Požtnlna plačana y gotoulnl-X. lejtnilc.
1932. mdrclus 20.
4. numera.
Mesečne verske novine.
Vu imčni prekmurske evang.  sinjorije  reditet
i vodavnlk: rLlSAR JANOŠ, Murska Sobota.
Rokopisi se morejo v Puconce pošilati.
Ček računa št. 13,586; ime  ,,Duševni   list"   Puconcl.
Cejna na cejlo leto 20 Din., v zvdnstvo 30 din., v Ameriko 1 Dol., edne numere 2 din.
Naprejplačilo gorivzeme vsaki evang. diihovnik i  vučiteS.
Odvaljeni je kamen. . .
»Prvi den papo Soboti ide Mdria Mag dalma rano, gda bi ešče kmica bila, k grobi i zagledne  kamen   odvaljeni z groba." (Jan, 20, l )
Na viizemsko utro v ogradčeki Jožefa z Arimathije odprti grob najdejo te po-božne žene . . . Z-onoga praznoga odpr-toga groba vdabla peroti velika viipazen naša, ka se ednok vsi grobi odprejo i za-pori vsake škrinje ofnejo! . . , Ali ravno tč se ogviišaino od toga tudi, ka se ed-nok odvaia vsaki kamen! Ki verjejo vu Jezuš Kristuši, tisti morejo znati, ka nebo-de naveke težila pečina greha diišo njiho-vo . . . odvala se z močjov grehov od-piistšanja; svet, šteri zda z-staranjom na-punyava žitek naš . . . se ednok doliob-lada; skrbi, šteri cagajoča težina je spad-nola na nas, gorivzeme ednok sam Gospod... potom vse driigo, ka nas zda trapi i man-tra . . . odvrne Bog . . . odvala kamen prvle, liki bi mf misliii... Žive Gospod!... Mejmo tak vero vu Nyem . . . Ali nas lehko ne opomina na eto vuzemski, večen evangeliom, gda se spomina z-ti pobožni žen, šteri dtiša je puna biia staranjem, caganjem. skuzami i žalostjov, ali štere so čiidivajoč vidle, ka je kamen odvaljeni z groba . . ." odvaljeni je z diiše njihove tudi, koga so jokale ... žive .,. naveke! ...
Žive tebi tudi, pa meni tudi! Po mor-ji naše skrbi, težfne, sukešine i nevole vdiljek ide dnes tudi, liki ednok po jezen
Genezareth, i erče z troštanja glasom: ,,Ovro, jas sem z-vami vsaki den ..." I či ver-ješ ti eto popolnoma, tč se olehšava težl-na tvojega šorša nad tebom . . . i na mo-litev se ti odprčjo viista . . . Nezadene to telko, ka naednok konec vzeme vsa ne-vola naša i lehne, kak spar, vsa teždva naša, nego to zadene, ka se žaiec britkos-ti, čemčrni žalec vtere i nemre nam ško-diti! Ne bodeš več sam, tvojo bolezen, vrele skuze tvoje, britko žalost tvojo ne-boš varvao sam vu trgajočem sirotinstvi, nego lehko odkriješ tvoje krvaveče srdce pred vernim Gospodom tvojim . . . i vido bodeš — oh čiid čtida, kamen boleznosti se odvala . . .
 Kris'uš!  — Ka se bojim! Vu njem jas nigdar nezdvojim: On me liibi, to dobro znam, Kak biajžen sem, či njega mam
—  Bogi hvala!
Žive vse dike poglavnik!  — On je moj zmožen pomočnik. Ka se te strššim že, ch svetl? Krisfuš mi je žitka posvet.
—  Bogi hvala!
On je noč temnosti pregnao, I meni to vupanje dao, Kaj moje božanske vere Sila blode nepotere.
—  Bogi hva"!a!
Ka se mam že dreselit ? — On me zna razveseliti Vu fiižni dnevi žalosti I kakšf^ britke žukosti.
—  Bogi hvalal
Strdn 38.
DUŠEVNI LIST
mdrciuš 20.
Cvetna nedela.
Pravo svetčnje krsišmskoga čioveka je ne driigo, kak povčkšdvanje Bože dfke. I ar smo Njegovo diko vu Jezuši zavidJi: Nyegova nes-končna liibezen i svčtost je prek Jezuša prišia vu ete svet; vse naše svetenje svetjo pos!ao našega blagoslovlenoga Odkiioitela blišči okoli.
Na Božič z biaženov radostjov stojimo pri jaslčnoj zibelki Deteta, mčr ffiti srdce naše, ne-zgovorno sladtek, gvušen počinek napuni celo bkost našo. Doli je prišla z nebes lubezen. Ma-lo dete je ešče toti, ali že je eti. Že se povekša, že se pokrepi i te pod svcje ladanje podvrže zemlo . . .
Znamo, ka njegovo gorijemanje je tudi kak čfidno bilo. Najpopolneše, večno pdfdodšvanje za vsciko osnavlajoče dete. Ar je gorijemao v milošči pri Bogi i ludmi.
Veselje je Njega vdiijek sprevajati po stezi 33 letnoga zemelskoga ž-tka njegovoga.
Vučitel je postao, naj na najvekšo znanost; na poniznost i krotkost vči liidi.
VraččJi zdr&vnik je postao, ar so njemi mi!i b:'li ti trpeči. Taljemajoči i srnilenl priatel je bio vsdkomi, vučenikom svojim ne li rnešter njihov, nego pravi pr žte! postao. Ne ]e mogao ostanoti v Nazarethi, ar je navse kraje želo od-nesti svoje od vsega kinča dragše dare: gviiš-nost žitka vekvečnoga i veseli g!as Bože očin-ske liibeznosti
Zdto je vsigdar na poti bio, okoli je hodo naj zna dobro činiti. Okoli je hodo, naj kem več Ifidi spozna Njega i vu njem lubezaivcga Očo nebeskoga.
Ta je bila pot njegova, štera ga je k ciil pripelala. Z Bethlehema se je vzeo na pot, naj pride do Golgothe. Z mirom tihote jaselne zi-belke prek obladnosti poti cvetne nedele, do moke pune smrti na križnom drevi petrpžče.
Dokeč je do etimao prišao, vnogokržt je mogao stanotf. Mžla dtca so prišli pred njega, nej se je znao naz&jdržati, ka se nebi k-ny!m doliprigno i je blagoslovo. Či je žalostnoga vi do — stano je pn njem, ž njim se je skuzio i polroštao ga je tiidi. Smiluvao se je tudi nad slepirn, nazaj njemi je dao oči pugled. Betežne je zvračo, rone, plantave pokrepo, mrtve gori-zbfldo. Ne je mogao nači činiti, dr je krao lu-beznosti bio . . .
Zda je tudi na poti. Na obladnosti poti.
L'ki voditel obladavnik vu dollobladano mesto, tak potiije vu Jeružalem na etoj nedeH. Že se pribJižavle k cili, že se kmiči za n\na senca križa.
Aii okoli njega je vse samo leščenje i sunčni tršk. Vesčia Jica, hožano kričžča viista ... zelenčče pžimove vejke na poti.
Vnožina se ešče vedno pcvekšaua. Dobro je zda žnjim idti, dobro jezda nasltduvati njega. Prišla je vora d;ke njegove, Ovo: obladajoči vo-
Sinki, liibte edendriigoga!
Posl,: JUVENTUS. II,
Ednok so več nikšega glasa ne mogli do-biti od njega, zopston so zvedavali za njim. Anuške viipanje se je v tiho žalost spreraeniio. Že osem let čdka na PHto. Rd^če rože v škol-nikovom ogračeki so njej več ne biie nevoščene, samo te bele za volo licojne nj^noga obraza. Ali i te so ne dugo nevoščene, žr komaj se odpre jo, Anu^ka je dolivtrgne i nes^ na grob svoji starišov. Njidva že merno počivata.
Vu \e»i je že 6ia školnikojca. Deca jo pre-več Ifibijo, to »dobro gospodičino", kak jo oni zovejo. Taksa je med njirni, kak beli liliom med malimi pisanimi korinami.
Eden jako žalosten den ma vk^dni; nede-lo, gda v cčrkev ide. Vsiki mš svoje mesto D.: ova je r&ino proti nje sedela s sigurnim obra-zom. Na te obraz je Anuška večkrat vrgla svj žalosten pogled Iskala je na tom obrazi Pištija srneječo liibeznivost. Ednok sarao   zamerka,   ka
jo ta sigurna dovica s omurnim, srditim   pcgle dom gieda nazaj   Nje  repččt   grata   obrai i se sraraežlivo nagne obri pesmeni knig. To tak fde vsako nedelo.
