BOC - NABOD - DOMOVINA TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR .iz the voice of the Confederation of the United Slovene Anti- communists. TABOR es el organo de la Confederacidn de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215. Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 139.278. NAROČNINA: Argentina A 900.-; Južna Amerika 10 dolarjev; Evropa -Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila,, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 — OP 1686 Hurlingham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654. NAŠA NASLOVNA SLIKA Belina snega — sinjina neba in kri prelita naših junakov za svobodo našega naroda proti rdeči tiraniji so naša slavna zastava, ki nam vsem preživetim govori: “Združeni z vero v Boga za Narod in Domovino. Prisezimo znova naši čisti neomadeževani zastavi zvestobo do groba.” ZAČEL SE JE TOLSTOJEV PROCES Že po zaključku lista smo dobili vest, da se je oktobra prišel Tolstojev proces. Naše priče so že bile zaslišane in se je že začelo zasliševanje angleških častnikov. Smatrajo, da se bo proces precej zavlekel. Več o tem v prihodnji številki. ALI STE ŽE PORAVNALI NAROČNINO? Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Noviembre-IMciembre BUENOS AIRES November-December 1989 TII1MPO PEBDIDO La suerte de la division social del trabajo en el futuro, constituye el problema central del marxismo, como asi tambien la dificultad principal frente a la cual se encuentran los comunistas en los paises donde estan en el poder. Por haber prometido a la hiumanidad una sociedad sin clases, cuyo ad-venimiento esta condicionado por la eliminadon total y compleita de čada clase de division social del trabajo, con la abundancia simultanea de pro-ductos, que puede dar a los hombres solamente una division social del trabajo aun mas desarrollada que la de hoy, los comunistas actualmente se encuentran en la muy penosa situacion de no satber si deben optar por la conservacion de la division social del trabajo, abandonando el sueno de la sociedad futura sin clases pero con la pobreza de la humanidad mž.s pri-mitiva. El comunismo, como una sociedad sin clases pero en abundancia de produatos, ideado por Marx y Engels, muestra čada dia, con una eviden-cia mayor, ser un sueno imposible de realizar. Las personas que entran en discusiones sobre el comunismo con los marxistas, antes de hundirse en los detalles del marxismo, tienen todo el derecho de pedir a los comunistas, la adaracion de este problema funda-mental, que es la suerte futura de la divisioon social del trabajo y de sus efectos sobre la sociedad, dejando para despues todo lo demas. Porque si el objetivo final de un esfuerzo es una imposibilidad o un absurde, čada pašo dado en tal sentido, o sea tras la realizacion de tal objetivo, es simplemente — tiempo perdido. ZGUBLJEN ČAS Glavni problem komunizma je družbena delitev dela v prihodnosti. To je tudi osnovna težava komunizma v državah, kjer je na oblasti. Človeštvu so obljubili družbo brez razredov. Njen nastop pa je vezan na popolno uničenje vsake vrste družbene delitve dela. Istočasno pa mora 24d nastopiti izobilje proizvodov, kar pa more dati ljudem samo še bolj razvita delitev dela, kot jo poznamo danes. Komunisti so torej dandanes v zadregi, ker ne vedo, ali morajo obdržati sedanjo delitev dela in opustiti sen brezrazredne