Letnik II. (I.VII.) V Ljubljani, 2. avgusta 1904. List 30. DANICA. CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. Mihael, po božji milosti in po božjem usmiljenju knez in škof Lavantinski, prisednik prestola Njih svetosti, velikokrižnik cesarskega avstrijskega Franc Jožefovega reda, doktor bogoslovja, sporoča mnogočastiti duhovščini iti vsem ljubim vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro <>d Boga Očeta in Sina v edinosti svetega Duha! (Dalje). Preljubi v Gospodu! Lepo kakor pomladansko jutro je vzhajal spominja vredni dan 8. decembra 1854 nad vernim Rimom, cigar prebivalci in gostoljubno sprejeti božjep itniki so v g.»stiii trumah hiteli v veličastno cerkev sv. Petra, radostno pričakovajc prihodnjih reči. Papež Pij IX., slavnega spominja, so sli, obkroženi od častitljivega starejšinstva kardinalov, patriarhov in primatov, nadškofov in škofov, prelatov pa svetnih in redovnih duhovnikov, gotovo nad tisoč iz vseh krajev sveta, so šli, pravim, v sijajnem sprevodu v vatikansko baziliko sv. Petra. Ko se je tu pri slovesni višeduhovniški maši odpel sveti evangelj v latinskem, grškem in armenskem jeziku, stopi najstarejši kardinal z latinskim, z grškim in z armenskim nadškofom najspoštljiveje tja pred vidnega namestnika Jezusa Krista in ga prosi v imenu vesoljne katoliške Cerkve, da naj usliši katoličanov vroče prošnje, pa naj izpolni njih srčne želje, ter naj proglasi Marijo v njenem spočetju neoskrunjeno i 11 brezmadežno. I11 sveti oče, nad vse veseli enodušne želje krščanstva, pokleknejo z vsemi duhovniki, da poprosijo pomoči svetega Duha. Častitljivo pesem Veni, creator Spi rit tis bi moral sicer pope- vati le papežev pevski zbor; toda nehote se ue-številna množica ljudstva v neprcmagljiivi želji združi s pevskim zborom ter poje z največjim navdušenjem prekrasno prošnjo pesem. Ko je biio petje končano, nastopi sveta tiliota, in nepopisno ganjenje prešine vsa srca. Mnogim se udirajo solze veselja in notranjega ganjenja. Z angelskega grada doni močni topov grom, iu iz tristo cerkvenih stolp o v mogočno p o j o z v o n o v i v vchčajuem soglasju, ki je razveseljevalo nebo in zemljo. Nato se vzdigne najvišji pastir iu učenik svete Cerkve, papež Pij IX., s svojega prestola in z žareči m obrazom, z globoko ganjenim, od sol-zenja zamolklim glasom slovesno oznani prevzvi-šeno versko resnico brez 111 a dežnega s p o č e t j a Mariji 11 e g a s temi-le besedami: „V čast presvete nerazdeljene Trojice, v proslavo in počesčeuje deviške Matere božje, v p »višanje katoliške vere in v pospeševanje krščanske pobožnosti: v oblasti našega Gospoda Jezusa Krista, svetili apostolov Petra in Pavla in v svoji oblasti izrečemo, oznanimo in določimo, da je bila preblažena devica Marija po posebni milosti in prednosti, od vsegamogočnega Boga ji podeljeni z ozirom na zasluženja Jezusa Krista, odrešenika človeškega rodu, v prvem trenotku svojega spočetja čista ohranjena vsakega madeža izvirnega greha, to je od Boga razodeta resnica" Kdo bi mogel dopovedati, bi mogel opisati, kakšna čuvstva je vzbudil ta nezmotljivi razglas brezmadežnega spočetja deviške matere božje Dr. M. Iiisti Schecben. ilandbuch der Dogmatik Freiburg im »reis^au, 1SM2. Tretji zvezek, str 527—558. Marije ne le v srcih vseli pričujočih vernikov, temveč udi v srcih kristijanov vsega širnega katoliškega -veta? Ko je brzojav veseli glas razni-e! i. Rima po vseli deželah, -o vsi pravi Mariji!: otroci -prejeli blago ve-t - prisrčno radostjo in ljube/tujo. Tako je n. pr. častitljiva redovnica, dik ".