16. štev.
V Ljubljani, dne 21. avgusta 1902.
XII. leto.
Izhaja dvakrat na mesec ter stane za vse leto 1 K 60 v., za pol leta 1 K. — Za oznanila plačuje se ođ dvostopne petit-vrste 16 v. če se enkrat tiska; 24 v. če se dvakrat, in 30 v. če se trikrat tiska. — Večkratno tiskanje po dogovoru. — Naročnina in inserati blagovolijo naj se pošiljati „Narodni Tiskarni" v LJubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba". — Pisma izvolijo naj se frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.
Lumpi in barabe.
Glasilo ljubljanskega škofa, smrad-Ijivi »Slovenec«, ta časopis za častikrajo in vsakovrstne infamnosti, to zrcalo duševne in moralne podivjanosti klerikalizma, je pred kratkim na kratko, a korenito karakteriziral napredno stranko in vse njene somišljenike proglasil kot lumpein barabe. Kar je v napredni stranki, je vse lump in baraba, le moralne propalice so pri tej stranki, kar je pošteno in častivredno, je pri klerikalni stranki.
V političnih bojih se navadno ne devajo besede na tehtnico, ali kaj takega doslej vendar še ni bilo čitati, kakor v sobotni in v torkovi številki škofovega glasila.
Lumpi in barabe so liberalci vsi od
kraja.
Lumpi in barabe so oni najboljši posestniki v deželi, ki stoje v taboru napredne stranke.
Lumpi in barabe so trgovci in obrtniki, ki niso klerikalci.
Lumpi in barabe so uradniki, odvetniki, učitelji in notarji.
Lumpi in barabe so vsi pisatelji, znanstveniki in umetniki, ki so naprednega mišljenja.
Lumpi in barabe so vsi uslužbenci ravnovrstnih podjetij, trgovskih in obrtnih, ki niso klerikalnega prepričanja.
Pošteni pa so klerikalci. Pošteni ljudje so ti Susteršiči, ti Vencajzi, ti Žitniki e tutti quanti; pošteni so ti duhovniki, ki po krivem prisegajo in druge v krivo priseganje zapeljujejo; pošteni ti duhovniki, pred katerimi ni varna nobena ženska, ki imajo v farovžih cele bordele in zapeljujejo svoje kuharice v detomor; pošteni so ti duhovniki, ki na* smrtni postelji ležečim ljudem izpod vzglavja odnašajo hranilnične knjižice; ki spravljajo hranilnične knjižice, katerih potem nikdar več ne dajo nazaj; ki sleparijo po posojilnicah in konsumih; ki izdelujejo testamente in zidajo cerkve, da z denarjem za cerkev plačujejo svoje zasebne dolgove. Ti vsi so nravno popolna bitja, pravi vzori in izgledi krščanskih ljudi — vsi drugi so lumpi in barabe.
Nekaj je pa »Slovenec« vendar resničnega povedal: takih idej, ki bi bili klerikalizmu všeč, napredna stranka res nima, in tudi ne takih vzorov. Hvala Bogu na višavah, da je tako, kajti če bi imeli take ideje in vzore, kakor jih imajo klerikalci, bi zaslužili, da kar čez noč cela stranka pogine.
Lumpi in barabe! Zapomnili si bomo to, nad vse infamno insulto, zapomnijo naj *i jo vsi naprednjaki in izvajajo naj iz
tega vse konsekvence proti tisti sodrgi, v katere imenu govori »Slovenec«
Klerikalizem ima že od nekdaj ta princip, da vsacega, kdor ne trobi v njegov rog, predstavlja kot moralno propalo bitje, kot hudobnega, ničvrednega, sleparskega človeka. Tako se zgodi vsakemu, kdor ne pleše tako, kakor godejo klerikalci.
Dokler je cerkev imela moč, je nasprotnike klerikalizma kar sežigala, sedaj pa te moči nima več. Zato pa zdaj ščuje proti liberalcem, jih preganja in jih predstavlja kot ljudi, ki so slabši od ciganov.
Lumpi in barabe! Na to ni druzega odgovora, kakor da se pokažejo javnosti klerikalci, kakoršni so v resnici, da se razkrije klerikalna morala in da se razkrinkajo klerikalni voditelji. Kolikor je v naših močeh, se to zgodi, zlasti ker imamo zavest, da storimo s tem dobro, občekoristno delo. Ljudje bodo potem spoznali, kje so lumpje in barabe!
Nova nezaupnica.
