LJUBLJANSKI ČASNIK.

t petih Vethiga trama
M8&1.
JrtnLJV,	• ' 111 s cer vtorik .n petik. Prcdplačuje sc začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold ,« četert
\	t J ' • t fP ,° P°,81llja"je, na. ',0m V,r IVub,Jam se odrajta *c 15 kraJ«- Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold za J "a
3 gold. 30 kraje.,.za četert leta 1 gold. 45 kraje. - Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti	' P
Vradni tlel.
Danes bo XVII. del III. tečaj 1851 deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko izdan in razposlan.
Ljubljana 29. aprila 1851.
Od c. k. vredništva deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko.
29. aprila 1851 je bil XVII. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Deržavno pogodbo dne 5. Novembra 1850 med Avstrijo in Toskano, zastran temeljev avstrijansko-itaiijanskiga poštniga društva. Razpis kupčijskega ministerstva 14. Februarja 1851, s kterim se razglasi podaljšanje obroka za spolnitev avstrijansko-toskanske poštne pogodbe 5. Novembra 1850.
26. aprila 1851 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju XXX. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista in sicer v edino-nemškem izdanju izdan in razposlan.
Zapopade pod
Št. 93. Cesarski ukaz od 19. marca 1851, s kterim se plača učiteljev in drugega osebja na peštanskem vseučilišču vredi.
Št. 94. Razpis ministra denarstva od 2. aprila 1851, veljaven za tiste kronovine, za ktere se je začasna postava od 6. septembra 1850 izdala glede koleka za kolendarje.
Št. 95. Razpis ministerstva vojaštva od 15. aprila 1851, po kterem se odločbe za spre-jemo v avditoriatno skušnjo pri potrebnem der-žavnem spraševanju naznanijo.
št. 96. Razpis ministerstva bogočastja in uka od 17. aprila 1851 , zadevajoč jezikoslovne in zgodovinske predmete, ktere imajo poslužavci pravo-in deržavoznanstva obiska-vati.
Ravno tu bo danes XXVI. del tečaja 1851, kije 17. aprila v edino-nemškem in v talijan-sko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel pod št. 85 in zapopade patent dobodkinega davka aa lombardo-beneško-kraljestvo, v drugih osmih dvojnih izdanjih izdan in razposlan.
LXXX. del tečaja 1850, ki je 28. junija 1850 v edino-nemškem izdanju na svitlo prišel, v talijanskem in horvaško-nemškem dvojnem izdanju.
CXXIX. del tečaja 1850, kije 3. oktobra 1850 v edino-nemškem izdanju na svitlo prišel, v madjarsko-nemškem dvojnem izdanju.
Dunaj 25. aprila 1851.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
Jlevratlni tlel.
Avstrije prihodnjost.
(Dalje.) n.
Drugi uk, kateriga nam zgodovina na vsaki strani svoje kronike ponuja, je tanjka zveza
dežel, ki store zdaj avstrijansko cesarstvo z deželi nemškiga sveta. Vzrok te zveze je mnogostoletna navada društva nemškiga naroda z nenemškimi sosedi, katere korenine že tako daleč v dno sežejo, de nasprotniki te ali une politiške stranke niso v stanu jih iz serca in zavednosti tako avstrijanskiga kakor nem škiga ljudstva izpuliti — de bi tukaj govor veljal, kar je Bog vezal, naj človek ražre-šuje. Od rojstva naše samovladije do naših časov so obojne osode tako na tanjko zvezane, de jih je le tisti v stanu popolnama spoznati , kateri je v preiskovanju zgodovine dobro skušen, sicer bi se clo lahko primerilo, de bi se razne prigodbe na tanjko ne ločile. In kdo bi tajil, de so osode nemškiga, naj bo ono že deržava ali zveza deržav tako važen izgled Avstrije, de naše cesarstvo visoko stopnjo sebi po politiški premembi namenjene srečne prihodnosti doseči ne zamore, predin so zadeve deržav nemške zveze v taki red pripravljene, kateri neodrekljivim potrebam nemškiga naroda in nemških knezov zadostiti zamore. Naj za zdaj le tele kratke besede veljajo, mislimo pozneji priložnost dobiti, naše mnenje bolj prostorno izpeljavati. Toliko se je govorilo, toliko pisalo, v časopisih in bukvah od zadev Avstrije in dežela nemške zaveze, de bi se s tem, kar se je zastran te reči na zna nje dalo, lahko bogata bukvarnica založila, temu še kaj pridjati, bi sc marsikaterimu zdelo sode brez dna polniti — in vunder nas imenitna važnost te reči sili, se je na novo lotiti. Res je tudi, de se zvunajne podobe politiš-kiga sveta v naših časih tako urno in nepre-vidaina spreminjajo, de ni lahko, se v poli-tiških rečeh resničniga preroka skazati. Komaj štejemo štir mesce, kar so se zbrali v Draždanah, poglavitnim mestu Saksonskiga kraljestva, poslanci nemških vlad, da bi tam vstavili osnovo nemške zveze potrebam našiga časa bolj primerjeno, kakor je bila naprava veljavna od leta 1815 do 1848. Gotovo so nemške vlade zvolile k temu zboru modre politiške može in dobro skušene diplomate, in mi smo ob svojim času v tem časopisu naše upanje izrekli, de bodo deržavni možje v Draždanah napravo nove nemške zveze saj srečno in koristno osnovali, katere so se nekdajni Frankobrodski zborniki predlanskim tako nesrečno lotili. — In vunder se zdaj sploh bere in sliši de od Draždanskiga kongresa veliko prida za nemške zadeve več dočakati ne smemo. Nimamo ne časa ne priložnosti, bolj na tanjko razlagati, kje ravno bi iskali vzrok taciga neprevidniga konca pogovorov Draždanskih diplomatov, od katerih je morebiti marsikateri luč v nemški tamnoti si pričakoval. Vunder naj nam bo pripušeno ene besede ne zamolčati in cela Evropa nam v pričo stoji, de po krivim ne tožimo. Če je katera vlada kriva prazniga razhoda Draždanskiga zbora, bi pač žalostno prednost dali Porusovski vladi. Vsim je dobro znano, de je vlada avstrijanska že celo lansko leto ne-prenehama terdiIa,kako silno potrebno bi bilo na prostor temeljnih sprav leta 1815, katere
