slovenski čebelar
Letnik LXXXI 1979
12
.'iv •* j*i	.	---.
slovenski čebelar
Št. 12
slovenski Čebelar —
GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
1. dcccmber 1979 letnik 81
LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM
Ing. Ludvik Klun: Sedemindvajseti kongres Apimondie v Atenah .	.	397
Lojze Kastelic: Čebelarjeva opravila
v decembru.............................401
Nicole Kellner: Uvodne študije o naravi in odpornosti trosa noseme (Nosema apis ZANDER), prevod ...................................
Jože Bregar: Veselo presenečenje in
hkrati skrb............................404
Jože Resnik: Posezonska oskrba če-
beljnih družin.........................406
France Guna: Rezervno satje v čebelnjaku ..............................408
Prim. dr. Luka Kolarovič:	Otok
Kreta — pomemben za začetek in razvoj čebelarstva................411
BILTEN MEDEX d. e. delo na domu in kooperacija Ing. Ludvik Klun: Sodobna tehnologija na razstavi EXPO-API 79 413 Dipl. ing. Verena Koch: Novi proizvodi v letu 1979 ..................... 416
Čebelarski kodeks....................417
Martin Mencej:	Skrb	podkrimskih
čebelarjev za razvoj njihovega
čebelarstva........................422
Jože Resnik: Takih predavanj si še
želimo.............................423
402 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA
Tropper (iz Bienenvater 6/79): Nova
značka za med......................424
Dr. Wolfgang Lutz: Dodajanje matice v papirnati vrečki .... 426
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA
Maks Kurent: Uredimo grob Petra Glavarja v Lansprežu pri Mirni 427
Prof. Janez Mihelič: Izpričevalo Julija Mayer j a.......................429
ODGOVORI NA VPRAŠANJA
Prestavljanje čebeljih družin . . • 430 OSMRTNICE............................432
SLIKA NA OVITKU: Čebelnjak tov. Urbanije iz Lukovice
UDK 638.1(05) =863 List izhaja vsakega 1. v mesecu.
Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/II. Telefon: 20-208. Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; člani: Ludvik Klun, Franc Magajna, Martin Mencej, Janez Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej, Joško Šlander in Janez Terlep.
Uredniški odbor: inž. Jože Babnik, inž. Ludvik Klun, inž. Anton Kranjc, Martin Mencej, Anton Rems, prof. Edi Senegačnik, dr. Nežka Snoj.
Glavni urednik: prof. Janez Mihelič, odgovorni urednik: inž. Ludvik Klun.
Lektor: Jože Kocbek
Glavni in odgovorni urednik Biltena — Medex — exp.-imp. Franc Strumbelj.
Letna naročnina za nečlane 200,00, za tujino 250,00, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 120,00 dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje naročnino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino.
St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678- 18636.
Devizni račun št. 50100-620-107-010-30960-943.
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1774 je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov.
Tiskala tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana v 7100 izvodih. Rokopisov ne vračamo.
Stojišče panjev v Grčiji
XXVII. KONGRES APIMONDIJE Atene, 14.—20. septembra 1979
IN2. LUDVIK KLUN
SLIKOVNE INFORMACIJE
kot na kratko imenujemo slikovni material, ki ga predstavljajo filmi, diapozitivi, slike, grafikoni in podobno, so bile na kongresu predstavljene v velikem številu. Filme in diapozitive so predvajali po končanih referatih. Največjo pozornost med gledalci je vzbudil film o Varroi iz ZRN, ki so ga pripravili s sodelovanjem znanstvenikov iz čebelarskega inštituta v Oberrurselu. Naključje je hotelo, da so prav ti znanstveniki za svoje po-
skuse pri razvoju čebelarstva uvozili plemenske matice, z njimi pa tudi nevarnega zajedalca. Zato je tudi razumljivo, da so vložili velike napore za izdelavo filma. Z njim so se čebelarjem svoje dežele oddolžili za nesrečno naključje, drugim pa pokazali, kako zajedalca hitro odkrijejo in tako preprečijo veliko gospodarsko škodo. Film do izrednih tehničnih podrobnosti in v naravnih barvah prikazuje razvoj zajedalca v čebelji družini,
vCuauR rl
Pth&ns'Q
metode zgodnjega odkrivanja in zatiranje.
Predvajanje filma so zaradi velikega interesa in želje mnogih obiskovalcev, ki prvega predvajanja niso videli, ponovili naslednji dan. Film bi moral videti vsak čebelar, pa se ne bi dogajalo, da je zajedalec odkrit šele tedaj, ko množičen pogin čebel povzroči preplah. Pričakujemo lahko, da bomo film videli tudi pri nas, saj so predstavniki DO Medex takoj vzpostavili stik s proizvajalci filma.
Zelo dobro je bil sprejet tudi Me-dexov film o razvoju apiterapije. Film prikazuje pridelovanje čebeljih pridelkov za apiterapijo, izdelavo preparatov, laboratorijske raziskave in uporabo preparatov. Po dolgem aplavzu, s katerim so gledalci nagradili film, sem svojemu sosedu v dvorani (čebelarski strokovnjak iz Argentine) postavil naslednje vprašanje: »Ste bili seznanjeni z razvojem apiterapije v Jugoslaviji?« »Da, na kongresu v Avstraliji sem videl lepe barvne slike s področja apiterapije, ki jih je predstavila firma Medex. Nisem pa vedel, da temelji razvoj na tako podrobnih strokovnih raziskavah in v tako velikem obsegu. Tudi sam imam pogosto težave z grlom, pa bi želel nabaviti ustrezen preparat.«
Omeniti je treba tudi zelo dober
Detalj iz razstave slik o Varroi
ameriški film za čebelarje začetnike, ki prikazuje prvi stik otroka s čebelo iz slikanice in sladkanje z medom ter kasneje že v rosnih letih uresničeno željo za prvim panjem čebel v domačem vrtu. Film zelo nazorno kaže vsa začetniška opravila od vsajanja paketnih čebel v panj do oskrbe čebel, točenja medu ipd. Film je zelo dober učni pripomoček za začetnike.
Poleg ostalih filmov, ki so prikazovali predvsem značilnosti čebelarjenja v njihovih deželah, je poljski film prikazal razvoj panjev od starih slik o čebeli, odvezmanju medu iz dupel, razvoj klad in raznih izvedb figuralnih panjev.
Na kongresu je bilo prikazano tudi veliko diapozitivov, ki so običajno prikazovali najbolj hvaležno temo — medovite rastline posamezne dežele. Najboljšo serijo so predstavili Avstrijci. V njih so pokazali gozdno medenje, ki pomeni pri njih pomemben vir medu. Avtor je prikazal večino pomembnejših povzročiteljev mane domala vseh barv od snežno belih do rumenih, rjavih, rdečih in črnih v njihovem naravnem okolju. Kot dober poznavalec svetlobnih učinkov v barvni fotografiji je prikazal čudovit živalski svet, obenem pa je z barvnimi grafikami dopolnil tisto, česar ne more prikazati fotografija: vpliv
Konferenca urednikov
sončne svetlobe na asimilacijo, pretakanje rastlinskih sokov v drevesu in ob predelavi v povzročitelju mane. Nazorno je pokazal, kako vpliva oddaljenost panjev od mednih virov na donos. V oddaljenosti 500 m od vira medenja je donos zmanjšan za 25 %, pri 1000 m je manjši za 52 °/o, pri 1500 metrih pa je manjši že za 67 %.
Razstava slik iz čebeljega življenja je bila posebno zanimiva zato, ker so avtorji pokazali anatomske nadrobnosti varroe (v črno-beli tehniki), ki so jih napravili z elektronskim mikroskopom ter kolekcijo barvnih slik (format A 4), v katerih so prikazali razvoj varroe, njeno primerjavo s čebeljo ušjo, anatomske detajle zajedal-ca ter deformacije na čebelah, povzročene zaradi zajedalcev. Slike smo posneli na diapozitive in jih bomo prikazali na 4. posvetovanju o sodobnem čebelarstvu v Polju januarja 1980.
KONFERENCA UREDNIKOV ČEBELARSKIH GLASIL
Konferenco je vodila Eva Crane, urednica angleškega čebelarskega časopisa Bee World. Uredniki, ki so zastopali okrog 20 časopisov, so tožili o tem, da na kongresu zelo težko pridejo do kongresnih informacij. Prav tako tudi, da so informacije na tako visokem nivoju, da jih čebelarji ne ra-
zumejo in si zato želijo več člankov iz prakse. Nekateri časopisi ne morejo spremljati dogajanj v čebelarskem svetu, ker so jim nekatere kvalitetne informacije nedostopne zaradi nepoznavanja jezikov. Omenjali so pri tem v čebelarskem svetu znan sovjetski časopis. Pčelovodstvo, ki objavlja članke samo v ruskem jeziku, ki je za nekatere zelo težko razumljiv, ker ni pisan v latinici. Zato so ponovno predlagali, naj bi pomembnejše članke pisali vsaj v izvlečku tudi v angleščini. Uredniki so tožili tudi o tem, da ne dobijo od bralcev dovolj sugestij, da bi lahko bolje informirali čebelarje. Poseben problem je tudi avtorski honorar, ki je še vedno večinoma odvisen od obsega celotne informacije, manj pa od njene kvalitete. Nekateri so začeli honorirati članke samo po tem, koliko pomenijo za napredek čebelarstva. S tem se je število kvalitetnih informacij povečalo. Sicer pa postajajo v sodobnem svetu informacije zelo pomemben dejavnik v vseh sferah po pravilu: kdor je bolje in hitreje informiran, ima prednost. V čebelarskem svetu imamo lep primer zbiranja in koriščenja informacij v romunskem čebelarstvu. Ni simpozija, kongresa ali druge podrobne prireditve, kjer ne bi tam dobljenih informacij čimprej izkoristili v svojem čebelarstvu.
STROKOVNI IZLETI
so sestavni del kongresov Apimon-die. Sredi kongresnih dni običajno organizirajo enodnevni izlet, na katerem naj bi se udeleženci mlace odpočili od celodnevnega dela na kongresu, obenem pa spoznali značilnosti nacionalnega čebelarstva gostitelja kongresa.
Naša pot je vodila čez Korintski kanal s kratkim postankom in ogledom kanala, nato pa je sledil ogled arheoloških znamenitosti v Mycenae in se nadaljevala do Epidaurusa, kjer smo si ogledali muzej in starogrško gledališče.
Med potjo smo si ogledali dvoje stojišč z okrog 50 nakladnimi Langstro-thovimi panji. Panji so postavljeni v nasadu limonovca. Stojijo kar na tleh brez posebnih podstavkov. Sestavljata jih dve nakladi. V zgornji smo videli lepo izdelano satje polno medu,
Pokušnja medu v satju
družina pa se je zadrževala predvsem
V	spodnji nakladi kljub temu, da je bilo zunaj še zelo toplo (okrog 28° C). Čebele so zelo mirne in po videzu popolnoma enake našim kranjicam. Čebelarji, ki so ravno prišli s kamioni po naklade z medom, so nam postregli z okusnim medom v satju. Žal niso znali tujih jezikov, pa se zato nismo mogli z njimi pogovoriti kaj več.
Tudi drugje ob poti smo videli stojišča panjev na obronkih pinijevih gozdov, vendar v manjšem številu. Iz pinijevih gozdov pridobijo grški čebelarji okrog 3600 ton medu ali 60 °/o vsega medu, ki znaša letno od 4000 do 8000 ton. Posebno znan in cenjen je timijanov med iz Atike in nekaterih otokov. Pridelajo ga okrog 600 ton, kar je okrog 10 % po količini, po vrednosti pa to znaša okrog 20 °/o.
Grški čebelarji pridobijo iz 600.000 sodobnih panjev povprečno 9,5 kg medu na panj. V ostalih 150.000 preprostih panjih pa pridobijo komaj 2 kg medu na panj.
Voska pridelajo okrog 270 ton, s čimer pokrijejo 45 °/o svojih potreb (satnice, isveče, kozmetika, zdravila, papirna industrija, usnjarska industrija ter lesna in tekstilna industrija), ostalo manjkajočo količino okrog 340 ton pa uvozijo.
Matičnega mlečka pridelajo okrog 300 kg, medtem ko je pridelek cvetnega prahu komaj omembe vreden, saj ga pridelajo le 200 kg letno, pro-polisa pa sploh ne nabirajo niti ne odkupujejo. Tudi vzreja matic ni razvita v grškem čebelarstvu, zato se dogovarjajo z Apimondio o skupni organizaciji vzrejno-selekcijskega centra na Kreti. Varroo so odkrili spomladi leta 1978 v severovzhodnih področjih, danes pa ugotavljajo, da je okuženih v Grčiji že okrog 50 °/o čebeljih družin. Grški čebelarji namreč veliko prevažajo pa so zajedalca hitro razširili.
(Se nadaljuje)
ČEBELARJEVA OPRAVILA V DECEMBRU
LOJZE KASTELIC
O paženju in načinu paženja je bilo že veliko napisanega. Mnenja o tem pa so dokaj različna: nekateri, zlasti starejši čebelarji so pristaši močnega paženja, drugi pa mislijo, da je dovolj, če panje le nekoliko prekrijemo.
Slej ko prej pa bo najbolje, da se tudi pri paženju ravnamo po tistem starem: srednja pot, najboljša pot! Paziti moramo, da čebele čimbolj zaščitimo proti mrazu, hkrati pa moramo paziti, da družina tudi v najhujšem mrazu lahko diha, se pravi da ji ne primanjkuje svežega zraka in da lahko odvaja odvečno vlago. Pri tem velja poudariti, da je važnejša kakovost, kakor pa količina pažnega materiala. Za paženje nikakor ne smemo uporabljati materiale, ki bi družino tako rekoč hermetično obdali, pač pa take, ki v naj večji meri prepuščajo zrak in vlago, hkrati pa so dobri toplotni izolatorji. Pri izbiri materiala moramo dati kar največjo prednost papirju, vendar ne gladkemu, pač pa navadnemu časopisnemu, ali hrapavemu.
Po paženju potrebujejo čebele le še mir, mir in zopet mir. V miru naj preždijo surovosti zime, vse tja do prvih znanilcev pomladi, ko bodo ponovno oživele.
V	miru in brezbrižnosti pa ne sme preživeti zime tudi čebelar. Poleg običajnih zimskih opravil, kot so: kuhanje voska, čiščenje panjev in pribora itd. zasluži letošnja zima poseben poudarek na izobraževanju. Ne bi hotel biti zli prerok, vendar vse kaže, da se bomo morali tudi Slovenci že v naslednji sezoni krepko spoprijeli s strašno boleznijo varoatozo, katera nas nikakor ne sme presenetiti nepripravljene. Sicer utegnemo doživeti to, kar trenutno preživlja otok Vis
(tudi ostala Dalmacija, zlasti bližnji otoki niso dosti na boljšem), kjer so čebelarji v letošnji sezoni izgubili okrog 2000 čebelnih družin in jim je propadlo skoro 9 desetin jesenske paše. (Podatke sem dobil od vodje veterinarske službe pri Dalmatinski čebelarski zadrugi v Splitu.)
