60 let gn1 pri zrc sazu
Zmaga Kamer__UDK 06l.6"1934-l984": 781.7(497.12)
GLASBENONARODOPISNI INŠTITUT V PRVIH PETDESETIH LETIH (1934-1984)
l.rta 1934 K' bil v Ljubljani ustanovljen Folklorni inštitut za preučevanje ljudskega pesništva glasbe in plesa. Avtorica opisuje njegovo zgodovino, delovne načne in izvedene programe ter personalni razvoj do leta 1984. Glasbenonarodopisni inštitut (kot se imenuje danes) je izdal ali pa še pripravlja temeljne zbirke slovenske folk loristike, tako celotno znanstveno izdajo slovenskih ljudskih pesmi, zbirko slovenskih ljudskih plesov in oris etnomuzikološke podobe Slovenije. Inštitut se je v šest-deselih letih svojega delovanja stalno povezoval s sorodnimi instilucijami v tujini,
Zanimanje za pesemsko izročilo se je med Slovenci zbudilo že ob koncu 18. stoletja. Kakor'drugod po Evropi smo imeli v 19. stoletju vrsto vnetih zbiralcev, prve objavljene zbirke (npr. Vrazovo, Korytkovo) pa tudi že organizirane zbiralne akcije (npr. Filharmonične družbe 1819). Slovenska ljudska pesem postane v 20. stoletju tudi predmet glasbo-slovnih razprav posameznih slovenskih glasbenikov, toda načrtno strokovno zbiranje in raziskovanje se je začeto šele, ko je bil leta 1934 ustanovljen poseben emomuzikološki inštitut.
Na 6. redni seji odbora Glasbene matice 21. avgusta 1934 je bilo sklenjeno, da se ustanovi 1NŠTITIJTZA RAZISKOVANJE .SLOVENSKE GLASBENE FOLKLORE, pozneje imenovan FOLKLORNI INSTITUT, ki naj bi ga vodil France Marolt, Z njim je bil sklenjen dogovor, ki pomeni ustanovno listino inštituta. V tem dogovoru so navedene Še danes veljavne tri naloge inštituta; zbiranje, raziskovanje in objavljanje tako gradiva kakor znanstvenih izsledkov. V inštitutov! knjižnici naj bi bila dosegljiva vsa domača in tuja strokovna literatura Vzdržuje naj stike z vsemi sorodnimi ustanovami doma in po svetil.
Za rojstni dan inštituta velja 1 oktober 1934. Delovni prostor, sobo št. 6 v svojem poslopju v Vegovi ulici, je dala Glasbena matica. Stroške za dejavnost sta si delili Glasbena matica in Filharmonična družba. Delo se je začelo ob prazni pisalni mizi in omari, v kateri je bilo nekaj Maroltovth zapisov in pesmaric iz izdaj Glasbene malice. Vodja in edini sodelavec je bil Marolt sam.
V prvih petih letih je Marolt pridobil nekaj zbirk raznih zapisovalcev. Zbirko "Odbora za zbiranje slov. narodnih pesmi" iz let pred prvo svetovno vojno, ki je bila shranjena v Etnografskem muzeju in je obsegala ok. 13.000 zapisov, pa takratna muzejska uprava ni hotela izročiti inštitutu Zato se je Marolt odločil za prepisovanje. Knjige, ki jih je dobil deloma od Glasbene matice, z nakupi, darili in lastne, je Maroli uporabil za ustanovitev inšlitulovc strokovne knjižnice. Fo njegovi zamisli, ki je tudi še obveljala kot najbolj smiselna, so knjige razvrščene v pet oddelkov: slovenske zbirke gradiva (sgn. Bbl, 1), zbirke drugih narodov (Bbl. II), slovenska strokovna literatura (Lt. I), tuja strokovna literatura (Lt. II) in razno
pomožno gradivo (CompJ.
Široko zastavljeno delo je kajpak terjalo denarja, tega pa pri Glasbeni matici ni bilo na pretek. Aprila 1940 je zato sklenila predlagati prosvetnemu oddelku takratne banske uprave, Etnografskemu muzeju, Akademiji znanosti in umetnosti, rek tora tu univerze, Glasbeni akademiji in Slovenski matici, naj hi si porazdelili stroške za inštitut. Glasbena akademija je svoj delež lakoj nakazala, Akademija znanosti in umetnosti je sporočila, da je predvidela enkratno podporo, ker več ne zmore, univerza je odgovorila, da inštituta ne bo mogla podpirali, drugi niso rekli nič. Zato se je Glasbena matica odločila prepustiti inštitut banski upravi,
Avgusta 1940 je bit sestavljen zapisnik o prevzemu in inštitut se je preselil v Stiski dvorec (Stari trg 34), kjer sta mu bili dodeljeni (.Ive sobi, Inštitut je dobil tudi novo ime: GLASBENO NARODOPISNI REFERAT in je bil v sestavi prosvetnega oddelka banske uprave. Kot "referat" je mogel obstali tudi med okupacijo, seveda pa na resno delo, zlasti na terenu, v vojnih letih ni bilo mogoče misliti.