Iz Mokronoga, 18. avgusta. Z začuddnjem sem v četrtek, 14. t. m. opazoval prihajajoče množice najimo-vitejših in najinteligentnejših posestnikov iz naše tržiške, šentpeterske in mirnske občine v naš prijazni trg. Izvedel sem ta« koj, da so to člani mirnske zadruge, ki morajo prispevati svoje deleže za prepo-trebno uravnavo potoka Mirne, in da imajo ta dan svoj občni zbor. Šel sem tudi jaz tja. — Velika dvorana gostilne pri »Stari pošti« je bila natlačeno polna. Naštel sem črez 130 članov posestnikov, ne vštevši nekaj članic-posestnic, katere nimajo pravice do glasovanja in nekaj tržanov. — Ne bom opisoval teka zborovanja, ki se je vršilo vseskozi stvarno, a zanimivo je bilo, in sicer zaradi tega, ker so udeleženci opetovano dajali duška svojemu ogorčenju nad postopanjem klerikalne bande v deželnem zboru kranjskem v sejah 21. in 23. junija t. 1. In to ni čudno. Pomisliti je, da je za uravnavo Mirne (h kateri prispevata država in dežela) prora-čunjeni denar porabljen ali pa bode v teh dneh, a uravnava je šele na pol izvršena; ker pa vsled obstrukcije v deželnem zboru dežela ne more dovoliti novega prispevka in zaradi tega tudi ne država, prenehati se mora z uravnavo, ki je v polnem tiru. Kdor je videl to deloma izvršeno, večinoma pa še nepopolno uravnano strugo, uvidi, da bi se zgodila velikanska škoda, ako bi se z delom, četudi samo za nekaj časa, prenehalo. Vsako leto nastopivše povod nji poškodovale in porušile bi cele dele uravnajoče se proge, v kratkem času bi voda odnesla najmanj 50 tisočakov. Razun
tega bi morali iskati novega, mnogo dražjega podjetnika, ker sedanji bi se — kakor se sliši — rad izmuznil in bi ne bil več vezan nadaljevati z delom, če se sedaj ž njim preneha. Z novim podjetnikom bi se uravnava podražila tudi za več tisočakov. Ni čuda tedaj, da so vsi navzoči z navdušenjem sprejeli resolucijo, ki jo je podal posestnik Fran Vidmar iz Glineka, glasečo se tako:
»Občni zbor Mirnskezadruge izraža svoje ogorčenje nad tem, da vsled obstrukcije klerikalnih deželnih poslancev zaključeni de-želnizbornimogelsklepatiotako važnem nadaljevanju uravnave Mirne, ker je s tem nastala nevarnost ne le, dase izvrševanje tega dela zopet zavleče, temveč tudi ta velika nevarnost, da se že izvršeni deli proge zopet porušijo in zasujejo in s tem stroški končnega dela vnovič narast ej o. Občni zbor mirnske zadruge energično protestuje zoper tako početje, ki je v veliko škodo davke plačujočih pri uravnavi Mirne prizadetihpo« sestnikov in naprosi visoki dež. odbor, naj vse potrebno ukrene, da se delo vzlic brezbrižnosti in lahkomiselnostikmetskihposlan-cev najhitreje izvrši«.
Ta resolucija je bila sprejeta enoglasno. Gosp. načelnik jo je dal dvakrat na glasovanje, prvič, da naj tisti, ki so ujemajo s to resolucijo in jo odobrujejo, vzdignejo roke, dvignile so se z glasnim pritrjevanjem roke vseh navzočih; in ker bi bilo le mogoče, da se pri tej množici prezre koga, ki bi ne vzdignil roke, je dal g. načelnik resolucijo vdrugič na glasovanje s pozivom, da naj vsi tisti, ki se z resolucijo ne strinjajo, vzdignejo roke, a dvignila se ni niti jedna.
Da bi videli in slišali, kako pikre besede in krepki izrazi so vsevprek padali na adreso klerikalnih poslancev! Oglašali so se še mnogi k besedi, ki so večinoma ponavljali to, samo da ne v tako rahli obliki. Mnogi so vpraševali, kdo vse so tisti famozni muzikantje v deželnem zboru in jako slabo bi se godilo dr. Žlindri in njegovima pomagačema Schweitzerju in Brejčetu, ko bi bili tukaj, ker seznanili bi se bili korenito s kmetskimi žulji, na katere se ožlindrani doktor tolikokrat sklicuje.
Po izvršenem zborovanju so se kmetovalci razšli proti svojim domom v zavesti, da so ukrenili nekaj dobrega in koristnega, deloma so se še mudili v trgu, kjer bo še prostejše dajali duška svojemu ogorčenju nad nespametnim počenjanjem duhovščine in njenih voditeljev, a la dr. Žlindra.
Politični pregled.
Nagodbena pogajanja.
Med tem, ko imajo srečnejši ljudje počitnice in dopuste, ko se po uradih opravljajo pičli posli le z nevoljo, imata obe ministrstvi prav sedaj največ dela in skrbi. Konferenca se vrši za konferenco, danes na Dunaju, jutri v Budimpešti, potem v Ratotu in končno v Išlu, vedno in vedno iznova. Ta teden bodo imeli poleg ministrskih predsednikov seje tudi resortni ministri, iz česar se sklepa, da je treba dognati še važna preporna vprašanja, predvsem carine, katero zahteva Ogrska na uvoz surovin in katero hoče Avstrija na uvoz produktov. Koerber je v zadnjem ministrskem svetu baje poročal prav optimistično, iz česar se sklepa, da se nagodba dožene vendarle kmalu. Po-Blednja skupna seja v Išlu je baje mnogo pripomogla do zbližanja raznih točk. Pogajanja so stopila v nov, ugodnejši stadij, tako da je splošni položaj mnogo boljši kot se je moglo pričakovati še nedavno. Ali dela je še mnogo, in počitnic nimata Szell in Koerber nikakih. Proti klerikalizmu na Hrvatskem.