In kaj nam je storiti?
Predvsem moramo bolezen dodobra spoznati! Vedeti moramo, da se va-roatoza sicer še ne da uspešno pozdraviti, da pa se da brzdati do mere, kjer je gospodarsko čebelarjenje še mogoče. Reševati se da seveda tudi družine pred množičnim umiranjem do česar nas sicer nekontrolirana bolezen lahko privede.
Zima je pravi čas, da se na varoatozo temeljito in organizirano pripravimo. Organizirano zato, ker posameznik sam proti tej bolezni ne bi prav dosti zmogel. Treba bo pritegniti vse obstoječe društvene in družbene dejavnike, ki so poklicani, da pomagajo čebelarstvu!
Najmanj kar lahko pričakujemo pa je, da nam Slovenski čebelar v naslednjem letu pripravi taka mesečna navodila, v katerih bo poleg drugih napotkov tudi redno poročilo o trenutnem stanju bolezni ter kar najboljša navodila za zdravljenje, predvsem pa za preprečevanje bolezni. Prepričan sem, da se bomo Slovenci s svojo prislovično marljivostjo v boju z varoatozo pridružili tistim narodom, ki se ji uspešno upirajo že več let in kljub strahotni nevarnosti, ld jo bolezen predstavlja, uspešno gospodarsko čebelarijo.
V	tem prepričanju želim vsem bralcem mesečnih navodil v 1. 1980 veliko uspeha pri čebelarjenju, kakor tudi veliko osebne sreče in zadovoljstva!
UVODNE ŠTUDIJE O NARAVI IN ODPORNOSTI TROSA NOSEME (Nosema apis ZANDER)
KELLNER NICOLE
Referat s kongresa v Atenah
Trosi Noseme apis ZANDER so zelo odporni in lahko preživijo tudi daljša obdobja. Zelo pomembno je poznati zgradbo in biokemično sestavo tro-sove lupine. Kako uničiti in umetno cepiti Nosemo apis, kakor tudi vpliv kemikalij na trose noseme je znanstvenike zelo zanimalo.
Leta 1973 je Van Laere odkril, da se trosi lahko raztelesijo le z diamantnim nožem. Za Nosemo apis ostale mehanične metode za razteleševanje trosov niso omenjali. Ostale vrste noseme se lahko raztelesi z MSK Brown (FOWLER, REEVES, 1974). Van Laere je podal tudi pregled dejavnikov, ki vplivajo na cepitev trosov Noseme apis. BAILEY je leta 1955 brezuspešno poskušal in viro razmnoževati trose.
Da je možno raziskovati, je bilo potrebno razteleševati trose v velikih količinah. Zanimala nas je tudi sestava trosove lupine. Zato smo opravili tri vrste poizkusov: mehanične metode za razteleševanje trosov, raziskavo vpliva nekaterih kemikalij na trose ter raziskavo vpliva nekaterih encimov na trosovo lupino.
1.	Mehanične metode za uničevanje trosov
Najprej smo — brez uspeha — preizkusili več instrumentov, ki jih pogosto uporabljajo biokemiki. Prav tako ultra turrax mikser in avtomatično terilnico s finimi perlami tipa Pul-visctte, Fritsch 200, ne moreta homogenizirati trosov. Ultra zvok z močjo 400 W tudi po 10-kratnem delovanju ne uniči trosov. Trosi so ostali nepoškodovani in kužni. Celo v rentgenski stiskalnici L. K. B. ni uspelo uničiti trosov.
Nato smo našli preprosto metodo za
skoraj 100 % homogenizacijo trosov. Trose meljemo z aluminijevim oksidom (tip 305, Sigma). Pri večjih količinah trosov (1 do 0,5 g trosov) vzamemo za aluminijev oksid dvakratno težo trosov. Ko zmešamo trose in aluminijev oksid, oboje zmrznemo v te-rilnici. Nato meljemo trose tri do štirikrat — 5 minut — pri temperaturi 4° C (da bi obdržali temperaturno občutljive dejavnike). Za pregled je dovoljena svetlobna mikroskopska kontrola, da lahko ugotovimo, ali so bili vsi trosi zmleti. Pri manjših količinah smo ugotovili, da je količina aluminijevega oksida enaka trikratni teži trosov (0,5 do 0,05 g trosov).
2. Vpliv nekaterih kemikalij
Trosi niso odporni proti nekaterim
močnim kislinam (HCl, CH:i, COOH; KUDO 1918). Za obarvanje notranje zgradbe trosov jih najprej 8 minut hidroliziramo s HC1 pri 60° C. Nato lahko barve, ki jih navadno uporabljamo, prodrejo v notranjost strosov.
Drug dejavnik, znan v literaturi (KUDO, 1918; Van LAERE, 1976), je vpliv HaOo. V določene namene smo trose razgradili s H-_>Ol>. Ugotovili smo, da ustvarimo najboljše pogoje, če uporabimo sveže pripravljeno 3 °/o H^Oa raztopino v Wyattovi fiziološki raztopini.
3. Encimi
Glede na popolno ali nepopolno uničenje trosov lupine, ki ga povzročijo encimi, lahko sklepamo, kakšna je sestava lupine.
3.1 Roževinasta osnova
KOEHLER (1921) je mislil, da je sestava lupine roževinasta. To trditev smo raziskali. Trose smo z encimi (SIGMA) v skladu z JENIAUX (1965) v času 48 ur. Po postopku smo trose
pregledali s svetlobnim mikroskopom. Opazili nismo nobene morfološke spremembe. Tudi lizosomi (SIGMA), testirani v optimalni pH in pufrih, niso pokazali nikakršnega uspeha.
Kot dokaz, da sestava trosove lupine ni roževinasta, smo opravili naslednji poskus. Trose smo pomešali s pufrom PBS pH 7 in opravili postopek z lecitinom iz pšeničnega kalčka (Triticum vulgaris) v času 30 minut. Ta protein se veže posebno na oligosa-haride. Preden se je lecitin dodal trosom, je njihova aktivnost določila naslednje: lecitin aglutinira eritrocite, tako da je 50 "/o aglutinacija mera za aktivnost lecitina. To smo določili s pomočjo človeških 0+ eritrocitov. Najprej smo rdeča krvna telesca podvrgli postopku s tripsinom, da bi bile celice občutljivejše na aglutinacijo. Potem ko je lecitin vplival na trose, smo trose odstranili s centrifugacijo. Aktivnost lecitina smo ponovno testirali. Ta test aglutinacije ni pokazal nobenih razlik v primerjavi s prejšnjim.
Isti preizkus smo ponovili potem, ko smo opravili hidrolizo trosov z
0,5 NOHC1 ali z 0,5 N NaOH v času 30 minut. Trose smo izprali in nato nadaljevali z lecitinom. Test aglutinacije ni pokazal zmanjšanja aktivnosti lecitina.
Da bi odkrili prisotnost proteinov, smo izvedli postopek z aspecifičnim encimom proteinazo. Trose smo suspendirali v (± 0,1 mg sveže teže/ml) v pufru (HC1, 0,05 Mlph), ki je vseboval 0,5 mg/ml trosov. Hkrati smo trose suspenzirali v isti raztopini brez encimov = kontrolni trosi.
Obe suspenziji smo za 48 ur vložili v inkubator s tresljaji pri 35° C. Nato smo suspenzijo centrifugirali, potem pa trose izprali z vodo. Ko so se posušili, smo jih obarvali po postopku PAPPENHEIM (ROMEIS, 1968) za svetlobno mikroskopsko preiskavo.
Avtorici se zahvaljujemo za kopij objavo v našem glasilu.
Kontrolni trosi so bili le bledo obarvani, njihova notranja struktura ni bila vidna. Po drugi strani pa so bili trosi s proteinazo bolje obarvani, tako da se je dala videti struktura trosa.
Zaradi te razlike, ki smo jo zaznali s svetlobnim mikroskopom, smo trose preiskali z SEM. Trose smo posušili s sušilno metodo kritične točke (ANDERSON, 1951). Nadaljnji postopek smo opravili v skladu z VAN PETE-GHEM (1977). SEM (Stereoscan II) ne kaže nobene razlike med kontrolnimi trosi in trosi proteinaze.
Čebele smo hranili s kontrolnimi trosi in trosi proteinaze. Po oralnem zaužitju trosov smo čebele 24 ur zadržali v individualnih kletkah. Ta čas smo izbrali zato, da bi se izognili medsebojnemu okuženju čebel ter da bi bila doza za vsako čebelo enaka.
Pri prejšnjem poizkusu (KELLNER, JACOBS, 1978) smo ugotovili, da se vsi trosi v 30 minutah pomaknejo iz želodca (proventriculus) do srednjega črevesa. Čebele, okužene s proteinazo trosi, smo dali v eno kletko (JACOBS, 1977), čebele okužene s kontrolnimi trosi, pa v drugo. Preden smo jih preiskali, so bile čebele v kletki 10 dni. Nato smo s hemocitometrom prešteli trose v srednjem črevesu. Trosi proteinaze so pokazali občutno večjo stopnjo infekcije kot kontrolni trosi.
4. Povzetek
Kljub temu, da so mehanične metode neuspešne, so zelo dobro uporabne za vzrejo čistih trosov v velikih količinah: ultra mikser uporabljamo za homogenizacijo abdomine čebele, ki je okužena in z ultra zvokom z lahkoto resuspenziramo trose (JACOBS, 1977), potem ko smo jih imeli zmrznjene.
Ko trose cepimo s H2O2, lahko ločimo prazen tros, trosni mešiček in virus, tako da je mogoča analiza posameznih delov trosa, referata, ki nam jo je posredovala za Uredništvo
Poizkusi z encimi so nas poučili o sestavi trosove lupine. Velikokrat citirano Koehler j evo trditev, da je tro-sova lupina iz neke vrste roževine, smo z našimi poizkusi popolnoma ovrgli.
Test z lecitinom je zelo občutljiv. Če bi bila v lupini roževina, bi po hidrolizi gotovo nastale 2-acetamido-2-desoxy-D glukozne skupine, na katere bi se vezali lecitini. V tem primeru bi opazili zmanjšanje aktivnosti pri aglutinacijskem testu. Tako lahko trdimo, da lupina noseme apis ZANDER ne vsebuje roževine. Se vedno pa upoštevamo možnosti o polisaha-
ridnem skeletu v lupini, posebno zato, ker je tako odporna.
Poizkusi, izvedeni s proteinazo, kažejo na prisotnost proteinov, saj drugače ne bi bilo razlike med obema vrstama poizkusnih vzorcev in v stopnji infekcije čebel. Morda se zdi čudno, da so trosi pod vplivom proteina-ze kazali višjo infekcijsko stopnjo. Najbrž je postopek s proteinazo povzročil, da so se trosi hitreje cepili. Morda so encimi vplivali na micropi-lum, tako da se olajša izhod trosove-ga mešička. Ta domneva zahteva nadaljnjo raziskavo.
Prev. Suzana Jelenko
VESELO PRESENEČENJE IN HKRATI SKRB
J02E BREGAH
Letošnja čebelarska letina je bila po mnenju čebelarjev vsaj v nekaterih slovenskih območjih slaba, vendar pa nekoliko boljša od lanske. Tako so modrovali še konec avgusta. Ko je večina že napravila svoj načrt in začela jesenska opravila ter so čebelarji začeli tudi krmiti za zimsko zalogo, je na večini slovenskih gozdnih področij prišlo do veselega presenečenja. To presenečenje se je začelo proti sredi avgusta in se nadaljevalo skoraj do polovice septembra. Zame-dila je hoja. Da bi bilo presenečenje še večje, je hoja zamedila tako, kot smo si vse leto želeli. Po nepotrjenih vesteh so tehtnice ponekod pokazale tudi do 4 kilograme dnevnega donosa. Skratka: tik pred koncem, že v samem zaključku čebelarjevega leta, so se čebelarji začeli pripravljati na točenje. Vsekakor je to medenje izredno zanimiv in izjemen dogodek in najbrž bo ostal v spominu nekaterih čebelarjev še precej let.
Medtem ko so čebelarji z veseljem opazovali svoje tehtnice in prištevali kilograme, pa jih je vse bolj glodala tudi skrb. Tako pozno medenje ima namreč tudi svojo drugo, zaskrbljujočo plat. Čebele so se že pred tem medenjem začele pripravljati na zimo. Plodišča so napolnile z medom iz me-dišča in ga niso več nosile v medišča oziroma se je to zgodilo le v redkih primerih. V še težjem položaju so se znašli tisti čebelarji, ki zaradi kakršnegakoli vzroka niso medenja pravočasno opazili in so svoje družine, kot se za ta čas spodobi, izdatno krmili. Zdaj so imeli v panjih mešanico sladkorja in hojevega medu. Zaradi izdatnega medenja so čebele z novim medom dokončno blokirale matico. V panjih je ostalo še izredno malo zalege. Sredi septembra so v nekaterih panjih našli le še dva ali tri za dlan zaležene sate. Okrog zalege je bil čudovit in težak venec hojevega medu, ki nikakor ne sme ostati v panju za zimo.
Nekateri čebelarji so poizkušali rešiti to tako, da so še med pašo vstavljali sredi gnezd prazne sate z namenom, da bi gnezda razširili, sate z zalego pa so prestavljali v medišče. S tem zaleženih ploskev sicer niso povečali, ker so bili ti vstavljeni sati že naslednji dan v glavnem temeljito poškropljeni z novim medom, uspeli pa so še kolikor toliko pravočasno dati zalego na valjenje v medišče.
Vsekakor je nastalo pri vseh čebelarjih vprašanje, kako v panjih čim bolj zmanjšati količino hojevega medu. Delali so na več načinov.
Nekateri so se odločili in iztočili prav iz vseh satov. Tako so vrteli v točilih tudi sate z zalego. Prav gotovo se je pri tem izgubilo precej zalege in je tako nastala škoda, ki se bo poznala tudi spomladi, vendar, če smo že ugotovili, da je bilo zalege v panjih v celoti izredno malo, ta škoda še ne bo tako velika. Najbrž bo precej manjša kot bi bila škoda zaradi hojeve zimske zaloge, če bi le-ta ostala v panju.
Drugi čebelarji so iztočili samo sate, ki niso bili zaleženi in so upali, da bodo čebele svoja gnezda ob kasnejšem krmljenju razširile. Tako so postavili obnje prazne sate. Morda je to bilo v nekaj primerih res, res pa je tudi, da je tako ostal hojev med tik ob zimskem gnezdu čebel, kajti v tem času se gnezda ne bodo več kaj prida širila ali premikala. Čebele bodo v zimskem času jedle hojev med in le v manjši meri bolj zdrav sladkor. To pa lahko predstavlja izredno veliko nevarnost, če bo zima brez izletnih dni.