družbe, katere rezultat bi bila ubožna primitivna družba. Komunizem, brezrazredna družba toda z gogastvom proizvodov, kot sta si ga zamislila Marx in Engels, postaja vsak dan bolj očiten sen, nemogoč, da se uresniči. Komunizem, brezrazredna družba toda z bogastvom proizvodov, kot se izgubi v podrobnostih marksizma, vso pravico zahtevati od komunistov, da mu razjasnijo ta bistveni problem: družbena deliitev dela v prihodnosti in njeni vplivi v družbi. Pozneje pa naj načne vse ostalo. Kajti, če je končni cilj nekega napora nekaj nemogočega ali pa absurd, je vsak korak, ki ga izvršimo v smeri dosege tega cilja — enostavno zgubljen čas. IZ ZGODOVINE BOJ, ŽRTVE, NAPORI. . . KRONIKA DOMOBRANSKE POSADKE NA DOBROVI Zvesti obljubi, ki smo jo dali v predzadnji številki, ko smo priobčili samo sliko posadke na Dobrovi ob priliki njenega obstoja, prinašamo danes kroniko dela in uspehov te zaslužne posadke, naslednice Vaške straže, ki praznuje dveletnico boja in skrbi za ohranitev domačij ter miru v vsej okolici Dobrove. V kroniki (od 25. januarja 1943 do 8. septembra 1943) te domobranske postojanke beremo med drugim naslednje: 25. jan. 1943. — Naš prihod je prebivalstvo navdušeno pozdravilo, pri tolovajih pa je povzročil velik preplah. Bilo nas je vsega 2d mož. Puške, ki smo jih dobili, so bile po večini slabe in neuporabne, pozneje pa smo jih zamenjali. V začetku smo imeli poleg pušk le tri ročne bombe, avtomatskega orožja nam niso dali. 26. I. — Naše število je naraslo na 23. 27. I. — Ob treh zjutraj je naša straža opazila ogenj v tukajšnji šoli. Ker nas je bilo premalo, zaradi tolovajskih zased ni bilo misliti, da bi šli iz vojašnice gasit. S strojnicami smo streljali v smer, kjer smo domnevali, da so tolovaji. Ti so res takoj odgovorili z nekaj streli na našo vojašnico. Ljudje so povedali, da so tolovaji zjutraj med peto in šesto uro skrivaj prišli gledat, kako požar napreduje. Ob pol 8 smo odšli na kraj požara. Okoli 9 so prišli iz Ljubljane gasilci in ogenj zadušili. ,— Iz Stran- ske vasi sta se nam pridružila dva nova člana. Isti dan pa sta pristopila tudi dva z Dobrave ter smo tako dosegli Število 32. 28. I. — Zopet ogenj v šoli, ki smo ga šli takoj gasit. Pri tem se je eden izmed naših laže ponesrečil, ko se je pod njim vdrl strop. — Isti dan zvečer so prišli v Kozarje tolovaji pod vodstvom znanega Velkavrha, doma iz Vrhovcev. Pripovedovali so ljudem, da so Bosanci in Hrvatje in da gredo na Dobrovo, da se tam poskusijo z „belimi“. A jih ni bilo, čeprav so Pravili, koliko jih je. 30. I. — Izvedli smo dva pohoda, enega proti Stranski vasi, drugega Pa na Šujico. Tolovaji so se v obeh primerih ,junaško" umaknili. 7. H. — 'Proti večeru so se prikazali na hribu nad našo vojašnico tolovaji. S strojnicami in metalci min smo jih brž pregnali. 8. II. — Za vstop v našo posadko so se priglasili trije novinci iz Kozarij. 9. H. — Na poti na Vič, ki smo jo naredili, da zavarujemo prevoz živil za Prevod, se nam je v Komaniji in Podsmreki pridružilo spet deset novincev. Naša posadka je tako narasla že na 49 mož. Zvečer so tolovaji pobrali v vasi Brdo precej moških. 10. II. — Zalotili smo manjšo tolovajsko skupino (10 do 15 mož), ki se je pomikala po pobočju hriba od Šujice proti Stranski vasi. Razvili smo se „v strelce", nakar so se tolovaji hitro umaknili više ter začeli streljati na nas. Ko smo jim tudi mi odgovorili s streli, so spet zbežjali. Na Brdu smo zvedeli, da so tolovaji tam dva večera po vrsti pobirali ljudi. Zvečer so tudi v Stranski vasi ropali živež. 