Boj proti hrvatskemu klerikalizmu je bil doslej neznaten, zato pa je na Hrvatskem klerikalizem zelo močan. Sedaj pa je prinesel poloficiozni list »Drau« poziv z geslom: Proč od klerikalizma! Ta list piše namreč med drugim: Veliki čuvaj Francija potrebuje simpatij vseh svobodomiselnih elementov in simpatij vsega omikanega sveta, da doseže svoj visoki cilj. Pokažimo torej, Hrvatje, da razumemo bolest francoskega naroda in povejmo, da gloda tudi na našem mozgu iati črv, katerega uničiti se doslej nismo upali. Dvig- i nimo se, poskusimo svojo moč in kmalu bomo videli, da je dovolj velika, da do ženemo ta boj. Naše geslo se glasi: Proti klerikalizmu! — »Vaterland«, glasilo naših klerikalcev, zlasti Šusteršiča, je prvo zavohalo ta članek ter se nanj strašno togoti. Poživlja celo bana, naj kroti svojega »medveda«. To se morda zgodi, ali na Hrvatskem je že mnogo mož, ki uvi-devajo nevarnost klerikalizma za hrvatstvo ter že začenjajo nastopati proti pre-potenci klerikalnih vodi.
Papež in Loubet. Nekateri italijanski listi so bili mnenja, da bo papež za enkrat napravil izjemo ter bo proti svojemu principu sprejel predsednika Loubeta, če tudi bo gost italijanske kraljevske hiše; toda vatikanski list »Osservatore romano« trdi odločno, da se to nikdar ne zgodi. Tudi o priliki poseta ruskega carja hočejo rimski klerikalci obrniti pozornost nase. Rimski sin-dako je stavil namreč glede stroškov za carjev sprejem zaupna vprašanja mnogoterim občinskim svetnikom. In h klerikalni minoriteti pripadajoči občinski svetniki ter še nekateri socijalisti so izjavili, da ima izdatke na sprejem ruskega carja pokriti vlada, ker je carjev poset političnega značaja. Vlado pa veže proračun ter meni, da je sprejem stvar mesta. Sindako je sedaj seveda v veliki zadregi ter mu je opozioija klerikalcev jako neljuba. In to vse zato, ker se car ne pride najprej poklonit papežu! Bretonski klerikalci in samostanske sole. V raznih krajih Bretonije so se klerikalci, ki imajo ondi močno zaslombo,
uprli šiloma zaključenju samostanskih šol.
V Pont-Croix so napravili na ulici pred šolo barikado, katero je moralo porušiti vojaštvo. Demonstrante so razgnali orožniki na konjih in jih več ranili. Nekega policijskega uradnika so klerikalci vlekli seboj. Rešila sta ga dva duhovnika. Urad-nikova obleka je bila raztrgana, kri mu je tekla iz ust in na nogi je bil ranjen. Poldrugo uro je trajal boj, potem šele so mogli vdreti vojaki v samostan. V vaseh Flou daniel, Le Falgoet in Saint Meen so šole zabarikadirane, kmetje pa jih stražijo noč in dan. Po cestah so trnjeve ograje in povsod so nastavljene koprive. Prevr-njeni vozovi zapirajo pot. Plemenitašinje potujejo po deželi med kmeti ter jih huj-skajo k odporu. Tudi duhovniki agitirajo za upor. Ženske so se oborožile s palicami ter so zasedle šolske sobe. Vojaštvo stoji pred vasmi ter čaka povelja. Orožništvo na konjih in peš hiti v razburjene kraje.
V Flou-danielu so poskušali trije policijski komisarji s pomočjo ključarja iz Bresta odpreti zaklenjena vrata samostana. Kmetje, sedeči vrh strehe, so vlivali na ključarja vodo, potem pa gnojnico. Nato so prišli vojaki s krampi in sekirami, da prederejo steno, kmetje pa so jih oblivali z gnojnico ter metali nanje opeko in kamenje. Vojaki so poskusili zlezti na streho, a kmetje so jih suvali z dolgimi drogovi. Tudi komisarje so sunili z ozidja ter jih polivali. Nato so začeli kmetje ulivati celo petrolej ter metati na vojake goreče snope. Klerikalni senator Pichon in generalni svetovalec Soubigon sta prišla slovesno protestirat proti dekretom. Dve uri je trajal prvi naskok, potem so vojaki prenehali, a samostanska vrata so se nato odprla in šolske sestre so odšle. Tudi v Folgoetu so bili boji med občinstvom in orožništvom. Več oseb je bilo ranjenih.
V St. Moen se zabarikadirani kmetje niso hoteli umakniti orožnikom, ki so zato barikade naskočili s konji. Kmetje so udarili s koli po konjih in orožniki so potegnili sablje. Na obeh straneh so bili ranjeni. Kmetje so začeli metati kamenje, sous- prefekt in policijski komisar sta bila ranjena. Vsled posredovanja abbeja Gay-randa so odložili kmetje kole, a so zidarja, ki je hotel predretj zid, kamenali. Pešci so nato naskočili barikade. Končno se je posrečilo vdreti oblastnemu komisarju do šolskih sester ter jih izgnati iz poslopja.
