Za poduk in kratek čas.
Kako neka sleparica pošteno  družino v strašno
nesrečo pripravi.
Resnična prigodba našega časa.
Nedavno je v Švajci pred porotno sodbo stala gerda baba, blizo 60 let stara, kteri se je že na obrazu bralo, da je z vragom v žlahti; pred sto leti bi jo bili za co-pernico na germadi sožgali. Zraven nje pa je stala pred godbo stara mati s tremi hčerami — poštena kmetica, plaha in boječa, ker ni vedila: kaj bo konec sodbe. Kakor so se vsi pričajoči grozili na uno ciganko, tako je vsak railo-val to ženo in hčere njene.
Kaj pa je bil obseg današnje pravde, h kteri je privrelo mnogo ljudi? Popisali jo bomo, kakor je je s^dnija razodela.    Cujte!
2
3
V neki vasi kantona Zurich je živela jvdova Bolika 0 svojimi tremi hčerami tiho in pohlevno. Čeravno si delavna družinica s tkanjem svile (Žide) ni bogastva pritkala, je vendar poštena izhajala. Pred 3 leti, ko je več gospodarjev tiste vasi asekariralo svoje premoženje, je tudi vdova Bolika hotla to storiti, ker je mislila, da človek res mirniše spi, če ima lastnino svojo zavarovano nesreče, v ktero ga ogenj nenadoma pripraviti zamore. Al neka peklenska duša ji to odsvetuje ia jo pogovarja, naj nikar tega ne stori, ker bi se utegnilo primeriti, da hiša pogori, in bi ljudje potem lahko sodili, da jo je ona nalaš zažgala, da bi namesto malovredne kajže, kije pogorela, dobro povračilo v dnarji dobila.
Res je, da je dosta tacih ljudi, ki dobrotljivo napravo zavarovanja spodkopujejo na vsako vižo, — žalibog! da se tudi takih lahkovernih ne manjka, ki jim verjamejo. Tudi naša družinica, od ktere je tukaj govorjenje, je to verjela, in se tako zapletla v vso to nesrečo , ktero bomo zvedili v tem popisu.
Blizo te vasi je stanovala neka babura , ktera je med neumnim ljudstvom za prerokinjo slovela. Naša vdova jo gre za svet prašat: al naj bi asekurirala svoje premoženje ali ne? Prekanjena sleparica ji reče: nikar! in jo poterdi o nevarnosti, v ktero se pri svojih sosedih poda, če se ase-kurira. wČe že mislite kaj za to plačati, da pred škodo ognja obvarujete premoženje, Vam vem boljši svet, da za-morete pomnožiti še premoženje in obogateti". Lahkoverna ženica se da preveriti, in baba ji na uho šepta, da ve za zaklad (šac) , ki ga varuje revna duša, ki ne bo pred izveličana, dokler kdo tega zaklada ne reši. Zaklad ta pa je tako težak, da žuga pod predreti, na kterem leži.
Iz tega, kar se je pri sodbi iz zapisnikov na znanje dalo, je bilo očitno, da so se vdovine hčere le težko tega uveriti dale, da je ravno njim Bog to srečo namenil. Al to je bilo sleparici — Triimpi je njeno ime — ravno prav po volji. Prepričala se je namreč po mnozih pomenkih, da so dekleta pobožnega duha, in toliko bolj jim je jela zdej na serce govoriti, da je njih keršanska dolžnost, rešiti nesrečno dušo pogube. Vedila je sleparica jim vse tako prekanjeno razkladati, da jih je, kakor pajk muho popolnoma zapredla v mrežo svojih zvijač. Z grozo in strahom so se ji udale.
Pervo, kar je sleparica od premotenih žensk terjala, je bilo, da so mogle prinesti 70 fl. v zastavo, da se hočejo vsemu podvreči, kar bo za prilastenje zaklada in re-šenje revne duše potreba; to zastavo bo hranil — tako se je lagala babuša — neki kapucinar v Nafelsu, ki bo za-caranje (zacopranje) zaklada rešil in zarotil hudega duha, ki revno dušo v svoji oblasti ima.
Ko so ji abotne dekleta dale 70 fl., je začela sleparica svoje burke uganjati. Pred pa še so ji mogle prinesti 3 žljice parsti spod praga svojega stanovanja. Ona sama je pritirala 9 vinarjev sv. Benedikta, hleb že gnanega kruha in čarobniške (coperniške) bukve. Parst, žegnane vinarje in žegnani kruh je položila na mesto zaklada; iz bukev pa so mogle mati in hčeri vselej ob mlaji skoz 9 noči, zraven tega pa še zaporedoma 93 Očenašev moliti. Če je ob teh molitvah v hiši kaj zaškripalo ali zaropotalo, so reve že mislile, da hudobni duh jih straši. Enkrat so mogle dekleta 7 čmerljev vjeti; babuša jim je namreč rekla, da pred zakladom stoji hudoba, ki, nevosljiva, da bi kdo zaklada ne vzel, je s herbtom proti kapucinarju obernjena, da sveti mož ne more zraven; ti čmerlji pa bojo hudobo vherbet pikali, da se bo oberniti mogla in tako svojo moč zgubila.
Ko je to več meseov terpelo, zaklada pa le ni bilo na dan, so začele osleparjene ženske upanje zgubivati, da bi bil zaklad njim namenjen. Če so se one bolj bale, da ne bo nič, huje se je Trumpla priduševala in rotila, da naj postane psica, če ni vse res, kar jim je razodela. wIn ravno
zato, ker nimate pravega upanja, terpi to tako dolgoa — jim je rekla, in one so potem še bolj verjele.
Dve celi leti jih je za nos vodila. Vse, kar so si reve prislužile, je pograbila suha starka. Vsaki mlaj so ji nosile jajc, žganj« in dnarja za devet namenov. Vse zbegane po groznih burkah so zmiraj manj delale, in ko zaslužka ni bilo dosti, so začele prodajati, kar so imele, da je nazadnje celo postelja na versto prišla. Ko ni bilo nič več prodati, so na posodo jemale, kjer koli so kaj dobiti mogle; na zadnje so reve stradale, da jagode, ki so jih v gojzdu nabirale, in pa otrobi so jim edina hrana bili. Misli naj si vsak zdej k tem nadlogam še njih pobito serce, njih zmešane možgani — in strah in groza ga bo obšla viditi pošteno družino v takem brezdnu zmot in pomanjkanja!
Peklenska babura pa si je jajca cverla, ki so ji jih abotne ženske nosile za zarotbo hudega duha; se jepijanila z žganjem in zapravljala dnar, ki so ji ga mogle nositi oslepljene ženske. Zakleti se je mati s hčerami vred mogla, da proti nobeni živi duši ne bojo ne besedice zinile od vsega tega, ker sicer bodo vse skupej na vekomaj pogubljene. Še dalje bi bila tedaj gotovo ta sleparija terpela, če bi ne bili sosedje zapazili, kaj se s to sicer tako pošteno družino godi. Šiloma so jo primorali, da je mogla odkriti vse, in hudodelka je bila pred sodbo poklicana.
Dolge pravde ni treba bilo, ker kmali je bilo vse očitno. Obsojena je bila babura poverh zapora še v povračilo vsega, kar je ogoljufala. Pa kaj! ker sleparica ničesa nima, s čim bi goljufijo povernila.
Premišljevanje o ti žalostni prigodbi prepušamo brav-cem samim.