Po vojni je bil (1. januarja 1946) priključen Akademiji za glasbo, spet z novim imenom GLASBENONARODOPISNI INŠTITUT- Ko se je moral znova seliti, tokrat (septembra 1947) na Mestni trg 24/11 (vhod iz Ribje ul, 3) v staro Sou-vanovo trgovsko hišo. je končno dobil potrebno pisarniško opremo, zlasti omare za arhiv in knjižnico. Takrat je mogel Marolt zbrali okrog sebe prve strokovne sodelavce. Ureditev inštituta je postala zgled, na katerega so se ozirali ob ustanavljanju sorodnih inštitutov v drugih republikah Jugoslavije,
Junija 1949 je Marolta zadela delna možganska kap. Še med boleznijo ga je januarja 1950 vznemirila novica, da grozi institutu nova selitev. Pritožba na višjo stanovanjsko komisijo 28-marca 1951 je bil zadnji akt, ki ga je Marolt podpisal za inštitut, 6. aprila 1951 pa je umrl za srčno kapjo. Junija 1951. ko je bil na Maroko vem mestu že novi ravnatelj dr. Valens Vodušek. je bila izdana odločba o preselitvi v Wolfovo 8/IL kjer je inštitut ostal do leta 1990, ko se je preselil na Novi trg 5/0.
Med Maroltovo boleznijo se je inštitut julija 1949 ločil cd Akademije za glasbo in postal samostojna ustanova, podrejena naravnost ministrstvu za znanost in kulturo Izvedena l<-bila tudi sistematizacija delovnih mest in delo razdeljeno na tri področja: za ljudsko glasbo, za ljudska pesemska besedila in za ljudski ples, vsako zastopano z enim sodelavcem. Poleti 1953 so sodelavci inštituta zvedeli, da naj bi bila us* ta nova pridružena SAZU, jeseni istega leta pa, da naj bi j prevezel Etnografski muzej ali Akademija za glasbo. Čeratyn° morda ni bilo vse res, so te novice vendarle povzroči^ zaskrbljenost, saj ni bilo lahko verjeti, da botruje nameram 0 priključitvi samo skrb za blagor inštituta in ljudskega izročila ne pa še kakšni osebni in prestižni interesi. Junija 1954 se je izpolnila davna Maroltova želja, da se F inštitutu po dolgih letih brezupnega prizadevanja posreči nabaviti študijski magnetofon Grundig, septembra 1954 Pa F dobil še terenski baterijski magnetofon The Magnemite i'01' a ble. "Tega mu je preskrbe I in osebno prinesel v dar arnens
62
GLASNIK SED 35/1995, št.	a à
60 let gni pri zrc sazu
psiholog češkega rodu dr. Josef B rože k, kot ljubitelj ljudske pesmi, ki je imel prijatelje med slovenskimi psihologi. Takšnega magnetofona dotlej ni imel noben drug inštitut v Jugoslaviji. Prvič ¡e bil Uporabljen januarja 1955 za snemanje v Beli krajini. Ti posnetki pomenijo začetek inšiittitovega zvočnega arhiva.
Leta 1955 je inštitut nabavil za svoje sodelavce nekaj "uradne" terenske opreme (dežne palerme. torbe, bunde), kajti takrat smo od vasi do vasi se pešačili, včasih ure dolgo, tudi v dežju in snegu, noseč poleg magnetofona in fotoaparata še osebno prtljago v torbi čez ramo. Prenočevali smo pes kmečkih hišah, kakor je naneslo, jedli kjerkoli. Pa so bila vendar lepa tista terenska pota, polna nepozabnih doživetij slovenskega podeželja in ljudi
Ko je bilo jeseni 1955 na prvem kongresu jugoslovanskih folklori s tov na planini Bjelašnici nad Sarajevom postavljeno vpiaSanje uvedbe 1 a ba notacije za zapisovanje ljudskih plesov in so se navzoči ob predavanju Pina Mlakarja in Henrika Neubauerja prepričali o uporabnosti lega sistema, je inšlitut februarja 1956 in 1957 priredil v Ljubljani tečaj, ki sta ga vodila Omenjena strokovnjaka. Udeležili so se ga raziskovalci ljudskih plesov in še nekateri drugi folkloristi iz vse Jugoslavije. S tem je bila po zaslugi inštituta uvedena labanotacija kot edino Veljavna plesna pisava v vse inštitute v državi In so eino-koreologi opustili dotedanje načine zapisovanja.
V začetku aprila 1957 je upravni odbor Etnografskega muzeja sklenil izročiti inštitutu zbirko "Odbora za nabiranje K'ov. nar. pesmi", vsega 234 snopičev, "v trajno last".
Aprila 1958 je spet vzniknila misel, naj bi inštitut izgubil Saraostojnost in bil pridružen SAZU. Vendar do uresničitve ^krat ni prišlo.
v maju 1962 je šla skupina sodelavcev prvič v Rezijo. Kaziš kovanja se je z italijanske strani udeležil vodja "Centra studi di musica po pola re" v Rimu Giorgio Nataletti s sodelavci iz lržaSkega radia, od slovenske pa tudi dr. Milko Matičetov iz Inštituta za slovensko narodopisje SAZU.