V Brestu je dobil 19. pešpolk ukaz, da mora pomagati pri izganjanju šolskih sester v Donarenezu. Major Leroy-Ladurie pa se je uprl in odpovedal svojemu polkovniku pokorščino. Polkovnik je dal ma jorja takoj aretirati ter poveril vodstvo ekspedicije kapitanu Gastineanu. Vojno ministrstvo je odredilo, da pride major pred vojno sodišče kakor polkovnik Rem^. Oba sta zaprta na trdnjavi Port Saint Louis. Več generalnih svetovalcev je naprosilo vlado, naj se zapiranje samostanov ustavi, večina pa vladi čestita, da postopa toli energično. V Nimesu se je zbralo pred prefekturo 2000 klerikalcev ter zahtevalo, naj se nunske šole zopet odpro. V Quim-peru so imeli klerikalci in republičani shoda. Na klerikalnem shodu so sklenili protestirati, na republičanskem pa odobravati postopanje vlade. Končno sta se stranki stepli.
Domače in razne novice.
Koliko ima škof Anton Bonaven-tura dolga? Neki sicer klerikalni, a pametni kranjski duhovnik, kojemu se dozdevajo škofovi zavodi inštitut za izobrazbo neznačajnih ljudi, je pred kratkim povedal, da ima zdaj ljubljanski škof že 35.000 K dolga. Okolu Gornjega grada pa že kmalu ne bo hoje in smreke — nad leto stare! . . .
Najljubša jed — gospoda knezoškofa ljubljanskega. Dne 9. t. m. se je naš škof peljal v Novo mesto. Skoro na vsakem kolodvoru se je zbralo nekaj duhovnikov, ki so škofa spoštljivo pozdravili. Gosp. knezoškof je bil tega vidno vesel, kajti izstopil je skoro povsod in z duhovniki jako prijazno pokramljal. Navadno je rekel: »O j, gospod, gospod, kako se pa kaj imajo? I, zakaj me pa niso povabili na štruklje, jih tako rad jem.« Fajmoštri in kaplani so bili kar blaženi vsled tolike jovialnosti gosp. knezoškofa in ko se je bil -škof že davno odpeljal, so se le pomenkovali o škofovi prijaznosti in kako »po domače« občuje g. knezoškof z ljudmi. Posebno jim je pa ugajalo, da škof štruklje rad je\ Sicer ljubijo gg. fajmoštri in kaplani bolj ocvrte piščance z laško salato, kakor štruklje, a dobro se jim je le zdelo, da želi g. škof, naj ga povabijo na štruklje. Sedaj gre glas po deželi, da je g. škof posebno rad štruklje, in kadar pojde gosp. škof na kanonično vizitacijo, napravili mu bodo štrukljev, da bo joj. »Prečastiti« že tudi s svojimi kuharicami ugibajo, kake vrste štruklji so g. knezoškofu najljubši.
V tem oziru imajo zdaj po faroviih velike
debate. Tu mislijo, da ljubi škof sirove štruklje, tam pravijo, da orehove, drugod zopet da pehtranove. To nesoglasje je še prava sreča za g. knezoškofa, kajti če bi se farovške kuharice zjedinile, recimo, na pehtranove štruklje in bi moral g. škof kar ves teden otepavati pehtranove štruklje, bi bilo to grozno. Na srečo se kuharice ne zjedinijo, in tako dobi g. škof pri kanoničnih vizitacijah vsaj vsak dan drugačne štruklje. Vzlic temu pa smo mnenja, da se bo škof šo kesal, da se je povabil na štruklje. Dober želodec sicer ima, saj prenaša celo te Šusteršiče in Lampete, ali tako dobrega vendar nima, da bi prenesel vse te štruklje, kar mu jih bodo skuhali po farovžih.
Umazani dolgovi klerikalnih agitatorjev. Iz Rovt nad Logatcem se nam piše: Med tiste klerikalne kavalirje Vencajzove vrste, ki stoje ▼ službi klerikalne volilne agitacije, ki pa radi veliko kriče, še več pa piju in jedo, pa prokleto neradi plačajo, je tudi uslužbenec »Ljudske posojilnice«. Od zadnjih deželnozborskih volitev se je namreč »revizor« Pele vozil okolu Logatca kot klerikalen agitator, jedel in pil, a račune pustil v poravnanje, češ, »bodo že fajmoštri in drugi gospodje plačali!« In revizor Pele še zdaj ni poravnal v Rov-tah tacega računa za sveto klerikalno stvar! Živio!
Kako se še »brevir« moli. — Kadar se spravijo naši duhovniki nad brevir, gredo kaj radi na prosto, kjer si dajo navidezno Svojo pobožnost od ljudstva občudovati. Nekateri duhovniki zasledujejo pri teh verskih demonstracijah še druge cilje. Nekje na Štajerskem živi
mlad kapelan, ki rad vidi domačo učiteljico. Koketiranje in sestanki niso vedno mogoči, kadar bi se g. kapelanu spolju-bilo. Toda ljubezen je iznajdljiva. Hoteč moliti brevir, gre pred učiteljičino stanovanje, mrmra nekaj časa v knjigo, potem se ozre kvišku, napravi »ta veliki« križ in kot podaljšek poljubi svojo roko ter vrže fino in spretno svoji dragi, zroči raz okno, daleč na okrog se razlegajoči poljubček. Ne vem, koliko križev je treba pri molitvi brevirja narediti. Kapelan jih naredi precejšnje število in kolikor križev — toliko poljubov. Vera, upanje, ljubezen so pač povsod v tesni zvezi.
