DVA SVETOVA
Tit  Vidmar
Jaz: votla, zamišljena glava in roka, ki vodi pero, še črke pa slutnja sanjava, ki spe pod nevidno nebo.
Ostalo je svet,
razcepljen v polutah:
en delež je v večnost razpet,
a drugi živi ipo minutah;
na enem je brezno vesolja, neznatnosti tu je prepad; na enem je smotrna volja, usode tam trajni obrat.
En svet me oklepa kot krog, a drugi pogreznjen je v meni. Trud čela in gibanje rok oba ju do dna razodeni! .. .
V tej krhki, samotni lupini naj tehtata se med seboj in vez ju enotna prešini in zvežeta naj se z menoj ...
Drug v drugega se ne pretoči, a zase in skupaj sta vse — in človek živi, da ju loči, med njima negoden umre.
161