Ta bogatinka je koraaj čakala, ka bi čiila, ka je Anuška več zaročeoa z nikakirn. Mesto to-ga vsako nedelo tam vfds pred sebov   njeni Ju žen, bledi obraz, šferi vedno z liibeznostjov gl^ da na njo. Znala je, ka so te lubeznivi   pogiedi ne za njeno volo. V^asi včšsi si je mislila: ve-sčia bi mogla biti. ka mi sina tak   preveč I tak dugo vorno zna Ifibiti. Ali v  drugom   megnenji js že pa ztnagala njena gizdost,
Sobota je bi!a, Pri hiži je veiko č šJenje bi!6 v vsakoj sobi Na plac je tudi trbelo idti. D. ova se je obračala med držinov, kak kakša friška, rnlada sneha. PrečteJa je bilice: nNe si dobro vkiiperpoiskala, Lida. Ešče nindri morejo bidti. Mogoče pa gder v skrivnorn mesti nese štera kokoš."
Gori je vdarila edne velke knige:
MLani etakšega hipa, febr. 9,-oga, pa jetfi-di tak rnrzlo bilo, pri 60 kokoši je 50 bilic bi!6, zakaj bi zda samo 45 bilo? Pove!"
februdr 20.
DUSEVNI LIST
Stran 39.
ditel je on, čedno delo je, pa tiidi   lehko   zda na njegovoj strani bidti.
Ali Jezuš vidi. Vse, Prišestnost Itidi. Velki petek iiidi. Zna, ka je e.ta vnožina tista, štera ga vse dugo ne fšvno etak okoli vzeme, ali rnesto p&Imovi vek siba bode vu roki njenoj i tnes(o hožanne »raspi ga" bcde kričala.
I donok se neobrnč nazaj. Ar zna, ka je tam vu Njem popolna i konečna obladnost.
Vidi Zakeuša tiidi, etoga od vsakcga odur-javanoga carinara, no Či ga skriva maiinino list-je. Ali Jezuš vidi njegovo srdce tudi. Ovo, žčja pravico i tak repene za njim, kak žeden vandrar za hladnov vodov.
Kak bi se obrno n&zaj? Okoli   se zgledne i ešče dosta ZakeuSov vidi vu vnožini, šteri ne kričijo, nego mirovno čakajo, ka se   obrne i je oberče, notri k njim se tiidi vrne i zveiičanje pri-nesč vu stanek njihov.
Za eti volo, — napreide. Napre proti križL.
Znao je, ke eti žnjim ostdnejo le tiidi, gda se kak agnec aldiije za svejta grehe.
Dragi čtenjar, znam, Ti tiidi na Jezušovora strani stojiš. Ali nenasleduj ga samo te, gda ga vu obJšdncsti hodbi stotine i jezere sprevžjajo. Te tudl žnjim drži, f^ tiidi engedfij, naj te lehko za svojega pravl, gda je sramota vu maii loger njegovi vernlkcv slišiti. I či ga nebi poznao eš-če zarazmi, ka je ešče ne kesno. Eti je med nami i   išče vu giasnoj, larmajočoj vnožini svo-
je tihe, krolkoga duha, želejoče Zakeuše. Te grehšnike, te potrtoga srca\ te ostavlene, te sr-m&ke, te spšdjene. Riimijo zvonovje. Zunijo or-gcle dosta jezer cerkveo, donijo pesmi, hožan-no speva rniiio i milio vfist. Jezuš vidi vse to. A!i hjemi je ne zadosta vse to. On tebe išče med vnožinov.
On šče oblddati obri tvoji grehov tiidi i z obl&dnostjov, raed hožanov i zelenirn vejom, šče notri idti, na cvetne nedele rosnatnoj gojdni, vu tvoje na čisto zapršno srdce.
ECCE HOMO!
(OVO ČLOVEK!)
Ovo človek! . . . ne je zvirinal . . . Z-viistami don'k čiij, kak preklinja! Na Golgotho ženž Meštera, Blaženstvo si sara rad raztrga; Koga srdce za nšrod bije, Ga na mantrnikstva križ prebije.
Ovo človek! . . . glej i moli ga, Njega nedužno mantršnoga! Za najem špot, teško smri dobi, Cagl.ost se vu njem don'k nezbudi; Prvle, kak dfišo pusti, zaspi, Za vmoritele rnoli, skrbi.
L;da je samo prestrašeno glždala:
»Kiišnem nj?m roko, jas nevem."
»Perse, včeraj si pa pri U.-vi bi!a. Pa je popisano v knfgaj prepovesti: Retko deni nogo notri v hizo bližnjega tvojega, naj se te nenasiti i te ne bo odiirjšvo."
Lida se je zajokala i se je ešče ednok na hleve potžgnoia. Za edno malo ešče dve bilici prinese. AH D.ova je zda ne bi!a zadovolna:
MPremiš!avaj si samo, Lida, zaka falijo eš-če tfi? V kn;gaj predikaiorov je popisano: BŠto na voter gieda, nede sejo i ki na temne oblake vrže pog!ed, nede ženjo."
Vzela je bilice. Aii doSi je djala košaro, prežmetna se nje je vidla. L*da jo je nesla za njov.
Vefer, gda si je dolilčgla v nezakorjeno so-bo, tak se nje je vidlo, ka se postela gible ž njov. Rok^ so rje trepetale, gda je svečo vuž-ga!a. MogoČe se zemla gible?! Ne, v sobi ovak vse na mesti stcji,
wZavrtelo se mi je. Ešče sem nigdšrnebi-la betežna. Zdaj mi je gotovo prišla skiadnja vora. Pšr minot mdrno leži, potom pravi vu se-bi: ,B6g me k sebi zovč!"
Na pamet nje je prišlo, kelko ne skonfa-noga dela wi ešče. Gvant se na hiži siiši. Što de ga peglo, v otržr sklado ? Prešnjega leta ra-čun je ešče ne v red vzeti, ar je eden ovčar mro i ne je notri dao račun od birk.
wPa nemaš bo!e fontošnoga dela, računa od toga?" ~~ klcncko nje je po dveraj diišne vesti eden, do etigamao nepoznani glas. wKa boš prdvla sine, či se srččaš ž njitn tam na ovom sveti? Ka de pravo on te, gda de račun proso cd zgiiblene blajženosti svoje mladosti i to od fčbe račun?"
D.-ova je ves mokra posfšnoia pod ten-kov blazinov. wKa misliš" — pravo je dale fč nesmileni glas — ,,jeli se je vidlo Gosp. Bogi tvoje živlenye?"
,Jas sem vsako nedelo vorno hodila v-cerkev. Sedemkrat sem prečtela Biblio. Držina je vsaki den mogla pol vore moliti, Sv. Reči poslušati, štere sem jas čteia gori. Des^tero za-poved sem zdržaia; ne sem kradnola, lagala, prazniivala, preklinjala. ImLnje, kak skrben šafar, sem vedno povčkšavala" - branila se je ona proti tomi nesmilenomi glasi, šteri jo je dale karo:
Strdn 40.
DUŠEVNI LIST
marciuŠ 20.
Ovo čiovek! . . . v-dfiši vtepenil . . . Kmično vu duhi oslepleni: Nespametno podera drevo, Štero je rodno, sadoveno. Svojga rešStela KristuŠa Ostavi, zataji virtuša.
Ovo človek! . . . večna milošča
Dobro čini i v-prah skJalšena!
Grehe ludi nosi, liibi je,
Pri vmeranji blagoslovi vse . . .
Boži-človek, hv&Io ti dšvam,
— Oh d&j, da tebč blagoslavlam!
ZABRAK DENEŠ (F. J)
3. Gmajne znotrešnje delo.
Vsako nastavo je li ona moč mogoča goridr-žati, štera jo je na bivost prinesla. Svčto mater-cerkev je Krislušov evangeliom i na tom stoječa vera pczvaia na bivost i zato ]e jo ]i ta moč mogoča do vekoma goriobdržati. Gosp. Jezuš Kristuš gda je svčtomatercerkev svojo griintao, je jo ne poleg zvonešnji vorcanov i pravil fun-dalivao; ne je vu svetski cilov službi stoječe tii-varištvo, nego nebeska nastava, nebesko občin-stvo, diihovni dotn nastavo na onom trdopečin-skom fundamentomi, ki je ednok djani. Na etom fundamentomi je cimpranja delo nepretrgnjeno, kak to apoštol pra"vi: MŽe ste pa ne več tiihen-
ci i žalarje, nego porgarje z-svetimi vred i do-ma*nji Boži. Gori pocimprani na fundanientom Apoštolov i prorokov, šteroga vogleni kamen je Jezuš Krisluš. Vu kom ves cimper vkiipzloženi rasl^ na cerkev sv^lo vu Gospodni. Vu kom ste i vi navkiip goripocimprani na prebivžlišče Bo-že vu svetom duhi.fl (Efez. II. 19 22). Tak se grtintgjo Bože hiže verniki, tak se nasfavi ob-činsko popostvo, k Bogi prikapčena neposredno sinovna stava z svojimi velikimi blagcslovmi i dužnostami. Vernikov kotrfge so ne samo tnate-rč cerkvi skrbnosti predrnetje, nego i zednim materd cdrkvi zidanya delavci, vsaki poleg svo-jega pozvanya i sfžna.