Shod v Lesko vici.   Sele  iz predvčerajšnjega  »Slovenca«  izvemo, da je dr. Krek imel dne 15. avgusta tam gori visoko pod Blegušom svoj shod.   V Poljanski dolini ni nikdo vedel za ta zakotni shodek; tudi leži Leskovica previsoko, da bi človek hodil tja v ti vročini. No, dr. Janez Evangelist je pa le prišel ter tako korenito dementiral svojo sestro Marušo Lužarico.   Ta se je namreč pri shodu v Srednji vasi, ko so je žene tistih konsumarjev,  katerim je pobožni pilda-varček Lužar zajedel 300 gld., z dežniki iz   vasi   podile,   izrazila: Hudičeve babe! mojega brata ne bo več v to dolino, mu je prevmazana! Ali dr. Krek je le prišel, zatekel pa se je v odstranjeno  Leskovico,  da  ga živ krst ni mogel motiti!   Poslušalo ga je kakih 15 ovčic, a niti jedna ni vedela, za kaj se gre. Stavila se je resolucija, koje ne ume živ človek v leskovški fari! Zategadelj »Slovenec« piše, da se je stavila resolucija »proti neosnovanim napadom od gotove strani v političnih govorih na naša nepolitična društva«, (to je Žebelj za leskovške možgane!), da bi se resolucija bila tudi sprejela, o tem »Slovenec« nič ne piše.  Dr. Krek je zdi-hoval o svojem uboštvu ter je leskovške kmete do cela prepričal, da živi od samih sladkih koreninic, ki pa ga — kakor figura kaže — prav dobro rede! Konster-nirani pa so sedaj poljanski konsumarji. Ko so izvedeli, da je dr. Krek pel sladko legendo o svojem uboštvu, dali so slovo vsakemu upu!   Do sedaj so še malo se nadejali, da bo dr. Krek  povrnil tistih 300 gld., katere je Lužar, kot voditelj poljanske konsumske   lilijalke na Trati, vtaknil — v napačni žep. Ker se pa take reči s sladkimi koreninicami ne poravnajo, morali bodo poljanski konsumarji križ napraviti čez teh 300 gld., ali pa Lužarju dati obrok, da jih poplača — sodni dan ob polu petih popoludne! Tako izgleda  katoliško   poštenje   v poljanski dolini!
Nemška ljudska šola v Ljutomera. Slovenci so tudi pri n a u č n e m Ministrstvu propadli s svojo pritožbo, da *e trg Ljutomer izloči iz dosedanjega šolskega okoliša in konstituira kot samostojen šolski okoliš. S tem so tržani oproščeni vsacega prispevanja za dvojezično «esarja Franca Jožefa šolo v Ljutomeru. Nemci imajo svojo nemško šolo, Slovenci pa dvojezično.
Umrl je dne 17. t. m. na svojem domu v Šmarjah na Goriškem jednoletni prostovoljec Franc Gruntar, sin ondotnega Župana in veleposestnika. Lansko leto je •bsolviral gimnazijo v Gorici in napravil »relostni izpit z odliko. Bil je zelo nadarjen in priden, kar je treba posebno po-
vdarjati, saj si je že kot abiturijent nabavil juridičnih knjig in — hotel se je posvetiti pravnemu znanstvu — z vso vnemo prebiral očeta Cvhlarza. — Ker je bil zdrav in čvrst, so mu nasvetovali prijatelji, naj najprej zadosti svojim vojaškim dolžnostim in to je tudi storil in postal vojak pri 27. pešpolku v Ljubljani. Pozimi je nekoč stal na straži in se močno prehladih Vojaški ^zdravnik ga je drugi dan preiskal in izjavil, da ne najde sledu nikake bolezni, nakar je moral ranjki zopet k vajam v orožju. To pa je bila pot v klavnico in ubožec ni nikdar več okreval. Bolehal je celo pomlad in poletje in Bog ga je šele sedaj rešil trpljenja in muk. — Pripomniti se mora, da je bil ranjki že kot dvajsetletni mladenič kremenit in odkrit značaj, kakor je sploh vsa rodbina Gruntarjeva. Bil je tudi izvrsten pevec in v vsaki znani družbi se je pogrešal njegov pedalni bas. — Zopet jeden, ki je, hoteč zadostiti vojaškim dolžnostim, našel smrt.
