju poštarju malo
't  Čudno zdelo, da je vse tiho, če on ne govori. Kom-
W e z, ki navadno uže nij bil za daljši pogovor, nocoj
t  odgovarjal nij rad in, kar je bilo najbolj čudo-
j Vl to in nepravilno, še večerjal nij tako po redu,
^kor drugekrati.

' „Ali sta bolni morda?" vpraša gospodar.

9  „E ne, malo," odgovori,

u „Le vlezite se in jutri ostanite v sobi, če vam

ne  odleže. To je slabo. Vreme se je izprevrglo,
; t kkko bolezen doboste. Od kraja se mora človek
Čuvati.«

Tako je bil Komplez odpravljen in je kmalu
Vsta l in šel v svojo izbo spat, toda spal nij skoro
[ f  Vao  noč nič.

86

„Kaj je pa vama, ali sta tudi bolni?" vpraša'
črez nekaj časa oče hčer in Pavlino.

„Me dve pa ne," odgovori ena, in zopet je bil

molk.

Stari ja ogleduje, zdi se mu, da je Pavlina bolj
bleda in otožna videti, ko druge čase in si brž misli ;
uže vem kaj, imati uže kakov prepir mej soboj,
kako otročarijo; to se mora odpraviti. — Potem
tudi od mize vstane, prej ko navadno, in odhajaj e
pravi hčeri: „Predno greš spat, pridi v mojo sobo/

In ko deklica radovedna, kaj jej ima oče važ¬
nega razodeti, takoj za njim gre, naredi jej ta ostro
pridigo in si ne da dopovedati, da nij mej njo i°
Pavlino nikacega prepira. „ Jaz sem iz vsega vaji¬
nega obnašanja poznal, da je nekaj mej vama. Molči*
Ti jo moraš imeti, kakor svojo sestro, dk, še lepše-
Kar bi sestri lehko rekla, njej ne smeš. Ona ne sm e
v našej hiši čutiti, da nij doma, ne sme čutiti, d»
nema očeta ne matere. To ti enkrat povem, vedi'
za zmirom. Kazumela si me! Pojdi!"

Da-si ravno je bila ta očetova pridiga nepo-'
trebna, vendar nij bila brez učinka. Deklici se j e
zdelo, ko je v spalnico prišla in tam uže svojo'
sestričino našla, da je res še premalo prijazna prot*

87

njej, da jej manj ljubezni izkazuje, nego bi morala
in kakor ona zasluži. Nij si mogla kaj, da ne bi
bila Pavlini nekoliko tega povedala, kar oče misli in
kar je dejal, in to jo je prav genilo, ko je slišala
ta nov dokaz poštenosti svojega varuha in druzega
očeta.

Dolgo še, do pozne noči, sta deklici šepetali
v postelji, potem je spanec objel najprvo mlajšo in
kmalu potem še starejšo, zalotivši jo v molitvi.

Deseto poglavje.

Kaj si nekdo prizadeva, da bi se ženil.

S težkim srcem se Šepec bliža Zabrezju. Kamen
mu na srci leži, debel kamen in čuden, odvalil bi
ga rad. Ženil bi se rad, za ves svet bi se nad ženil,
naj ljudje govore , kakor hote, naj mati,' jpra sit¬
nost , mrmra in ropoče, naj hči joče in kar hoče;
žena je le žena; če jo človek ima, lepo je to. Oe
se ž njo življenja veseli, lepo je to. Sicer ljudje
pravijo, da kdor se ženi, ima križ na glavi, križ,
ki nij boga na njem, pa Sepec tega ne veruje po
vsem. Nadloga je res žena pri hiši, ali žena je tudi
dar božji.

88

Tako Šepec misli. Jezi ga pa, da se ubožen
človek ne more ženiti tako lehko, kakor bogatin;
da mora od Petra do Pavla hoditi in za dovoljenje
prositi in moledovati. Človek je človek. Vsak si rad
kaj dobrega privošči. Kaj more Šepec zato, da je
ubog, zakaj se ne bi smel ženiti? Pred bogom nij
razločka mej ljudmi. On skrbi baje za cvetlice na
polji, zakaj ne bi tudi zato skrbel, kar bi utegnilo
iz Šepčevega zakona priti na širni božji svet?

Denes je namenjen v grad Zabrezje. Tam se
daje prvo dovoljenje. Drugo daje župan, tretje žup¬
nik. Vrag vzemi vsa ta dovoljenja, ves svet! Adam
nij šel nikamer dovoljenja prosit, ko je v raji Evo
jemal. Pa tudi nij imel lastne hiše, niti žage v najemu
ne. In župniku nij poroke plačeval, vsaj Šepec nij
nikdar slišal ni v pridigi ni v pogovorih ne, da
bi jo bil.

Stara komtesa pred vežo sedi za kamenito
mizo. Stara je, življenje jo je minilo, če bode do¬
volila, ali ne bode. Huda bode, Šepec se boji, počasi,
prav počasi se približa, klobuk uže od daleč z glave
sname in pravi tiho v srci: sveti križ božji, naj
bode, kar hoče.

89

„Kaj bi rad?“ vpraša komtesa, naočnike sname,
toukve zapre in žagarja gleda.

Žagar klobuk v roči vije, odkašlja se, glavo
pobožno na levo ramo pobesi, milo pogleda in pravi:
»Gospa milostljiva, vaše-gnade! nekaj bi prav lepo
prosil."

„Kaj tacega ? “

Žagar postavi leseno nogo malo bolj nazaj, v
tla pogleda in reče: „Prosim ponižno, da mi dovo¬
lite na pisanje, da bi se na vašej žagi — oženil.
Le-ono Mreto, ki v vasi osobenjkuje, bi rad vzel."

Komtesa se začudi, roke sklene, kakor bi ho¬
tela moliti; kvišku pogleda in vzdihne: „Moj bog!"

Žagar se ustraši, rudečica ga oblije in jezen
si misli: „Otep stari, gosposki, da bi te pretrl in
bi te!"

„Ljubi moj človek!" pravi stara gospa in stegne
roko proti njemu, „poslušaj me in ubogaj. Pameten
bodi in pusti to misel, angelj varuh tvoj bode vesel.
Glej, ti si hrom, staro mater imaš in hčer imaš. Za
le-te skrbi, to je božja volja. Čemu ti bode žena?
Prileten si uže, pokoro delaj. Glej, koliko lažje boš
služil boga, če sam ostaneš. Sveto pismo tudi pravi,
■da kdor se ženi, skrbi za ženo in otroke; kdor tako

90

ostane, ta lehko skrbi samo za izveličanje svoje ne¬
umrljive duše.“

Pridiga je bila še dolga, morda je bila tudi
lepa, ali Šepcu nij do srca segla. Potuhnil se je, v
tla gledal in klobuk vrtil, tiho klel in na zadnje
dejal: „Vendar bi prosil, če je mogoče. Yse eno,
boga bodem tudi tako služil, saj je on sv. zakon v
sedmih zakramentih postavil, pravijo. Molil bodem
za vas včasi, kadar ne bodem imel kaj delati. Uže
v grobu boste gnjili, jaz bodem pa molil za vas na
čast materi božjej in bodem rekel, bog jej daj dobro,
starej gospe, dobra je bila. 11

Pravo plat je bil zadel. Starki so skoraj solze
v oči prišle. Misel, da bode kdo po smrti za-nja
molil, je bila zapeljiva.

„Ljubi moj, ali se ne bodeš kesal? 11

„0, nikoli ne,“ pravi žagar.

„Ali si dobro premislil? Ali si kaj molil, da
bi ti sv. duh pravo pamet dal, da bi po božjej volji
svoj sklep storil ?“

„ To je, da sem molil, pa še kako!“ reče šepec
in misli: lagaj se, kolikor moreš, da le doboš, česar
bi rad. — „Molil sem do sv. Vida, sv. Antona in ne-

91

vem, kam še. Dosti sem molitve storil in še je bodem,

samo prosim, da-“

n  Pojdi tedaj k gospodu župniku. Če ti dovoli
duhovni gospod, jaz ti ne bodem branila. “

Šepec kislo pogleda.

„ Gospod duhovni bode uže dovolil, menim, če
vi dovolite in župan. Ta bode pa najbolj siten.
Zato sem rekel sam pri sebi, ko bi, od vas pisano
imel, da se smem ženiti, ne bi si upal župan ugo¬
varjati kar naravnost. Lepa pomoč bi bila.“

Vendar pobožna žena nij vedela, kaj bi storila.
Bala- se je, da jej ne bi kedaj vest očitala, na drugo
stran palc bi bila po svojej dobrosrčnosti rada ustregla-
prosečemu možu.

V tej zadregi jej pride po sreči Leon na po¬
moč. Njega vpraša, kaj misli, ali se sme dovoliti, ali
bi bilo bolje, da se ne. Tudi ko ne bi bil Leon
pred soboj videl ponižno prosečega moža, stopil bi
bil na njegovo stran uže po svojem mišljenji o za-
sobnej prostosti, po katerej naj vsak človek ima
pravico sam s soboj storiti, vse, kar za dobro spo¬
zna in se zlaga z načeli boljše nature njegove. Stara
komtesa se je rada dala pregovoriti, odslonila pa je
odgovornost od svoje tenke vesti rekoč: Stori, kar

92

hočeš, Leon, saj si tako za menoj gospodar na Za-
hrezji. “

Sepec je vesel odšel s prvim dovoljenjem za
zakon v žepu.

„ Ali pa res nij nič napačnega, Leon, kar sva
storila, ali kar si ti storil?" — pravi črez nekaj
časa stara gospa. — „Glej, kako bode hrom človek
otroke preskrboval, če mu jih bog da!“

„Za to bode sam skrbel, menda je uže pre¬
mislil. Bog mu je prosto voljo dal, krivica bi bila
od nas, ko bi mu jo kratili, dokler je v načelih
napak ne rabi. Zakon pa sam na sebi gotovo nij
nič napačnega. Morda bode v njem boljši in nrav-
nejši človek."

„Naj se zgodi božja volja, da bi nesreče ne
bilo iz tega!" pravi žena.

Sepec pak je mej tem z dobrim upanjem in
napisanim listom mahal proti županstvu. Oče župan
mu je sicer uže prej grozil se, da mu ženitve ne
dovoli; a zdaj je bil žagar preverjen, da se ne bode
ustavljal, če mu pisano pokaže, da gospodski gospo¬
darji žage, na katerej živi, ne ugovarjajo.

Vaški župan Stremenček je bil mož dolge rasti
jn suh. Sosedje ga nijso izbrali za ta častni stan,

93

»i zarad njegove vezave v kmetskem svetu, niti
zarad večje premožnosti, temveč samo za tega del r
ker je, kot nekdanji vojak pri kanoniijih, malo
pisati znal, nekoliko tujega, uradnega jezika znal in
»ploh rad okrog gospode hodil, česar so se drugi
radi ogibali. Sicer pak je bil Stremenček precej slab
gospodar in njegovo imetje, mej srednjimi v soseski,
šlo je bolj nazaj, kakor naprej. Svojih soseščanov in
njihovih pravic nij posebno zagovarjal in branil, bal
se je ostrim birokratom zameriti se in bil je poko¬
ren služabnik. Njegova služba, katere je v svojem
srci ponosen bil, obsezala je po tacem samo to, da
je od hiše do hiše mali davek za vaški spašnik po¬
biral , ukazoval, kedaj naj se okrajna cesta posuje
s peskom ali kamenjem, ali pa včasi v kancelijab
zglasil se na poklic c. k. okrajnega poglavarja in
kako stvar podpisal, o katerej še nij vedel niti vpra¬
šal, kaj ukazuje ali prepoveduje kmetom. Zraven
teh očito slabih lastnostij pak je imel župan Stre-
menček če nekaj tacih, katere ne vemo, če se dobre,
ali se tudi naštetim prištevajo. Ena teh dvomnih
lastnostij je bila ta, da je rajši s starimi ženicami
govoril, nego z možmi. Uzrok temu nikakor nij iskati
v tem, kakor bi kak porednež mislil, da je očanec

94

župan kako posebno staro žensko rad imel, postavim,
kakor drugi ljudje mlade ženske radi imajo, ne, on
je imel doma svojo in še ta mu je preglavico delala
in presedala; temveč govoril je rad ž njimi iz čistega
namena, ker je rad govoril, ženice ga pa nijso pi¬
kale niti šalile se ne iz njegove osobnosti, kakor
možje, ampak pravile mu vse lepe reči iz vasi. Druga
dvomna lastnost je bila 'njegova gostoljubnost. Pri
njem so imeli gotovo prenočišče in vernega poslu¬
šalca vsi mnogovedoči berači, pohajkovalci, popotni
krojači in enake vrste modri ljudje. Rožmarinova
Neža, na priliko, je bila tam pri njem kakor doma.

K temu važnemu možu pride Šepec. Oče župan
je ravno v egiptovske sanjske bukve gledal in ugi¬
bal, katere številke bi stavil po svojih čudnih sanjah
v loterijo, da bi terno ali vsaj ambo zadel, ko Še¬
pec vrata odpre.

„Vi berete, Stremenček ?“ vpraša žagar.

„ Gledam tukaj v bukve, “ odgovori župan in
vtakne črno, zaprašeno knjigo v poko lesenega trama
nad mizo.

„Kaj se bere v takistih bukvah ?“

„E nič tacega, sanje so razložene, “ pravi Stre¬
menček.

95

„Sanje? Kako se po njih v loterijo stavi, kaj
ne? E, kaj menite, lepo je, če človek zna brati,
kakor vi. Marsikaj vidi in ve, česar mi se ne
umemo/

„To je res,“ pravi Stremenček in dobro mu
je delo, da ga jeden tako hvali.

Šepec je to dobro čutil in da bi ga še bolj
omečil, predno sč svojo prošnjo na dan stopi, pri¬
vošči mu še več prikupljivih besedij in na zadnje
mu celo čudne sanje pripoveduje iz poslednje noči,
iz katerih učeni župan, posvetovavši se iz egiptovskih
sanjskih bukev, posname, da bi bilo prav dobro,
staviti trojko, šestico in petinštiridesetinko, katerih
sanj pa Šepec, to se ve, v resnici niti nikdar
imel nij.

Na zadnje žagar meni, da je župan dovolj pri¬
jazen in pridobljen; zato počasi napelje voz na svoje
kolesnice, pokaže v gradu dobljeni list in prosi do¬
voljenja za ženitev.

Župan Stremenček obmolkne. Težko mu je bilo
odreči, pa moralo se je.

„ Jaz bi uže dovolil/ pravi — „ali ne smem/

„Kdo vam brani. Vi ste župan, še gospod
župan se vam lehko reče in bi se vam moralo reči.

96

Vi imate oblast, soseska vam jo je izročila zato, ker
ste mož, pravi mož."

Zupan odkima. »Ne morem, ne morem. Iz srca
rad bi, pa pomisli, da sem jaz le nekaj časa še žu¬
pan. Potlej bodo drugega volili in — —“

„Koga bodo volili? Vas bodo zopet volili, vast
Kdo je pa drugi za to, kakor vi? Kaj je mar Pikec,
ki še ne ve, koliko je številka pri nj ego vej hiši?'
Ali pa Trente, ki ne zna druzega, kot kašo pihati
doma pri babi ? Nihče nij za to, ko vi sami, ki veste,
kako se mora človek z gospodsko nositi, in ko vemo,
da vsako pismo poznate, če tudi od cesarja pride
ali pa od papeža."

Res je bilo Stremenčku težko, tacega čestilca
razžaliti, ali vendar je stal neomahljiv in trden, ka¬
kor sv. Petra skala. Tudi njegova žena, ki je ravno
s perila prišla in mokre srajce z druzimi neimenlji-
vimi rečmi obešaje na peč, slišala, kako je Šepec
moža hvalil in prosil, pomagala je žagarju in rekla'
„Napiši, napiši, kaj se boš!“ Ali čudno, denes j e
bil mož tudi njej nasproti trdovraten in kar naglo
se jej je odrezal: »Tega ti ne veš, molči, baba!“
Ko Šepec le nij jenjal prositi, rekel je župan: »Kar
rečem, rečem! Govori, ali tiho bodi, vse je zastonj-

97

Jaz ne dovolim; če so ti na Zabrezji dovolili, naj
ti; jaz ne bodem. Tlaka je proč in desetina. V
gradu nam kmetom nemajo več zapovedovati. To je
enkrat amen. Jaz nečem, ko bi ti umrl, ali brez
zaslužka bil in bi naša soseska tvoje otroke rediti
morala, da bi sosedje mene kleli in dejali: ta je to
naredil. “

Še malo Šepec prosi, videč pa, da ne opravi
ničesa, zgrabi ga jeza, ob mizo udari in pravi sč
svojim najmočnejšim glasom: „Ženil se bodem, če se
pes obesi in vi zraven njega! Kdo ste pa vi? Vi
še župan nijste! Prokleta mevža, baba, kavsa, ropo¬
tulja ste. Kamor pridete, imajo vas za osla in ste
res osel. če vi ne dovolite, grem pa b komesarju
in k župniku in, če vsi ne dovolite, nič zato. Ženil
se bom, če imam za grmom poroko, cigansko. Vi
vražja sapa! Čegav in kakošen župan ste vi, ki
sanje razkladate, kakor stare krmežljave babure in
copernice!“

Župan Stremenček se, kakor kak Dijogen, nij
zmenil za ta Šepčev od prejšnjih različni govor. Več
časti pak je imela njegova žena v sebi, zakaj jela
je strašno ropotati nad Šepcem, zamahovala nad njim
z metlo in ga zmerjaje iz hiše podila,

7

98

Šepec jej ustreže in otide iz županove hiše ter
hudo kolne po potu do krčme, kjer svojo jezo potem
do večera z vinom splahuje iz grla doli va-se nazaj.

„ Zakaj mu pa ne do voliš. Glej, kako bode
zdaj obiral tebe in nas vse; saj pravim, ti imaš
toliko pameti, kakor bet na tnalu, prav nič več ne,“
mrmra mati županja svojemu možu.

„Ti ne veš, kaj bi bilo, ko bi dovolil," od¬
govori župan.

„Kaj bi bilo?"

„Rožmarinova Neža naj ti pove," pravi župan
šepetaje. — „Saj veš, da ta copernica veliko ve ir
ugane, kaj se bode še godilo. In ona mi je uže več¬
krat prerokovala, da bode slabo za sosesko in po¬
sebno za mene, če dovolim, da bi se Šepec ženil-
Zato ne privolim. Pa tiho bodi o tem, nij treba da
bi ljudje vedeli.

To je bil tudi za mater županjo določen dokaz
in umolknila je.

„Če je pa tako, potlej si pa prav storil, da
nijsi privolil" pravi črez nekaj časa in ničesa več
nijsta govorila.

99

Enajsto poglavje.

Kosilo velicih gospodov in drugo seznanje.

Jesen se je bližala, bilo je sredi meseca sep¬
tembra.

Vesel čas je prišel farnim šolskim otrokom,
čas prostosti mladim lebkim glavicam nevšečnega
učenja in sedenja v trdih klopeh šolskih za cerkvijo.
Bila je po starej šegi poskušnja in šolska veselica,
vesela za tiste, ki so se pridno učili, neprijetna za
Hemarljive.

Gospod župnik je na ta dan povabil vse „više
glave" iz okolice, da bi bili na pričo, kako mlajši
del njegovih ovčic napreduje v znanji krščanskega
nauka, čitanja in pisanja in kar se še da naučiti v
malej šoli na deželi; ob jednem pa je vabilo tudi še
dalje raztezalo se, da bi namreč gospoda in veljaštvo
iz okraja po otročjej šolskej skušnji še poskusili,
kako zna župnikova kuharica kosilo napraviti in kako
vino se hrani v župnikovih ldetih.

Tako najdemo v malemu prostor farne šole
precej številno skupščino. Po klopeh so natlačeni
otroci večjidel bosonogi in ubožno, pa vendar praz-

7 *

100

nično opravljeni, na enej strani dečki, na enej deklic 0 '
Tiho sede vsi in strahom in plačljivo ogledujejo'
resne duhovne gospode in druge, kar jih na stoleb
spredaj sedi. Stari učitelj pak, ki denes z bukvam*
v roči in v svojej najlepšej suknji hodi mej klopm*
in zdaj tega, zdaj onega kliče, zastonj opominja
vprašance, naj glasneje odgovarjajo, da bodo tudi
gospod nadzornik slišali, onaj veliki debeli gospod*
ki na vzvišenem stolu, sredi gospode, pri zeleno pre-
grnenej mizici sede in vsacemu, kdor odgovarja*
kimajo ali odkimavajo. Da-si ravno vsak in vsaka
izmej učencev in učenk zna, katera vprašanja bo kdo
dobil, ker učitelj jim je to uže en teden poprej v
glavo vtepel, moti se vendar kateri, da na drug 0
vprašanje odgovarja in tako dobiva od učitelja stra¬
šen kaznovalen pogled, da se mu solze udero V 9
debelem, od solnca zarujavelim lici.

Mej poslušalci je tudi Leon.

Župnik je bil še prav posebno povabil kom'
teso in njega. Kajti stara gospa nij gledala n»
mošnjo — kakor je uže enkrat povedano — kada f
jej je gospod župnik naznanjal, da je česa posebno
potreba za povzdigo krščanskega duha sploh; in tud*
zadnjo spomlad, ko je bilo treba šolo na novo P re '

101

'kriti, dala je vsega, česar soseska nij mogla ali nij
hotela dati.

Ker jo je po tem takem kakor za majheno
povračilo povabil, da bi ona in njen mladi nečak
videla, koliko sadu prinaša dobro in po božjej volji
obrneni krajcar, in ker je stara gospa župnika, kot
služabnika in namestnika božjega, in tudi njegova
vabila v velicih čislih imela, nij si upala reči, da
ne pride. Ali po nesreči je prav zadnje dni malo
zbolela. Tedaj je moral po njenej volji Leon nado-
mestovati sebe in njo, kar je ta tem rajši storil,
ker je •— da po pravici povemo — upal, da bodo
tudi njegovi znanci s pošte tjakaj prišli, s katerimi
je bil od poslednjega časa uže kakor domač.

Ali zmotil se je bil. Pač je mej drugo gospodo
sedel tudi gospod Goreč, ali deklic njegovih nij bilo,
Biti Pavline, ni ne Matilde. Poštni gospodar je na
glas Leonu povedal, da nijsta utegnili priti v čestito
■druščino, na tihoma pak mu je zašepnil, da nijsta
hoteli,  pa ne zarad njega, temveč zarad druzih.
To se ve, da nij bilo mladeniču prav po godu, a
kar je, to je, človek se mora v vse udati, kadar
se mora.

102

Na enej strani Leonu je sedel star župnik #
soseske hribske fare. Suh možiček je bil, živih očv
in špičastega obradka. Tobačnico in ruto je vedo®
v roči držal. Tudi njemu je ponujal tobaka za n<> s
vsake četrt ure. Sepetaje mu je zdaj pa zdaj &
uho kako prav dovtipno besedo povedal.

Na drugej strani je bil domač kaplan, mla^
človek, po vsem soditi, prav dobra duša. Tako S®
je Leon še precej dobro počutil tukaj, da-si rav® 9
nij bilo izpraševanja ni konca ni kraja.

Kar je bilo „civilnih“ ljudij tu ^branih, pozn^
je Leon skoro vsa, več ali manj, vsaj po imenih,
samo jednega nij poznal.

Prav tam v kotu pri vratih si je bil ta jedi® 1
neznanec stol malo nazaj pomaknil in bolj sam sedek
ne pečaje se z nikomer. Utegnil je nekaj več k® 1,
trideset let star biti. Bil je srednje rasti, oblek 9 "
mu je bila, da-si nij imela nič gizdalinskega na sebk
izvoljena, če tudi obraz njegov nij imel ničesa, k®*
bi človeku, posebno ženskam, na prvi pogled v sp 0/
min vtisnilo podobo lepega moža, imel je vendar 19
obraz s črno, pristriženo brado, gostimi lasmi enak®
barve, živim in duhovitim očesom in visokim čelo 19
nekaj posebno pridobljivega in zanimljivega.

103

zanimljivost sta nek ironičen, skoro bi dejal, zanič¬
ljiv posmehljaj, ki mu je včasi okrog usten zaigral,
in sploh njegova malopaznost za vso okolico prej
pospeševala, kakor kratila. Ne mene se za svoje so-,
sede ni na levej ni na desnej je pa skrbno, in kakor
se mu je videlo, z veseljem, katero mora le pravi
prijatelj mladine imeti, poslušal otroke, sosebno če
je izmej njih kateri odgovarjal, da sta mu se poznala
talent in dobra glava.

„Kdo je onaj gospod tam v kotu?" vpraša
Leon zraven sedečega kaplana.

„Po imenu ga ne poznam," odgovori le-ta še-
petaje. — „Profesor je, ne vem uže v katerem
mestu. V vinogradih ima bajč majheno hišico. Sicer
ga pa menda nihče na tanko ne pozna, živi prav
sam za-se. Nikogar ne obiskuje; kakor za gotove
vem, tudi pri našem gospodu župniku nij bil. Pred
enim tednom je prišel, menda na jesenske praznike
in govore, da se nikoli dolgo ne mudi."

„ Škoda, da ga ne moremo pridobiti za družbo,"
pravi Leon.

„ Čakajte, to je prav lehko. Jaz bodem same
gospodu župniku rekel, naj ga povabi k nam na
kosilo in tukaj se lehko seznanite ž njim, če želite."

104

In takoj mali kaplanček vstane in po prstih
gre tja do fajmoštra ter mu na uho pove, kaj „se
spodobi* in kaj posebno mladi gospod z Zabrezja
želi. Župnik najprvo ogleda osobo profesorjevo, po¬
tem pa prikima: „Kadar končamo.*

Toda oni, o komer se je ves ta zmenek plel,
nij hotel čakati, da bi končali. Bodi-si, da se mu
je prevroče zdelo v natlačenej izbi, ali da se je
hotel ravno čemu tacemu ogniti, kar ga je zdaj v
resnici čakalo, vzel je črez nekaj časa klobuk in
palico, lehko poklonil se in šel ven.

Gospod župnik, malo nevoljen, vstane sfe svojega
sedeža in rogačka za njim. Njegov duhovni pomoč¬
nik mu gre na pomoč.

Profesor se je precej dolgo zahvaljeval in od¬
bijal sprejetje župnikovega vabila, dejal, da ima go¬
tov opravek in več druzega, ali naposled, ko je
videl, da župnik trmoglavo hoče, da ostane, ko je
še kaplan svojemu predniku pritrlcoval, moral j®
obljubiti, da sprejme.

Bilo je uže precej črez poludne, ko se zbero
vsi višji in nižji povabljeni od čestitega dekana do
ubozega župana Stremenčlta in cerkvenega ključarja
v velikej farovški sobi okolo dolge mize, na katerej

105

se je vabljivo juha kadila in še vabljiveje gostom
nasproti sijali gosto nastavljeni poliči in bokali z
rudečim vinom.

Kdo pameten bi bil temu ali onemu izmej njih
zameril, vide, kako zadovoljen, vesel se je po molit¬
vici na odločen sedež ukini in udomačil, željno pri-
Čakovaje, da bi skoraj kaj prišlo na okrožnih in
potem, ko se mu je želja izpolnila, slastno, pa po¬
časi jel krotiti slabejši — ali kakor je morda skri¬
vaj mislil, boljši del svojega bitja.

Leon je bil na sedež zraven profesorja po¬
stavljen in ker je bila cela druščina prevelika, da
bi bili vsi ene govorice udeleževali se, izkušal je sč
svojim sosedom v razgovor priti, da bi ga natanč¬
neje poznal in pa, za kar se večjidel razgovor na¬
pleta, da bi se sam zabaval.

Tudi drugod okolo s časom jeziki živejši po¬
stanejo, vzlasti, ko več bolj ali menj praznih posod
odroma in ko so se morali tu pa tam vinski poliči
v drugič napolniti.

Dobro vemo sicer, da je pisateljeva dolžnost,
ljudi, ktere se čitalcem pred oči privede, določneje
obrisati po njihovem individualnem značaji. Ali pri¬
tegnil nam bo morda marsikdo, da smo ravno tu v

106

zadregi, če hočemo vestno delati. Ne samo, da bi se
naša povest črez mero in prvotni namen raztegnila r
ko hi za vrstjo kacih dvajset osobnosti hoteli po
značaji opisovati, moramo še povedati, da se nam
o marsikaterem ne bi dalo mnogo povedati. Prever¬
jeni čitalčeve prizanesljivosti v tej zadevi in zadregi
prepuščamo mu, kakor uže večkrat drugod, da si sam
izslika, kako vesel sedi in pije gospod učitelj, po¬
hvaljen zarad pridnosti in vidnega napredka v šoli>
kako prepričan je oče župan Stremenček svoje veljav¬
nosti, ker v takej visoki družbi je in pije, kako si
cerkveni ključar privošči božjih darov itd. Naj s®
samo tjakaj gori ozremo, kjer gospod dekan na prvem
mestu sredi dveh starih dušnih pastirjev sede.

Da, velik gospod je to, gospod dekan, šolski
nadzornik. To prizna menda vsak, tudi mi moramo
priznati. Nateknil je naočnike na nos in visoko gleda
in mnogo ve povedati poslušalcem, ki zvesto in verno
vanj gledajo. Sklenil je mož roke pod prsi in lepo
naslonil se na stolu naslonjači nazaj. „No,  to m®
pa veseli, da si tudi ti prišel, Janez, “ pravi jednem®
svojih sosedov. — „Dolgo se uže nijsva videla, dolgo- 1

„Ites je dolgo tega; kar smo Ljubnika poko¬
pali. Koliko je tega, sedem, osem let! In tudi dene®

107

sem težko prišel. Daleč je od moje fare do sem,
daleč, jaz sem se pa postaral, “ odgovori oni.

„Uže res, kar smo Ljubnika pokopali. E, ta je
u mrl, mi smo pa še tukaj. Še veš, kako smo bili v
semenišči v enej sobi — Bolha, on, ti in jaz. On je
teko rad spal, midva sva mu toliko prizadela. Tačas
smo bili mladi, zdaj smo stari, prav govoriš. Kmalu
kode tudi nas gospod poklical. Kdo ima pa zdaj.
f aro na Vrbnji?“

„ Grlej, ki res ne vem,“ pravi oni in začne nižje
sedeče mlajše duhovnike povpraševati po imenu, ka¬
tero tudi naposled izve.

„Dobra fara je menda na Vrhnji ?“ pravi
dalje dekan.

„Majhena kravica, pa dobro molze. Enajst ste
v  obligacijah in precej zemlje."

„Kaj pa, Jože, tvoj brat, ali je še živ?“

„Ne veš še? Predlanskim ga je zima vzela,
sam sem zdaj."

„0, glejte no! Kako zdrav, rudeč je bil videti
P re d tremi leti, ko si ga bil k meni poslal po tiste
kukve! Zdaj pa je umrl, praviš. Je! Janez, tudi
1111  pojdemo kmalu. — Ali si dobil to pomlad bukvice,
katere sem ti bil po potovki poslal?"

108

„ Dobil, dobil. Zahvaljujem se ti. Čisto sem
pozabil nazaj poslati jih. Še ta teden je pošljem.“
„Nij treba. Tedaj Jože je umrl? Hm! Kaj pa
politika? Pridno bereš vse, kar ti pride, to se ve
da. Hudo je v denašnjih časih! Sovražniki svete
cerkve so nesramni postali. Povsod mekastijo in
tresejo stare stebre. Sv. Petra stol je v nevarnosti,
kaj bode iz tega? Tako beremo zmirom.“

Tako je govor prišel na važneje reči, rešetali
so možje sovražnike Petrovske skale, liberalne pisune
in žurnaliste, demokrate in rovarje in kar je enacega
blaga še hudobni duh zatrosil mej pšenico denaŠ-
njega sveta.