Cdrkvi cimpranya opravlc naši glavni cti je vu veri živoča sv. m. cerkev. Zato je potrebno gmajnsko občino od Krisfuša sveddstva činečo, eden z-toga ovoga vere živočo gmajno griintati; zato je potrebno vu gmajni ddčo pobčrajočo rL-stavo vidoče gmajnske kotrige Bogž mc l^če, grehe žaliivajoče, verebratov navkiipni blagoslo-vov vervajčče krstšane včiniti. Zvonešnye naše siromaštvo nam li teda kaže tužen položaj, či smo sirorršcke vu ti diihovni. Či smo siromac-ke vu evangelionia živočoj veri. Kak je vu re-form&cie vremeni naveke mldda vera odičila svet vu svojoj neoblddanoj krepkosti, očistila je sve-tino i naza postžviSa na nevtepeni i neporušeni, na Bože reči fundameni, — tak eto vero majo-či za sveto rnater cerkvl   dobroto i napreidenye
,,Čt si sedemkra*t prečtela B blijo, t^moieš znaii, ka je pravo Jezuš tomi bog&tomi mladžn-ci (Mark 10, 25), ka je leži kumili skoz jglini viijh idti, liki bogatci v kralestvo Bože pridti. Pa zakaj si ne ščela, ka bi si ti sin tisto vzeo, štero je Jubo?"
,,Ne je k nyemi valonbila" — branilaseje.
,,Ali je Bog osob prebiiavec? Ali ršj bi mela onoga bogatoga išpana čer za sneho, šte-ra je ne poštenoga živlenja? Ta bi bole k nje-mi valon bila, jeli; zato, dr je bog&ta."
,,Jas sem njemi samo dobro ščela."
,,Ti si samo sebi ščela dobro. Sebična si, sebična! T6 je tvoj velki greh. Gda si držini prepovedala smeh, veselje, zdto si činila, <lt se |e t6 tebi, ki si srneha ne poznala, n6 vidlo. Več ti je bila tvoja gizdost, kak sina bJajženstvo. Pri tebi je vorvanje, Sv. Pismo sarao zvunešnja pr^-cimba bila, v kom si ne najšla diiha, samo li-tere. Sv. ReČi si samo zato niicala tak na gosti, da pokrivleš ž njimi svojo sebičnost. Bila situ-di zvišena, za popolno si se držala i mislila si, ka so tvoje zapovedi Bože zapovedi."
Zgrabila se je za svoje rosiatno čelo i zjav-kala je:
,,Ne rnogoče, ka bi šestdeset Jet blodila. Dobro sem tudi činiia vnogo; vsako nedelo sem deset srrrakov nasitila".
,,K tomi ti je srce nikša briga ne bila. Či-nila si, ar si mislila, ka si s tem pred svetom i tadi pred Bogorn pošfenje sprdviš. Pa bi mogla znati, ka či vse razdeliš, ka maš, liib^znosti pa..."
V famno je spadnola i gde nje je vroče bilo, gde mrzlo. V sne je po vodi hodila. Do vflst nje je bita že voda. Koštala ]o je i osole-na je bila. Strosila se je. Voda tak da bi sktiz nastanola, štere je ona sprešala vo z 6č. Potem se njej je senjalo, ka po snegej i po ledej hodi bosa, v tenkom gvanli i po snegi so rdeče srca bile vseokoli. I tak, da bi tč srcž poleg nje zmrznole i\i. Grozno je bilo vse to. Dflšna vest se je borila ž njov. Obtrfidila je preveč i v gojdno je dugo spala. Bakter je nevorno gledao na zapreta okna, ali ne je vupao notri idti zve-davat. Lida je že ob tretjim klcnckala prestra-šeno po dveraj.                                     (Dale.)
mLrciuš 20.
DOSEVNl LIST
Stran 41.
nemolimo zobston. Sam Jezuš erčč: Zalstino vam velim, ki vu meni verje, bode tinto ona, štera jas činiml (Jan. XIV. 12—15.)
Evangeličanskoga presbitera živa, delavna vera, žitkapčlda je gmajne ztiotrešnjega delovL-nja ta edna najznamenitšša škčr. TA ga postavi za diihovnika pomočnika pri cerkevni opravic znžšanji, to njemi ogvuša vernikov preštimanje i spravi njemi poštenjč vu gmajni. Dobro zna-mo, ka Gospodna pršva sv. m. cerkev je nika driigo ne, kak gmajna, ali si cčrkevna občina, gde Božo reč čisto i pravično glšsijo, svestva poleg Kristušovoga zravnanja voobsluž&vajo; gde se vernikov svčti juši i dužnosti vu najpravične-šoj harmoniji (vkupglasnosti) vjedinajo z milos-ti darmi vživanja i vu pobožnom, jakostnom žitka zvršavanjem. Duhovnoga žitka s&d se ska-žtije i nabiidjava vernike, vidoči ti naprehodeči poleg evangelioma živočo, plemenito pčldo, kak oni cimprajo Gospodna svčto mater cerkev. — Ali, jeli na cimpranje cerkvi slfiži t6, či gmajne na-prehodeči zv6na cčrkvi č&kajo dokončanje služ-be Bože i začetek cžrkevnoga gyuleša? . . . Vu cerkvi »prazne presbiterske stolice", k-Kristušo-voj večerji nehodeče presbiterov kotrige so jeli ne gmajnskoga žitka zmenkanja glžsniki, vere mlačnosti znamenja i krič^ča svedostva?
Kakšte se trfidimo vu gyiilešaj; kakštč fon-tošna skončanja prinesčmo vu nyi, ztoga vu gmajne diihovnom žitki jako malo blagoslova shajalo bode, či naš žitek nepredga, neglasi Bo-žega kr&Ievstva pravic; či vu naši delaj nečfije-rao Gospodna onoga miloga opominanja. »Ed-no je to potribno delo /"
Vu navktipno mol^čem občinstvi tžljema-jdči, Božoj reči vdani, od Kristuša samovestno svedostvo čin^či, vu cerkvi liibčznosti vsigdšr i vsem naprehod^či presbiterje so dfihovnika naj-vern^ši, najzavfipneši pomočnicke. Takše ravnitele gmajna z prerazmenjem, na delogotov-nostjov oblona i z-zadovolnostjov vzeme nyi vu gmajne znotrešnjem cimpranji sliiž^če naminya-vanya, napredane naloge, šr previdi, ka Božega kralestva dugovžnje donok več žele od nšs, kak vu tanščnice gjiilešaj se kazajoče intereszeranje, kakti penezna dugovanja, dače voname^vanje, proračun i driiga k-tčm prispodobna dugovanja. Zato z dobrov diišnovestjov lehko pitamo: pri cerkevni, verski opravic naši v-kakšo dob od-pravlanji, kak so pl. d. nedelni dnčvov posvet-šenja, vu gmajni   se   kazajoči   grehšni   navad,
grehšni činenj včstreblenje, verski zvečarkov griintanje, evang. časopisov podpčranja i širje-nja, gmajnski knigšrnic, čitalnic nastav gori'pos-tavlanje i. t. v. jeli se ta pitanja nedostajajo tu-di presbiterov pozvšnja i dela kroža? Jeli se nežele od njih, da se i vu tej vrelo majo z-dfi-hovnikom navkiipe obravnavati i z navdiiševnov, navkiipnov močjov delati na osvetek gmajne gle-doč, naj se mlačnost k-gmajni i cerkevnomi živ-lenji pomenkava i krstšanski žitek pobiidjiva?! Svet je nagnjen diihovnika delo za »nedel-no delo* imenuvati i to za jako lehko, komotno, za malo skrbi potrebuvajoče drži. Boga moliti, z evangelioma v-tjedni ednok predgati, krstiti, te mrtelne ta sprevajati, pride nyemi od živoga i mrtvoga itv. mdjo šego praviti. Ali ki po pravici šče cerkevni poslov pozvanya delakrož spoznati, vu diihovnika podgovornosti, kak nje-govoga pozvanja pomočnik t&l vz^ti, vu cerkvi cimpranja dela težkočaj li koHčkaj približno spoznati, - - on z na stranvlečenjem, za volo se-bičnosti, z-protivnim držanyem nebode zadrga-vao i zastavlao i težkoče delao, nego t^mbole previdi dflhovnoga pastčra pozvšnja bremen, zevse moči hito bode svojega pozvanja dužnosti spoznati, z-gotovim podanjem, z-vrelost]ov i z-krepkim nagibom vu gmajne cimpranji svoj tal doprinesti i verno spunjeivati. Te dober presbi-ter vsigdšr zoči stane onomi bJdznomi, evange-liomaprotivnomi, bojdikaj mišlenji i modruvanji, poleg šteroga se cčrkevna služba, cerkevne 6p-ravice jedino wza diihovnika pozvdnje" pravijo. Prottomi z-cele diiše, z-celoga srdca podšnjetn glasi, nazvestšava, ka smo pri Božega orsaga rašiirjavanji i svete matere cerkvi cimpranji vsi navkapno pozvani kak dela tiivarišje delati, vu nj6 napržidenji i odraski se triiditi dužni. Vse tnamo odpraviti po Gospon Jezuš Kristuši, ki nas na to sam pozšva, k-tomi moč podeJjšva i nas potrdjava.