same v današnih časih zmešnjave evropejske veljave zgubile niso, se postaviti. Urno so začeli Avstrije nasprotnike našo vlado natol-čevati, de ona le želi vse na staro kopito pripraviti, vstavno vlado spet v samoderžno pre-meniti, težki jarm sužnosti nanovo nemškimi« naložiti, in kar se je še slišalo enaciga neum-niga in hudobniga žlobodranja. Netrudno je avstrijanska vlada na znanje dajala, de nima nikakor namena stare odmerjene vladne podobe oživiti, ker je ona sama svoje kronovine bolj na tanko vezala v centralni, to je zedinjeni deržavi, de ona zvesta veljavnim spravam evropejskih ljudstev le prostor iše, na katerim bi se zidalo novo poslopje potrebam časa bolj pripravno kakor razsuto, katero je po-derl vihar leta 1848. — Vsi pogovori in dopisi so bili od naše strani zastonj na znanje dani, in teško, če ne nemogoče, je človeka prepričati od-resnicc in pravice kake reči, kateri že poprej; ko ti le zineš, oznani, de se prepričati ne da. Porusovska vlada svoj pot ni nehala terditi, de ona zavezo nemških knezov še v principu kakor veljavno spozna, de je pa oblast deržavnih poslancov v Franko-brodu Majnskim in z njo zvunajna podoba nemške zveze popolnama moč zgubila, kar ravno to pomeni, če bi kdo rekel: v vodo me verzi, pa vari se, de moker ne bom. Tedaj so se z vso močjo Frankobroda ogibali, tu in tam so se glasile serdite besede, na pol je bil meč iz mečnice potegnjen; ni se jim škoda zdelo več ko trideset milijonov tolarjev, dokler jim je o zadni uri dovoljeno v Draždanah zbor poslancov nemških vlad za osnovo prenarejene, celimu nemškimu veljavne zveze poklicati. Tri mesce smo čakali pri nas in na Nemškim, kaj se bo tam koristniga sklenilo, zdaj pa se bere, de Porusovska vlada sama vabi svoji politiki vdane majhine nemške kneze se spet v Frankobrod vernili, de bi se tam že tolikokrat osnovano delo na novo snovati začelo. Veliko čast sicer to naši vladi prinese, in kaže kako previdno naši deržavni možje v prihodnost gledajo, če nasprotniki po dolgih zvijačah vunder v to dovoliti morajo, kar Avstrija nasvetuje, pa več ko štiri mesci so zamujeni, in v zdajnim stanu evropejskih tako zmešanih zadev štiri mesci ne pomenijo malo.
Častite bravce prosimo za samero, de jih na tako pohojeno pot vabimo z našimi sostav-ki zastran Avstrije in nemških zadev. Marsikaterimu se gnusi tolkokrat brano ali slišano reč kakor pogreto jed spet na mizi zagle-dati, vunder kaj bi to pomagalo, samo s tem, de bi oči odvračali, boljšiga stanu ne bomo doživeli. Obstojnost kake deržave se ne da primeriti življenju še tako stariga človeka, morebiti bodo leta in leta pretekle, dokler bo namen k svojimu koncu dopeljan, kateriga so se možje tako serčno lotili, ki zdaj avstrijansko deržavno barko šumečim valovam nasproti vodijo, tedaj poterpimo, tudi rimsko mesto ni bilo v dvanajst urah sozidano. Če se ne motimo je namen naše vlade tale: Naša svobodna samostojna in nerazdeljiva deržava naj bj
pod vstavno vlado svojiga svilliga cesarja se z časam bolj in bolj zedinjila v tako imenovani centralizirani ali na tanjko zvezani der-žavi, katera mora v družini evropejskih der-žav poprejno imenitnost in neotemneno slavo prihraniti. Posamezne kronne dežele, akoravno so nektere med njimi v preteklih stoletjili kakor samostojne deržave po Evropi daleč okoli slovele, postavim Ogersko , Češko, Benetke i. t. d. naj si izbrišejo iz spomina slavno zgodovino preteklih časov, kar je bilo — zastonj bi kolo časa nazaj vračal, ono gre neprenehama naprej —. Zato pa njih zgodovinska slava ni otemnjena, posameznim kro-novinam je prigotovljena njihna svojostojnost znotraj meja, katere deržavna vladbina osnova postavi. To se ne bo godilo v njilino škodo, vesolna Avstrija bo s svojimi žarki sinove raznih deželi obsijala, v nji bodo vsi časteni in spoštovani. Angličani, Šoti in Irci so dolge stoletja živeli v samostojnih kraljestvih — zdaj se ponosno Britance kličejo, kaj bi tedaj Nemcam, Slovana«, Italijanam in Madjaram branilo se zvaliAvstrijance. Bazni narodi pa naj vunder nehajo eden drugiga pisano gledali, ali se zoper svoje sosede vzdigovati, ker ima vsak narod enako in nerazžaljivo pravico svojo narodnost varovati. — Tako terdno zedinjeno, v notrajnih zadevah srečno, v zvu-najnih razmerah mogočno cesarstvo naj bi se pridružilo potrebam našiga časa primerno popravljeni zvezi nemških deržav na imenitni stopnji, katero mu svoja slavna zgodovina zagotovi. llazni narodi centralne Evrope naj bi si v tej zvezi prijazno roke podali, kupčiji in obertniji naj bi raslo nezmerno bogastvo na tergu 70 milijonov. Tista zveza naj bi postala varhinja miru in blagostanosti cele Evrope nasprotnikam zahoda ali izhoda v bran, v njej naj bi Avstrija mogočno roko stegnula po nemških in laških deželah.