Od vseh teh pogovorov nijsta slišala Leon in
njegov sosed ne veliko več, kakor posamezne reči.
Profesor, ki je bil precej dolgo nekaj malobeseden,
podal se je s časom, bodi-si, da mu je bil Leon
čedalje bolj po godi, ali pa daje tisto malo dobrega
župnikovega vina, kar ga je pil, toliko močij imelo,
da je postal boljše volje. Zabava se je od kraja
plela o tem, kar je bilo najbliže in o čemer je
Leon prav presodil, da bode učitelj odrasle mladino
gotovo rad govoril: o šoli. Začetek razgovora je bil
pri farnej šoli, razsnoval se je potem na pedagogiko

109

sploh, prišel naposled do velicih mož in mislecev r
do filozofije in poezije. Leon je kmalu izprevidel,
da ima učenega, pametnega moža pred soboj,'ki z
natančnim znanjem mislij in trditev literarnih velja¬
kov raznih velicih narodov, strinja lastno razsojo in
tej zna prosto, lehko ločljivo, a primerno vnanjo
podobo dajati. In če je ta mož Leonu uže takoj na prvi
pogled dopadal, če se mu je dozdevalo, da nij tak
človek, kakor so „da jih je več,“ rekel sije vendar
za prvega s Preširnom sam pri sebi:

Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak,

Ak’ bil bi le nekakšen zapustil ga oblak;

Lepa bi usta bila, lep bil obraz bi bled,

Ak’ bil bi le nekakšen proč nejevolje  sled.

Zdaj pa je z veseljem videi, da je novemu
znancu mej govorjenjem čisto prešel tisti „mrak“ s
Čela in „nejevolja“ z obraza, da sta se umeknila
nekemu znamenju zadovoljnosti in mini, ki na oba
kraja dobro deje, pripovedovalcu in njegovemu po¬
slušalcu, tiste zadovoljnosti, ki jo le utegne imeti
mož višje stoječega, več obsezajočega duha, ako
dobo koga, ki ga posluša in o katerem je prever¬
jen, da ima zdrave pameti, dobrega srca in omike
dovolj, da ga umeje. Marsikaj, kar je profesor iz-

110

rekel, zdelo se je Leonu preostro, marsičesa dru¬
gemu ne bi pritrdil; kakor je pa on te reči pove¬
dal, videlo se je, da se ne dado oporekati, ni ome¬
tati. In če se je Leonu to in ono zdelo drugače, Če
je svojo bolj ali menj nasprotno misel izrekel, izgubil
je vero na njeno istinitost uže, predno je izgovoril,
kajti neka dobrovoljnost, nek dobrohoten in prijazen
smehljaj njegovega nasprotnika bilo jo uže precej
pol dokaza, tako, da je moral, hotel ali nehotel,
obmolkniti.

Francoska revolucija, pravijo, da je podrla
marsikatero misel, katero je evropski svet pred imel«
Kakor je potrla plemstvo ali aristokracijo po rojstvu,
tako je, vsaj v načelu, ob veljavo dela tudi aristo¬
kracijo človeškega duha. Denašnji dan se uže malo¬
kdo rad uklanja avtoriteti tega ali onega tako ime¬
novanega genijalnega človeka, skoro vsak hoče napo¬
sled imeti svojo lastno poslednjo sodbo.

Zdelo bi se tedaj čudno, da v denašnjih časih,
ko smo po velicih učiteljih tako nekako preverjeni
svoje osobne veljave, vendar ne moreme te v vseh
stvareh tako ohraniti, da ne bi zdaj pa zdaj povreK
Horacijevej prepovedi „prisegali na besede učiteljeve/
in s tem izpoznavali, da so mej nami ljudje, katerim

111

dobrovoljno pritrjujemo, ali moramo pritrjevati večjo
veljavo, nego si jo sami prisojamo. Nečem tu pre-
iskavati, je-li to prav ali ne, to naj bode zatrjeno,
da je tako, vzlasti da je naš gospodič Leon svojemu
novemu znancu nasproti to stvar čutil.

Ravno zarad tega si je želel, da ne bi bilo
znanstvo s tem novim, prijateljem, — če se sme to
imenovanje tako zgodaj brez pregrehe rabiti, — takoj
iz začetka tudi končano. Razen tega, da se je hotel
od njega učiti, kar se tiče znanstva, misli o člo¬
veškem življenji in sploh česar se še more učiti
mlajši od staršega, menj izveden od izkušenejšega,
mislil, ali morda bolje, slutil je, da je našel človeka,
kateri se mu je vsega zaupanja, spoštovanja in lju¬
bezni vreden zdel. Znano je pa, da iz teh treh izvira
prijateljstvo v najlepšem pomenu.

V vinu je veselje doma. Vesel je uže bil farni
učitelj, ki nij bil vajen vina piti, glasni so postajali
manjši in srednji prvaki in celo visocim gospodom
na konci omizja se je jelo srce tajati. Se gospod
poštar Goreč, od kraja precej ponižen in tih v sredi
druščine, začel se je smijati in ves živi svet grajati,
tega ali onega pikati, zdaj pa zdaj poredno črez

112

mizo pogledovaje do Leona in nekaterih druzih, k»'
kor da bi hotel reči: Kaj ne mislite vi ravno tako ?

Precej pozno popoludne je uže bilo. Profesor
se poslovi pri gostilniku gospodu fajmoštru, kateri
pravi, naj bi še „črne kave 11  čakal, sicer ga pa
zadržuje posebno, niti za drugokrat ne vabi, pote®
pri drugi druščini in otide.

Tudi Leon se odpravlja za njim, toda velik 0
težje se odpravi, poslavljanje je od župnikove strani
in od dekana veliko prijazneje, ker sorodnik kom'
tesin je vendar nekaj več, kakor pol neznan profesor
iz mestne gimnazije. Mnogo priporočil in spoštljivih
pozdravov do gospe tete se mu naročuje.

Pred farno hišo uže nij bilo profesorja nikjer
videti. Leon, katerega je voz čakal, ukaže hlapcih
naj brž napreže in pride z vozom za njim. ITitro
stopaje doide profesora, ki je polagoma in počasi
peš koračil.

„Ali ste tudi vi domov namenjeni ? 11  vpraš*
profesor.

) ,Tudi,“ odgovori Leon. „Tiho mej temi mož ® 1
sedeti je pusto, govoriti pa za istino nemam kaj 11
njimi. Duhovni gospodje imajo svoje reči in svoj 0
pomenke, svoja stališča, kakor ste sami videli.“

113

»Prav govorite. Človek se najlažje peča in
^ ru ži sč svojo priliko. Tu mu nij treba ni fraz ni

Poklonov. “

„Ali vi daleč od tukaj stanujete, če smem
v pra§ati ? “

„Dve uri je daleč. Ko bi hitro hodil, pride
Se  Poldrugo uro,“ odgovori profesor.

Mej tem razgovorom ja hlapec z vozom doide.
e ° n  povabi svojega sopotnika, naj prisede k njemu;
t0( ta ta se mu zahvaljuje rekši, da na kmetih nij
j^kdar prijatelj vožnji, ker njegovemu bolehnemu
Kotu bolje pristuje počasen peš-pot. Preprositi in
le Po posiliti se nij dalo in poskušati nij bilo. Te-
J  hlapec prazen vozi naprej, Leon pak, ki je
jj^islii videti, da profesorju nij neljuba njegova dru-
llla > ostane pri njem.

?  Mej potom ga Leon vabi, naj bi kedaj v
a ^ rez je prišel.

g »Da vam kar naravnost povem, obljubim ne.

terri  pa ne odbijam vaše prijazne ponudbe, temveč
^Soče je, da vas prav kmalu enkrat obiščem na
domu. Jaz sem malo čuden človek, storim to,
°Pustim, kakor sem ravno pri volji. Zato, pro-

sijjj

’ zamerite! — Da sem denes semkaj šel,.

8

114

skoraj sam ne vem, kako je to. Nekdaj sem tudi
jaz tukaj kaeega pol leta v šolo hodil. Spomin teh
mladih srečnih let me je tudi denes sem vodil."

„Tedaj ste tukaj rojeni?"

„V rojstvenej hiši stanujem."

„Ne zamerite mi, to se mi čudno zdi, da
nijsem do denes ničesa slišal o vas niti o vaših
stariših, da-si ravno poznam uže precej ljudi tod
okrog ali vsaj praviti čujem o njih." *

„To je prav lehko tako, mladi moj prijatelj!
Mojih roditeljev ne morete poznati, ker — žalibog

— ne živita več. In njijnega jedinega sina, menei
tudi nijste mogli poznati, ker me veliko let nij bil°
v tem kraji, vi ste pa tudi, kakor pravite, še le t
poslednjem času sem prišli. Da pa nijste culi o meni

— reče profesor sč smehljanjem — tega uzrok j®
nekoliko, ker so me ljudje uže izgrešili, nekoliko, ker
v tem kratkem času, kar sem tu, samotno in za-se
živim, tako, da malokdo ve, ali sem doma, ali ne.‘

Iz tega, kar sta se na dalje menila, povzel j e
Leon, da je profesor neoženjen in da o tem ne go¬
vori rad. Zato zavrne govorico na prejšnjo reč, na¬
zaj vprašaje: „Kje prav za prav stoji vaša hiša?“

115

»Hišica je samo. Ali ste uže obhodili vino¬
grade tukajšnje gorice?"

»Močno vse.“

»Tedaj ste morda videli samotno nizko hišico
sredi sadnega vrta ravno vrh vinogradov. Tam sta¬
nujem in tam sem se rodil. In če se vam bode prav
morda čudno zdelo, verjemite mi, da te borne koče
ne bi zamenil z nobeno palačo v glavnem mestu,
kajti nobena hiša mi ne more tistih spominov vzbu¬
jati in tiste zadovoljnosti dati, kakor ta skromni
kraj, kjer je ljuba mati za-me skrbela in oče sč
svojo pošteno priprostostjo gospodaril."

»Ali vas smem jaz obiskati, gospod profesor?"
vpraša Leon in pristavi: »A bojim se, da se bodem
vam zdel s svojim vprašanjem, po tem, kar vas zdaj
poznam, da ste namreč radi sami, — precej vsiljiv
in siten, ali kako bi rekel. Zato vas naravnost pro¬
sim, da brez vsacili obzirov tudi tako odgovorite in
Čeravno bi mi bilo srčno žal, ko bi se moje znanje
z vami precej z začetkom končalo, spoštoval bodem
vendar vašo odločbo in nij se (  vam bati, da bi me
razžalili, če rečete, da vam bi bilo neljubo."

»O, prosim vas, ne sodite me prehudo. Tako
se zopet ne zapiram pred svetom. Čeravno sem vam

8 *

116

slab izgled dal, mislil sem ravno vabiti vas. Besedo'
ste mi z jezika vzeli. Odkritosrčno vam povem, da
bom vesel, če pridete. Posedela bova malo pri bu-
čelak mojega najemnika, — hišo z zemljo vred sem
namreč takoj po očetovej smrti nekemu možu v na¬
jem dal, samo majkeno izbico v en konec sem za-se'
pridržal, da imam stanovanje, kadar utegnem domov
priti. V posebnej sobani vas tedaj ne bodem mogel
sprejeti in tudi na mekkej zofi ne boste sedeli.“

„Kar se mene tiče, vsega tega ne bodem težko'
pogrešal, ker . . .“

„No bode uže kako, malo potrpežljivosti pri¬
nesite soboj in naredilo se bode samo ob sebi, da
vam ne bode ravno posebno dolg čas. Zdaj pa gre
moj pot v stran, lekko noč! Kmalu pridite. Nij hli-
navščina niti ne gola etiketa, če vam rečem, da me
veseli seznanje z vami. Zdravi! 1 ’ Keksi seže Leonu-
v roko in oba gresta vsaksebi.

Dvanajsto poglavje.

Pred ulnjakoni.

Lep in prijeten jesenski dan je ; solnce, čegaV
žarki uže nekaj dni slabevajo, nagnilo se je proti
zapadnim sivim goram.

117

V vinogradih je živo gibanje, — trgatev.

Trta, se skrbjo, strahom in veselim upanjem
Pomladi obrezana, okoljena, prignojena in okopana,
prevarila kmetiča, obrodila je obilo. Brdke, pol-
Polične deklice nabirajo lepo, dozorelo grozdje v svoje
Posode, šegavo zdaj in z glasnim smehom odbijajo
Pagajivosti in strižejo nepremišljene besede mladeni¬
čev sobiračev; zdaj zopet s tiho besedo ukrepajo
^ej soboj skrivnostne reči o tem in tem ne bal pre¬
grdem fantinu, o onej prijateljici. Zadovoljen stari
P*°žek tira in nosi z grozdjem nadeto brento; upo¬
ren pod težkim bremenom leze mej obranimi braj¬
dami navkreber proti vinskemu hramu. Poje in uka
v esela mladost, on starec pak se veseli zimske ne¬
drje , ko bode s ključem in malo lodrico v roči
gazil po snegu iz vasi semkaj gori v liram zlato
kapljo pokušat.

Vrh vinogradov stoji majhena kmetska hiša,
ae  daleč od nje na vrtu ulnjak, skoro poln bučelnih
Panjev. Na sprednjej strani ulnjaka je kakor podalj-
® e k na oglu prosta klop iz hrastove klade narejena,
kloža, ki na tej klopi sedi, izpoznal bi čitalec takoj,
tist  je, ki smo ga v prejšnjem poglavji ž njim se-

118

znanili, ki ga je Leon po njegovem vnanjem značaji
poznal kot mladega profesorja.

Knjigo, v katerej je menda prej čital, odložil
je na stran in zdaj počasno in polagoma vleče dim
iz dolgocevne pipe. Zamišljeno opazuje zdaj bučele,
ki so uže dokončale svojo jesensko biro in le še
poredkoma letajo iz panjev in v panje; zdaj ogleduje
hrumeče čivkajoče vrabce , ki se pode in vrvrajo V
bližnjej živej meji od veje do veje, od grma do grma
in se brez dela in skrbi za zimo, življenja vesele
zdaj zopet posluša petje, ki se čuje iz vinogradov
pod njim.

Po stezi za mejo vidi človeka bližati se. Takoj
izpozna Leona. V tem času, kar sta se bila v prvič
sešla, obiskal ga je bil Leon uže večkrat, in nare¬
dila se je bila mej njima neka ožja vez prijateljskega
seznanja. S premislekom pravim: prijateljskega se¬
znanja. Zakaj prijateljstvo v idealnejšem, drugačnem
pomenu, kakor to imenovanje svet sploh rabi, mej
njima nij bilo brzo mogoče. Prijateljstvo je le ondukaj
naglo sldeneno, kjer je v dušnem življenji, vsaj v
skrajnjej podlogi vzajemnega mišljenja, jedinost in har¬
monija. Da pa teh dveh nij mej mladeničem, k* 1
neskušen, z dobro vero svet in človeštvo tu stojiV

119

111  Wej dozorelejšim možem, ki je morda uže izgubil
osrečevalen vid v srečo in čuda obetajočo priliodnjost,
^ se je navadil ločiti človeštvo od človeka, da jedno
s ° v raži in le druzega ljubi, to se mi zdi prav na-
fav no, sosebno pa, če jima je natura različne talente
111  izreja različne značaje podelila.

To je Leon tudi čutil, da-si ravno je uzrokov
ls kal v nejednakej starosti. Nekaj posebnega ga je
sleklo do tega moža; mislil je, da bi zanj vse storil,
lehko bi mu vse zaupal, kar je kedaj želel in pre-
0ll šljal. In vendar nij mogel ž njim biti tako, kakor
z  druzimi vsakdanjimi ljudmi; marsikaj bi ga bil rad
^asi povprašal, pa se nij upal, dh, celo njegovega
ln tena nij vedel.

„Bučclam ste poseben prijatelj! Skoro vselej
Vas  Pri njih najdem. Od vas sem se jih uže tudi
Jaj:  navadil ljubiti in precej spomladi napravim
^°ma ulnjak in nekaj te pridne živalice," pravi Leon
pot em, ko se po navadnem pozdravu vsede zraven

Profesorja.

„To je prav pametno,“ pravi ta. — „Mravlje
ltl  bučele so človeku, ki se v svojem egojizmu ime-
gospodarja vsega stvarjenja, najbližje. Ptica pod
obom, podlasica v meji in večina druzega, kar živi,

120

brezskrbno zaupa materi naturi. In res se mi zdii
da jim je ta bolja mati, ko nam in bučelam. Človek
in bučelica morata trdo delati za zimo, in če s®
slaba letina primeri, hudo je obema. Jaz bi mislili
da imamo to živalico ravno zarad tega radi, ker sm°
tako nekako po osodi v rodu ž njo.

„Ta sorodbina se da še dalje razpeljati, gospod
profesor; celo v politiko pridemo od bučel.“

„To pa raje pustiva, o tem jaz ne govori« 1
rad. Človeka denašnji dan mora srce boleti, 2®
misli na politiko, “ pravi profesor.

„Jaz ne mislim tako. Morda nijsem prav p°'
vedal, namesti na politiko  bi bolje dejal na zgO'
do vin o, na ustavo  človeške družbe. “

„A, tako mislite? Monarhija pri bučelaki
kaj ne?“

„Da, to sem mislil."

„Res je, temu se moramo čuditi. Tudi j« ž
sem uže to premišljal, kako je to, da tako pridu«
živalica ne more brez matice ali kraljice živeti.
mislite, tudi v tej reči ima panj bučel s človešk®
družbo nekaj enacega."

„Še ena misel mi pride, gospod profesor! Vid®l
bom, kaj boste na to rekli ..."

121

„Tako je prav! Začeta reč se mora do konca
Ugnati," pravi profesor smehljaje se in v drugič
^ a Či pipo.

„Jedcn mojih učiteljev je trdil, da se vsa
godovina suče okrog vprašanja: kaj je ideja države,
111  je pristavil, da se še denašnji dan vsa filozofična
j'°litika peča samo s tem: katera oblika države je
® a jbolja: ali monarhična, republikanska, ustavna itd.

e  je to res, in pa če je tudi res, kar se dosti-
brat izgovarja, da je človek najbolj srečen, če se
Maturi ne odtuji, tedaj bi tisti, ki bi hotel monar¬
he zagovarjati, prav dobro zadel, ko bi dejal: po

j^alogiji

z naturo se da samo monarhija opravičiti,
a lti kjer je natura vlado postavila, to je pri bu-
a b. th je monarhična. “

Mladenič, tacih pogovorov ne veliko vajen, bil
^ te svoje izpeljave vesel, kakor se mu je na obrazu
vi delo.

„ Profesor kake tri pote iz pipe potegne in
Ie ^ e  smeje se: „Pravi svobodnjak ste, če tako mislite!"

,,Ne pravim, da jaz tako mislim; ali logično
e  bi mi zdelo, ko bi kdo tako sklepal, “ odgovori
^eon.

122

„To je le navidezna logika," pravi profesor-
„Predolgo bi o tej reči govorila, ko bi hotela pi' e '
iskavati vso podlogo, na katero ste vi svoj sklep opri*
in sestavili. Pustiva tudi to z nemar, ali vas je va*
učitelj, katerega izrek ste omenili, prav učil ali
samo tistej vašej analogiji  z naturo, katera vam J 0
rabila za kol, da ste ž njim svoj sklep spesnil 1 '
morava malo v oči pogledati, ker se mi zdi, da j 0
slepa vsaj na eno oko. Zdi se mi — ne zamerit®'
da vam naravnost povem, — da vam razmera m 0 l
naravo in človeštvom nij popolnem jasen pojen 1,

V naravi vidimo vedno enake večne zakone, po nj e J
se enomerno, pravilno vse rodi, razvija in umir 0,

V naravi nij nobenega napredka, bučele med ber°’
kot pred tisoč leti, jablana leto za letom enako cvete 1
v naravi je mir. Človeštvo pa rije vedno naprej'
tukaj je hrepenenje po določnem namenu, in v &' e '
dišči tega namena odpre se še dalji obzor, zopet no v
cilj si postavljamo. Tukaj nij miru, tukaj je napr e '
dek. Morda bodeva kedaj to misel dalje razpletal* 1.
Za zdaj naj bodo te črte dovolj. Nekdaj, ko je el®'
veški rod stal še na najnižjej stopinji omike, ko J e
bil naravi bližji, ali celo tako rekoč z r a s e n ž nj 0r
naložil si je jarem, ki mu pravimo država, po

b

k

H;

V

1<

ti.

t

b

v

b

k

a

ti

n

t

t

!

t

i

r

i

123

rav nej potrebi. Država je tedaj, ker je iz potrebe
® ast ala, le pripomoček, da se dosega namen. Ta
je razvoj posameznega  in tako tudi sku-

Piiie

posameznih, človeške družbe. Država ima na-

svobodo posameznega le ondukaj omejevati ali
Sijati, kjer je svobodi, splošnosti na potu. če vi
f fc "ka zdravila pijete, pijete je samo zato, da bi od

b°i e ,

»efi,

bo

Ztl i ozdraveli in, kadar ste zdravi, ne pijete jih
■ Ravno tako tudi človeškej družbi enkrat, kadar
Pravo izobraženje splošno, kar moramo upati,
ar  bo ta namen dosežen, tudi pripomočka, države,
Vs aj take države, kakor jih imamo denes, ne bode

ali

Zato mislim, da ne bi prav sklepal, kdor bi
Q arliijo za vselej po vaše z bučelami branil. “

^ „Kako je pa to, da naši pradedje, stari Slo-

h ki so bili gotovo na nižjej stopinji izobraženja,
°r smo mi, nijso imeli za prvega nobene države,
^ y eč so kar tako živeli po rodovinah in majhenih
ru gah. Ali ne govori to zoper vas?“ pravi Leon.

»Prav veseli me, da to opomnite 1 * — odgo-
. 1  Profesor. — „Da naši nekdanji očetje nijso po
ge du  družili narodov v državo zjedinili se, to se
v  1 z di najlepša in največja pohvala njihovega člo-
c anstva. To kaže, da nijso čutili potrebe, kaže,

124

da je njim bilo zakonstvo prirojeno, da so glas la 3 *'
nega srca poslušali, da so bili sami svobodni 1
drugim nijso svobode kratili."

„če je bilo to za-nje in njihov značaj leP°'
kar vam tudi jaz pritrdim , bilo je pa gotovo sli
za njihove naslednike. Od tod, da nijso v veli
državo stopili in združeno branili se v  izvira, da
ne moremo Sloveni z veliko preteklostjo ponaša®'
da nemarno zgodovine."

„To pa prav govorite. Od velicega razširjeni
naroda smo samo ostanek. To je res žalostno, ni
preteklost in sedanjost. Ne ostane nam druzega, kali
da se tolažimo z upanjem v prihodnost. Pa govor'’
o čem drugem. Predaleč sva prišla od bučel. Sl' 3 *'
sem, da se boste oženili?"

„Jaz?“ čudi se Leon.

eA*

d«

„Dk, tako mi je bilo povedano, in čudil s '
se, da me nijste na svatovščino vabili. Morda
to ne, ker sem tako neuljuden, da vas na dom«
denes še nijsem obiskal. Jaz sem poln dobrih
menov, storil bodem kmalu enkrat svojo dolžnost
„Pa kdo vam je to izpovedal? Jaz o nobe"
ženitvi ne vem ničesa," pravi Leon.

125

»No, vi sami ste gotovo bolj verjeten vir, nego
L iz katerega sem jaz izvedel. Mož, ki v tej
^ hišici stanuje, pravil mi je, da ste nekje na
ali kako

jaz imam nezanesljiv spomin za
reči — ubrali svojo nevesto. “

Leon zarudi in na smeh drže se pravi: „To
zega, kakor prezgodnja zveza vsakdanjih raz-
vse brez uzrokov."

»Se bolj prav, da je tako. Vsaj mi nij treba
'kitati vam, kar bi bil prav posiljeno storil. To

^ke

^ hruzi
^er,

4ei

dob 4 1Z  "* e ^ ne I ' 3t0 j^ 1  slabosti. Nijsem namreč posebno
er  pravovernik, kar so tiče ženskih krepostij.“

bi

ljub

»Kako da ne? Življenje bi bilo nesrečno, ko

ta 2od e

Ozni ne bilo. In ljubezni beseda in skrivno

le nje je ženska.“

»Poznam to pesen! stara je, tudi lepa in res-
Za  liste) ki jo z vernim srcem poslušati mo¬
te • Lokler jej boste verjeli, boste srečni in za
c 8a '

,e ga ri 0 i

- vam iz srca želim, da bi vedno tako mislili.

Sein  nekdaj ravno tako pel, kakor vi.“

V &š • ”^ U za kaj ste pustili misel, ki je po lastnej
T 6  besedi osrečevalnejša od nasprotne?“. vpraša

011 r adovediio.

126

Profesor, ki se je morda nalašč ognil njeg®'
vemu vprašanju, pravi šaljivo: „Glejte, prej sva g®'
vorila o bučelah in sva jih primerjala človeški
družbi. Ako čem jaz hudoben biti in opirati se va&i
idealnej misli o ženstvu, menim, da lehko orožje p0'
berem, katero ste morali .vi pred strani vreči, namreč
analogijo, in se ž njim morda z večjo srečo borih*
z vami, kakor ste se vi prej.“

„Jaz bodem j e dno zagovarjal, kakor Do®
Kižot.“

„ Vi se prezgodaj umičete."

„No, naj velja, splošnost!"

„To je uže bolj moško. — Ali nij pri bučelah
čudna prikazen, da imajo ženske, in samo žensk®
bučele strupeno želo ? Trote, svoje može, imajo rad®
nekaj časa, ali ta ljubezen ne traje dolgo, ženice s®
jih kmalu naveličajo, postanejo jim nezveste in j#
celo zavratno pokoljejo. Kaj pravite vi na-to, ž®
nijste pozabili, da sva prej oba potrdila neko ena'
kost v dejanji in nehanji bučelic in ljudij ?“

„Če mi daste malo premisleka, vem, da s®
bodem izkopal . . .“

„Nič pomisleka. Le priznajte, da ste tepeni)
potlej sva pa spet prijatelja," pravi profesor smejd

127

Takoj pa dostavi: „Bojim se, da vas pohujšujem
j 11  Po svetem pismu bi bilo bolje, da bi si malinski
^n na vrat obesil in se potopil v globočino
** 0r ja. Torej me ne poslušajte več. — Glejte, ravno
**** •hoja gospodinja nekaj nese."

Starikava ženica je prihajala po vrtu od hiše
^ etri  in nesla na belem ploščeku nekaj grozdov in v
ril gej roki velikanskega pol hleba. Zagledavši Leona
Se  nekako preplaši, skrije kruh za hrbet in obstoji
2a  ninjakom.

»Gospod Franc ! ko bi hoteli malo sem sto-
pravi proseča profesorju.

»Kaj imate skrivnega?" vpraša le-ta, stopivši

k n iej.

j  »O jej, tako me je sram, da bo gospod iz
, bre zja videl, da črn kruh jeste. Mislil bo, da vam
le ga ne znam ali pa nečem speči," pravi šepetaje
že hica.

. Profesor jo utolaži in, ko je ženica malo mizico
u injaka pred klopico postavila, kruh in grozdje
položila, še vina in dva kozarca prinesla in
a > rekel je; »Zdaj bodem pa sam nekoliko opo-
^ 1  svojo prejšnjo trditev. Ta starka, postavim, je
y  Poštena in dobrosrčna ženica. Da-si ravno mi

128

že v rodu nij in me le malo iz mojih študentovskih
let pozna, ima me vendar tako rada, da se sramuj 0
namesto mene, in še jedla hi namesto mene, ko
se dalo. Kar si more misliti, da bi mi ustrezalo*
znese mi skupaj, in skoraj se mi smili, kako j 6
včasih v skrbeh, če mi jed ne diši. To je re*
žensko v vsacem stanu in človeka gane . 11

Leon zapazi knjigo, katero je profesor pred
bral, predno je on prišel in tako se jima naved°
razgovor na berilo in splošno literarno umetnost.

„Meni se je včasi čudno zdelo , 11  — prav 1
Leon — „in še zdaj si ne morem razlagati, od k°d
izvira in kako je to, da nas poezija in umetno^
veseli . 11

To kaže, da vi uživate brez preudarjanja, br ež
refleksije, in to je po enej strani prav dobro 11  od'
govori profesor. „Kadar boste svet bolje poznali, bost®
si tudi  to razlagali, boste vedeli,  kar zdaj sam 0 '
čutite.  Svet in resničnost na tem svetu sta tak 0
ubožna, da nam ne moreta dati, kar si poželi n * 3
duh, ki se ne čuti domačega. Zato si naš duh sv°J
svet ustvari, to je umetnost. Ta nas iz blatneg*
povzdiguje v jasne višine lepšege, navideznega svet*'
Nad tem videzom se veselimo, ker se na bistvenost 1

129

ne  moremo. Tako, dejal bi, postanemo otroci. Inr
kdo se ne veseli svojih nedolžnih otročjih let, ko je
tu di lep videz  imel za resnico!  Kakor vsak
dober človek ljubi umetnost in poezijo. “

Te in enake predmete sta razpletala še dalje
v  Pogovoru. Leona je naposled mrak jel opominjati,
je čas posloviti se.

Trinajsto poglavje.

Na potu iz vinogradov.

Solnce je zašlo. Zrak je bil hladnejši in hlad¬
nejši. Ognji, katere so po vinogradih tu in tam
°troci kurili, dobivali so počasi rudeča in Čedalje
svitla plamena. Delavci so popuščali vinograde
l!1  odhajali v tropah v dolino domov, ali pia so po¬
dali v travo okrog hramov in majoliko z lanskim
Vll iom vrstili iz rok v roke.

Kake četrt ure od kraja, kjer smo pustili naša
^ Va  znanca, bil je vinograd poštarja gospoda Gorca
ravn o pod potom. Trgalci so bili uže odšli in le
bosonogi majheni dečki so bili ostali pri ognji,
pri potu gorel, in kostanj pekli. Kaka dva

9

130

koraka proč sta stali dve deklici, in sicer na®
znani: — Pavlina in Matilda. Ekspeditor gospod
Komplez je jima bil veren molčeč tovariš.

„ Midva z gospodom ekspeditorom ideva domov,
ti pa tukaj ostani, če se ne daš preprositi. Noč se
dela," pravi Pavlina.

„Oh, počakaj še malo. Zdaj je ravno najlepše
in najprijetnejše. Glej, kako se ognji lepo vidijo po
vsej rebri in doli v dolini lueice migljajo iz vsake
hiše. Jaz ne vem, da denes nimaš oči za vso to
lepoto. Ne, gospod ekspeditor, vi morate z menoj
potegniti. Še pol četrt ure, ali vsaj nekaj minut
ostanimo tu, da bodemo videli, kako bodo ti fantički
kostanj spekli."

Tako pravi mlajša sestričina in poredno Ko®'
pleza od Pavline potegne. Ta je bil v velikej za¬
dregi, ker nij vedel, na katero stran bi potegnil,
da bi se drugej ne zameril.

„Ali daleč imamo domov in kaj bode pameteu
Človek mislil, če naju vidi po noči tod hoditi!
ugovarja starejša.

. „Saj nam pride hlapec z vozom naproti."

Zdaj se jim nasproti zasliši prav blizu petje!

d

131

Garv&j, dihur, dihur
Pod streho je smrdčl,

Pa Neži Rožmarin
Vse jajca je pojeL

„Rožmarinova Neža gre, bežimo!" pravijo
dečki, popuste ogenj in kostanj, kape v roke pri¬
mejo in zbeže.

Tudi deklice se napotijo. Nij bilo moči ogniti
se Neži. Komplez, ki je videl, da se deklici malo
bojiti, stopa hrabro naprej, sestričini tik za njim.

Po hoji se je poznalo, da je babnica pijana.
Izpod rute, ki je imela glavo zvezano ž njo, viselo
je nekoliko las črez nos, suh rujav vrat je bil raz¬
galjen in v pregibu na komolcu jej je visel košek s
polomljenim locanjem.

„ Glej, glej! gospodske prepelice, hinder-han-
<Ier!“ dejala je babura zagledavši deklici. m

Vstopi se sredi ozkega pota. Ko pridejo do
nje, pravi: „I)ve sraki pa en srakoper! Daste kaj
piti?" —

„Umakni se, coperuica! da gremo naprej," reče
Komplez pogumno.

„Kaj!“ vpije Rožmarinka razkačena. „Kdo je
copernica?!" Položi svoj košek naglo na tla, razpne

9 *

132

roke, rudečica jo oblije, svitlo gleda in kaže veli'"
kanske svoje pesti.

„Ti grivna ti! Jaz copernica, lepega odeta
hči! jaz ? Da te ne pograbim in zatooim po dolink
gumpec! Še enkrat reci pravim. “

Komplezu upade pogum, Neža z zobmi škriplje)
deklici se od straha treseti.

