KATUL V SLOVENSKI PREPESNITVI V Katulu se nam je predstavil^ eden izmed najbolj temperamentnih pesnikov starega Rima. V njegovih stihih utriplje vroča južnjaška kri, iz njih diha sproščena strast in volja do življenja in uživanja, zato nas še danes zagrabijo kot le malokaj iz antike; v njih se nam razodeva poet, ki naglo in občutljivo reagira na vtise in dražljaje zunanjega sveta. V svoje verze zna ujeti lahkotnost in eteričnost trenutka, ki tako hitro mine, in mu dati očarljiv in svež pesniški izraz. Kadar hoče, "zna ubrati nežne akorde ljubezenskega hrepenenja, enako mojstrsko pa obvlada tudi divji napadalni ton sovraštva, ironije in sarkazma. Svoje pesmi rad zabeli s krepko besedo ali umazano podobo, vendar je to bolj izbruh fantovske objestnosti kot pa hotena pornografija: pesnik hoče samo malo podrezati v filistrsko lagodnost tedanje boljše družbe in si s tem olajšati srce. Drobna knjižica njegovih poezij ali igračk (nugae), kot jih sam označuje, predstavlja pravi konglomerat najrazličnejših metričnih oblik, stilnih poizkusov in vsebinskih motivov. Razumljivo tedaj, da pomeni pri takšnem pesniku težko nalogo že sam izbor, prevod pa še dvakrat težjo. Najprej izbor. Po vsebinski tematiki lahko Katulov pesniški opus razstavimo na tri komponente. Na prvem mestu je treba omeniti pesmi o Lesbiji. Najprej iz srečnih dni: lahkotno igrivi pesmici o Lesbijinem vrabčku, nato vroče strastni stihi o poljubih, ki sodijo nedvomno v najvišji vrh svetovne poezije. Pesnik (in za njim prevajalec Jože Šmit) zna s preprostimi besedami pričarati kontrast med neminljivostjo kosmosa in minljivostjo človeške sreče, ki jo je treba prav zato izpiti do dna: Glej, sonca morejo zaiti in spet vziti, a nas, ko naša drobna lučka dogori, nas čaka le še večno nočno spanje. Daj mi poljubov tisoč in še sto... Pesnik pa kaj kmalu spozna, da aristokratska lepotica, žena uglednega konzula, ni ustvarjena zanj: »Adijo, deklica, Katul je čvrst...« Toda bolečina se ne poleže in še dolgo gloda v njegovem srcu. Spet in spet skuša najti pot nazaj do nekdanje sreče, dokler naposled ne spozna, da je Lesbija za vedno izgubljena, da ji to, kar priklepa vsevdilj nase človeka — nje draž«? Take sentence sploh niso v duhu Katulove temperamentne lirike! S tem je Katulovo jedrnatost razbil v vodeno sentencioznost. Dalje: čemu »popolna«, »popolnost«? To je vse preveč abstraktno! Latinskemu malce afektiranemu izrazu formosa bi še najbolje ustrezalo slovensko »prekrasna«. In navsezadnje: Katulova pesem je zgrajena na ostrih kontrastih — ti so v Šmitovem prevodu zabrisani. Katul pravi. 948 >v njenem ogromnem telesu ni niti zrna soli«; Smit pa besedo tam magno sloveni s »čedno«! Omenjena Katulova pesem bi se v bolj točnem prevodu glasila nekakoi taikole: kvintija zdi se mnogim prekrasna; a meni velika, oitka in bele polti — to tudi jaz ji priznam. Toda ?.prekrasna^ tajim: kje d njenem ogromnem telesu nežne miline je čar, kje je le zrno soli? Lesbija res je prekrasna: ne le med vsemi najza.Ua, tudi edina od vseh nežno prikupnost ima. Kako je tedaj s samim prevodom? Vsaka pristno (lirična poezija je v bistvu neprevedljiva. In Katulova poezija je pristno lirična, saj sta v njej osebno doživetje in pesniški izraz spojena v najintimnejšem odnosu in združena v neločljivo celoto. Prevajalec take lirike lahko stori samo dvoje: ali izvirno pesemsko besedilo dobesedno reproducira in tako pripomore bralcu do umevanja »vsebine«; ali pa pesem v sebi podoživi in ob njej ustvari lastno soumetnino. V drugem primeru lahko govorimo o prevodu le, kolikor nam ta izpričuje, na kakšno resonanco je prvotna pesem naletela v prevajalčevi duševnosti; v ostalem je tak prevod popolnoma samostojna umetnina s svojo^ lastno organsko zakonitostjo, neodvisno od prvotne predloge. Smit je izbral drugo pot. Pri tem je večkrat ustvaril zares polnokrvne umetnine, kot so že omenjene pesmi o vrabčku in o poljubih, dalje Jadrnica, Zgovoren molk. Težka odločitev, Zagovor, Opomin Cezarju, Prošnja za vabilo, Srečno življenje in še nekatere druge. Manj posrečena in precej okorna se mi zdi n. pr. Soatovska pesem. Popolnoma zgrešen pa je osnovni ton v pesmi Nekemu predrznemu dekletu. Iz prevoda veje igriva porednost, iz izvirnika diha strastna ogorčenost. Besedico moecha sloveni Smit kot »mrha«, kar je sicer homonimno posrečeno, vendar vse preveč prizanesljivo. Tudi »deklic poredni« in »punčara« je premilo; saj premore tudi slovenski besednjak precej krepkejših izrazov za te vrste dekline! Tuda^ »izživetO' lice« za canis ore je pre-medlo; ali ne bi bilo bolje dobesedno: »pasje lice«? Zdi se, da Smit večkrat ne doseza vehementne eruptivnosti Katulovega pesniškega izraza. Mimogrede naj opotzorim tudi na nekaj slovniških nepravilnosti, n. pr. mimo mene, iz bolnih prs (str. 76). Še beseda o pripombah! Te so včasih le malo preskromne. Vzemimo za primer samo Svatovsko pesem! Kako naj povprečni bralec ve, kdo je Aganipa, kaj je tirijska zofa? Kako naj ve, da je v stavku »kakor nekoč Venera mila prišla k frigijskemu je pastirju« mišljena boginja Afrodita, ki je prišla skupaj s Hero in Ateno k trojanskemu kraljeviču Parisu? Morda tudi imena kot Uranija, Helikon, Telemah, Penelopa ne bodo vsem znana. Poleg tega so v pesmi aluzije na razne svatovske običaje, ki jih nestrokovnjak brez komentarja zares ne more razumeti (n. pr. dečki z baklami, striženje las). Kljub vsemu pa je treba Smitu priznati, da je težavno nalogo dobro opravil in nam rimskega lirika približal, kolikor je v skromnem izboru in prevodu stploh mogoče. Zbirki se ipozna, da je pilod resnega napora in velike ljubezni do avtorja. Ni dvoma, da bo Katul našel tudi med Slovenci mnogo hvaležnih bral- 949 cev, ki bodo ob tolikih lepotah prevajalcu radi spregledali vse poonanjkljivosti, upoštevajoč posvetilne besede: Vzemi knjigo, kakršna pač je, dobra Muza pa jo naj oime pred pozabo dalje kot en uek. Kajetan Gantar 950