Ce se ne motimo, smo v teh versticah naznanili vodila po katerih ima naša vlada namen srečno prihodnjost Avstrije in nemških dežela zagotoviti. Če pa že kakorkoljšna po-litiška prenareja svoje zaderžke najde, ni čuda, de se velikoserčnim namenam tako važne premembe mnogoverstni nasprotniki v bran slavijo. Posebno pa ste se dve stranki poganjale prihodnost Avstrije na ravno nasprotne pota verniti. Obojnih nameni po enakim podkopavajo imenitnost naše samovladije kakor velike evropejske deržave, če pota tudi na zkrižem peljejo, na koncu se tu in tam kaže poguba. Perva teh strank, katera je v deželah našiga cesarstva, katere so bile prištete nemški zvezi leta 1815, od sušca do listopade 1848 posebno mogočno razgrajala, je štela v svojih verstah mnoge može poštene volje in občutniga serca za slavo in povzdigo nemškiga naroda in zedinjenje nemških dežela v eno centralno deržavo. Ker so pa na poti najdli nenemške avstrijanske narode, katerim se je nemogoče zdelo, se tako nanaglama v Nemce spreoberniti, in katerim je bila lastna narodnost ravno take draga kakor Nemcam nemška, so večidel od politiška glediša spre-obernjeni odstopili. Le kaka množica serditih samopridnih ali častiželečih mož je ostala in dvignila netrudno trojnobarvno nemško zastavo. Marsikateri, sicer pošteni, pa v politiških rečeh clo malo vajeni Dunajški mestnijani so se dali oslepiti od gladkih besedi lažnjivih ptujih zapeljivcov in so živeli in goreli za pogubo ali saj neizmerno pomanjšanje svojiga ,slavniga cesarskega poglavitniga mesta. Tej množici, pa brez uma se je na rep obesla divja drehal ptujih in domačih puntarjev in podkopavcov vsiga obstoječiga politiškiga reda. Tem so pa deržavne zmešnave lepo priložnost dale, si mavhe polniti, da bi bili v stanu, če reč v hudo gre, v varnim zavetju na ptujih
krajih svoj rop mirno vživati. Tedaj so ne-jrenehama nasvelovali razdelitev cesarstva v tri deržave nemško ogersko in laško kakor neodrekljivo potrebo za otetje avstrijanskih narodov, slavno avstrijansko cesarstvo pa naj )i se izbrisalo iz verste evropejskih deržav in potopilo v spominu preteklih časov. — Bolj ko so se odkrivali resnični nameni tako imenovane nemške stranke, bolj so odstopovali možje, katerim poštenost in zvestoba niste bile jopolnama prazni besedi, tako de so kozo-)erska 1848 samo puntarji svojo z kervijo omadeževano zastavo nosili. Nikoli, kar svet stoji, se ni poglavitno mesto kake deržave za astno pogubo tako serdito vojskovalo. Tej sovražni stranki je maršal Vindišgrec z svojo zvesto in pogumno armado glavo poterl, de ji ne bila več v stan« Avstriji vojsko napovedati.
(Dalje sledi.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Sledeče se nam je v natis poslalo: Kdo bi bil mislil, de v razs.vetlenim 19. stoletji uraža še prebiva in gospodari. Ali, žali Bog! vender je to resnica. Ni davno, kar je k meni stopila neka oseba, in strahoma sledeče mi razodela. Velikonočen vtorik proti večeru (tako mi pripoveduje reva s togotnim sercam) pripohaja proti naši hiši en neznani mož, kteriga zvunanje zaderžanje in sveto govorjenje je visoko misel od njega v mojim sercu obudilo. Na mojo radovedno vprašanje, ali je morde desetnik, je odgovoril, de ne; ampak de je zamaknjen. Od radovednosti še le bolj gnana, ga vprašam, ali bi on mogel vediti, kje de so moji ranči stariši? in če je mogoče jim kaj pomagati? Zdaj je bil slepar na konju. Urno je odgovoril, de od njene matere noče povedati, oče pa de so v vicah, de bi se moglo dovelj s. maš plačati iz vic ga rešiti.
Vender, govori zviti goljuf naprej, jez vam zamorem pomagati, ako imate kaj sreberniga denara. Vboga prinese denar, moli s sleparjem pet očenašov in pet češčena si Maria, on pokropi srebro s žegnano vodo in ga pokadi s žegnano oljko, potem ga v trojni povoj trikrat prav dobro zaveže in nji poda reko*: Ta denar ponesete tist pondeljk pred s. resnim telesam enimu duhovnu, de bo bral 6 s. maš za vašega ranciga očeta, in njegova duša bo rešena. Ali pred tistim pondeljkam ne sme-ste denarja odvezati in pogledati, in nobenimu od tega kaj povedati; zakaj ako bi vi to storili, bi bilo vse zastonj. Oslepljena je terdno obljubila, de bo vse zvesto deržala. Ko je pa zapazila, de ji je zdeli zamaknjenec nekaj penezov zmaknul, je jela dvomiti nad njegovo pravičnostjo in svetostjo, in si ni dala ne pokoja ne miru, dokler ni svojih dvomb meni v pretres predložila. Po gotovim dokazu, kako nespametno, škodljivo in grešno je bilo nje uražepolno ravnanje; ker je zravi pameti nasprot delala,se zoper pervo božjo zapoved pregrešila, in verh tega se par rajnžov zgubila, ktere jih je bil slepar odnesel, je od svoje neumnosti prepričana, želela tista oseba trikrat zavezani denar v priča mene odvezati, kar sim ji tudi dovolil. Alj kako je ona oster-mela zagledali svinec namesto srebra. Ni je bilo treba več učiti, zadost je znala. Druga naj si misli vsakteri, samo to rečem: za dobre šole skerbite.
