Podkraljeva palača „Ras et-Tin" ob Aleksandrijski luki. Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. (Sestavil Andrej Fe"konja.) L, /eta 1837. sem začel slovenski pisati, torej je preteklo petdeset let mojega literarnega delovanja. Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist; kot mytho-, filo- in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, natisnene v naših slovenskih, tudi nekterih nemških časnikih, mnogo mojih spisov je našlo priznanje, marsikteri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« — Tako je označil Davorin Trstenjak sam svoje književno delo leta 1887., in po teh skupinah preglejmo na kratko tudi mi glavne njegove spise slovenske. O njegovem življenju nam ni treba govoriti, ker je podala družba sv. Mohorja obširen njegov življenjepis. Vendar treba, „DOM IN SVET'! 1893, štev. 2. Davorin Trstenjak. (Po fotografiji.) da znamo vsaj po imenu, kaj in koliko, pa kako in zakaj je pisal Davorin celega pol veka. Dodajmo še njegove potopise in življenjepise, kakor tudi nekoliko njegovih člankov po-litiških in listkov novinarskih, da si kolikor moči predočimo Trstenjaka kot vsestranskega pisatelja slovenskega. Pesmi. Med pesmimi Trstenjakovimi je najbolj znana «Zvezda» iz 1.1837. Razven te so še v Razlagovi ((Pesmarici)) natisnjene Davorino ve: « Budni -ca», «Pod lipo» in «0 polnoči«. Pa tudi v poznejših in najpoznejših časih je zapel Trstenjak nekaj prigodnih, ali kateremu rodoljubu, ali kakemu narodnemu društvu, n. pr.: «Vodniku» 1858, « Prisega« 1862, 4 50 Andrej Fekonja: «Sokolska» 1864, «Dru. Št. Kočevarju« 1878, ((Čestitka A. Žuži» 1882 in dr. V vseh veje duh domorodni. Novele in humoreske. Povestij je Trstenjak priobčil precej v Bleiweisovih ((Novicah)), nekatere z izmišljenim imenom «Vicko Dragan«. Odlikujejo se posebno: «Novo leto 1824, povestiea«, «Sveta vira, povedka iz poganskih časov Slovencev« in ('Slovenski Leander, novela po narodni kranjski povedki,« prvi dve leta 1857., tretja leta 1860. Tudi v Janežičevem «Slov. Glasniku« se jih nahaja več, med njimi zlasti prijetna povest «Kelmorajn, obraz iz mojega dijaškega življenja« leta 1864., in pa dVerbovske anekdote, po narodnih pravljicah« leta 1860.; to so šaljive pripovedke o trgu Vržejskem (Vrbovec) na Murskem polju. V Blei-weisovem ((Koledarčku« 1854 je objavil novelo «Slikar» (Ticijan), in v knjigi ((Vodnikov Spomenik« 1859 zgodovinsko povest «Ljudevit, vojvoda horvatski« (odlomek). Istotako je napisal Trstenjak v svojem listu «Zori», časopisu za zabavo, znanost in umetnost, leta 1872. nekoliko povestij in ša-ljivk, n. pr.: «Murillov učenec, no-veleta iz življenja spanj olskega slikarja«; «0 jej! ima me že! žalostno-smešna prigodba«, in dr. Potopisi. Podobni omenjenim anekdotam so Trstenjakovi dopisi v «Novicah» leta 1859. pod naslovom: «Iz potne bi sage. Prijazni dopisi do strica Brcka Dragana v Vrbovcu«, v katerih nam pisatelj («Vicko») razlaga vse šale in burke, ki jih ljudstvo pripoveduje o Vrženjcih. Razven teh «dopisov« se nahajajo v «Novicah» 1. 1857. tudi Trstenjakovi «Potni listi«, s podpisom «Vitomar», kjer pripoveduje, kako je z dr. J. Bleiweisom n. pr. hodil po Kranjski ter obiskal Podlipskega, Križnogor- skega, Poženčana, L. Pintarja, dra. To-mana, BI. Potočnika itd. O teh «potnih listih« pravi Anton Trstenjak, da «so polni gorke ljubezni do naroda in domovine naše. V tem pogledu je stal Davorin Trstenjak na istem vrhuncu, na katerem stoje danes rodoljubi; v marsičem nas je prekosil. O vsaki priliki nas roti, kako naj ljubimo jezik materin, ljubimo in povsod govorimo.« Življenjepisi. Kratke življenjepise je Trstenjak sestavil med ostalimi: Stanku Vrazu, slavnemu pesniku ((ilirskemu« (Koledarček 1855), Jan. Klajžarju, prvemu slovenskemu lazaristu (Drobtinice 1855), zatem v «Zori» (1872) Jakobu Košar ju, dru. A. Murku, Orosl. Cafu, dru. M. Prelogu, Josipu Drobniču in V. Mandelcu; nadalje v «Slov. Narodu« Lov. Vo-grinu (1870) in Andr. Gutmanu (1875); v «Novicah» (1880) dru. Josipu Muršecu; in v «Kresu» župniku Jož. Hašniku (1883) in Al. Per-gerju (1884). Pisal je tudi o svetem Cirilu in Metodu v «Novicah» že leta 1857., pa 1862., 1863., 1864. Politiški članki. Nekaj politiških stva-rij je pisal Trstenjak najpreje v listu «Sloveniji» (v Ljubljani) 1848, 1849 s podpisom E.; zatem prilično v ((Novicah« , in nekoliko v Einspielerjevem «Slovencu» (v Celovcu) 1. 