Nekateri čebelarji so se odločili, da nič ne tvegajo in ne drezajo v plodi-šča v tako kočljivem času. Bali so se točiti sate z zalego in hkrati so se bali tudi ob točenju izzvati rop, ki bi že tako utrujene družine še bolj zdesetkal. Najbrž je tako tveganje grav zares zelo veliko.
Torej:
Veselili smo se ranega avgustovskega in septembrskega medenja in res je, da nam je to medenje rešilo čebelarsko letino na nekaterih območjih naše republike. V septembru smo še zavrteli točila. Kako so ukrepali v takem primeru različni čebelarji, je seveda stvar njihovih odločitev in njihovih izkušenj, nekaj stvari pa bi bilo le potrebno povedati.
Hojev med nikakor in v nobenem primeru ne sodi v zimsko zalogo. Starejši čebelarji, ki so že pustili kdaj hojo pozimi v panjih, tega ne bodo storili nikoli več. Morda bi v izjemno mili zimi čebele kolikor toliko v redu preživele, sicer pa je hojev med spomladi skoraj stoodstotno povzročitelj griže. Ne glede na vse delo, ki čaka čebelarja v takem primeru, in na izgube, ki so neizbežne zaradi griže, moramo vedeti, da je ta komaj na pol bolezen najboljša podlaga, da se razširijo vse ostale čebelje bolezni, predvsem pa nosema, ki vse večkrat spomladi terja med družinami pri nas svoj davek.
Hojev med mora iz panja in najbolje so storili tisti, ki so ga iztočili popolnoma in pri tem vrteli tudi sate z zalego. Morda z nekoliko težkim srcem, a v prepričanju, da bodo storili za čebele vse, kar je potrebno za ugodno prezimovanje. Tisti, ki pa so uspeli pravočasno prestaviti zaležene sate s težkimi venci v medišče in so jih vzeli ven šele oktobra, so tvegali slabo ureditev zimskega gnezda in so morda še bolj škodili družinam.
Vsekakor je po točenju dobro krmiti. Pri tem je bilo letos treba pohiteti. Čebele so bile tako letošnjo jesen izredno obremenjene.
Da bi spomladi lahko uspešno nadaljevali s čebelarjenjem, bomo morali to stanje vsekakor upoštevati. Za-zimili bomo precej slabše družine kot sicer. Spomladi te družine ne bodo
imele predvsem pašnih čebel. Prav gotovo je v takem primeru najboljši ukrep spomladi prevoz v kraje, ki so za razvoj družine ugodni. Verjetno se bo marsikdo odločil spomladi za Istro in za Koprsko. Ob kolikor toliko ugodnem vremenu se bo jesensko medenje in iz njega izhajajoča škoda v družinah v teh krajih še pravočasno popravila. Se bolj kot sicer pa bomo morali biti spomladi pripravljeni tudi zaradi oslabelosti čebel na pojav nosemavosti. Pravočasno jih preglejmo oziroma jih dajmo pregledati.
Če jih ne bomo prevažali zgodaj spomladi nikamor, pa se že zdaj pripravimo na spomladansko dražilno krmljenje, ki pa naj bo temeljito in natančno ter z dodatkom zdravil, predvsem proti nosemi. Tako bomo kolikor toliko omilili letošnje veselo in zaskrbljujoče stanje.
Zaključimo pa naj optimistično. Pozno jesensko medenje, pa če se čebele zanj zmenijo ali se tudi ne, je eden od zelo obetajočih znakov za medenje prihodnje leto. Pripravimo se nanj!
POSEZONSKA OSKRBA ČEBELJIH DRUŽIN
RESNIK J02E
Že več let zapovrstjo se mnogi čebelarji pritožujejo, da so slabo prezimili čebele. Letošnjo pomlad so marsikje proti pričakovanju še meseca maja padale čebelje družine. V tistem času je tudi nastalo veliko povpraševanje po zdravilu, ki ga uporabljamo za zatiranje nosemavosti. Zelo značilno pri nas je, da čebelarji radi segajo po zdravilu tudi tedaj, ko to ni povsem upravičeno. Res je, da se vrstijo za spomladanski razvoj čebel zelo neugodne pomladi, kot nekakšni priveski zim. Kljub zapovrstnim neugodnim pomladim še vedno preseneča nekatere čebelarje vreme, kakršno ni povsem običajno v naših podnebnih razmerah. Nenavadno spomladansko vreme ogroža naše čebelarsko gospodarstvo leto za letom tako, da mnogo čebel odmre zaradi griže, nosemavosti in celo zaradi pomanjkanja hrane v spomladanskem času.
Oglejmo si bolj natančno, zakaj pride do takšnega stanja v mnogih čebe-larstvih. Lansko poletje je prenehala čebelja paša že konec julija, kar neka-
teri čebelarji niso opazili. Pravilno je ravnal tisti, ki je že v začetku avgusta začel krmiti čebele na zimsko zalogo. S tem posegom je ohranil vse do pozne jeseni biološki ritem čebeljih družin. Čebelje družine se obnavljajo (regenerirajo), kar je neobhodno potrebno pred zazimljenjem. Čebele, ki smo jih prepozno nakrmili na zimsko zalogo, ko je že zamrlo pri družinah zaleganje in niso več čebele pripravljene gojiti zalege, je že lahko pri čisto običajnih zimskih pogojih nevarno, če bodo dočakale spomlad. Tedaj ko se zima zavleče v spomladansko dobo, je za slabo regenerirane čebelje družine kritično obdobje. Šibke družine s pičlo zimsko zalogo so navadno žrtev griže. Kdor zazimuje čebelje družine na treh ali štirih satih, se je o tem že lahko prepričal. Gotovo se še spominjamo nekaj let nazaj. Leta 1976 in letos spomladi je v naših čebelnjakih marsikje zapustila griža žalostne posledice z vsemi značilnimi znaki: onesnaženo satovje in stene panja zaradi razpuščene gruče pa mrtve čebele nad sat-
niki in stropom panja, mrtvice na dnu panja in po satovju.
Še ena povsem drugačna značilnost se pojavlja v panjih, ki jo čebelarji opredeljujejo kot bolezen: izginile so čebele, odletele, v satovju je ostala skoraj vsa zimska zaloga hrane. Satovje ni ponesnaženo. V gnezdu je ostala pokrita zalega samo nekaj krogov, ki merijo kak decimeter premera. Včasih preživi le peščička čebel z matico v kakšnem kotu panja med dvema satoma. Takšna družinica je celo prešibka za trisatarja. Navedeni pojav je zelo pogost primer v naših čebelnjakih, ki si ga mnogi čebelarji še vedno ne znajo razložiti. Sklepati je po tem, ker v takšnih primerih čebelarji močno segajo po zdravilih.
Po značilnosti opisanega pojava ni vedno opravičeno takoj posumiti na kako čebeljo bolezen, marveč je lahko posledica nepravilne biološke oskrbe čebeljih družin prejšnje leto. Več desetletni statistični podatki o naših podnebnih razmerah izkazujejo, da konec julija preneha čebelja paša, kdaj pa kdaj nastopi tudi daljša brezpašna doba. V tem kritičnem obdobju prenehajo matice z zaleganjem. Temu pravijo, da se je čebelje življenje ustavilo. Trdim, da tega čebelar ne sme nikoli dopustiti, da bi se v sezoni ustavljal ali opešal biološki življenjski ritem čebeljih družin. Ce pride do prekinitve zaleganja na spomlad, bo nezaželen roj na veji.
V	poletju mrtvilo in lenarjenje čebel v panjih pa bo imelo občutne posledice spomladi naslednje leto. Najdaljša življenjska doba čebel traja 6 mesecev v času zimskega mirovanja. Recimo, da se je v avgustu po valila zadnja zalega. Te čebele lahko živijo samo do začetka marca. Septembrske mladice bodo torej dočakale prve aprilske dni. Pri iz-
redno ugodnih vremenskih pogojih, ko že meseca februarja nastopijo izletni dnevi in če je darežljiv marec, le ob takšnih idealnih pogojih lahko čebele odgojijo prve rodove mladic. Kadar je neugodna pomlad za biološki razvoj čebel, bodo tudi v brezdelju postale onemogle starke, ki bodo brez slovesa zapustile panj, saj je znano, da po naravni zakonitosti umirajo v naravi in ne v panju.
Zimska zaloga hrane naj bo tolikšna, da bodo čeble shajale do maja meseca. Zato mora biti v panju v vsakem satu 1,50 kg pretežno pokrite zaloge. Male družinice v štirisatarjih naj bodo obilno založene z okoli 7,50 kg hrane, sicer so lahko žrtev griže. O slabičih raje ne govorimo, priporočljivo jih je združiti ali vsaj utesniti na toliko satov, kot jih zasedajo v avgustu, zimska zaloga mora biti obilna. Krmljenje čebel je sestavni del čebelarske tehnologije, brez tega ni gospodarnega čebelarjenja! Dajmo prednost zgodnjemu zimskemu krmljenju čebel, kakor hitro preneha paša v naravi. Izkoristimo čebele pred zazimljenjem, da bodo napolnile in izgotovile zimsko zalogo (do pokritja celic) ter odgojile mlado generacijo, ki bo naslednjo pomlad sposobna kljubovati tudi spomladanskim vremenskim neprilikam. Samo čebele, ki se rojevajo v izobilju in na mladem satovju, so telesno razvite. Takšne mladice so otovorjene z beljakovinskim slojem, zato tudi dolgo žive. Da me ne bo kdo napak razumel! Nimam nič proti medikamentozi. Kar uporabljajte zdravila, kadar je to potrebno in če so res čebele bolne. Povem pa odkrito, da tistim čebelarjem, ki biološko pravilno oskrbujejo čebele, ni potrebno za nekakšno namišljeno preventivo pitati čebel z zdravili!
REZERVNO SATJE V ČEBELARSTVU
FRANCE GUNA
Satje je za čebele in za čebelarja velikega pomena. V naprednem čebelarstvu je to glavna oprema panjske notranjščine, v preprostem nekdanjem čebelarjenju pa je bila to sploh edina notranja oprema našega kranjskega panja ali kranjiča. Šesterokotniške celice v satju so tako rekoč zibelka porajajočega se čebeljega zaroda, v veliki meri pa so hkrati tudi izredno ekonomsko zgrajeni predalčki, v katere čebele zlagajo med in cvetni prah ali obnožino.
Brez satja čebela sploh ne bi mogla razvijati svoje dejavnosti. Zato je prva naloga roja kot mlade čebelje družine, da si čimprej zgradi dovolj velike površine satja. Ob lepem vremenu in bogati paši uspe to dobremu roju v desetih ali štirinajstih dneh. V nasprotnem primeru pa mu mora pravočasno priskočiti na pomoč čebelar z izdatnim krmljenjem, da delavke lahko v zadostnih količinah izločajo voščene luskinice, s katerimi gradijo satje.
V	prejšnjih časih so čebelarji pomagali rojem tudi tako, da so jim za lažji začetek podstavili navpično pod strop panja lep, bel in primerno velik sat s čebeljimi celicami. Čebele so ga takoj prvi dan čvrsto prilepile. Čebelar je s tem dosegel več namenov. Roj je raje obstal v novem bivališču in ni bilo nevarnosti, da bi ušel. Vstavljeni sat je nakazal čebelam smer, v kateri naj bi se gradilo vse nadaljnje satovje. Za čebelarjenje v kranjičih je bilo namreč dosti ugodneje, če je satje potekalo v panju po dolgem kot počez. To je tako imenovana »mrzla stavba«, ki je omogočala čebelam neposredno pot proti žrelu, čebelar pa je dosti lažje pregledal čebelje gnezdo. V ta osnovni sat so čebele lahko kar takoj odložile med, ki
so ga kot svojo balo prinesle ob izro-jitvi iz prejšnjega doma. Oplojena matica pa je prav tako lahko takoj začela polagati jajčeca.
Zato je že Janša v jeseni ob trganju odbiral lepo mlado satje, ga dajal na stran in ga spravil v primerni shrambi za naslednjo pomlad. Ob slabi letini je naletel tudi na cel nastavek ali naklado takega mladega, a praznega satja. Tako »pustoto« — kakor so temu rekli — je shranil kar kot celoto, ne da bi izrezoval posamezne sate. Spomladi jo je ob dobri paši preprosto »naveznil« močni družini in čebele so jo hitro napolnile z medom, ker se jim ni bilo treba muditi z gradnjo satja. To je bila ena vrsta rezervnega satja. Shranjevali pa so tudi težke medene sate; to je bila dragocena rezerva za primer slabe letine ali celo lakote. Tako satje je bilo treba shranjevati še bolj skrbno, da se ni polomilo ali zmečkalo, ker bi se sicer med preveč izcejal.
V	sodobnem ali modernem čebelarjenju pa je rezervno satje vse pomembnejše; brez njega si naprednega in uspešnega čebelarjenja sploh misliti ne moremo. Zdaj čebelarimo v velikih panjih z več nadstropji ali nakladami, v katere gre po deset, dvajset ali še več satov. Če bi morale čebele vsako leto znova zgraditi vse to satje, bi jim to vzelo mnogo časa ter bi zahtevalo od njih dosti truda; porabile pa bi tudi veliko dragocene energije. Svoj čas so celo trdili, da porabijo čebele za en kilogram satja oziroma voska približno deset kilogramov medu. To je najbrž nekoliko pretirano, nikakor pa ni brez podlage. Prav gotovo čebelam mnogo pomaga-
mo, če jim ob glavni paši vstavimo v medišča namesto golih okvirov ali satnikov že dograjene sate. Tudi sami imamo pri tem pomembno korist; preden bi nam namreč čebele izdelale vse satje, bi bila paša že mimo in pridelek bi bil znatno manjši.
Med nujne pogoje uspešnega čebelarjenja na med spadajo torej zadostne zaloge rezervnega satja. To je danes posredni smoter slehernega čebelarja. Da smo dosegli ta smoter, pa nam je omogočil eden največjih izumov naprednega čebelarstva, tj. izme-talnica ali točilo. Če so v starih časih hoteli dobiti iz satja čist med, so morali medeno satje popolnoma pretlačiti, da nobena celica ni ostala cela. Tako premečkano in izprano satje pa so potem lahko uporabili le kot »vo-ščine« za kuho voska. Danes pa s posebnimi vilicami ali nožem posnamemo medenemu satu pokrovce, ga položimo v točilo in zavrtimo. Če ravnamo pravilno, nam sredobežna sila izmeče ves med tako lepo, da dobimo iz točila popolnoma nepokvarjen sat. Tega lahko takoj vrnemo čebelam, da
na njem spet nadaljujejo svoje delo in ga znova zanesejo z medom.