14. II. — Tolovaji so nocoj pobrali živino in živež Berdniku Lojzu iz Podsmreke. Odpeljali so dve kravi, eno tele, enega vola, 290 kilogramov ajde, 200 kilogramov koruze, 100 kg pšenice in obleko. — Ko smo se vračali iz Ljubljane, so nas tolovaji napadli s hriba nad Dobrovo. Med ognjem 'smo jih potisnili proti Šujici. 15. II. — Na pohodu v Stransko vas so nas napadli tolovaji iz bližine 100 m. Boj je trajal od 9 do 11 dopoldne, nakar nam je uspelo priti v vas. Tam so nam ljudje povedali, da so tolovaji rekli, da nikdar več ne bo prišel v Stransko vas belogardist. Čeprav je napadalo okoli 50 tolovajev, vendar ni bil na naši strani nihče niti ranjen. 18. II. — Zvedeli smo, da je v Škofovem požganem hlevu tolovajska zaseda. 35 naših fantov se je takoj priglasilo prostovoljno za pohod na to zasedo. Z naglim nastopom so hitro obkolili vas, pri Čemer so tolovaji streljali na nas z bližjega hriba. Del naših je kril hrbet s severne strani, dru-'gi, manjši del pa je vdrl v vas ter začel napadati tolovaje, ki so streljali iz hiš. Čeprav so bili tolovaji nastanjeni po vseh hišah v skrivališčih ter 'je pokalo izza vsakega grma in ogla, so naši z občudovanja vrednim ju- 24S naštvom prisilili tolovaji; k umiku. Pri tem napadu, ki so se nanj očividno že dalj časa pripravljali, je sodelovalo 200 do 300 tolovajev. Treh svojih mrtvih tolovaji niso utegnili odpeljati s seboj. Na naši strani pa je padel 'Remic Matija, iz Podsmreke, zgled junaštva, požrtvovalnosti, discipliniranosti in skromnosti ter narodne zavednosti. 20. II. — Ob 9 dopoldne bi moral biti pogreb padlega Remica Matije, pa so tolovaji skušali to preprečiti s streljanjem z bližnjih hribov, nakar smo jih z ognjem prepodili. Tolovaji so streljali celo na ženske, ki so šle na pogreb. 22. II. — Zadnje dni so tolovaji izropali hiše: Mikuž Janez, Podsmreka 30 (škode ok. 25.000 lir), Laznik Jože, Podsmreka 22 (škode 50.000 lir), Berdnik Lojze, Podsmreka (škode okoli 40.000 lir), Košir Tone, Stranska vas (škode okoli 50.000 lir), Černe Franc, Kozlarje (škode okoli 45.000 lir) in Vidmar Jože, Brezje (škode okoli 25.000 lir). 25. II. — Preteklo noč so tolovaji izropali hišo Ovna Ivana iz Dobrove ter naredili 20.000 lir škode. Podminirali so svet okoli kozolcev na severni strani Dobrove. 26. II. — Poveljstvu se je javil Tončič Stanko, bivši uslužbenec pri Trobcu Francetu v Kozarjah. Tolovaji so ga bili odvedli 25. jan. 1943. 27. II. — Tukajšnji posadki se je javil Škraba Vinko, ki so ga bili tolovaji odvedli 5. febr. 1943 ter jim je zdaj ušel. 3. III. — Javil se je Kenk Alojzij, ki so ga svoj čas tolovaji odvedli. 5. III. — Preteklo noč so tolovaji izropali Suhadolčevo družino v Gabrju ter naredili okoli 100.000 lir škode. 10. III. — Zvedeli smo, da so tolovaji pred svojim odhodom iz Gabrja podminirali nekatera pota, ki drže tja, ter prekopali ceste. 12. III. — Ponoči je prispel iz Ljubljane leteči bataljon 50 mož ter nekaj italijanskih čet, ki so ob sodelovanju s tukajšnjo posadko izvedli pohod na Selo in Hruševo. Tolovaje smo presenetili v Selu in bi bili lahko vse dobili v roke, če ne bi bili badoljani tako zanikrno izvedli ,,obkolitve". Badoljevci so s topom obstreljevali hiše v Gabrju. Na selu je bilo zaplenjenih 5 tolovajskih konj ter tri krave, ki smo jih potem vrnili lastnikom. 