6. številka [Ml filffll Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Vrednišlvo in upravništvo Komenskega (Poljske) ulice št. 12. fm f Ljudevit Hudovernik. uie 16. maja je umrl v Mariboru č. g. Ljudevit Hudovernik, stolni vikar in •jM* stolni kapelnik. Ker je bil rajni gospod od mladih let do svoje zgodnje smrti iskren pristaš cecilijanske ideje, spodobi se, da mu Glasbenik postavi v svojih predalih mali spomenik. Podpisani je bil ž njim v najtesnejši prijateljski zvezi, zato se rad odzove nalogu odbora cecil. društva in napiše zamrlemu prijatelju skromen nekrolog. G. Ljudevit se je navodil v Zatičini 15. avgusta 1. 1859. Oče mu je bil c. kr. sodnijski pristav, doma iz Radoljice iz znane hiše Hudovernikov, mati Leopoldina Hinek. Materni strijc je bil župnik Janez Hinek, rojen 20. decembra 1796 v Metliki, ki je dolgo vrsto let pastiroval v Zatičini in ondi umrl v 90. letu svoje starosti dne 1. oktobra 188G. V hiši župnikovi v Zatičini so se stekale vse niti Iludovernikove družine, ki je štela poleg roditeljev troje sinov: prvi je bil Ljudevit, drugi Aleksander, sedaj c. kr. notar v Kostanjevici, tretji Janko, c. kr.notar v Kranjski Gori. Ljudsko šolo je obiskoval g. Ljudevit v Zatičini in Ljubljani, prvi razred gimnazije v Ljubljani, in druge razrede v Novemmestu. Ker je bil oče premeščen k okrajni sodniji v Novomesto, preselila se je cela družina doli; in ko sem prišel 1. 1874 v Novomesto za učitelja petja na gimnazijo, našel sem ondi Ljudevita v petem gimn. razredu. Kmalu sva se seznanila in spoznal sem njegov muzikaličen talent, kojega je prebudil stari g. strijc, župnik Hinek, sam vešč glasbenik, v Ljubjani gojil g. Kam, Mašek. Moja prva skrb je bila Ljudevita seznaniti z orglami; tedaj se primeri mala dijaška epizoda. Naučili smo se latinske maše za bodoči praznik in jaz pravim pevcem: V nedeljo bo pa že šlo, jaz bodem dirigiral, Ljudevit bo orglal. Tedaj nastane ogenj v strehi in dijaki-pevci izjavljajo, da ne pojo, ako bode orglal Hudovernik. Ker sem vedel, da izhaja zarota iz same nevoščljivosti, sklenem zaroto zatreti v kali. Imen ne povem, pač pa vso stvar razodeuem ravnatelju; ta sam pride na kor, Ljudevita posadi k orglam, mi pa smo v njegovi navzočnosti izvajali mašo. Led je bil prebit in od istega dne je Ljudevit orglal vsak praznik in tudi sicer ter že kot dijak bil jako spreten na orglali. Vsake počitnice je šel v Zatičino k strijcu in vedel mnogo povedati o njem in njegovih godalih. Imel je izboren glasovir, dva harmonija in več simphonikov; zlasti eden je bil krasen, menda je stal 800 gld. — Domača izreja je bila prav dobra, dasi je težko tri odraščene mladeniče brzdati in voditi. A vsi trije so ljubili dobro mater, ta pa se je ogibala enostranosti in je sinove izrejala tako, da so zamogli pozneje stopiti na lastne noge, ne da bi jim škodoval svet. Minila so gimnazijska leta in Ljudevit je z dobrim vspehom naredil zrelostni izpit. Podal se je v ljubljansko semenišče, ter ondi ostal eno leto, potem pa prosil v Mariborsko semenišče in dovršil ondi bogoslovne študije 1. 1882. ter bil posvečen v mašnika. Mej tem je stari g. strijc dosegel leta demantnega jubileja in obhajal z ljubljenim Ljudevitom na en dan redko slavnost: on zjutraj demantno, Ljudevit ob desetih novo mašo. Došlo je tudi meni povabilo in rad sem se odzval in prevzel vodstvo petja in orglanje pri obeh slavnostih. Župnik Hinek je povabil del novomeške godbe in za ta dan zložil slavnostno koračnico, ktero so svirali godci na potu v cerkev in iz cerkve. Vse mine. G. Ljudevit je šel v Celje za mestnega vikarja. Tu je imel izbornega vodnika in tovariša, g. Žičkarja, sedanjega dekana v Vidmu in državnega poslanca. Tudi je imel močno oporo na blagih oo. kapucinih. Posvetil se je popolnoma dušnemu pastirstvu, ki je bilo in je še danes v Celju jako težavno in kočljivo, zlasti pa se zavzel za šolsko mladino na deški in potem na dekliški meščanski šoli. Kot katehet je izborno izvrševal svojo službo, ker je bil vsled obče izobrazbe za ta posel sposoben kakor malokdo. Imel je tudi poseben organizatoričen talent in je gmotno in duševno mnogo storil za občino „Okolica Celje". V zahvalo ga je občina imenovala častnim občanom. Rad je sviral na godalih, ki jih je podedoval po g. strijcu in se temeljito izobrazil v glasbi tehnično in teoretično. Vestno je prebiral glasbene časopise, pazniin očesom motril delovanje cecilijinih društev in proučeval cerkveno-glasbeno literaturo. V tem umrje blagi g. strijc Ilinek, umrje oče Ljuilevitev, bratje končajo študije