Ravnanje z medenim satjem je danes zelo olajšano, ker je človek v svoji iznajdljivosti znal čebelo pripraviti do tega, da gradi satje v posebne okvire, ki jih imenujemo satnike. Odslej satje ni več pritrjeno na strop panja, temveč je s satnikom vred premično: lahko ga vstavimo v panj, lahko ga tudi izvlečemo, poljubno premestimo ali pa ga tudi shranimo v omaro, kakor nam pač narekuje potreba.
Veliko je vredno to, da je satnik kot okvir satu v trdno oporo. Ko so v starih časih odvzemali med, se je težko in krhko satje ob izrezovanju trgalo in v rokah lomilo, da se je med cedil po prstih in po panju. Danes te nevšečnosti ni več. Čebelar drži le leseni okvir, a sat, ki je vanj vgrajen, ostane nedotaknjen.
*
Zadostna zaloga lepega rezervnega satja je čebelarjevo bogastvo, do ka-
terega pa ne pride kar čez noč. Da čebele izdelajo lep, kot deska raven sat s pravilnimi čebeljimi celicami, jim moramo v satnik vdelati in pritrditi satnico; to je tanka voščena stena z vtisnjenimi osnutki celic, na katerih potem čebele gradijo dalje.
Zato umen čebelar stori vse, da pridela čim več čistega voska, s katerim najceneje pride do novih satnic. V vpeljanem čebelarstvu to še kar nekako gre, za začetnika je pa težje, ker prva leta ne more pridelati dovolj voska. Pri starem načinu čebelarjenja je bila proizvodnja voska sorazmerno večja, ker so v jeseni medičarji pokupili mnogo težkih panjev, jih podrli ter dobili iz njih poleg medu tudi veliko voska. Tega so porabili zlasti za sveče. Čebelarji ga zase niso rabili, ker še niso izdelovali satnic.
Danes pa čebelarji s satjem zelo varčujemo, ker vemo, da ga bomo lahko še večkrat s pridom porabili. Ko v jeseni izpraznujemo medišča, izločimo za kuho voska le odslužene ali dotrajane sate. To so neprosojni, temni ali celo črni sati. Izkušen čebelar spozna tak sat že po njegovi teži, takoj ko ga vzame v roke. Izločijo pa se tudi vsi polomljeni, vegasti, razjedeni, trotovski, plesnivi ali kakor koli pokvarjeni sati.
Vse neoporečne sate spravimo v omare, ki pa se morajo dobro zapirati. Pri tem jih sproti sortiramo: mlajše, ki jih bomo spomladi vstavili v gnezda, zlagamo v zgornje vrste, starejše, ki pridejo v medišča, pa v nižje vrste. Posebno pazljivo ravnamo z mladimi, še belimi sati; a ne le zato, ker so najdragocenejši, temveč tudi zato, ker so zelo krhki in se v hladu ali mrazu kaj hitro zdrobijo. V primerjavi s starimi, črnimi sati so tudi izredno lahki.
V	omari, kjer shranjujemo rezervno satje, morajo biti razstojišča, da so
sati razmaknjeni vsaj za en centimeter, podobno kot v panju. Če so tesno stisnjeni skupaj, se kaj hitro širi med njimi čebelna vešča ali molj, ki ob premajhni čebelarjevi pazljivosti lahko uniči vso zalogo. V zimskem mrazu je ta mrčes manj nevaren, slabše je v jeseni, najhuje pa je spomladi, ko se ob rastoči toploti izredno hitro razmnožuje. Zatiramo ta mrčes z žveplanjem. Dokler je zunanja temperatura nad ničlo, prižgemo v primerni kovinski posodi tedensko po en žvepleni trak ter omaro hitro in tesno zapremo, da žveplov dvokis prodre v vse celice razmaknjenega satja.
Čez poletje je zelo težko ohraniti satje nedotaknjeno; in tudi ne izplača se. Zato odsvetujemo prevelike zaloge. Rezervirajmo si jih v jeseni le toliko, kolikor bomo spomladi do maja ali junija z gotovostjo porabili, tj. vstavili v panje. Bolje, da v jeseni nekaj več pokuhamo v vosek, kot pa da nam v prihodnjem letu preostanek požro molji. Ko načrtujemo količino rezervnega satja, moramo vzeti v račun tudi približno po štiri nove satni-ce, ki jih bomo morali spomladi vstaviti v vsak panj, da tako obnavljamo satje. To je nujno, ker bi sicer imeli v nekaj letih v panju samo staro satje.
Ob dobrih letinah damo na stran tudi nekaj težkih, od vrha do tal pokritih medenih satov. Taki sati tehtajo do 2 kg in nam pridejo zelo prav, če je spomladi treba kaki čebelji družini na hitro dopolniti zalogo. A tudi s takimi rezervami ne kaže pretiravati. Medeno satje zahteva posebno suho, hladno in varno shrambo. Proti veščam ga namreč ne smemo žveplati, na vlažnem kraju pa se med rad kvari. Bolj praktično je torej, da damo čebelam že v jeseni dovolj velike zimske zaloge.
OTOK KRETA — POMEMBEN ZA ZAČETEK IN RAZVOJ ČEBELARSTVA
PRIM. DR. LUKA KOLAROVIC
Antična Grčija je najstarejša evropska država. Prva civilizacija na ozemlju današnje Grčije se je razvila na otoku Kreti. To obdobje je trajalo od 3000 do 1150 pred našim štetjem in se imenuje kretska ali minojska civilizacija (po legendarnem kralju Minosu).
V	tej dobi je bilo poleg kmetijstva, obrti in umetnosti razvito tudi čebelarstvo, katerega sledove najdemo še danes.
Dve zlati čebeli, oviti okoli ovalnega medenega sata, predstavljata nakit, ki je bil izdelan na otoku Kreti leta 1700 pred našim štetjem. Ta nakit je služil kot osnova za emblem na XXVII. mednarodnem kongresu čebelarjev »Apimondia«, ki je bil v Atenah od 14. do 20. septembra letos. Omenjeni lepo oblikovani nakit je našel leta 1930 Francoz Demarke na otoku Kreti v grobnici nekega princa v bližini dvorca kralja Minosa v Maleji. Danes čuvajo ta nakit v muzeju kretskega mesta Herakliona. Poleg velike umetniške vrednosti ima ta nakit tudi zgodovinsko vrednost za čebelarstvo, saj nam pove, kakšno obliko je imelo tedanje satje in kakšno obliko tedanji panj. Na podlagi te najdbe so ugotovili, da je imel panj cilindrično obliko. Take panje so našli v izkopaninah starih mest Knososa in Festosa. Najstarejši najdeni panji so iz leta 3500 pred našim štetjem. Bili so narejeni iz ilovice, imeli so cevasto, rahlo koničasto obliko in so bili vodoravno položeni. Panje takšnih oblik zasledimo tudi na risbah starih Egipčanov iz leta 1450 pred našim štetjem. To nedvomno kaže na vpliv stare grške kulture na sosednje narode in države.
Pogoji za čebelarjenje na otoku Kreti so bili ugodni zaradi blage klime
in pestre medonosne flore. Zaradi tega se je čebelarstvo v tej dobi razvilo v važno gospodarsko dejavnost. Mnogo pripovedk in mitoloških bajk, posredno ali neposredno vezanih na čebelarstvo, ima izvor na otoku Kreti: Zevs, vrhovni bog v stari grški mitologiji, se je rodil v pečini Dikteja na Kreti in so ga hranili z nektarjem in mlekom.
Zelo lepa je tudi legenda o nastanku čebelarstva: nekega lepega sončnega dne je v gozdovih planine Pe-liona bog Apolon srečal izredno lepo deklico Kireno in se vanjo zaljubil. Prepriča jo, da gre z njim v Libijo, kjer zgradi grad in ga njej na čast imenuje Kirenski grad. Tu se jima rodi sin Aristej, katerega po tradiciji hranijo in vzgajajo nimfe. Te so naučile Aristej a kmetovati in čebe-lariti. Ko je Aristej odrastel, se je napotil na otok Kea v Egejskem morju v bližini Aten in tam naučil ljudi čebelariti. Nato je šel Aristej z istim namenom na Peloponez v Arkadijo. Tu je srečal lepo Orfejevo ženo Evridiko, se vanjo zaljubil in jo skušal ugrabiti. Ona se mu je iztrgala in ko je bežala pred njim, je stopila na strupeno kačo, ki jo je pičila in Evridika umre. Nimfe so bile besne na krivca smrti njihove sestre Evridike, zato kaznujejo Aristeja in mu uničijo vse čebele. Da bi se odkupil, žrtvuje Aristej po nasvetu svoje matere nimfam dva bika in 4 krave. Nimfe so žrtev sprejele in iz drobovja žrtvovanih živali so izletele čebele, ki jih nimfe blagoslovijo, da bi pridobivale čim večjo količino medu. Nato se Aristej napoti na Sicilijo, Sardinijo in Tra-kijo, kjer je Grke in barbare učil čebelariti. Zaradi tega so ga častili kot božanstvo.
Neka druga legenda pravi, da je bil vrli mojster Dedal s sinom Ikarom zaprt v dvoru kralja Minosa. Da bi se osvobodil, je izdelal krila, ki jih je zlepil z voskom.
Na kovancu kretskega mesta Praisa, izdelanem v četrtem stoletju pred našim štetjem, je upodobljena čebela kot simbol marljivosti.
Kljub ugodnim pogojem za čebelarjenje se je le-to razmahnilo šele, ko so iznašli lončarsko kolo in lončarsko peč. To je omogočilo izdelavo panja iz ilovice. Panji so imeli obliko položenega votlega drevesnega debla, ki so ga tudi sicer uporabljale čebele v naravi. Te preproste, iz gline narejene panje, so najprej polagali vodoravno, nato pa pokonci. Pozneje so te panje na enem koncu razširili in jim nato dodali lesene paličice, ki so služile čebelam kot opora za gradnjo satov. To lahko smatramo za prazačetek današnjega okvira.
Na Kreti tudi sedaj nadaljujejo z bogato tradicijo čebelarjenja. Otok meri 8400 km2 s približno 450.000 prebivalci. Čebelari jih približno 300. Pretežno so to čebelarji-ljubitelji, in čebelarijo s približno 80.000 panji. Se danes je na otoku več tisoč glinastih panjev, ki so po obliki in velikosti enaki tistim izpred 5000 let. Na mednarodni razstavi v Atenah, ki je bila organizirana v okviru kongresa Api-mondie, smo lahko videli te preproste
panje s pripadajočim priborom. Poprečni donos meda je na otoku Kreti ca. 10 kg na panj. Največ in najboljši med dajejo žajbelj in limona, na zahodnem delu otoka pa medlika iz bora. Kakovost medu je prvovrstna in dosega višjo ceno kot med iz katerekoli druge pokrajine v Grčiji. Ker so površine z medonosnim rastlinjem na otoku omejene, ni pogojev za večjo proizvodnjo.
Ker ima otok blago sredozemsko klimo, oživi narava dva meseca prej kot v srednji Evropi. Zato je otok Kreta zelo primeren za proizvodnjo matic in »čebel v paketih«. Na podlagi raziskovanj in mnenja prof. Rutt-nerja je kretska čebela mirna, zelo delavna in plodna. Izdelan je skupni načrt in dogovor med »Apimondio« in zvezo grških čebelarjev, da bi na otoku Kreti pričeli proizvajati matice in »čebele v paketih.«
LITERATURA:
1. Radojčič, B.: Grčka, Turistička štampa, Beograd, 1979.
2. Ruttner, F.: Saopštenje, XXVII kongres Apimodije, Atina, 1979.
3. Tomaides, K.: Apiacta, XIV, 1979, 3: 79.
4. Zimbagudakis, K.: Apiacta, XIV, 1979, 3: 134.
OBVESTILO ČEBELARJEM
Vsa čebelarska društva in čebelarje obveščamo, da znaša članarina Zveze čebelarskih društev za Slovenijo za leto 1980 250 din in 1 din od vsakega ekonomskega panja. Člani so dolžni poravnati tudi obveznosti do društva in družine. Naročnina za Slovenskega čebelarja pa znaša za 1980. leto 300 din.
ZCDS
VI. letnik
medex
1979
številka 12
bilten
exp.-imp.
delo na domu Irt d. e. kooperacija
SODOBNA TEHNOLOGIJA NA RAZSTAVI EXPO-API 79
IN2. LUDVIK KLUN
Na razstavi je bilo zelo veliko izdelkov iz plastike. Najdemo jo v večji ali manjši količini v domala vsej čebelarski opremi. Pri točilih jo upo-
Kotniki za satnike
^ 13
rabljajo za izdelavo košev (predvsem pri manjših točilih) in za odtočne štu-le. Slednje so opremljene z navoji in matico, da jih je moč pritrditi na plastične ali kovinske posode. Za lažjo izdelavo satnikov uporabljajo plastične kotnike, v katere nasadijo pravokotne letvice satnika. S posebnim plastičnim zatičem spremenimo satnik za listovni panj v satnik za nakladni panj (sl. 1). Lesenih pitalnikov ne uporabljajo več. Vsi so iz plastike in izdelani tako, da jih je mogoče čistiti in da se čebele ne utapljajo. Prikazali iso tudi več različnih izvedb panjev iz plastike. Nemški proizvajalec Warnhoz je prikazal Langstrotho-ve panje, v celoti izdelane iz stiropora. Posebnost teh panjev je, da so sestavljeni iz delov, ki jih pred uporabo sestavimo. Lepljenje ali zbijanje ni potrebno, ker so deli panja dovolj trdno spojeni. Stene panja so debele 3,5 cm. Proizvajalec nam je obljubil panj v poskusne namene. Grki so predstavili plastične panje, ki jih je konstruiral dr. Sachs iz ZRN. Ti panji so posebej namenjeni za prevoz (odprtine za zračenje v steni, begalni prostor v panju ipd.). Izdelani so iz poliuretana. Zunanji in notranji plašč panja je izdelan iz trde poliuretanske mase, notranjost pa iz trde pene. Ker ima ta masa skoraj 100 % boljše toplotne lastnosti kot stiropor, so tudi
Plastični panji prirejeni za prevoz
stene panja tanjše (7—8 mm). Grško podjetje Attiki je začelo izdelovati panje po nemški licenci. Za grške klimatske razmere so panji zelo primerni, saj ni bojazni, da bi se na soncu pregrevali, pa zato ni potrebno iskati senčnih prostrov za postavitev panjev (sl. 2).