B . . . . r.
* V „Novice" se iz Bazdertega piše, da se je v Lužeh, blizo Bazdertega novo šolo napravila.
Koroško.
23. aprila se je vstanovila v Celjovcu kup-čijska in oberlnijska zbornica.
Avstrijanska.
Na pošto dane pisma na Dunaju
mesca januarja februarja marca markiranih	371,176 328,794 447,980
nemarkiranih	54,344 47,804 57,072
frankiranih	3,235 2,823 2,983
Skupej 428,655 379,421 508,035
*	Učitelji iz Vorarlberga so ministra uka in bogočastja prosili, da bi jim žalostno stanje zlajšal; on jim odgovori: da se bo po celi der-žavi plača učiteljem povišala.
*	„Oest. Corr." piše: Več časopisov je naznanilo, da vlada meni, prihodnjič tretjino davkov v srebru pobirati, in nasproti tretjino stroškov v srebru izplačevali. Mi zamoremo naznaniti, da nad tem ni nič resnice.
*	Novi krajcarji se bodo skoraj začeli kovati; bodo bolj lični kakor so dozdajni.
*	Deržavno svetovavstvo se bo,kakor pravijo, iz 20 udov sostavilo.
Češka.
„Prazske nov." pripovedujejo, da so holli v Pragi v nekterih kerčmah in kavanah začeti doneske za češko narodno gledišče nabirati. Zoper to se je zadevajoči vrad izrekel in ni pripustil, ker je nespodobno za tako imenitno napravo kakor je narodno gledišče, beračiti in ker bi pri takem nabiranju nobeden na doneske ne pazil, toraj bi se znale golu-lijc pripetili in ker je tak način, doneske nabirati zoper postave odbora za vstanovitev češkega narodnega gledišča.
Lombardo-bcneško kraljestvo.
25. aprila je beneški patriarh umeri.
Tuje dežele, Bosna,
Skenderbeg je poskusil čez Uno most napravili; ali vstajniki so to početje overli. V Bihač je prišlo 500 novih vstajnikov.
*	V Zagreb je prišla iz Bosne nepričakovana novica, da se je Skenderbeg od terdnjave Bihač umaknul, ker ga vstajniki niso pustili čez Uno. Govori se, da Skenderbeg pomoči pričakuje predenj terdnjavo napade, v kteri je mnogo vstajnikov in mnogo topov.
*	Iz Bihača se piše 21. aprila v„Agramer Ztg."
18. t. m. je Skenderbeg dvakrat vstajnike, ki so stali na levej strani Une, napadel; in sicer pri Kralju, kjer se Klokot v Uno zlije, in zgorej Bihača pri Preveliči. S pervini napadom je menil vstajnike iz rovov zapoditi, kjer so tudi en top imeli, in ker mu to ni po sreči steklo, se je spet nazaj v tabor umaknul. Pri Preveliči je vstal močen strel, ker so vstajniki na otok, kije z germovjem debelo zaraščen prišli in na Skenderbegove vojake streljali, ki so pri Ribiču stali. Še le čez eno uro potem ko se je boj pričel, so se vstajniki v terdnjavo umaknuli.
Celi dan so hiše v predmestjih in v okolici gorele v pozno noč. 19. in 20 so bili vojaki mirni v taboru; na vojake, ki so patrolirali, se je iz terdnjave včasih s topom ustrelilo. Kakor se vidi bodo počakali Omer pašata, predenj se kaj odločljivega počne, njega na danes ali pa na jutro pred Bihačem pričakujejo.
V Bihaču je zdaj 12 do 1500 vstajnikov, ki so skoraj sami Turki iz Krajne in njih vodja Rustenbeg Biševič in Kaferbeg Beširevič sta si namenula,se do poslednje kaple kervi braniti; v Krajni na Klokotu pri Krupi 3000, v Krupi stoji Dizdar iz Vranagrača z 1000 in Ale Kedič ima pri Otoku 2000 vstajnikov zbranih.
Tudi v Sokolaču in Golubitu je 3 do 400 mož. Skenderbeg vedno pričakuje pomoči.
Nar novejši novice pravijo, da je bila 23. in 24. bitva med vstajniki in »Skenderbegom.
Vstajnifcov je bilo 4 do 5000: bojevali so se zlo pogumno, vendar je bitva dvomljiva ostala.
Turška Serbska.
Slavensko-serbsko učeno društvo v Belgra-du je 7. aprila sklenilo enega serbskega učenega moža v Benetke poslati, da bo ondi v arhivih o serbski dogodivščini govoreče knjige pregledal in avstrijansko vlado prositi, da bo to dovolila.
Nemška.