16. HI. — Ob treh popoldne so tolovaji nenadno začeli streljati iz zasede na dvorišče tukajšnje vojašnice, kjer je bilo tedaj precej ljudi, ki so prišli po zasebnih in uradnih poslih v vojašnico. Streljali so s strojnicami z dveh strani. Ranjena j:e bila neka ženska. Takoj smo odgovorili a ognjem, nakar so se tolovaji spet oddaljili. 22. HI. — S 30 možmi naše posadke smo odšli na pohod proti Brezju. V Bezeničarjevi hiši smo naleteli na tolovaje, ki so skušali brž pobegniti, pri tem pa jih je 10 padlo na mestu. Ostali pa so kmalu nato spet zašli v zasedo, kjer jih je spet nekaj obležalo. V omenjeni hiši smo ujeli 7 tolovajev. Naši so se nato začeli vračati čez hribe po vrhovih proti Dobrovi. Pri tem so jih tolovaji napadali. Na naši strani sta samo dva ranjena. Tolovajske izgube v teh bojih: 19 mrtvih, 5 ranjenih in 7 ujetih. 19. III. — Popoldne smo šli v Gabrje, kjer smo s poisredovanjem dosegli, da ni bilo požganih več hiš. Severno od Gabrja odkrili spretno skrito damo, v kateri so se držali tolovaji, ter začeli ob našem prihodu tja iz nje metati bombe. Iz jame so skočili trije, od katerih sta dva padla, tretji pa je ušel. — Pod neko hišo iz Gabrja smo isti dan odkrili spretno zakrito podzemsko sobo, v kateri je bilo mnogo tiskarskih stvari: pisalni, razmnoževalni stroji, papir in dr., vsega za cel avto. Kaže, da je to bila glavna tiskarna Dolomitskega odreda. Rešili smo Oblaka Štefana, člana posadke v Bevkah, ki so ga bili tolovaji svoj čas ujeli. 31. III. — Dobili obvestilo, da leži pri mostu na Vrhovcih mrlič. Oddelek 20 mož je šel takoj tja, da ugotovi, kaj je. Bil je to Skubic Ivan z Viča, ki so ga tolovaji s pomočjo nekih drugih odpeljali in ustrelili. I. IV. — Preteklo noč so tolovaji povsem izropali hišo Košir Apolonije iz Stranske vasi, tako da se družina zjutraj niti obleči ni mogla. Dali smo ji iz blagajne naše posadke podporo. To družino so tolovaji že tretjič izropali. II. IV. — Ofenziva na tolovaje. Preiskali smo teren okoli Hruševa. Na domu poveljnika DO Riharja Franca (Kolnača) smo odkrili dve podzemski skrivališči, v katerih je bilo mnogo raznega nakradenega blaga: obleke, čevljev, strojev, čevljarsko orodje, živež in dr. 12. IV. — V bližini Hruševega odkrili sedem tolovajskih podzemskih skrivališč in skladišč: v njih je bilo mnogo raznega blaga in važnih listin. V enem smo zalotili intendanta DO, nekega „Tolstoja“, ki je bil baje doma v Vnanjih goricah, uslužben pa pri ljubljanski tvrdki Sever. Voz na pol ustrojenih kož smo našli pri Češnovarju na Hrestenicah, pri Plestenjakovih pa tiskarno pod hišo v prezidani kleti. Naložili smo dva avtomobila raznega blaga: tiskarski stroj, ogromno papirja, klišejev, črk, matric ter raznega orodja in kablov. 14. IV. — Ofenziva, ki je izredno dobro uspela, je bila zjutraj končana. Ubitih je bilo precej tolovajskih voditeljev, med drugimi tudi znani Velkavrh, mnogo pa ujetih. Zajeli smo tudi precej živine, ki smo jo vrnili lastnikom. 18. IV. — V Gabrju pri Jarcu odkrili 60 litrov žganja in 5 kadi koš, namenjenih tolovajem. 6. V. — Na Toškem čelu odkrili grobove Remica Andreja, Kušarja Jožefa in Peklaja Ivana, ki so jih bili tolovaji januarja odpeljali in umorili. Vsi trije imajo zdaj brate v naši posadki. 