„Neža! pridi jutri k nam, dali ti bodem* 1
žganja in belega kruha. Zdaj se nam pa umakni, da
gremo domov, 11  pravi Matilda.

„Žganje? kje ga imaš? Pokaži!“

„Tukaj ga nemam. Na pošto pridi, pa ga bo-
deš dobila. “

„Ali ga bodeš res dala? Veliko?“ vpraša
Neža na enkrat potolažena.

„Ees, res!“

„0 ti ljuba veverica ti, mala! Daj se pobo¬
žati. Tako-le. Glej, nemara da si še lepša ko j aZ
sama. — Kaj se pa ti tako držiš, kakor bi jesib
prodajala, 1 ' pravi Pavlini, ki je bila boječe oklenil*
se sestričini pod pazduho. „Dii, hudiči in hudičevim)
odrla te bodem in požrla. Dosti kož imam uže dom*)
ha-ha! “

133

„ Dober večer!“ pravi deklicama znan glas za
jirbtom. Bil je Leon, ki je šel od profesorja domov.
Še bolj kakor se je on čudil, da ju v mraku tukaj
najde, bili sta ga one dve veseli v tem trenotji.

„A, ljubček moj je prišel, lepi moj mladi!“
zavpije ltožmarinka, izpoznavši Leona.

„Kaj je tukaj ? Ciganka vas ne pusti naprej ?
Spravi se s potil"

„Precej, precej, vse kar ti liočeš, tebi pa tebi,"
reče Neža, kar more urno pobere košek in se vsede
tik k meji.

Oni štirje otidejo.

lložmarinka maje z glavo, poluglasno govori
s soboj, kolne in gleda v tla. Vino, ki se ga je
<lenes po vinogradskih hramih napila, razvnema in
meša jej menda čedalje bolj možgane. Na enkrat
glavo povzdigne, ozre se okrog in ker onih štirih
uže nij bilo več videti, zavpije: „Kam je pa šel!
Vzela mi ga je ena. Čakaj, čakaj, ubila jo bodem,
ubila! “

Rekši pobere kamen, zamolklo zatuli in leti
Po potu. V desetih korakih se izpodtakne in pade.
Nekaj časa leži, potem godrnjaje vstane s krvavim

134

nosom mirno, tiho in počasi otide proti onej strani
kamor je bila od kraja namenjena.

Mej tem časom so bili oni štirje prišli ^
vinogradov in so se obrnili navzdol proti cesti.

Ta pot navzdol je bil prav slab za vožnjo Jlf
bojo. Večkratni dež je bil splavil prst in pesek 10
naredil velike kotanje in kupe rujavega kamenja
tako da je moral človek pazno stopati in vedno pred'
se gledati, da se nij izpodtikal.

Naravno je bilo tedaj, da je Pavlina takoj
vrhu prijela Leona za pod pazduho. Saj veste, d*
slabotna ženska potrebuje večkrat v življenji p° 1 ^
pore moške, da se rada naslanja na-nj, kakor
šibka vinska trta oklepa trdnega, dobro v tleh sto'
ječega kola. In če še pomislimo, da se vsak dot> et
človek iz hvaležnosti nekako približanega čuti tisterod'
ki mu je ravno iz kake neprijetne situvacije po® a '
gal, ne moremo se ni en trenotek čuditi, da je bd a
tako nekako bolj domača ž njim. Utegnil bi še jede^
izmej nas pristaviti, da bi jej bil moral ta Leo 0 '
če kaj ume, kaj se spodobi in kako svet pelja, saC>
svojo roko in pomoč ponuditi, toliko bolj, ker bi $
bil imel tega uže gospod ekspeditor Komplez, ki

135

z Matildo kaka dva koraka pred njim stopal, s b
svojim dobrim izgledom opomniti.

„Bali ste se tedaj te babe? No jaz menim,
da nikomur nič žalega ne stori,“ dejal je Leon,
da-si bi bil raje kaj bolj zanimljivega govoril ž njo.

n Jaz imam uže s prvega, ko sem to žensko
videla, neko studenje pred njo. Kadar sem jej kaj
dala, ko je k nam prišla, dala sem jej najbolj zato,
da je odšla. Vem, da je to prav nelepo in kaj malo
ljubeznjivo na meni; kajti človek je človek, ljubiti
bi morali vse, kakor izveličar od nas terja in nam.
naše lastno srce veleva. Pa neke zopernosti, ki mi
jo ta divja žena navdaja, res ne morem premagati. “•
„Jaz jo pa prav lehko vidim; meni je en ne¬
navaden predmet, originalna podoba. Bog je tudi
tacim ljudem življenje dal, da je svet bolj pisan in.
mnogovrsten. Menda morajo uže tudi take ženske
biti. Dolgočasno bi bilo na tem svetu, ko bi bili
vsi jednaki.“

„Jaz sem nevedna, morda je prav, kakor vi
mislite. Ko bi ta Neža ženska  ne bila, morda bi
bila tudi meni samo predmet  — kakor vi pra¬
vite —; ali tako pa vidim v njej nekaj zopernarav-
nega, nečloveškega, ali če je to prehudo reči, —

136

neženskega. Vsaj po tem, kar si jaz mislim o
šenstvu. “

„ Ali mi ne boste zamerili, če povem, da sem
jako radoveden, kako vi mislite o tistej polovici člo¬
veštva, katera vas mora s ponosom v svojo sredo
'šteti ?“ vpraša Leon.

„ Ker začenjate tako govoriti, kakor da ne bi
todili po tem izpodtikljivem potu, temveč v visokej
druščini po mestnih drevoredih, kaznovala bi vas pa$
lehko, da vam ne bi odgovorila. Ali vas čem?"

„Tega ne storite, ker pomisliti morate, da so
ljudje, ki tudi v srcu mislijo to, kar govore."

»Nehvaležno bi bilo tudi od mene, kaj ne?
to bi vam odgovarjati ne hotela ravno nocoj, ko ste
mi dobroto storili. Zato vam povem, da če kako
posebno misel od mene pričakujete, motite se prav
zelo. Terjatve, ki bi je jaz sebi in vsem svojega
spola stavila, izrečene so gotovo uže tisočkrat. Ženska
ima svoj krog v tihej domačnosti; tam naj dela i®
pomaga po svojej moči. Me moramo bolj s srcei®
misliti, kakor z glavo. Zato se ne smemo v javnost
riniti. Marsikatero napačnost bi jaz raje moškem®
odpustila, kakor svojej vrstnici."

137

„Zakaj? To se meni prevelika odpoved zdi.
Ta misel gotovo nij navadna. V roarsikterem krogu
®ej prijateljicami bi sami ostali. Človek rad za-se
tisto svobodo terja, ki jo drugi imajo. Yidite, zdaj
sv a uloge menjala. Jaz bodem tiste zagovarjal, ki
st e se jim vi izneverili,“ pravi Leon smeje se.

„Svoboda je zares lepa beseda, ali tukaj jo le
Postiva. Ločiti se mora od razuzdanosti. Človek naj
Premisli in pregleda svoje moči in po njih naj se
ravna, pravijo. In me ženske smo slabe; če izgu¬
bimo višek ne moremo se nikdar zopet tako po¬
vzdigniti. — Pa z vami bi skoraj ne smela tega
prevdarjati.“

„Zakaj ne? Večjega veselja — —“

„Tiho, vi ste me zapeljali, da sem storila, kar
na svojemu spolu sploh grajam: mešanje v reči, ki
so zunaj našega okrožja. Čudno sva začela." Kakor
se govori da prava ljubezen ne premišlja od kod in
zakaj, tako bi morala tudi ženska svojo nalogo bolj
čutiti in dopolnjevati, bolj v srcu nositi, ko na
jeziku. — Hitreje morava hoditi, Matilda in gospod
ekspeditor bosta mislila, da pešava; glejte, kje
sta uže.“

138

Leon je do zdaj nalašč počasneje hodil.
goče je, da je tudi Matilda to opazila takoj od krt 9
in je zato ekspeditorja soboj vzela, da sta šla nap™'

Gospod Komplez, ki je večkrat skrivaj na^
pogledoval, moral je, hotel ali nehote!, govoriti $
braniti se svojej tovarišici, ki ga je neusmilj eIll,
dražila, kako bi bil tepen, ko ne bi bila ona 111
prišli Leon utolažila razkačene Neže. Da-si raV® 0
je zvesto branil svoje moštvo in se je na zad®J 9
videlo, da mu je tega draženja uže preveč, razi® 9
lala mu je poredna deklica vse nastopke tega P*
sreči odvrnenega tepeža, kako bi bil bolan ležal l!>
milo ječal in morda še jokal se, kako bi mu ^
morala ona streči.

Pridejo tako do ceste. Tam je čakal voz.

„Ali hočemo še do vrhu klanca peš hodi* 1
Za štiri nij prostora na vozu, tedaj dajmo gosp 0 ^
Retlja še nekaj časa spremiti, če nijsi trudna i’ 9 '
lina!“ pravi Matilda.

„0 jaz ne. Meni je ljubo, čemu bi konje ^
čili navkreber, ker lehko hodimo,“ odgovori 01)9
Hlapec otide z vozom naprej do vrhu klanca.
imam pa z gospodom ekspeditorjem še eno dok° 9
čati. On se mi neče udati, da je tisto lepo P ese

139

naredil, ki sem jo včeraj našla. Pa ne mirnjem pred,
da se mi bo izpovedal in še ime tiste srečne mi
bo razodel, na katero je ta oda narejena," reče
Matilda.

„ Sonet je, nij oda,“ pravi pozabivši se Komplez.

„0 vas uže imam; če veste, da je sonet, po
tem ste se udali. Zdaj boste pa še drugo povedali-
Pojte, ta dva ne smeta slišati. Sama jaz znam skriv¬
nosti hraniti."

Rekši ga potegne soboj. Moral je ž njo. Kakor
sem zvedel, držal se je hrabro proti ostremu izpra¬
ševanju.

Leon morda sam nij vedel, da je levico svoje
tovarišice malo živeje pod pazduho stisnil, kakor Je
bilo na gladkej cesti treba, kjer njena nožiča nij
bila v nevarnosti izpodtekniti se. Ubogi mož! Tako
nekaj tesnečega se mu je bilo vleglo okrog -srca, da
nekaj časa ni govoriti nij mogel. In v hudobnem
grlu je bilo tudi nekaj nepravilnega, tako, da niti
sapa nij hotela lepo po starej navadi v pljuča in iz
pljuč, niti odgovori, ki jih je na navadna njena
vprašanja odgovarjal, nijso bili zadosti dolgi, niti po-
voljni. In vendar je bil dovolj star in ne baš da

140

bi dejal neumen. Sicer je vendar še vedel vč® s >
kako pravo besedo na pravo mesto postaviti. čudn°'

„ Glejte, kako lepo se vaš dom od tukaj vidi.
reče Pavlina med drugim.

„Res lepo,“ odgovori on.

»Veselje mora biti za delavnega moža, ko tak 9
-stoji in okolo in okolo sebe vidi lepo rodovitn 9
zemljo in lehko reče: to je moje. Vse, kar tod
rodi mati narava, daruje meni. Tako se človek čut<
gospodarja na tem svetu; to ga mora povzdignit 1 :
'In vi boste lehko tako rekli. Ali nijste srečni lB
-veseli ? “

„Ali bodem srečen in vesel, to mora nek® 9
drag določiti," reče Leon z mehkejšim glasom lB
jej pogleda v obraz.

„Določba je uže gotova," pravi Pavlina.

„Res?!“ vpraša Leon z nekakim hlastnim^'

seljem.

»Vaša teta komtesa gotovo ne bode drugem 11
svojega imetja pustila kot vam. Vsaj ljudje ° e
dvomijo. “

»Ne, ne; Vi me nijste razumeli. Jaz sem mišim
da bi bilo to vse tako lepo in še neizrečeno lepš el
nego ste vi dejali, ko bi vlastnik ne bil sam P f ’

141

razgledovanji, ko bi imel ljubljeno družico zraven
sebe in-“

To je križ z ženskim svetom. Nekaj človeka
nečejo umeti, nekaj mu pa še izgovoriti ne dado.
Bog ve, kako lepo, navdušeno-poetično podobo sreče,
na kmetih bi bil Leon razvil, ko mu ne bi bila Pav¬
lina govora prestrigla z mrzlo besedo: „To je go¬
tovo, kar pravite in kdo bi dvomil, da si boste
leliko tako srečo napravili. Povsod okolo cveto lepe
in bogate deklice. Celo visoki aristokratični svet se
je dandenes spametoval, da žabi svoje bolje krvi;
tako volite leliko okolo po gradeh, koder hočete, če
tudi nemate kaccga: baron, grof, ali kar si bodi kot
nepotreben privisek in podaljšek k svojemu imenu.
Za izgled boste kmalu slišali nekaj iz okolice. Nek
baron snubi ravno te dni hčerko čisto neplemenitaš-
kega očeta."

Da je bila Pavlina pričenši ta govor naglo
majheno zarudela, tega Leon nij bil opazil. Navad¬
nost pa, s katero mu je govorila, težila ga je prav
zelč. Ko pa je poslednji stavek čul, obide ga neka
misel in z drugačnim glasom, kakor je govoril do
zdaj vpraša: „Ali bi se smelo vedeti ime tiste ne-

142

plemenitaške hčerke, katero baron snubi? Meni se
zdi, da nij daleč od tukaj — od mene/

„Morda res ne/

Ta odgovor je Leona več kot neprijetno za'
del. Tedaj tako je! Nek baron jo snubi in on j e
zastonj gojil upanje. Ah kako neusmiljeno človek®
osoda meče z lestve, po katerej bi rad plezal v n«'
besa svoje sreče.

Naj je vede ali nehote spustil Leon njeno roko
izpod pazduhe, gotovo bode nam vsaka čitalka p°'
trdila, da je bilo to negalantno kakor tudi to, da j 8
do vrha ž njo šel, ne da bi bil črhnil jedne besede'
Tam je stal voz. Deklici so posedle, gospod
Komplez si je zraven kočijaža sedež ubral.

„Lehko noč!“ To poslovilo je bilo od Leon®
denes tako kratko, suho in poluglasno, in poklo®
tako površen in odhod po stranskemu potu tak®
nagel, da je Matilda ko je voz po cesti zdrdral*
vprašala Pavlino:

„Kaj mu pa je?“

„Jaz ne vem/ odgovori Pavlina.

Pač praviš brez premisleka tako, deklica, sie er
bi vedela da ne govoriš resnice in zarudela bi,
bi te bilo sram laži, ki ti je sicer tuja.

143

0

n Morda si ga ti razjezila?" vpraša Matilda.
»Mislim da ne," odgovori sestričina.

.. »Kaj sta pa govorila zdaj na zadnje?" vpraša

Matilda.

»No, najnazadnje sem mu zatožila tebe, da se
ali bolj prav, da te baron Bremern snubi.
1 menda ne bodeš huda zato, tem menj, ker ravno
v °Jega imena nijsem imenovala, temuč je sam uga-
da bi mogla biti ti."

»Da ne moreš ti molčati!?"

*at 0

Pri

»Napak je bilo, da sem govorila, to izpoznam;
re j ne zameri. Saj bi bil tako v teh dneh barona
aas  dobil in bi bil zvedel."

»Pa to se meni vendar čudno zdi," — pravi
^i^tilda. — n Nekaj nevoljen je šel od nas. Ko bi
slišal, da se bodeš ti možila, potlej bi si jaz to
ehko  razlagala."

»Prosim te, bodi tiho."

Deklici nekaj časa molčiti.

»Kaj ne, Pavlina, da se bodeš potlej k meni
ell la, če jaz barona vzamem — kar nij še tako
v °- Brez tebe bi mojej sreči nekaj manjkalo.

■ Pšo sobo v gradu boš imela in vsak teden dva-

144

krat bovi obiskali očeta, včasi se bodemo na 2®'

»

brezje peljali, po zimi pojdemo skupaj v mesto

„Ne, ne, to ne more tako biti. Kadar ti
pustiš hišo svojega očeta, vrnem se jaz v mesto &
poiščem svojo staro teto. Kadar boš srečna, doffli 3 * 1
so včasi mene, ki nijsem in ne upam, da bi še k e '
daj bila.“

v *

„Tako ne bode, potem se rajše jaz ne možifl 1 ’
pravi Matilda ter stisne svoji sestričini roko.

„Če me imaš rada, ne govorivi zdaj več 0
tem,“ reče Pavlina.

Štirnajsto poglavje.

Pred spanjem.

Človek brez srca malokdaj pozna svojega b#
njega in njegovo notranjo vrednost. Vajen je sod^ 1
po sebi, in blažih čutov nesebične ljubezni, pri z9
našljive potrpljivosti, dobrotnosti itd., ki so nj eJot
samemu tuji, tudi pri druzih ne išče in ne nah a J a '
ali, če se mu jasno pokažejo, ne priznava. Kar J 6
večno lepo na človeku, ima svoj izvor in začetek
srcu, v domu ljubezni. Ljubezen mu manjka, k*

145

De  Pogublja vsacega, ki ne misli, kakor on misli, ne
f>°Vori, kakor on govori, ne dela, kakor on dela, in
Vs acemu nepovoljnemu dejanju podtika najkudobneje,
domišljeno v pogubljenje vodeče namene.

Sploh smo jedini menda v tem , da ženstvu
disojamo mečje srce ko sami sebi. Mnogo je morda,
^ ar  s tem odstopimo. Vendar bi svoje samoljubje
drgnili utešiti s premislekom, da, kar one z notra-
"Jim bogastvom pridobodo, odvaga mož z razširnostjo.
^Hvne žile, po katerih se ženski pretaka kri no-
tranjega dušnega življenja, drže od srca proti razumu,
di možu pak narobe.

Zatorej vidimo, da mož prej velike, človeštvo
Zade vajoče in obsegajoče ideje goji, da se lažje po-
S | av i na vrhunec človeškega izpozuanja in z bistrim
>m predre meglo, ki se razteza po dalujej šir-
Ja d pod njim, — lažje kakor ženska, ki zopet prej
r&2 vidi notranjost posameznega človeka.

Pavlina je videla po tem naravnem nagonu
8Vo dga spola, in morda tudi, ker je človeka bolj
jahala, ko marsikatera deklica na njenej stopinji,
Jonovo vedno večje približevanje. Splošno dekliško
^ a ost bi bila morala zatajiti, da ne bi bila videla
ta koj od kraja, ko jej je bil Leon še na pol

10

146

neznan, da njegovi pozdravi najprvo njej veljajo 1#
ne sestričini. In ko bi tega ne bila videla, moral®
se je s časom, ko je Leon vedno bolj po gosto z®'
bajal na pošto, popolnoma preveriti.

Pa slepila je sama sebe. Kar jej je bilo p°'
polnoma videzno, zdelo se jej je neverjetno. Človek
se kaj lehko moti. Podoba, ki mu je pred očmi, j®
— bog ve — le prikazen, dozdevnost, dete preživ®
domišljije; in naše oči, ki to in to vidijo, naš®
ušesa, v katera to in to zveni, morda so v nepr®'
vilnem stanji, — v spanji in sanjah. Kdo ve!

Ali denes! Denes je izpoznala. Teč nij bil®
dvomljivo. Iz njegovih besedij, po glasu, po vedenj 1 '
po marsikaterej malosti jej je bilo popolnem jast>° !
da mladenič, kateremu je odkritosrčno prijateljs^ 0
mogla ponuditi, čuti za-njo več, neizmerno več.

In ona?

Ko je na pošti uže vse potihnilo in pospal®’
podpira ona v postelji na zglavji slone glavo in p r<3 ”
misija: „Moj bog! ali sem morda jaz s svojim
našanjem proti njemu sama vzbujala to čut? Mo 1 ' 1 * 9
je iz mojega vedenja več posnel, kakor mu more 1 ®
in — smem jaz vrniti? Kako zdaj, posehdob? ^
bi ne bilo bolje, da bi ga bila nocoj poslušala

147

mu naposled kakor prijatelju odkrito povedala, da
ga spoštujem, a ljubiti ne morem ni njega, ni no¬
benega več. u

Priznati je morala, da je Leon veliko boljši
ko marsikateri, kar jih pozna. Nij jeden tistih, ki
brez vse misli tja v en dan žive, gotovo je, da ima
precej veliko čuta, pošteno srce. Osrečil bode jedno
deklico, in sam je vreden sreče in ljubezni.

Ali nje — ne more osrečiti. Take ljubezni,
ki bi mu jo bila dolžna, ne bi mu mogla dati, od¬
dana je bila davno uže drugemu in sicer — zastonj.
Idealu vroče ljubezni vrednega moštva, kateri je
nekdaj imela, ljubila, temu se jej Leon nij enak zdel.

Prihodnost se je razprostirala pred njo sa¬
motna , žalostna. Brez matere in očeta, celo brez
večjega premoženja, navezana je bila le na sorod¬
nike. Neveselo stanje! In Leon, bogat dedič, dober
človek, mogel jej je pokloniti brezskrbno, morda
celo lepo pribodnjost. Nekatera deklica bi bila pri¬
jela lepo priliko z obema rokama. Kaj je lažje od
hinavščine! Ali ona take sebičnosti nij poznala, kaj
tacega je bilo zoper njeno vest.

In vendar je bila njena ljubezen skoro uže
brez upanja. Moža, kateremu je bila posvečena, nij

10 *

148

videla uže leta in leta, nij slišala o njem, nij ve'
dela, kje je. Gotovo jo je uže pozabil, ne domišlja
se je več — sirote, če je on mogel tak biti, če je
on mogel pozabiti, more vsak, tudi Leon bode z
nimar spustil to morda — prenaglo nagnjenje.

Solze se jej udero po lici. — Tecite iz očij,
solzice, ve grenke bridke tolažnice skrivnega gorje!
Noč je, nobeno neprijazno oko vas ne vidi, tecite
po belem lici in tolažite!

V zgodnjej pomladi se obleče bela breza z
omladnim, srce razveseljujočim zelenjem in ponosno
stoji, kakor prvi kras novo vzbujene narave, sredi
druzih še golih dreves. Pa od severja dahne hladna
sapa, mrzla burja potegne, kakor tat pride ledena
slana prenočit v log, — in žalostno pozebejo zgodnje
mladike z lepim zelenjem. Pač da solnce poznejše
pomladi in vročega poletja brezi drugo opravo po¬
dari, a posušene mladike ostanejo žalosten sled ne¬
sreče do pozne jeseni.

Tako človeku. Kolikor veselje se razvija prvi
cvet v mladostnem srcu, toliko raje toliko ostreje
stegne osoda svojo okorno roko in razdene prijetno
soglasje. Davno je, kar je njena roka zadela, pa

149

■»edno še lahno zvenče glasovi bolečine po vsem or¬
ganizmu.

Če Dante pravi, da nij veče bolečine, ko spo¬
minjati se srečnih dnij v nesreči, izgovarja, kar ču-
tif no vsi.

Bolj kakor kedaj se je Pavlina nocoj nesrečno

'^tila.

Komtesa je nekaj bolna ležala. Leon jej je
ttl0r al, kakor večkrat, tudi nocoj nekaj poglavij iz
116  vem katere svete knjige Citati, predno je šel spat.
Zdaj v jesenskem času, ko je imel zunaj na
v travnikih in vinogradih gospodariti in raz-
Vledovati, nij bil mnogo s teto skupaj. Ker se je
k°nitesina pobožnost tako daleč raztezala, da je
^ re Pene po popolnosti, najnavadniša jedila uživala,
tU| li kosila in večerjala nijsta skupaj, ko je..bila še
2( lrava.

»Amen. Hvala ti, naj bode dovolj za zdaj,“
re o® komtesa in Leon je prav rad nehal čitati. Da
Za  to delo nocoj nij bil, ume se lehko. Stara žena
tudi poznala, da je nekako žalosten.

»Kaj ti je, ljubi moj? Bled se mi vidiš in glas
J  Navaden. Ali si bolan ?“ vpraša ga skrbljivo.

150

„Nič mi nij,“ odgovori Leon.

„Morda se motiš sam. Čuvaj zdravja!
hodi zdaj v jesen prelehko oblečen v večernem hlad«
okrog. Kdor zdravja ne varuje, greši zoper peto za¬
poved božjo. Prosi Barbo, da ti skuha čaja. To tf
bode dobro storilo. Reci jej, naj k meni pride prej>
da jej povem, kako naj ti ga napravi."

„ Jaz sem popolnem zdrav, teta, mislim da n>J
potreba."

„ Človek sam sebe ne pozna. Le slušaj, dobr°'
ti želim. Kaj bi bilo, ko bi zbolel. Le pojdi 'f
posteljo. “

Kmalu potem je Leon po svojej sobi hodi*
gori in doli in na mizi se je kadil čaj, ki ga ) e
bila stara Barba v hipu napravila.

Ubogo vsiljeno zdravilo! Ne zaupamo, da b*
pomagalo temu bolniku! On sam menda ne zaupa*
ker se ga ne pritakne. In da bi se dvema starka« 19
ne zameril: teti in Barbi, prime čašo in izlije da f
božji skozi okno na vrt, ker ga piti na more.

Po svojej naturi je bil precej mirne krvi. Za'
torej se je njegova notranja razburjenost denes, 1 ; «
je na prvi pogled menil, da mu je najslajše upanj e >
splavalo po vodi, kazala bolj kot neka pobita otož'

151

S ° s t, nego kot strastna razjarjenost. Lažje bi se bil
Etikoma zjokal, kakor mlad deček osmih let, ka-
tere ga je v šoli tovariš prekosil, kakor strastno pri-
Se gal maščevanje in jezo tistemu, ki je bil uzrok,
ki je mislil, da je uzrok njegovej nesreči.

Iz poslednjih besedij Pavlininih je posnemal,
n jo snubi nek baron, — menda baron Bremern,
0  katerem je slišal govoriti, da-si ga osobno nij po-
2t >al. Tedaj za to njega nij hotela razumeti!

Vsede se h knjigi. Ali kadar je duh lastnih
^skj poln, ne more se udati drugim, ne more pri-
Sv °jiti i n  spremljati tujih. Odloži bukve. Ko bi se
Vsa J razmisliti mogel!

Dolgo hodi po sobi.

. Tedaj barona bode rajša poslušala. Zakaj ? Ker
karon. Ne, to ne more biti. Ona misli o plemstvu

r  vsi pametni ljudje. Snubi jo še le. Morda ga

odbila. In morda njega  res še razumela nij ?

kako;
kode

^ako okorno in samo na pol jej je ljubezen raz-
g e  ' Beseda, katero je drugod za šalo, za kratek
k s  tolikokrat izrekel, bila je tukaj tako težka. Lju-
01  te; to ste le dve besedici. Gotovo, verjetno,

Uajbr;

' z  tako, da ga nij umela.

152

Kdor se hoče tolažiti, kmalu najde tolažbe-
Nij še vse izgubljeno, mislil je Leon in če je hitreje
hodil gori in doli, to je gotovo nekaj pomenilo.

Ponavljaje si vse njeno besede, domisli se s®
nekaj tolažljivega. Morda pa nij sebe mislila, tem'
več Matildo. Tudi ona je bila „ne daleč' 1  od njeg*'
O da bi bilo to! Pozvedeti se mora takoj jutri.

Vleže se precej upokojen spat. Kaj se mu i e
sanjalo, tega ne vem.

Petnajsto poglavje.

Baron.

Za dne je bila stara Barba po konci. Zrm r '
jaje je sklicala nemarljive dekle in tekla potem v '
hlev gledat, če Matijec, kralj hlapcem, še smrč><
da bi ga vzbudila in bi on po tem svoje p 0< *'
ložne v konjskem in kravjem hlevu na noge in
delo spravil.

Ali Matijec jo je bil prekosil. Kislo drže S®»
kakor zmirom, v petek in svetek, imel je z eni^
blapcem uže konje naprežene in je ravno plug nek»l
popravljal.

153

k »Ali te nij sram, grajski hlapec si, pa pojdeš
c esti orat v tistem luknjastem klobuku, da te bodo
gledali!" jezi se Barba.

»Za praho grem orat na Krivo njivo," odgo-
0r * gluhi Matijec.

»Ti moj bog! Ali si nocoj pamet zapil? Kriva

■j*' 3,  je skoraj najbolj gnojna. Za praho na Krivi
»Jivii«

»Gospod so včeraj ukazali," pravi mlajši hlapec.
»Kaj kriči baba?" vpraša Matijec.

»Gospod ne vedo nič, vidva tudi nič, pa je,"
Vl  Barba in se obrne proti svinjskemu hlevu po-
če je vse črez noč pridno pojedeno.

Klasno

jutri

v fati

2r a V i

Prašiči jo uže po hoji poznajo in jej jedno-
ne da bi dejal posebno harmonično, krulijo
ail je pozdravljenje. Barba pak za vrstjo odpira

Ca  Pri plemenjakih: dalje predel naprej, takoj
j, aVen  Pri prašiči z mladimi, potem na zadnje pri
p 111 1 ki bodo to jesen za kolino in za prodaj.
j a ^ S ° ( l se kaj pomeni s prašiči in sicer veliko pri-
U eje  kakor z Matijcem. Tega malo po ščetinah
di^ii ' n  P rav ’i :  »Pujsek, pujsek, zakaj se ne re-
y ' Bruzega lehko udari po uhlji in reče: »čajne,
čkjne, zakaj prepasanca od korita odrivaš?

Ti požrešneš ti!“ In prašiči dvigajo rilce in Barb®
ogledujejo. Ona pak misli, da so ravno tako pametnii
kakor smo mi ljudje in vedo, kaj se jim reče, samo
govoriti ne morejo. „Kmalu boste dobili jesti, 1®
potrpite," pravi in zapre vrata blevna.

Kokoši so jo začutile. Cela tropa, z ošabni®
petelinom v sredi, prileti jej nasproti. Bolj počasn®
za njimi pridejo težkonoge race in gosi. Golobje pri'
frče s streh in izza ogla pripelje koklja svojo ne*
skušeno mlado rodovino.

Ko Barba črez dvorišče korači, spremlja j®
vsa ta drhal. „Ominej, ominej! ka je taka lakota? 11
pravi Barba, stopi v vežo in, ko perotnina hoče s®
njo, zastonj podi: všš! — in maha s svojim prtom-
Yežna vrata mora zapreti pred „spakom". Kuretu®
uže ve, kaj bode in se ne premakne izpred vež®'
Vrata se namreč takoj spet odpro in Barba prines®
velik pehar zmesnega žita, grabi s pestjo in suj®
mej kure, ki grozovito hite kavsati in pobirati vs®
ena pred drugo.

Ko se Barbi zadosti zdi, odloži pehar na li n0f
povzdigne svoj suhi prst kazalec in majaje ž nji®
po taktu jame šteti svoje drage, da bi vedela,
nij katere kokoši lisica vzela, ali kragulj pišče

155

** ese l- Večkrat se zmoti in mora še enkrat od kraja

2 a četi,

Zdaj se tudi beli maček z visoko zasukanim
re Pom in navzgor ukrivljenim hrbtiščem priplazi ob


Pod:

semkaj. Ead bi se Barbi malo pridobrikal in

' 8 tr aš,
v  kr;
*tt C

Ve lik:

r gnil ob njeno obleko. Ali kure se potuhnenca

e , zato je Barba huda in ga kar zapodi: „Greš
' a j, spak ti, mačji ! 11  Da bi tepen ne bil, mora
nanagloma pete pobrati.

Z dvorišča se Barba vrne v kuhinjo. Tam uže

anski ogenj gori, dekla kuha jutranje kosilo za
2 >no, in v velicem kotlu za svinje napolnenim
av n° voda vreti začenja. Barba pograja, kar se jej

U$ rj  j.

toij Z<l1  ^ raV stor ^ eno  * n  P otem z  l astno  umeteljno
0  Pripravi zajutrek za gospo komteso in mladega
80 s >Poda.

g. n Kako je to, da gospod ne vstanejo -denes l
j, Ccr  so ob tem času uže vselej na nogah, “ pravi
j^ a > ko je bil zajutrek uže davno napravljen za
in domišlivši se, da je bil sinoči nekaj bo-
eil > tiho stopa po stopnicah gori in pokuka v nje-
0  s °bo. Vide, da še spi, misli si starka, ki ga
Ve ndar-le rada imela, da-si je včasi skrivaj malo

Po r ,

°Potala črez njegovo gospodarstvo: „ Menda je

156

sinoči pozno zaspal. To so čudni ljudje, ti gospods^ 1 '
po dnevi okrog hodi, po noči v pismo gleda, zjutr«
se pa ne vzbudi! Bog ve, kaj zmirom in zmir 0 " 1
bero! Saj morajo uže vse iz glave znati. “

Stalo je tega jutra solnce uže precej visok 3 '
ko je Leon od zajutreka vstal. Stara komtesa ^
bila prav vesela, ko ga je pred soboj videla zdra^J 3
oznanjujočega lica, bolj vesela, nego da bi bila
sama ozdravela.