„Freimuthige Saclisenzeitung" piše od neke dogodbe od leta 1848, ki se je v Franko-brodu prigodila, sledeče: G. Metternich iz Mainca in Ronge sta govorila. G. Metternich je stal na mizi, in je pridigoval: „Gospodje ! Jez sim potepuh, zares potepuh sim, pa se tudi ne štejem malo, da sim potepuh. (Meine Herren! Ich bin ein Lump, ja ein Lump, aber ich bin stolz daraul' ein Lump zu seyn.) .Da, moja srajca je omazana in raz-tergana (zerlumpt), pa pod to srajco bije prosto serce. (Gospodje! ponosno govorimo: mi potepuhi, ker naše je potemslvo! (Meine Herren! sagen wir mit Stolz: wir Lumpen, denn uns Lumpen gehort die Zukunft!)" (Vsi razterganci in potepuhi mu vpijejo in v roke ploskajo). Ronge je stal na drugej mizi iu govoril: „Gospodje ! čuti ktere je gospod govornik pred mano tako lepo izrekel, so tudi moji! (Meine Herren! die Gefiihle, die der Herr Bedner vor mir so schon ausgesprochen liat, sind auch die meinigen!" (Vse v roke ploska).
*	26. aprila po noči je prijazno mesto Traun-stein na Bavarskem kakor „SaIzb. Post" naznani, gogorelo. Ogenj je vstal po noči v nekem skednju in se je naglo razširil,
Kondukteur, ki je bil ravno na poti skoz mesto, ni mogel skoz iti; on pripoveduje, da je že celo desno stran ogenj pokončal, cerkev in zvonik sta ravno hudo gorela.
Groza in zmešnjava je bila brez konca in kraja. Ko je pošta odšla, je tudi že Jeva stran gorela, in ker je ravno ta čas močen veter potegnul, se je bati, da bo celo mesto ta žalostna osoda zadela.
*	Iz Draždan se 19. aprila v „Czas" piše: Znano je, da vLipsii že dolgo zaPoljce obstoji opomina vredna naprava učenosti pod naslovom: „ToAvarzystwo Jablanovvskich". Vsta-novil je to napravo po sto let mi Aleksander knez Jablanowski, vojvoda iz Nowgoroda (rojen v letu 1712 in umeri 1777. On je zapustil zavolj politiških zmešnjav svojo domovino, se je v Lipsii vselil in Je za slovstvo živel. Tu je vstanovil tako imenovano večno napravo, ki je tudi po volji vstanovitelja vsako leto tri darila razpisala, namreč iz dogodivščine Poljske, iz računstva in gospodarstva in je v tisk dala, kar ji je bilo poslanega. Darilo za spisatelje je zlata svetinja, 24 cekinov teška. Perve lete se skoraj noben poljski pisatelj za darilo ni oglasil, in dolgo je zadevajoče predmete vstanovitelj sam spisoval, druge spodbujevati. Naprava je vse politiške zmešnjave preživela in stoji še danes, kakor nekdaj. Ob času Napoleonovih vojsk je sicer za nekaj časa zaspala, kar ji pa ni škodovalo. Le eno postavo, namreč predmete v latinskem jeziku spisovati, so pisatelji za neprimerno spoznali, ker se je tudi premenila. Naj imenitniša dela bodo, ktere je ta naprave
zdaj natisnula, sledeče: „De origine et indole feudorum polonicorum" spisal Biener 1787, „Vicissitudines comitiorum in Polonia sub re-gibus sterpis Jagiellonic®" spisal Ladislav
Bentkowski 1839. Preteklo leto se je spi-salo darilo v kupčii mesta Gdansko. Oglasi se je le eden, njegovo delo pa ni bilo za do-bro spoznano. Letos se je darilo razpisalo 1) Kak upliv na politiške zadeve je imelo ne kdajno zedinjenje Saksonskega s poljsko kro no in 2) Zgodovina obertnije in kupčije mesta Gdansko do leta 1308; pisati se sme latinskem nemškem ali francoskem jeziku; ro kopis se mora do 30. novembra 1851 poslati pod napisom Naumann v Lipsii. Darilo je 24 cekinov.
Laška.
V „Croce di Savoja" se 22. aprila iz Man tue piše: Mi smo spet na prag vstaje prispeli. Zdraženo je vse kakor v letih 1847—1848; resne prigodbe ne morejo zaostati; tobaka več ne pijejo, vsak dan se ljudje zaperajo, zatiranje se vedno ponavlja; Avslrijanci se zlo boje, tako da vse v svojo varnost store, n. pr. vojaki svoje žene v druge kx-aje pošiljajo!!
*	Kakih 30 oseb je s palcami na cesti Florencu 9 avstrijanskih vojakov napadlo, zaničevalo in preteplo. Tri je žandarmerija za-perla, drugi so pa potegnuli.
*	Na Neapolitanskem se je nova tiskarna postava dala; posebne odločbo te postave so: Le policija sme dovoliti bukvo- ali kamnoti-skarnico napraviti; za vsak tisk se mora kav cija od 5, 10 ali 20 cekinov uložiti po raz nosti zapopadka. V tiskarnicah se mora vse pri odpertih vratih delati. PoJicija bo zaznamovala vse tiske in iztise. Nobena reč se ne sme brez poprejšnega dovoljenja tiskati; za vsako reč se mora zanaprej prošnja vložiti, v kterej se mora ime pisatelja in število izti-sov naznaniti. Pregledovavce izvoli po nasvetu ministra uka, kralj sam, na SiciJjanskem pa na predlog deržavnega tajnika in ministra siciljanskih zadev. Oni izrečejo svoje mnenje pregledovavni komisii in razsodijo, da se delo ali popolnoma ali le deloma konča. Hvalni spisi se smejo le takrat natisnuti, ako zadevajoče osebe te pripusle. Po dokončanim ti sku morajo pregledovavci tisk z rokopisom pretehtati, ker, ako se rokopis z tiskanim de lom ne vjema, se morajo vsi iztisti končati. Posebno se ima gledati na učne in verske bukve. V bukvoprodajavnicali mora vedno zapisnik vsih knjig odpert biti, ki se v pro-dajavnici znajdejo. Bokopisi, ki so v malih mestih za tisk pripravljeni, se morajo predsedniku pregledovavne komisije v glavno mesto v pretres poslati.