••'. jiii.ja 1.S7.S / nas]o\itm ..-itižabnice božje" odlik« \ .::,. M igdidena S« :!j:« Bara t Iv i). usta-uoviieljica drr./be iaj^velejsegii Srca .Icztlsovega iS.u p -aia -a e tiste, ki nočejo \ e»o \.«t i in ljubiti". > -ia\nim d< gmaiiskiin pismom papeža Pija !.Y I 11 e ; i a b i 1 i s I) e u s z dne S. de-cemb a i>i je bilo končno kakor s pečatom ne-zmo ljiveg.i api-sjolskega učenist\a veljavno potrjeno in. k.t s»i n bre/tnaiie/nem specetiu Marijinem <»d -i.eodav ml; ca-o\ r.čiii najmodrejsi in naj ^ veli jsi c\.k\eni očetje in učenik:. in kar s<> Vedno ver »vali gj« bokoverui in pobo/ni knsijani. Prav slavni iu s|;ulck spomni ia/gla^a te verske Ksuict bodi m os-.ifji letos ickoci Mariji; jubiiej! V naslednjem i: 'čem uatanje pojasniti temelj jubilejni -la\n«>po. naj nam zadobi milost, da o njenih veličastnih prednostih prav in dostojno mislimo, čutimo. govorimo iu pišemo; pa d., se njenega sijajnega krepostnega življenji! s >tam»vilnim posnemanjem \ ljubezni oklenemo! Stori m e v r e d u e g a. d a i e ii v a -1 i m . o p r e s \ e t a D e v i c a! iD.ilje prihodnji«. • XI. nedelja po Binkoštih. In pnšil j< s!;czi Siilmi na g »liK-jsko jih .rje. (Marku 7.) Koliko potov je bilo našemu Odrešeniku ona o leta, ko je hodil po rojstveni deželi na vzgor in na vzdol, na desno in na levo. Hodil, da bi rojake učil in svaril, duše jim ranil in celil a ob vsaki priliki in vselej v tolažbo bil vsem. Koliko korakov s svojimi dvanajsterimi apostoli po tej deželi ta 3 leta. da bi je to dobo popolnoma uvežbal v globokoumnih naukih svoje sv. vere. da bi bili priča njegovim čudežnim dejanjem nad naravo; nad betež-nim človeštvom; nad hudobnimi duhovi, ki so povzeli vse zadnje napore, da bi preprečili njegovo tzveličalno tlelo: nad močjo smrti, ki jej je od našega očaka sem zapadlo človeštvo. Bodo naj nam te Gospoduje hoje po domači deželi in k;ir mu je bilo, kakor je to prav danes, korakov iz nje vun bodo naj povod, da premislimo te trenutke tudi svoja pota, t. j. razna pota v štirih dobah človeškega živenja ter sklenemo od slej do konca svojega bivanja na zemlji hoditi v svojih raznih starostih in poklicih le po onih. ki so prava in priporočilna. Dragi! Bodi si poklica katerega si že bodi. bodi starosti kakoršne koli. vprašam te: Kam namerjas svoje korake v živenju. kam greš? In: so li vsa ta tvoja pota svitla pota: vsa tvoja dejanja prozorna tako. da je ni zaznati grešne pege na tem tvojem potovanju skozi človeško živenje? Otroški poslušalec! Vodijo te, blagor ti tvoja pota po pisanih livadah, ob bistrih potokih, ob jasnih jezerih. Iz družbe tvojih soletnikov. ki se zbirate v vesele skupine - oj kako slastno se glasi vaše radostne pesmi glas. da done ti sveži zvoki čez nižave in višave gori do planinskih vrhov. Srečni vi bivalci na mladostnih pokrajinah! I)a so vam le zdravi vaši ljubi stariši. vaši ljudje — in v tem stanu, da vas morejo prerediti in odgojiti, potem vam ni znana postala še nobena zemska bol. Potem si brezskrbno zapletate v rumene lasce cvetovja; potem je dežela, v koji vam je bivati, podobna tisti deželi ..Eden", v koji sta Bogu všeč, torej brezgrešno — zato