Velika nesreča. V kamnolomu firme Faccanoni v Seljanu blizu Nabrežine se je dne 7. avgusta zgodila velikanska nesreča. Po 6 uri zvečer so v tem kamnolomu razstrelili velikansko pečino. Za razstrelitev se je porabil nitroglicerin. Postavljene so bile okrog in krog straže, da svare ljudi. Razstrelitev se je srečno izvršila. Predno pa je bilo dano še znamenje, da je minila nevarnost, je jeden tistih delavcev, ki so stali na straži, šel v kamnolom, ne meneč se za svarilne klice. Komaj je prišel do raz-streljenega kamenja, je vsled plinov, ki nastanejo pri eksploziji nitroglicerina, obležal brez zavest,!. Ljudje so hiteli na pomoč. Prvi je skočil v jamo orožnik Gotard, kateremu so sledili drugi. Tudi Gotard je obležal brez zavesti kakor več delavcev. Orožniški straž-mojster Winkler je Gotarda nesel iz jame in navzočni zdravniki Gotarda oteli smrti. Winkler se je na to vrnil v jamo, da reši druge rešitelje, ki so bili nezavestni postali, a obložal je sam in z življenjem plačal svojo velikodušnost. Iz-mej 1 j u d i j, ki so prihiteli na pomoč prvemu ponesrečencu, oziroma njegovim rešiteljem, )ih je sedem umrlo, mej njimi asistent Dušic ki je jednega ponesrečencev že spravil v varnost, a ko je drugič prišel v jamo, je sam vsled vdihanega plina umrl. Rešeni so bili štirje delavci in inžener Faccanoni.
Zelo redek lovski plen. Gospod Leonart D e 1 L i n z v Razdrtem je imel redko srečo, da je 31. julija pod Nanosom ustrelil orlovsko kanjo. Posredovanjem asistenta g. Ferd. Schulza je bila ta redka ptica pridobljena za dež. muzej, ki je s tem dobil ptico, kakršna na Kranjskem doslej še ni bila ustreljena. Orlovska kanja živi na Kavkazu, v Mali Aziji, Perziji, Turkestanu, Sibiriji, Indiji in v Severni Afriki dol do Tunisa. Doslej je bilo ustreljenih takih ptic na Ogrskem 5, na Češkem 3, na Dolenjem Avstrijskem 5, na Tirolskem 1, v Bosni 1. V Nemčiji so doslej ustrelili le dve orlovski kanji, na Danskem pa jedno.
Semenj v Središča je vsako leto na Jernej evo, letos pa dne 25. avgusta. Na ta sejem se priženejo žrebeta težkega in tudi lahkega plemena. Kupci in prodajalci se vljudno vabijo.
Otroci so ovadili lastnega očeta. V
londonskem predmestju Wkitechapel so trije otroci opozorili redarja na nekega moža, ki je stal pri avtomatu za čokolado in z magnetom kradel iz avtomata denar. Redar je tata prijel in odvedel kot priče tudi otroke s seboj. Izkazalo se je, da so ovadili otroci lastnega očeta. Storili so to na ukaz matere ki bi se bila rada ločila od moža, lenuha, tatu in suro veža. Velela je otrokom, naj očeta povsod zasledujejo ter ga naznanijo, ko ga zalote pri tatvini. To se je tudi zgodilo, in žena se loči sedaj od hudobnega in nemarnega moža, ki je zaprt radi tatvine. Policijski komisar pa je ženi svetoval naj se izseli, predno pride pijanec zopet iz ječe.
16 let star — soprog. Iz New-yorka poročajo, da je proglasil podkancelar v Nevvyorku zakon med 15 letnim fotografskim vajencem H. Daumom in 15 letno Edno Stevvart neveljavnim. Izkazalo se je namreč, da je bil deček v zakon zapeljan. Edna Stevvart je imela razmerje z oženjenim Peu-nom. Da bi lažje občevala, sta vajenca pregovorila, da se je z Edno Stevvart oženil. Peun je duhovnika glede starosti vajenca nalagal, plačal vse poročne stroške ter ju poslal celo na ženitovansko potovanje ter par potem tudi z denarjem podpiral. Seveda pa je bila Edna pravzaprav njegova Žena in ne vajenčeva. Penu je bil vedno pri Edni, Daumon pa je ostal še nadalje vajenec.
Sovražnik žensk.  V ravno izišlem 9. zvezku „Ruskega arhiva" pripoveduje V. Siman zanimive reči o generalu Helvvigu, ki je bil za časa Nikolaja I. poveljnik dvinske trdnjave.   Stari   Helvvig je bil neizprosen sovražnik žensk ter se jim je izogibal že od daleč. A carici Aleksandri, soprogi Nikolaja I., se nekoč vendar ni mogel izogniti. Car je namreč prišel v Dvinsko ter dejal Helvvigu, koje hotel pregledovati vojsko: „Ljubi Helvvig, ti se vsedeš v voz poleg carice." Helvvig se je zdrznil in rekel: „VaŠe Veličanstvo, še nisem tako star, da bi moral sedeti v kočiji.'4 „Nc, ker si star, nego radi tega, ker ti edini moreš vse carici razložiti, hočem, da sedeš v kočijo." „Poleg nje!" je vzdihnil general. Drugi dan se je Helvvig vozil s carico, a bil je Čmeren, malo je govoril in kolikor je le mogel, je kazal carici hrbet. Car, ki je vedel za Helvvigovo žensko mržnjo, je jahal blizu in se je jako veselil, ko je gledal Čmernega generala in svojo soprogo, kateri nič kaj prav ni ugajala generalova nevljudnost. Pregledovanje vojakov se je končalo, in car je gratulirai generalu in dejal: „Carica in jaz se vabiva k tebi na Čaj." General je komaj mogel izgovoriti: „Nimam gospodinje, Veličanstvo, saj sem samec."   „In zakaj se ne oženiš," je poizvedoval car, jaz bi imel za te izvrstno partijo." „Zato sem, Veličanstvo, že prestar." „Eh kaj, star!" ga je izpodbijal car. „Kdor more več ur na dan sedeti v sedlu, ni še star za zakon. Toda čaj hočem piti pri tebi. Naprosi carico, naj nam pri tebi gospodinji." S težkim srcem je general moral to storiti in s težkim srcem je tudi srebal čaj, kojega mu je nalivala carica. Najhujše delo pa ga je še čakalo; pri odhodu mu je ponudila carica roko k poljubu. Premagal se je in z zardelim obrazom je ustregel etiketi. Ko pa so gostje odšli, je začel general oči-Ščevati svojo dvorano: sam si je večkrat iz-plaknil usta in obrisal ustni, stopil je v toplo kopel, vzel drugo perilo in oblekel novo uniformo. Svojo obleko je pustil desiuficirati in svoje stanovanje izkaditi. Stol, na katerem je sedela carica, pa je dal prevleči z drugim suknom.