Francoska.
Francoska vlada je angleški predlog storila, da bi Ledru-Rollina in nektere druge politiške begune sognala.
*	V Parizu so spet demokratiške spise za sačili, kterih namen je bil, v Lombardii vstajo z nova napraviti.
*	Odbori rudeče stranke so se te dni večkrat posvetovali. Njih zastopniki so se o velikonočnih praznikih med prosto Jjudstvo podali, si sočutje pridobivati. Iz južnega Francoskega se sliši, da jerudeča stranka povsod zlo razširjena, celo med prostimi kmeti. Vse stranke se za svoje namene marljivo trudijo.
Saldanlia je, kakor se pravi, že na Špansko pobegnul, ker se mu je en sam polk pridružil.
Portugalska.
Novice iz Portugalskega poterdijo,da so se Angličani v vstajo na Portugalskem mešali. Akoravno je pa vstaja vdušena, bi kraljica vendar le prav storila, ako si bi druge ministre zvolila, ki bi znali bolji gospodariti, kakor ministerstvo Thomar.
Turška.
Iz Carigrada se piše 14. aprila: Seraskier je iz rok pobočnike Omer pašata natanjko na-
znanilo prejel od dogodb v Bosni. Omer paša tirja, da se mu nove povelja dajo, kako zamore slabo stanje v Bosni poboljšati, v ktero jo je vstaja palinula. 6. aprila so bili vjeti vstajniški glavarji Seraskieru predstavljeni med tem ko se je ministerstvo posvetovalo. Sliši se, da bodo te poglavarje v Tripolis so-gnali. Govori se, da bo carski ruski poslanec, gospod od Titoff, Carigrad zapustil in se v Neapel podal. Nekteri menijo, da gre le na sprehod, drugi pa pravijo, da bo važne pogovore imel z neapolitanskim kraljem.
Angleška.
Iz Londona se naznani, da bo, ko bo kraljica obertniško razstavo odperla 15,000 osebam vstop dovoljen.
# Angleški časopisi posebno zlo hvalijo dunajske mizarske izdelke, ki so v razstavo poslani.
w V mestu Ipsevich na Angleškem jim silno prede za —rabeljna. Nekdo ima ondi obešen biti, pa Mr. Caleraft iz Londona se je lepo zgovoril, ko so ga prosili priti, ker ima v Tannton-u opraviti, in kdor pred pride, pred melje. Mr. Caleraft je pa edini previligirani rabeij na Angleškem. Toraj so večkrat poslance do njega poslali, pa Mr. Caleraft ni mogel druzega storiti, kakor obžalovati, da ne more priti, in druzega svetovati ni vedil. Tedaj se obernejo na ministerstvo notrajnili zadev s prošnjo, da bi se dopolnenje obsodbe preložilo na drug dan. Sir G. Grey pa še ni ničesar odgovoril in ako še kake dva dni molči, bo mogel višji sodnik sam obsojenca obesiti; ker po angleški postavi je višji, sodnik sam zavezan obsodbo dopolniti in rabeij je le najet.
Ljubljanski novicar.
Po željah našiga župana g. dr. Burgerja, da bi se novi mestni magistrat, berž ko je mogoče, vstanovil in svoje opravila prevzel, so se zbrali preteklo sredo mestni odborniki v izredni zbor, in so po županijski poslavi Ljubljanskiga mesta volili županoviga namestnika in pa 5 magistratnih svetovavcov. Za županoviga namestnika je bil g. Miha Ambrož (z 20 glasovi med 24) izvoljen®), —za magi-stratne svelovavce pa g. Samasa, g. Ambrož, g. dr. Mejcer, g. dr. Ahačič in g. Holcer. In tako je mestna županija z magistratam vred gotova; zdaj še le bo mogla popolnama začeti delavnost mestniga županijstva.
(Novice.)
* Novice pišejo: V Ljubljani je pred nekimi tedni en berač umeri, kteri je — kakor govorica gre — zraven nekaj sreberniga denarja še za 1000 goldinarjev krajcarjev zapustil. Če tedaj ti 60,000 krajcarjev tehtamo, se nam teža čez 9 centov kaže, in če eniga zraven druziga podolgama položimo, dobimo 5000 čevljev ali 833 sežnjev in 2 čevlja dolgo rajdo, kar blizo daljavo Ljubljane doseže, ker en krajcar en palc v širokosti meri; — če bi se pa ti krajcarji eden na druziga po koncu postavili, bi dobili blizo visokost naših snežnikov; če bi jih po ravnim eniga na druziga položili, bi dobili visokost čez 385 čevljev, to je, visokost Ljubljanskiga grada, ker tako 13 kraje, en palc meri. S temi krajcarji se bi še znal 166 čevljev dolg in 2 in pol čevlja širok tlak narediti, na kterem bi 222 vojakov v 2 versti brez posebne tesnobe stalo. — Po tem prerajtu se nam še opraša-nje vsili: „Koliko hiš je ta berač obliodil, de je toliko krajcarjev skupej spravil? in koliko se je lagal, de je revež?!
(Novice.)
*) Ne cnanili.
z 18 glasov kakor
smo poslednjič na-Vred. Ljub. časn,
Igra v treh djanjih iz češkega.
(Dalje.)
Deseti nastop.
Marjanka — Lenčka.
Marj. (nese nekaj zavitega z Lenčko vred) I Berluzga, Berluzga! pusti ga, on ni vreden, da bi se zavolj njega togotil.
Lenč. Ta hudobnež zasluži kazen zavolj hudobnega govorjenja (hoče odiditi).
Enajsti nastop.
Terezka, pop rej sni.