zadovoljno bivala pred grehom naša sta-riša Adam in Eva. Mladeniški poslušalec; deklica poslušalka! Bistri se vajin duh. V rokah veščih in vestnih učiteljev ter učiteljic napredujeta na svoji poti, če vama je Bog daroval jasnega razuma, kar neverjetno brzim korakom. Otvarja se vama pogled v čudovito božje stvarstvo tu na zemlji. Vrata v vse vednosti se vama odpirajo, če so vaju stariši zmogli naravnati na to hasnovito pot. Kakor velikanska knjiga je razgrnjeno vse božje delovanje pred vajinimi strmečimi očmi. Iz teh del vun se vama v jasni luči dviga vsemogočni prst onega, ki je stvarnik ogromnim svetovom in stvarnik tiste najzadnje in prezirane rastlinice, ki je pa na dan priklicati ne zna tudi ne najumetneji učenjak; onega, ki je modri stvarnik vaju obeh, vaju, ki vama je zažaril v vajino bitje onega bistrega duha, s kojitn človek vlada vsemu ostalemu stvarstvu. O srečna vidva, če sta nepokvarjena tudi dušno; srečna — koliko gradov sta si v tej lepi živenjski dobi pač pozidala že v oblake! Mož poslušalec — žena poslušalka! Skrbi, skrbi more velikrat vajine korake tu na svetu. Ne več le za-se; za vso hišo, za številno skupino otrok vama je pogostih naporov. To beli lase; to včinja noči brez spania; prav to pa posebno pelini srce, kadar vajini podaniki niti hvaležnosti ne poznajo za vajine trude. To boli, kadar se ti mož in žena mesto dobrohotnega priznanja za pošteno delo bridki meč ne-zahvale zasadi v tvojega duha. To boli, da te ne le na miru ne puste dobročinitelja svoje družine, svoje srenje, morda vsega svojega naroda — ne le na miru te ne puste, nego celo grde. Grde zato, ker si si usodil zlatim ukoin bistriti glave narodovih otrok; vcepljati si se jim upal lepih človeških šeg — da jim tem načinom vglaje-neje postane po svetu pot; upal si se naj-rodovitnejim načinom razkrivati jim svet odrešilnih krščanskih resnic. — To boli, ko svesta si svojega blagodejstvenega delovanja gledati morata, kako se na vajine bližnjim v blagor posvečene poti — stelje trnje, če ne očitnim, vsaj skrivnim načinom. Trnje, ikopram vama — ko vaju več ne bo -ta ali ona roka spominjskega cvetja potrese na vajini morda zelo zelo prezgodnji gomili. To vaju, častiti mož, častita žena, na vajini resni poti skozi živenje po pravici tako zelo boli. A brezstrašno tem potem naprej! Starček poslušalec - starka poslušalka! Ledeni kaj ne, ledeni se vama v vajini duši in v vajinem srcu na tem vajinem dolgotrajnejem potovanju skozi leta našega živenja? Gore in vrhove beli v zimskem času mrzli sneg. Tudi vama so pobeljeni senci; svitlo beli ste vajini glavi. O ne se sramovati te beline! Častna je siva glava, ki je v skrbeh bolj za druge nego za-se vdobila si golobjo belino. — Ali je pač veliko lepših prizorov v naravi nego ta, ko zimsko zahajajoče solnce obseva naših gora snežne vrhove in je rdeči ter rdeči, da bi noben slikar — in ko bi bil Rafael Sanzio - tudi le približno ne mogel popolnoma posneti umotvorov tega čudežnega čopiča v božjih stvariteljnih rokah? Res, da ne bosta štela vidva veliko več zemskih pomladi; kmalu vama obema zaide solnce vajinega živenja v božjo milost. - A prepričana bodita: po vajinem krščanskem delovanju na vseh potih vajinega dolgega živenja se tam gori v obližju večnega Boga nebeškega veselja še krasneji venec razplete krog vajinih tu na zemlji v častnem delovanju