Svojim o svojem. iii. (Konec.) Predolgo že nas duh teme pritiska. J. Cimperman. čitelj je na deželi duša socijalnemu življenju in narodnemu gibanju. Na sto strani mora cepiti svoje moči. Šola saraa na sebi mu daje obilo posla. Saj vemo, da so šolske sobe večinoma prenapolnjene. In čim več šolskih otrok, tem več dela. Koliko povzroča opravka in koliko rabi časa samo popravljanje šolskih nalog! Toda ko se zapro vrata šolske sobe in pisarnice, odpro se druga. Občinsko tajništvo je rnalone povsod v rokah uoiteljevih. In dandanes imajo občine toliko posla, da vzame njega vestno izvrševanje učitelju-lajniku skoro ves prosti čas. Naše posojilnice kličejo v svoje odbore učitelje ter jim prepuščajo zaraudno in odgovorno delo. Kjer jih ni, tam jim stoje učitelji ob zibeli. Kmetijske podružnice zahtevajo tudi svoj del. Večinoma jih rodijo učitelji, kateri vzbujajo veselje do umnega krnetijstva, do umne sadje in trtoreje na šolskih vrteh. Šolski vrtovi so prave učilnice, ki so svojim šolskim občinam velike dobrotnice. Koliko naših vasij bi bilo še sedaj brez sadnega drevja, da nimajo šolskega vrta. Na stotine požlahtnjenih dreves se leto za letom presadi iz šolskega vrta v grmičasta in prazna zemljišča. Naša narodna društva, ki so po deželi k zbujanju narodne zavesti in omike neobhodno potrebna, rabijo učiteljeve pomoči. Oe drugega nič, vzgaja on pevske zbore in z umetnim petjera zatira tisto hripavo in neolikano kričanje po vaških gostilnicah. In kako blaži lepa pesem preprosto a dobro srce našega kraeta! Cerkvenega petja nam skoraj ni treba omenjati. Za njega dostojnost in povzdigo potrebuje učitelj rnnogo, rnnogo časa. Za dobe svojega izobraževanja prejme ravno v tera predmetu raalo praktičnega znanja. Izvežba se šele takrat, ko že dlje časa vodi kje na kmetih cerkveno petje. Omenili bi lahko še to in ono, a menimo, da zadostuj, saj se iz povedanega že razvidi, da je učiteljevo delo ined prostim ljudstvom sicer tiho in mirno, a plodonosno inkoristno, vredno, daseupoštevainceni. Tako porabi učitelj ves svoj čas. Mnogo dela, katerega ne more izvršiti med šolskim letom, odloži na počitke. In tako raine dan za dnevom tolikokrat nam očitanih počitnic, a pravega počitka največirn učiteljera vrlo malo ostane. 0 učiteljih-vojakih še ne govorimo! Ko bi se vsaj to dalo kakd izpremeniti. Da drug drugemu olajšamo težavni in vsestranski svoj posel, treba, da vzbudimo i n ohraninio vzajemno delovanje i n pravo medsebojno prijateljstvo. Temu negovanju vzajemnega delovanja in prijateljstva pravo mesto so naša društva, naši shodi. 0 pomenu teh več govoriti, bilo bi nepotrebno. Saj ve vsak, kako si časih želi odkritega in dobrega tovariša, s katerim lahko pregovori pametno in rnoško besedo. Nikjer ni učitelj tako domač, kakor rned svojimi tovariši. Znani so nam slučaji; da je učitelju dražja družba njega tovarišev, nego lastni dom. Na društvenih shodih se medsebojno natančneje spoznavamo, utrjujemo kolegijalnost in širirao ugled. Žal, da na takih shodih največ društveni predsedniki pozdravljajo same učitelje. Učiteljice so že redkeje nasejane, a še redkeje neučitelji. Toda o tej točki nečemo več trošiti besed, saj smo v zacetku o tera dokaj resnic napisali. Nekaj pa rečemo: naša dolžnostje, daohranimoživljenjenašimdruštvo rn , katera nam naj bodo zavetišča in ognjišča navdušenja inljubezni do dela na svojem polji. Bodimo prijatelji med seboj, ne prijatelji z besedo, prijatelji v srcih! Kaj ne vzraore prijateljstvo! Kdor se odteguje učiteljski družbi, ta bi danes raje nego jutri zamenjal svoje učiteljstvo s čimerkoli, da bi mu le toliko neslo, kakor mu nese učiteljstvo. Toda kaj hočemo? Vsakteremu je znana resnica, da ima vsako telo svojo senco. IV. Še dveh tock se moramo pod tem zaglavjem dotakniti. Naša dolžnost je, da dosežemo v šoli kolikor veo vspehov in da ne obkladamo mladine s pretežavnim delom, kar pa seveda pri sedanjem učnem črteži skoro ni mogoče. 