Ter. (prinese, kar je popred preč odnesla in postavi na mizo) Kaj se je zgodilo? Oče tečejo za Mozesom, in če ga dobijo, mu bo huda pela. (zase). Pač bi rada vedila, kdo me je klical; strelec je, to sim vidila, pa kako ve, da mi je Terezka ime (gre k okuu). Dete šembraj, on gre naravnost k nam.
Marj. Terezka, kaj pa imaš?
Ter. I to je, on je to — Tone, Tone! (teče vun).
Marj. Kaj dekle nori?
Lenč. (gre k oknu) Za Boga, botrica! Tone v strelčevi obleki.
Marj. Nu, to je spet kaj lepega! (obe hočete oditi).
Dvanajsti nastop.
Tone v strelčevi obleki pripelje Terezko za roko.
Lenč. (gre jokajoč njemu nasproti) Tone, kaj si storil? Kje si bil, da so te vzeli?
Ton. Niso me vzeli mamka, sam sim se dal zapisati.
Lenč. O ti nesrečni otrok ! nate niso imeli pravice, ker si očetovo gospodarstvo prevzel, in ti me v tako žalost pripraviš!
Ton. Mila mati, jez bi se ne smel med poštene ljudi prikazati, če bi nič za domovino ne storil.
Lenč. Moj Bog, saj brez tega vse vojskine težave voljno prenašamo; kar nam gosposka zapove, vse damo; naši konji so vedno na cesti, da še polja ne vtegnemo obsijati; tedaj mislim, da je na tem dosti. In ti tako mojo ljubezen po vračaš; o ti nehvaležnik, hočeš svojo mater v grob pripraviti?
Ton. Vmirite se mamka. Vi veste, kako serčno imam Terezko rad, in zavolj tega sim se v to obleko napravil, da bi nje ljubezni vredin bil. Za domovino, za brambo pravičnih reči se dvigujejo narodi; stari in mladi popuščajo svoje krajine in vrejo pod zmagodobitne zastave našega vladarja.
Lenč. Ah botrica, jez vas gotovo nečem dolžiti, to pa vender rečeni, da ste vi tega krivi. Če bi ne bili njegovim željam nasproti, on bi bil zamogel vašo hčer vzeti, in tako se je mogel vsemu temu odreči.
Ter. Mila mati mojega Toneta, jez imam vašega sina zlo zlo rada in njega dobiti, je moja naj večja želja; pa ne morem vam zatajiti, da ga zdaj bolj obrajtam, ker je spričal, da razun mene tudi svojo domovino in cesarja ljubi, in to je lepo.
Lenč. In kaj ti to pomaga? on še mora v daljne kraje preč od tebe podati.
Ter. Pa ostane v mojem sercu.
Lenč. In če bo ranjen?
Ter. Bom njegove rane celila —
Lenč. In če kr uljev ostane?
Ter. Ga bom vodila in zanj delala.
Lenč. In če ga pobijejo!
Ter. Potem — (misli) Ah bom po njem jokala !
Marj. To njemu in tebi nič ne pomaga.
Ton. Njena podoba me bo spremljevala v boje, nje angel varil me bo varoval. S mo-
čnim zaupom pojdem vbitvo, da se mi nič ne bo zgodilo, in če v svojim poklicu padem, sim zlo srečen, objokan od ljube deklice, obžalovan od mile matere, in v vednem spominu pri vsih zvestih podložnih nar boljega vladarja.
Lenč. Vedno sim se tolažila, da bom v svoji starosti zadovoljna in brez skerbi zamogla živeti; in zdaj — o nesrečni sin! (jok ji besedo vzame).
Ton. Mamka, blagoslovite me. Kar koli kdo s blagoslovom staršev počne, vse mu dobro steče (poklekne prednjoj Blagoslovite me!
Lenč. (položi roke na njegove glavo in tiho oči proti nebesom povzdigne).
Ton. (ji roko poljubi}.
Lenč. (stisne Terezki roko in jokaje odide).
Marj. Jez vas spremim, botrica (gre za njo). Trinajsti nastop.
Tone — Terezka.
Ton. So me blagoslovili. Jez dobivam moč. — Preč, preč iz mojih pers, nesrečna bolečina ! Ločitev od milih je teška , pa spet se viditi, je toliko bolj veselo.
Ter. Tone, se boš še danes od mene ločil? ali boš nas že danes zapustil?
Ton. Ne, ne, ljuba. Danes še ne, pa kmalo. Mi imamo povelje pripravljeni biti, da pred ko bo mogoče v vojsko gremo. Meni so le za eno uro odlog dali, in zdaj se moram vernuti, predenj odidem me boš še vidila. Terezka, jez te zapustim, da se za svobodo domovine in občni mir vojskujem, obderži me v spominu, kakor jez tebe, in Bog bo naju želje spolnil.
Ter. Tvoja sim in nobenega druzega. Med tem, ko se boš ti v vojski slavo dobival, bom jez serčno k Vsemogcnemu molila, da te bo varoval, in poleni, ko bodo po vsih cerkvah med petjem bobnov in tromb „Te Boga hvalimo" peli, potem ti svojo roko v večno zavezo podani, (oba hočeta oditi.)
(Dalje sledi.)-
Odgovorni vrednik: Drayotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznih.
Vradni list št. 22.
Št. 1268.
Oznanilo.
(77.) C 1
Po razpisu c. k. generalniga vodstva za komunikacio od 12. aprila t. 1. št. 3339/F ste bile c. k. poštni vradnii v Krakovi in Cerno-vicu pooblastnjene od 1. maja dnarne navkaze med saboj kakor tudi v Zagreb, Berno, Gradec, Velki Varadin, Hermanstadt, Innsbruck, Košice, Celjovec, Ljubljano, Line, Oedenburg, Budo, Prago, Požun, Solnograd, Temešvar, Terst, Tropavo. Beč in Zadar pošiljati in od ravno te dobe dnarne navkaze od imenovanih krajev prejemati.