osivelih glav. * * Dragi! Otroci, vi brezskrbni potovalci po tem božjem svetu! O srečni vi, če vam duše ni omamil niti najrahleji kužni vzdtth v tej vaši zlati živenjski dobi. Mladeniči! Dekleta! Zavida vredni potniki skozi livade živenja po planem, po gorskih potih na višavah; po gladki zrcalini širnega morja. O da bi bila vsa ta vaša pota o teh vaših najlepših letih na tem svetu vselej jasna, nikedar temna pota: v veselje vašim stari-šem, vašim svojcem in vsem ljudem; v največe veselje pa vašim vestem. Možje! Žene! Vi ponosni potniki; ve ponosa vredne potovalke po tem božjem stvarjenju! Le krepko na poti naprej; le krepko v tem delovanju /.a drugih dušni in telesni blagor. Več ko vam nehvaležni svet polen nameče na pot. pravičneja je dobro si zapomnite ha>nov eja in blagodejneja je ta vaša p»-t skozi v dolino solza. Starček in starka! (las* .ima. da sla se z milostjo borila za to. i. ar je pravo, dobro, lepe« sploh krščansk•» vse svoje dolgotrajne žive dni. Srečna, da s.a si z milostjo božjo vede!;) ohrani!! neobteženo dušo živenja ves ča>. Preprčaiia bodita, da se vama vsaka kapljica tacega človeškega znoja pred Bogom v dragocen '-iser i/premeni. ..Vse je prav storil" (Mark. 7. 37.) tako vam o našem Gospodu, potujočem po deželi v svojem poklicu izpričuje današnji sv. evangelij. O. ko bi tudi vsa vaša pota otroci, mladeniči, dekleta, možje, žene. starček i in starke - vsa vaša pota skozi živenje taka bila. da ste na njih prav storili vse. To vam moja želja in — če vam vest priča tako v to vam danes moje častitarije! Amen. Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske. 10. Cerkev sv. Jožeia. 11 ).:i]< : Služba b <> z j a. Cerkev sv. Jožeta je bila v prvi vrsti s a -m o > i a n - k a . namenjena t«-rej najprej pobožnim «»pravilom oo. diskalceatov. Na njenem kom so >e zbirali menihi k duhovnim molitvam; ob njenih oltarjih -o opravljali najsvetejšo daritev. Po polnoči se je oglasil zvon. ki je budil na jutranjice. V lihi noči >e je razlegalo petje in moljenje na koru zbranih di>kalceatov. Marsikdaj jih je motilo v tej nočni pobožnosti razgrajanje, vpitje in vriskanje pivcev z ono>tran ceste. Tam, kjer je sedaj znamenje presv. Trojice na razkrižju Dunajske ;n Marije Terezije ceste, je staia o prihodu oo. diskalceatov krčma .na Ajdovščini". Ta hišica je bila lastnina mestnega magistrata, k; jo je bil dal zgraditi i. 1633. Šum in hrum. ki o sklenili diskalceaii z mestnim magistratom kupno pogodb«) za 800 gld. nemške veljave. Magistratu je ostalo sciišče. ki ga ne sme zazidali. menihi pa e založila ustanova za ka-teheze v cerkvi sv. Jožeta in bi se iz obresti imenovane vsote nakupavali darovi. Takisto je bil prijazen diskalceatski nameri Schillingov naslednik Karol Peer. Tudi škoi L r n e s t g r o t A 11 e m s jim ni kar naravnost nasprotoval, vender se ni mogel iznebiti nekaterih pomiselkov o tej stvari. Bilo je o posvečevanju cerkve na Rožniku. Ko je bil škoi dovršil -v. opravilo, krenil je v goste Pod Turen k oc. jezuitom, ki so imeli ondukaj letovišče. Na obedu je vprašal vladika tedanjega >u • 1 -nega propovednika jezuita o. Lrmela: Ali ne bodo prepovedi oo. diskalceatov na škodo poslušalstvu stolne cerkve? Tedaj je o. Hruiel zbral vse svoje govorniške moči in se odločno uprl zoper oznanjevanje božje boede v diskalceatski cerkvi, naglaševaje. da bi