Strojček za zobčanje žice
Listovnih panjev omenjeni proizvajalci opreme nimajo v proizvodnem programu. Izjema je Graze, ki prodaja lesen listovni panj, v katerem so ( trije prostori. Dva za plodišče s po 5 in 9 sati, medtem ko je medišče skupno in ima 14 satov. Panj je primeren za dvomatično čebelarjenje v stalnih čebelnjakih.
Cene plastičnih in klasičnih lesenih panjev se ne razlikujejo dosti, saj stane na primer lesen Langstrothov panj z dvema nakladama 170 DM, prav tak plastičen pa 156 DM. Pričakovati pa je, da bodo cene plastičnih naraščale s ceno nafte, ki je osnovna surovina za proizvodnjo plastičnih mas, ki jih uporabljajo v proizvodnji panjev.
Graze je razstavljal priročen pripomoček za zobčanje žice, ki jo uporabljamo za vtiranje v satnice. Nazobčana žica namreč veliko čvrsteje spaja vosek z žico. Zato je manj nevarnosti, da se satje pri prevozu v vročih dneh sesuje (sl. 3). Posebnost je tudi žičenje satnikov z najlonsko nitko (laks). Satnica je pritrjena na nitko na nekaj mestih samo s kapljicami voska. Zgornja letvica satnika je brez utora (grški proizvajalec nam je dejal, da utor ni potreben, ker se v njem samo nabirajo mikrobi)! Na vprašanje, kako je s tako pritrjeno satnico tedaj, ko v panj vsadimo močan roj, pa ni vedel odgovoriti.
Za naše čebelarje bi bil zelo dobrodošel čistilnik cvetnega prahu, saj daje odbiranje na dnu panja v naših tradicionalnih panjih razmeroma veliko drobirja. Čistilnik je izdelan iz plastike. Vanj je vgrajen električni ventilator za priključek na električno omrežje. Grazejev čistilnik stane 387 DM (sl. 4).
Francoski proizvajalec Durand je predstavil svoj edini izdelek, lahek aluminijev kadilnik z veliko prostornino za žarilni material. Novost je res, kako se bo obnesel v praksi, bo pa pokazal čas. Novost iz Francije je
tudi polnilo za kadilnike, ki daje veliko dima, tlenje pa traja več ur, in tri vrste umetne čebelje krme. Krma je vzbudila med čebelarji veliko zanimanje, saj se po svojih sestavinah kar najbolj približa zahtevam čebelje družine. Krme se med seboj razlikujejo po količini fruktoze, saharoze, glukoze, maltoze, maltrotrioze in drugih sestavinah. Krma je pripravljena v obliki sirupa, embalirana pa je v polivinilne vrečke. Ob dodajanju vrečke prebodejo in položijo na satnike. Krma je naprodaj tudi v ZRN.
Nekateri proizvajalci čebelarske opreme imajo v programu še vedno veliko vrst panjev in ni opaziti, da bi kaj preveč stremeli k standardizaciji (Graze ima npr. 3 vrste plastičnih in 6 vrst lesenih panjev, Taylors 8 vrst lesenih panjev ipd.). Izjema so proizvajalci v vzhodnih državah, kjer poskušajo poenotiti dimenzije satnikov in zmanjšati število različnih panjskih sistemov. Prof. Harnaj je za kongres podal informacijo o standardizaciji v Romuniji. Satnike so poenotili na enotno dolžino 435 mm, le po višini so jih razporedili v tri dimenzije: 300 mm (za DB), 230 mm (za LR) in 160 mm za medišče obeh panjev. Naklade za te satnike so za 10 satov. Tako je mogoče za vse panjske kombinacije uporabiti isto podnico, vmesni pokrov, osmukalnik, pokrov, krovni pitalnik in matično rešetko. Na
Čistilnik za cvetni prah
Madžarskem se usmerjajo v proizvodnjo nakladnih panjev z enotno mero satnika 400 X 160 mm. Pri Hungaria-nektar jih bodo izdelali po 10.000 letno. Nižje satnike uvajajo zaradi pridobivanja sortnega medu in zato, ker so naklade lažje.
Detajl iz razstave
Stari grški panji na razstavi
NOVI PROIZVODI V LETU 1979
VERENA KOCH, DIPL. ING.
V	razvojnem oddelku Medexovega Centra za biotiko smo za tržišče pripravili 3 nove ptoizvode iz palete Api-fit pripravkov, Apipol tablete in Apijogurt.
Apifit 1-krategusu smo v tem letu dodali: Apifit 2-timijan, Apifit 3-va-leriana in Apifit 4-frangula.
Apifit 2-timijan je sestavljen iz izbranih vrst medu, matičnega mlečka, izvlečka lučnika, eteričnega olja materine dušice (timijan) in eteričnega olja janeža. Kombinacija čebeljih pridelkov z izvlečki zdravilnih zelišč ugodno vpliva na delovanje dihalnih organov. Apifit 2-timijan nam olajša težave bolezni in je primeren dodatek higiensko dietetičnemu režimu zdravljenja bolezni dihal.
Apifit 3-valeriana je kombinacija medu, matičnega mlečka in izvlečkov baldrijana, kamilic, melise, poprove mete ter hmelja. Sestavine dajejo pripravku specifičen namen uporabe in so že stoletja znane v ljudskem zdravilstvu kot pripomoček pri odpravljanju živčnih motenj, živčne izčrpanosti, razdraženosti, razburjenja, duševne utrujenosti, itd.
Apifit 4-frangula pripravek je pripravljen na osnovi medu z dodatkom izvlečka krhlike (Coertex fran-gula), cvetnega prahu in eteričnega olja kumine. Po podatkih raziskav med in cvetni prah omilita zaprtja, izvleček krhlike in eterično olje kumine pa po teh lastnostih priznava poleg tujih tudi jugoslovanska farmakopeja. Apifit 4-frangulo priporočamo vsem, ki imajo težave z zaprtjem, ki nastopi kot posledica sodobnega načina življenja (sedeče delo, premalo gibanja na svežem zraku, nepravilna prehrana, itd.).
Preparatom iz serije Apifit so se na tržišču pridružile tudi Medexove Apipol tablete. Pripravljene so iz cvetne-
ga prahu in matičnega mlečka, okus pa izboljšuje dodani sladkor, C vitamin in naravno eterično olje citrone.
Čebelji pridelki v Apipol tabletah spodbujajo telesno in duševno aktivnost, urejujejo presnavljanje, osvežujejo in krepijo delovanje možganov, hkrati pa zavirajo razvoj bakterij in virusov.
Apipol tablete priporočamo vsem, ki so nerazpoloženi, se čutijo stalno utrujene, jih izčrpava naporno delo, shujševalne kure ali prekomerno kajenje. Posebno jih priporočamo osebam, ki so poklicno izpostavljene sevanju in tistim, ki se intenzivno obsevajo zaradi terapije.
V	sodelovanju z mlekarnami Dekani pa smo pripravili Apijogurt z medom.
Apijogurt z medom priporočamo vsem, ker je lahko prebavljiv in nam neposredno po uživanju daje prepotrebno energijo. Temu jogurtu smo z dodatkom medu poleg kalorične vrednosti povečali tudi fiziološko vrednost, saj smo mu z medom vnesli tudi vitamine in minerale. Apijogurt se razlikuje od sadnih jogurtov ne samo po okusu, temveč tudi po izvoru sladkosti, saj mu sladkost daje samo med brez drugih dodatkov.
Apijogurt priporočamo za zajtrk, ko nimamo časa za obilnejši obrok, za malico, po kosilu namesto sladice, lahko pa ga tudi uporabimo kot imeniten preliv za sadne solate.
Raziskovalna dela delavcev Centra za biotiko dajejo vedno več pomembnih in koristnih zaključkov iz področja uporabe čebeljih pridelkov. Vse te koristne lastnosti bomo v prihodnjem letu uporabili pri pripravi novih naravnih poživil in pri pripravi ostalih prehrambenih proizvodov na bazi čebeljih pridelkov.
ČEBELARSKI KODEKS
SPLOŠNA DOLOČILA
1. člen
Ker so v naši državi izredni pogoji za razvoj čebelarske proizvodnje, se čebelarji obvezujejo, da uskladijo svoje medsebojne odnose, odnose do tretjih oseb in njihovih interesov ter do čebel kot bioloških skupnosti.
2. člen
Čebelarji se obvezujejo, da se bodo stalno strokovno usposabljali, posodabljali čebelarsko proizvodnjo in povečevali produktivnost v čebelarstvu.
3. člen
Določila tega kodeksa veljajo za vse čebelarje v SFR Jugoslaviji.
STROKOVNO USPOSABLJANJE
4. člen
Strokovno usposabljanje je eden osnovnih pogojev za napredek čebelarske proizvodnje. Čebelarji se obvezujejo, da bodo stalno dopolnjevali svoje čebelarsko znanje, s tem da spremljajo strokovno literaturo, sodelujejo na strokovnih predavanjih, posvetovanjih in podobno.
Izkušeni čebelarji se obvezujejo, da bodo prenašali svoje znanje na mlajše čebelarje.
5. člen
Osnovne čebelarske organizacije — društva si morajo prizadevati, da praktično seznanjajo čebelarje s tehnologijo v čebelarstvu, ustanavljajo poskusne čebelnjake ali usposabljajo čebelarje — inštruktorje za praktično pomoč čebelarjem.
6. člen
Strokovni delavci v čebelarstvu se obvezujejo, da bodo razvili teoretsko misel in vedo o čebelarstvu in da omogočijo uporabljati strokovne dosežke pri praktičnem delu v čebelarstvu.
Republiške zveze čebelarskih organizacij naj si prizadevajo postaviti poskusne čebelnjake, v katerih bi strokovni delavci in ostali vrhunski čebelarski strokovnjaki lahko delali za napredek čebelarske prakse, vključno s selekcijo čebel in druge znanstvene poskuse.
ZAŠČITA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA
7. člen
Ker so interesi čebelarjev večkratno povezani s cilji zaščititi življenjsko okolje, prevzemajo čebelarji naslednje obveznosti:
— da zaščitijo čebelje družine pred škodljivim vplivom pesticidov in ostalih sredstev, vedno ko zvejo, da jih uporabljajo na rastlinju v okolici čebelnjaka;
— da antibiotike in ostala sredstva uporabljajo pri zdravljenju čebeljih bolezni na osnovi ugotovitev veterinarskih organov, v času, ko ti ne morejo priti v med, ki je namenjen za trg (jeseni ali zgodaj spomladi);
— da nudijo tržišču samo tiste čebelarske proizvode, ki ne morejo ogrožati zdravja porabnikov;
— da sodelujejo z organizacijami za zaščito življenjskega okolja pri odkrivanju načina in ukrepih za napredek zaščite življenjskega okolja; da sodelujejo z drugimi organizacijami, ki načrtno pogozdujejo, s tem da dajejo prednost medonosnim rastlinam;
— da vplivajo na proizvajalce rastlin, da zmanjšajo uporabo pesticidov aJi da uporabljajo sredstva s kratkotrajnim delovanjem ali takšna sredstva ki ne zastrupljajo čebel;
— da opozarjajo proizvajalce rastlin, da uvedejo rastlinske vrste, ki ne potrebujejo zaščitnih sredstev.
MEDSEBOJNI ODNOSI ČEBELARJEV
8. člen
Čebelarji se obvezujejo, da bodo sodelovali z drugimi čebelarji v najbližjem sosedstvu tako pri stalnem kot pri selitvenem čebelarjenju, in to predvsem, da preprečijo ropanje čebel, pri skupnem zasajanju medonosnega rastlinja, pri določevanju in zatiranju nalezljivih bolezni čebel itd.
9. člen
Čebelarji bodo posebno gojili bratstvo in enakopravnost vseh naših narodov in narodnosti in razvijali vse oblike medsebojnega sodelovanja čebelarjev in čebelarskih organizacij.
Čebelarji bodo posebno razvijali mednarodno sodelovanje čebelarjev po svojih organizacijah in zvezah.
10. člen
Čebelarji se odrekajo metodi nelojalnega tekmovanja na vseh področjih čebelarske aktivnosti.
Če čebelarji organizirano zasejejo določen okoliš z medonosnim rastlinjem, ki služi čebelam za nabiranje medu (na primer facelija), imajo pravico uvesti zaščitni pas, širok 3 km. V zaščitni pas se lahko vseli samo čebelar, ki dobi soglasje od organizatorjev proizvodnje.
Čebelarji, ki so stalno naseljeni v krogu tega pasu, se ne smejo gibati brez soglasja.
Čebelarji rešujejo vse medsebojne spore prek čebelarske organizacije.
11. člen
V skladu s svojimi interesi čebelarji združujejo delo in sredstva v odgovarjajoče oblike združevanja.
ČEBELARSKE ORGANIZACIJE
12. člen
Čebelarji se včlanjajo v osnovne čebelarske organizacije — čebelarska društva. V okviru svoje organizacije čebelar izpolnjuje vse svoje obveznosti in uporablja svoje pravice, predpisane s statutom in z drugimi normativnimi akti
V društvih čebelarji organizirajo družbeno samozaščito in splošni ljudski odpor.
13. člen
Čebelarske organizacije so dolžne za napredek čebelarstva in da ustvarijo pogoje za njegov razvoj, posebno pa pomoč čebelarjem.
14. člen
Čebelarske organizacije morajo v svojem razvoju zagotoviti izboljšanje metod in vsebine dela za nadaljnjo demokratizacijo odnosov in kolektivnega vodenja.
ČEBELJA PAŠA
15. člen
Čebelar se obvezuje, da bo stalno skrbel, da bo dovolj čebelje paše, da zasaja in neguje rastlinje, ki je koristno za čebele, da preseljuje čebele na kraj, kjer bi čebele lahko imele dobro pašo. Republiške zveze sklepajo samoupravne sporazume s kmetijskimi organizacijami o opraševanju kmetijskih kultur.
16. člen
Čebelarske organizacije se obvezujejo, da v sodelovanju z odgovarjajočimi institucijami odkrivajo nove vrste medonosnega rastlinja, upoštevajoč različne fenofaze cvetenja. Da bi uspešno zagotovili čebeljo pašo, ustanavljajo čebelarske organizacije komisije za medonosno rastlinje. Komisije morajo med drugimi nalogami organizirati razne oblike samopomoči pri prevozu panjev na pašo ter organizirati dežurstva na večjih pasiščih itd.
17. člen
Republiška zveza čebelarskih organizacij prevzema glede selitve čebel naslednje obveze:
— organizira zbiranje podatkov o stanju čebeljih paš in o tem čimprej obvešča čebelarje, po možnosti po radijskih zvezah;
— po čebelarskih društvih zbira podatke o stanju in krajih čebelje paše;
— na osnovi potrjenih podatkov o stanju paš izdela medonosno karto ožjih in širših področij.
