PRI AKADEMSKI SLIKARKI JELKI REICHMAN
Rdeči zid na belem snegu
Ko sem v Jenkovi ulici zagledala hišo s svetlo-modrimi okni, sem si takoj rekla, da si kaj takega lahko privošči samo slikarka, kakršna je Jelka Reichman, znana ilustra-torka otroških slikanic. Le-te so namreč vedno polne živih barv, celo sneženega moža ovije v kak kričeč šal - in kaj bi si človek mislil drugega kot, da se je tudi v zasebnem žlvljenju obdala s tistim, kar veje iz njenih prelepih slikanic.
Otroci jo dobro poznajo po veselih figurah v Cicibanu, po knjigah pravljic in po slikanicah, kakršna je Maček Muri, Zmaj direndaj, Cepecepetavček. Letos pa bo ena izmed nje-nih veselih sličic izšla v milijonskih nakladah, kajti UNICEF je za svoje voščilnice za prihodnje leto izbral slike petih naših ilustratork, med njimi tudi slikico naše občanke iz Jenkove ulice.
»Sem zelo neposreden človek. Povem tisto, kar mislim, narišem tisto, kar Cutim, kar si predstavljam. Tako sem si tudi po svoje zamislila novoletno jutro in ga poslala v New York. Narisala sem fantiča s kapo in šalom, ki v ranem jutru z rokavico pometa sveže zapadli sneg z opečnatega zidu,« je opisala voščilnico, ki bo decembra krožila po svetu, zlasti po severni polovici zemeljske oble, kjer je zima doma in imajo Ijudje navado, da si požiljajo razglednice UNICEF za novo leto. Ves dobiček teh voščilnic je namenjen skladu za pomoč otrokom v slabo razvitem in revnem svetu. Tudi slikarji ne dobijo honorarja za svoje slike.
Zato pa izbor voščilnic kaže na visoko raven naše ilustra-cije in to je uspeh za naše slikarke.
»Zelo sem se razveselila sporočila iz New Yorka,« je rekla akademska slikarka Jelka Reichman, ki se je z vso dušo zapisala slikanicam, čeprav marsikdaj niso tako cenjene kot druge slikarske zvrsti. Sporočila je bila vesela tudi zategadelj, ker je ponovno dobila potrdilo, kako prav ravna, ko dela tisto, kar ji narekuje srce. Za tisti rdeči zid na belini novoletnega jutra bi marsikdo okleval, ali naj ga nariše ali ne. Medtem ko ona nima pomislekov, ker je neposredne narave. Na misel ji je padel opečnati zid. Narisala ga je tako prikupno in izvirno, da je ta barva, ki sicer bije v oči, še kako dobrodošla, ker izraža neko toplino, neko radost, optimizem in to je tisto, kar človeštvo še kako potrebuje, zlasti v današnjih napetih časih.
Jelka Reichman ima za seboj že več kot dve desetletji dela s slikanicami, natisnjenimi v približno osemdesetih knjigah in knjižicah. Nepoznavalci si najbrž predstavljajo, da je to delo lahko, vendar je zanj potrebno veliko časa, veselja in seveda znanja.
»Delam po naročilu. Najprej temeljito preberem besedilo, potem začnem razmišljati o najpomembnejših prizorih, ki jih v sebi toliko časa premlevam, da vem, kaj bom narisala, »je opisovala svoje delo pri delpvni mizi, polni punčk, igračk in skic,« Nato sledi ustvarjalna doba, ko nastajajo skice, risbe, kompozicije. Res je, da sem stara mačka v tem poklicu, vendar se vedno znova in znova učim. Kdove kolikokrat sem na primerže narisala medveda, vendar si ga grem pred vsako risbo spet ogledat v enciklopedijo. Ko je risba končana, jo natančno prekopiram, da je papir zares čist in ni možnosti, da bi se mi barve lahko prelile zaradi radiranja.«
Jelka Reichman najrajši riše otroke in živali, vendar pa slikanice pripovedujejo o vsem mogočem in nemogočem. Zato je njeno delo na moč pestro in ji nenehoma narekuje, da se uči. Ce ji na primer ponudijo v ilustracijo slikanico o Ekskimih in njihovem življenju, mora to življenje poprej teme-Ijito proučiti, preden ga spravi v svoje slikanice.
»Tič mora biti tič, maček maček,« je pribila, ko je govorila o svoji nenehni učni dobi na svojem domu, kjer je polno knjig, igrač, lončevine in drugih folklornih predmetov.
Ko riše mačka, ji ni potrebno gledali v knjige, ker se njen domači maček Dim nenehoma suka po hiši. Otroka sta sicer že odrasla, tako da ji ne moreta več služiti za model, zato pa je rekla, da se pravzaprav sama počuti kot deklica, ki nikoli ne bo odrasla in se pri tem gromko zasmejala, še več, nalezljivo, saj je to izredno živahna ženska, polna življenjske sile in volje.
»Ne poznam ne dolgčasa, ne duševne potrtosti,« je navr-gla, a brez razloga, saj o tem govorijo že njene živopisane slikice, ob katerih se človek ne le razvedri, marveč se naleze optimizma, ki veje iz njih.
Albina Admič