v. Nikolaja sk»»la. nedolžnih otrocičev in sv. Silvestra. Te dni m bilo govora ob imenovani uri. Z rednimi piopo-vedmi ob nedeljah in prazuikili so počeli diskalceati z novim letom 1748. Kakor po drugih ljubljanskih cerkvah so bile običajne tudi pri oo. diskalceati!; vei kratile nemške propovedi. Spremljala jiii je velika hiba: ned«»staja poslušalcev. Pripetilo je ;\lo. da je moral nemški propovednik odstopili. kei n: bilo nikogar, ki bi ga bil poslušal. Tako se je zgodiio na sv. Ivana evangelista dan leta i77i. v diskalceatski cerkvi. (Dalje ;»nl;odii)k I Začetki krščanstva na Japonskem. Dalje I 37. Blažen i. Za trpljenjem stopa slava. Dne 7. malega srpana 1. 18»,7. je s\. oče Pij IX. slovesno razglasil za blažene 205 japonskih m učen i kov, ki so med 1. I (j 11. iu 1632. smrt storili za Krista. V častiti vrsti teh poslavljencev se je nahajal tudi Karol S p i -nola, čegar delovanja na Japonskem smo sC v tem sestavku obširneje spominjali. Med njimi je bilo mnogo duhovnikov: triintrideset jezuitov, dvajset dominikancev, osemnajst frančiškanov, pet bosih avguštincev. A tudi svetni ljudje vsakoršne starosti in obojnega spola so se zalesketali s sojem blaženstva krog zmagoslavnih glav. Ti blaženi so krasna dika sv. katoliški cerkvi. Oj da bi njihovo bogoljubno življenje in junaška smrt tudi nas izpodbudila, da bi ljubili iu vztrajno spoznavali tisto vero, ki so zanjo oni toliko trpeli. 3K. Z ognjem iu mečem. Za krutim Daifu Samom sta vladala dva Jogun Sama. A trpljenje japonskih krščanov se ni polajšalo. Do vrha je prikipelo, ko je zašel leta 1»>31. ce-arski prestol grozoviti Toksogun Sama. On je prekosil nekdanja preganjalca krščanske vere Nerona in Dioklecijana. Za njegove sedemindvajsetletne vlade je tekla kri spo-znovalcev Kristovih potokoma; zatiral jih je z ognjem in mečem. Kakor za Taiko Sama je bilo preganjanje krščanov tudi sedaj sad pod p i h o vanj a. Kal-vin-ki llolandjani in nekateri Angleži so ščuvali Japonce zoper katoličane. Ven in ven so prežali, kje bi -e bil kak nov misijonar izkrcal na japonskih otokih. Vohunili so, kje bi bil skrit. Gorje mu, ako so ga zasledili. Takoj so ga ovadili gosposki. Podli llolandjani s«> po krivem zatožili japonske krščaue, da so s Portugalci vred za-rotili zoper cesarja hote ga vgonobiti. Njihovo krivdo so dokazovali s ponarejenimi pismi, ki so jih našli baje na neki portugalski ladiji. Kakor ohstreljeii tiger je Toksogun Sama tedaj neznansko vzdivlj.il. .Smrt krsčanom!" tako se je razlegalo od konca do kraja po ve-ve>oljni japonski državi. Izšla je prepoved veleča, da noben tujec razen Holandjauov in Kitajcev ne sme stopiti na japonska tla. I Dalji prid. a 1» H. Iz domovine. Popotni spominji na Dolensko. .I.epa naša domovina * Hrvatska nar pesem. (Dalje! O šentviški podružni cerkvi Matere božje na Muljavi pise zgodovinar Valvazor tako-le: .Tukaj se vsako leto na praznik sv. Marka opravlja cerkveni obhod v spominj, da so na ta dan I. 1475. iz teli krajev zbrane kristijane napadli Turki ter jih okoli 4.200 odgnali v barbarsko suženjstvo!" — Poizvedoval sem, kje bi bilo najti kaj več zapisanega o tej za ta kraj strahoviti katastrofi. Vpraševal sem tudi, kaj pripoveduje o tem ustno izročilo; a dobil sem vedno in povsod le odgovor: da se ne more o tem poizvedeti ti i -česa natančnega. Le nekdo mi je povedal, da je bila