Goethe.
1749-1832.
Ves kulturni svet sveti mšrc. 22 ga stol^t-nico smrti Goetheja. Goethe je bio nšjvekši spevnik-pisatel nemcov i vse časov eden naj-pozdignyeneši diihoven uriaš. Z-evangeličanske familije je zhšjao i Biblija je bila eden najkrep-keši faktor njegovoga osnavlanja.
Posluhnmo, kakše mišlenje je meo ete ve-
Strin 42.
DUŠEVNI LIST
marciuš 20.
liki diih od krstšanstva,   od  Biblije i od   refor-macije.
,Vu kakšojkoli meri fde li napre duhovna kultura naša, kakkoli se povekšava nature zna-nost vu prestori i globoČini, raztegne se lehko duh človeči, na keliko li šče — krstšanstva z evangeliomov proti nam Ješčečo višost i moršl-no ktilturo nepreleti."
»Poštfijem i rad mam Biblijo, ar jedino li nje sem dužen za jakostno veosnovanje moje. Vse tiste hištorije, simbolumi, včenja i prispo-dobnosti so potrpeči nasled napravile na diiso mojo i moč njihova se je tudi objavila vu moji delaj v-dostafčle formi. Zato so se mi nigdar tiidi ne vidli nepravični i prekrivi napadi proti Bibliji. Kak sem se spcznao z Biblijov, sem obo-roženi gratao proti vsdkomi ošpotevanji, prek sem vido rešeta, na pamet sem vzeo jšlnost ošpotavcov."
,Kem više se osnove kulliira naša, k-tem vu včkšem mertuki sliiži Bibiija z tala za griint, ztala za škčr osnavlanja, vsegaveč ne pri mod-riivajoči, nego pri po istini modri ludi."
BMi sploh nevemo, ka vse m&mo poprek-no zahvaMiti Lutheri i reforrraciji. Oslobodili smo se odvezala duhovnoga pregr^da, mogočni smo včinjeni se nazšj povrnoti k-vretini (k Božoj re-či) i krstšanstvo vu čistosti svojoj osvojiti. Zno-vič viipamo stati z trdimi noga-ni na Božoj zemli i se čiiuti vu našoj od Btga nadarjenoj čiove-čoj nuturi."
1817. leta pise: BPremislimo si, ka vu etom leti tristoletnico reformšcije svetimo i ka našega Luthera nemoremo   više   poštiivati,   kak   pa   či tisto, štero za istinsko, nšrodi i cajti za hasno-vito držimo,   z  omurnostjov i z krepkostjov, -i či bi to z lastnov nevarnostjov hodilo, — oči vesno vopovemo."
Driigoč etak piše: wRLvno vkUper zvonijo z našimi zvonami k svetki reformacije. Eden rflm i glas, pri šterom nesmimo ostanoti mlačni: »Gospodne, zdrži nas pri Reči tvojoj."
BKa hasni človeki, či ete ceii svet dobi, dfiši pa svojoj škodi? (Mt. 16, 26.)
Ar Bpeneze zgiibiti, je malo zgiibiti, pošte-nje zgfibiti je dosta zgUbiti, dfišo zgiibiti, je vse zgObiti."
Eden podložen sin.
Resan je hasnovito, naj se spominamo z-ti stanovito znameniti možov. Eden   takši je   bio
brezdvojno WaŠhington Jurij, nastavitel i prvi president Severno Amerikanski Vjedinani drž&v. 1932. febr. 22. je minolo 200 let, ka se je on narodo. Klfič k njegovoj velikosti je njegova bo-gabojazen. Spumen^mo eden leg ž-njegove mla-dosti. Kak mladenec je Wašhington marinar ščeo bidti. Že je na hajovi bio njegov paket, gda je na pamet vzeo, kak se je zaman bojiivala proti svojim skuzam matl njegova. 6na je naimre ne je bila za i6 plšn, ali ne se je ščela njemi pr6-tipostaviti. Zšto se je odločo te mladenec, ka svoj paket taki naz.ij doj da prinesti z-hajova i je pravo, ka nešče obžmečiti, ali vlrti srca svo-je matere Čfldivajoč i genjeno ga je spominala mati na-Bože obečanje, ka se blagoslovijo tisti otroki, šteri poštfijejo roditele svoje. I blagoslo-vo ga je Bog za vnoge!
Govor Kovats Stevan sinjor-dtihovnika
na postnom  nedelnom  zvečarki   so-
botškoga  evang.   farnoga  ženskoga
driištva.
Po eti naprepovedani se vrn^m na dnes namenyeno moje versko napredavanye. Pred ništernimi minutami smo čiili z-edne maie dekli-nice dekJamdcije vu: ^lri pitanya" veršuši ete reči: ^Dvi roke mamo na delo" . . . Veliko za-hvalnost stno dužni nebeskomi Oči, ka nam je dve, na delo pripravnivi roke dartivao. Poleg evangelioma reči smo že i za te eden dar duž-ni njemi više desčtjezero talentumov. Dve na de-lo pripravnivi roke, kak boži d&r, li te znamo prav poštlivati, či se zglednemo na takše nes-rečne ludi, ki so edno, ali pa obe roke po kžk-šem nesrečnom pripetje, ali vu bojni zgiibili. Na keliko so te nesrečni railfivanja vredni! Či tškše vidimo, se nam samo od sebe na molitev sklii-čijo naše zdravt roke, hvalo davši Gospodni Bogi, ka stno mi srečneši od takši.
Na molitev i na delo nam je dao Gospodin Bog našivi dve roke.
Ali ešče na nikaj driigo tiidi! — Na koj ?
—  Na to odgovor dobimo, či se na križ razp6-toga Jezuša zglčdnemo. Istina,   ka   so  njegove blajžene roke teda na križ bil^ prebite i ne je ji mogao gibati. Ali žnvegovi reči smo   zarazmeli, gdeta i kama je šteo segnoti z-svojimi rckami?
—  Edno roko je k-tim zemelskim lubl^nim želo
marciuš 20.
DOŠEVNI LIST
Strdn 43.
podati i slednji slobod od nji vzeti. Kak je pod križom skuzččo milo mater, Mdrijo zagledno, štere srdcč je po staroga Šimeona prorokuvanji prehodiJa ostra spica od vonepovedane bolezni, k-nye je erkao troštajoči slobod: nOvo sin tvoj, ovo mati tvojat" — To ovo roko je pa visiko prdti nebeskomi Oči želo poniiditi, pri kom ga je vekivečno blajženstvo čakalo, to svedočijo nyegove slednye reči: »Ola moj, vu roke tvoje poračam diišo mojol"
Naš Oča nebeski je nam tudi dve roke da-rfivaol Ali ne z3to, da bi zobema samo zemel-ske kinče iskali, samo zemelske liibeznike k-sebi obinoli. Či bi samo to činili, smo naveke po-glibleni! — Jezuša pčlda i vnogo bJajženi mi-rovno vopreminoči naši prehodnikov žltek na"s na to vči, naj edno roko proti Bogi vtčgnemo i njega brez konca bodočo lubčzen iščimo. — Naimre, či de se nam približavala slednja naša včra i z-zdravov pametjov se pripršvlamo k-slednyemi slobojemenyi, na slednjo pot idemo. Samo z ednov rokov obinmo k-sebi pri posteli našoj tužno stojčče liiblčne naše i vzemmo od nji na krštko vrSmen slobod; ali to drfigo roko z-punim troštom zdignimo gori proti Bogi, Zve-ličiteia roke iskajoči, ar mo samo te meli blaj-ženo v6preminenye, tiho mirovno smrt, či tam zgoraj stisnemo Zveličitela našega nam pomija-jočo roko.
Zšto je dao nam Gospodin Bog dve roke I
Viizem.
»Spominajmo se z dnevov, vu šteri nas je naš Zveltčltel, fezuš Kristuš  odkiipo od greha i večnoga skvar/enja.
Sprotoletje je prišlo. Vsa narava se oživšva i se biidi z dugoga zimskoga spšnja, tak da bi se znova porodila. Vse je črstvo, veselo i blaj-ženo, ar se je pa začnolo letno živlenje ednoga novoga leta.
