T. Br.: Ne očitaj!
«7
mnogo časa, ali če se skoro začne in dosledno nadaljuje, lahko se do-žene in dobili bomo spomenik, ki bo vreden Prešerna in nam na čast. Naj se odkrije črez deset let v srci našega narodnega življenja nov znak duševnega edinstva našega po zgodovini in okolnostih razkosanega naroda. Upajmo, da bomo takrat lahko pokazali našim bratom iz juga in severa, da se zavedamo in živimo, da je Slovenec sicer zvest svojemu vladarju in državi, s katero so zvezane njegove osode, da spoštuje pravo omiko, ali da je močen jez, ki deli nemštvo od Adrije. Med drugimi naj vodi tedaj tudi ta misel naše prihodno delovanje in gotovo bomo pozdravljoči novo stoletje lahko še z večim in opravičenim navdušenjem  klicali:  »Slava Prešernu!«1)
Ne očitaj
SL
„e očitaj, dekle zorno, Da po drugi hrepenim: Tvoje le srce" je borno, Tebi sdmi jaz živim!
V lesu vetra dih šepeče, In šumeva  v dolu vir:
Moje ti izvor si sreče,
Dekle, ti moj sladki mir.
Kar je zvezd na jasnem nebi,
V  srci mojem je želja — Vse pa družijo se v tebi,
Radost mojega sred!
Kar le živel, kar še ljubil,
V   tebi živel bom, imel, Kar trpel bom, kar izgubil,
S to izgubo bom trpel . .
Vzklije cvet in cvet usahne, Kar rodi se,  to mini —
A ljubezen,   kamor dahne, Zitje vzbuja in živi!
Kot iz debla vej vrhovi
V rdsti narazen hite": Glej,   tak6 usode dnovi
Naju, dekle, razzdruže".
Nem tedaj jaz sanje zMte, Nem ostavim sreče soj,
Ndnjo le spomin in ndte
Vzel v življenje bom s seboj.
Srečna lahko si brez mene ;
A brez tebe jaz ? . . . Nikdar! Hip iz srca bol prežene,
Hip vzbudi spet nov vihar!
A dokler srce' mi bilo
Mučeno od bolečin: Tvoj spomin mu bo tešilo,
Prešle sreče ljub spomin . . .
Ne očitaj, dekle zorno, Da po drugi hrepenim:
Tvoje le sred je borno, Tebi sami jaz živim!
T. Br.
m^-
*) Odbor »Pisateljskega podpornega društva« je že sklenil, da prične nabirati doneske za Prešernov spomenik in bode skoro razglasil dotični poziv,                    Ured,