Mirko Kunčič:
Oblaček in kraljična.
Ir^ravljime sanje gredo čez polje.   Pa je priplul iz devete dežele
Beli oblački se smejejo,                     oblaček kot snežec mehak in bel,
zvezde — cekinčke štejejo                kradoma svetlih cekinov nagrabil
od zarje večerne do belega dne.       v vrečo ogromno... in spet odletel...
Ali cekinom ni konca ne kraja:       Plakala v temnem je lesu kraljična vedno spet nove trkljajo iz raja       tiste dežele, oj, plakala: božfi krilatci in svonko pojo:           »Vse so mi škratje hudobni pokrali!
»Oj, vi oblackil Le štejte, hoho . . .« Kaj sem sirota dočakala!«
Gorko zasmilila se je oblačku
kraljična pregnanka; priplul je nazaj —
vse ji nabrane cekine podaril,
na krilih srebrnih spet splaval je v raj. . .
121