Štefan Remic Pesmi Leži notni zvezek leži notni zvezek kjer šolski otroci oblačijo belo poškrobljene srajce je sporočilo na zidu sestanek kjer stara gospa prečka tramvajsko progo našminkana usta vogal avenije tam znova postavljajo star paviljon letna godba obraz čisto sam čisto samcat bolniška nosilnica hitri koraki kot valovi morska trava se mehki se plavi se gosti lasje lepijo s kožo kot porcelanasti konji je gladka adijo adijo je zvok v medenino zatlačen trobente kot las tenki curki iz sline s trobil kapljajo črte obraz čisto sam čisto samcat izgine v global Stiska me stiska me plastična roka mi maha v pozdrav odidi sem del obrisa na ladji z ogromnim kolesom razglednica vržena v blato na prsi pripet turški nagelj kot vlaga se plazi skrivaj tuberkuloza v kosti naj bo kakor hočem od tebe že brzojavni drogovi letijo pred mano centralna pustinja in bospor in oriental in jaz te zapuščam tam je lopata vrtnarja na vrh živčnega zloma se usede kromatska in lahka ta ptica pevka iz mnogih lis je ki se prehitro množijo v možganih pred vrati pomlad Na to čakajoča oseba na to čakajoča oseba je v moji predstavi sneži v praško ulico kjer med dišečimi olji in uličnim pevcem stoji prodajalka z zdravilnimi čaji nikamor ne moreš premražena duša umazana pena umazane reke odnaša sledove ob ogenj je stisnjena lovska družina jaz divji pulz biografski detajl gledam na ljubo ime v literarni reviji baraka napolnjena s prusko kislino obarvana moja mladost glej ga škrjančka privezan na vrv in slep poje globoko v dnu luže večerne zrno med liste te lepe knjige zaprto raztrgani pasji jermeni pod grajsko so senčnico lutke in pajčevine pisk miši suh venec na kamen pogrnjen in izginotje samo suha slina na prsih zbujenega kako je ta šipa opraskana gor nad kamnitimi cestami dolga molčečnost odpada omet ti me pozabi molk ki se vrača nazaj v svoj nastanek Vaška učiteljica vaška učiteljica s kanglo in kozo ki gledata tuje plovilo ko tone v gladino je z zlatom prešita ta ploskev kot krilo iz španske pregrade je zračna a žive duše ni več ampak samo pritajeno ječanje akustika veže za hišnim dvoriščem kjer reže zapestje mladenič obarvan je kakor slikarska četrt jaz gledam ven iz postajne gostilne na rami počiva nespečnost kot črni žolč nikdar ta vlak ne pripelje nikoli kot potnik ne vstopim kot črni žolč boža moj vrat mila beseda monakovo anatomija in glava kostum perspektiva in akt ko se živi model dvigne iz vode vse to premišljujem in čisto odstranjen je že s koledarja neki nordijski rahlo premrl pastir ki ga je komajda videti v blodni močvirski sopari ko trga vročično z neba razpršeno žerjavico Kjer eden čaka dan kjer eden čaka dan ko te bo videl v plašču je stopil iz morske globine kot kak pisatelj prebada ga glasba ki jo je vso razmesaril melodramatičen veter na gramofonski skrinji v dvorani se kakor petelin obrača starinski nazobčani fajgelj ribo je vrglo visoko v kotiček ust curek krvi prišumi baker ki pade za hip pozlačen nizko na pusto obalo osel pod oljkami sence letijo narazen in znova udarijo skupaj kakor nekoč je ta plesni večer v zrak je zvrtelo dva kamna kresilna se vžigata ko nad odprtimi jamami sebe zadevata psiha ki nas na licih je zmrznil smehljaj