Proti desetej uri je bil Leon ravno namenja
v vinograd k delavcem pogledat, ko zagleda, da f
majhen koleselj z dvema konjičema po cesti pridr * 3
in zavil proti Zabrezju.

To je bilo nekaj nenavadnega. Leon nij raof
uganiti, kdo bi bil. Celo ko je voz v dvorišči V°
stal in je mlad gospod vajeti enemu zabreških hi®?
cev v roke dal, Leon nij vedel, koga pozdravlja-
Tujec se mu predstavi. Baron Bremern!
Blizu tridesetih, bil je ta mož mlajši vid etI '
Pripomoglo je k temu videzu čisto obrito, rod®^
polno obličje in pokončna ponosna hoja, ki je raV ° 3
iz službe izstopivšega lajtuanta izkazovala. Oblek ® 1
najokusneje po najnovejšej šegi ukrojena, oprijem®
se je kaj lepo gibčnih, nekaj nagona do debel® 3 **

157

^»anjujočih udov, tako, da bi bil primerjevalec

banjih

postav mej njim in Leonom, ki je bil po
Vs akdanje priprosto opravljen, precej velik razloček
Osel. Dvojno okolo vrata segajoča zlata verižica,
a  kateri je bila menda žepna ura privezana, več
a 8ocenili prstanov na rokah, in še marsikaj je
. 0  na tem baronu, kar se je vse rado videti da-
01°, in kar bi bil kak prekupčevalni žid s srečno
jezljivostjo ogledoval. Najhudobnejša kritikarica ne
kila imela kaj reči drzno na skrbljivo razčesane
O e ne lase nasajenemu klobučku; in kar se lepih

°Čij j

Bij

in čednih brkic tiče, moralo bi se pritrditi, da
v sak lajtnant tako srečen, da bi podobne imel.

Oe je bilo Leonu posebno prijetno ali ne, da
ta  novi sosed ravno to jutro na prvo obišče,
Žitalec sam sodi. Sreča je na zadnje vendar še,
^ 81  je veliki svet zmislil šege, katere izvedenemu
^° Ve ku ponuja toliko navadnih lepih oblik in fraz,
11111  pomagajo, da n z veseljem" sprejme tudi koga,
111,1  je na sumu, da je njegov tekmec in napotje
sreči.

k Baron Bremern je precej mnogo govoril in
j^PBmentoval: kako si je za dolžnost štel obiskati
Qe ga izmej najljubeznjiviših sosedov; kako neiz*

158

• a i

rekljivo veselje mu je, da mu je čast seznaniti se
mladim možem, katerega izvrstne lastnosti je v teJ>
kratkem času, kar je vojaštvo pustil in doma nase*
se, povsod in večkrat slaviti slišal; da mu
svoboda, ki si jo je vzel, da ga je nepovabljen $
iskal in ga morda tako v važnih opravilih ©o*''
gotovo odpustil itd. itd.

Konj nij pustil izpreči rekši, da se mu
da mora o poludne na pošti biti, ker je za trd^
obljubil. ^

V daljnem pogovoru, ki se je čisto o navad 10
rečeh vrtel, pride baron tudi na svojo ženitev,
veliko veselje je Leon zvedel, da snubi Matildo.
Pavline.

„ Jaz sem vojak skozi in skozi. NaglosL
jaz ljubim. Prišel, videl, zmagal kakor Julij .
Dolgo okolo žensk hoditi, poskušati in vzdib° v9 *.
kakor dolgočasni poetje delajo, to nij bilo ni*
moje veselje. Naravnost v sredo trdnjave, in
je vselej gotova. Ženstvo se mora le poznati. V &e
take, kakor jedna. Tukaj mi je deklica dop 0< ^’
ženiti se mi kaže, stari njeni ne ugovarja in ta
mislim, da je bolje, če je reč hitro pri kraji-“
Tako je baron o tej zadevi govoril.

159

„Pa jaz menim, da se iz vaše posebne sreče
516  ti dalo neovrgljivo pravilo za druge postaviti,
®° s Pod baron!" reče Leon.

„Dovolite mi, gospod Retelj, morda se zoper
^'fonrinost pregrešim, če opomnim, da imam precej
^ušnje v teh rečeh. Veste, da človek v tem stanu,
^erega ud sem jaz imel čast biti, mnogo sveta
lz Poznava. In jaz brez prevzetnosti smem reči, da
6111  to lepo priliko dobro porabil. Iz ljubezni za
ra tek čas se mož nauči, kako mora postopati, ka-
*^ r  reč v resnici poprime."

s toril “

„V tej zadevi moram reči, da sem še malo
reče Leon smehljaje se.

„Da ne pozabim," pravi baron, „na pošti sem
^ljubil, da vas bodem sč soboj pripeljal. Gospod
^ 0rec  vas pozdravlja in pričakuje, da mu boste
ne s opoludne čast izkazali in udeležili se naše
, ruž te. Tudi meni bi bilo prav zelo prijetno, če
l2v °lite kar k meni na voz prisesti, in peljeva
Se  tja."

teta
Jaz „

»Prav žal mi je, toda mislim, da denes tega
2 nega povabila ne morem sprejeti, ker je moja
nekaj bolna in se ne bi spodobilo, da bi

- U

160

„ Gospa komtesa? Res! Mislil sem, da je ^
doma. Ali me ne morete predstaviti jej?“

„Težko, ne verjamem da bi mogla govoriti 1
vami. Vsakakor pa jej naznanim, da ste nas P°
častili."

„Prosim, prosim. Veselilo bi me, ko bi m°» e '
izvrstno ženo poznati, ki je bila, kakor vem, pi'il a
teljica mojej materi. Bodite tako dobri in naznani
me. Mej tem dovolite, da to vašo knjigo malo P°
gledam."

Leon pride kmalu nazaj in mu pove, da ^
ga komtesa drugokrat rada sprejela, da jej pa ^
nij mogoče. Ob enem pak Leon naznani, da je ^
voljenje dobil in da gre ž njim na pošto.

Takoj potem se odpeljeta.

Mej potom je bivši cesarski lajtnant ba r °®
Bremern čedalje bolj zgovoren postajal in p ra  ,
Leonu več epizod iz svojega vojaškega življenj®! ,
so bile pa take, da se jih ne upam poštenem®

talcu ponavljati. Ne more se reči, da bi bile
posebno po volji. Baron je je zagovarjal z dvomlj^
moralo: „Dokler je človek sam svoj in mlad, 0
nživa svet in svobodo. Kadar si pa zakonski
na vrat naloži, more drugačen biti."

161

Na pošti najdeta uže nekaj druščine. Okrajni
®°dnik z ženo, dvanajstletno hčerko in kake dve leti
%ršim sinom, bil je tu.

Pri mizi je Leon sedel mej sodnikovo gospo
111  Pavlino, svojemu novemu znancu in Matildi na¬
goti.

Pavlina se je največ pečala z mlado sodnikovo
^ e rjo, boječo, precej mrtvo stvarco, in je z Leonom
malo govorila. Tolikanj več mu je prizadela nje-
®° Va  soseda na levej, gospa sodnikova, ki ga je va-
^ a i naj pride kaj v njeno družino, in mu je, sicer
4e  Naravnost, pa vendar umljivo hvalila redke last-
° s ti svoje starše hčere, ki je denes žalibog morala
2ara| i bolnega zoba doma ostati. Tudi je moral po-
Ppežljivo poslušati dolgo jeremijado gospe sodnikove,
ak ° malo višjega izobraženja imajo deklice civilnih
6tar šev tukaj na deželi, da je vse posuroveno in
Pometeno, da malokatera kaj zdatnega o muziki
111116  itd. Vse to pak se mu je bolj natihoma pri¬
kovalo; in če je bilo gospe verjeti, koliko si
Prizadela, kako se nij nobenih stroškov strašila,

Dn c

. Je  svojo staršo hčer odgojila po terjatvah denaš-
^ 6 ® a  Časa, morala je biti ta sodnikova hči res pravi
s ^i ideal. In vendar je bil Leon tako nehvaležen,

11

162

da nij nikake želje izrekel, še kazal ne, poznati
dete dovršene popolnosti.

Zmirom vesela in zgovorna Matilda je zraven
svojega ženina barona Bremerna nekaj le bolj tih®
sedela, rudeča črez in črez po lici. Govoriti jej p°
sreči nij bilo treba mnogo, zakaj uljudni baron je
govoril konci za dva.

Sodnik in gospod Goreč sta tudi važne reč*
ukrepala.

In gospod Komplez naposled, na svojem spod'
njem sedeži, imel je denes tudi tovarištvo z gimna-
zijalcem, sodnikovim sinom. Dobil je v njem človeka,
ki je bil po umu in skušnji nižji kakor on. V takej
priliki se vsakomu jezik razveže in tudi gospod Kom -
plez je govoril. Pravil je mlademu učencu četrtega
latinskega razreda, kako je bilo tačas, ko je on v
šolo hodil, kako se je z učitelji kregal, kake težke
naloge so njega dni imeli in več enacega. Ne vem,
ali je vse po resnici pravil, ali je tudi kaj več rekel
vmes; mogoče je, ker sem ter tja je tudi sam sebe
hvalil, česa nekateri človek ne stori, da bi pri
druzih dobro misel o sebi vzbudil!

Za trdno si je bil Leon namenil denes govoriti
s Pavlino resnobno besedo. Ali ves čas nij bil®

163

Prilike. Celo popoludne nij kila nobenkrat sama. Kar
se je navadnega ž njo menil, bilo je malo. Oparil
Pa je, da se ga nekako ogiblje, da je bolj otožna,
kakor sicer, da ga ne ogovarja več s krstnim ime¬
nom , kakor popred, splob, da nij tako domača
ž njim.

To je bilo žalostno.

Ali, morda pa tudi kaj dobrega pomeni vse
tol Ta misel je imela nekaj tolažbe za-nj, ko seje
Vr ačal domov.

Šestnajsto poglavje.

Divji zakon.

Nekaj dnij pozneje je žagar Sepec hodil s
kolom na rami okrog jeza in ogledoval, kako je uže
tp in tam voda zagrajo prejedla, in si je glavo belil,
kako bi in s čim bi te luknje zamašil, da ne bi
v °da drugod uhajala, kakor na zatvornici, kadar jo
011  odpre. Preračunil je, da mu ta vodna nepokor¬
nost konči za šest grošev na dan škodi, in šest grošev
t0  je nekaj denarja. Če je človek zapije ali vbogajme
gotovo je bolje, kakor da je voda vzame.

11 *

164

Ko tako premišlja, zakliče ga nekdo tam na
žagi. Kdo je neki? Mati in hči Cilja sta ravno od¬
šli v vinograde paperkovat, težko da bi se bili uže
vrnili. In to je bil ženski glas. Obrne se in pogleda
tja. Bila je Mreta, tista ženska, katero je mislil
Šepec v zakon vzeti, a mu je branila občina in
župnik in mati in bog ve kdo še vse.

Vesel se Šepec napoti črez brv na ono stran
k žagi, kjer je Mreta stala. „Ka si prišla?" vpraša
jo z veselim obrazom.

„Zdaj pa še vpraša, kakor da ne bi smela!
Okolo ušes ti bodem eno založila, da bodeš devet
solne videl," huduje se mlada ženska.

„Nič se ne jezi, nič! Le tukaj na ta hlod 50
k meni vsedi, pa se bova kaj pogovorila, “ pravi
žagar.

Sedeta.

„Imaš kaj denarja? Daj! Jaz moram tudi kaj
imeti," pravi baba.

„Nemam ravno zdaj; mati so mi vzeli vse«
kar sem te dni zaslužil," taji Šepec.

„ Zakaj lažeš? Vsega ti stara nij vzela. B rei J
denarja nijsi nikdar. Samo dati nečeš," rohni
ženska.

165

„Kes nemam.“

„ Kakor češ! Bodeš videl!“

Rekši jezna vstane in hoče oditi. Šepec jo za¬
držuje in pravi: „Nikar ne hodi tako od mene. Ka
nijsva prijatelja! Nekaj malega imam, dal ti bodem.
Kaj hodeš pa potrebovala?"

„Bodem nže kaj. Daj!"

Šepec odpre mošnjo in jej našteje nekaj kraj¬
carjev, počasi jednega za drugim. Videlo se je, da
mu neradi gredo iz rok. Precej dolgo se prepirata,
koliko je dovolj. Šepec bi bil rad prav malo dal,
ona bi bila rada od njega dobila kolikor največ
mogoče.

„Kedaj me bodeš za ženo in k sebi vzel?
Kedaj vendar?" vpraša ga črez nekaj časa.

„Menda nikoli," odgovori Šepec žalosten.

„Saj veš kako je!" pravi z nekim neprijetnim
posmehom ženska.

„Vem, vem, bog pomagaj!" vzdihne Šepec.

„K sebi me bodeš vendar moral vzeti, kadar

bode. “

„Jojmene! kaj bodo ljudje rekli, kaj bode
moja mati počela in moja hči in gospoda na Za-
brezji! O!" Šepec podpre glavo s komolcema v roke.

166

„Pa bi se bil potrudil, da bi ti bili ženitev
dovolili."

„Ka nijsem vsega sveta oblizal in prosil in mo¬
ledoval? — Greh, greh je tudi, in še velik. Tako
me v časi vest peče, če premišljam, da ne vem, kaj
bi storil. Kaj bode!"

„E kaj!" reče ona nestrpno.

»Matere se še najbolj bojim."

„Ta stara copernica, tvoja mati, je največ
kriva, da me nijsi uže vse eno k sebi vzel, vsaj

tako."

Ko Šepec to sliši, zarudi; vstane in reče:

„Veš kaj, Mreta! Tega pa ne trpim. Tako se ne
govori o mojej materi. Kaj je to: stara coper¬
nica? Mati  se reče in nič drugače. Glavo tl
bodem ubil, če , te še enkrat slišim tako govoriti-
Veš!"

„Bodi tiho, bodi!"

„Nij takisto. Ne starka, ampak mati  je moja-
Vrag, da ti nijsi nikoli take imela. Lepo se mora
govoriti o njej, ali pa nič. To ti enkrat za vselej

povem. Naj pravi, kar hoče, meni vendar le dobre

misli moja mati."

167

Rekši se zopet k njej vsede in govorila sta
raznovrstne reči dobro dolgo.

Šepec zapazi, da po stezi iz boste prihaja nje¬
gova stara mati.

„Beži, umekni se, mati gredo!“ prosi prepla¬
šen svojo Mrcto.

„Zakaj!“ reče kljubovaje Mreta.

„Da ne bode vpitja, ropotanja in prepira.
Pojdi brž ! “

Mreta vstane in se takoj skrije za oglom
žage proti drugej strani. Šepec se oddahne, pogleda
tja proti materi in videč, da v tla zre, meni:
»Hvala bogu, da le videli nijso, da je pri meni
bila!"

S težko canjo starka prisopiha. Svoje breme
Postavi na tla; sina ne ogovori nič. To je slabo
znamenje. Šepec se boji. Zatvornioo odpre, voda
zasumi, ropotaje se začne vreteno vrteti, žaga jame
rezati, on pak se vsede s kladivom in zagozdo v
rod na žagiščni voz. Mati se vsede ne daleč od
njega na hlod in suho brado podpre. Tako se vselej
drži, kadar ga hoče izpovedovati in zmerjati. Gotovo
je Mreto videla.

_ 168

Tako dolgo molčita, mati neče začeti govof'
jenja, sin ve kaj misli, zatorej si je ne upa pogleda^
naravnost. Le izpod kape po strani se včasi ozt e '
Vidi, da si starka solze briše. To je prav sito 0,
za-nj, tesno mu je okolo srca. O, da bi se dalo vSe
popraviti v enej uri, v tej uri, vrniti se za tri l eta
nazaj, on bi se precej vrnil, Mrete ne bi pozn&l’
pijančeval ne bi, mater bi ubogal, hčeri ne bi d#*
pohujšanja in vse, vse, dober bi bil in pošten, kako^
so drugi ljudje. Ali kaj se hče 1 Kar je, pa je. Jez* 18
zabije zagozdo v poko, ki jo je rezna žaga puščah
za soboj, kakor da bi hotel ž njo vse svoje grehe '
les zabiti.

„ Kdo je bil zdaj-le pri tebi?“ vpraša veflda r
črez nekaj časa starka in njen glas je bil žalosten

Žagarja ta glas spreleti kakor vročnica; nckw
časa pomišlja, kaj bi dejal; hoče se zlagati, da
bilo nikogar tukaj, pa čemu bi lagal, utajiti se 1,8
da. Molči. In mati tudi molči. — Da bi le tik 8
bila, da bi mu ne očitala, naj bode uže kar in k 9 '
kor hoče!

Pa ne. Črez nekaj časa začne na ves
jokati. To Šepca reže po vsem mozgu in vseh kostek'
Hudo mu je in jezen je.

169

„Grlej!“ — začne starka — „ko bi bila jaz
temu kamenu, ki iz zemlje raste, toliko pripovedo¬
vala, tako prosila ga na mogoče, kakor tebe prosim,
nsmilil bi se me bil in bi mehak postal in bi me
bil ubogal. Ti pa ne! — Kar mi je uže solz na
starost iz očij izteklo za-te in zarad tvoje nepoboljš-
Uivosti, to vreteno bi zavrtele, ko bi je bog skupaj
stožil. Tebe pa ne omeče! Mene je sram, če me
kako v človek vidi in ve, da sem tvoja mati,  tvoja,
ki se z ono grdo babo pečaš, sram, da bi se v
zemljo vdrla. Tebe pa nij nič sram! Po kolenih bi
obhodila vsa božja pota in bi boga molila in mater
božjo prosila, da bi k pameti prišel, ko bi le vedela,
da se da še kaj opraviti za-te.“

„Le sebe bogu priporočite, sebe! Mene pa
nikar zmirom ne glodajte. Ne mara, da je res vse
zastonj,* odgovori Šepec.

„Zastonj, zastonj! Če te župan nij mogel pre¬
govoriti, da, če te deželska in duhovna gosposka
nij mogla k pameti spraviti in v glavo vtepsti ti,
da je prav, če pustiš to babnico na miru: kako te
bodem jaz uboga sirota pregovorila, ki ne vem, kaj
pravim! Saj človek  nijsi ti, in sin nijsi moj,

170

ampak klada si lesena; kakor si se zatrkljal, valil s®
bodeš noter v peklensko dolino."

„Vi bi kaj dobro pridigovali, ko bi vas z®
pridigarja postavili," pravi žagar.

„Le delaj se norca iz mene. Dolgo se n®
bodeš. Kesal se bodeš še, to ti pravim. Le dobr®
pomni."

Žagar nekaj nerazumljivega zagodrnja.

„Kadar jo bodem v prvič tukaj našla pri tebi*
zalučila jej bodem najdebelejše poleno v glavo," reč®
starka.

„Ne vem, če jo boste ustrahovali, mati!"
reče hudobni Šepec.

Zdaj pride liči žagarjeva in neprijetnega p®'
govora z materjo je bilo konec.

„Črez pol ure zopet obe otideti. Šepec je bil
sapi. V misli vtopljen, nij mogel na svoje delo p®'
žiti, in žaga je rezala zdaj debelo zdaj tenko desko-
Torej jo ustavi in gre na travo — leč. Založi pesi
tobaka v usta in ležeč gleda v oblake. Veliko mislil
in vendar ne ve, kaj misli, če kaj misli ali ničes»i
vse je zmršeno, temno in čudno po glavi. Zdaj s®
ga loti pohlevna otožnost, da globoko vzdihne, zdaj
ga srdita jeza pograbi, da pesti stiska in meni: ve®

171

svet

raztrgal, razmetal in pretrl vse,

Hi

S

k* podrobil 1
živi!

K tej svojej jezi, v katerej je ponevedoma
s am s soboj govoril, nij videl, da ga precej od
n ekdo ogleduje in posluša.

Zasliši zasmeh.

j Kdo bi si upal smijati se mu? Zdaj-le? Kje
človek in kdo je? Gorje mu!

2  Srdit skoči po konci: zagleda Rožmarinko.
sto - CJe Se mu  ® e v dru S° ž - ta  S rda  baba. Šepec
?  Za -nj°, baba mu jezik pokaže in zbeži. Sreča
^ nj0 > da je Šepec sč svojo leseno nogo nij mogel
y *• V tem trenotji bi jo bil gotovo, prav gotovo
, 0  vrgel, kjer je bila najglobočja. Velik kamen,

ti] (  J s  strašno kletvijo zagnal za njo, padel je
0,na  zraven nje s tako težo, da bi jo bil nedvomno

vseh

e J podrl na tla, ko bi jo bil zadel. Tudi je
a  žena izpoznala, da z vragom nij dobro leš-

‘‘ikov ^

je g ’ je do qpste prišla in se je preverila, da

doj Krati, ter je tekla, kar so jej pete dale tako

"So,

Se Pe c

res ne podi več.

Ko pak je še podil nij, vedoč, da je ne ujame,
sv °jo jezo nad njo ohladil, ki jo je sovražil
^ebno.

172

Kmalu je zopet mirno ležal, pozabil RoŽU 19
rinke in druge misli so mu prišle.

Kako lepo je bilo nekdaj, ko je bil še jo ^‘
Ko je kakor desetleten deček hodil v faro k na 11 ^
za prvo izpoved, sedel je mej svojimi vrstniki P 1 '* 1 '
Kar je duhovnik enkrat povedal, to je on s tist* 1 " 1
besedami za njim znal ponoviti. Kako srečen je ^
ko so ga stavili družim za izgled, ko si je v sv® 5 **
bil, da ima najboljšo glavo mej vsemi. In ker J®
bil močen, bal se nij nobenega na potu domov. ^
se mu je prikupoval, vsak ga je rad imel, bil 1®
kralj vaške mladine. In pozneje v cvetu svoje $

A

deniške starosti, ko je pri premožnem kmetu
hlapca služil, bil je, da-si lesenonog, glavar mej
raslimi fantini, ki so se zvečer zbrali na vasi. 1
je on zapel, zapeli so vsi; kogar on nij mogel vl
deti, ta nij smel fantovati; kamor je on Šel
krčmo, tjakaj so šli vsi. Povsod je imel P’ 1 ®
besedo.

In zdaj! Ljudje se ga ogibljejo, kakor ne sp 3
metnega nečistnika, pogledujejo za njim, v kr^
nečejo ž njim v en račun piti; če govore ž nji 1 ’ 1 '
pikajo ga, če molče, ve uže, kaj mislijo. Kako
menja svet!

173

.ožin''

pr f '‘

3  ^
ves^

Možjani bi mu zavreli, ko bi premišljal, kako
^ Nesreča tare. Ali drugače ne more biti. Zdi se
^ Za stonj, prepozno! Mrete ne more pustiti, naj
Sy 6t podere.

Sedemnajsto poglavje.

iti 1
Vst
1 j'

#

#

č»

vi'

v

fV«

| 0 '

!1>'

Ji/

Slovo.

P »Dovolite, da vas nekaj pota izpremim,“ pravi
° Q ’ ki s profesorjem stopi iz veže na Zabrezji.
j »Da-si mi je ljubo, moram vendar opomniti,
1116  s tem nekoliko osramotite; kajti, kadar ste
^ ene  obiskali, nijsem nikdar toliko uljudnosti imel,
bil

vas izpremil," odgovori profesor.

»Tega jaz od vas še v mislih nijsem mogel
dv °! at D g° s P 0( l profesor!" pravi Leon, ko., črez
P r °ti cesti koračita. — Tudi pravite, da se
s  he bova več videla, ker jutri otidete, kar je

v*

škoda. Zatorej tudi samoljubno ravnam, če
j) 0  S ^ n ° z vami podaljšam, katero bodem prav živo
verjemite mi."

Hjj »Čuden mož sem, da se vam za vse lepo, kar
Ves te, še ne zahvaljujem, kaj ne?"

174

Rekši ga prime profesor z desnico za


pazduho in to znamenje zaupljive prijaznosti J e

po^j

Leonu ljubše, kakor vsaka besedna zahvala.

gresta po stezi, ki je držala proti vinogradom.


je tega moža spoštoval in sicer je to spošto va  ,.

. — sv<r

bolj iz srca izviralo, ko iz razuma. Nobenemu

prijateljev ne bi bil tako srčno podal roke-

njemu. Ali povedati mu tega nij mogel. Glas, ^
oster, skoro osoren j s katerim je profesor °

navadniših rečeh ž njim govoril denes, na daU

vesa, vzbudil bi bil komu druzemu misel, d»

morda še nema veliko srca. Ali Leon je bil P re ' j,j
jen, da ga umeje, da je ta trda vnanjost le odeJ a ’
krije notranjo blagost, zagrinjalo, ki ga je nek°' 1 ^
osoda grenke preteklosti, nekoliko morda tudi na" 11

potegnila črez lepo, dobro dušo. Zdelo se je 1*°°

da duh vednega zanikanja, protislovja, ki ga J e

zoval na njem, nij resničen, da profesor sam

seh’

■ tr

veruje. In vendar zopet nij mogel reči, da le ..

take misli. Ne, res mora čutiti, kar govori.

gova črnogledna vedna sodba o vsem, — ali uti

;l)i p

samo idealnost na poslednjem konci, izvor predo^

4

• i Sr

srca, sad neizpolnenih — želja, ali nij bila ^
najbolj vroča ljubezen, ki je razžaljena isk a ' a

175

- nahajala tolažbo v tem prepričanji, da splošni svet
; te ljubezni nij vreden.

„Kedaj zopet pridete?" vpraša Leon.

„Ne vem vam povedati," odgovori profesor,
j „0 velikej noči, ne?"

„Ne bode mogoče. Morda prihodnje leto."

„ M o r d a ? Gotovo morate priti. V najlepšem
i letnem času imate praznike. O velikej noči, ko je

' narava v cvetu in v jeseni, ko se veselimo sadu. Pre-

' sledek, zorenje, to je precej enoobrazno."

,, Nekaj resnice je v tem, kar pravite. In ker
' ste tako še mladi in navdušeni, lehko še kako de-

1  klico v misel vzamete, primerjate in pravite: v prvem

;  otročjem cvetu radi brbljamo z nedolžnim nevednim

1  Petletnim detetom, razvijajoče se nam nij mar, razvita

flam je sad, za kateri zastavimo srečo in kar imamo.
Ali

nijsem vam iz srca govoril?"

„Gotovo. Ali sebi ne?"

„Prav za prav mene uže ne more veseliti
Oobeden letni čas. Pomladi sem se včasi veselil
b°lj kakor po otročje. Spominjam se, da mi je bilo
*Časi na samem, kakor da bi se mi možjani hoteli
Mešati od neznanega hrepenenja, ko sem videl prvo
bukev zeleneti. Zdaj je ravno narobe. Srce me boli,

176

če vidim prvo vijolico ali ptiča, ki gnezdo zna*®*
To je starost, spomin na mojo pomlad: mlado st '
Jesen — oropana, veneča in mreča narava — l'°'
vsod smrt, ta me tudi žali. Zima je mrzla, in poletr’
no, kaj hočete, pekoča vročina človeku še tiste dob f0
misli, ki mu jih možjani rode, pari in sežiga;
tako nam ne ostaje nič.“

„Mene prav žalostite s tacim govorjenj e,,J,
ker . .

„Verjamem," — seže mu profesor v besed®'
— „Ne govoriva več tacih žalostnih rečij."

„Ne, nikar me ne umejte napak. Jaz sem ^
hotel reči, da vem, da ne bi smelo tako biti, ka^ ,

hi

vi pravite, in vendar čutim, da je res tako. Ja* v
nekaj dal, da bi vas veselega videl. “

Profesor mu smehljaje se roko poda.

„Vi ste dober človek in dobrega človeka ^
zmirom vesel,  tolikanj bolj, ker jih je malo." (
a Vsak človek ima nekaj dobrega na seh*>
odgovori Leon nekako zadovoljen.

B Resnično! Ali celo na velikem belem
zagledate najprvo črn madež, če je prav
Oskrunjena je belota.“

177

»Raje drugo primero vzemiva. Mej desetimi
^imi deklicami najprvo zagledamo in najraje gle—
1110  eno, ki je lepa, u  pravi Leon.

»če do deklic prideva, potem pustim vam
V( %vo,“ reče profesor.

»Prilastovati si je ne morem. Nemam posebne
re ^ e i kakor sem videl, “ odgovori Leon.

»Temu se moram čuditi. Saj ste bogati, ali

J  boste! Ali je bogatejša vaša izvoljena ? Ali jo

^Ubi

moz lepše postave, kakor jo imate vi ?“ vpraša

pr ofes 0r .

jih

Ž

Je

ensk

^ože

ae kej

»Brez premoženja je in ne snubi je nihče. “
»Potem stavim z vami, da bo tisoč priseg, ki
družim storila, prelomila in se obesila vam.
e  so praktične, le verjemite, če vam reče, da
sovraži, misli sama pri sebi, kakor dekle v
Burnsovej pesni:

In

Če

O bog mi odpusti, da lažem !

v  Jej vi obetate, da boste v vodo skočili, če

V( . 0e če ljubiti, in ona pravi: „le skoči! 1 *, dobro

°8e • te ^ a ue  ' J0Stc  storili, temuč da se vam bode

ka r  J Se razn etel in da ga vam bode pogasila,

' J > neznano rada takoj storila, pa se jej ne zdi
Wa ktig no .«

12

178

„Ko bi jo vi poznali, izprevideli bi, da p re '
grešno govorite, gospod profesor!" pravi Leon.

„Mislite, da nijsem nikdar nobene poznal?*

„Morda ste bili nesrečni in ste le take naŠbi
po katerih splošnost krivo sodite."

„Če en tolar dobro ogledate, veste, kakšen r
celi kup v kaši."

„S tem hočete reči, da so vse jednake.
ne verujem, da-si tudi sem ravno ta izrek sliš^
te dni iz ust jednega človeka, ki vam je čisto n®'
jednak."

„Dobro! Mislite si, da sem jaz neumen, ° sl
pa pameten, ali kakor hočete. Kar pa neumni ia
pametni vedo, mora nekaj istinite podloge i® et) '
ne?" —

Leon se posmeje. Ali ta posmeh je bil P°

siljen. Profesor je to videl.

„Čudno boste o meni mislili, kaj ne?" p raV '

profesor resnobneje. „Ne vem, kako je to, pa vef

jemite, da uže precej časa nijsem z nikomer tol$ tf

j l

govoril tacih porednosti kakor z vami. Sklepa®
tega, da bi se naposled prav dobro pobogala in
vas imam rad, kar . . .“

179

»Kar mene prav veseli/ prestriže mu Leon

besedo.

»Ker mislim, da se ne znate lagati, verjamem.
Uidite, meni je včasi kakor potreba, da malo
Savljam vsemu svetu. Ker se denes ločiva, morda
Za v selej, kdo ve,-“

»Za vselej!? 1 '

»Naše življenje, in posebno moje, na lasu visi.
^er se ločiva in ker ne bi rad, da bi me vi
^  Udobnejšega imeli, kakor sem res, povem vam,
j Se  včasi sam sebi zdim nehvaležen proti človeštvu,
g (:e  nie vi vprašate, ali nijsem terjal in ne terjam
2 daj preveč od sveta, ponavljate le vprašanje, ki
je uže sam sebi stavil. Kadar vihar pojenja,
1111  v daljavi za soboj svitlo luč, ki me je nekdaj
'tak' a, * n prVa  P°^ ov * ua s P 01T| ina na njo"je lepa,
0  da bi morda moral sam sebi pravičnejši biti in
di: kaj pa hčeš še več, koliko jih je, ki tega
8  S ° vžili, kar ti! To je bila ljubezen. Če je kdo
. Cetl  bil, bil sem jaz, nekaj časa. Neprijetno je,

H) ,

u  ve, da ta moj spomin v svojem poslednjem
obsega reči, ki so začetku popolnem nejednake,

H

dli.

da

vam naravnost povem: jaz sem se iz svojih

12 *

180

sladkih sanj vse drugače izbudil, kakor se boste n*
primer vi.“

„ Tedaj ste nesrečno ljubili?" vpraša Leon.

