n P RItO CA ^ DOMOVINI Leto III. V Ljubljani, dne 16. junija 1927 Stev. 24 S pobočja Jelovice Marsikdo se je z začudenjem vprašal, ko je bral v časopisih o odkritju novega sokolskega doma, kje neki more biti ta vasica Dražgoše, o kateri najbrže ni slišal še nikoli. In vendar tako ljubka in čedna vasica, kakor jih malo najdemo.Na pobočju temne starke Jelovice, nad ljubkimi, z globokimi dolinami razoranimi griči, ki so razvrščena doli proti Sv. Joštu, se leskeče v višini 853 m belina čiste vasice, ki v lepih poletnih dneh kar odseva iz zelenih trat in temnejših smrekovih gozdov. Dražgoše pa so tudi zelo stare, menda so ene izmed najstarejših naselbin v Sloveniji. Preko Dražgoš vodi pot, ki veže Železnike in Kropo, ki sta sicer oddaljeni nad 3 ure, pač pa sta imeli že pred stoletji isto obrt. V kroparski okolici so našli sledi starih rimskih topilnic za topljenje železne rude in pa denar iz 1. 200 pred Kristusom. Ker je bila v davnih časih pot preko Dražgoš tudi drugače zelo važna, posebno za ljudi, ki so prihajali iz Italije, po Soški dolini, čez nizek prelaz v Selško in preko Dražgoš v gornje Posavje, v današnji radovljiški okraj, je omenjena vasica nastala gotovo že v davnih časih. Iz srede preteklega stoletja imamo pOlno starih za-' piskov baš o železarski industriji, ki je bila na poboč-Jeloviee. Gorenjec iz ju gornje Gorenjske bo pri prestopu preko Jamnika, to je hriba nad Kropo, blizu Dražgoš, začudeno pogledal njemu vse tuje zgradbe. Do Jamnika je bil navajen lesenih in zidanih hiš, kritih po večini z deskami, opeko ali slamo, tukaj pa so vsa boljša poslopja krita s škri-lom ali ploščicami, kakor jih imenujejo domačini. Najbolj tuji pa so mu kozolci. Dočim so v vsem radovljiškem okraju in sploh po večini Slovenije kozolci, nazvani strogovi, leseni in kriti z deskam ali slamo, imajo v Dražgošah n od tu naprej po vsej Selški in Poljanski dolini, kozolci, katerim pravijo kozli, zidane stebre in so kriti s škrilom. To je gotovo odvisno zopet od vezi v nasprotni smeri, ki je obstojala v omenjenih krajih. Mogoče pa je to ostanek od tukaj naseljenih Nemcev, priseljenih v te kraje za časa Frajzinških škofov, ki so imeli v škofjeloški okolici zelo velika posestva. Da so Nemci izdelovali škrilaste ploščice, potrjuje tudi to, ker imenujejo neko manjšo ploščico še dandanes «nemko». V Dražgošah samih menda ni bilo Nemcev, pač pa v okoliških vaseh. O tem pričajo mnogi nemški priimki in pa razna krajevna imena. V nekaterih vaseh ob južnem pobočju Jelovice še danes občujejo stari ljudje medsebojno v čudni 'mešanici iz slovenščine In nemščine. Stari Dražgošani so bili, kakor po večini okoličani, rudarji in pa ogljarji. Glasom rudarskega zakona, ki je izšel v sredini šestnajstega stoletja, sta omenjena poklica uživala mnogo ugodnosti in pravic, katerih niso bili deležni ostali državljani. Taka ugodnost je bila, da so bili prosti vojaščine, kar je bilo za tiste čase, ko je moral vojak služiti po deset in še po več let, gotovo veliko vredno. To je bil delni povod, da si je mnogo mladine izbralo poklice, vezane z železarstvom, ki je v tisti dobi posebno cvetelo. Pa tudi veliki irozdovi in bližnji" rudniki v Jelovici so bili kakor ustvarjeni za oglarje in rudarje. Sredi 19. stoletja je železarstvo v Železnikih in v Kropi pričelo propadati in s tem tudi rudarstvo. Stari rudarji pod Jelovico so izumirali, pač pa so ostali oglarji. Ko se je z otvoritvijo gorenjske železnice pričela razvijati lesna trgovina in cve-teti lesna industrija, so se Dražgošani pričeli baviti z isto, zaslužek je zopet nudila lesa bogata Jelovica, kjer so dobili domačin nekaj gozdov tudi v last. Največ gozdov je ostalo v rokah verskega zaklada, ki je prišel kasneje v državno last. Posamezni lesni trgovci so nakupili les od države in