Ne samo v^ne vu naravi, nego tudi mi Ifidje smo se prebiidili i se prebudjavamo z nikše nevidne mličnosti. Nevidna sila kloncka i truple na vrata naše otopele diiše i nas opomina na vstajenje toga Pravičnoga. Dušnavest nam pravi: ^Prebfldte se i spomnite se na svojega Odreše-nika, šteri je dao svoje žtvlenje, naj vas odkupi! Zmislite si malo nazaj i prečtite Kristušovo živ-lenje i njegovo trplenje!   T€  nedužni Boži sin,
nšteri je greha ne Činio i jšlnost se je ne naišla vu vustaj njegovi," se je za lfidi aldflvao s tem, da so ga ršzpili. Vse njegovo činenje vu njego-govom zemelskom žitka tekaji se «idi, kak svekia zorjanska zvezda, štera nas prebtidjava na delo ednoga novoga dndva i nam dava peldo, nas vči i opomina na dobrodelnost, pravičnost i po-božnost. Njegovo satnoga sebe gorialdOvanje nam je najlepša pelda prave krščanske lubčz-nosti i njegovo činenje pred koncom njegovoga zemelskoga žitka nas opomina na lfibeznost do naši bližnji i tiidi do naši nepriatelov.
Či si vzememo peldo z Jezuša Kristuša i Či bomo živeli vu pravoj krščanskoj lfibeznosti, kak nas je to On včio i či mo s svojimi bliž-njimi vsigdar vu prijatelstvi i zadovolnosti živeli, teda se mamo viipati, ka po smrti večno blaj-ženstvo zadobimo.       Theofiluš.
Nebesko nazveščavanie.
(Otrokom.)
wNe bojte se vi, šr znam, ka Jezuša toga razpetoga iščete. Nega ga eti, ar je goristano." (Mat. 28, 5 - 6.) Etak je erkao tim ženam angel, pri Jezušovom odpretom grobi.
Velki p^tek i viizem sta takšiva d^a s^et-ka, lublena deca, šteriva tesno vkiipsiiiita. Za velkim p^tkom vsigdšr moremo čakati vtizem i na vOzem se nesmimo spozšbiti z velkoga pdtka.
Za velkimpčtkom čakati moremo vtizem. Ne razmite samo tak eto, liiblčna deca, ka vsL-ko leto pride po cvetnoj nedeli velki petek i za velkimpetkom na tretji 6€n viizemski sv^tek. Ne-go tak razmite, ka vu Božem sveti pride na vsa-ko smrt goristanenje i na vsško žalost pridera-dost. Či za velkimpčtkom nebi prišao vuzern, to bi telko znamenfivalo, ka je hadoba močneša, liki dobrotivnost, ar je doliobladala Jezuša. Ali Jezušovoj hištoriji je ne to te konec, ka je Je-zuš mro. Prottomi so Jezušovo smrt tiidi sarao te zarazmili vučeniki, gda je Jezuš goristano. Tč so vidili, ka je ne zato tnro Jezuš, kakpa da nebi znao obraniti svoj žitek proti napadi ti hfi-di. Vem či je toga najvčkšega nepnžtela, smrt doli znao oblšdati, te bi tudi vse driige nepridte-le lehko doliobladao. ZAto je tnro Jezuš, naj nžs obrani od smrti. Tak se je obrnola na radost ta najžalostneša historija na sveti. I zatogavolo se nam ne trbe že bojati od nikšefčle žalosti. Bog, ki je z plača velkogapčtka napreznao pri-
Strdn 44.
DOŠEVNI LIST.
marciuš 20.
nesti viizemsko radost, vso drugo žalost tiidi na radost znS preobrnoti. Nas tiidi trošta reč ange-la: »Ne bojte se, nega ga eti, ar je goristano!" Ali ne biidi li na vupazen reč angela, ne-go ttidi na zahvalnost. Nč je zadosta, ka z vii-panjem čškamo, da se vsaka nevola na dobro preobrnč, za vsakim velkimpetkom vtizem pride. Na viizem se tudi nesmimo spozšbiti z velkoga petka. Nesmimo pozabiti, ka je Jezuš za nas tr-po, za n&s mro. Nemoremo niti meti nigdar is-tinske, blažene vtizemske radosti, či neznatno čntiti velkogapetka žalost, či nas nezna boleti srdce naše zato, ka so naši grehi spravili Jezu-ša na križovo drevo. Angelova prva reč je tfidi eto bila k-tim ženam: »Ne bojte se vi, arznam, ka Jezuša toga razpčtoga iščete." Ki toga raz-pdtoga Jezuša isče, ki si z vernim i zahvalnim srdcom misli na Njegovo za nas pretrpečo smrt, k tistomi nadale govori troštajoča reč angela: ,,Ne bojte se, nega ga eti, ar je goristano!"
K-Gustav Adolfa leti.
Gustav švedski krao je zrendeliivao, naj se 300 letnica smrti Gustav Adolfa, 1932. novem-ber 6 vu celoj Švčdiji na spomenek toga veli-koga krala posveti. Gustav Adolf — pravi se vu zrendeliivanji — je gldsnik po celom sveti diišnevesti i vere slobodščine. Stanovito, ne je bio on, ki je dariivao človečanstvi ete drage džre. Eti dLri od drflgec shajajo. Od Boga so, Jezuš je je dao, apoštolje i reformatorje so je nazvestšavali. Ali Gustav Adolf je varvao i za-gvušao ete kinč. Pomagao je vsakomi narodi, šteroga mejd je on prekstopo, da slfiži Bogi svojemi vu slobodščini. Pripoznao je, ka k slo-bodščini ednoga krstšenika c6jsliši diišnevesti slobodščina. Za nyo se je bojiivao, za n]6 je mro . . , Noveraber 6. se more kak svetešnji d^n posvetiti, na šterom vsa svetna dela poči-vajo i narod Švedije vu Božo hižo ide i tam njegovo sveto Recs poslfihša.
Eden milion tnark vu grošaj.
Nemško Gustav Adolf drtištvo v etom leti bode svetilo 100 letnico svojega obstoja. Ob toj priliki na poseben jubileumski fond tudi na-b^ra milodare. Eto nab^ranje že trčtje leto tečč i z mali darov eden milion mark žele društvo vkupspravjti. V prvima dvema letoma je že vkup-
prišlo 700,000 mark, tak ka do jubileumske osvetnosti, štera vu driigoj polovici septembra bode, je že li 300,000 mark potrebno vkfip-spraviti.
Gled^č na tisto vnogo dobročinenje, štero so vživale naše male i slabe gmane i Diaški Dom od Gustav Adolf driištva, je li naturno, ka mi tudi ščemo c6jprihajati z našimi darmi k etomi jubileumskomi naberanji Gustav Adolf driištva. Z vrelostjov ponucamo gori vsako pri-liko k naberanji s tistimi mošnjami, štere je za te cio dobila vsaka fara.
Radi bi se viipali, ka po vrelom spunja-vanji naši dužnost vu etom Jiib^zni deJi pali dosegnemo tisto pozdignjeno mesto, štero so si spravile naše gmajne pri podperanji verebratov bluzi i daleče!
RazloSni mali glasi.
Radosti glis. ,Erče Jezuš: jas sem gori-stanenje i žitek, ki verje vu meni, i či merjč, živo bode." (Jan. 11, 25.)
Vesele i blajžene vuzemske svetke že-1€ vsem svojim poštiivanim čtenjarom, pisatelom i prijatelom — Reditelstvo Diilevnoga Usta.
Visiko odlikfivanje evangeličanski cer-kveni voditelov. Nj. Vel. naš krao Aleksander I. je zavolo veliki zasluženost za našo evangeličan-sko cerkev v Jugoslaviji odlikiivao piišpeka Mec-klenberg Schwerinskoga Dr. H. Rendtorffa z zvezdov reda sv. Save I. razreda, nadale gene-ralnoga tajnika društva Gustav Adolf Dr. Geiss-lerja z Leipziga i generalnoga sekretera tathe-ranskoga svetovnoga konventa Dr. Jčrgensena z Kopenhage z zvezdov rčda sv. Save II. razreda. — Radujemo se, ka so eti trije odlični možj^ i dobri prijštelje naše evangeličanske cšrkvi v Ju-goslaviji, etakše visiko kralevsko pripoznanje najšli, po šterom se tiidi naša cčrkev eti za pre-štimano čflti. Tim odiikovanim z srdca gratule-ramo!
JubileHtn. Marc. 18-ga je minolo 40 iet totni, ka si je Sobotška fara za pastera pozvala Kovšts Števana. Kre 40 letne okletnice je niti vu vezdašnji težki hipaj ne mogla n<-mo mimo idti cerkevna občina njegova i čupora čestitelov nje-govi. Neide niti Dtiševni List. Vem si je iia ete List tiidi neprestanoma mislo Kovats Števan. Go-ri je spoznao zmožnost drukane litere obri člo-veče dfiše i zato je z dostimi artikularišni boga-
mdrciuš 20.
DUSEVNI LIST
Strdn 45.
to zdržčtek Duševnoga Lista i z velikov vrelost-jov ga je širo na prestori fare svoje. Nastavitel i gldvni reditel Dliševnoga L/sta, ravno tak lepi šereg čtenjarov zato hvalo da Bogi, ka je Ko-vdts Števana nam daruvao. Vfipamo se, ka te zahvalne diiše liibeči Bf>g ešče dugo obdrži Nje-ga za blagoslov nam! Od osvetka vu krili gmane dolipretečenoga se vu prišestnoj numeri bomo spominaii.