0 metodah, o potih in načinih poučevanja so naši in tuji pedagogi že na dolgo in široko razpravljali, tako da človek že časih res išče metodo prave raetode. Da nam je treba v dosego učnih vspehov ravne smeri, kateri ob levi in desni ne zevajo prepadi, da se vanje lahko prekucne zavoženi tir poučevanja, to je jasno kot beli dan. Ali vsa taka rnetoda se ne kaži samo v učiteljevem postopanji, treba je, da nje prirodnost, lahkoto in — rekli bi — nje nastanek sam iz sebe, razvidi tudi otrok. Kako je pač to mogoče? Tu ni mesta, da bi o tem več govorili, storiti hočemo to drugipot zase. Oporanimo pa, da mislimo tu na popolno preosnovo naših šolskih knjig, sosebno beril in slovnic. Pritegnili nam bodo tovariši, da je naša sodba opravičena. Ko bi imeli raesto deset berilnih odstavkov jeden sam, v katerem stoj vsaka beseda na svojem raestu, v katerem iraej vsak stavek svojo glavo, konec, misel in jedro — dosegli bi več in to lahkotno. Takisto bi treba slovnico na vseh konceh pristriči; ne toliko slovenski slovnici, to nujno operacijo želimo našim nemškim slovnicam. Poučevanje nemškega jezika beli učitelju glavo in povzroča učencu mnogo bridkih trenutkov. Sila je, da tisti, kdor čuti v sebi raoč, stopi na delo in začne misliti, kako bi se pomagalo na obe strani. Priporoča se nam takozvana prirodna metoda. Po naših mislih se bi na ta način največ doseglo, a treba je pred vsem, da se te nemške knjige (berila), katere iraamo sedaj, odstranijo in nadomeste z drugimi, ki naj družijo v sebi berilo zajedno s slovnico. Zatorej naj pa naši šolniki prično delati, da bomo v kratkera dobili knjige, ki bodo pisane tako, da se olajša učenje tega predmeta, in da se bodo dosegli še večji vspehi, kakoršni se dosežejo sedaj z nemalim trudom. To je zadeva, ki gre v šolsko sobo, iz katere je prišla. Uparao, da nam bo do konca leta ,,Tovariš" zopet nabral obilo nasvetov, razprav in prizorov iz naših učilnic. H koncu srao si prihranili nekaj besed o učiteljskem konviktu. Prvo leto je minilo, kar je začelo to društvo resneje delovati. Med našim učiteljstvom so se takoj pojavili glasovi zanj in proti njemu. Glasovi proti njemu so se menda že precej pogubili, in jedna želja jedini sedaj slovensko učiteljstvo, da bi nam Bog dal učakati 3* dne, ko bomo odtvorili vrata v hišo, ki bodi dom naših otrok, njih zavetišce in vzgojevališče. S tem je utemeljena potreba takega konvikta in odstranjeni dvomljivi ugovori. Nastane sarao vprašanje, kako nam je postopati, da si postavirao tak najlepši spornenik očetovske ljubezni do svojih otrok in požrtvovalnosti svoje poleg vseh pičlih dohodkov in drugih izdatkov. Resnično: treba je požrtvovalnosti in sicer najvecje požrtvovalnosti. Svetujerao, da se naj vsak učitelj, vsaka učiteljica zaveže, da mesečno plača kak znesek svojernu nadučitelju, kateri potem ob polletji ali koncera leta odpošlje ta denar blagajniku v Ljubljano. Tako ne bo nihče zaradi tega trpel, a koncem leta bodemo imeli lepo vsoto in prepričali se bomo lahko, kje je Šola, kje in kateri so učitelji, ki so v tem letu največ žrtvovali za naš konvikt. Prosimo, naj nam naznanijo tovariši, kje se bodo uvaževale te naše besede in kje so se ustanovile take — recirao — hranilnice. Priobčiti hočemo njih imena v svojem listu, da tako vzbudimo nekako tekraovanje. Starejši naši tovariši, kateri so z velikirni stroški že vzgojili svoje otroke, ti nam morajo sedaj še posebno priskočiti na pomoč. Naj nikdar ne mislijo, da ni treba dati beliča izpod palca, ker so oskrbeli svojo rodbino. Ravno zatd, ker nimajo več teh stroškov, lahko darujejo mnogo več v pomoč svojira tovarišem. Hvaležnost jim bodi naše plačilo. Delajmo! — Z delom dosežemo vse! Najbrže, da mi ne učakamo onega zgoraj omenjenega dneva, a šaj je za nami rod, kateri naj uživa na naših mestih lepše dneve trudapolnega življenja! Kar storirao, storimo le nekaj, dela ne zmanjka nikdar. Bog ve, kaj si bodo še izmislili naši potoraci. A vse misli naj bodo zdrave in pametne!