Leta 1964 je Slovenska matica sporočila svojo namero o novi izdaji Štrekljeve zbirke pesmi. To je bil povod, da je nastal načrt za celotno izdajo slovenskega pesemskega izročila z melodijami vred. Ustanovljen je bil uredniški odbor, ki so ga sestavljali Boris Mcrhar, Milko Matičetov, Valens Vodušek in ^rnaga Kumer. Rokopis za 1. knjigo obsežnega delaStove«-ske ljudske pestni je bil oddan v tisk leta 1969, izšla pa je Oktobra 1971. Doslej sla Izšli še dve knjigi, četrta je v delu. Medtem se je menjal uredniški odbor. Pri svojem zbiralnem delu na terenu se inštitut nikoli ni
kratkovidno omejeval le na pesmi, plese in glasbila, vedoč, da je do tega lažje priti, če se ljudje razgovorijo o šegah, vsakdanjem delu in o tem. kako so "včasih" živeli. Zalo se v terenskih zapisnikih in na magnetofonskih trakovih nabira tudi gradivo za raziskovalce materialne kulture, šeg, narečij in drugih območij duhovne in socialne kullure. Široko celostno gledanje na ljudsko izročilo je imelo za posledico lepo število etnoloških dokumentarnih filmov. Sicer so bili narejeni amatersko, z najskromnejšo opremo in z malo denarja, vendar so dragocen dokument svojega časa.
Septembra 1966 je inštitut organiziral na Bledu sestanek mednarodne študijske skupine International Polk Music Council pri UNESCO za katalogizacijo melodij ljudskih pesmi.
Dne 21. oktobra 1966 je bila piva oddaja nove serije oddaj za RTV Ljubljana z naslovom Slovenska zemlja v pesmi in besedi, ki je postala ena najbolj priljubljenih, najbolj poslušanih. Po njej je ob primerno komentiranih posnetkih ljudske glasbe glas o inštitutu segel do zadnje slovenske vasi in za mnogo uspešnih terenskih snemanj se moremo zahvaliti prav lej oddaji
Leta 1968 je prišlo do reorganizacije Sekretariata za prosveio in kulturo, po kateri ta ni bil več pristojen za financiranje ustanov, ki so bile dotlej v njegovem okviru, torej tudi ne inštituta. Kje dobiti novo streho? Po pretresu vseh možnosti je upravni odbor inštituta sklenil, da bo najustreznejše, če se dogovori s SAZli. Torej je bilo dogovorjeno, da postane SEKCIJA ZA GLASBENO NARODOPISJE pri ISN SAZU, osi a ne pa v svojih prostorih v Wolfovi ulici.
Leta 1971 se je začelo zelo uspešno raziskovanje izročila v Porabju, 1976 pa med Slovenci na Koroškem. Z gradivom iz Porabja je bila začeta serija gramofonskih plošč z naslovom Slovenska ljudska glasba. Zvočni primeri izvirne ljudske glasbe Prva plošča Porabje je izšla 1979, druga Koroška pa ! 98,5
Od 19. do 24. avgusta 1972 je sekcija organizirala simpozij mednarodne študijske skupine za raziskovanje ljudskih balad pri Komisiji za ljudsko pesništvo S. L L.P. (Société International d'ethnologie el Folklore) v Škofji Loki, ki so se ga udeležili strokovnjaki iz. Evrope in Amerike. V dneh od 5. do 11. maja 1983 pa smo organizirali še simpozij mednarodne Studijske skupine za raziskovanje glasbil pri International Council of Tradilional Music. Simpozij je bil V Piranu in je po izjavah udeležencev zelo uspel,
Leta 1994 je sekcija postala spet samostojen inštitut s starim imenom G LASBENONARODOPISNI INŠTITUT, od 1990 v novih prostorih na Novem trgu 5/11 v okviru ZRC SAZU
Summary
I'HP FIRST FIFTY YEARS OF THH INSTITUTE OF FTHNOMUSICOLOGY (1934- 1984) Zmaga Kumer
hi 1934 the Institute of Folklore, which researched 011 folk songs, music and dance, has been established in Ljubljana. The authoress describes its history, work plans, programs, which were carried out and the development ol the Stuff till 198-'l. After the World Wai 11 the Institute renamed into The Institute of Etlmoniusicology (then, the lenn "glasbeno narodopisje" wa| used: it literary means musical etnographv), which operaicd independently till 1972, when it joined The Institute of Slovene Ethnography as its section, in 199 i the Scicniific-licsearch Center of the Slovene Academy ol' Arts and Sciences reorganized and The Institute of Elhnomusicology became an independent unit in the scope of the Scicniific-licsearch Center. The Institute of Ethjriomusicology published or will publish the essential collections of Slovene folkloristic siudies and researches. The plan includes the whole scholarly issue ol Slovene folk songs (3 books of folk narrative songs were •ssued up [() know), the collection of Slovene folk dances and an outline of the elhnomusicology in Slovenia. In 60 years of Us operation, the Institute established many contacts with similar inslitulions abroad
36	GLASNIK SED 35/1 995, Šf. 4