Volitev farnoga inšpektora. Gornjapet-rovska gmana si je vu po dolipovedanji Darvaš Ferenca spraznjeno inšpektorsko ččst, na svojem febr. 21-ga držžnom spravšči, Upič Jožefa, So-botške Prekmurske Banke ravnatela zebrala. N6-vi ednog!Lsno zvoljeni inšpektor so se vu Mu-ravskoj fari od verevreli roditelov narodili i so zet rnoravske gmane dugoletnoga bivšega gldv7-noga kiratora, tešanovskoga Kfihar Jožefa. Gma-na, pa tiidi prekmurska šinjorija, z velikov vu paznostjov gieda pred delanje novoga inšpekto-ra. Boga obilen blagoslov ji naj sprevaja vu inšpektorskom delanji njihovom!
Predsednikstva gman naše šinjorfje so febr. 18 ga sejo mela v M. Soboti. Na seji je napreda*no naznanilo Diačkoga Doma. Šiftšr Ka-rolj bodonski diihovnik so goriprečteli svojo nšpravo wod problem verskoga včenja" i wod jubileumskoganaberanja driištva Gustav Adolf," Obedve je seja osvojila i zrendelflvala pred višjo cerkevno oblast poslati. Seja je tiidi vopoveda-la, ka za bazis občinske cdrkvene dšče li ver-nikov neposredni davek more slfižiti.
Krnci. Naša mala občina je naednok dva velkiva mrtveca mela. Febr. 26 ga je mr6 po dugšem befdgi Banfi Matjaš, star 68 let. 15 let je bio občinski kurator i ritar. — Febr. 27 ga je pa na smrten s€a zapro svoje oči Horv&th Šandor, star 62 Ieti; eden dober človek je bio, vsigdar gotov na pomoč drugirn. Naj bode bla-goslov na Njidva spomenki I
Samovolni dari na goridržanje Dfiševnoga Lista: Kov&ts Števan šinjor 100, Rituper Jožef Tešanovci 6, Dr. Vučak Štefan banovinski zdrav-nik, bodonske fare inšpektor 20, Ktihar Janoš (spodnji) Puconci 5 D, Cipott Janoš Polana št. 36,5 Din. — Radi bi nadaljavali! Srdčnahvalal
Dari k nesprhlivomi venci v spomin na Luthžrovo Fiisar Šarolto za Diačkoga Doma šti-pendij: Šavel Karolina VaneČa 10 D, Horvath Bela, Cipott Iren, Janža Jolan Predanovci 10-10 D, Škrilec Janoč Polana 20 D, Vukan Lajoš far-
ni inšpektor D. Lendava 100 D, Krančič Marija r. Škrilec Puconci 10 D, Kranjec Števan Andrej-ci 20 D, Škrilec Janoš Puconci 10 D, Luthar Marija Sebeboici 10 D, Žibrik Ivan Predanovci 10 D, Fukas Franc Predanovci 10 D, Kuzmitš Bela Pužavci 10 D, Bac Šandor Brezovci 5 D, Železen Irena Sebeborci 10 D, KUhar Janošgost. Puconci 25 D, Kuzma Marija Pužavci 10 D, Škerlak Ivan Lemerje 20 D, Podlesek Janoš Pe-čarovci 10, Škrilec Jolanka Puconci 10 Din. — Najsrčneša hvaia za \č korine poštiivanja!
Dari na Diački Dom v Puconskoj fari po zlatcj knigi: Zorko Janoš Lemerje 20 D, Derva-ritš Lajoš Lemerje 10 D, So6š Janoš Pečarovci 10 D, Skalič Šandor duhovnik D. Lendava 30 D, Žibrik I/an, Fukaš Franc Predanovci 10-10 D, Gašparšič Pave! Puconci 20 D, Garparšič Angela i Franc Puconci 5 - 5 D, Kfihar Matjaš (Lukač) Puconci 20 D, Podlesek Janoš Pečarov-ci 10 Din. — Topla hvžla!
Prekmursko evang. mladinsko drfištvo v Puconcih bo imelo svoj drugi letni občni zbor, ki se bo vršil dne 3. aprila 1932. popol-dne ob 1 uri v dvorani osnovne šole v Pucon-cih (pri cerkvi). Dnevni red siedi. Vabimo vse prijatele drnštva v naši oziroma v drOgi faraj, da se toga zborovanja udeležijo. Puconci 9. III. 1932.   Za P. E. M. D. Flisar Karol predsednik.
Gornja Slaveča.   Cerkevna   občina je na
g^iileš1, šteri se vršo 28. febr. vu cerkvi, dojkfipila za cene 42 500 Din. od Fartek Franca mlinara, ki so obenem tiidi inšpektor naše fare, eden del hrambe, vu šterom so dotegamao stanfivali gosp. farar, z 200 klžftrov zemlov (približno) vr^d. N6-vi farcf gmajna nevupa vu etom teškom cajti začnoti zidati i to na bogša vrejmena odloži.
Turobni glas. Februšra 22 ga je vopremi-nola na Gornji Slavečl Forjanič Marija, samica, rojena iz Dol. Slaveče, vu njčnoj 64, leti staros-ti. 7& pokojna naj ma mirovno počivališče na cintori, njena diiša pa naj najde mesto vu orsa-gi nebeskom. Do pavidenja!
Duševni List ma v Puconskoj fari 400 na-preplačnikov. Evangeličanski kalendari si je spra-vilo više 500 farni drtižin.
Glase prosimo. Gda človek vu roke vze-me eden časopis, predvsem to ščč znati, ka je n6voga. Tak gl&se išče. Daševni List je vsigdar vu glasaj najsiromaškeši. Glase prosimo 7e-vse naši gman do 10-ga vs^ki mesec! Vu vsakoj gmani se dajo napre kakši menšivdkši dogodki cerkevnoga žitka, štere je vredno i potrebno na očivesnost dati. Dfihovnicke, kantorje, inšpek-torje, presbiterje, pošilajte nam zato glase z-va-ši far!
46. Stran
DUSEVNI LIST
marciuŠ 20.
Puconci. Verno k-tradicionalnoj navadi fare so vrele diiše tiidi preteAeno leto lčpe sa-movolne aldove prinesle na razločne cile Ra-čunske knige svedofijo, ka vu gotovi penezaj vsevkiip (aldovi na D Lendavsko cerkev i Apač-ko raztorjenost so tii ne cojzeti) 14 503 D 30 p., zvontoga 395 1. pšenice i 706 1. žitanaDiač-ki Dom; nadale 80 falatov sveč na oitar i 192 falata sve^ vu bliščare. — Boži blagoslov bojdi nad vse';:i tistimi dobrimi dušami, Štere nemelti-jejo ni trudov, niti aldoVov za cerkev našo ino za cile njene.
Dari na D.-Lendavsko ev. cerkev. V
Puconskoj gmajni: Brezovci: Posojiinica 500 D, Kiilitš Mihal fatni kurator, Domjan Ferenc, Poz-vek Štefan po 30—30 D,    Šiftar Ferenc gostiln. 50 D, Furek Roman Š. upr.( Veren Ivanova, Kii-lič Ana, Benko Koloman 20-20 D, Temlin Šte-fan obč. kurator, Benko Štefan,   Perša    Ferenc, Fajs Matija, Domjan Štefan,   Domjan Koloman, Biikvič Šandor, Flegar Štefan, Flegar Ivan,    Ki-silak Jožef, Vukan Ivan, Barbarič   Marija,    Tuh-tan Fani uČitelica. Varga Janoš,   Varga    Štefan, Varga Franc, Fiisar Mihal, Benčec Ludvig,    Sa-pač Jožef, Kodila Štefan, Temiin   Fnmc,   Vukan Štefan, Andreič Ivan,   Podlesek Ludvik v Fran-ciji, FJisar Franc 29 v Franciji 10-10 D,    Kisi-lak Miha! 15 D, Katona Jožef 6 D, Domjan Šte-fan, Sečko Štefan, Kiiiič Franc, Fajs Franc    Mi-kola JanoŠ, Bac Šandor, Barbarič Štefan,    Šiftar Janez, Audreč Štefan, Poredoš Štefan, Perša Žu-ža, Hašaj Ana, Horvat Kolonian, Šaniavec Mat- | ja§, Bencik Štefan, Benko Ferenc,   Benko    Šte fan, Temlin Štefan, Kr;inČič Ana, Škrilec    Fran-ca, Fiisar Ludvik, Flisar Terezija, Zelko Ferenc, Gal Liza 5—5 D, Noršič Jcsip,    Flisar   Stefan, B.^nko   Liza,. FJisar    Francova,    Škrilcc    Matjaš 4—4 D, LonČar Fana 3 Din. Vsevkiiper:    1134 Dm. Poberačie: Kiilitš M;ha! farni-, Temlin Šte-fan obč. kurator. — Moščsnci: B.4nfi   Jožef 100 D, Fujs Janoš, Kuronia Mikloš,    Zrinski Štefan Lajošov   Riiuper Ferenc, Rituper Stefan, Horvat Janoš, Ten~lin Jožef, Bahar Ivan,    Novak Franc, Rituper Ivan mlinar, Oček Ferenc, Lendvaj Šte-fan, Zrinski Aleksander   jO—10 D,    Obal Žuža, HaŠaj Adam,   Hašaj    Ferenc   6-6 D,    Zrnski Franc breg, vd. Biikvi   Jožefa    7—7    D.    Obal ! Jožef, Obal Franc,  Zriiiski    Franc (56),    Zriaski Jožef (56), Hašaj Štefan, Lološa Ivan, vd. Zrinski Miklošova, Zrinski JdnoŠ, Kiironja Ludvik,   Ha-šaj Šandor, vd. Kuronja Štefana, Temlin Mikloš,
Temlin Ferenc Štefanov, Banfi Ferenc, vd. Šan-tavec Mihala, vd. hhšaj Terezija, Lebar Mati!a, Temiin Georg Filo Štefan, Banfi Štefan Ada-mov, Ha^?]' Mikloš Hašaj Franc (28), Kološa Ivan Vincov, Zelko-Zrinski Ilona, vd. Zrinski Jožefa Škerlak Lina 5—5 D, Temlin Mihal, Hor-vat Štefan, Hasaj Im-e. Banfi Ivan, Vukan Fe-renc 4—4 D, Obal Štefan, Vukan Judita, Zrinski Siefan (7), Kolar Janoš, vd. Kiironja Ivana, Č r-ifi Matjdš. Čarni Judita, Čarni JanoŠ 3-3 D, Rituper Karol, Novak Stefan 2—2 Din. Vsevkii-pcr 476 Din. Poberač: Banfi Jozef i Fujs Janoš. — Srčna hvala dobroga srdca daritelom i skrb-nim poberačom! —> Sk. diih.