Peklenske make. — Rev. L. A. Georges od Trinity kongregacijske cerkve je pred nedavnem pridigoval o peklu, katero je natančno opisal takole: „Grešnik pride v pekel, kjer bo imel 1000 hiš. V vsaki hiši bo imel 1000 sob, v vsaki sobi 1000 postelj in na vsaki postelji bo ležal 1000 let bolan za garjami. Na nosu bo mu rastel osat in v želodcu kamenje. Pljuval bo britve in izkaš-Ijaval žepne nože ..." Ljudstvo je bilo baje vsled te pridige tako prestrašeno, da ga je 14 dni neprestano driskalo!
Amerikanci kot prijatelji. Nekateri Amerikanci imajo navado, da si v pozdrav ali slovo silno stiskajo roke. V Jowi je podal neki prijatelj kapitanu Mac Clanaamu s toliko silo roko, da je polomil kapitanu vež
Inajhnih koŠČie in so mu morali zdravniki odrezati roko, ker bi bil kapitan sicer dobil raka. Amerikance je ta slučaj prestrašil, zato bo objavila društva za higijeno okrožnico, v kateri opozarjajo občinstvo, naj se vsakdo odvadi stiskati prijatelju roko ter mu polomiti kosti. A ne le v Ameriki, tudi v Kazanu se je osnovalo društvo z imenom : „Ne podajajto si rok." Kadar se člani društva srečajo, si ne sežejo v roke, temveč se le drug drugemu priklonijo.
Trgovci z dekleti. Na rumunski meji je ogrsko orožništvo prijelo tri trgovce z dekleti. Med temi je bil tudi učitelj Romulescu v Predealu. Dajal je dekletom ponarejene potne liste ter s tem zaslužil mnogo denarja. Dekleta je pošiljal v turške hareme in razne sramotne hiše na Balkanu. Poleg učitelja Romulescuja so prijeli tudi nekega Simona Velvja in gospo Elizabeto Sohramm. Ta sta hotela spraviti štiri mlada, lepa dekleta v zloglasno hišo v orijentu. Obljubljala sta jim mesta na gledališčih ter tako pregovorila dekleta, ki niso slutila spočetka ničesar slabega. Učiteljeva sokrivca sta se sama izdala. Začela sta se prepirati in pretepati na kolodvoru v Predealu, in gospa Schramm je glasno vpila, da Vely trguje z dekleti, nakar je pa tudi Vely izdal, da se bavi g. Schramm tudi z istim poslom, da je bivša budimpeštanska šansonetka, ki ima dvoumno preteklost ter je znana pod imenom »rjava Lizika«. Pozneje je postala ljubica žepnega tatu in je tudi sama kradla, sedaj pa prodaja dekleta. Dognalo se je, da je vse to resnično, in sedaj so zaprti vsi trije trgovci deklet, njih žrtve pa je poslala policija nazaj v domovino.
Otroci na posodo. V Zjedinjenih državah so osnovali društvo ozir. agenturo, ki ima v varstvu par sto otrok od 1—3. leta ter jih daje v najem za nekaj ur, dni, tednov, do enega meseca. Marsikdo si namreč želi otrok, a jih nima sam ter tudi nima dovolj sredstev, da bi vzel kakega otroka za svojega. Temu bo vedeli praktični Amerikanci odpomoči. Najemnina za en mesec stane en dolar. Prvi poskus se je baje izborno obnesel in agentura je osnovala že več podružnic.
Pet oseb mrtvih. V Javorsnu sta eksplodirala v Rudolfovem rovu vsled doslej še neznanega vzroka dva kotla; eksplozija je razdejala vso hišo; en kotel je odletel 20 metrov daleč na cesto. Izmed sedmerih delavcev, ki so bili v kot-larski hiši, je bil eden takoj mrtev in štirje so umrli radi hudih opeklin. Dva sta tudi ranjena, a bosta menda ozdravela.
