Kritika prostaškega uma Slovenija je dežela presežkov. Tu se srečuje najvišje in najnižje. Kar zadeva zmožnost preživetja, smo med zadnjimi v Evropi. Kar se tiče podpore t. i. »alternativam« demokraciji pa v samem vrhu. Kapitalizem zavračamo kot najhujšo obliko ideologije. No, ekscesno pa se zadolžujemo ravno zaradi ničelne tolerance do posega v kapitalistični slog življenja. Smo zastavo- noša boja proti totalitarizmom. Hkrati pa vrh države sedi na prireditvi, posvečeni prav čaščenju totalitarne ideologije; in to v prvi vrsti. Tak um si zasluži kritiko. Analitika. Sleherni odnos do sveta je pre- tvarjanje mnogega v eno. Šolski primer, Nevvtonovi zakoni: mnoštvo pojavov po- jasni ena zakonitost. Toda pojasnjevanje fenomenov ni le domena znanosti. Ko spo- znam »karakter« prijatelja, naredim isto: mnoštvo njegovih ravnanj spravim skupaj pod en principom. Pot se nadaljuje. Pojasni- ti si moram, kaj pomeni zame mnoštvo pri- jateljstev. Nadalje, kako razumeti mnoštvo odnosov do soljudi na sploh. In naposled, kako razumeti odnos do celote bivajočega. To je eo ipso vprašanje po smislu sebe kot tu-biti. Na to vprašanje je človek vselej imel odgovor. Izrečen je bil na ravni tistega, kar Hegel imenuje absolutni duh, na ravni ume- tnosti, religije in filozofije. Naš izobraževalni sistem nas je, kar se tega tiče, naredil invalide, saj je ključni način po- jasnjevanja sveta izgnal s polja resničnega. Kaj je danes resnično za dijaka, osnovno- šolca? To je celica, molekula, ameba, elek- trična napetost itd. V redu. Toda kaj nam tedaj govorijo roman Zločin in kazen, na- čelo svobode in enakosti, svetovne religije? Je to nekaj resničnega ? Ne! - ker se tega se ne da dokazati. Projekt sovjetizacije šolstva je iz učilnic izločil vse, kar naredi človeka za človeka. Klasični jeziki so kot »buržoazni« padli najprej. Ostala omika pa seje skrčila na instrument za »splošno razgledanost«. Buldožer naravoslovja je naposled pregazil izobraževalno vertikalo. S tem je človek oropan svoje duhovne svobo- de. Ne zna zavzeti odnosa do Celote bivajo- čega. In s tem do sebe. Znanosti resda lahko pojasnijo vse (od mikrokozmosa do makro- kozmosa), ne morejo pa zajeti Celote. Nek predmet, denimo človeka, lahko znanstveno razčlenimo v prafaktorje: opišemo moleku- le, ki ga sestavljajo, kemijske procese, ki se odvijajo v njem itd. Toda s tem se gibljemo diametralno nasprotno smer. Znanost je kraljestvo cause efficiens, omika pa cause finalis. Le tu lahko srečamo človeka. Proces naravoslovnega pobebavljenja je bil tako radikalen, da ga ne opazimo več. Nasprotno, domišljavo se z višav moderne znanosti posmehujemo »zaostalosti« celo- tne zgodovine. Prava razsežnost prostaško- sti duha ni v načinu, kako »zavrniti« svet omike - v smislu, če bi Bog obstajal, bi ga Juri Gagarin videl. Dno je doseženo z oho- lostjo, ki osebi s tremi razredi ljudske šole omogoča, da se dvigne nad tisočletja omi- ke: »nekoč so ljudje verjeli nedokazanim pravljicam, midva z Einsteinom pa misli- va s svojo glavo!« Dialektika. Odnos do neskončnih pred- metov je pač treba zavzeti. Tudi prostaški um ga. Prav zaletavanje v »nedokazano« je prvi način izvrševanja te potrebe. Nara- voslovju - če sledimo njegovi temeljni pre- misi - je vseeno, če Bog obstaja ali ne. Če je na področju humanistike možen dokaz ali ne. Zato pokroviteljstvo do humanisti- ke implicite izreka perverzno pripoznanje tistega, kar prostaški um pro forma zani- ka. Kadar pa prostaški um skuša odnos do Celote razviti v pozitivno držo, se povzpne največ do neomarksističnega resentimen- ta. Tvorijo ga abstraktni principi (»svobo- da«, solidarnost« itd.) in prazna bojevitost (»antifašizem«, boj proti »nestrpnosti itd). Ti ideologemi neomikano dušo poženejo v slepi fanatizem. Vsemu hrupu navzlic so ti principi slabotni. Opišemo jih lahko z metaforo strele. Na- stane kot posledica bojevitosti, zavračanja vse obstoječe omike. Občasno se ta nape- tost sprosti z uničevalnim udarom neba v zemljo, kot revolucionarna avantura. Če- prav udar povzroči veliko uničenje, je nje- gova energija daleč prešibka, da bi napaja- la sistem nove omike. Je pa ta udar dovolj, da nastane posvečeni kraj in miti v zvezi z njim: absolutni duh postane navzoč v svetu. Ta zahteva prakse obhajanja, kot smo ji bili priča lani, v neodplačani dvorani v Stožicah. Dogodek je bil svojevrstna mešanica liturgi- je, čaščenja malikov in avtogenega treninga navzočih. Methodenlehre prostaškega uma bo izo- stala. Vprašanj, »kaj lahko vem, kako naj ravnam in kaj smem upati«, si nima smisla zastavljati. Dovolj je, če vzamemo v roke časopis. • Komentar: RokSvetlič PODPRITE NEODVISNE MEDIJE! www.razpotja.si/donirajte POMLAD 2014 57