Na diiaški dom dari: Z Renkovec: Horvat La cš 10 D, z-Martjanec: Pintarič Ste-van 40 D, z-Sobotc: Siftar Lajoš trgovcc 50 D. Čeh Frar.c trgovec 50 D, z Vešdce : Novak Jo-žef 2 D. Ženskoga driištva zbornice: Dr. Some-nojca, Benkojc«, Nemčojca, Kardošica, Dr Bol-čova, Lipičova, Jarnevičova, Hekličova, Benkičo-va i Kovačova gospe so faš^nske fanke poslale / žnjimi obeselile dijagki ga dnma osncvlenike. Z-Piiconec Kiikar J^ir.oš krčniar 25 D, z-Veščice Antalič Jo?ef 50 Din Vsem dobrovoinim dante-lom nasrdčneša hvala. — Z-gomje pefrovske' fare so silje dariivali: g. pctrovski verniki 8 1. pš 29 1. ž, z-Šii!inec 4 !. pg. 10 1 ž, z-Liicove 7 1 pš 6 1. ž., z-Neradnovec 8 1. pš 36 1. ž, z-Stanjovec 13 1. pš 23 1. ž., z Žanavla Q 1. pš. 12 1. ž Vsevkup 49 i. pš 96 ž. , odano ?a 166 dinarov. Z-Stanjovec Bohar Adam g pe"trovski kurator v 192J leti na dijaški dom več plačsni 30 dinarov, šteri bi njemi nazaj hodili je dijaš-komi domi darlivao. Srdčna hvala. O Oodina Števan diihovnik z-Petrovec l m. cent pšenice z penezi rešeno 160 din. Topla hvala poštiivanim gmajnarom i pobiravčom.
,,B6g se nsda osmijavati " Francuzka rev^luciia- Bog dolisuhnjeni z tronuša svojega Vera pokopana. Edno Maiilard imeniivano ples-kinjo v obladnoj procesiii, na precimbni kočujaj nosijo po Pariški vilicaj. Vu procesiji dostajeze-ro liidstva tragarske note popevajoč pleše. Na glavi dekle je rdeča jakubinuš-hoba ; na plečaj njeni nebe licojne sivi kopenjeg; odetel njena sne(?beli patjolat Tak ide notri vu Notre Dame stolno cerkev- Tam jo na oltar nesejo i kak B6-gico Pameti svetijo. — To je bilo 1793. novem-bra 10 — Petnajset let sledi, 1808 ga, ednoga neapolskopa vrača zovejo k ednomi merajočemi zvona varaga na dva kilometra. Tam, vu pad-laškoj kamri čarde, na gdloj slami, med cotami, samo zgrebnim žaklom doiipokrifa leži edna ženska Na njenom grdom lici se ešče vidi zna-menje farbe, Vrač jo zviziteriva i opita, ka što je. Ta merajoča z zamuknjenim, votlim glasom odgovori : rJas sem Bogica Pameti.*
marcius 20.
DUSEVNI LIST
Strdn 47.
Evangeliomszke vere ino cerkvi  obcsinszki  prigodi.
NaprCdani po KARDOS jANOSI Hodoskom dUhovniki.
Driigi dč i je z-ve!ikov prčcimbov v-'isno cerkev neseni, gde je veren prijštel nyegov ]6 nas drzao nad nym predgo. ct-^ra je celi szprč-vodni sereg v potop szkuz vtoniia. Deszet por-garov je sztra'zilo rartvo telo. N^szlednye 20 ga dneva szfisca sze je cola rodbina i dr'zina gro-fčv v-placsi, i neszmerna vno'zfna iiidsztva pa v cč kvi vkupszpraviia, gde je c-nyena skrinya na koia zd;griyena. i tak dragi mrivec daiecs, dalecs od varasa szprevajani. Diihovnici vsza koga mesztd, gde je szprčvod rnimo so, szo z~ poszJiifavci szvojjmi nftvkupe vszvelesnoj opra-vi sli vo Jak velikotni mrtveci dii'zno csčszt prl-ka'ziivat. Zvonovje szo po celoj dr'zč!i nesitano-ma pJacsno rruvjji. Navecsar ob 5 v6rš, gda bi szprevod v-HaUe v&ras so, sze je grozna vno'zi-na rnesztancsarov vkiippritiszkala na prijžtje tak dragoga mrtveca. Di3hovn'ci 1 bzvttszkt redov-nici szo pred vršti sztali i vucsifeje szo z vu~ csenikmi pred ko'i sii z»giaszom peszmenim, med taksim szriszka>anyetn liidsztva, da szo kola cseszto posztanoti mogla i dve celivi vori je tr-belo, dokecs szo k varaskoj cdrkvi pnsli, gde je inrtvo telo dolipolozeno i d.figi dčn z szvetlov precitnbov z-meszta geryeno i proti Wiitenbergi pelano, kama szo li 22 ga dnčva prisli 'z-nyim Eli szo je na ona vrata notripelali, gde je te vu Bogi vopreminocsi ednok liszii papov zž'zgao.
Med grczncga piacsa i szvetle prdcimbe znamenyami je naszlednye on eti na vecsen mir polo'zeni vu kripto gradovene c^rkvi pred nye oJfdrom, gde pod ednirn dragim bruncsanim po-krivalofn tiho pccsiva. — Nyemi na szpomenek je III. Fridrik Wilhelm, burkuski kra! vl821. leti eden velike vrčdnc szti szteber na wttenbergszkom placi posztaviti dao. Nyega griint je z zrezsnoga gladkoga granštkamna, na slerom kep Lufhera, vu prirodjenoj velikoszti z-brunca zlejant, sztoji, vu levoj roki odpreto biblio dr'z^cs i z-dtsznov na nyo kazajocs. Kutnesz nyega je visziko 'ze-lezno pokrivalo, stero na siiraj granitni sztebri pocsiva. — Tak veliki kuiec szi je, po lasztiv-ni odicseni de!aj lozboju^ao moz ete, z tak ni szikoga sztaaa zhdjajocsi! Steri mrteien sze je pozd(gno gda na takso viszino?
Ali on je ne szamo najveksi m6'z szvoji, nego takse znamer!ye, stero sze vu teka-ji celi sztotin retkogda szka'ze, goriopr^ leni ze-vszemi szpodobnosztami, k-preobrazenyi szveta potrebnimi. Glcbcki, oszter i csiszti pcgled vu szkrovno' bivoszt dugovdiy, vehka zevcsenoszt, veren, isztinszki i pobo'zen duh, gorecsa liibezen i nevkleknyena szrdcsnoszt pri razsurjavanyi fszti-ne, neobtrudjenoszt vu hnsznoviti opravicaj, ne-vcaglivoszt vu te'zki pripetjaj, krsztsanszko po-nizno szrdce, zelenye dike Boga i liidi blž'zen-sztva i zavr'zenye lasztivnoga dobicska to naime je bilo boze ro'z]e ono, z-sterim je on plemenite prszi szvcje goriopaso, vu b< ji iszti-ne goliata blode i popovszkoga ladanya vrgao i tak erkocs, griint po szveta sztroszo.
