901
ROKE  SO  TIHE Pavle  Zidar
Roke so tihe, temne kakor križ; med prsti le še veseljači smeh, po krutosti dišeč, solzah, strasteh, gorja nenehnega in muk obliž.
Tako so tihe, da ne slišim zvezd, ne jutra mesečnika ne višin: komu tu svetim, komu v opomin, ko blizu ni, ne daleč glasnih ust.
Izperi, veter, žejo tihih ran,
nebo se kolje v njih in mračnost sanj,
prišla je smrt, največja misel, stvar,
čist moram biti, prazen ko požar; šele potem bo čezme svoj pokrov pričaral mrak, obup, in bom njegov.