Premetena — ljubica. Neki po-tovalec iz Šemnic je imel ljubavno razmerje z neko natakarico v Lipsiji. Ker to razmerje ni ostalo brez nasledkov, je skušala natakarica pregovoriti potovalca, naj jo poroči. Potovalec tega ni hotel storiti, pač pa je napravil izlet s svojo ljubico in malim sinčkom. Ko so prišli zvečer na kolodvor, je položila natakarica otroka očetu v naročje, Češ da ima še nekaj preskrbeti in se takoj vrne. In premetena, ostavljena ljubica je sedla v vlak ter se je odpeljala, otroka je pa pustila v očetovem naročju.
Divji konji — krma za prešiče. Iz osrednje C o 1 u m b i j e se poroča, da pri Lillcoetu love tamošnji farmerji divje konje, katere rabijo za krmo svojih prešičev. Divji konji so postali tako mnogoštevilni, da napravljajo farmarjem veliko škodo. Po noči pridejo namreč v hleve in prepode domače konje.
Samostan pogorel. — Znani samostan trapistov v Kanadi je nedavno do tal pogorel. Škoda znaša 300.000 dolarjev. V samostanu je bilo 97 redovnikov, kateri so se vsi rešili. Razun domovja in pohištva izgubili so trapisti tudi 14000 galon vina, katero je bilobrezdvomno izvrstno. Vzrok požaru je neznan.
Zakon na — posknšnjo. 22 letna sobarica Marija W. se je seznanila s sedlarjem H. Krappelnom. Dan poroke je bil
že določen, sobarica je svojo službo že pustila ter delala svojo balo. Neke nedelje sta ženin in nevesta napravila izlet na deželo. Na povratku pa je dejal ženin, da noče kupiti mačka v vreči ter jo pregovoril, da je šla ž njim v neki hotel. Nekaj dni pozneje pa ji je pisal, da nima dovolj denarja, da bi jo mogel vzeti, saj rabi za svojo trgovino kapital. In kmalu nato se je oženil z drugo. Sobarica ga je tožila, in sedlar je bil obsojen za mesec dni v ječo in na plačilo 2000 K zapeljanki. Zakon na poskušnjo je bil sedlarju pač drag!
Tržne cene v Ljubljani
16. avgusta 1902.
Pšenica, 100 kg Rež, j . Ječmen, „ . Oves, „ . Ajda, n . Proso, H . Koruza, Krompir, Leča, Grah, Fižol Maslo, Mast.
Speh svež, „
lit.
kgr.
g
20 1(5
L8 16
14160 1560 12 60 6 -25 -40 -24 2,'50 150 150
Špeh povojen, kgr. . Surovo maslo, „ . . Jajce, jedno. . . . Mleko, liter . . . . Goveje meso kgr. TeleCje
Svinjsko „ „ KoStrunovo ,, „
Piščanec .....
Golob......
Seno, 100 kilo   . . Slama, „    „ .  . . Drva trda, klftr. . . „ mehka,   „   , .
K e>
Loterijske srečke.
Brno, 20. avgusta. Dunaj, 16. avgusta. Trat, 9. avgusta. Oradeo, 16. avgusta. Lino, 9. avgusta.
88, 3, 67, 72, 58.
25, 55, 43, 86, 45.
87, 54, 67, 60, 90.
38, 34, 25, 18, 6.
15, 74, 52, 46, 29.
Iti M
Povsod po Slovenskem
in še čez mejo razširja se od dne do dne poraba prave in najboljše
1
v prid družbe sv. Cirila in Metoda
IZ
L jugoslov. tovarne za kavine surogate
—v Ljubljani.  » ♦
i		
		
Čvrst deček
14 do 16 let star, ki ima veselje učiti se mlinske obrti, se sprejme takoj v
službo mehaničnega mlina
Jakoba Travna
na Glincah pri Ljubljani.
V najem so odda
gostilna s prodajalno
ležeča tik cerkve. (1881—3) Istotako se odda v najem
mlin in žaga.
Kje? pove upravništvo »Rodoljuba«.!
Zmešane lase
kupuje po najvišjih cenah in plača bolje nego vsaka zunanja firma
Ludovik Businaro
v Ljubljani, Hilšarjeve ulice št. 10.
Nabiralce las opozarjam s tem uljudno na mojo firmo, "i^g
Red Star Line, Antvverpen
v Ameriko.
Prve vrste parobrodi. — Naravnost bre* prekladanja v New York In v Philadel-phijo. — Dobra hrana. — Izborna oprav«
na ladiji. — Niske vozne cono.
Pojasnila dajejo:
Red Star Line, 20, HTiedener Gurtel, na Dnnaji
ali (1115-42)
Ant, Rebek, konc. agent
v Ljubljani, Kolodvorske ulice štev. 34.
3, najhitrejše ter najvarnejše vrsta velikanskih parnikov, ki vozijo
v Ameriko.
Hamburg-lTew Tork le 6 dni.
Vozne karte po najnižjih cenah za vse razrede prodaja ter daje pojasnila toCno ir* brezplačno (1228—18)
oblastveno potrjena
agentura Hamburg-Ameriške linije
v Ljubljani, Marijin trg št. i
nasproti frančiškanski corklv.
Odgovorni urednik Valentin Kopitar.
Lastnina in tisek »Narodne Tiskarne« v Ljubljani.