taisti dan t. j. v praznik sv. Marka nekoč procesija in ob enem tudi sejni na Muljavi. Kaže se, da je temu res tako, ker se le o takih prilikah shaja tolika množica ljudstva. Sicer bi ne bilo mogoče zajeti hkrati toliko ljudi, ker so vender vasi raztresene, in bi se jih bilo moglo mnogo rešiti z begom. Smemo pa poleg tega soditi, da se nad štiritisoč ljudi ni dalo kar tako odgnati od ljubega doma kakor krotke ovce, marveč da gotovo ni bilo brez obupnega upora, prelivanja krvi, krute morije. In ubogo ženstvo, ki je zašlo takim krvoločnim, podivjanim samosilni-kom v roke. Lahko si mislimo pa tudi strahoviti krik, vpitje, milo klicanje na pomoč, obupno tarnanje, potoke krvavih solza. Sam gospod Bog ve, kaj je še spremljevalo te strahovite prizore. Uboge ljudi so turški trinogi brezdvombeno gnali na nečloveški način preko hribov in dolin, po tujih opustošenih krajih, lačne, žejne, opešane, nepopisno strahoviti priiiodnjosti nasproti. Največja dobrota tem revežem je mogla biti le — hitra smrt. Človeku se še zdaj stresa srce bridkega sočutja in jezijo se mu lasje, ako si v duhu predstavlja take grozne prizore! Pregovor vender meni: da cas celi rane in da ljudje s časom pozabijo na vse, na dobro in tudi na hudo. Ni se torej čuditi, če povem, da se omenjena procesija na praznik sv. Marka na Muljavi dan danes ne opravlja več; tudi to ni znano, od kedaj se je opustila. Mora pač že dolgo biti. Približno lahko vemo, kateri časi so bili takim pobožnostini najbolj neprijazni. Povrnimo se za nekatere trenotke še nazaj v St. Vid. Nekedanje čase mi je bila večkrat prilika, videti njegovo župno cerkev. Tako n. pr. sem bil ondi I. 1844. uprav o času, ko je bila dobila nov. krasne štiriglasne zvonove. Viseli so še na pokopališču, in sicer na v to prirejenih odrih (kozah) tako, da so že pritrkovali ž njimi. Naj pri pleteni tu zgodovinsko črtico, ki bi vtegnila katerega zanimati. Pričetnika prekrasnemu zvonilu naše dežele sta bila naša preslavna rojaka in prvaka v glasbenem oziru, rajni: Blaž Potočnik, župnik v Št. Vidu nad Ljubljano, in mož neumrlega spominja, slavnoznani stolni orga-nist v Ljubljani, Gregor Rihar. Vzajemno sta namreč določila 1. 1840. za Št. Vid harmonično štiriglasno zvonilo, ki je vglašeno: H, e, gis, h, ali pa nasprotno: h, gis, e, H. Kakor me je bil opozoril moj dobri prijatelj in sloveči organist šenvidski, Fran Volčič, po domače Mežnarjev France. Med prvimi župnijami, ki so posnemale lepi zgled šentviške župnije nad Ljubljano, je bila njena sestra: St. Vid ob Zatičini. Opomnim, da je akord vender nekoliko spremenila ter odbrala si glasove H, d, g. H. Pozneje si je prav mnogo duhovnij po naši Kranjski in tudi po sosednih slovenskih deželah omislilo nova, štiriglasua zvonila; a spreminjati so jeli akorde; čim bolj pa se oddaljujejo od Potočnik-Riharjevega »originala", tem slabeje je. Vsaj moja malenkost je teh misli, katerih pa nikomur ne vsiljujem. Tega izrecno omenjam zato, da ne vstane vsled tega kak ne-povoljen nasproten glas. Fran \ olcič je dalj časa poučeval prostovoljno zasebno ljudsko šolo v St. Vidu in je slovel itidi kakor dober skladatelj. On je trdil, da se da < temi glasovi pritrkovati arija „postili-jonka", ona namreč.ki so je trobili v starih časih nekedanjih post vozniki, ali kakor smo jih imenovali: ..postilijoni". Zadnjikrat sem bil v Št. Vidu