DOM iN SVE T LETNIK 42 V LJUBLJANI, 15. JUNIJA 1929 ŠTEVILKA 6 RIHARD JAKOPIČ: PRAVLJICA USAHLO VRELO IVAN PREGELJ 5. »Kar misli, kar čuti, kar hoče dom!«... Gospod, čakal sem Vas,« je ponovil oče Placid po zinislu in z odkritosrčno toploto svoje prve vzhičene pozdravne besede. »Častiti,« je odvrnil Zornik in se vljudno nasmehnil; »da ste me pričakovali? In da sem prišel? je-li to kaj čudnega? Saj ste me dovolj glasno klicali, kar dvakrat vabili in rotili, naj pridem. Z oceno, mislim, o blagovestju in zvodništvu v mojih spisih, pa še z romanom svojim o bridki zvezdi, ki bo vse vrelce otrovala. Tako je, častiti. Oboje sem bral, Vas slišal in sem tu.« Kakor nekaka mistična groza je spreletela redovnika. Oči so mu zasijale v nepoznano globokem ognju. Roke je sklenil za molitev, ustne so mu nemo gibale. Ko je spregovoril, mu je bil glas hripav. »Če je to res, kar ste zdaj povedali,« je dejal plaho, dvomeče. A že mu je šla beseda verno kakor v propovedi: »Verjamem. Kako neki bi moglo drugače biti! Klical sem Vas, klical, pričakoval in prizval. Ne sicer z oceno, kakor prevredno moje brbljanje imenujete, ki je nisem prav gotovo pisal za Vas, nego zgolj nekam niče-murno ad usum delphini; tudi z romanom ne, ki nisem mogel vedeti, da ga boste sploh kdaj brali in ste ga — da se čudim, kako, — vendar spoznali. Klical, dragi, cenjeni gospod umetnik, pa sem Vas, od prve Vaše vrstice, ki sem jo bral, vsak dan v ljubezni svojih masnih daritev, v svojih molitvah. Glejte, in zdaj ste tu, in Bog ve, in smejte se mi, redovniku; jaz hočem, jaz verjamem, jaz imam svoj novi čudež. Bog, ki je mojo molitev umel, Bog sam Vam je mimo mojega hotenja po mojih neznatnih spiskih pokazal pot v ta moj stan ...« Prestal je za trenutek s svojo propoved-niško vzhičeno besedo, mislil in našel vljudno, nevsiljivo in manj misijonarsko kretnjo: »— v ta moj stan, k duhovnemu prijatelju, ki se divi Vaši umetnosti in Vam želi po svoje vsega najboljega, sreče v življenju, blagoslova pri delu in najglobljega spoznanja, ki drugi o njem le jecljati znamo, prazno razpravljati, nikoli pa s polno sliko polno dojemati.« S čudno neskladnimi občutki je poslušal Zornik redovnika. »Govori slabše, kakor pa piše,« je sodil dokaj bridko; »nima lastne, nima prirodne kretnje. Šolsko stanovski je, pridižnica in vzgojno govorništvo ga je spridilo. Ko piše, se motri kritično, ko govori, ne najde iz manire. Prelagotno mu je misijonariti in je res misijonaril. Pa šele prav preden je dogovoril, se je tega zavedel in se spomnil, da tak način govorjenja pa meni naproti in pri tej priliki ni na mestu. Čuj, saj je hotel kar na lepem in kaj spretno popraviti s posvet-njaško, zgolj vljudno besedo, a je zdajci zopet samega sebe izgubil, da mi želi najglobljega spoznanja, ki mimo mene drugi o njem le jecljati znajo .. . Fe j, kakšna om ledna, hiperbolična pohvala!« Kakor pa je Zornik dojemal mimo tega neprijetnega v redovnikovi besedi, je bilo prijazne je. Ni mu prijalo, a je prepričevalo. Čutil je zmisel redovnikovih besed za trpko skladen z okoljem, s telesnostjo, s kretnjo, z obrazom, s stanom in odelom men i hov i m. Videl je moža, kako je bolestno tipičen, s vetu jaški in svetniški, šolski in priroden, ta svet in poosebljena sanja očakovskih anahoretov, Slovenec in kozmopolit evangelija Frančiškovega, sam ves nastroj v na-stroju samostanske celice, ki je svet zase in vendar vsakdanjost v vsakdan josti, kubičen prostor nekje nad ljubljanskim Marijinim trgom, ki vanj preglušljivo lajanje avtomobilov bije in ponoči razgreta beseda glasnih ljubljanskih po poli literatov in kritikov, stopivših iz unionske kavarne . . . »Ves to in ves tak, kakor govori,« je doumel; »v eni sapi oznanja svojo vero v nov čudež pa golči banalno z nevšečno napravljenim poklonom.