18. člen
Čebelarska društva nadzorujejo medni donos po panju in o tem nujno obveščajo republiško zvezo s podatki o kapaciteti terena (število panjev, ki jih lahko namestimo na tem terenu). Društva razvrstijo po načrtu selitve čebel glede na kapaciteto lokacij.
19. člen
Ni dovoljeno prepovedati doseljevanja čebeljih družin, razen v primeru prenatrpanosti ali zaradi nalezljivih bolezni čebel, kar določi odgovorni veterinarski inšpektor.
Čebelar mora priskrbeti vodo in pašo, na vidnem mestu pa mora napisati naslov svojega stalnega bivališča.
20. člen
Doseljeni čebelar se mora prijaviti odgovornemu občinskemu organu in čebelarski organizaciji, na katere okoliš se je doselil in mora sodelovati in se dogovarjati s sosednjimi čebelarji iz kraja, kamor se je doselil.
Čebelar mora predložiti potrdilo o zdravstvenem stanju čebel odgovornemu organu občine, ko doseli svoje čebele.
POSTAVLJANJE ČEBELNJAKA
21. člen
Čebelar mora postaviti svoj čebelnjak tako, da čebele ne ovirajo javnega prometa in ne nadlegujejo sosedov.
22. člen
Ce pa je čebelnjak postavljen tako, da bi čebele vseeno lahko ovirale promet in nadlegovale sosede, je čebelar dolžan to preprečiti z ukrepi, kot so: usmerjati izlet čebel in zasajevati živo mejo in sadnoi drevje, da bi tako dvignili let. čebel na potrebno višino.
23. člen
Pri selitvi čebel na pašo morajo čebelarji postaviti čebelnjake glede na druge na dostojen način.
Čebelnjak se ne sme postaviti že prej kot doseljeni čebelnjak v razdalji, manjši od 70 m (vendar odvisno od konfiguracije in pokritosti zemljišča), če se izlet obrne v isti smeri kot že prej doseljeni čebelnjak.
ZATIRANJE ČEBELJIH BOLEZNI
24. člen
Čebelar skrbi za zdravstveno stanje čebeljih družin.
Da bi preprečil čebelje bolezni, vzdržuje čebelar čistočo v čebelnjaku in osebno higieno pri delu s čebelami. Čebelar mora posebno paziti, da prepreči ropanje.
25. člen
Čebelar se mora usposobiti za boj proti čebeljim boleznim tako, da lahko takoj opazi znake bolezni pri čebelah. To zato, da bi lahko zadovoljil zakonsko obveznost, ki zahteva nujno prijavljanje bolezni.
Ob vsakem pregledu čebeljih družin mora čebelar redno nadzorovati zdravstveno stanje čebel in vedeti, da je lahko zmanjšanje moči družin eden od znakov kakšne bolezni.
Čebelarske organizacije posebno skrbe za to, da seznanijo čebelarje z zakonskimi predpisi o zaščiti čebel pred boleznimi.
26. člen
V	primeru pojava prvih znakov bolezni ali suma o bolezni je čebelar dolžan:
— da v roku treh dni dostavi material iz obolelega panja v laboratorijski pregled. To se računa od trenutka, ko je čebelar lahko ugotovil prve znake bolezni;
— da prijavi organom veterinarske inšpekcije sum o bolezni;
— da omogoči nemoteno delo organov, ki pregledujejo čebele po nalogu čebelarske inšpekcije.
27. člen
Čebelarske organizacije spodbujajo v sodelovanju z veterinarskimi inšpekcijami programe preventivnih ukrepov, da preprečijo pojav čebeljih bolezni. Programe ukrepov izdajajo izvršni sveti republik oziroma izvršni organi občin (mest) vsaki 2 leti.
28. člen
Pri diagnostičnih in drugih preiskavah zaradi preventive in pri kontroli zdravstvenega stanja čebel in čebeljih proizvodov so čebelarji dolžni nuditi vso pomoč pooblaščenim organom.
29. člen
Čebelarska društva morajo v primeru utemeljenega suma o bolezni v sodelovanju z veterinarsko inšpekcijo pregledati vse čebelje družine na ogroženem območju in pri tem spodbuditi pregledovalce čebel.
30. člen
Čebelarske organizacije organizirajo v sodelovanju z veterinarskimi kmetijskimi inšpekcijami pomoč pregledovalcem, če se selijo čebele na pašo izven območja občine.
Po opravljenem pregledu poročajo pregledovalci o ugotovljenem stanju veterinarski inšpekciji in društvu.
31. člen
Čebelarska društva organizirajo pomoč čebelarjem pri dodeljevanju pravičnega nadomestila v primeru, če se uničijo čebelje družine ob zatiranju čebeljih bolezni.
POMOČ ČEBELARJEM, KI NE MOREJO VZDRŽEVATI SVOJIH ČEBELNJAKOV
32. člen
Da zapuščeni čebelnjaki ne bi postali vir čebeljih bolezni, čebelarska društva ustrezno ukrepajo in pomagajo čebelarjem v naslednjih primerih:
— začetnikom v čebelarjenju;
— obolelim ali ostarelim čebelarjem;
— čebelarjem, ki so zaposleni — v delovnem odnosu ali z drugimi opravki;
— čebelarjem, ki so odsotni zaradi odhoda v JLA in v podobnih primerih.
O vseh teh primerih vodijo društva poseben pregled, organizirajo pomoč in nadzirajo pomoč.
ZAKLJUČNA DOLOČILA
33. člen
Spremembe in dopolnitve kodeksa se opravljajo s samoupravnim sporazumevanjem med republiškimi in pokrajinskimi zvezami čebelarskih organizacij.
34. člen
Ta kodeks je pravnomočen osmi dan od dneva objave v čebelarskem glasilu.
Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije
SKRB PODKRIMSKIH ČEBELARJEV ZA RAZVOJ NJIHOVEGA ČEBELARSTVA
MARTIN MENCEJ
Pokrimsko in mokrško območje ima bogato čebelarsko preteklost, saj je bil skozi stoletje (do 1899. leta) na Igu center čebelarskih sejmov za široko dolenjsko območje in glavni vir medu in voska ljubljanskih medičar-jev in svečarjev. Poleg kranjskega je bil tu edini tovrstni sejem v Sloveniji. Kljub temu se pa v novejšem času na tem območju čebelarstvo ni moglo prav razvijati.
Hojevi gozdovi krimske in mokrške gmote, gozdne jase, cvetje na barjanskih travnikih in v jeseni velike površine ajde na obronkih obeh planinskih gmot so nudili obilno čebeljo pašo in izdaten vir čebeljih pridelkov ne samo tamkajšnjim čebelarjem, ampak tudi čebelarjem od blizu in daleč, ki so vozili svoje čebele v te predele. Dolge skladanice čebelnih panjev so opozarjale, da je tu doma ajdova medičina in hojeva paša. Danes je bistveno drugače. Ljubljansko barje je kar precej zapuščeno.
Vse to in še kaj je spodbujalo sedanjo čebelarsko družino na Igu, da je prirejala občasne čebelarske manifestacije z namenom, da bi zainteresirala širšo javnost o namenu in pomenu čebelarstva. Letošnja oktobrska manifestacija pa je imela vsebinsko globlji pomen. Namenjena je bila razgovoru z barjanskimi čebelarji in krajani o medo vitih rastlinah na Ljubljanskem barju in o razvoju čebelarskega podmladka. Razstava pa naj bi seznanila širšo javnost z novejšimi dosežki na področju čebelarstva, pa naj si bo v pogledu čebelarskih pripomočkov, tehnologije čebelarjenja in sodobnih čebelarskih pridelkov.
Že udeležba pri otvoritvi razstave v avli osnovne šole Ljube Šercerja je pokazala, da je pri občinstvu precejšnje zanimanje za čebelarstvo kljub
temu, da ni bilo za prireditev večje propagande. Predvsem bi bila zaželena večja udeležba mlajših krajanov
—	nečebelarjev. Prizadevni predsednik čebelarske družine Matija Božič je že pri odprtju in pozdravnem nagovoru nakazal namen prireditve, ki naj bi bila izključno delovnega značaja. Takoj za tem so napolnili prostorno šolsko sobo čebelarji in nečebelarji, med gosti pa predstavnik občinskega komiteja za kmetijstvo in gozdarstvo, predsednik krajevnih skupnosti tega območja, predsednik občinske skupnosti za varstvo okolja in ostali. Za uvod in dobro razpoloženje pa je bil še kratek kulturni program, ki so ga prizadevno izvajali učenci osnovne šole.
Predsedujoči M. Božič je najprej nakazal odprta vprašanja, ki tarejo čebelarje glede gozdnega in agrikulturnega stanja na Ljubljanskem barju danes in kakšni posegi bi bili potrebni, da bi se današnje stanje izboljšalo v pogledu entomofilnega rastlinstva. Strokovnim izlaganjem predstavnikov občine in samoupravnih interesnih skupnosti je sledila razprava navzočih, ki je s svojimi vprašanji in predlogi nakazala vrsto prijemov za izboljšanje današnjih razmer. Ugotovljeno je, da bodo morali biti pri tem aktivno angažirani ustrezni občinski in krajevni dejavniki vključno poljedelstvo, gozdarstvo, sadjarstvo, vodne skupnosti itn., vsi pa v tesni medsebojni povezavi in ne kakor do sedaj, ko dela vsako področje za sebe. Predvsem pa bodo morale biti čebelarske organizacije v občini vključene s svojimi predlogi in načrti v razvojne občinske gospodarske načrte, česar do sedaj tudi ni bilo. Čas in razmere zahtevajo, da se 5 čebelarskih družin v občini Vič-Rudnik
medsebojno poveže in uskladi svoje delo. Še več, da se oblikuje eno društvo na ravni občine, je še posebej poudaril predsednik Božič.
In še bi lahko naštevali, ko pa je kazalec na uri že opozarjal na naslednjo točko dnevnega reda. Predvsem navzočim barjanskim čebelarjem je bilo namenjeno predavanje prof. Edija Senegačnika o medonos-nih pasiščih v sosednih republikah, posebno še o izkoriščanju medovitih pasišč na njivah sončnic. Dejstvo, da je v vrstah podkrimskih čebelarjev vedno več prevaževalcev na čebelje paše, pa najsibo na tovornjakih predelanih v čebelnjake ali pa na lahkih prikolicah, je predavanje zanimalo vse čebelarje tega območja, ker je predavatelj zaradi poznavanja pasišč zagotovo ustregel poslušalcem.
V	istem času pa so bili v posebni šolski sobi zbrani učenci posebne osnovne šole, ki jim je inž. Franček Šivic ob barvnih diapozitivih pripovedoval o čebelah, njihovem življenju, čebelarjenju in čebelarskih pridelkih. Pozornost učencev in na koncu navdušena nagraditev s ploskanjem dokazuje, da je bil namen dosežen. S tem
se je namreč že ponujala pravšnja klima za uvod ustanovitve čebelarskega krožka na šoli. Kratek prikaz o namenu in dosedanji dejavnosti čebelarskih krožkov v Sloveniji je imel namen, da spodbudi učence za vključitev v čebelarski krožek. Četudi ob tej priložnosti krožek ni bil ustanovljen, je pa kazalo, da bo na šoli v kratkem organiziran in se bo ustrezno razvijal, posebno še, ker je poskrbljeno za njegovo učinkovito delo v učnovzgojnem kolektivu tamkajšnje šole, ki je ob tej priliki pokazal vse razumevanje in podporo prireditvi. Prepričani smo, da bo iz teh krožkov prišlo določeno število mlade čebelarske generacije na tem območju.
V	popoldanskih urah je bil primeren čas za ogled razstave vsem, ki jim ni bil možen ogled v dopoldanskih urah. Hkrati pa naj bi si ogledali film o čebelarstvu in njegovem pomenu za poljedelstvo, sadjarstvo, prehrano, zdravilo in poživilo, pa je zaradi tehničnih okvar predvajanje odpadlo.
Celovit potek prireditve je pokazal, kako naj bo v poznojesenskih in zimskih mesecih usmerjena dejavnost čebelarskih društev oziroma družin.
TAKIH PREDAVANJ Sl ŠE ŽELIMO
J02E RESNIK
Dne 8. aprila letos je predaval mariborskim čebelarjem v dvorani Dravskih elektrarn v Vetrinjski ul. inž. Uroš Vidmar iz Bohinja. Tema predavanja: Čebelarjenje v LR in AŽ panjih. Predavatelj je izčrpno podal snov v duhu sodobnega čebelarjenja. Med izvajanjem je tudi poudarjal napake, ki so že vse predolgo v navadi pri načih čebelarjih. V nadomestilo za te pa je vedno nakazal sodobne novejše izkušnje domačih in tujih čebelarjev. Zelo se je zavzemal za čim
preprostejše rešitve, ker zapletene rešitve navadno nimajo ekonomske utemeljitve. Posebno pozorno so čebelarji spremljali predavateljeve misli o opravljanju čebel na gozdnih pašah, kar se je še posebej pokazalo v razpravi po predavanju. Takšnih predavanj in izmenjav mnenj si naši čebelarji še želijo, predvsem zato, ker imamo enake čebelne pašne pogoje in poglede na razvoj sodobnega čebelarstva.
ti-J)!60Lee iz eekeLat&kega 6aeta
NOVA ZNAČKA ZA MED
ALOJZ TRQPPER
Zveza avstrijskih čebelarjev je izdala v soglasju z deželnimi čebelarskimi predsedniki in drugimi strokovnjaki novo prodajno značko za avstrijski med. Značka predstavlja črn šesterokotnik, postavljen na konico. Notranjost je mnogobarvna in zgovorna. V treh vrsticah beremo Austria / österreichischer / Honig = Avstrija / avstrijski / med. Pod napisom je lepo izdelana čebela. Napis pa obdaja krog, narejen iz rdeče — belo — rdečega državnega traku, ki povezuje osem deželnih grbov z grbom glavnega mesta Dunaja. Značka je izdelana na sa-molepnem papirju v dveh velikostih. Poleg tega še na lepenki 25 X 40 cm za reklamne namene.
Vsak čebelar, ki je po svojem društvu član avstrijske čebelarske zveze, je upravičen, da razpečava svoj med pod to novo značko.
Vsak zavoj medu, opremljen s tem znakom, mora vsebovati le avstrijski med, ki je popolnoma naravno pridobljen po bioloških pravilih ter skrbno pripravljen, da se pri polnjenju ne onesnaži in da v nobenem primeru ni bil izpostavljen visoki temperaturi.
Sam znak ni nikakršno poroštvo ali garancija v smislu določil o konkurenčnosti. Avstrijska čebelarska zveza je samo založnik značke in nikakor ne nudi nobenega poroštva.
Zveza prepušča odgovornost za naravnost in kakovost medu čebelarju samemu, ki je uporabil značko. Tako odpade vsaka nadaljnja kontrola čebelarskih podjetij*, ki ta znak uporabljajo.