ga oddali Dražgošanom in okoličanom v obdelavo in odvažanje. To pa nudi tudi še dandanes največje dohodke prebivalcem gorenjskih hribovitih krajev, kjer uiso posebno ugodna tla za poljedelstvo. V Dražgošah in okolici je tako malo ravnega sveta, da niti za njive ni ravnega prostora in jih imajo v največjih strminah, kjer so na izredno težkem delu. Vse morajo prekopati, ker je oranje po večini onemogočeno radi strmine. Dolinci se šalijo, češ, da morajo Hribovci, kakor imenujejo prebivalce Dražgoš in okolice, biti posebno previdni pri kopanju krompirja in puljenju repe, da se jim ne kotali v dolino. Dosti bolj pa je razvita živinoreja. Na obsežnih senožetih nakosi-jo mnogo izbornega planinskega sena. Kmetje rede prav lepo živino, katero oddajajo čez poletje na planine na Jelovico, ki so last raznih občin, ali pa imajo posebne pašniške pavice. Na lepo urejenih planinah, ki so bile tekom zadnjih let precej izboljšane, pasejo ^ - y . \ na stotine govedine in tudi Sokolski dom v Dražgošah (853 m nad morjem.) nekaj konj< Priženejo okoli kresa ter pasejo in uživajo prijetno planinsko življenje do sv. Mi-hela, v jeseni pa pasejo živino po domačih pašnikih v bližini vasi. Na mnogih planinah pasejo tako zvane jalovce, to je nemolzno živino, na nekaterih pa skoraj samo krave. Iz mleka delajo izboren sir po švicarskem vzorcu, ki je bil lansko leto razstavljen in tudi zelo cenjen na ljubljanskem velesejmu. Planšarstvo in lesna industrija nudijo Dražgošanom lepe dohodke in je v vasi in okolici prav zadovoljivo blagostanje. Dražgošani so kljub veliki oddaljenosti od kulturnih središč zelo napredni in skrbe mnogo za izobrazbo. Imajo svoje izobraževalno društvo, ki prireja mnogo lepih iger, nadalje gasilno društvo in pa tudi Sokola, ki je baš te dni postavil svoje novo gnezdo, sokolski dom, na najvišji točki naše države. Prav tako podjetni kakor so posestniki, pa so tudi delavci, ki so člani in tudi v vodstvu omenjenih društev, poleg tega pa imajo vzorno urejeno zavarovalnico zoper nezgode za vse okoliške delavce. Izredno lepa lega in krasen razgled v dolino privabi v zadnjem času tudi mnogo izletnikov, ki gredo ali pa se vračajo preko Dražgoš iz par ur oddaljenega Ratitovca, kjer je SPD otvorilo udobno klaninsko kooo. Iz in preko Dražgoš, kjer je lahko dobiti dobro prenočišče in ostalo oskrbo, pa imajo izletnisi priliko tudi pa druge izlete, preko Jelovce v Sorico, Bohinj itd. Kot osebnost Dražgoš pa je tud ljubka cerkvica, kjer so krasno izdelani oltarji. NajprikJadnejša zveza z Dražgošami je. ali iz Železnikov, ali pa iz postaje Podnart in preko Jamnika. Razstava risb iit ročnih (Sel na žensk; realni gimnaziji na liceju v Ljubljani. neli vise venci, napisi naslovov knjig,Narodnem domu v Ljubljani. Ob stra-Anton Aškerc na mrtvaškem odru v ki jih je spisal. . Desno: ..... Predoselj v Kamniški Bistrici, kamor so napravili napredni Kamničani novo »rvt in mostove ter hodnike, da je mogoče ogledovati to naravno krasoto. Zastopniki poljskih gospodarskih krogov, ki so prišli v našo državo, da spoznajo naše gospodarske prilike in ožive trgovske vezi med nami in seboj. Na sliki' vidimo odlične zastopnike poljskega naroda v družbi naših v eljakov in odličnrkov, ki so jih pozdravili v Zbornici za trgovino, obrt in industrijo. Ivan Sorean, nadučitelj v p., je tajnik gasilskega društva v Trbovljah vseh 40 let, kar obstoji. Za izvanredne zasluge ga je članstvo že pred šestimi leti izvolilo za svojega častnega člana. .Levo: Rojstna hiša pesnika Antona Aškerca pri Sv. Marjeti pri Rimskih Toplicah. Na sliki vidimo hišo v prav bednem stanju, danes je pa sploh več ni, ker se je podrla in je zrasla trava na ruševinah. Pač žalostno, da narod rojstnega doma enega največjih svojih duhovni mogel ohraniti. Desno: Gabrijel Richard,