« Ni imel časa, da bi šel lagotno za mislijo, ki se mu je ta trenutek sprožila v umu, za nekakšnim katehizemsko ostro opredeljenim vprašanjem: »Ali je potemtakem v tem neprirodnem, ki pač je in mora biti, ali je v tem tista stena, ki nas posvetnjake loči od duhovskih, da je, kakor da se mi njih in se oni nas boje? Ali je v tem tisto tuje, da jih, če jih osebno poznamo in cenimo, kot svečenikov imeti ne moremo, in da so nam, če jih kot svečeniške ljubimo, kot ljudje, bolj tuji, pa četudi so nam rodni bratje, kot mrtvi Qua-glijev David v stolnici?« Trudno, dasi vljudno je tedaj našel nekakšno vsakdanjo besedo in povedal mirno, kaj in kako je z njegovim posetom. Da je pred dobrimi dvanajstimi urami prvokrat izvedel za redovnikovo ime, da je prisostvoval seji, ki je nagradila spis o usahlih studencih in kako se ga je dojmila mlada, doslej še neznana umetnija. Kako je na to imel to jutro svoje vrste privid, ki o njem ne bo pripovedoval, ki pa ga je napolnil do vrha z občutjem nepoznanega mu hrepenenja, da bi nekaj neskončno lepega v sebi utelesil, izrazil na nov način, se spopolnil v višine, ki jih komaj sluti . . . Kako ga je nato opozoril neki slovstveni znanec na Požare-Ijev članek, kako je spis bral, prebral, umel. umel morda po svoje in nato kar moral priti in videti človeka, ki je v njem zaslutil prijatelja, sorodno dušo, kakor bo ponovil Meška in Meškove in kako mu, da po pravici pove, častiti oče Placidus manj prijajo, kakor pa nepoznani pisec, ki mu bodo odborniki pri »Misli« zdaj zdaj sporočili, da so mu nagrado priznali kljub in ne glede na nekatere zlasti miselno nedozorele, atavistično reakcionarne stavke, o katerih meni jury, da bi jih nadobudni novi slovstvenik svojemu slovesu v prid utegnil popraviti, izpustiti ali pa vsaj zrelo zabrisati . . . Sam sebe vesel, ko je videl, kako se mu je beseda razvezala iz vljudne mirnosti v rahlo parodistiko, je Zornik dogovoril : »Tako, častiti, in zdaj, da z najnovejšim našim sti I i zrn om povem, zda j Vas imam, k jer sem Vas imeti hotel. Pustiva čudež in privid! Če Vam časa ne kradem, tu sem za kratek pomenek. O čem ? O vsem! P r i j a t e 1 j Vam hočem biti. Sem že, le navaditi se Vam moram.« »Hvala, hvala Vam,« ga je z vzklikom prekinil redovnik. »Kaj lepega, častiti,« je vzrastel Zornik rahlo živčno, »a brez rož in retorike, rajši podsmehl ji vo, kakor pa tegobno hvaleče. Hočete?« »Hočem,« je odgovoril menih še vedno slovesno, a lagotneje. »Kaj lepega! O, kaj res lepega.« »A ne metafizičnega,« je svaril Zornik. Redovnik ga ni slišal. Še globlje kakor prej so se mu odprle oči v prečudni sreči. Zornik je videl: »Le komu pa za kaj je neki tako srečno hvaležen,« se je vprašal in čudil. »Kaj lepega!« se je tedaj redovnik kakor predramil in navajal po Župančiču iz najglobljih pljuč, kakor iz srede samega srca: »Kaj lepega! Kar misli, kar čuti, kar hoče dom . . .« »Kar hoče d o m ,« je ponovil vdano Zornik in srce se mu je bolno razširilo. Stoprv je zagledal bridki božji lik na steni. Zmedeno je iskal, ali ni za razpelom zataknjen bič. Iskal je redovniku v lice. Z medlim nasme- liom je prikimal menili in se prekrižal. S trga od spodaj je zalajal avto. »Njegov bič,« se je ogrelo srce v Zorniku. »Vse je zavrgel, kar je zunaj. Pa smo posvetni tako nestrpni, da mu še rože in retoriko očitamo.« Sam ni vedel, kako se mu je vzelo na ustnice in je zdajci dejal: »Kaj lepega! Kar hoče — Bog!«