Profesor se glasno zasmeje.

„Vaše vprašanje," reče Leonu „me opominj*'
da bi vi utegnili na meni kaj romantike iskati.
mi je, da vam moram morda v svojo škodo to mis®*
podreti, zakaj ker ljubim resnico, brani mi vest, d*
bi v vaših očeh nosil svet odsev nesrečnega zaljub'
Ijenca okrog glave. Jaz ne skočim v vodo, če
vse ženske na svetu prevare, in prej bi roko pod*'
Angležu, ki se strelja, ker nema iz dolgega čas*
kaj početi, nego tistemu, ki si zarad malovredn 8
nezveste ljubice zavda, da-si ravno sta oba neurn"*’
Tudi imam uže za soboj tisti poetični stan v te* 11
tavajočega hrepenenja, ki ne najde, česar išče.
ne iščem; domišljam si, da imam precej ravan P ot
pred soboj, vem kaj me utegne srečati, kaj me n °

, c-

more. Kadar pa o ženskih govoriva, vlečem jaz
Preširnovim godcem in jim le eno hvalo dam:

Da one same nam ur’jo roke,

Da one same nam glave vedre.

Pred kacimi osmemi leti sem mislil, da ima kate r

181

^ažaj. Zdaj vem, da ga ne more imeti, če je ženska,
111  ga tudi ne terjam."

n Pred osmemi leti?" vpraša Leon, ki bi bil
^ kaj več izvedel.

»Ne vem na tanko, zdi se mi, da bo toliko.
^ :i ' m  me je povedati vam, da sem bil celo zbolel,
0 s em slišal, da dekle nij vredna ljubezni."

»Ali še živi?"

»Ne vem."

»To nij dobro," pravi Leon čez nekaj časa, „vi
borate zaljubiti in oženiti, pa boste vse drugače
l l - Brez veselja nij življenja, in — —“

»Brez mladostne pijanosti nij veselja," pristavi
^fesor.

»Tedaj se upijanite."

»Preveč sem trezen, prijatelj! Kadar ste se od
j ave ga spanja izbudili, silite se zastonj zopet zaspati,
morajo baš same priti: priklicati,
ne morete. Ko bi se po vašem svetu
kakor kak filister, ki gre več ur
nubit, ki je še videl nij nikdar. Tega
Pa vi gotovo ne hvalili, in ker nečem, da bi me
11  druzih še vi grajali, menda je najlepše, da
ne  Ženim."

“m it e sanje

C‘“ si ,ih

c r M

i. 0  Nevesto s

182

„Vi sami sebe ne poznate. Jaz upam doživeta
da vas bom videl — —“
n Smešnega!?“

-Ne, tacega po mislih, kakor ste nekdaj bil 1 '
m to nij smešno, prosim vas, gospod profesor •
pravi Leon.

„Pri meni bi bilo. Star sem, star, ne V°'
zabite. 11

,,Da stari ste — morda eno čez trideset. 1 *
,,Matuzalem jih je pri svojih sto morda
imel. — Pa vi boste imeli predaleč domov.
me nikar ne izpremljajte. 11
Seže Leonu v roko.

„Tedaj še le črez eno leto se vidiva zopet
vpraša Leon.

če bomo živi in zdravi. Jaz sem si cef

9 “"

„Da,

uže več let bolehen, pa te praznike sem se pr e '

:C<JJ

okrepčal, tako da z lepo menda še ne pojdem s t e ®
lepega sveta, kjer mi rožice cveto, kakor veste.
Pišite mi kaj! Postavim, če se boste oženili, n^ olt
nite mi, da vam bom po svojej slabej navadi i°'
nagajal. Kako je ime vašej nevesti ?“

„Neveste še nemam. Katero bi pa želel, d a
bila, imenuje se Pavlina/ 1  odgovori Leon.

sl o

if

[

183

»Pavlina? Res?“ — čudi se profesor. —
na imenu nij nič ležeče. Zdravi ostanite !“
Leon ga domisli, naj mu da svojo adreso.
^ mu karto in poslovita se, profesor proti vino-
fradoni — Leon nazaj proti domu.

Mejpotem pogleda Leon karto. Franc  V e-
Se ^>  c. k. gimn. profesor. „Nomen est omen —
^košna laž!“ pravi Leon sam pri sebi in premišlje¬
ni 6  moral je reči naposled, da tega moža vendar
Popolnem ne umeje. Morda se bo to, kar povem
niču, otročje  zdelo, ali jaz kot vesten poro-
Va lec ne smem ničesa zamolčati: Leon je uže zdaj
Pomišljal in skladal, kako bo temu prijatelju, Francu
ese lu, pisal dolgo dolgo pismo, kadar in če se
j* e kaj — pripeti. Pavlina! Ali je v vsem rimskem
mdarji katero ime, ki bi bilo lepše in prijetnejše
n oho?

Všeč. Čuden mož je to, zares!

misli si. In vendar profesorju to ime nij

Osemnajsto poglavje.

Znano ime.

»Oh moj Bog, poglej Pavlina, kaj se je na-
®<iilo! p a mo j a  glava vse pozabi!“ Tako je vsklik-
Ua  Matilda, na vrtu črez gredico pripognivši se.

184

„Kaj se ti je primerilo?" vpraša Pavlina >®
pride bliže.

„Moj ljubi rožmarinček se suši!“ toži v
otročje-žalostnem glasu mlajša sestričina. n Mrz'®
slana ga je zadušila, pred sinočnjim menda. GrleJ'
kako so peresca vela in povešena. Da se nijse ® 1
domislila izpuliti in v lonec presaditi ga!“

„ Morda se še prime! Takoj ga izruj in p re '

sadi. “

„To je škoda," pravi Matilda in s svoji 1 ® 1
belimi prstki, o katerih bi bil še marsikateri drog*
rekel, da nijso za prstena tla razkopavati, razbrsP®
vkrog korenin rožmarinovih in ga naposled na lah ^ 0
izpuli.

Vsaditi potem pozabljeno rastlino v lonec
jo zalijeti, da bi se bolj gotovo prijela.

„ Ali veš, da je to pomenljivo, da ti rožma rl °
ravno to jesen pozebe?" pravi Pavlina šaljivo,
ste sedeli potem skupaj na klopi pred hišo.

„ Zakaj?"

„Le pomisli malo."

Matilda zaradi in se posmeje: „Od tebe P 9
res nij lepo, da na vraže veruješ. Ti, ki se z® 9 ^
včasi tako vstopiti, kakor kak mož modrosti. ^

185

v idim

da nijsi — no, tako posebno pri velikej

kakor sem mislila. “

»Rožmarin ima mej ljudstvom simboličen po-
Pa* 1 - vpra ® aj na ®° Miciko a *i katero drugo dekle,
^ Pove, kaj rožmarin pomeni. “

)Ti bi me rada v strah pripravila. Le čakaj,
se ti bode."

»Kako v strah?"

Matilda, ki je nekaj premišljala, ne odgovori,
p »Ti, Pavlina! povej, me li imaš kaj rada,
^ e J te bom nekaj vprašala," pravi črez nekaj

Vr nilo

a-sa

Sovi,

r ®snobneje in svoje pletenje, pol dodelano no-
c °> položi v naročaj.

^ »Tako vprašaš kakor kralj Lear, jaz bom pa
0  odgovorila kakor Kordelija; ali ti je všeč?"
6že  Pavlina.

, n Kaj bo! — Povej mi, zakaj mi nečeš raz-
l ’ kako sodiš mojega Alberta, barona?"

»Ljuba moja, v svojej reči si sama najboljša
' Ca , ne? Ti ga najbolje poznaš."
j »Jaz čem pa slišati, kaj ti praviš, če tebi
Vde?«


»Ali ne bi bila ljubosumna, ko bi se ti jaz
kvalila, kako zelo in zelo mi dopade?"

186

„ Nikoli."

„Bog ve. Sumnost je večna izpremljevftl**
ljubezni, le verjemi."

„Jaz se ne šalim, zares mi povedi."

„No, gospod Albert, baron, ženin Matild
Gorčeve, je lep, uljuden, prijazen mlad mož; ^
se, da ima dober okus, zna se v družbi galan^
vesti, ima lepe bele zobe, bogat je, zna-“

„To so vnanjosti. To sama vidim. Jaz
vedeti, kako ti njegovo notranjo vrednost,
značaj ceniš."

n  Preveč terjaš. Kako morem o človeku (
ravnost izrekoma soditi, ki ga le po vrhu pozna®
Morala bi brez trdne zavesti ali pa brez krščau^
ljubezni govoriti. Saj veš, da je z menoj še P r
malo govoril."

v | a

„Zakaj pa druge ljudi tako hitro poznaš-

„Morda se motim večkrat. — Glej, t0


n»'

prav dobro, da sta z očetom odrinila zoper
novo željo zakonsko zaročbo. Opazuj ga mej
časom in izpoznala ga boš še bolj na tanko.

te ® 1

Ja® 1

• P

v tej reči ne morem veliko druzega svetovati-
bi ti rekla, da ga nikar ne jemlji, morda ^ i

Vit ’

odvračala od sreče, s prigovarjanjem morda v

187

8lab( > ustregla za prihodnjost. Svoje srce poprašaj
24 Sve t, pa oči odprte imej.“

Matilda je gledala v tla, okolo usten jej je
genilo kakor na jok.

»Ti nečcš odkritosrčno z menoj govoriti, kakor
*' si cer,“ reče.

^ To očitanje je morda bilo na pravem mestu.
av litlo je v srce zbodlo.

»Naravnost ti povem, da bi jaz z baronom

bila srečna. Ti pa, kakor za trdno mislim,
bodeš.«

»Veruješ, da bom?"

»Da.“

»Kar ti veruješ, jaz tudi," pravi po precej
8om molčanji Matilda zopet vesela.

Dekla pride iz veže in nese v roči majheno
bo knjižico. Da jo Matildi in pravi, da je to
ari 'o našla na vrtu.

^ »To je zapisnik, dnevnik menda. Uže vem,
j ° to  izgubil. Gospod Retelj z Zabrezja. Včeraj
tukaj, ko tebe nij bilo doma," pravi Matilda.
t  »Spravi in daj mu nazaj, kadar pride," reče

188

„Malo moram pogledati, kako ve skrivnosti i® 9
zapisane."

„Ne, to nij pošteno. Citati ne smeš, kar ®^
tebi pisano. Nikar ne odpiraj."

„Zakaj pa izgublja? če nehče, da bi kdo vi<^'
kaj ima tu notri, naj bi bolje spravil."

„Tako indiskretni ne smevi biti. Jaz še P fi '
vim, da je najbolje, da daš dekli nazaj, naj ® #
ona izroči, kadar pride, da še mislil ne bode,
svi brali. Morda bi mu bilo zelo neprijetno. čl0 v ' e ^
marsikaj zapiše, kar nij za tuje oči namenjeno."

„Samo majheno bom pogledala, čitala ne bo®’,
pravi Matilda in odpre zapisno knjižico. Na P rV ^
strani je bilo res Leonovo ime, dalje pa so ^
listki razen treh še vsi nepopisani.

„G-lej, nekaj je palo na tla." pravi Pavlina-

Sestričina pobere karto in jo pogleda.

Vesel, c. kr. gimn. profesor 11  — je bilo zapisano-

„Tu je ena karta; menda tistega puščav®^
profesorja, ki Leon zmirom govori o njem in ^
bode te dni odšel."

•

„ Spravi, kaj nama mar!" pravi Pavlina i°
pogleda od svojega dela.

i

189

Žei

^ »Ondan eno nedeljo sem ga videla v cerkvi,
. P re cej lep človek je, nekaj ponosnega ima na sebi
Prav ljubeznjive oči. Zato se čudim, kako more
. 8  hiti, kar mi je gospod Retelj pravil, da namreč
^Oske sovra 2j j n nam  zabavlja, vsem od kraja. Jaz
^ hila prav rada videla, da bi ga bil Leon z Za-
enkrat k nam pripeljal, sosebno zato, ker
Vl > da ima mnogo duha. Ali razumeš ti, kako

mlad pameten človek, in Leon trdi, da je ta
i Pameten (česar pa jaz ne verjamem) iz Jju-
^ Zn * in vsega lepega resno šalo delati ? Ko bi bil
aam p r jg e j j  j az  jjj s ; g a  bila upala prav dobro

delati.«

»Ta človek je lekko prav razumen."
j »Prav neumen je. Ime ima pa prav znano,
P°glej J«

»Kako se piše?"

»Prane Vesel," rekši poda Pavlini karto.

^ Ali si uže kedaj v lepej poletnej noči kot ša¬
li 11  Premišljevalec zrl v jasno nebo, kjer je ne-
k er ^ 8e tis oče zvezd migljalo, ljubi moj bralec ? In
og<l Sl ’ s * v ^ e *’ PoPo se  zvezda utrne, kako se
^ žarek vlije črez nebo, pa le za en hip, za

tre Ootek? Gotovo si videl. In če te vpraša človek,

190

M tega nij še videl z lastnimi očmi, ali mu moreš
to prikazen popisati tako, da si jo bode mislil, kakor
si jo ti misliš? Ne, tega ne moreš.

Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so
v našem sercu, ki pridejo in zginejo kakor blisk.
Kadar je čutimo, ne moremo očij odprtih imeti,
slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za soboj,
njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega,
nam tujega sveta. Pomenljivo misel ima tedaj vera
slovenskega naroda, ki zvezdne utrinke imenuje:
svetinje,  ki z neba pridejo v male zapuščeno
cerkvice in kapelice svetnikov obiskat. —

Po tej opombi lehko tvojej domišljiji in do¬
bremu srcu prepuščam razložbo, kako je bilo Pavlini,
ko je znano  ime slišala, ko je v roči imela in
izpoznala podpis tistega moža, kterega podobo je v
spominu nosila leto in leto.

Tedaj živi še!

Pa v njenem obližji je bil! Gotovo je vedel
za-njo, slišati je moral od nje,  in nij je poiskal I
Ali je mogoče, da se je še domisli?!

Obledi, karta jej pade z rok.

„Tebi je slabo, pojdi grevi v sobo," prat*
Matilda in jo skrbljivo za podpazduho prime.

1 91

Molče se da sestričini v sobo peljati. Tam se
zgrudi na kanape in solze se jej udero.

Devetnajsto poglavje.

Nekaj dogodek iz prejšnjega časa.

Na tem mestu se moramo nekoliko let nazaj
ozreti in nekatere dogodke iz preteklosti povzeti v
pojasnjenje in večjo razumljivost nekaterih prizorov
in opomb v prejšnjih odstavkih.

Pred kacimi osmemi ali devetemi leti je v
tretjem nadstropji precej velike mestne hiše stano¬
vala vdova Zlatovec s svojo sedemnajstletno hčerjo
Pavlino. Njen mož, doslužen cesarski okrajni pred¬
stojnik, bil je umrl nekaj let potem, ko se je bil
v mesto preselil.

Penzija, katero je vdova za-se in za svojo
hčer dobivala, nij bila velika, in ker ranjki gospod
Zlatovec nij znal na stran devati, bilo je tudi njeno
gotovo imetje komaj imenovanja vredno. Vendar
ženica nij hotela izseliti se iz stanovanja, v katerem
je njen mož umrl, da-si so drugi hišni ljudje po
pravici djali, da je stanovanje s štirimi sobami za

192

dve nepremožni ženski neumna baharija, in če ravu 0
je sama videla, da preveč njenih gotovih prihodki
gre samo za prebivanje in kurjavo. Ali kraj, kj er
se je od moža za vselej ločila, je bil ženi sv®*>
tukaj je hotela tudi sama umreti. Da bi se kv& r
tega preobilnega potroška pokrila, delali sta mati jB
hči za neko prodajalnico. Zraven tega pak je vdo' ,J
oddala v drugi najem tretjo sobo, ki je k njene 11 ” 1
stanovanju spadala, pa svoj poseben vhod imela.

Stanovala sta tu dva mlada človeka, prvi ) e
bil nižji poštni uradnik, drugi učenec poslednji 9
latinskega razreda.

S početka se s svojo gospodinjo in nj enff
hčerjo nijsta pečala več kakor toliko, kar je nior#^
biti, to je: ob meseci na plačilni dan in sicer vča 5 '
s staro, ki je pogledat prišla, če jima dekla vse
redno snaži in prinaša, česar je treba. Mlajšo
bilo mogoče le zjutraj včasi pozdraviti; črez dan st9
tako morala po svojih opravkih, in sta bila
doma. Eden je moral v kanceliji sedeti, eden
učilnih klopeh učitelje poslušati in potem v P 1
možnih hišah otrokom sam učitelj biti.

Baš ne vemo, kako je počasi prišlo, da se i e
mlajši mej njima, študent, bolj seznanil s sta fff

193

materjo Zlatovčevo. Vemo pa, da je bilo ženici všeč,
Se je pozimskib večerov večkrat k njej in njenej
hčeri v sobo prišel in jima kaj lepega čital ali po¬
menkoval se ž njima o tej in tej reči. Obnašal se
je spodobno, spoznala ga je, da je priden, redo¬
ljuben mladenič, lepo je bral, govoril pametno, znal
biti vesel in resnoben ob pravem času in, kar se
njegove vnanjosti dostaje, nij mu bilo ničesa reči, ob
enem: čuda nij, da je bila ženica vesela njegovega
tovarištva, tem bolj ker je bila večjidel s svojo
hčerjo sama, in ker je vsacega dobrega človeka
rada imela.

Hči njena, Pavlina, je malo govorila ž njim.
V delo zamišljena je pa vendar vedno pazljivo po¬
slušala, kaj gospod Vesel  in mati govorita. Ce jo
je kaj vprašal, pogledala ga je, odgovorila, .pa naglo
zopet oči povesila. Kadar je zvečer v sobo prišel,
bila je vesela, da-si ravno se to veselje nij drugče
kazalo, kakor morda v nekej hitrosti, s ktero je
vasovalcu stol pripravila. Kadar ga nij bilo, morala
jo je mati kako reč dvakrat vprašati, predno je
odgovorila.

To je bilo pa le s prva. Pozneje namreč, po
leti, ko je deklica bila včasi na malem vrtiči za

13

194

hišo, kjer je od stare meščanske hišne gospodinj 6
imela nekaj gred v lastno porabo prepuščenih, S°'
vorila in brbljala bi bila ž njim, dokler bi bb a
smela, in pogledala ga je včasi, kadar se mu J 0
nasmijala, s tako ljubim očesom, da nij čudo, če se
je  zaljubil v krasni obrazek njen in v njeno srč°°
dobroto.

In katera sedemnajstletna deklica hi ne til*
hvaležna, če vidi, da jo ljubi dvaindvajsetleten, čvrs <
pameten in priden mlad mož? Pavlina je bila
večjo družbo malo vajena, le z materjo občevajo^ 9 '

Kmalu sta imela prvo človeško veliko sla^ 6
skrivnost mej soboj, ki sta si jo pripovedovala,
dar sta bila sama, ki sta si jo pisala ob kakej
pol ukradenej ponočnej uri, ako jima zavoljo mate J0
nij bilo možno na samem govoriti, — skrivu° 3
katero sta si mejsobojno znala z oči čitati, s P°
gledi pripovedati, s skrivnim brzim stiskom me^
roke drug v druzega pretočiti.

Od kraja je bilo vse tako, da starka
nij ničesa opazila, ali se vsaj videlo nij, da bi
Ali zaljubljenci svoje skrivnosti baje ne znajo
začuvati in zakrivati; tudi sem slišal, da

195

^ as, ~'i matere dobre oči za hčerine skrivnosti, kadar
0( ^Pr6 oči, tiste svoje izkušene.

^ Materi Zlatovčevej nij bilo nič kaj po volji,
l e  opazila, da študent „gleda“ po njenej hčeri,
ga je imela, to je res, kakor sina skoro , ali

hčer

Pa vendar še rajša, ker je bila njena.
Računila je pa pametna stara majka tako-le:

Ali

es< d je res dober človek in bi bil tudi zet

zdaj je še mlad študent. Predno vseučilišče

sliši,
Pride

^ r si traje še tri leta in več. Potem predno službo
g ve koliko! In dalje, saj se ve, vidi in

kakovi so moški. Sosebno če dalje po svetu
tak mladenič in toliko vidi, saj mu skoraj

aDlere  nij, če pozabi, kaj je prej obetal drugje.

^ A doli na ulici, tri hiše naprej, ima gospod

u obrr ■■ .

^la

. rc poljec svojo prodajalnico beline in platna.
a d res nij več, ker je vdovec in ima uže cel6

Sli

kletno hčerko. Ali večkrat je uže slišala mati

^ M°včeva govoriti, da mož nij nikdar prestar za
^Pitev. Gospod Dobrepoljec tudi res nema nič črez
kideset let, če prav se v bradi njegovej uže kaka
^ dlaka prikazuje. To ga pa še interesantnejšega
, ■ In potem je tudi hiša njegova last, ne le pro¬

nica.

13 *

19G

Ta tedaj je zadnjič prav jasno razumeti dal <
da bi Pavlino vzel. In vselej je zdaj nekaj č asa
uže sam prišel plačat kako delo, ki sta ga marlji vt
dami vzeli pri njem. Celo platna nij dal po svoje 111
dečku v njijno stanovanje nesti, nego uže triki**'
ga je osobno sam prinesel in potlej nenavadno dolg 0
posedel in mnogo pripovedoval. Nij bilo dvombe, d°
hoče kmalu svojo odločilno besedo reči.

Mej tema dvema ženinoma voliti nij noben®
materi teško.

A da bi le tudi deklice tako pametno misld e ’
Pa baje da navadno ne. Zatorej se je tudi Pavl> na
nasproti gospod Dobrepoljcu tako nerodno vedla, d®
materi nikakar nij bilo prav. Tega je bil oni štU'
dent kriv. Brzo je narejala od slej starka resnej sl
obraz, nij ga vabila več, in če je sam prišel, č utii
je, da materi nij mil gost. Najrajša bi mu bila k af
stanovanje odpovedala, da ne bi bil blizu. Ali P rVl
je bila predobra žena in je mladeniča prav za p raV
rada imela, drugič pa je dejala: če uže tako dolg 0
pri meni stanuje, naj še ta dva meseca kar je p re
svojim koncem, saj potem pojde proč in iz
Vendar starki nij dalo drugače, nego da je šla ^
sosedu po dobre svete.

197

Sosed, ki je po hodniku na dvorišče nasproti
v  kotu stanoval, bil je knjigovodja firme Stol &
Comp., gospod Krt. Bil je tudi vdovec, živel samec,
stanoval v tej hiši dalje nego Zlatovčevi in bil pri¬
jatelj uže pokojnega Pavlininega očeta. Ves dan do
sedmih popoludne je svoje številke v pisarniei pisal,
potem pak je vedno doma po celo uro staro svojo
vijolino mučil, in ušesa okolo stanujočih vadil, dve
pipi tabaka skozi oknice na dvorišče popušil, potem
pa kasno v krčmo odhajal večerjat in obilo pit in
redno ob polu polnoči prihajal spat. Ker je za vsa¬
kega človeka znal šaljivo ali modro besedo, imeli so
ga vsi radi, zlasti pa gospa Zlatovčeva, in mladi
študent Vesel.

Temu gospodu Krtu je tedaj Zlatovčeva po¬
tožila svoje skrbi zarad hčere in ga prosila za svet,
kaj hoče storiti.

On je rekel: „Meni stvar prepustite, jaz uže
^ko naredim, da bode prav in tako kakor vi želite. “

Pozval je tedaj Vesela nekdaj skozi okno črez
ozko in globoko dvorišče naj pride k njemu v sobo.
Vesel je takoj šel in dobil Krta, dolzega, koščenega
Šestdesetletnega moža s črnimi lasmi, zanemarjeno
ma lo brado, jako iskrimi očmi in precej obilira.

1 9 8

ostrim nosom, ko je mož baš po sofi stegnil se ^
in pipo prižigal.

„Denes sem jaz pri volji, da se kaj pogo v °'
riva, utegneš li?“ ypraša stari.

„Silnega dela nemam,“ odgovori Vesel.

„Tedaj sedi.“ Krt je svojega mladega
telja najrajše tikal.

Providno in mnogo vprašaje: kedaj otid e >
kam, kako si misli o prihodnjosti svojej, pripri
je stari prijatelj mlajšega kmalu do tega, da m 11  ^
vse povedal, celo vse o svojej ljubezni do Pavli ne ’
kar je mlajši tem rajše storil, ker je uže prej P ie
mišljal, po kom bode iz daljine svojej ljubici p‘ 3in>
pošiljal ter dobro znal, da boljšega posrednika
bilo mogoče najti nego bi bil Krt, ko bi se g a  ^
upal prositi. In evo, denes je to kar samo 11
neslo se.

Stari samotar se je glasno zasmijal, ko j e 1)9
konci slišal, zakaj ga namerava mladi prijatelj P°
rabiti.

„No,“ reče, ,,ako drugače ne bode, v boŽj elJ
imenu, pošiljaj pisma po meni. Vendar najP 1 ^
ti moram povedati, da se liočem malo potrudi* 1 ’'
da ti sploh pisal ne bodeš."

199

„Zakaj ? 11  vpraša mladenič v strahu in naiv-
n °sti svo j e  p rve  ljubezni.

„Za to ker bi najboljše bilo za tebe, če si
koliko lehkomislen in kakor brž prideš iz te hiše
Ven > da tudi pozabiš ono dekle, ki je tam ne onoj
s kani. Bolje bode za tebe — in za njo.“

„To sem jaz uže vse premislil; vi ste v
taci h rečeh . .

!,Pameten človek, verjemi mi. — Ti si vse

Pomislil? In do sklepa prišel, ,,da ona, ali nobena

U SV‘ kaj ne ? Kajti: tebi je za njeno dobro srce,

Vse  drugo ne vprašaš in se ne zmeniš! Nij li
*"es ?<< „ v ,

■ oponaša Krt.

„Res je,“ odgovori Vesel trdo.

,. i,Prav! Tudi jaz sem tako govoril, ko sem
^ v ajset let star. Ali veš, kaj je bilo potlej ?
eil *l sem se bil. Vzel sem bil tako tisto malo
^ 0  stvarco, ki se mi je pod milim bogom najbolj
Padala. Ali kaj kmalu potlej? Ko mi jo je bog
— umrla je po desetih letih dolge muke za
11  c  in sebe — govoril bi bil skoro kakor tist
let I '^ an v  P r lp° ve di: »Rog mi jo je vzel, — sedem
^ s em jo jaz imel, on naj jo ima pa sedem, videl
0< ^ e i kakega vraga si je na glavo nakopal.“ Skoro

200

bi bil tako govoril, ali molčal sem, in orcz dolg 0
let s toboj, mladi prijatelj, o tem govorim, ker
imam rad, in ker vidim človeka pred soboj, kakof'
sni so vsi dobri. Poln zaupanja v prihodnjost, mis^
da bode sad tvojega pričakovanja podoben cvet®'
ki ti ga dela mlada fantizija. Ba! Poslušaj izkustv*
družili in prihranjenega ti bode mnogo britkeg" 1
kar smo mi drugi izpiti morali. Pameten bodi.
črešnja na spomlad, po zgodnjih toplih solnčnih Ža r '
kih privabljena, rano začne cvesti, verjemi da sad*
ne bode, zobati ne bode kaj, slana pobere dre' rl
vse, in za drugi razcvet je pa navadno uže prekaša 0,
Ivar počasi raste, traje dolgo. To je sicer ne®^
pregovor, ali vendar je resničen. Kar si devetkr®
premislil, desetič stori. Teško ti bode sicer verovat' 1 ’
kar boš slišal, teško ravnati se po starčevem svet*!
ki sad mladostnega cvetja pozna, ali glavo mi izp u *’
črez deset let, če mi ne bodeš prav dal. Ti
gotovo. Vsak, to se ve da, ne. Ti se mi zdiš iz pra v ®
krvi. To se ve, neumnih ljudij, ki nič ne misliJ 0 '
ki nemajo nobene življenske filozofije, teh je veči**'
Teh pa jaz ne mislim. Ti ne brojiš mej nje, už0

f  . O*'

izdaj ne več, kasneje boš pa še menj. Kaj staviva*

201

„Vi krivo mislite, če po sebi sodite vse. Vi
imeli nesrečo, za to nij treba, da bi jo imel
jaz,“ odgovori mlajši.

„Tako odgovarja prav vsak mlad neopečenec,
VSa ' ! - Ali jaz pravim, kaj nesreča! Svinčnik v roko
in računi. Koliko je ta tvoja deklica stara,
, v la ° potrebuješ še ti let, da do česa prideš; pri-
sv °jemu računu brez skrbi še dve ali tri leta,
^ em  utegne še le prav biti. Mej tem je še mogoče,
. Se  ti kaj primeri. Deklici pak, ki bi tebe čakati
e * a > spridiš sedanjost . 11

^ Gospod Krt pove zdaj, kar mu je mati njena
i^in glede Dobrepoljca.

^ To je bil težak udarec. Mladi Vesel je glavo
esi i- Stari je morda mislil, da je železo zdaj
: izpremenil je svoje temno lice, omečil glas

* dejal;

Jaz tako govorim s toboj, prijatelj, ker te
r ad. Schillerjevo: „prostora je v naj manjšej
fc Za  dva srečno ljubeča se, u  je v dejanskem
o .ji gola neumnost. Jaz sem prepričan, da za
, a nce zgodnja ženitev nij dobra; drugače je za
(jj . a ’ ki potrebuje delavko v hišo bolj kot ženo.
Gj ni ene. Kaj meniš, da bi mi ne bilo ljubše, ko

202

bi na starost ne bil tako brez svojega človeka, kak 01 ”
sem? Ko bi bil meni kdo tako govoril, ko sem 0

dvajset let star in bi ga bil jaz poslušal, tud 1
menoj bi bilo zdaj drugače. “

Ne da bi ta dvogovor še dalje popisov

val 1 '

uganila je bralka uže gotovo, da Vesel star 0 #®'
muhastega, sitnega pridigarja v tem nij slušal,
bi bil odpovedal se deklice svojega srca. Trp

d*

je pač začel od tega hipa, ali zdaj jo je stop

tudi prav ljubiti začel in menil bolj nego prej
„ona ali nobena!“

ra v

s yoj

jgj

Pri prvej priliki, ko sta bila mlada čl° v

sama, povedal jej je vse, a jej z velikim samoza'

,taj e '

vanjem tudi razložil, kako ga ona more in sm 0  P

stiti in lepo svojo priliko ženitve porabiti,

la

jej ponuja, da se ne bode morda kedaj kesala.

}l<>'

goče je, da je on uže, ko jej je tak predlog st ®

yi)r

vedel, da pojde deklica črezenj na dnevni red.

D>

res mu je obetala z vso odločnostjo in gorečno

sfl #

#

ženskega serca, da ga je pripravna čakati, če trC

s vC

še tako dolgo; dokler on hoče. In on jej je
sveto obljubo storil.

Oba sta bila resnega značaja, obema j e

l>il°

istina, kar sta govorila si, oba sta imela trdno

oU' 0 '


203

lesed o držati. Nobeden izmej njiju si nij mogel
^liti, da bi jib kaka navadna, naravna sila mogla
izdvojiti.

Zlasti potem, ko sta se ločila, ko sta le še
Z do Pisi bila v zvezi, izpoznali sta se še bolj dve
°b°kočuteči duši. On je bil do dna preverjen, da
Cls to nemogoče, da bi se to tako srčno in tesno
mu žensko srce kedaj moglo od njega odvr-
Ona je preživo čutila iz vsake njegove vrste

Je

^au 0
siti.

°ževsko ali vendar otročje ljubo istinitost prave
11 Ce le ljubezni.

Kako bi si bil torej kdo mislil, da se bode
razmera razbila?