Toda to ne izključuje določenih ukrepov, ki jih je treba sprejeti, da si ohranijo dobro ime svojega medu. Vsako najmanjšo pritožbo o medu z
novo značko bo avstrijska čebelarska zveza vestno in strogo zasledovala. Zato nalaga vsem čebelarjem, ki bodo uporabljali te nove značke o medu, strogo dolžnost, da sprejmejo vsako nenapovedano kontrolo in brezplačno oddajo določene količine medu v preiskavo.
Nova značka naj popravi napako, ki se je pojavila posebno po drugi vojni. Ta navada sicer pospešuje reklamo, obenem pa škoduje celotni oznaki medu in bega porabnike. Domača ponudba medu ni enotna, ampak je razbita po deželnih, drugod celo po dolinskih oznakah. Vsakdo skuša svojemu medu nadeti posebno oznako, ki naj bi prikazala boljšo kvaliteto.
Vemo, da je težko takoj spremeniti desetletja dolge navade in oznake. Zato naj nova oznaka poudarja predvsem avstrijsko poreklo medu, kateremu se imajo podrediti vse druge lokalne označbe.
Sortne oznake medu, že sedaj uporabljane, ostanejo še naprej v uporabi, vendar je potrebna večja strogost. Med iz visokogorja je največkrat gozdni med, ki se da določiti po pelodu določenih gorskih rastlin. Čiste sorte medu pa označujemo kot kostanjev med, lipov itd.
DOLOČILA KODEKSA
Kdor uporablja značko avstrijskega medu, se mora ob pridobivanju medu in nadaljnjega ravnanja z njim strogo držati predpisov zveznega ministrstva za zdravje in skrbstva za zdravo okolje z dne 31. avgusta 1978. Določenih najvišjih mej se moramo strogo držati:
a)	odstotek vlage je določen na 21 «/d, vendar skušajmo pri gozdnem medu doseči 16 do 18 %,
b) količina saharoze naj pri cvetličnem medu ne presega 5 °/o, pri gozdnem medu pa 10 %,
c) vsebina diastaze in hidroksimetil-furfurola (HMF): po Goetzejevi skali med ne srne vsebovati manj kot 8 stopinj z domnevo, da HMF vrednota ne doseže več kot 40 mg na kg medu.
Pri naravnem medu odgovarjajo zgoraj navedeni mejniki. Ogrožajo jih le napake, ki bi jih napravil čebelar. Zato je treba posebno paziti.
Točiti smemo le, kadar je med dozorel. Satovje s pitancem moramo izključiti od točenja.
Med moramo skladiščiti v hladnih in suhih prostorih.
Skrbno moramo paziti, da se med ne pregreje! Ko pa je treba pred polnjenjem med le raztopiti, ga smemo le zmerno segrevati in nikdar do 45° C!
DOLŽNOSTI ZARADI OZNAKE MEDU
Značka avstrijskega medu ne nadomešča vseh podatkov, ki jih predpisuje odlok o prehrambenih predmetih:
a) trgovsko oznako medu podaja znamka sama,
b) dodati je treba ime in točen naslov čebelarja,
c) označena mora biti točna teža medu,
d) leto točenja.
VPLIVI DELOVANJA Z MEDOM NA NJEGOVO KAKOVOST
Kdor uporablja značke, mora strogo paziti, da odstrani vse možnosti, ki bi lahko vplivale na poslabšanje kakovosti medu.
Točiti smemo le dozorel med, nikdar pa satovja, v katerem so še tudi najmanjši delci zalege.
Satovja s pitancem ne smemo nikdar točiti!
Tik pred pašo in med njo ne smemo nikdar pitati čebel. Stalno moramo iz medišča odstranjevati staro satovje in ga nadomeščati z mladim.
Med različnih paš moramo posebej točiti. Posebno velja to za cvetlični med pred gozdno pašo.
Morebitno zdravljenje z zdravilnimi sredstvi moramo tako opraviti, da nikdar ne pridejo v naravni med.
Odsvetujemo tudi uporabo močno dišečih tekočin za pomiritev čebel!
Stroga pažnja na higieno je prvobitni zakon!
Točilni prostor mora biti nadvse snažen, razume se, da tudi vse orodje.
Točilo in vsa posoda naj bi bilo po možnosti iz nerjavečega jekla.
Posode za skladiščenje medu morajo odgovarjati predpisom prehrambene stroke.
Ne uporabljaj zarjavelih posod! Posode iz železa morajo biti na notranji strani prepleskane s posebnimi, za to določenimi laki.
Posode iz cinka ali cinkove pločevine so prepovedane!
Pri točenju moramo med pretakati skozi dve siti. Zato priporočamo dve garnituri prečiščevalnih naprav, da eno lahko vedno čistimo. Gostega medu ne smemo s silo tlačiti skozi sito!
Pri vsakem segrevanju medu sta toplota in čas njenega učinka tesno povezana. Vsak toplotni učinek na kandirani med vpliva negativno na njegovo kvaliteto!
Po vsakem točenju moramo med očistiti. To dosežemo, da se med uleži v velikih posodah, obenem pa mu previdno odstranjujemo z vrha vse pene.
Vsak čebelar, ki uporablja avstrijski zaščitni znak za med, naj se potrudi, da postane ta znak res znanilec kvalitete njegovega medu.
VAZNO OPOZORILO
Značke za med bodo v kratkem na voljo pri čebelarskih društvih in zadrugah. Ob prvi uporabi značk prejme
čebelar ta navodila na posebnem lističu ter se s tem obvezuje, da se bo strogo po njih ravnal.
Po članku v Bienenvater 6/79 priredil	Julij	Mayer
DODAJANJE MATICE V PAPIRNATI VREČKI
DR. WOLFGANG LUTZ
Če dodajanje matice uspe ali ne je manj odvisno od matičnice kot od ostalih okoliščin. Če čebelja družina ni pripravljena sprejeti njim namenjeno matico, potem še tako pazljivo dodajanje nič ne pomaga.
V	večini primerov pa je matica dobrodošla in tedaj gre le še zato, da jo za kratek čas izoliramo od čebel, ki jim je namenjena. S tem dosežemo določeno prilagojenost vonja. Matična substanca, ki veje iz nje, je zelo prevladujoč vonj, kljub temu pa jo lahko, če jo spustimo v panj pri vzletni odprtini, čebele stražarke opikajo in ubijejo.
Običajne matičnice za dodajanje matice imajo slabo stran v tem, da matico, ki jo družina ne zavrača, nepotrebno dolgo izolira od družine; na
primer, če se uporabi sladkorno testo, ki se mora kasneje odstraniti.
2e dolga leta uporabljam enostaven način dodajanja matic. Za to uporabljam papirnate vrečke, ki se dobijo v papirnicah in se uporabljajo za zbiranje znamk (5 X 10 cm). Z žepnim nožem ali kakšnim drugim ostrim predmetom naredim odprtino v papirnato vrečko, nato spustim vanjo matico in spnem vrečko, ki jo obesim z risalnim žebljičkom na zadnje satovje ali pa jo vstavim med satovje.
Za odprtinami dobi matica dovolj zraka. Čebele jo že v nekaj urah izglodajo iz vrečke — pri tem jim pomagajo že obstoječe luknje. Ostanki papirne vrečke se prej ali slej pokažejo na vzletni odprtini.
DIE BIENENPFLEGE, No. 9, str. 182, Prev. Suzana Jelenko.
REPUBLIŠKA VETERINARSKA UPRAVA SPOROČA O STANJU ČEBELJIH KUŽNIH BOLEZNI ZA ČAS OD 15. X. DO 31. X. 1979
PRŠIČAVOST:
V občini Domžale v 1 čebelnjaku, Grosuplje v 1, Ljubljana Šiška v 4, Maribor v 2, Nova Gorica v 5, Sežana v 2, Trebnje v 1, Žalec v 1. Skupno v 17 čebelnjakih.
KUGA ČEBELJE ZALEGE:
V občini Grosuplje v 3, Koper v 1, Maribor v 1, Murska Sobota v 13, Radovljica v 2, Šentjur v 1, Tolmin v 1 čebelnjaku. Skupaj v 22 čebelnjakih.
J-z dtuMo&nega zioljmja
Prispevek za OlC
Čebelarska družina Ravne pri Šoštanju
900.00 din.
Franc Dreu, Gauce 57 Šmartno ob Paki
100.00 din
UREDIMO GROB PETRA PAVLA GLAVARJA V LANSPREŽU PRI MIRNI
MAKS KURENT
Peter Pavel Glavar prav gotovo sodi med tiste velike Slovence, ki so si s svojim delom zagotovili častno mesto v slovenski zgodovini — predvsem na kulturnem, gospodarskem in socialnem področju. Drži pa tudi ugotovitev, da se tega premalo zavedamo. Mislimo, da našemu krajevnemu, občinskemu, dolenjskemu in slovenskemu odnosu do velikih ljudi naše zgodovine ni ravno v čast, da Peter Pavel nima dostojno obeleženega poslednjega počivališča. Človek, ki se je boril za uveljavljanje slovenskega jezika, pisal v tem jeziku, dal zgraditi šolo, napredno gospodaril, zgradil cesto, napredno čebelaril, brezobrestno posojal kmetom denar, z oporoko zapustil premoženje revnim bolnikom — ta človek nima niti naj-skromnejšega napisa nad svojim vzglavjem. Leži nekje v napol porušeni kapeli na Lansprežu.
Čebelarji zbrani dne 9. septembra 1979 na Veseli gori pri Šentrupertu smo na tovariškem srečanju, v počastitev spomina Petra Pavla Glavarja ob prisotnosti vrhov čebelarstva Slovenije, soglasno sprejeli naslednji sklep:
1. Kapelo na Lansprežu je potrebno zaščititi, primerno urediti in obnoviti, urediti grob Petra Pavla Glavarja in njegovega krušnega brata generala Jerneja Basaja. V kapeli bomo uredili čebelarski muzej za Dolenjsko.
2. Z deli zaščite kapele začeti čim-prej, muzej pa urediti do leta 1984 —• za 200. obletnico Glavarjeve smrti.
3. Akcijo bo začel pripravljalni odbor tega srečanja. Začetek akcije 9. septembra 1979.
Pripravljalni odbor je že začel akcijo za pripravo lesa in nujnih zaščitnih del v pomladi leta 1980, odprl ra-
čun za zbiranje sklada Petra Pavla Glavarja za obnovo kapele in priprave za čebelarski muzej za Dolenjsko.
Prosimo vse, da nam pomagate pri tem plemenitem delu, da bomo svoj
sklep uresničili. Številko računa bomo objavili v januarski številki našega glasila in ostalem časopisju.
Pripravljalni odbor
VABILO NA RAZSTAVO
Zveza čebelarskih organizacij Srbije organizira skupaj s čebelarskim kombinatom »Beograd« IV. tradicionalno razstavo čebelarstva od 3—8. decembra 1979 v Beogradu. Razstava bo na Beograjskem razstavišču v dvorani št. 1 in 5.
Organizator vabi vse organizacije in posamezne čebelarje, da sodelujejo s svojimi proizvodi na razstavi. Razstavljeni predmeti in proizvodi bodo tudi v prodaji.
Podrobne informacije o pogojih udeležbe na razstavi dobite na ZČDS v Ljubljani, Cankarjeva 3/II.
POSVETOVANJE V POLJU
Vabimo vse čebelarje, da se udeležijo Posvetovanja o sodobnem čebelarjenju, ki bo 19. in 20. januarja 1980. leta v Osnovni šoli Polje pri Ljubljani.
Na posvetovanju bo poudarek predvsem na problemih širjenja, ugotavljanja in zdravljenja varooze, aktualnih vprašanjih selekcije in vzreje matic in problematike opazovalne službe.
Referate je potrebno poslati do 31. 12. 1979 na naslov ZČDS, Ljubljana, Cankarjeva 3. Sprejete referate bomo honorirali. Dnevni red in naslove referatov bomo objavili v naslednji št. Slovenskega Čebelarja. V soboto 19. 1. 1980 bomo organizirali tudi razgovor za okroglo mizo o problemih širjenja, odkrivanja in zdravljenja varooze.
Kot vsako leto bo v okviru posvetovanja tudi razstava čebelarskega pribora in opreme.
POZIV RAZSTAVLJALCEM
Pozivamo vse razstavljalce, da javijo udeležbo na razstavi v Polju do 15. januarja. Prijava je lahko pismena ali telefonska na št. (061) 20 208. V prijavi naj bo naveden tudi predmet ali proizvod s katerim nameravate sodelovati na razstavi. Razstavne predmete bomo sprejemali v petek popoldne od 16. ure dalje (18. 1.) in v soboto (19. 1.) od 7. ure dalje v osnovni šoli Polje pri Ljubljani.
Za razstavne predmete, ki zahtevajo kamionski prevoz bo organizator, po predhodnem dogovoru, povrnil stroške.
Vsi razstavljalci bodo ob zaključku posvetovanja prejeli posebna priznanja za udeležbo na razstavi.
ZDČS
SLOVENSKO ČEBELARSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI
2.
E
IZPRIČEVALO s
Gosp.	Mayer Julij
Šolski upravitelj	v	Dobu pri Domžalah
rojen^ dne 7.oktobra 1891«	v	Ajdovščini
se je udeležil v času od	17«maja	Jo lO.lfluja 1935*
in od	do
društvenega čebelarskega tečaja v Ljubljani	jn	prisostvoval
predavanjem in praktičnim vežbam o življenju čebel in ustroju njihovega telesa, o oskrbovanju čebel, o vzreji dobrih čebel (matie), o čebelnih boleznih ih njihovem zatiranju, o pridobivanju, svojstvih in uporabi medu in voska, o čebelarskih organizacijah, o čebelarskem pravu in zgodovini čebelarstva
Dne 15« in 16. HOV. 1934. je napravil iz zgoraj navedene snovi teoretični in dne lO.Hiaja 1935. praktični izpit ter dokazal, da je OdliČnO	sposoben za
čebelarskega učitelja čebelarskega mojstra čebelarskega bolezenskega izvedenca.
Za »Slovensko čebelarsko društvo« v Ljubljani, dne 18.maja 1935»
(> prediednilt-tT’	tajnik.	/1/
Za/iÄpitjütr kö misijo
Predsednik:	|	A	^	\	('	hini:
->§§£/ J'ZJäKSa
Spričevalo znanega slovenskega čebelarja Julija Mayerja dokazuje dolgoletna prizadevanja čebelarjev po izobrazbi in potrditvi.