1866., 1867., tukaj z imenom «Dalibor». A zlasti, ko so štajersko - slovenski rodoljubi v Mariboru 1. 1868. osnovali nov politiški list ((Slovenski Narod«, pošiljal je Trstenjak prva leta, (ko list še ni bil nasproten cerkvi, Op. ur.) celo vrsto člankov s podpisom «Od Voglajne« ali «Juste milieu«, ter je glasno poudarjal in jasno zagovarjal naše narodne pravice, pa tudi mlačne in razdvojene rojake odločno pozival na delo domorodno in v blagodejno zlogo. — A z izmišljenim imenom Davorin Trstenjak. 51 grškim 'Etu^«?^ je priobčil Trstenjak tudi v «Slovenskem Narodu« lepo število ((listkov«, ki so z zdravo šalo in prijetno zabavo šibali hibe slovenskih politiških velikanov-domišljako v ter opisovali smešne strani našega javnega življenja. V obliki listkov je tudi v tem časopisu leta 1876. objavil več preime-nitnih, v slovensko slovstveno zgodovino sega-jočih spominov iz svojega književnega življenja. Baje-, jeziko-in starinoslovni spisi. Zanimivi so nadalje Trste-njakovi sestavki bajeslovni. To so naj preje preiskave posnete iz slovenskih pregovorov, pesmij, po-vestij, ugank, iger, šeg in navad, kakor tudi iz raznih pravljic o rastlinah in živalih, znanih med slovenskim narodom. Mnogo tega je Trstenjak napisal in priobčil zopet v «Novicah» v 1.1855.—1880. in v «Glasniku» 1. 1859.—1867., pripovedujoč nam in umno pojasnjujoč bajke o raznih bogovih in boginjah, o škratih, pozojih in o vsakovrstnih duhovih in čudesnih bitjih. Posebej pak je spisal knjižico ((Triglav, mvthologično razis-kavanje« leta 1870., a v ((Letopisu so tudi posebej izdane: ((Slovanski 4* Davorin Trstenjak. (Po fotografiji.) Matice Slovenske« priobčil tri daljše razprave: «Raziskavanja na polji staroslovanske mythologije» (o simbol, pomenu ribe 1869; o obli-čajih na ptujskem in sv. martinskem spomeniku 1870; o Crnobogu 1871). Ta raziskavanja mu potrjujejo trditev: «da so Slovenci že v predzgodovinski dobi stanovali v zapadni Pano- niji, po vsem Noriku in Kar- niji.» Veliko je potem tudi število Trstenjakovih sestavkov jezikoslovnih. Za to stroko je bil naj preje navdušil našega pisatelja Orosla-va Cafa, s katerim sta se o svojem času skupaj učila sanskrta, zendščine, got-ščine in dr. Takih jezikoslovnih ((drobtinic« in «črtic« Trstenjakovih je na-drobljenihinna-črtanih vse polno po ((Novicah« od 1. 1853. do 1881., vmes tudi v «Glasniku» ; zatem v «Zori« pa v nje znanstveni prilogi «Vestniku» leta 1873.—75., in v «Kresu», leposlovnem in znanstvenem listu, 1. 1883., 84., 85. Obširne in učene razprave te vrste pak so tiskane v ((Letopisu Matice Slovenske« leta 1874., 75., 76., 77., katere 52 Andrej Fekonja: Davorin Trstenjak. elementi v Venetščini«, 1. 1877., in druga zbirka razprav: «Slovan-ščina v r o m an š čini», leta 1878., kjer pisatelj «na novo podpira svojo trditev o slovanskosti starodavnih Venetov.» Ogromno je poleg tega gradivo, kar ga je Trstenjak spravil na svetlo v svojih spisih starinoslovskih. Gradivo za te posebno zanimive spise je nabiral Trstenjak, bivši gimnazijski učitelj, o počitnicah, potujoč po pokrajinah nekdanjega Norika in stare Panonije, kjer je zbiral napise na kamenih in risal kamenene podobe iz davnih rimskih časov. Vse to je zatem učeno tolmačil in umno razlagal zopet ponajveč v ((Novicah)) od leta 1853. — 1881. Poslavši obširen izpisek iz rokopisa: «Kdo so bili Noričani in Panonci, Kelti ali Slovenci?« — po veda pisatelj takoj sam tem svojim razpravam namen (list 12.), da namreč iz njegovega spisa bodo videli učeni zgodovinarji, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v VII. in VIII. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo, ter vneto kliče: «Saxa loquuntur! . . . Gre za brambo stare naše in za vtrdenje nove Slave. V slavnih historičkih uspo-menih bodete dobili novo navdušenje in ponosito bodete kazali na stari čas in rekli: kar se je dolgo drugim prilasto-valo, to je naše, plod in sad slovenskega duha.» In v tem zmislu so sestavljeni vsi nadaljni Trstenjakovi spisi te vrste o tako imenovanih starorimskih božanstvih, ki so pa deloma pač staro-slovenska i po imenih i po obrazih. Posebej je bil spisal knjižico: «Kdo so bili Ambidravi?» leta 1853. Naposled so važne Trstenjakove Zgodovinske razprave. Proučivši točno stare pisatelje latinske in grške, pojasnil in odkril nam je Trstenjak po svojih podatkih marsikaj iz naše minulosti, kar se nam je bilo do sedaj povedalo krivo, ali pa nam je bilo tudi še povse neznano. Mnogo takih člankov je objavil zopet v ((Novicah«, razpravljajoč o posameznih osebah in krajih, kakor tudi o celih narodih in državah, v kolikor se stvari dostajejo povestnice in zemlje slovenske. Nadalje nam je v knjigi «Zlatem Veku«, leta 1863., podal črtico o prvem stolnem mestu Metodovem. Za tem je v aKresu« leta 1881. in 1882. napisal razne ((Zgodovinske črtice o nekdanji provin-ciji Windischgraz», a leta 1886. v istem listu zgodovinsko razpravo ((Nest o r j e v i Vlahi», tolmačeč staro poročilo ruskega letopisca o imenovanem narodu, in «Crtice iz etno- in topografije nekdanjega Norika in Panonije«, dokaj obilne pojasnitve narodopisne in krajepisne o teh davnih pokrajinah naših. Tudi posebni knjižici je dal na svetlo o tem predmetu, jedno: «Weriand de Graz», zgodovinsko-rodoslovno razpravo 1. 1884., trdeč, da isti prvi znani praded knezov Wmdisch-Graetzov (znan že 1. 1091.) ni bil Wei-marovec, ali kak drug tujec, marveč domač plemič koroški nižje vrste, in drugo: «Pannonica. Spomeniški listi« 1. 1887., predočujoč glavne etnografske razmere v nekdanji Panoniji od pradobe do rimskega gospodstva. A v «Letopisu Matice Slovenske« leta 1869. in 1871. je bil priobčil obširna «Raziskavanja na polju staroslovanske zgodovine«, s katerimi je «posebno si trud naložil o tem, da dokaže, da so Slovani že v predzgodovinski dobi stanovali od Karpatov do Adrije, in da so torej Panoni, Noričani in Karni bili Slo-veni.» In leta 1874.: «Komentari k zgodovini Salašanov, Japodov, Venetov, Ligurov, Skordiskov, Anton Medved: Trije snubci. 53 ligurskih, karnskih, noriških, podunavskih in karpatskih Tau-riskov« — v isti namen. * * * To je površen pregled o Davorina Trstenjaka velikem delu na polju slovenske književnosti. (Posamezno in natančno naštevata spise tudi Jos. Marn: c(Jezičnik» XXVIII., 1890., in Ant. Trste-njak: «D. T. Novičar», 1887.) A mi, kakor smo začeli, tako tudi končujemo te črtice uprav z njegovimi besedami (Pannonica): «Jaz sem pisatelj malega naroda, torej se ne morem ponašati s stoterimi knjigami, kakor Kraszevvski, dasiravno nisem bil manj delaven in nisem manj ljubil svojega naroda . . . Mnogo mojih spisov je našlo priznanje, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo. — Errando di-dici . . . Naj me nadomestujejo mlajše moči in v ljubezni popravljajo, kjer sem se jaz zmotil. Gradiva jim zapuščam obilo. Bog varuj slovenski narod!« Trije snubci. (Romanca.) /lada, lepa, grajska hči Žlahtne ima snubce tri. Urno zapuste gradove, Ko jih oče nje pozove. Drugi vitez važno de: «Moje znano je ime, Klanja se mi glava vsaka, Daleč slujem za junaka. «Prosto od srca najprej Izmed vas mi vsak povej, Kdor jedinko mojo snubi, Kaj ima in kaj obljubi.* Ko se zopet vname boj, Njo in grad ostavim svoj, Vihtel bodem meč v desnici V slavo mili mi družici.* Prvi snubec reče vnet: «Gradov vladam jaz devet, Lepih in slovečih gradov, Polnih blišča in zakladov. Tretji vitez: «Oče sam Veš, kaj sem in kaj imam: Njeno bode vse, kar moje; Kar obeh, to bode tvoje.* Demant bode nežni vrat, Roko dičil prstan zlat, Nje pogledov tihe želje Slugam bodo že povelje.* Stari vitez gleda nem V žarno lice snubcem trem. «Čula zdaj si», reče hčeri, «Sama si moža izberi!* Milo hči se nasmehlja, Roko tretjemu poda: «Oče, ta najmanj obeta, Njemu je obljuba sveta.* Anton Medved.