Luther je ccso s/ojega v-1530., mater pa v-nasz!ediivaj6csem leti pokopao; steriva szta tak obd szrecso mela viditi velikoszt szina szvo-jega. Vdovica nyegova, stero je z-csetverov de-cotf osztavo (dve szta pa v-maloszti mrle), jedo 1552. leta 'zivela i v-53 leti sztaroszti mrla v-Torgau ^arasi, kama je zato sla po szmrti tiva-r?sa sztat. geto sze je v Wittenbergi veliki pes-tis pobudo. — Mo'zkoga szpola nyegovoga szled-nyi osztanek ]e bio Gottlob Martin, ki jev-1759. leti, kak pravdenik, v-Dresda varasi szkoncsao zitek szvoj.
Vu velikom i za szvet blagoszlova punom deli popravka pomocsnik i veren prijatel nyegov, je bio te zevcseni, krotki i iiibeznivi Melanchthon, ki je 28 let v-nepretrgnyenom jedinsztvi 'zivo'z-nyirn i koga je g!Lsz szmrti nyegove globoko vu dfihi sztroszo, tak da nyemi je pri grobi zgub-lenoga prijatela predgati komaj mogocse bilo. On je escse 14 let zivo, i vnogo nemira, pre-ginyariya, ogrizavanya i nevrednoga. bantflvanya od manyi sziugov bloda pretrpeti mogao.
I on |e neobtriidjeni bio vu szlflzbi Boga I bratov. Medtem je nepotisano 'zelenye nebesz-ke domovine mira noszo vu prszaj szvoji, stero sze nyemi je i k csaszi szpunilo. Vora oszlo-bodjenya je prisla i nyemi; ki gda bi vido liib-lene szvoje, pn szmrtnoj poszteli szvojoj za 'zi-tek nyegov frepetajocs, vu britki skuzaj plavati, miio je |e Irostao i naszlednye etak erkao : BLi edno me nepokoji escse: ah dabi cfcrkev bo'za v-jedinsztvi oszt^^a!" — Gda bi ga nadale pitali, csi bi escse ka 'zelo; odgovoro je: wLi veki-vecsni 'zitek !• Potom sze je na Boga zezšvao, erkocs: wV-tebi sze viipam, moj boze! ti me, verjem, neosztai/AS vu szkra"dnyoj včri mojoj!"
Stran 48.
DUŠEVNI LIST
marcius 20.
Med etimi recsmi je prekso na bogsi 'zitek nebeszki. Mile ocsi i prljazniva vuszta nyegova je angel b!a'zene szmrti naveke zapro. Celi Wit-temberg je na glasz ete v-globoki placs vtonye-ni i povszed je cstiti krics: wJaj 1 Viszoko postii-vanoga vucsitela nasega nega vecs!" — Nesz-merne vno'zine szo sze vkuptiszkale k-hi'zinye-govoj, i vszaka dobra diisa je 'zelela escse ed-n6k viditi nepozablenoga liibeznika szvojega. Vszaki z-verni vucsenikov nyegovi je hito ka na szpomenek od nyega zadrzati; zLto szo i na t!e raztorjena pera i falatke papirov goripobrali i meszto dragoga zaMcga taszranili.
Mrtvo telo nyegovo je od neszmerne vno-'zine ludsztva med vrelimi szkuzami i z-szvetlov precinbov vu kripto gradovene cčrkvi szprevod-jeno i k-kosztam Luthera na vecsni mir polo'ze-no. Etak liki je on vu zitki vszigdar na sztrani Luthera szvojega sztao, tak je i vu grobi pri nyem naisao posztelo. — Kak csudno vodi B6g poti verni szrdc vu 'zitki i sztnrti!
Nakeliko je postuvao nyega Lulher, szve-docsijo, zvon driigi, ete recsi nyegove: ,,Niscse je ne obdarlivani z-tak lepimi talentomi, kak Fi-lip nas; zato ]e doszfojno, da ga trdno poslfi-jemo."
Melanchthon Filip je li ednoga szina nihao, ki je Srokflvao, isztina, dobro szrdce, ali veliko pamet ocse szvojega nikak ne. Edna nyegova csi je v-Wittenbergi k-mo'zi dšna. Celi kep ocsč je noszila najsztaresa csi nyegova Anna, stero je ze v-1547. leti na veliko bolezen srdca zgiibiti tnogao. I tivarisica nyemi je v-1557. leti mrla. Ona je vu vszem vredna bila csiszte liibezni nyegove; ali po prevecs velikoj szlaboszti i bo-jazlivoszti szrdca je cseszto zbmkala mir i ve-szčlje hize szvoje. Pa je Melanchthon eti najraj iszkao najdragse kincse zemelszkoga 'zitka. 'Zi-tek nyegov je eden ti najvernesi prijatelov nye-govi, Camerarius Joachim szpiszao; z-385 fa!ž tov sztojecse knige nyegove je pa Rotermund vzeo v-rčd.
Ta szmo szprevodili na dalesno pot verni-va pasztčra ovcsarnice J^zusove; odisla szta nyidva i dalecs za szebom osztavila drago csre» do szvojo, med negvtisnimi i vihčrnimi nasztaji zitka. Vidtno tak ze, ka sze |e z-etov nadale godilo.
Malo po szmrti Luthera je vovdrla tak zva-na schmalkaldszka bojna med pšpinci i luthera
ni v-nemskom dr'za"ny3. Ali lutheranye szo nika ne mogli doprinesžti, geto je ne bilo vjedinanye med glavami. Eden z-eti, M6ric herceg Saxonie, je ednako k caszari prlvrgao i poprek je ne bio nigdar prav veren tivarisom szvojim. Onje i vu sztrica szvojega, zebranika Saxonie dr'zanye vda-ro, gda bi sze ete ozdalecs z caszarom bojiivao. I i& je zrok daio, ka szo sze zaveznici hitro na-zaobrnoli, gda bi Szhaertlin z-Chebestjenom, vo-jom varasov, vecskrat zaman vdaro nad tabor caszara. Melanchton je mir poracsao szvojim.
Caszar je zda predevszem varase svabszki dr'zel podzajao; i tak je v-1547. leti so v-Sa-xonio, kastigat zebranika, steroga je na Gyurja-vo prt Mtihberg varaseki zbio i v-robsztvo vle-kao. On sze je szmrti, na stero je potom oszod-jeni, li tak reso, ka je csžszt dolipolozo i dr'za-nye caszari prekpiiszto. Oboje je szledi M6ric dobo. — Etak je zapelani i v-robvSztvo vrzeni i Filip, pcglavnik HassJef gda bi zbantiivao Mori-ca, zeta szvojega.
Ali Mčric je h tro prevido, ka sze luihera-nom szlednya ppgubel szopi i hitro je pa k-nyim privrgao. Ar je caszar z pdpinci tak szkon-csavao, ka evangelicsanci naj vsze fanihaio vu dugovanyi vere, dokecs sze obcsinszko cerkev-no szprdviscse dr'zati ma, medtem (interim) naj pri papinszki tadanki osztanejo. I to szkoncsa-nye sze zov^ vu cerkevni prigodi Jnterim". Pro-ti szkoncsanyi etomi je celi evangelicsanszki szvet glasz i ro'z]^ pozdigno : Av szo dobro razmili poti masznoga obetanya pšpincov i d(ih szpra-viscs cervevni, gde je isztini bozoj na csčszt escse nigdšr nika, ali nye na zaklacsenye vsze vcs?nyeno i tak bi nyi szv. dugovanye jako lehko do pitanoga dneva zmrznolo. Za toga volo je Mo • rfc szam najprvle gorisztano proti ca.czari i gda bi pri Innsbrucki sztrasno zbio serege nyegove, z szilov ga je na nyč gnao, da je oba vu rob-sztvi bodocsiva poglavnika na szlobodscs?no piisztiti i evangelicsancom poleg passauszko-ga glihanya 1552. leta — vu dugo\aryi vere po-polno szlobodscsino, ino z-papinci vižd vu vszem ednako pravico dati mogao, ka je i v-1555. leti, 25 ga dnčva Mihalscseka v-Agostanszkom zmir-jenyi ocsiveszno potrdjeno. I t6 je griint szvet-szki pravic obcsinszke cžrkvi evangelicsanszke.
12. Zwingli i Kalvin. Reformatuske.
Ravno te, gda je Luther proti blodnim n&-vukom pape ocsiveszno bojnozšcsao v-nemskom orszagi, je sztano v Helvetzii, ali svajcarszkcj zemli, eden szrdcsen i veren szvedok isztine bo-ze, Zwingli Ulrik. Rodjeni je on v*Wildhaus va-rasl v-1484 letis 1 ga dneva proszmca. Ocsa nye-gov je eden pr^mocsen tanacsnik meszta bio. Priszetnomi velikomi gldszi i zevcsenoszti szvo-]oj je on v-Baseli i Berni polo'zo griint, celo voosznovao sze je pa v Becsi.                 (Dale.)
Stampano v   »PREKMURSKI TISKARNI" odgovoren HAHN IZIDOR v Murski Soboti.