In vendar se je! Vesel v glavno mesto, kamor

ta

* bil

šel, naenkrat nij nobenega pisma več dobil!

je zaporedom gospodu Krtu, kaj je uzrok,
^rda n 011) mor d a  nij pisma oddal. Pisal "je potem.

dobi

ft Sjskega soseda g. Krta

naravnost deklici. Ali ves odgovor, kar ga je
'd* bil je kratko pismo od starega bivšega stano-

dekl (

»Le pustite celo stvar, bolje je tako! Vaša

, pametna postaje, in vzame soseda. Z vami
^ ve kedaj bode še kaj. Domislite se, kaj sem
tkeas o cvett^in sadil, in osodi rekel, ko ste

204

se>

jo

mi svojo neumno ljubezen prvič povedali. Učite
pa drugje se zaljubite, če mislite, da je treba/

Bilo je zanj hudo. Uže od nature resen
torej bolj pesimističen človek, morda tudi po Kr* 0 '
vem vplivu, občeval je v dobi, ko jo človek najb 0 ^
za vse duševne vtise sprejemljiv, z ljudmi, ki 3 _
imeli uzrok, življenje od temotnejše strani ogledava* 1 '
Naravno je bilo torej, da je iz velike vere v sv°J
srečo in ljubezen naglo padel v brezuvetno nevs r '
Vse črne besede Krtove so mu pred dušo vsta* 0 '
vse resnične zdele se in gotove. Ona, ta deklica. \
taka, kakor so vse druge, sramota zanj, da je k®*^
verjel v njo sam pri sebi, da je boljša od dru z '
Jedva je on odšel od nje malo dalje proč, p fl
slila se je.

Zadnji dvom, da se morda vendar moti, m° rw
ga nij pozabila, podrt mu je bil, ko je na
pikro pismo Krtu, naj mu ona vsaj piše, kedaj "
omoži, odgovor dobil, da je vse naročeno, kar ®
Torej tako se je mogla izpremeniti, da se j e
tak način šalila z njim ?

ern 1 '

gVOj 3
(

Bolelo ga je to izpoznanje, ali prebolel
Česa človek vsega ne pretrpi? Srca pokajo

't

\ec

205

s kbih liričnih pesnih, nego v pravih in zdravih člo-
* e ških prsih.

Od tod pak je izvirala ona pikrost in ostrost
^figovem značaji, ki smo jo videli na njem kas-
kot profesorji, znanci Leonovem.

Ko je črez leto prišel v malo svoje gimnazi¬
ji 0  mesto, čul je, da je Krt umrl. Vdove Zlatov-

y,- t v

^ ni hčere uže v trs tej hiši nij bilo. Več vpra-
1  Ponosno nij hotel. Bal se je — uže lastnega
8p0l nina.

Dvajseto poglavje.
Svidenje.

So  . je pet dnij po svojem razhodu-s profe-
111  Leon mimo vozeč se po nekem poslu na
^ 0  Prišel, ogovoril ga je poštar Goreč, vstavivši
Pred vezjo konja:

2l)  nVi ste predvčeranjem trdili, da je oni vaš
*£* Profesor uže odšel, a nij res. Denes je

Št,

Pismo z denarjem zanj in ko sem davi poslal
našel ga je še tam gori v

j,- 1  z recepisom

loči."

206

s v0j

„Doma?“ vpraša Leon.

„Da, in denes po polu dne sam pride po
denar, rekel je,“ pristavi Goreč.

„Potem ga počakam, saj mora kmalu P ritl '
če ga dosedaj še nij bilo," reče Leon, ki bi se "
gotovo tudi brez tega vstavil, kajti precej je '"p 1-9
šanje pristavil:

„Je li sta gospodičini doma?"

„Menim, da sta gori,“ reče stari.

„Ako pride profesor, pripeljite ga k n*” 1
gori," reče Leon in skoči potem v vežo ter brzo 110 ^
po stopnicah navzgor, kjer sta bili gospodičini.

Deklici najde obe pri šivanji, Pavlino P^

10

oknu na vrt, Matildo pri mizi. Na jeziku mn 1
bilo, da bi napovedal dohod svojega prijatelja in
ga hode imel najbrž še denes čast predstaviti g 0 ^
dičinama.

■i ta

Ali takoj po prvem pozdravu je pozabil ^
svoj namen izvršiti. Prestrašil se je namreč,
videl, da je bila Pavlina vsa bleda in bolestn 1
videza, kar se je tem bolj kazalo, ker je
večerno solnce pri oknu obsevalo jo. Matilda g a
hitro vprašala nekatere vsakdanje reči, na kal
je prav kratko odgovoril, potem pa se k P aV

k o i e


j*

207

%tiil

beis e

in z glasom, iz katerega se je njegovo lju-
Sr ce treslo in balo, vprašal:

»Vi ste morda kaj bolni, gospodičina? Ne
e rite mi, vem, da so sitni in neuljudni ljudje,
tako izprašujejo, ali meni smete odpustiti, in
y  ' m > da smo uže vendar vsaj toliko prijatelji, . . .
s be bledi, nekoliko dnij uže nijste več zdravi."

»Ve;

se

»Hvala za vaše sočutje, gospod, ali bodite
da pretiravate, nij tako zlo,“ reče ona in

Heni,

Msiljeno zasmehne.

, »Je, je,“ oglasi se Matilda. „Ne veste, kako

•Jv J

a  un a zdaj nekaj dnij. Jaz vem, da jej je nekaj
1)e bče povedati kaj; glejte, še meni ne. Dajte jo
1  » močno jo dajte pripenjati, naj govori.“
Pavlina jo proseče in očitajoč pogleda.

rika

boja

»Gospodičina, jaz se vozim denes mimo zdrav-
’ glejte kakor za šalo povabim ga soboj, ko
ern  nazaj mimo tod.“

r^Č ”^ az  ° a  ne potrebujem, verjemite, da ne“
^ ^ av ri na  l n v  mehkem glasu je bilo tudi prav
v  . Cn ° znamenje nevolje, tako, da se nij upal več
i^° tiščati. Tudi njej je bil ta mali izraz ostrosti,
la j°Č l e  j z  velike razdraženosti njenih trpečih

208

živcev, takoj žal in pohitela je razgovor na d 1 ’ 0 ® 0
misli spraviti z vprašanjem:

„Ste li bili zadnje dni kaj z gospodom ba r °'
nom skupaj ?“

„Ne, zakaj vprašate?"

„Mari ne veste, tujec, da se vendar pri
zanimamo zanj nekoliko," rekla je s pogledom
Matildo in se silila nasmehniti.

-\/f n'

n Ne zanimamo se tako posebno," reče **
tilda lahkomiselno, in prav ljubeznjivo malo kviš^
napne črešnjevo-rudečo spodnjo ustno.

_Ali malo vendar," reče on.

„Prav malo. — Pa kaj vaša teta, je 1* u
bolj zdrava?" vpraša sedaj Matilda, ki je tudi h ° te *
pogovor od svojega ženina na drug predmet spr aV ’ tl-

Leon je pripovedoval, da je teta, stara ko n ’
tesa, vedno bolehna, da ga uže nekoliko skrbi-

Mej tem se zunaj čujejo hitre stopinje, vra ^
se na ves stežaj odpro, gospod Goreč napotuje P r °
fesorja Vesela v sobo rekoč:

pn

„Tu najdete svojega prijatelja z ZabrezJ a > f
moje dve punici sta, dobro se imejte."

Rekši se gospod Goreč obrne, otide in vr
zapre za soboj. Leon profesorja predstavi deklic* 111

209

re dstavljanec se pokloni najprej bližnjej si Matildi
P°tem se obrne k Pavlini. Ona je stala od okna
^rnena po sobi proti njemu, od svita proč, držala
Se  je krčevito za stol in prejšnja bledota na njenem
Cl Se  je bila umaknila nenaravnej rudeČici.

Morda se je bila vendar nekoliko izpremenila,
^° r da nij stari vtis brž prodrl, morda je bilo štu-
^ a nemu mlademu možu uže majkeno oslepelo prej
s ^ r( > oko, morda ga je vstop iz svitleje veže v

»len

*2p0:

l j svitlo sobo tudi prevzel: Pavline profesor nij
'Znal takoj.

Zahvalil se je Matildi za stol, potem sedel in
^ °žil Leonu, da je cul o njegovej navzočnosti in
Se  lahko ž njim vozi domov, kar mu je po godu.
j, Leon mu odgovori, da samo pol ure naj po-
a  ^kaj, ta čas on svoj posel v bližini opravi in
Pripelje nazaj ter ga vzame sob oj.

Ledno naravnostna Matilda je temu precej


ti

IJ Jal

Ho,

°dločno pritrdila. Vendar gost profesor je od-
rekši, da rajši peš hodi, če nij kmalu, ker ima
c °j še opravek. To je morda sam izgovor bil.

L tem hipu vstopi zopet gospodar Goreč in
iar ica za njim z vinom in kruhom. Ko je po
'J e J šegavej navadi s profesorjem govoril, karajoč

14

210

ga, da kot bližnji sosed ne prihaja več blizu, nil^ e
nij bil zapazil, da je bila Pavlina priliko porabi
in iz sobe smuknila.

Profesor je pripovedoval, da dobiva V lS ^
večjidel iz sosednje, onkraj hribov ležeče pošte.

Pogrešila sta Pavlino Leon in Matilda. Obe 1119
se je ta njena nenavadna neuljudnost čudna zdel®'
ker je nij bilo nazaj. Naposled je gospod Go^ lC
tudi zapazil in naravnost vprašal:

„Kam je šla Pavlina?"

Matilda vstane, da bi šla gledat po njej.

X jjl

„Le glej, da se še ti izgubiš," reče oe e
natoči čaše na mizi. „Na vse zadnje bode g oS $°,
mislil, da ste obedve boječi, kakor samosrajčni
bovški otroci."

Matilda pride nazaj z vestjo, katerej se J e ’
kakor se jej je z obraza in glasa videlo, sama
bolj čudila, da „Pavline nij nikjer."

„Uže pride," reče Goreč malomarno in P r '
poveduje nadalje, kod je boljši pot, ki ga ni° re
profesor iti: ali črez Suhi brod, ali mimo Zabr e ® 9 '

„Mar sem jaz prepodil vašo gospodično sest r °’
vpraša profesor Matildo potem.

211

Ta jo najprej zagovarja, potem pa pove, da
®ij sestra  njena.

„Iz rodovine je po ženi mojej,“ dostavi Goreč,
»in z očetom njenim sva bila dobra prijatelja. Pila
sva nekdaj skupaj, kakor sva le midva znala, jaz
Pa Zl&tovec."

Pri tem imenu se profesorju čelo zbere, naj¬
prej debelo pogleda, potem se nasloni počasi na
jedno koleno in z navidezno lahkomišljenostjo vpraša:

„Kako mu je bilo ime, vašemu prijatelju?"

„Zlatovec.“

Profesor potegne počasi z roko preko obraza.
Na nekovo Leonovo opombo ne odgovori ničesa.
Bled postane, izpije pol čaše vina, potem pa vpraša:

Koliko časa je uže pri vas, ta gospodična, če
dovolite vprašanje. Zdi se mi, da sem poznal . . .
mater njeno."

,, Koliko? Vsaj pet let uže."

„Več,“ oglasi se Matilda in začne natančno
šteti, koliko je, kar je Pavlinina mati, ki je bila
vdova, umrla.

Profesor gleda v tla in potem prav neuljudno
molči. Nazadnje brzo vstane, popije svojo čašo do dna,
zahvali se poštarju za gostoljubnost, Matildi pa reče:

14 *

212

„ Storite mi dobroto, in povejte onej gospo'
dični, da, ker je zarad mene bežala, tega drugikrat'
nij več treba, tudi jej ne bode prilike, ognil se j e
bodem odslej gotovo daleč v stran. Tudi zdaj nijsei®
vedel, da je tu, na mojo vero da ne. To jej reciter
prosim.*

„Ne mislite, da se je vas . . hoče pr e '
strašena Matilda odgovoriti, ali ne more stavk®
dovršiti. Da li je pri zdravem umu ta gospod V

Ali profesor je bil uže odšel s poki ono® r
„Priporoeam se, gospoda!*

„Kaj mu pa je?“ vpraša Goreč Leona.

„Nc vem,* odgovori ta v zadregi sam. „Čud« 11
človek se mi je uže večkrat zdel.*

„Drugokrat se bodem čuval, vabiti ga,“ P 1 ’ 1 '
stavi hišni gospodar.

Enoindvajseto poglavje.

Pisma.

Na južno-vzhodnjej strani samotne poštne
se je svet toliko vzdigoval, da se tam se steze, L
je okolo hriba zavijala, nij nič videlo poslopje,

213

siij bil odprt vid na vrt. Tam na jarku je nekaj
starih hrušek drobnic raslo s črešminovim in
drugim divjim grmovjem podrasteno.

Ko je profesor tu mimo šel, zamišljeno v tla
gledaje, stopi mu ženska nasproti, Pavlina je bila.

Ko ga je v sobi pred soboj videla, skoro
malo izpremenjenega v vnanjem, z istim glasom, isto
celo postavo, pa je niti izpoznal ali ne videl nij,
bala se je za sebe, nij mogla strpeti tam. Proč je
morala bežati, sicer bi bila pala predenj in, — ker
ne ve, zakaj jo je on zapustil — bila bi odbita od
njega, osramočena pred ljudmi. Zato je bežala, a
misliti nij mogla svojega položja. Tam na vrtu je
stala in trepetala. Kaj bi ? V tem hipu je zagledala,
da je iz glavnih vrat stopil, na cesto šel, na južno
stran zavil; znala je pot; vedela je, kje sft mora na
stezo mimo onih hrušek na konci oviti. Od nje do
tja je bil črez njivo vprek skoro pol kračji pot!
Da! Morala je govoriti ž njim, na samem, ne pred
ljudmi. Nič nij več premišljala, kaj bi storila, Djena
obleka je zašumela skozi debelo, redko, golo, strmečo
koruzno slamo in precej prej je pritekla na stezo
pod hruškami in za grmovjem zadaj ovinka s ceste.

214

Prav ustrašil se je je, modri mož, ker zarudeF
je, kakor da bi bil zopet enkrat osemnajst let star.
Precej, ko jo je na potu pred soboj zagledal, šinila
mu je misel v glavo: Aha, ona je nevesta tega mla¬
deniča z Zabrezja, pa me hoče pridobiti, naj jej
ne kalim računov, egoistka. Izplačal te bom.

Ona je bila bleda. Oba obstaneta. Nobeden
ne more prvi hip besede najti. Lehko je uganiti r
kateri je prej do nje prišel.

„A! Gospodična, me vendar nijste hoteli tu
počakati, ko ste tam v hiši zbežali pred menoj ? Po¬
mirite se, jaz nijsem maščevanja željan. Ne bom
vas izdajal. Tem sicer vse na tanko, da ste nevesta
in čegava in kako, a’ ne bojte se, da bi mu pravd
kaj, da sem vas malo uže sam poznal. In sicer bi
ne bilo menda nič hudega gospodična, ko bi tudi
to povedal. Življenje je življenje, praktični bodimo!
Ni j se vam bilo treba truditi tu semkaje. Glejte, še
v nevarnost ste se postavili, da vas kdo vidi govo¬
riti na samem s tujim  človekom. To ne gre, saj
veste. Le brez skrbi bodite, če hočete, vam še p°
vrhu zagotovim, da nijsem niti v sanjah mislil tu
najti vas, drugače bi me morda ne bilo ..."

„Franci" vzklikne ona.

215

»Ne! Prosim! Ta sem vam bil enkrat. Zdaj
^  ®rinol čas, da bi se po krstnem imenu klicala.

lu °l| saj veste kako. Ker vas tu najdem, menda
Vflrn  je prvi „pametni“ korak izpodletel. Ali nijsem
ta dove(ien, gospodična. Sicer je pa prav, da je tako
r ®°, kakor je. Kaj ne, kako sva enkrat neumno
®° v °rila? Ali, oprostite mi, tačas nijsem ženske po-

r v

K e omožite se; jaz sem mislil, kakor rečeno,

^ ste

se uže. Pa — dobro, da sem se domislil

^orda hočete svoja pisma od mene nazaj ? Imam


se,

i -> m sicer še celo tukaj doma. Morda ste te
°^*> kot priče . . .?“

»Da! 11  odgovori Pavlina. Ona je bila sem
notranje prisiljena iz vse druzega razloga. Ali,
na tak govor hotela odgovoriti? To nij bil
°ni mož, ki ga je v srci nosila. Ta je drugače
orii!

DiŠla

je
M
Sov,

»Po sreči imam še vse skupaj. Pošljem vam
k re d odhodom še. Po kom? Vi, to se razumejo,

jih

c ne morete po nje. Izkušal vam jih bodem po
2a i* 1 zane sljivem človeku poslati. Ali, čakajte, kaj

to.

°vit«

’ na vse zadnje vam jih prinesem sam, in dobro
^ e Pe besede izročim, komur ukažete. 11

216

„Meni, tu!“ reče ona kakor mehanično, a vfe
jej po glavi.

„ Jutri zvečer ob mraku. Naj bo še to! Vidi® 1 ’
da imate za veliko važnost to stvar. Jaz ne. ^
niti ne terjam, da mi moja prinesete, če jih uij s *
šč požgali. “

„Ne!“ pravi ona.

„Nu, pa jih požgite," seže jej on brzo

v  be¬

sedo, „  ali vrzite jih na cesto, naj jih čita, komur
bode zljubilo pripogniti se, da jih pobere. Vid‘ tl ’

:el

človek se izpremeni. Pred malo leti še me je u" 5 '
neprijetno pretresla, da bi še kdo moja čutila h

črna na belem, razen — vas. Zdaj se smejem.
Yi?“ Ona ga srpo gleda, pa ne reče nobene bes
„No, vi ste uže sama pri sebi pametna bili p°

eAO'

turi. Mi ne! Nas nekoliko se mora še le «P
tovati sč samoizkustvom . . . Torej, jutri večer.


spodična, dobite svoja pisma, ker mislite, da

im#

vrednost za vas pred možitvijo. Saj ste me za P jS
hoteli terjati, ali še kaj?"

„Nič druzega," odgovori.

„Dobro! Za me nemajo nobene vrednosti-

217

ki

»In vendar ste spravljena imeli ?“ reče ona,

Je bila po pikrem govoru njegovem sama hlad¬
na postala.

z ii,

°vit a

»Spravljena, da! Iz navade. Ha-ha! Meni se
da so še zmirom s tistim plavim  trakom

veste? Pač sem jih ob času, ko sem vas —
gostite mi, saj to je uže preteklo — ko sem

<j a sem vas  sovražiti  začel (pravimmislil,
ir

di{]

miarn tako veliko spoštovanje do vas, gospo-
kakor do vsake vrstnice vašega spola), v

; na.

eni  času sem jih hotel enkrat uničiti. A prišel
^ J® humor, in mislil sem si, zakaj se ne bi pre-
Sal j n za stare  (jjjj prihranil materijal, da se bom
sam na svoje stroške smijal.“

g  »Odpustite mi, da sem se izpozabila in vam
don a  pot  postavila. Imela sem še drugo po-
^ 0 0  vas, drugo, drugo! Nijscm vedela, da znate
^ a k6 napadati," reče obledela deklica, s težavo
Se de iz S ebe suvaje, in hoče oditi.

On jej pot zastavi in naglo reče:

^ »Odpustite mi, če sem rekel kaj, kar se
r da ne sklada z boljšim tonom. Žaliti vas nijsem
Domislite si, da na forme uže nekdaj nijsem

218

dovolj držal. To je napaka, ali človek se je tešk»
odvadi, kadar mu je prigojena.“

„Z bogom!“ reče ona in se na odhod obl® '
„Tedaj jutri pridete vendar sem po pisi» a  **
vpraša on še na mestu stoječ.

,,Ne! :<  hotela je ona zavpiti iz cele izne na
dene, strašno prevarjene duše, da ga je našla č rež
tako dolgo, — pa tacega!

Ali nobenega glasu nij mogla od sebe
Teško je stopala, počasi; a z vso eneržijo se i e
držala po konci.

Ko se ozre, nij ga uže bilo. Izginil je bil 29
grmovjem okolo hriba. V glavi se je deklici
rada bi bila sela, rada bi bila obraz v travo zakri 9 '
Ali po cesti tam pred njo so šli baš ljudje. Lj u ^
pa je človeka sram, kadar bi jih najbolj treb
Premagovala se je tako dolgo, da se je privle
zopet na vrt, v samotno lopo. Tam je sela in P 9 ^

je njena giava na mizo.

Za solzami je prišlo otožno premišljevanje:
premišljevanje.

In tu je videla, da celega razgovora, ^
svidenja ne razumeje, kakor njega ne razumcje-
li pač res on to bil? Zakaj nij ona skoro nič i°

in

cele # 9

219

0f ila? Z a k a j on  toliko in tako in kaj? — Da, bog
2 |* a ’ koliko vprašanj jej je v duhu vstalo, katerih
Ogovarjati nij znala.

Sklene jutri večer iti po pisma, a vesti se
^ drugače, liladnokrvneje, ponosneje, kot izobra-
a  ženska, ki zna imponirati, če hoče . . . Po-
^ se stvar mora . . . Pisma so njena last . . .
. s am jih je ponudil. Kako jih sme v rokah pu-
O človeku, ki nij več vreden, da bi hranil zapi¬
je najblažje misli iz srca, izražene dozdaj še
Ulemu.

'V;

On pak tudi nij bil zadovoljen sam s svojim

(,  sanje m , kakor brž je nekoliko hladnejši postal.
® Je bilo tako treba? Omikan mož se zna za-
* n 011  ^' e ven d ar  do denes se imel za omi-
^ Sa! Zakaj je pustil, da se je iz vsega njegovega
j aa °ja videla vsa njegova trpkost? In to za
°> o katerej je vendar uže davno račun bil pri
S ^ enen  ’ da njegovih najblažjih čutil nij bila

^ar pa ne dokazuje to, da je v tem prvem
H,- toliko očital jej, kar jej je prej tolikrat v
lb ’ da jo ... da jo ... še z m ir o m ljubi?

A.

220

Postane na potu in vroče mu pride. V s® 1 ®^
izpoznanji je prišel korak dalje. Da, še zmiro rn  ^
ljubi! „Nekaj koreninic prve . . . bedarije (° fl  '
tako zopet v tolažbo sam sebi dejal) ostalo ) e
meni in varam se, ako hočem tajiti sam sebi-
dar je človek čuden. Sovraštvo in ljubezen sta
nasprotnika, in jaz ne vem, katerega jaz nosi®
sebi. Treba bode še zdraviti se. Jutri se

'1 j*.

pametneje obnašati. Nazadnje bi me še ona izP aZ ,
kako je prav za prav z mojim sovraštvom do '
in — prokleto — to bi bilo vendar preveli*®
neprenosno ponižanje za me.“

Dveindvaj seto po glavj e.

Tatica.

šel*

Ko je bil profesor proti severu-vzhodu 0  ,

>4

Pavlina pak na drugo stran, vstala je ta « 1

stezo izza črešminovega grmovja pod hruško na „

jarka dolga postava Neže Rožmarinke. Zadel®

na lakčt svoj košek z polomljenim locanjem, in n® r

lico opiraje se nevoljno mrmrala mej zobe, ter

*

z visme na stezo doli. Tu je otresla svojo

k

221

^ grivo s čela nazaj pa začela: „Hi-i-i! Jaz ti
^ ^la pisma! Pa, kakšna pisma so to ? Povedaj
j,. ' Pisma! S plavim trakom so ovita. Nij li dejal ?
^ s plavim? 11

Prestopi tri stopinje, potem pa zopet prestane,
"ve g p a ii c0  p 0  tleli, tiho poje in govori: ,,pisma,
P ‘ Stna . pisma!“

Sede in zopet nekaj minut premišlja. Kar
po konci skoči, zakolne, oči se jej svetijo,
_ košek v grmovje skrije in od vseh stranij ogleda,

h

•* e  dobro pokrit, da se s pota ne bi videl. Potem
Pravi:

. »Vzame naj me devet lisic, in naj me raz-
v  devet kosov in naj me devetim kokošem
v at vrž;e  > de ne bo teh pisem prej oče Stre-
Jkiek bral kot ona. Bomo vsaj videli, koliko so
Frakelj žganja uže . . . Kod bi šla? . .
Je  šel črez Suhi brod, jaz grem kar počrez vse
s Plav, da vidiva, kdo bode prej na gorici. “

Paba nabere svojo obleko nad suha oguljena
kolena in začne teči proti hosti v ono mer,
° r  je bil prej profesor otšel.

Ij Profesor je mej tem po razhojenej stezi skozi

^dn

Op


“»sto

Počasi korakal, in vedno še včasi celo postal.

222

gic^

Premišljal je sam sebe in videl, da se sam pr flV  ,
pozna, ali se neče. On je mehak, otročji, kakor J

4 M'

nekdaj bil. In, če se je kazal sebi in druzemu u
gačnega, osornega, malomarnega, nasitenega,
nega, — vse to je bilo laganje samemu sebi,
morda neprostovoljno, nevednostno, ali vendar l,v
resnica. ^

Tu oltolo mu je bilo vse znano iz otročjih
Brinje, kjer je rezal nekdaj bičevnik, skala o!l *'
kjer je oče njegov lisico iz luknje izganjal,
koder je še kot ubog dijak vrečo oprtav v
nosil, obrežje potokov, koder je kasneje kot
prizoreli mladenič v vročem dnevi sence i s '

ste*-’
in#

soboj nošeno knjigo stisnil pod pazduho in se

gla 1

k

„ dnij W

0

kim fantazijam udajal.

Denes, črez toliko let, ko je bila ^

polovica" uže minola, bile bi lahko uže životu 9 ^
dosežena resnica te lepe fantazije. Kajti
ideale o življenji nijso bili bog ve kako nepri st °P
visoko postavljeni, njegove želje so bile same
izpolnjive. A še tega malega nij dosegel, ka r
nekdaj želel.

Mnogokrat je zadnji čas rekel, in tako & ^
reč sam sebi tudi verjel, da ne pogreša ničes®

■o^

223

r esi.

171  u znanost, izkustvo, filozofija zadostuje, da je

bil

^gniral na vse, da nij potreba, da bi vsak srečen

da sicer menda sreče niti nij. Zdaj se mu je

da je vse vendar le tako, kakor si je v mla-
dos ti slikal.

Pa so zopet misli povrnile se mu na prizor,

bi

bi

‘ § a  je baš denes imel in obide ga neprijetni čut,

, § a  imamo, kadar v spominu sami s svojim vede-

bil.

nijsmo zadovoljni. Neprijetno mu je bilo, da je
0  to njegovo denarno pismo, ki ga je še le denes
> re M, krivo, da uže nij bil otšel pred par dnevi.

h


Ctr ‘ u  si je dal baš zadnji dan duh vzburiti. Zato

bot}-

Sa  kaj druzega ali nič misliti, in korake nekoliko

biš,

Vlza  proti domu.

Komaj stopi na vrt, ko zasliši izza svoje
e  Čudno iu grdo večanje in kletev. Okrenivši za
vidi Nežo Rožmarinko, na tleh sedečo in
v  °čo na  njegovega najemnika, ki je veliko palico
r ° c i držal in jej pretil.

v »Kakor se mi ganeš in nijsi tiho; pa te bom
ti’ , tatica  ti grda. Ubil bi te!“ vpil je najemnik,
Je bil sicer najpohlevnejša duša.

^ »Pusti me, ti suša, ti ječmen, ti vrag! če
enkrat udariš, pa ti bom zacoprala, da ti

224

bodo miši kosti snele, v trebuhu ti bodo žabe zar e '
dile se, in do komolca boš roke sklepal, in sW rt>
od boga prosil, ti lišaj ti! Pusti me! “ Tako ^
Neža Rožmarinka in do lahti krvavo koščeno rok 9
kakor za ščit drži pred se v zrak. Vidno je bil 0 '
da je palica uže močno padala po njej „Kaj je to?
vpraša profesor jezno.

»Gospod, gospod, gospod, recite mu, da 1,10
naj pusti, ta suhokostec grdi, kaj me tepe?"
Neža in videč, da je njen mučitelj od nje P r ,
obrnil svojo pozornost proti prišlemu gospodu, sk 9 ^
naglo na noge in beži kacih deset korakov, ^
se pa ustavi in žuga obema nazaj s krvavo rok 9 '

„Bosta videla, kaj se pravi Nežo Rožmarin 9 ' 0 '
hčer lepega očeta, tepsti!"

„Krasti je mislila," pripoveduje najemnik-

Ali

„Kje in kaj?"

„Pri vas notri. Bog vedi, kako jo vrata odPjJ
izpazil sem jo bil od daleč uže, ko je v ^
kobacala. Dobil sem jo, ko je vaše reči premet
Vse bukve in pisma je prebrskala. Potlej pa P 8,1  <
v roke, in učil sem jo krasti, da ne bode kmalu
poskušala. “


225

»Hu, ti! Oba bosta še izkušala, kaj se pravi
6Qe  tepsti, mene, lepega očeta hčer,“ vpije baba.
„ Čakaj me no!“ pravi mož in palico zavzdigne,
bi zopet na njo šel.

»Pretepati je vam nij treba. Naznanite jo žu-
Patlu  ali sodniji."

»Mene sodniji? Mene zapirati? Iz kmeta go-
naj hujši berič! Ali le počakaj me tudi ti,
^ te bom, ti. . .“

^ _ A predno je prišla vrsta psovek, katero bi bila
s  eza  spustila na profesorja, udere njegov najemnik
^ico za njo, in ona se spusti v beg.

»Kaj da se baš k meni napoti krasti? Na
^ °ti smo," misli si profesor in sklene pred odho-
j. še jedno klučavnico svojo sobo zapreti. Nij
imel mnogo vrednostij v njej, ali bile so ven-
tfte ^ ° mu  drago knjige, zanj zanimivi papirji in ra-
SVo . stvar i, katere je prinesel bil tu sem shranit na
^ ^ Počivališče, kjer jih je tudi kot študent imel.

tis t način je tudi pisma slučajno sem zanesel.

^ »Tako zna bežati, kakor zajec," pravi gostač,
5e  sopihaje od kratkega progona vrne.

»Pazite, da zopet ne pride."

15

226

. u

„Ne uide mi živa, če jo še enkrat dobim,
roti se mož, in menda mu je bila živa istina, kaj* 1
kmet sovraži najbolj skrivnodelujočega tata
Zalaznika.

Triindvajseto poglavje.

Komtesa na Podbrezji je bila čedalje boli
bolna. Govorila je Leonu vedno o svojej smrti, narO'
čala mu to in ono oporoebo, ali trdovratno se r
branila pustiti zdravnika k sebi.

„  Jaz' nijsem bolna, moje ure dotekajo, gosp® u
bog me kliče k sebi," rekla je pobožna žena
vsklonila se, tako da bi bil človek res verovali
nij bolna, temuč da jo samo starost moti. ,

Tisto noč po dogodkih, katere smo v zadA)
dveh poglavjih pripovedovali, bilo je gospe
slabo, da je stara Barba uže svečo držala jeji

tr®'

celo Matijec nij spal, dekle so pa v strahu w
petu gledale v veži jedna drugo in Jezusa na P°
maganje klicale, ker groza jih je bilo pred
če  pride po noči v hišo.

Proti jutru jej je odleglo in čeravno se
bila uže večkrat izpovedala, in je bila uže prevm

227

* zakramenti za umirajoče, menda se je še kaj ta-
Ce ga domislila, da je bilo povedati vredno. Zato
®°šlje Leona po župnika, če utegne, naj pride k

»jej.

Župnika Leon doma ne dobi. Šel je bil po
Sv °jih duševno-pastirskih potih nekam dalje in pri¬
čakovali so ga črez dobro uro ali poldrugo, čakati
tako dolgo nij hotel, pustil je voz in hlapca tam,
a s am je šel peš nazaj. Nij menda čuda, da je nare-
^ ovinek na pošto. Hotel je gredoč slišati gospod
borčev svet.

Prišedši do tja, je Gorca našel baš odhajajo-
_8 a  po poslih, ali svet mu je dal: „Za stare kosti
^ nobenih zdravil. Kadar pride pa pride. Testa-
*»ent j e  v redu, za dušo je zmirom skrbela, pride
Pride, denes ona, pojutranjem jaz, potlej pa še
Vl > niladina. “ Rekel tako, gospod Goreč, pa o lepem
Pomenu nadaljeval.

