t PROFESOR JAKOB ŠOLAR Jakob Šolar se je rodil na Rudnu pod Dražgošami 29. aprila 1896, imel je leta 1918 novo mašo v Selcih, nato je študiral slovenščino, francoščino in srbohrvašči no na ljubljanski univerzi, potem eks perimentalno fonetiko na CoUege de France v Parizu, bil 20 let (1924-1944) profesor na škofijski gimnaziji v Šent vidu in 10 let (1958-1968) stolni kanonik v Ljubljani. Umrl je kot stolni dekan 22. junija 1968. Proti koncu vojne so ga 30. X. 1944 Nemci zaprli v Ljubljani in v decembru odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ga maja 1945 osvobodili zahodni zavezniki. Vrnil se je domov in je do jeseni 1952 delal v Inšti tutu za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. To je nekaj glavnih podatkov iz njegovega zunanjega življenja. Leta 1966 je praznoval 70-letnico. Re vija Jezik in slovstvo, pri kateri je Šolar sodeloval, je hotela ta jubilej proslaviti, urednik ga je naprosU za podatke o nje govem znanstvenem delu. Šolar je želji ustregel, pripomnil pa je v svoji skrom nosti: x-Povem odkrito, da mi ni do tega, da pišete o meni, ker res ni kaj pamet nega povedati.-« (Jezik in slovstvo 1968, str. 257). Tu se je pa preveč podcenjeval. O njem se da toliko lepega in nam potreb nega povedati, da bo o njegovem življe nju in delu bržkone kdaj izšla knjiga z izborom iz njegovih spisov. Loški raz gledi se ga morajo vsaj na kratko spom niti kot člana loškega profesorskega ceha In enega od predlagateljev za usta novitev loškega muzeja. Njegovo delo kot profesorja, znanstve nega in kulturnega delavca je tako ob sežno, da ga moremo razumeti samo, če vemo, da mu je pri njegovem jeklenem zdravju zadoščalo največ štiri ure spanja na dan. Večkrat je spal še manj. Ce je delo priganjalo, je delal tudi vso noč. Le redki so primeri take neuničljive delovne sposobnosti. Tudi na sprehod je zelo redko šel, tako da je imel obilno časa za delo. Delal je najmanj za dva. S pridnim branjem in razmišljanjem si je v svoji bogati knjižnici neprestano širil obseg svojega znanja in življenjske modrosti; oboje je uporabljal najprej kot profesor v Šentvidu. Kot učitelja ga je med drugimi opisal njegov učenec Stane Suhadolc, ki pravi: »Njegove ure so nepozabne: bile so ure vsestranskega izobraževanja, razprav ljanj, resnega učenja in oddiha, vse hkrati. Videli smo luč v njegovi sobi, ki je gorela vsak dan do zgodnjega jutra.-« (Jezik in slovstvo 1968, str. 234). Bil je mož dela in je za temeljito delo vzgajal tudi svoje dijake. Ob 70-letnici mu je govoril bivši njegov učenec dr. Stane Gabrovec, ki ga je Šolar učil od 1. do 8. razreda gimnazije, in poudaril naslednje: »V šoli ne poznate pardona. 2e prve me sece smo čutili, da gre zares... Kljub strogosti nam niste zbujali strahu in od pora ... Vaše ocene so bile brez ugovora, nikoli ni nikomur niti na misel prišlo, da bi pomislil, da ste mu storili krivico... V višji šoli najprej razbijete udomačeno izročilo, da se v višji šole ne sme pasti; kar 11 jih je itaelo na koncu leta izpit iz francoščine.