i. 1858. Obiskal sem takrat mimogrede tedanjega župnika Josipa Poklukarja. Osebno znan sem bil ž njim še od onega prijetnega časa, ko je pastiroval kakor župnik na Dobrovi poleg Ljubljane. Služboval je namreč takrat ondi moj dragi pobratim Andrej Praprotnik, zgledni učitelj in organist. Zveza z njim me je privedla pogostoina na Dobrovo. Poleg tega je bil ondi redno na šolskih počitnicah nečak iu tedanji pravnik, poznejši deželni glavar dr. Josip Poklukar, s katerim sem se bil seznanil osebno tudi takrat. Kadarkoli sem prišel torej na Dobrovo, bilo je središče naše v župnišču. Kajti takrat je vladalo med duhovščino in učiteljstvom vse drugo, srčnejše razmerje, nego se to godi, žal! iu prežal! naše dni ali v prid ali v pogubo vere ter naroda — odgovor na to vgane vsak šolarček, ki se je brati naučil. Seznanil sem se bil takrat osebno tudi še z drugim nečakom župnika Josipa Poklukarja, namreč z učiteljskim pripravnikom Antonom Slivnikom, ki je pa umrl že 1. 1867. kakor učitelj prav v dolenskem Št. Vidu v najlepši in najkrepkejši dobi svojih let. Ker omenjam že šentviške šole, naj pristavim, da je ona slovela nekedaj kakor ena izmed prvih in najboljših ljudskih šol naše dežele. O njej bi se lahko pihala častna zgodovina. Ali je nase dni še na tako slovečem glasu, ni mi znano; preveč sem danes oddaljen od nje. A domačini tam to že gotovo dobro vedo. Dobrovitost tistokratne šentviške šole pa je zelo zelo pisati na rovaš tudi tam v upapolni moški dobi zamrlega župnika Matije Kuluvica, brata sedanjemu ljubljanskemu proštu, prelatu dr. Ivan Kulavicu." Nepozaben mi je tamkajšnji koiucl-tii' /.pil. k: -v.i >e nalaše nanj i/ Ljubljane ilopeljala p. :/nejim k Iva-imni Z!at«»ustim. Dvanajstletna deklica umni,' št- /ivi jo reševala lnkr.it točno in jasno najte/j.i zemljepisna vprašanja. Ta i>ta d.-klica je p«» navodu /;ipn;ka Knlaviea s.mn>-stnjno poučevala <>i> nedeljah po krščanskih naukih m
  • ncm sklepu vodstvene seje 12 t. m. poklonili ljubljanskemu knezoškofu dr. Jegliču. Prosili >o ga, naj bi kakor priznan družbin pospešitelj m dvakratni njen pokrovitelj primernim načinom vplival ua svojo duhovščino, da bi ne le ona sama s trajno vnemo stala na strani družbi, ki ima v svojem programu vero, dinastični čut in vnemo ai s|,,veu-ki rod, nego bi pripravnim potem vplivala i na ljudstvo, da isto družbine blage namene bolje spozna in jo podpira ob raznih prilikah, če tudi le z malimi darovi. Ljudstvu je namreč le bolj malo znana, dasi donaša koristi zlasti najrevnejšim slojem slovenskega naroda. Treba je zbrati vse moči v složno delovanje, da bo mogla družba trajno izpolnjevati svojo vedno ohscžncjo nalogo. Družbine odposlance je sprejel knezškof naj- prijazneje; določno je povdarjal svoje simpatije do družbe, koje je pokazal koj, ko je došel v deželo, pokazal je tudi pozneje, ko je ob II. katoliškem shodu priporočal to družbo najprej z besedo in potem v tiskanem poročilu. — Premišljevati pa hoče kojkoj, kako bi nastopil naj-pripravnejo pot do svojega duhovstva ter vstregel tako inteneijam onega vodstvenega sklepa, ki je napotil do njega zgoraj znamovane 3 odposlance. Nova maša pri zamorcih. Leta 1900. je bila lepa slovesnost v misijonu očetov od sv. Duha v Libreville v Afriki. Ondi je bil namreč prvi domačin Andrej VValker (skoro gotovo adoptivno ime) iz rodu Mpongves