Leon izve, da sta deklici na vrtu. Pusti sta-
* e ga in gre ju iskat. Najde Pavlino samo, v kolibi
Vrtu sedečo. Zdi se mu baš prav, ker zdaj je
priliko pritožiti se in jo pokarati, da se vče-
niti posloviti nij mogel od nje, ko je odhajal,
da je njena nenavzočnost rodila sitno nesporaz-

15 *

228

umij cilj c pri profesorji, pri tem čudneži. Pa kakov 0 '
je našel! Bledo v lice, in na očeh se jej je poznal®
prečuta in preplakana noč.

„Kaj vam je, gospodična?" vpraša Leon
v tem hipu je bila bolna teta pozabljena.

Ona ga s trudnimi očmi pogleda, hoče s0
ohrabriti in pravi s prisiljenim nasmehom:
bi mi bilo ?“

„Da ste popolnem zdravi?"

„Vi bi me radi zopet bolno naredili?"

„Vi se izogibljete naravnost odgovoriti, z® ta
mi toliko kakor pritrjujete."

„Nijsem bolna," reče ona resno.

„Potem imate nekaj druzega na srci, kar v® 9-
teži. Gospodična, ali ne verujete, da . . . sem J aZ
vaš najboljši prijatelj, prijatelj, ki bi vse, pa vS<5
storil za vas? Zakaj mi torej ne zaupate?"

„ Verujem, da ste moj prijatelj, druzega prij 8 '
telja nemam; razen gospoda strijca, to se ve, ki 11,1
je pravi oče," reče ona mehko.

„Ne le prijatelj," govori on ognjeno, „to 0,1
je premalo za vas, jaz ..."

Ona je bila po konci skočila, mala rudeči® 8
jej je lepo lice pobarvala in oči so zopet vsplamenel 0 '

229

„ Stojte, denes tega ue govorite, meni ne!“

„Zakaj denes ne? Vsako uro! Zakaj mi pre¬
povedujete denes ? 11

Ona sede in mirna, morda posiljeno mirna,

*-eg e:

„Potrpite nekoliko trenotkov, potem boste
Vide li, da vam vse zaupam . 11

In pripovedovala mu je potem na ravnost
Povest svoje prve ljubezni, in da ga je včeraj črez
Ve ^ let zopet videla, ko prej nij niti znala kje je,
^ a  Pa je njegov spomin vedno čist soboj nosila,
°kler se včeraj nij skalil popolnem, ko ga je sre-
aia  v tej hiši, kjer nij mogla prebiti ž njim v
dru žbi, a  ko je odhajal, nij mogla drugače, nego
Sa jo počakala, da bi bila morda zvedela uzroke
Njegovega vedenja. Zvedela jih nij; vendar -so jasni,
a  jo ves drug človek postal; oni, ki ga je ona
“ila, je za njo umrl in ga sploh nij več.

bil

Ju

Strmeč je slišal Leon to razkritje. Kako bi
mogel misliti, da sta si bila dva človeka, ki
j l 15  on tu našel blizu fkupe in ju oba spoštoval
ljubil, v razmerji, ki sega v vse njegove misli in
" Kako naenkrat se je izpremenila vsa podoba
moža pred njegovo dušo! Nij ga mogel spo-

230

štovati z onim srčnim prijateljstvom, katero se 11111
je bilo tako naglo vzbudilo do njega. Vendar 11,11
skoro nij mogel zameriti, da je tako ravnal, kak° r
je, kajti, Pavlina je bila zdaj prosta. In da si j e v
mladej njegovej duši hitro stvarila se nekoliko 1,6
prijetna egoistično-mladeniška misel, da nij on p fV 1
katerega bode ali je ona ljubila, imel je vendar 2
mladostno hitrostjo svoj sklep sldenen, da je zad°
voljen odpustiti in pozabiti vse preteklo, samo, ®
je v zdanjosti in prihodnjosti njegova.

Velika zaupnost srčnih stvarij mej dobri 111

ljudmi prijateljstvo in ljubezen vzbuja ali utrjuJ e '

Tudi njega je veselilo in mu je bil dokaz, da Ž®

deklica rada ima, ker mu je povedala, kar tako P

. j jj :

vsem še nikomur nij, svoje notranje življenje >
razkrila mu celo svoje veliko, blago, zvesto sr ° e ’
zvesto, to se ve, dozdaj druzemu.

Ali denes jej tega nij hotel govoriti, čutil
zdaj, da nij pravi čas. Vprašal jo je le po IlC ^°
likem molku: m

„In pojdete li drevi po pisma?"

„Pojdem, u  odgovori ona.

231

„ Jaz bi vas prosil: ne hodite. Pustite mu jih,
Pišite mu, naj jih požgč, ali naj jih ima; kar hoče.
nij zaslužil, da še jedno stopinjo storite."

Tako je rekel; ali morda je tudi mislil: bolje
in rajše vidim, če se ne snide več z njim pred
^Jegovim odhodom. Izbrisala si ga bode tem lažje
lz  spomina.

„A jaz pojdem! On je včeraj v sobi — vi
ste  bili zraven, jaz ne več — naročil Matildi, naj
^ Pove, da se mi ga nij treba ogibati. Naj vidi,
, a  se mi ga res nij treba, kakor se mi nij treba
111  se neličem nobenega človeka."

Ta njen ponos je bil Leonu zopet skoro da

1)0  volji.

Morda je bilo prav, da je baš v tem hipu
Prišel hlapec Leona klicat. Prišel je bjl njegov
V ° z  z župnikom in mladi mož je živo deklici roko
s Usnivši domislil se — bolne tete ter otšel, to se
Ve  da, ne pozabivši pred izhodom iz vrta še enkrat
** aza j pogledati.


232

Štiriindvajseto poglavje.
Zapeljivka.

Ljubo je jesensko solnce sijalo na žago.
je bilo dovolj, dan lep, ali žaga je stala in Šep eC
je sedel na žagišči ter je bil tako pobit in P oi,rt
in nesrečen, da bi bil tako strašno zatulil, kak° r
stari sivi volk v gori, kadar sluti, da ga zalaz^ 6
britka smrt.

In kako ne bi bil nesrečen! Vse liudo je

naenkrat nadenj prišlo: mati je bolna ležala, ^ et

je bil v službo dal, pa so mu rekli, da za začetek

jej mora obleke kupiti, dolg za najemnino je D

•* V

vedno večji, tista Mreta je bila v nekem stanji)
malin nij imel kaj dati, moke nij imel niti za j e ^°
miško pri hiši, zabele niti za en ocvirek, soli
kruha ne — a glad en je bil tako, da je čutil
trebuhu tako silovito praznoto, da se mu je zdel°'
cela graščinska peka hlebov zabrcške gospod^ 6
Barbe bi imela v njem dovolj prostora. Zaslug
nij bilo zadnje dneve nobenega. Morda so ljudJ e ’
ko so vedeli, da ima z ono zloglasno Mreto °P rJl
viti, tudi bolj ogibali se ga in mu nijso več toli^

i.

233

vozili. Tudi se nij smel drzniti, da bi bil

h

j kam prosit kake stvari; vsaka gospodinja bi ga
, a  odgnala. Kmetice namreč sveti zakon v čislih
ma J 0 , zlasti pa pri druzib ljudeh in pri svojih
J**°ževik. Mati Šepčeva pa, ki bi bila smela iti kaj
'judem z dobre roke iskat, ležala je tu notri zelo
^ ma in denes jej nij mogel uže kaj brane ponuditi.
0  ki umrla, niti pokopati je ne bi imel s čim!
^°kenega denarja! Nobene ljube stvari za prodaj!
a u Panje nikjer nič dobiti! „0 Jezes, Jezes, in
a, ui Bog ti meni pomagaj!" molil je Šepec v svojej
nadlogi in bedi.

»Kaj ti je?“ oglasi se mu nekdo tri korake

hrbtom.

On se ozre in zagleda Nežo Rožmarinko. Jeza
°kvzame, da po svoje zarohni in reče potem:

»Boga sem klical, pa je hudič prišel, in nje-
Popolusestra."

»Da bi te vzel? Ile-he! Beži, beži! Ne, on
^ra za-te! Njegova popolusestra tudi ne. Ona


»e

htia,

h

H,

r ada bolj mlade kot si ti, popolubrat vrag
ltn a rajše mlade deklice, coprnice, bogatine in

e - Slišal?"

234

i»

„Reci mu, naj jednega bogatina k meni po^J e '

sova! “

„Po kaj?" vpraša baba, stopi bliže, sede
roki okolo svojih kolen ovije.

Šepec nič ne odgovori.

„ Hočeš denarja?" vpraša Neža poluglasno

Šepec jo veselo osupnen pogleda in

re2 e '

e»

„Saj ga nemaš? Daj ga! Posodi mi, če imaš l e
groš, dva, tri, kolikor je!"

„IIu, ka je taka sila?" >

„Če me devetkrat na glavo postaviš in ** .
dolgo na glavi stoječega pustiš, da bodo sodnjemu dn
zvonili, ne pade ni vinar od mene. Posodi m*»
imaš kaj, Neža. Gotovo in gotovo ti povrne^
prvim, kar bom le zaslužil. Mati so bolni, a nem
jim kaj dati, in sam sem tudi potreben, prokl et ^

da

»e 1

Tako se mi še nikoli nij godilo. Vrag ve, — m

Daj! Ti vem da imaš. Ti od ljudij pricopm 3

priprorokuješ zmirom kak krajcar. Daj mi." ^

„Kar coprnica priveka, to nema teka,"

glasno zategneno Neža in se nazaj in naprej zag

• gvOj '

na svojem pritlikovem sedeži, pa potem poje
„garvaj, durdaj, lišaj, lišaj!"

1

235

»Če je sam vrag privekal tvoj denar in so mu
Vs * njegovi bratje in cela hudičevinska žlahta po¬
žgali, s^m ga daj, denar, če ga imaš, pravim."

„ Sama ga nemam, nemam, nemam, “ molmlja
eza  pa v streho gleda.

Sepec, ki je bil uže upanje dobil, razjezi se
^j. ko mu je zdaj izginilo in vpije:

»Ti, kisla nedelja babja ti in vragova, kaj

|)a

govoriš! Li greš proč! Ali bi te utronil!"

In udaril bi jo bil, ko bi Neža hitro ne bila

re kl a :

»Čakaj, čaj, čaj, čaj! Jaz pa vem, kje denar
če hočeš," in bolj tiho pristavi, „če si trd

fred,

da

v iio

»Povedaj, kje? Jaz sem tak, da pojdem ponj,
lo treba vragu v brlog."

»Pa boš molčal?"

Sepec se zaklinja, da bode.

»Znaš še udariti, če je treba."

»Kolikor hočeš, treh se ne bojim, če jih
,Se  dobim in če nijsem golopest."

Neža se nagne k njemu in mu pripoveduje,
n °coj pojde oni gospod izza gorice, ki mu pra-

Profesor, skozi Suhi brod, tu le gori mimo, ne

236

daleč od žage. Tam je na obeh straneh pota ta
gošča, da je skoro po dnevi tema, posebno P a
poludne, ko se solnce umakne nizdoli. Gospod V°

prt

ta#

nit*

nese soboj neka pisma, ki bodo s plavim tra-
povita. Tista imajo veliko denarja v sebi. Pa
gotovih penez je dobil včeraj na pošti, sam v
ve, koliko. Tega naj gre Šepec počakat, naj
založi jedno gorko preko glave, da se bode z '' a
po tleh ter nikogar poznal, in naj mu potem de® 9 *
vzame. Gospoda imajo uže tako preveč denatf®
Ubiti ga baš nij treba; tisto ne. Le jedno m« ^

ložiti črez glavo gospodsko, da bode nezavesten,
ne. Toliko, da ne bode vedel, kedaj mu j e:

denar in pa tista pisma. Denar bode ves nje? 9 ^
pisma pa bode ona vzela. Kolikokrat si ljudje J®
krvi puščajo, ko je menj treba, in on sam se J e
krvavo prebijal, ko vse vkup nij bilo pol kraje 9
vredno. *

Šepec se vendar prestraši na prvi mah.
je bilo v njem dobrega, to se vzbuni: „N e ’

pojdi mi coprnica, tolovaj pa nehčem biti, ne. ,
»Kakšen tolovaj, saj ga nij treba ubiti, eV J
ga čresni, pa je. Veš, zasluži, nij prida človek-

237

„Tega pa ne,“ odpoveduje on, a uže je bil
^sljen. Hudič je imel uže mali prst njegov.
»Kakor hočeš. Pred si pa dejal, da pojdeš
v brlog po denar. Glej, zdaj se pa bojiš enega
Jemati nehčeš ? Pusti! Gospoda pa ljudem

»ra,

^ri.
s  čie

° m  jemlje, kjer more. Le pusti! Od lakote

Pa zapodili te bodo se žage, ker nemaš štanta

plačati in potlej boš staro mater oprtal na
in pojdeš od praga do praga, in lakota ti

»tu;

Neža

e  eno uro daleč pred toboj z ust visela, ti tele

kino . 11

Tako govoreč, bila je Neža vstala in se je
a  kakor bi hotela z velikim zaničevanjem oditi.
»Stoj no, stoj 1“ reče Šepec. Sila in lakota
hj lra v  njem vse dobre duhove. „Kedaj pojde tam
N Praviš?«

»Drevi pred mrakom, čakati bi ga imel.“
its e  .”^ >a  Tako smem? Izpoznal me bode na mojej
e J nogi in zatožil, kadar vstane.«
j e j To je bilo res. Tega Neža nij pomislila. Morda
za  ^ e P ca ni ^ ni J kilo, če ga izpozna in
T Da, morda je to celo želela, ker ljubila ga
11  ^ * e  od časov tistega slovečega obroča sem

tj • .

J e J je bil nos razbil. Ali nekaj je morala


238

svetovati, če je hotela do pisem priti in onemu
spodu, ki jej je s sodnijo žugal, po Šepcu do živcg®
priti. Sede zopet in po kratkem premolku reče:

„Veš kaj? Za žensko se obleci, potlej te 1,6
more izpoznati, ker se lesena noga ne bode videla-

„Kje bi dobil kaj obleči ? u

„ Jaz ti prinesem. In dve buči žganja iman*
spravljenega, eno ti tudi prinesem, če bodeš on*
pisma meni dal. Denar naj bode tvoj.“

„ Prinesi obe buči žganja, “ reče Šepec, ko S e
čul o pijači. Hotel se je prej opiti, da bi svoj 9
vragu prodano vest utolažil.

Zdajci je bil slišati iz žagine izbe sera stoli
stare bolnice. Šepec vstane in gre gledat, kaj j e >
a nazaj Neži zašepne:

„ Počakaj me še.“

Ko je otšel v izbo, raztegne Rožmarinka svoj®
usta skoro blizo do obeh ušes, vrat podolži napf$'
in sama pri sebi vesela zatuli poluglasno: v

imam! Enkrat zamahnem, dva zadenem! Bu-u!“

239

Petindvajseto poglavje.
Ranjenec.

Pavlina jedno celo noč nij spala. Sinoči ga
e  Čakala namreč na zmenjenem mestu, a — nij
Rilo, nij prinesel pisem, ki jih je bil sam po-

Tedaj še tu se je norčeval iz nje, vodil j-

»Mil.

. n °s, celo poslednji liip. To je bil vendar zadnji
čejanstveni dokaz, kakor grozno je sebi, svojemu
^ Cu  in svojej domišljiji krivico delala, če je tako
,^8o hranila lepo misel o njem, lepo podobo, če
tako dolgo čuvala še nekoliko nadeje, da bode
®hkrat prišel zopet k njej v nekdanjej ljubej
Ujesti in sladkosti.

dej

Denes to noč je umirala, kakor si je deklica

zadnja iskra njegove ljubezni v njej, in taka
hladim ljudem nij čas počitka.
s . Poleg te duševne bolesti, ropotali so nocoj
^ ° r ° celo noč po hiši tako, da bi bila Pavlina
Sprati vselej gotovo vstala in šla gledat kaj je,
je AU  nocoj je bila gluha za ves drugi svet. Pač
dišala govoriti hlapce, dekle, gospoda Gorca, ali
u sala nij kaj imajo, sama s soboj je imela

240

dovolj opraviti, dočim je njena tovarišica spala trdo ff
spanje zdrave mladosti in brezskrbnosti.

Poslednjej je v spanji pač tudi vnanji ^
na ušesa bil, ali ne tako močno, da bi jo B
popolnem probudil. Zatorej je zjutraj vprašala se
stričino :

„Kaj pa so imeli nocoj zunaj, da je bil ta
ropot?“

„Ne vem, pojdi vprašat , 11  odgovori Pavlin 8,

In res se Matilda brzo obleče ter gre P 9
stopnicah nizdol. Kmalu pa pribeži nazaj in ^
preplašena pripoveduje:

„Nekaj groznega se je zgodilo ! 11

Pavlina nij mogla vprašati kaj, ali otrp
je od strahu prvi hip na vseh udih. Slutila je
se to, kar bode izvedela, tudi nje tiče.

iiiil 8

da

„Sinoči je nekdo pobil onega gospoda, & ^

;  #5

bil predvčeranjem pri nas, veš? Zdaj leži V T1
spodaj. “

„Mrtev?“ zavpije tako silno Pavlina, da
Matilda še bolj prestraši.

„Nij mrtev, ali zave se nič, pravijo, da
glavo prebito , 11  odgovori Matilda.

s®

i!#

241

Hlastno dovrši Pavlina svoje oblačenje in biti
P° stopnicah doli.

Nasproti velikej družinskej izbi je v manjšej
s °bi v postelji ležal profesor Vesel v nezavesti.
Dekla je devala mu mrzle ohladke na glavo. Po
Postelji je bilo še okrvavljeno od predno ga je bil
travnik obvezal, ki je bil po noči prišel sem. Sinoči
le bil namreč nek kmet, ki je iz malina nesel,
Prišel nže kasno na pošto povedat, da pri Suhem
brodu nek gospod mrtev leži črez pot, naj gredo z
Vozom ponj. Goreč je bil precej hlapce poklical in
sam z njimi šel. Našli so profesorja v nezavesti
ležečega. Glavo je imel prebito in krvavel je. Bližje
je bilo pač v Zabrezje, blizu tudi je bil dom ra-
njenčev, ali Goreč ga je vendar soboj dal nesti in
poslal precej po zdravnika. Ta je rekel, "da nij
Videti še, da bi rana sama na sebi bila smrtno ne¬
varna, da pa utegne poslati, ali pokazati se. Go¬
voril je, kakor vsi njegovi tovariši, tako, da nij
rekel belo, nij rekel črno, povsod si je puščal kaka
vratiča, skozi katera bode mogel smukniti, če pojde
tako, ali če pojde inako. Zabičeval je mir in zopet
mir, da se pretreseni možjani upokoje, ukazal ne
pustiti mu govoriti in vstajati kadar k sebi pride itd.

16

242

To se ve, da Pavlina nij tega vsega v en
zvedela. Njen duh tudi vsega nij poslušal, niti
razumel. Razumela je le eno, da mora vse storit''
da ga reši smrti. Umreti ne sme, le umreti ne.

In v tacih prilikah je ženski duh moča 11 '
Prevlada in premaga živce in vso telesno svojo sl®'
bost, a ima samo svoj cilj pred očmi, dokler $
doseže, ali dokler nemogoč postane; potem še l e sC
oglasi zopet slabost.

Tako je tudi Pavlina spravila družino iz e1
prevzela precej vso skrb za bolnika saiha, močit®
ga je, preoh vezo vala, nepremakljivo pri njem i^®’
skoro očesa ne od njega odmaknila.

Proti poludne ranjenec oči odpre, začuden J°
gleda, nasmehne se jej tako prijazno, da jej v ce ^
dušo seže, pa se trudi tudi izpregovoriti.

„Tiho, tiho, zdravnik je ukazal mir“ šep e
ona z glasom, ki mu je izdajal vso njeno dosedali
ljubezen. ^

On je tih ostal, bodi si, da nij hotel, ®i'
nij mogel izpregovoriti, samo gledal jo je nep r ^
mično tako dolgo, da je zopet oči zatisnil, z °i >
nezaveden.

243

„Le umreti ne, o bog,“ molilo je iz nje vse.
upanje je v vsem svojem strahu imela trdno, da
116  hode umrl, ker se jej je zdelo, da ne sme in
516  more, če ona prav močno boga prosi.

Zdravnik je popoludne zopet prišel, tipal žilo
dejal, da dozdaj nij slabše, če bode božja volja,
Negova zdravila in dobra postrežba bodo ga kmalu
noge spravile.

„Če postrežba more pomagati, potem je dob-
^«o,“ reče Pavlina.

Gospod Goreč je bil ta slučaj šel naznanit
E °(lniku. Soboj je nesel tri stvari, katere so na mestu
hašli. Obelen smrekov kolec, s katerim je moral
Profesor udarjen biti in ki je dva koraka od njega
®Žal, dalje pa moder trak, zvezan še, in malo pismo
P°dpisano „Krt.“ Gotovo je napadovalec to. izgubil.
Vlasti pismo je bilo čudna prikazen na tem kraji,
V  tej pustini, kjer nij še nikdar noben papir ležal;
ž ato j e  vzbujalo v gospodu Gorcu vero, da mora
Pobojnik kak tujec biti, ne domač človek. Vse to
P a  je stvari dajalo nekaj skrivnostnega, tembolj, ker
60 v  žepih profesorjevih ves denar našli, kar ga je
^ er aj na pošti vzdignil in še nekaj več. To je do¬
movalo, da napad nij imel roparskega namena. A kdo

16 *

244

bi bil? To je bila stvar sodnikova in ta je zla stl
trak in izgubljeno pismo z veščim očesom ogledov*!’
potem pa dvema žandarjema svoje ukaze dal.

Šestindvajseto poglavje.

Kaj je v pismih.

Mrak je svoje črne peruti razgrnil bil po vaSl
in županja je pred pečjo stala in z burkljami ve 1$
lonec k ognju pristavljala, v katerem se en
večerje kuha. Za njo so stali njeni otroci in ^
napoto delali, tako, da je svoj lastni rod klel*’
rekoč: „Vendar te spak! Človek se še ganiti ne

•v k

more, poberite se mi izpod nog! Marš v hišo,
očetu."

Oče Stremenček je namreč v hiši pri P c ^
sedel in roke za hrbtom grel. Videti ga nij
nič, ker okolo njega je bilo vse temno, škoda 56
mu je zdelo luč žgati. Videti je bil le ogenj lZ
njegove kratke pipice in slišati je bilo žurenje stit
rega mačka na peči pa rahlo grgranje neosnaže* 0
Stremenčkove pipe, iz katere je s tako težavo 'l' 1 ^
žulil, in ga z ustmi cmakaje izpuhaval, kakor ^
bil zakrpan meh, ki teško sapo lovi.

245

Tako premišljujoč vse novice, ki mu jih je
^ etles  stara Hojka povedala, ko je iz laza šel domov,
da je nekdo v vežo prišel in da žena pravi:
”^ c  v hišo pojdi, notri je."
j Hitro vstane in poseže na peč, da hi kakov
e Pljen klinček dobil in luč upraskal. Pa je uže
0(|e i, kadar človek kake stvari potrebuje, je ne
^Jde, drugače se mu ob nogah opleta, sitnost

Ha.

»Luč užgi,“ reče znan glas, ko vrata zalopne
s oboj.

»A, ti si, Neža?" pravi župan ter zopet sede.
” * lehko v temi sediš."

Pri:

star,

„Nič, nič! Baštč! Užgi, da mi bereš! Prinesla
1  ti tacih pisanj, kakoršnik nijsi še nikoli bral,
° e  vem če jih boš znal, gospodska so."

»Pojdi, pojdi. Kaj meniš, da so gospodska
z drugimi znamenji pisana?" podučuje župan,
VeQ< tar uže iz velike radovednosti, kaj je Neža
Pesla, vstane, uprasne luč in prižge mastno in

e S a  prahu sito oljnato lampo na črvojedej starej
. j Neža sede za mizo in vrže pred se kupček
^ r J'ev. Stremenček poseže za zrcalo, izvleče tam

246

iz pratike svoje naočnike, natakne jih na suhi nos
in vzame prvo pismo ter čita.

„Kaj se bere in kako se govori tam notri 11  vpraša
Neža radovedna in zija na njegova usta, kakor da
bi iz njih tihih gibanj hotela uganiti, kar čitati nij
znala.

Ali Stremenček se muza, muza, odloži prvo
pismo, vzame drugo, bere dolgo in preide k tretjem 11
pa se smeje.

„Tako zini! Ne boš goblje odprl!" jezi s®

Neža.

„Kje si pa to dobila," vpraša župan.

„Kaj ti mari? Kjer hčem, ti povedaj, kaj tafl*
notri zapisano stoji in kaj so ta pisanja vredna, t9
čem vedeti, potlej si pa zobe grej."

„Vredna nijso nič, več ne kakor eno p>P a

tf'

tobaka," odgovori župan, „če ne vemo čegava so-

„Kdo pravi, da ne vemo?" vpraša Neža.

„Nu čegava?"

„Povedaj kako se bere."

Stremenček nij znal gladko čitati; temuč j eC "
ljal je močno, za to reče: „Nu, take reči so, v9ff
vkup nič; tako neumno, tisto, ki smo včasi, ko s 11 * 0
bili dvajset let stari, in smo sleparili pod

247

dekličem pripovedovali, saj veš! Vse vkup nič. Samo
Povito je bolj po gospodsko, pa še druge neum¬
nosti. Kje si pa vendar dobila to, in kdo bi bil
neki izgubil ?“

Predno je Neža mogla odgovoriti, potrkal je
nekdo na malo okno. Stremenček se spne in na
okno pogleda. Pozna pokrivalo in bajonet se zasveti
v temi.

»Žandarm , 11  reče župan, ki je bil vajen, da
so se ti čuvaji javne varnosti pri njem oglašali.
Vzame luč, da bi mu šel vrata odpahnit in mu po
Veži v izbo posvetit. Neža pa smukne za njim in
odhaja skozi nasprotna vežna vrata v istem hipu, ko
žandarm vstopi. Ona je bila od nekdaj neprijateljica
biričev in žandarmov, torej nij hotela ni hipec s
tacim človekom pod jedilo streho biti. »Na., svislih
bom v slami pri vas črez noč; če vam bo kaj
večerje ostalo, prinesi ! 11  šepne še materi županji,
ko mimo nje smukne.

Na mizi so ostala pisma. Žandarm videč jih
takoj prime jedno in čudom vpraša Stremcnčka, kaj
je to, kje ste dobili? Župan pove, da je bila Rož-
taarinka tu, ona je prinesla to brat, a nij nič po¬
sebnega: ljubezen in take mladinske otročjesti.

248

Žandarm pisma kar spravi in vpraša: „Kam
je šla baba? Moram jo imeti še nocoj.“

Stremenček skoro obledi, kajti Nežo je on
spoštoval kot veščo žensko in bal se je torej po¬
magati pri delu proti njej. Zato je rekel:

„1, bog ve, kje uže bo!“

„A vendar veste, kam spat hodi večkrat. 8

Stremenček imenuje več hiš. In nazadnje mora,
da si silno nerad, ali vendar iz pokorščine do sod¬
nika in do — žandarma (on je bil večji in oblast-
nejši mož nego Stremenček, župan sem ali tijii)
vzeti kapo s police in iti kazat žandarmu, kje ti
utegnila Neža ležati.

Ali komaj sta bila žandarm in vredni vašk 1
načelnik zapustila prag zahodnjih vežnih vrat, ko
je mati županja po prstih tihotapila črez prag D ®
vzhodnjo stran, tam pa črez gnojišče in dvor teki*
in gori na svisli zamolklo klicala:

„Neža, Neža! 8

Nihče se ne oglasi, pač pa se čuje glasu 0
hrkanje. Babnica je bila zaspala v slami. Str®'
menčkovka torej leze po lestvi gori, tiplje in telic®’
da Nežo dokliče.

249

„Brž vstani pa beži, žandar te išče, vsa tista
tvoja pisma je vzel."

Neža po konci skoči, mane si oči, in ko jej
mati županja še enkrat z zamolklim glasom nevar¬
nost pove in da ne sme tu biti, ker v vasi bode
gotovo kdo povedal, da večkrat tu pri njih spi —
zakolne Neža prav po svoje surovo in išče lestve
'tako hlastno, da se jej spesne in pade na tla. Samo
e n stok je bil slišati, kajti po sreči in vsled go¬
zdarske nemarnosti je bilo tudi zdolaj vse polno
^jile slame, torej je bila Neža na mehko pala.

n Ali si se pobila?" vpraša Stremenčkovka.

„Lačna sem, lačna," odgovori Neža. ,,Prinesi
^ dva krompirja."

„Nij še mehak krompir," odgovori županja,
le bila pa le skopa.

„Naj bode kakoršen je," zadere se Neža, in
a  bi jo brž od svoje strehe in v varnost spravila,
_ gospodinja res v vežo, odstavi lonec s krom-
i a  nekaj vrelih nese v predpasnem prtu Neži.
rekla je ta, ko se je opekla, potem pa spra-
jed v svoj košek in izgubila se preko vrta y
^ Stremenčkovka je šla gledat zopet v peč in
eni  radovedna na pragu poslušala. Tam od bliž-

250

njega gozda se je kmalu čulo ukanje, enkrat,
krat, potem ne več. Vsak človek bi bil mislih
je sova! Ali mati Stremenčkovka je rekla: t0  ^
Neža. Zdaj naj jo pa le iščejo.

Sedemindvajseto poglavje.

Pred mrličem.

Mrtvaški zvon je bil odpel. „Kdo je umri •
povpraševale so se tri babe na vasi s tako prest ra
šenimi obrazi, kakor da bi se vsaka bala, ]

morda ona sama dušo izdihnila v sredi vseh svw
grehov.

„Komtesa je umrla,“ zvedelo se je

kiuri®

potem in regljale in ropotale so babe in uga°

nil«'

]#•

„Baštč je je škoda. Dobrih rok ženska J° ^
Molila je več kakor vsak duhovni, če nij 1110

in#

škof ali papež. Pa saj je tudi utegnila; nij

toliko dela kakor človek, ki mora gospodinjil

ifi

vse v roko prijeti, kakor žena, kakor j e


katera, ki ima toliko dela, da še umreti no


utegnila, kadar pride na njo vrsta, kar nas
obvaruj. Jelite, ona je šla gorka v nebesa. & e
ne, pa ne pojde nobena, prav nobena ne.“


251

Ko so bile babe tako uganile in potrdile,
hotele so se raziti, ali v tem hipu se zopet zasliši
mrtvaški zvon iz zapuščene samotne cerkvice sv.
Vida. Kakor bi bil strelo mej nje spustil, bile so
zopet v vseh straheh. Po sreči pride Jamarjev
pastir in jim pove, da je umrla Šepčeva stara. Žene
pa so se zopet ustanovile v odbor in sklepale o
pjenej zveličanosti. Izid posvetovanja je bil ugoden.

„Če je ona molila, ta je trpela .kakor sama
8veta nadloga, ves živ dan; večkrat je bila lačna kot
sita, ali pa še sita morda nikoli. Oni njen Sepec,
ta grdin, ta jo je v grob spravil. Ali se mu bode
uže še vtepalo. A stara je uže tudi bila, kaj me¬
site koliko? In kaj menite, ali nij to strašno čudno,
da sta obe en dan, obe eno popoludne umrli: naj¬
bogatejša in najubožnejša ženska v fari? Res je to
čudež božji, da nikdar tacega.“

A glej! Kakor da bi bil denes ta dan po¬
sebno velicih novic bogat, trešči zdajci še tretja mej
vaščanke in vaščane zabrežko. Oujte! Nežo, Rožma¬
rinovo Nežo je žandarm uklenil, ima jo pri Stre-
menčkovik in jo žene v ječo, zato ker je onega
gospoda z gorice skoraj ubila in mu strašno mnogo
denarja vzela. „Kdo bi si bil mislil, da je taka! Pa

252

jim bode ušla, še po potu bode žandarmu ušla, ° n *
je ptica, take nij.“

Ko je stari Grahovec drugo izmej teh nov’®
slišal, domislil se je, da bode tu njega treba. Sta 11
Grahovec je bil dolg, močnopleč mož, ki je kj*^®

svojim osemdesetim letom še skoro tako po

kom ’ 1

hodil, kakor njegov vnuk, ki je bil najmočnejši fa°
pri domačih pretepih na cerkvenih shodih, sefflUj^
in pri ponočnem vasovanji. Gospodar nij bil
25 let več, temuč imel je „kot“ izgovorjen,
konec hiše in jed pri skledi, če nij hotel toliko J ®
toliko odmeriti si dati. On je bil „stari. “ Zato -j e
pa delal kolikor in kar je hotel. Grahovčeva
je bila bogata, to je, v hlevu in v kašči j e  ^
polno, dolga nijso poznali in za sol je bil vS  ,
denar. Stari Grahovec je rad vince pil, če g a  ™
imel, pa poleg tega tudi prej nikoli nij gospodar 8 ^ 9


zanemarjal. Zdaj je bilo težje denarca dobiti,
je po strani kaj zaslužka iskal, tesal in mizaril
samouk razne stvari za sosede, nabijal sodčke, 6
lidam in škafom obroče nacejal, pa tudi vsem va 8 ^ 9
nom zadnje hiše delal, kadar so ta svet zapušc®^
namreč mrtvaške rakve. Rad je Grahovec naS* 6 *

253

kolikim vaščanom je uže naredil zadnje stanovanje:
črevljev dolgo in črevelj visoko.