na univerzi in tedaj, ko je mati spolnila vse dolžnosti do svoje družine, poda se v Celje, da preživi ostala leta v bližini ljubljenega svojega Ljudevita. G. Žičkar gre v Vitanje za župnika, a prišel je tudi čas, da je moral g. Ljudevit proč, in sicer v Maribor k stolnici za vikarja; tudi njegova blaga mati je šla kmalu za njim. Spoznali so na višjem mestu njegove vrline in ga leta 1891. poklicali v središče škofije. Najprej je bil korni vikar, potem stolni kapelan in od I. 1893 stolni vikar. V prvih dveh službah je bil katehet na mestnih ljudskih šolah, potem na meščanski dekliški šoli. Ker je bilo dela za Ljudevita preveč, odvzamejo mu kateheze in mu poverijo pisarno stolne župnije. V Mariboru je bil g. Ljudevit ves srečen. S vso dušo se je zopet lotil pastirstva, šole in v hipu pridobil srca vseh. K temu je mnogo pomagal njegov govorniški talent, s katerim je družil obsežno učenost v vseli, tudi svetnih vedah. Kar je izšlo znamenitih knjig, g. Ljudevit jih je moral imeti, a jih je tudi študiral. Čital je celo na bolniški postelji. Govoril je lepo in gladko, ker je imel lep organ, a tudi jezik je imel v popolni oblasti, bodisi slovenski ali nemški. Prav pogosto je pridigoval tudi pri oo. frančiškanih, tako da ni bilo pri njih skoraj veče slovesnosti brez Ljudevita. V Mariboru seje Ljudevit podal na glasbeno polje; jel je zbirati pevskih moči iz najboljših krogov meščanstva, dame in gospode, navdušil se za sveto glasbo, vežbal je in nastopil ž njimi na koru stolnice. Vse je bilo očarano, ko je Ljudevit prvikrat pokazal delo svojega truda; zlasti pa je uspeh še bolj navdušil pevski zbor. Odslej je g. Ljudevit nastopil s svojim zborom, ki je štel do 00 glasov, vse večje praznike, zlasti pri škofovih mašah, dočim je navadno božjo službo preskrbljeval nalašč za to nastavljeni organist. Poseben kras je bila šmarnična pobožnost, pri kateri je izvajal najnežnejše Marijine pesmi, zlasti Nickel-nove. Vsako leto je s tem zborom priredil tudi koncert v krasni grajski dvorani. Tedaj se je pokazalo, kako magnetično moč je imel rajni g. Ljudevit do svojega pevskega zbora. Prevzvišeni knez in škof je kmalu uvidel nenavadne zmožnosti in marljivost g. Ljudevita in ga z dekretom imenoval stolnega kapelnika, učitelja gregorijanskega korala v semenišču, pozneje tudi kolavdatorja orgel po škofiji. Kot stolni kapelnik g. Ljudevit ni imel nobene plače, služba je bila le častna. Vel i ko več je, kakor mi je sam pravil, vsako leto potrosil 3—400 gld. za muzikalije iz lastnega žepa - pravi idealist, ki pozabi nase, samo da služi stvari. Zato pa v 11) letih svojega službovanja ni prihranil nič; kar ni razdelil med ubožce in revne znance, dal je za knjige in muzikalije; kljub prav dobrim dohodkom razen lepe knjižnice ni zapustil nič. Z veseljem mi je pravil, kako ga podpira prevzvišeni vladika pri njegovem delovanji; zlasti, da vsako leto enkrat odpre svoje dvorane mnogoštevilnemu zboru v razvedrilo. Ako ima človek duševnega bodrila iz najvišjega mesta, potem ni težko ohraniti si ideala. L. 1899 naredi župnijski izpit in sedaj bi se bil lahko malo odpočil; a narava njegova je bila jako slabotna in nasledki duševnega napora niso izostali. Večkrat je obolel prav hudo in pred leti se je bila že raznesla vest po časnikih, da je umrl. A skrb in postrežba ljubeče matere je vedno odgnala smrtnega angelja od Ljudoviteve postelje proč. Mati je silno ljubila Ljudevita in on njo, dasi ni bilo vselej poznati, in tako sta se bala eden za druzega in živela v vednem strahu in upu. L. 1900 zboli mati prav nevarno in žalibog bila je ta bolezen zadnja. Prišli so tudi dnevi za našega Ljudevita; vsaki dan je večkrat obiskaval svojo mater in pogosto ji nosil sv. popotnico, od katere je malone živela. Skoraj vsaki teden mi je poročal o stanji bolezni in prosil za bolnico molitve. Po mučni in dolgi bolezni jo Bog vzame k sebi in polože jo k večnemu počitku na mestnem pokopališču. Pri pogrebu gospe matere se je pokazalo spoštovanje Mariborčanov do Ljudevita. Udeležilo se ga je morda do 3000 ljudi iz najboljših krogov in stolni zbor je zapel blagi pokojni milo nagrobnico, pri kateri je omagalo tudi Ljudevitovo srce in iskalo utehe v bridkih solzah. O priliki posvečenja franč. cerkve sva skupno obiskala grob umrle gospe in tedaj se je odkrilo srce Ljudevitovo in zrl sem vanj in zazrl v njem blage čute otroške ljubezni in hvaležnosti. Po materni smrti je šel obiskat svoja dva brata v Kostanjevico in obiskal grobove svojih dragih v Zatičini; šel je po slovo. — V nekem pismu, ]