posvečen v mašnika ter je pel novo mašo. Številni svatje so došli zlasti Mpongvesčanje, ki so bili ponosni, da je eden domačinov postal mašnik. Ko je novoposvečenec stopil iz cerkve, pozdravila ga je množica urne-besno; od vseli strani so se zamorci potiskali častitat inu in ga prosit blagoslova. Slovesno novo mašo je novoposvečenec obhajal za teden dni jako veličastno. V velikem i/prevodu so ga spremili v cerkev in njegova sestrica Balaganga ga je pozdravila z lepo francosko pesmico. Ob stanovitnem govoru o. Breidelja. ki je opisal oOletno zgodovino tega tnisijona, so se solzili vsi ljudje. Dvesto zamorcev je iz rok mašnika zamorca prejelo -v. Rešuje Telo. Konečno je škof poklical se zanior>ki starki Kmilijo Mbutnbo in Marijo Vdar, ki ste ">() let bile ob roki sestram vzgaja-jočim zamorčke. Ko ste prišli pred oltar, nataknil je vsaki zlat prstan na roko v priznanje njunih zaslug iu njunega lepega zgleda. To je bil dan radosti in ponosa za vse zamorce tiste pokrajine. Novin mas navajeni Slovenec si le težko misliti more. kakosna da je bila ta zamorska nova maša. Dal Bog. da bi tudi iz Kamovega zaroda vstajalo čimdalje več delavcev za oni nesrečni narod, o kojein še vedno velja beseda Gospodova: Žetev je obilna, a delavcev malo. Župnik Alojzij Kummer. Zrnje. Junakinja. V bretanjski vasi na Francoskem vse govori o junaškem činu Roze Here pogumne Bretonke. Otela je hrabra žena 14 mornarjem parnika Vespera živenje. Ta pamik se je bil namreč razbil dne 9. novembra 1903 ob nevarni obali pri Quessantu. Zjutraj ob osmih je nabirala ribičeva žena Roza Here ribe lupače, ali vahnje zvane, o skalah. Kar začuje iz megle, ko se je jela dvigati, obupne klice na pomoč. Ko se je ozrla preko morja, vgledala je čoln z 14 možmi. Valovi so ga gnali med dolgo vrsto morskih čeri. Vsak hip bi bil moral poginiti nebogljeni čoln. Mornarji si niso upali poskočiti v morje, veslali so na vso silo ter so na ves glas vpili na pomoč. Roza jim je dala z rokama znamenje, da jim hoče priti na pomoč. Nesrečniki so to umeli in so veslali, kolikor je bilo mogoče v slabi ladiji proti bregu. Roza je tekla do vznožja čeri, v obleki skočila v šumeče valovje ter plavala proti čolnu. Tja dospevši je splezala na krov ter je osrčevala mornarje v svojem bretonskem jeziku. Francoščine ni bila vešča. Potem je prijela za krmilo ter je odvela čoln preko številnih nevarnih čeri. Ko so oteti stopili na kopno, spremila jih je Roza v vas. Tu je bil kapitan in ostalo moštvo parnika .Vespere". Vsi so domnevali. da se je onih štirinajst potopilo v čolnu. Po izvršeni nalogi se je priprostim načinom, kakor da bi nič ne bilo, vrnila Roza domov. Poroča se. da je otela že mnogo drugih ponesrečencev v enakih okoliščinah. Roza Here je kakor nova Ju-dita v zgodovini pomorščakov. Župnik Alojzij Kummer. Pozor! Iščejo se .Zgodnje Danice" celotni letniki: 1887., 1899. in 1900. — vezani ali nevezani. Kdor jih more prodati, blagovoli naznaniti podpisanemu vredništvu. jVmu.r izhaja \ s.ik prh k n.i celi poli in velja po posti za vse leto rt kron. za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono v m /lina; \\strij'- vclj.i /.i vse lelo 7 kron: za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide .Danici* din poprej V Ij ubijam s, dobivajo p«.>auie/ne št vilke po 10 vinarjev v tabakarni: Mak so BrurOvi, pred škofijo 12.