Kar se s tem sploh na znanje da.
C. k. poštno vodstvo Ljubljana 27. aprila 1851.
Schutz s. r.
St. 933.
Oznanilo.
(78.) C 1
Vstanovlenje c. k. poštne ekspedicie v Bleibergu.
S. 15. majem t. I. se bo v Bleibergu c. k. postna ekspedicia vstanovila. Pečala se bo s prejemo dopisav in poštnih pošilitev in se vezala z poštno vradnijo v Beljaku po vsakdanjim vožnim potu na sledeče vižo:
Odide iz
Blei-berga
vsak dan	
ob 6.	Beljaka 1
zjutraj	
vsak dan
Čas hoje
tje 13U "re nazaj Sžy4 ure
z pisemskimi in vozniškimi pošilatvi in se zvezala vsak dan s c. k. poštno vradnijo v Celju od mesca maja noter do mesca oktobra vsako leto po vožnji pošti, druge mesce pa po peš nih potih na teden dvakrat.
Kar se s pristavkam sploh naznani, da se bo izročivni kraj te poštne ekspedicie, ki se ima še poiskati, pozneji naznanil. Od c. k. poštniga vodstva Ljubljana 25. aprila 1851.
St. 2355.
Proglas.
(73.) C 2
izrocivni oKrog ie postne eKspeuicie store sledeče soseske: Bleiberg, Bleiberg-Hiitten-dorf, Bleiberg-Kreuth, sv. Duh, Kadučen in Hormesberg.
Kar se s tem sploh na znanje da. C. k. poštno vodstvo Celjovec 17. aprila 1851.
Lazarini. s
r.
št. 1237. Oznanilo. (76.) c 2
Po odpertju c. k. poštniga vodstva v Gradcu 17. aprila t. 1. št. 1756 se bo s pervim majem v toplicah Neuhaus pri Celju c. k. postna pksepedicia vstanovila, ki se bo pečala
C. k. okrajno sodništvo ljubljanske okolice s tem naznani:
Da se je na prošnjo gospoda Antona Pod-krajška,' opolnomočnika gospoda Venceslava Stedrei dovolila eksekutivna javna dražba posestev Antona Pleško iz Glince pri Viču., ki so se sodniško cenile na 2867 gold. 45 kr. Posostvo obstoji iz gojzdov, ki so v gruntnih bukvah mestniga ljubljanskiga poglavarstva pod št. 218-/4 zapisani in dveh odelkov travnika na Blati, ki je v gruntnih bukvah mesta Ljubljane pod št. 582 zapisan. Dovolila se je dražba, ker ima gospod Venceslav Stedrei 1000 gold. na posestvu sposojnih, kakor se vidi iz razsodbe 1. marca 1850 in ker so 5% obresti od 18. novembra 1848 še za odrajtati. Dražba bo 31. maja, 1. julija in 31. julija vsakbart dopolne ob devetih in sicer s pri-stavkam, de se bodo imenovane posestva pri pervi in drugi dražbi le za ali nad sodniško ceno, pri tretji dražbi pa tudi pod to ceno prodale.
Nar novejši izpise iz gruntnih bukev, ce-nitni zapisnik in pogoje dražbe zamore vsak pri tukajšni vradnii pregledati.
Ljubljana 30. marca 1851.
C. k. okrajni sodnik.
Heinric/ier s. r.
Št. 2560.
(71.) C 2
Proglas.
C. k. okrajno sodništvo ljubljanske okolice naznani Tomažu Turku in njegovim neznanim dednikam po tem proglasu, de je zoper nje pri tukajšni sodnii Maria Pečnikiz Ješce tožbo vložila za spoznanje ylastnine njive v Brinju
na Ješci, ki je zapisana v gruntnih bukvah nekdajnih deželnih okrožnih poglavarstev pod urb. št. 37 y2, za to obravnanje se je dan na 1. augusta t. 1. zjutraj ob devetih odločil.
Ker ni znano, kje de zatoženi stanujejo, je bil zanje za kuratorja gospod France Stem-bov iz Tomačeviga postavljen, s kterim se bo ta pravna reč po avstrijanskim sodniškim redu poravnala. Njim se tedaj naznani, de naj sami o pravim času pridejo ali de zastopniku o njih pravni reči na roko gredo ali si pa drugiga zastopnika zvolijo in ga temu sodništvu naznanijo, ker si bodo sicer nasledke zamude sami sebi morali pripisati.
C. k. okrajno sodništvo v Ljubljani 31. marca 1851.
C. k, okrajni sodnik Heinriher s. r.
St. 3725.
Proglas.
(75.) C 2
Ker se pri eksekucii gospoda Janeza Ogrin-ca iz Podslivnice zoper Franceta Strojana iz Dola zavolj 75 gold. 35 kr. po proglasu te sodnije od 31. januarja 1851, št. 871 razpisani pervi prodaji, posestvo ni prodalo, se bo tedaj 24. maja t. 1. v drugo prodajalo.
C. k. okrajno sodništvo ljubljanske okolice 24. aprila 1851.
C. k. okrajni sodnik Heinriher s. r.
St. 3518.
Proglas.
(70.) C 3
C. k. deželno sodništvo v Ljubljani je po ukazu od 8. t. m. št. 1384 Heleno Garbajs, doraslo hčer Janeza Garbajsa, posestnika v Ponavi vasi zavolj glopdsti pod varstvo postaviti za prav spoznalo.
To se s pristavkam naznani, de se ji je gospod Primož Erbežnik iz Ponave vasi za kuratorja dal.
C. k. okrajno sodništvo ljubljanske okolice 15. aprila 1851.
Heinricher. s. r.