Stari Grahovec se domisli, da je umrla Šep¬
ava mati pred kacimi petdesetimi leti, ko je on
gospodaril, služila pri njem, in prav pridna bila.
»Hent, če Šepec denarja nema, sram ga bode po-me
Priti," misli si vrli starina, zapne za ogorelim na¬
grbančenim vratom gumb svoje debele hodnične
>rajce, koraca v hišo in prepričavši se, da skope
snahe nij blizu, odgrne iz prta na mizi ležeči hleb
>n ga silen kos odlomi pa v nedrjje pod ohlapno
srajco spusti, misleč si o Šepci: „denes ne bode
knhal, zato je lačen." Potem oprta leseni kovčežič,
r katerem je imel svoje teslo, balto, dleta, svedra
in drugo ; nasadi na desno laket svojo žagico, sivo
glavo malo naprej pomoli, in potuje po stezi preko
rrta na žago k Šepcu, raltev delat za njegovo umrlo
mater.

Stari Grahovec je dovolj sveta izkusil v svojih
osemdesetih letih, da je ljudi poznal. Tudi o Šepci
Se  nij motil. Našel ga je glupo čepečega pred vrati
šzbe, v katerej je umrla mati ležala. Od samega pre¬
mišljevanja, kaj bi storil, nij storil ničesa.

254

Grahovec mu da najprej kruha, potem g®
izpraša in mu ukazuje: pojdi tja in tya, stori in pr° 51
to in to, da bode mati pokopana. Sam pa je izbr®*
iz malega kupa desak najprimerneje in je za^
svoje delo.

Omračilo se je bilo, ko je bil Grahovec, P°'
časen mož, s svojim tesanjem in zbijanjem gotov t
je ravno iz oblanja delal mrliču mečje zglavje. ^ \
istem času je tudi Šepec domov prišel in oba st *
dela mrliča v rakev. Grahovec je začel svoja orodji ,
pobirati in se je pripravljal na odhod.

„Tako vas prosim, kakor se bog prosi,
bodite še en čas pri meni; vi ne veste, da ^
res strah," reče Šepec.

„Koliko si pa star?" smijaje vpraša ^  j
Grahovec ter sede na hlod. „ Strah ? Toliko in tol^
mrličev sem uže pomagal spravljat, ali nobeden ^
nij še strašit prišel, verjemi mi, da ne, nikoli nti s6 ^ j
še strahu videl, in ne slišal." |l

„Zato, ker ste mož, oče, po volji božji lB °'
zato ga nijste videli; jaz sem ga pa slišal na l® stF
ušesa in zato mi je mati umrla, zato!" šepeti šep^

„Kje si ga slišal?" vpraša stari, ki je ven^ 1
tudi vsem vražam verjel. 1 1

255

»Na Suhem brodu. Nekaj sem storil, nekaj
kašnega! slišali boste še; kadar bode mati v grobu
®°jdem sam zatožit se, ali pa bežim tako daleč, da
e n e bode nikoli noben človek več videl."

»Na Suhem brodu? A ne da bi bil ti onega
®° s Poda pobil, ki zdaj na pošti leži?" vpraša Gra¬
bec.

»ad

»Jaz, jaz. In, — ko sem ga udaril, — tačas
ssm slišal samega hudiča iz gošče tako strašno
uienoj zavriščati, da sem bežal do semkaj. Jezus!
a J tacega nijsem še slišal in vem, da sem pogubljen,

Se  ne izpovem. Ali ste slišali, bode li živ ostal,
' Umrje? Jaz bi dejal, da nij sile zanj, če ga je

hudi duli branil in me prepodil."
k Ko je Šepec to izgovoril, skočil je naglo po
°Ucu. p re( i sob oj je zagledal žandarma z natakne-

%

Vode

UlU

bodalom. Hotel je preko žage na drug kraj
skočiti in bežati, ali komaj se je obrnil, zavpil
J e  tam uže drug „stoj!“ in udal se je. Žandarma
'mleneta in mu ukažeta z njima iti.

»Kdo bode mater pokopal? Vsaj tako dolgo
‘ pustili," reče Grahovec, a čuvaja javnega
iu reda sta imela svoj ukaz, po katerem sta
ra vnala. Kaj je nju brigal mrlič v hiši.

bi

256

Pred odhodom reče Šepec starcu: „Oče, pro¬
site ljudi, naj mater pokopajo. Kadar me bodo izpu¬
stili, storim vam vse, kar boste hoteli za ljubo."

Stari Grahovec se zasmeje na ves glas, kakor
da bi bil kaj veselega čul, ter reče:

„Bom uže, bom uže, le brez skrbi bodi, P°'
kopana bode. Ali kadar bodo tebe izpustili, bodo
ljudje povedali ti, da je tudi stari Grahovec uže
pokopan, tudi, tudi, ha-ha-ha!“

To se je menda starcu veselo zdelo, ker smeh¬
ljal se je še, ko je uže sam sedel na hlodu, ko sta
bila žandarma Sepca odvela.

Potem pa je stari vstal in šel v izbo k umrlej-
Dotipal je tam oljnato svetilnico in luo prižgal. A
videl je, da je jako malo olja v njej, doliva pa n&
Iskaje poslednjega, najde dve buči, jedno izpraznenOi
drugo še polu polno žganja.

„Zdaj bom pa uže lažje vasoval," reče
zadovoljen, sede na nizki stolec ob steni, nastat'
bučo in se nagrgra žgane pijače. Ko odstavi, hvala*'
prikima z glavo, pa, bučo s silnimi svojimi P rs0
objemajoč, zacmaka.

Ko je dve uri kasneje luna vzhajala in p°'
svetila v izbo, bila je oljnata svetilnica dogorela*

257

samo mesečina je razsvetljala izbo: skozi jedno okno
svit upirajoč na bledo upalo lice mrtve stare Šep-
Ževe matere, skozi drugo pa osemdesetletnega deda
Grahovčevega, ki je na svojem stolči bil zadremal,
vedno z glavo cincal in hrbet krivil, pa ga zopet
vzpostavljal. In ko bi bil ta ali Oni izmej nas ta
prizor videl, pa čul otlo ukanje sov nad žago, lajanje
lisice z bližnjega Suhega broda, koža bi se mu bila
^ježila in bežal bi bil, ne čakaje Grahovca, ki je
bil baš vzbudil se, ker bi bil skoro sč stola omahnil,
in mu je bila prazna buča z rok pala. Nij se do¬
mislil, kje je. Tipajoč je storil tri korake in dotipal
v temi — mesec je baš za oblačkom plaval —
mrliča in ralcev, katero je bil naredil pred mrakom.
Zdaj je znal, Irje stoji.

„Kam sem neki svojo škatljo in žago prislo-
nil?“ to je bila jedina misel, katera je v tem pri¬
zoru moža obvzela. Začne torej — ker je bil po¬
zabil, da je zunaj izbe ostavil svoje orodje — ob
steni tipati, ali pri tem opazi, da ga noge ne nosijo
prav trdno.

„IIudika,“ razjezi se ^poiščem pa potlej, ka¬
dar se bo dan naredil ... Še olja nema pri hiši,
Pa umrje. “

17

258

Rekši leže po trdej ozkej klopi, dene komolec
pod glavo in uže spi.

Osemindvajseto poglavje.

Bližauje.

Z ranjencem je šlo hitro na bolje, bolj hitro
nego je zdravnik sodil. Prve dni je bila Pavlina
noč in dan pri njem, potem pa, ko se je okreval,
prihajala je bolj po redko vprašat po njegovej želji,
drugo postrežbo je imel od poslov.

Kako je bil ranjen in zakaj, vedel je Vesel
zdaj sam. Sodnik je bil uže prišel k njemu, narejal
protokol ž njim in pri tej priliki je Vesel zvedel,
da ga je na prigovor Neže udaril Šepec, katerega
je zopet Neža, ob tistej uri v bosti skrita, prepodila,
da je nekova pisma dobila, katera so mu obljubili
nazaj poslati.

Da so ta pisma v tujih rokah, to se mu j 6
zdaj močno sitno zdelo. Zdaj,  — rečemo. Bilj 8
namreč ves drug človek postal, mehak, dober 9
vsacim, prijazen, hvaležen. Lehko bi se bil nž fl
prenesti dal v svoje stanovanje, zdravnik je
dovolil bil, a vendar se je dal od gostoljubne ? 9

259

gospoda Gorca, da si v prvič nij bil dobrega vtisa
nanj naredil, rad pregovoriti, da je ostal še na pošti.

In tako nahajamo Leona pri njem, kateri ga
je, izvzemši one dni, ko je s pogrebom stare tete
komtese imel posla, vsak dan obiskal.

„0, hvala vam, da ste prišli. Dobro ste mi
storili, kar sem vas prosil," reče Vesel Leonu, ko
ga zopet pred soboj vidi, podprč obvezano glavo in
pripoveduje, kako je dobil odpust za celega pol
leta, več nego je treba, da se ozdravi, da bode
torej mogel ostati do predpusta in tedaj navzočen
biti pri Leonovem svatovanji, če ga le ta ne bode
zarad smrti stare tete na kasneje preložil.

„Tudi brez smrti moje tete ne bi bilo mo¬
goče," reče Leon hladno, ker bralec bode uganil,
kaj mu je na misel prišlo, namreč ono, kar. mu je
bila Pavlina zaupala.

„Vi včasi o tej zadevi nijste tako hladno
mislili 11 , ugovarja profesor sč smehom. „Morda se
mi zdaj za to z ogovorom izgibljete, ker sem vam
tudi jaz včasi preosorno o tem predmetu govoril.
Sram me je skoro malo, ali resnici na ljubo vam
moram povedati, da sem zadnje dni svoje bolezni
nekoliko izpremenil misli."

17 *

260

„ Glede žensk?"

„Tudi. A poleg tega tudi sploh sem se sV °'
jega pesimizma skoro sramovati začel. Zdi se ® JI '
da filozofija o slabosti sveta vendar nij prav zdrav 3 '
In če je, ne mara da, meni v mladosti starši P rl
jatelj nekoliko tega mišljenja vlil, ne bi hotel, ^
bi vi meni kasneje za enacega kaj imeli zahvaliti s®*
„Prav veseli me, ko vas slišim tako govorit 1 ’

ali . .

„Ne veste zakaj ? No, spominjam se, da st ®
mi enkrat, ko sem mislil, da se to jesen zadnjih
vidiva, o svojem ženitovanji govorili. Vem,
sem vam odgovarjal. Tačas vaše neveste še nij sClJI
poznal. Pozneje sem . . , slišal več in uganil • •
Zdaj, ko me je ta čudna osoda doletela in sem
bolan ležal, videl sem, kaj dobra ženska prcm° re '
Obe deklici, sosebno starejša . . . vam namenjen® •'
stregli sta mi, kakor bi jima brat bil, in to s ^
ljubeznjivostjo, kakoršne je vendar res le sama žens^
zmožna. Povem vam, da boste srečni ž njo.
srce mora imeti. Če ima tudi kako napako, no: ^
se zdaj zdi, da dobrota odvaga vse drugo po dvojn°'
Tako je profesor govoril, mehko in nenavadni
pa Leona nič pogledal, nego v strop zrl in

261

tej

»Že

Vloženo glavo z obema rokama objemal si. Leonu
36  bilo baš prav, da ga profesor nij gledal. Kajti
je imel jako različnih čutov in mislij na kopo.
l( * e l je, da se prijatelju stara ljubezen in mladost
^° Vr ača, slišal pa, da mu lastno ljubezen ponuja,
Vl ^ e li da izgubi svojo nado, a zopet radoval se, da
lem prijatelji nahaja vendar blago dušo. — To
0  bili vtisi lepi, veseli, pa tudi — smešnosti jim
^j Manjkalo.

»In, ne vem, če sem vam uže povedal, ali
nadaljuje profesor Jaz sem to deklico poznal
_ Prej kot študent, pred osmemi leti. Človek bi
J rie  poznal, da je mogoče toliko let. “

»Vem dobro," odgovori zdaj Leon glasno,
ski ste? Kaj veste?" vpraša profesor in se

0tle  v postelji.

»Da ste imeli prej znanje z njo," odgovori
in se nehote nekako pikro nasmehne.

»Kdo vam je to povedal?"

»Ona."

»Sama? A kako je pripovedovala?"
jj  »Ko, da sta si dopisovala nekdaj, vi in ona,
ste potem obmolknili, in do letos ste bili iz-
11111 z a njo."

ne 0tl

262

„Tako!“ reče profesor, leže na zglavje nazaj
in molči. Obmolči tudi potem, ko Leon začne druge
reči govoriti, tako da poslednji zapazi, da je dobro
oditi.

Zunaj sreča Leon gospoda ekspeditorja Kom-
pleza, ki hoče po površnem malo prijaznem po¬
zdravu mimo iti. Sploh je hil gospod Komplez Še
bolj malobeseden in nezadovoljen tu na pošti in je
svojemu prijatelju lovcu celo misel razodel, da poj¬
de proč, drugam.

Leon ga vpraša, kje sta gospodični.

„Ka jaz vem?“ odgovori Komplez neuljuden.

Tudi Leon je stavil uže večkrat to vprašanje
z večjim zanimanjem nego denes in odšel bi bil brez
iskanja gospic in slovesa od njiju, ko ne bi bila dva
nova gosta v vežo stopila in ga pozdravila kot
stara znanca: sodnik in baron Bremern.

„A, gospod Retelj, on more tudi slišati tisto
mesto, pokažite. “ Tako govoreč se baron obrne k
sodniku in ta mu s smehljanjem izroči nekaj papirjev-

„A to se more in sme le mej prijatelji poka¬
zati; pojmo tu notri h Gorcu,“ reče sodnik in vsi
stopijo v veliko pritlično izbo. Tam je bila slučajno
Matilda. Baron je, pismo v rokah držeč, niti zagle'

263

nij bil, temue na sredi izbe stoječ, z zavzdigneno
f oko, klical: „poslušajtc, klasično," In zdajci je začel
Stati visokoleteče, hladnim in nezanimanim ljudem
'— kak6 bi rekli — malo „ pametno« mesto ter se
je na konci branja na glas smijal ter vprašal
»Ali nij lepa pisma dobival ta kislo-obrazni pro¬
fesor?«

„Meni se ne zdi tako smešno, kar ste čitali, “
r eče Matilda vsa rudeča od nevolje in odide.

Tudi Leon je bil nevoljen. On je vedel, kdo
le ta pisma pisal.

„Jaz menim, da se morajo ta pisma lastniku
flečitana nazaj dati,“ reče on.

„Res, res,“ izpregovori sodnik, čegar indis-
kretnost je bila vsega kriva, in baron je brez ugo¬
vora dal si pismo iz rok vzeti, ker nij mu bilo
Prav, da je Matilda jezna nanj proč šla.

V tem hipu pride Goreč. Njemu sodnik pisma
izroči, naj jih da profesorju. Goreč pogleda pisma,
odstavi od očesa in zopet pristavi bliže, pa vsklikne
Pavlini, katera je bila baš po stopnicah doli prišla:

„Deklica, pisava teh pisem, katera je gospod
sodnik prinesel, je prav taka kakor tvoja, vendar
nij li« ?

264

„Je, moja," odgovori Pavlina odločno ter 11111
vzame pisma z rok in se vrne po stopnicah, sicel '
silno zarudela ali s ponosom.

Ysi so naredili dolge obraze. Goreč je obrv
stisnil skup, a takoj obrnil se in klical vina, vab^
gospode naj sedejo. Sodnik in baron sedeta, L e0 °
pak se poslovi. Nihče ga nij zadrževal, ker polo^J
je bil vsem nevšečen. Baron je bil dvakrat osra®°'
čen, Gorcu je bila cela reč neprijetna uganka, s0 ^
nik je pa videl, da je nediskretno ravnal.

Leona je imela po potu domov le ena ® ise *'
O n a je bila zanj izgubljena. Poleg vsega druzega, b ar
je prej in denes slišal in videl, — priznala je ona sa
ma denes ognjene one besede ljubezni, pisane ^
zemu, za svoje, in kako priznala! Na njo nij bilo vfl
misliti mu. Ne moremo reci, da bi bil obupaval 111
grizel se, za to je bil sploh prezdrava natura. T u< ^
mu cela stvar nij prišla prenanagloma. Ali, tol ® 0
kakor vsak nas, imel je tudi Leon samoljubja m 3
bičnega samospoštovanja, da ga je propadanje nj e S°
vih upanj vendar peklo.

Ko je tako razmišljal po potu domov in
ma, prišel je tudi prizor na misel, kako odločna

265

kpa

je bila denes Matilda, ko je svojega — ženina,
tako zavrnila.

Sk,

Devetindvajseto poglavje.
Sporazumljenje.

Profesor je bil vstal in se izprehajal po vrtu.

, ° z i okno je ves čas pazila nanj Pavlina in srce

lej

Je silno bilo. Prečitala je bila nekoliko svojih

? lsen * in to jo je razburilo. Mej pismi je bilo tudi
^dno ne 0( j n j ene ro k e . Nij ga prečitala, da si jo
r adovednost vlekla. Hotela mu ga je nazaj dati, a

Je

n ij i

toed

Za drž
se

1!n ela poguma, stopiti predenj. Tako jo je strah

svojo slabostjo in premagovanje same sebe
' ž eval ves ta dan in večer v njenej sobi. Tudi

J e  bala strijca Gorca srečati in izpraševala ali
!^° r da celo grajana biti. Zato je rekla, da je bolna
hoče sama biti.

j, Drug dan zjutraj nekdo na njene duri potrka.
r °lesor vstopi.

»Rekli so mi, da se sme in more k vam, in
sem prišel pred svojim odhodom zahvaljevat

z a

to

Soju

Vartl  za skrb in potrpljivo postrežbo, katere nij-

z aslužil od vas.“

266

Ona zarudi pa se obrne proč in, na mizici
iskaje, govori; „ Včeraj sem dobila od vas pisma/
„Slišal sem, žal mi je, da iz družili rok, .
„To mi je vse eno. . . Ali jedno pismo nU
moje, tu ga,imate nazaj.“

Vesel pogleda. Bilo je malo Krtovo pismo.
„Ste ga li čitali? Tiče se vas,“ reče profesor
in jej, v zadregi kakor mladenič, ponuja list nazaj.

„Mene se tiče?“ vpraša ona, vzame list i®
ga bere.

„Krt?“

„Tist, ki je vam nasproti stanoval. “
„In to je o meni pisano? Vam?“

n

O vas.“

„In ... vi ste verjeli, vi . . . verjamete to,
sopne ona prebravši.

n Nijscm li prav storil, ko sem veroval, nij 1*
denes treba verovati, Pavlina ?“

Ko je slišala to mehko vprašanje, svoje > mC
iz njegovih ust, zvrtelo bi se jej bilo skoro v gl aVlf
list jej je na tla pal, ona pa je z vsklikom: »^ e '
ne! Franc!" skočila k njemu in se ga oklenil 9 '
položila mu glavo na rame in se zjokala.

Kdo bi bil verjel ?

267

Prej tako resna človeka dva, sedela sta zdaj
^ Ve  uri vkup kakor otroka dva.

Tako mnogo sta si bila uže povedala, ali še
ed “o sta imela neizcrpljiv vir pripovedovanja.

Celo veliko in osodno nesporazumljenje, nastalo
12  uiorda dobromišljene a britke intrige pesimistič-
5e 8a prijatelja in morda, (kakor so kazala različna
^^enja, deklici stoprav zdaj jasno) materinega
^oljenja v to intrigo, — bila sta uže pojasnila
**’ odskočila na druge stvari, pa zopet vračala se.

A kadar je bil otročji jezik mej njima na
^ e2  pri kraji, našla so se usta: prav kakor
tol adina dela.

Potem jej je on povedal, da je v njeno sobo

uže z nejasnim namenom govoriti ž njo, tudi

Prišel

ko k*

01  ono, slučajno v njena pisma izgubljeno-pismo,
kdo dalo povoda razjasnjenju.

Ona pa je rekla, da se jej zdelo, ko mu je
S ^ re £la, da je še nekaj ljubezni v njem ostalo do
> zato jej je bila duša tako polna veselja, pa
1  Polna britkosti. Ona bi bila odrekla se vsemu,
sreči, nikogar bi ne bila mogla več ljubiti,
J de, ko ga je trpečega pred soboj videla in ne
^ela, itd.

268

„ Odrekla?" poprime on. „Jaz sem se bil
odrekel. Jedno nij za vse, nij vsak rojen, da
srečen bil, nij vsacemu namenjeno, da bi razumlj® 11
bil od jednacega srca, mislil sem, in se vsemu °^'
povedal bil, ko sem mislil, da si se mi ti odrekla-
Vem še, kako me je tačas mala primera v nece®
spisu prijela. Čital sem, kako ima nekatera jabla® 9
na tisoče cvetov, ki so vsi od nature namenjen 1 '
da se rodi iz njih sad. Ali pride slana črez noč n*
na jesen drevo stoji brez sadu. Tako sem misl^'
da sem uže jaz, in povem ti, da sem uže včasi ?
tej misli tako nekako bolestno radost imel, da 91
me je uže ondanšnje srečanje s toboj preverilo, ^
je v tej mojej misli malo zrnate resnice, teffl^
samovaranje. Glej, in zdaj, mi je srečen slučaj V°'
magal, da sem se spokoril. In zdaj, ko te z°P e ^
imam, čutim tisočkrat, da je treba srečo doseči, ° e

le dosezati. In moja sreča je le imenje srca v

last'

kakor ga ti nosiš, kakor si mi ga obranila, dekH ca

VSO

tu<tf

zlata. In meni se zdi, da bi te zdaj ljubil z
strastjo srca, katero je tako dolgo pogrešalo te,
ko bi ne bila taka, kakor si. A ti?“

A ona se je doteknila ognjeno govorečih
njegovih in v tem je bilo odgovora dovolj za ’

269

Trideseto poglavje.

Konec.

Gluhi Matijec na Zabrezji je izpod vclicega
kozolca, kjer je vozove premikal, škiljavo pogledoval
k° mladem gospodu, ki je denes silo jezen obraz nosil.
»Kaj mu je?“ gre vprašat Barbo. A stara dekla
11111  pripoveduje, da je bil gospod baron tu, z njim
Sta  se menda sprla. „Ti gospodski ljudje, ki toliko
J^osti požro v se in znajo še na sveto pismo
ra ti, kakor sam gospod fajmošter, kregajo se mej
tako kot mi, to sem uže večkrat slišala."
a tijec sicer nij razumel, kaj je rekla Barba, a
Ogovoril je po svojej. šegi, tako kakor kdo, ki
^ro sliši: „Sem dejal, ka-je, da se drži, kakor
^ bi mu bila mačka/mlade snela."

%

e,


Vendar denes Barba nij bila dobro podučena.
° s Pod se z baronom nij prepiral. Njegova slaba
V °^ a  je pa pač res bila nasledek razgovora z ba-
*°bom.

t  Ta je bil namreč prišel na Zabrezje in prosil
e ° Da i naj mu obljubi neko dobroto storiti. Leon

270

mu obljubi z uvetom, če mu bode mogoče. Potem
mu baron govori:

„To ste gotovo uže slišali, da se tist vaš
profesor na pošti ženi, da jemlje ono sestričino moje
neveste. Ker njegov odpust hitro izteče, bode, kakor
sem čul, poroka prav skoro. Vidite, to meni jako
ugodno prihaja. Prilika je, da tudi jaz prej k svo¬
jemu namenu pridem. Kolikor sem potipal, tudi
stari  nema mnogo proti temu ugovarjati. Deklico
pregovoriti — no, to me nij strah; vsaka misli, 8®
je prej, bolje je; uže poznam ta svet. Ali prej
mora vendar glavna stvar uravnana biti. O tej P*
se nijsem še razgovoril sč starim in tu bi vas P 0,
moči prosil, ker ste najboljši njegov hišni prijatelj*
in moj, kakor upam."

„In kaj vam je glavna stvar?" vpraša Leofl-

„No! Denar! Jaz nijsem poet, temuč reale®
mož, veste, ki se ne ženi na ljubezen in srefio &
tista brbljanja. Denar! Jaz vem, da ga stari ^

i i

iiil

in da je hčer njegova jedinica. Ali, prijatelj, P rfl '
jaz denaija precej potrebujem, ker imam ne’
dolgov in me manihejci uže proganjajo, da se j*®
bojim; drugič pa, če se nič ne dogovorimo, ali ^
stari premalo obeta, kdo mi je porok, da se V° lt ^

271

ko mu hčer otide iz hiše, stari osel še ne ženi in
mene ob moj denar pripravi. Zato hčem jaz varno
hoditi. In zakaj hi ne ? Moj socijalni položaj v svetu
uže toliko velja, da tiste groše odvaga, za torej mi
Goreč niti zameriti ne sme, če ga vprašam: stari,
koliko mi šteješ s hčerjo. “

Leon odločno odbije prošnjo, da hi v tem kaj
posredoval, skoro malo osorno. Baron naredi neko¬
liko osupnen obraz, reče, da bode storil to sam,
kar mu on neprijateljsko odreka in otide na pošto.

Prej, ko je Leon slišal, da se moži Pavlina,
do katere je vendar najtoplejše simpatije imel, nij
kil tako protiven, kakor zdaj, ko je slišal, da hode
tudi Matilda tako brž v zakon stopila, in s kom?
S tem brezsrčnim, sebičnim človekom , ki tako na¬
ravnost pove, da jemlje bolj njen denar, nggo njo!
Izkušnjavo je v sebi čutil, tja iti in ubogo, dobro
deklico svariti, podučiti, naj ne vrže poštenega ne¬
dolžnega srca človeku, ki je notranje brez duše in
krez vsega blažjega, le vnanji videz in prevara.

Ali vendar je zopet videl, da nema pravice,
vtikati se kot svetovalec v tuje stvari, pa tudi da
Ue gre in da je nevarno. Ničesa mu nij ostalo nego
deklico milovati. Poleg tega pa mu je bilo tako

272

čudno, da se več dnij nij mogel odločiti iti na p° st(>
h Gorčevim.

Nazadnje pa vendar nij mogel drugače, ll ^ r ^
je pot pod noge, dostikrat hojeni pot na p°® t0 '
Pred hišo je dobil Matildo.

„Bali smo se uže, da smo vam kaj naredil 1 '

0

tako dolgo vas več nij bilo. Na vse zadnje bi
imeli še Pavlinino možitev brez vas praznovati
reče ona.

„In vašo? Slišal sem, da bode ob jedne* 1 '
Vaš ženin sam mi je to povedal, “ odgovori Leon.

„Moje ne bode. Ni ob jednem, ni kedaji 111
ženina nemarno nič, da boste vedeli," reče ona od lo^°
in se obrne proč.

„In baron?"

„Čujte! Če nehčete, da vas nikdar več n® P 0 ,,
gledam, ne imenujte mi nikoli več tega človek*'

„ Zakaj ?“

„Vi ste sitnež; bodo vam uže drugi pove 1
ali mene naj tačas ne bode zraven, da veste."

Preko dvora pride Goreč in isto tako k*
hči okara mladega soseda, da ga tako dolg 0

Matild* J

dol”

ed* 11 ’

bilo. Vajen je bil prej vedno videti ga.
bila mej tem v hišo odšla in Leon je priliko

1

273

vprašati, je li res razdor mej baronom in Matildo.
Stari mu potrdi in pristavi, da je prav vesel, kaje
tako prišlo, ker zdaj, ko ga je bolj izpoznal, ne bi
Ba rad imel za zeta.

„ Hotel je z dekletom vred tako veliko svoto
denarja, kakoršne res nemam pripravljene in je
?d aj tudi ne dobim drugače, nego če posestvo zadol-
To mi je pa vendar hudo. Do starosti sem
rez  dolga gospodaril, a zdaj naj bi na stare dni
^%ove delal za hčer, ki tako vse dobi, kadar me
bode več, ker soboj tudi jaz ne ponesem ničesa,
ne 8o kar mi bode sama pod glavo dela. Tako sem
•bemu odgovoril in tako sem tudi deklici razložil,
tero sem bil k najinemu razgovoru poklical. Vem,
a  bi se bili tudi veselili, ko bi jo bili videli, kako
01,1  Je vrata pokazala za vselej, ko je slišala, kake
^°8eje mi stavi. Vesel sem je bil, da se je vse v
smijalo. Prav kakor kakov dečko. Ne bi bil
^1, da je tako pametna. “

Tako je Goreč pripovedoval, ko sta v hišo
a  b družim.

£ Leon je to poročilo z velicim veseljem poslušal.
°°či pa potem ga je obšel nekov trden sklep,

18

274

kateri je izvršil takoj drugi dan, ko je zopet na
pošto prišel.

Izpazil je namreč Matildo, ko je bila sama.
Prijel jo je za roko, da mu uiti nij mogla in jej
rekel s šaljivim glasom, ki je bil pa nekoliko neroden,
ker se je tresel in je prihajal z zarudelega obraza:

„ Gospodična, meni se zdi, da bi bilo vendar
dobro, da se vi s Pavlino vred možite. Nič se ne
hudujte, jaz ne mislim onega, jaz mislim druzega,
ki od očeta želi samo vas. Če ste zadovoljni, dajte
mu desnico, pred vami stoji, prav zares. “

„ Jutri, denes sem še na onega preveč huda,“
odgovori ona, a mu da zahtevano desnico.

„Denes, denes!“ sili on.

„Jutri," trdi ona, iztrga se mu in ta dan J e
nij bilo več videti.

Drug dan je bil Leon zopet tu, in pripov”'
dovali so mi, da ne zastonj. Tudi Barba je moraD
nekaj tacega slišati, ker pripovedovala je svoji 1 ”
prašičem, da jih ne bode več dolgo pitala, ker p r *^ e
nova gospodinja v Zabrete, pod novim ukazovanj”” 1
pa ona ne služi, kratko ni malo ne.

Konec.

Dosedaj so izšle v »slovenskej knjižnici"
te-le knjige: I. zvezek: »Doktor Zober“, ro¬
man, spisal J. Jurčič,  velja 60 kr.; II. zve¬
zek: „Kalifornske povesti 11 , spisal Bret Karte.,
velja 50 kr.; III. zvezek: „Tugomer“, trage¬
dija, spisal J. Jurčič,  velja 60 kr.; IV. zve¬
zek: „Na Žerinjah 11 , izviren roman, spisal
Janko Krsnik,  velja 60 kr.; V. zvezek:
„Župnik Wakefieldski“, roman, iz angleščine
poslovenil prof. J. Jesenko,  velja 1 gold.;
VI. „Mej dvema stoloma 11 , izviren roman,
spisal J. Jurčič,  velja 50 kr.; Vil. zvezek :
„Cvet in Sad 11 , roman, spisal J. Jurčič,
velja 80 kr.

Vsi ti zvezki se morejo vkup ali po¬
samezno za naznačeno ceno pri izdatelji ali
v „narodnoj tiskarni 11  še dobiti.

Vsak naročnik, kateremu jo mari za
pomnoženje in razširjenje slovenske knjige,
naj bi v svojem krogu skušal našo »knjiž¬
nico" razširiti.

One gospode naročnike naše »Knjižnice 11 ,
ki so nam za prejete eksemplare še na
dolgu nujno prosimo, da ga poravnajo.


NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

DS

110 474t-:

196900735