Odqm&ri na opraÄairja
V	10. številki Slovenskega čebelarja sem na strani 327 prebral razpravo o premestitvi čebeljih družin na krajše razdalje. Ker sem se dolgo časa ubadal z istim vprašanjem, naj tovarišu Topolovcu pomagam iz zagate. Bilo bi predolgo opisovati, kaj vse sem počel in kaj vse pri delu doživel, a rešitev je prišla šele tedaj, ko sem do podrobnosti preučil čebelji roj. Izzvati je bilo potrebno umetno rojilno razpoloženje v panju, katerega sem želel prestaviti. Znano je namreč, da edino čebelni roj lahko prestavljamo po želji, a da se čebele ne vračajo v panj, iz katerega so rojile. Znano pa je tudi, da se roj čebel vrača nazaj na staro mesto, če med rojenjem iz kakršnihkoli razlogov izgubi matico. To slednje nam dokazuje, da se s čebelami delavkami pred rojencem v panju ni ničesar bistvenega dogajalo, razen razburjenja. Torej, če se nič posebnega ni zgodlo z njimi, preden se je roj usedel, razen razburjenja, temu smo pa čebelarji še kako kos in zato bomo čebele prestavljali po mili volji in na razdalje po želji.
Način prestavljanja, ki ga bom sedaj opisal, je vsestransko preverjen in zelo preprosto uporaben.
Prestavimo lahko istočasno pri poljubnem številu panjev, in celo smeri se lahko med seboj križajo. Za premestitev pa so potrebni novi panji, čimo ali kako drugače označimo. Isto oznako pa morajo imeti tudi panji, iz katerih bomo jemali družine. Vse prazne panje postavimo na tista mesta, kamor želimo prestaviti družine. Nekdo si bo mislil: potem pa začnemo razbijati po panjih in razburjati čebele, vendar nič podobnega. Tisti direndaj, da se tako izrazim, bodo ustvarile čebele same, mi pa ga bomo samo izzvali. A to ne bo nič težko.
Iz starega mesta na novo mesto naj-
prej prenesemo celotno plodišče. Pri tem strogo pazimo na oznake panjev, saj bomo vedno čebele iz X panja prestavljali na novo X mesto. V nobenem primeru ne smemo oznak med seboj zamenjati med delom. S tem bi sigurno imeli opraviti z ropom. Ko smo premestili plodišča, se vrnemo nazaj k staremu panju, da se tako izrazim, in prestavimo medišče v plodišče. Razburjenje v starem panju je tu. In razburjene so samo delavke. Kaj se tu dogaja? Ko so delavke opazile, da je medišče prazno, se odpravijo v plodišče. Tu pa med drugim opazijo tudi to, da so brez matice. Nekaj časa begajo sem ter tja, nato pa se napijejo medu in satja ne zapuščajo. To stanje traja približno štiri ure. Posebno zgago delajo čebele, ki so bile prestavljene in so se med tem vrnile v stari panj.
Prestavljati vedno začnemo štiri do pet ur pred mrakom in vedno le ob lepem vremenu. Ob lepem vremenu zato, da čebele lahko zapustijo nov panj in se vrnejo v starega. Pred mrakom zato, da se čebele nerade vračajo, ko smo po štirih, petih urah ob mraku prenesli medišče na novo mesto.
Ko smo tako prenesli tudi medišče in ko so razburjene čebele dobile ponoven stik z matico, razen majhne izjeme, ne kažejo več želje, da bi se vrnile na staro mesto. Čez noč se umirijo, odložijo med in naslednji dan že odhajajo na bero iz novega panja.
Sedaj nas čaka samo še en opravek. Ta je, da v starem panju zberemo preostale čebele in nekaj tistih, ki so se pred nočjo le še vrnile, kar pa naredimo tako, da v plodišče starega panja vstavimo en sam izdelan sat brez medu. Naslednji dan ob zori lahko prenesemo še preostale čebele v nov panj in delo je končano.
Ves čas premeščanja so vsi panji lja družina ne izgubi niti en sam de-odprti.	lovni dan in tudi izgube čebel ni.
Želim, da bi uspešno uporabljali predlagan način, saj edino tako čebe-	KZ
Ponovno prosimo čebelarska društva, da pošljejo najkasneje do
31.	1. 1980 sezname svojih članov na ZČD Slovenije.
Seznam naj vsebuje:
Točen naslov s poštno številko kraja
Število panjev, s katerimi čebelarijo
Razvidno označiti imena naročnikov »Slovenskega čebelarja«, v rubriki »opombe« pa označite z NOV — vse nove naročnike.
Pravočasno (takoj) sporočite naslove novih naročnikov, javite imena članov, ki odpovedujejo naročnino, spremembo bivališč naročnika, kakor tudi imena umrlih članov.
Ker lahko samo na podlagi točnih podatkov zagotovimo redno in nemoteno dostavo »Slovenskega čebelarja«, prosimo, da gornja navodila obvezno upoštevate.
Uprava ZČDS
OBISK PRI ČLANU NAŠEGA DRUŠTVA
2e dalj časa razmišljam o tem, da bi se tudi jaz oglasil z nekaj vrsticami. Kot dolgoletni član našega društva in navdušen čebelar dobro poznam svoje tovariše. Nekatere tare starost, druge prezaposlenost, tretje zopet nekaj drugega.
Tako je naneslo, da sem pred kratkim obiskal starega, izkušenega, naprednega in napol gluhega čebelarja Karla Pfeiferja v Tevčah. Usoda je tako hotela, da ni bil nikdar popolnoma zdrav. Kljub svoji bolezni pa se z vso ljubeznijo posveča svojim ljubljenkam.
2e od šestega leta paraliziran, pred nekaj leti še od kapi prizadet, s težavami vida in govora, je preteklo leto dopolnil 65 let starosti. Clan našega društva je od leta 1935.
Njegove ljubljenke in naš list sta mu
edino zdravilo, ki mu lepšata sedanje življenje. Skrb, ki jo posveča čebelam, naj bo za zgled vsem čebelarjem, starejšim in mlajšim rodovom.
Vsako številko »Slovenskega čebelarja« prebere po dvakrat, rad pa prebira tudi starejše letnike. Zgodilo se je, da se je
11.	št. zakasnila. Seveda so bili krivi poštar, domači in drugi. Po prejemu vsebinsko bogatejšega glasila, je bila zamuda hitro pozabljena.
Največje veselje pa mu je posedanje ob njegovem čebelnjaku, ki je delo njegovih rok. Veliko dela operavi sam, v veliko pomoč pa sta mu tudi žena in sin.
Svojemu prijatelju želim, da bi preživel še veliko uspešnih čebelarskih let.
Evsti Krašovec
O6m rtn Lee
IVAN SABADIN
Dne 16. oktobra 1979 smo se na koprskem pokopališču poslovili od najstarejšega tukajšnjega čebelarja Ivana Sabadina. Rodil se je v Vanganelu 30. avgusta 1893. Izučil ,se je za zidarja. V svojem poklicu je bil zelo uspešen, zelo spoštovan in je vrsto let užival svoj pokoj. Do zadnjega je brez vsake pomoči čebelaril z 80 panji čebel. Ze leta 1905, ko je bral Lakmayerjevo knjigo »Umni čebelar«, se je zaljubil v čebele, vendar je bilo takrat v tukajšnjih krajih zelo težko priti do čebel. Ljudje so mislili, da mora čebelar najti na veji roj čebel, če hoče srečno čebelariti, V severni Istri takrat tudi ni bilo čebel. Šele leta 1923 je od svaka dobil roj čebel. Z veseljem ga je omel v priročen zabojček. Doma ga je presul v kranjiča, ki je do pomladi z njegovo pomočjo (hrano) izdelal satovje. Naslednje leto je v Ilirski Bistrici še dokupil dve čebelji družini in takoj začel čebelariti v AŽ panjih. Vse panje je izdeloval sam; tudi drugim je izdelal marsikaterega. Leta 1950 je postavil nov čebelnjak za 54 panjev, ki je še danes velika čebelarska umetnina in je lahko vzor vsakemu čebelarju. Okolico čebelnjaka je spremenil v čudovit park, ki se ga oko ne more nagledati in načuditi. V neposredni bližini je postavil novo hišo. V tem čudovitem okolju je gradil hišo v dveh etapah. Čebele ima postavljene v treh čebelnjakih v razdaljah tnekaj kilometrov.
Pokojni je imel šest hčera, ki so danes vse poročene. Zena, ki mu je že prej umrla, je bila pridna čebelarka. Razen svojih otrok je vzgojil še tri otroke svoje sestre, ko je mlada umrla. Od leta 1966 je živel sam. Otroci so ga pogosto obiskovali in mu pomagali v gospodinjstvu.
Za časa fašizma je bil njih neizprosen sovražnik in je dvakrat bežal v Jugoslavijo v bližino Ponikve na Štajersko. V minuli vojni je delal za NOV. Je nosilec dveh odlikovanj. V prvi svetovni vojni je služil vojake v Ptuju in bil na raznih frontah Avstro-Ogrske.
Do lanskega leta je ročno škropil svoje trte in obdeloval polja. Zadnje leto pa je začel vidno pešati. Ko sem ga obiskal sredi leta, mi je dejal, da ne more več delati s traktorjem, vendar je do zadnjega upal, da bo ozdravel in da bo še čebelaril ter delal kot nekdaj. Po preboleli pljučnici pa se ni več opomogel. Ko sem ga obiskal v bolnišnici, mi je ob slovesu dejal: »Ivan, lepo je bilo moje življenje, delajte naprej!« Nekaj dni pozneje je ta skromni, delavni in požrtvovalni pionir ter ustanovitelj čebelarskega društva v Kopru umrl. Z njim je šlo mnogo izkušenj. Njegova zadnja pot je pokazala, kako je bil priljubljen. Čebelarji smo položili na njegov grob venec in predsednik društva se mu je v imenu vseh čebelarjev zahvalil za njegovo delo.
Vrsto let nam bo pokojni Ivan v lepem spominu. Slava mu!
Za Čebelarsko društvo Koper
Ivan Krajnc
JOŽE PETERNEL
ALOJZ KRAJNC
Neizprosna smrt je spet posegla med čebelarje čebelarske družine Malečnik. Dne
13.	6. 1979, je umrl Jože Peternel, rojen 5. 1. 1904 v Kanalu pri Novi Gorici. Iz Primorske se je priselil na Štajersko v času druge svetovne vojne in si v Malečniku uredil vzorni sadovnjak. Takoj ob prihodu si je nabavil 30 kirar-jevih panjev, navdušil se je za K. A. panj; to je Kirarjeva prva izvedba manjšega panja, ki mu je odlično služil vseh 37 let. V njem je neumorno negoval svoje ljubljenke do konca življenja. Še tik pred koncem svoje življenjske poti je uredil vse potrebno za selitev na pašo, kar pa ni več uspel izvršiti, ker mu je neizprosna smrt nepričakovano pretrgala nit življenja. Kot dober sadjar se je zavedal, da so mu čebele neobhodno potrebne pri opraševanju sadnega drevja, zato jih je gojil kot vzporedno panogo sodobnega sadjarja. Čebele so mu spomladi oprašile lep sadovnjak jablan in breskev, nato pa jih je redno prevažal na kostanjevo pašo v pohorske gozdove.
Bil je dolgoletni član naše družine in v imenu vseh članov izrekam iskreno sožalje njegovi ženi, ki bo odslej skušala še naprej vzdrževati zapuščene čebele ob pomoči prizadevnih članov naše družine, predsednika in blagajnika. Naj mu bo lahka lepa slovenska zemlja.
Za CD Malečnik tajnik: Harb Ignac
Dne 4. 5. 1979 smo se za vedno poslovili od dolgoletnega člana in odbornika naše čebelarske družine Malečnik Alojza Krajnca. Umrl je v 81. letu starosti, ko ga je neozdravljiva bolezen, v zadnjem mesecu, priklenila na bolniško posteljo. Ob njej smo ga poslednje dni obiskovali čebelarji in prijatelji. Vedno je imel v mislih svoje ljubljene čebele, ki jih je več kot pol stoletja gojil v svojem paviljonu, opremljenim z du-najčani od katerih se vse življenje ni mogel ločiti. V njih je iz leta v leto skrbno negoval in razmnoževal čebelje družine, bolj za hobi kot pa iz gospodarske koristi. Obenem pa je bil tudi velik prijatelj rož. Gojil je razne vrste cvetlic in grmov na svojem cvetličnem vrtu ob na novo zgrajeni hišici, kjer je ob hčerki in vnukinji preživljal svoje zadnje dni plodnega življenja. V življenju je bil veder, obdarjen z izrednim humorjem. Kot upokojeni železničar je bil še honorarno zaposlen v KS in tako aktivno sodeloval v vseh organizacijah in društvih v kraju. Bil je eden izmed prvih pobudnikov ustanovitve naše čebelarske družine in tudi njen dolgoletni predsednik. Sodeloval je do konca kot odbornik, bodisi v upravnem ali nadzornem odboru. Bil je tudi odlikovan z redom Antona Janše III. stopnje, kar si je zaslužil s svojim prizadevanjem za obstoj in razširitev naše družine.
V	imenu vseh članov naše družine izrekam iskreno sožalje hčerkama in vnukinji. Naj mu bo lahka domača gruda, ki jo je tako ljubil.
Za CD Malečnik tajnik: Harb Ignac
OBVESTILO BRALCEM
Na željo mnogih članov bomo v Slovenskem čebelarju uvedli novo rubriko »Odgovori na vprašanja«. To bo prostor, namenjen izključno čebelarjem članom, ki bodo želeli dobiti odgovore na vprašanja s področja čebelarstva.
V	tej rubriki bomo skušali odgovoriti tudi na vprašanja pravnega značaja, katere nam bo posredoval odvetnik Jože Stanovnik, kot je bilo že objavljeno v 9. in 10. številki Slovenskega čebelarja.
Naša želja je, da bi s strokovnimi pojasnili na tem prostoru čimbolj uspešno sodelovali pri reševanju vseh problemov, s katerimi se srečujejo čebelarji pri svojem vsakodnevnem delu s čebelami.
UREDNIŠTVO
ČEBELARJI!		
SODELUJTE S SVOJIMI ČEBELARSKIMI	IZDELKI IN	PRI-
BOROM NA RAZSTAVI, KI BO 19. IN 20.	JANUARJA	1980
V POLJU PRI LJUBLJANI.		
PRODAM 3 AŽ naseljene panje. Čebele so nakrmljene za zimo in zdrave. Cena po dogovoru.
Vinko Kos, Studenci 36, pošta 63310 Žalec
PRODAM prazen stoječi čebelnjak za 24 AŽ panjev. Podgrad pri Zalogu. Gričar Franc, Agrokombinatska 6/1, Ljubljana, Zalog
PRODAM nov tip in novo obračalno točilnico na 8 satov, ki je uporabna tudi za sate nakladnih panjev. Ogled točilnice je možen vsak dan pri meni na domu. — Ivan, Žabar, Vilharjeva 5, Ajdovščina.