« (Iz rokopisa). Dijaki so bili na Šolarja tako navezani, da so ga tudi po maturi mnogokrat prosili^ da je šel z njimi na »majski« izlet, čeprav ne rav no v maju. Leta 1968 bi se bili morali sniti ž njim 8. septembra na njegovi zlati maši v Dražgošah, v cerkvi, zgra jeni po načrtu njegovega učenca arhi tekta Bitenca. Dva meseca in pol pred nameravano zlato mašo je Šolar umrl. Njegovi učenci pa so takrat kljub temu prišli v Dražgoše, kjer je namesto Šolarja daroval mašo njegov bivši učenec škof dr. Lenič. Preden začnem govoriti o Solarjevem znanstvenem delu, ki se nanaša predvsem na slovenski jezik, naj kratko omenim, kaj je o prihodnosti slovenščine sodil kralj Aleksander. Bilo je v času Ale ksandrove diktature, ko je leta 1930 šlo Za imenovanje novega bana v Ljubljani. Kralj je bil dobro znan s pisateljem in pesnikom dr. Antonom Novačanom (1887-1951) in je nameraval njega posta viti za bana. Poklical ga je v avdienco na Bled, kjer sta se prijateljsko pogo varjala o zadevah Slovenije. Pogovor se je pa zaostril, ko je proti koncu načel kralj vprašanje slovenskega jezika: »-Pa 265 znaš ti, dragi Antune, ovaj vaš slovenač- ki jezik — t» treba napustiti, to više ne vredi, treba da radimo za jugoslavenski jezik.. .I« Novačan se je odločno uprl in — ni postal ban. Ni bil poraben za na črte s slovenskim jezikom. O tej dobi Solarjevega življenja pravi njegov sodelavec dr. Tone Bajec: »Po Breznikovi in Solarjevi zaslugi je postal Šentvid takrat romarska pot za veliko število tistih, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega jezika.« (Naši razgle di 6. VII. 1968.) Po Bajcu povzemam v glavnem tudi podatke o Solarjevem delu za slovenski jezik. Šolar se je zavedal, kako nasproten veter veje proti slovenskemu jeziku iz Beograda, in se je trudil, da bi v mladi ni poglobil znanje slovenščine in ljube zen do nje. Njegova velika zasluga je, da je zbral družbo strokovnjakov in ž njimi sestavil vzorne slovenske čitanke za štiri razrede takratne nižje gimnazije. Brez pretiravanja smemo reči, da so bile tiste čitanke na evropski višini. Z navduše njem so jih sprejeli učitelji in učenci. Za šolo je ustanovil in vodil pri Mohor jevi družbi zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov, vredno predhodnico sedanje ga Kondorja, Pri profesorskem društvu je vodil odsek za šolske knjige. Bil je med ustanovitelji Slavističnega društva, ki ga je pozneje imenovalo za častnega člana, in sourednik njegovega Slovenske ga jezika. Slovenski pravopis iz 1950 je do dveh tretjin njegovo delo, obilen in dragocen je tudi njegov prispevek k iz daji 1962. Nadvse prisrčno se je oddolžil Breznikovemu spominu s knjigo Življenje besed. Pri Mohorjevi družbi je urejal Detelovo Zbrano delo in pripravljal novo izdajo Jakličeve knjige o Baragu. Pod Solarjevim vodstvom je bilo v inštitutu Za slovenski jezik izpisanih milijon li stkov kot gradivo za slovar slovenskega knjižnega jezika. Zbiral je tudi ledinska imena, ki so pomemben zaklad ljudskega izrazoslovja, a ga sedanji čas zanemarja in zapravlja. Zanimivo je, da sta pri po skusnem delu te vrste na terenu sodelo vala z njim tovariša iz profesorskega ceha Pavle Blaznik kot zgodovinar in France Planina kot geograf. Šolar se je namreč zavedal, da veliko jezikoslovnih vprašanj ne more rešiti samo jezikoslov je, temveč jih je treba osvetliti tudi s pomočjo drugih znanstvenih strok. S pomočjo svojih dijakov je zbiral tudi po datke o rabi krajevnih imen, kakor jih zdaj zbirajo sodelavci Krajevnega leksi kona Slovenije. Nimamo še seznamov vseh njegovih spisov in del, tudi ne bomo najbrž nikdar izvedeli, koliko je pomagal pri delu raznim kulturnim delavcem, kajti »njegovo delo je tako obsežno, da je skoraj malo verjetno, da bo kdaj pravič no in v celoti ocenjeno,« (Koledar Mo horjeve družbe za 1969, str. 120.) Šolarjev delovni tovariš dr. Anton Ba jec je njegovo delo pravilno označil z besedami: »Nikoli ni delal samo za pla čilo, ampak iz čiste vneme za domačo zemljo in njen jezik,« Ivan Dolenec jat je p j prireditve 266