12. V. — Na Toškem čelu izkopali tri žrtve komunistične podivjanosti ter jih prepeljali na Dobrovo: Peklaja Ivana, Remica Andreja in Kušarja Jožeta. Zdravniška komisija je ugotovila, da so bili vsi trije umorjeni s topim ipredmetom; vsi so namreč imeli hudo razbite lobanje. 30. V. — Na Hruževu ujeli tolovajskega terenca Koširja, p. d. Goliča. 1. VI. — V bližini Hruševa odkrili tolovajsko skladišče, v katerem smo našli 3 pisalne stroje, ciklostilski aparat in mnogo pisarniških potrebščin. 10. VI. — Oglednica, ki je odšla proti Brezju, je v Podobnikarjevi hiši zasačila škofa iz Dobrove. 13. VI. — V Zadnikarjevem kamnolomu na Logu odkrili v neki luknji 60 litrov žganja, ročno bombo in nekaj nabojev za puško, v bližini pa zakopane tolovajske zapiske in listine. 18. VI. — Na Utiku odkrili večje tolovajsko podzemsko skrivališče. 27. VI. — Na Osredku našli 11 min vrste „Sipe“, na Babni gori pa 100 m izolirane žice ter nastavljeno mino. 6. VII. — Na Šujici pri Rozman Jožefi našli zakopanega 200 litrov žganja, 100 kg masti, nekaj vojaške olbleke, precej volne, 50 kg sladkorja v kockah, raznega blaga, mila, saharina, žita in drugega. Vse je bilo namenjeno tolovajem. 15. VIII. — V Kozarjah ujeli tri mladoletne fante, ki so imeli pri sebi komunistično literaturo. Pri zaslišanju so priznali, da imajo zveze s tolovaji. 17. VIII. — Na Gradišču našli 7 zažigalnih bomb, ki so jih imeli skrite dva dni prej ujeti fantiči. V izvlečku iz te kronike dela in uspehov dobrovske domobranske postojanke smo se zaradi pomanjkanja prostora morali omejiti le na pomembnejše dogodke in nismo omenjali na primer neštetih pohodov dobrovskih oglednic v vseh smereh: po dolini navzgor proti Polhovem Gradcu, proti Toškem čelu, proti Podsmreki, Brezjam, Ljubljani in drugam. Tudi nismo omenili drugega napornega dela, ki so ga člani dobrovske posadke opravili do 8. septembra 1943, kakor pomoč pri kmečkem delu itd. Zanimiv je dodatek gornji kroniki: Po vsej verjetnosti 'še živih tolovajev iz dobrovske občine po raznih tolovajskih ,.brigadah", „odredih“ in ..korpusih" je okoli 40. V bojih z našo posadko jih je padlo 39, naši četi pa se jih je priglasilo 7. Naša posadka je prijela 170 bivših tolovajev, terencev in komunističnih sodelavcev. Komunistični tolovaji pa so pobili iz naše občine 37 oseb. Pri tolovajih je padlo aktivnih komunistov iz naše občine okoli 30. Naša posadka pa jih je ujela 39. Dobrova pri Ljubljani Koliko škode pa so komunistični tolovaji naredili v dobrovski občini, in kako res ,,vneto" so se tudi tod borili „le za narod" pa najzgovorneje pričajo naslednje številke: Razdejali so: 1 grad, 2 cerkvi, 2 šoli, dva gasilska domova in dve mežnariji. Pogorelo je okoli 130' hiš. Prizadetih po ropanju in požigih je bilo 364 gospodarstev, in znaša skupna škoda danes okoli 100 milijonov lir. V internacijo je bilo odpeljanih, tudi v glavnem po zaslugi naših komunistov, okoli 850 oseib, od katerih jih je umrlo 54. Badoljevci so pobili 43 domačinov, tolovaji pa 87. Zaradi raznih nesreč jih je umrlo 29. Nad 60 fantov in mož pa je še zmeraj v internaciji. Pokradli pa so tolovaji med drugim 171 goved, 98 konj in 51 prašičev. Vsi tisti iz dobrovske občine, ki danes v varstvu domobranske postojanke na Dobrovi lahko v miru žive in delajo ter jim ni treba večno trepetati, kdaj ,se bodo oglasili pri njih roparski tolovaji in jim pobrali živež, obleko, živino in drugo, ali pa nje same odpeljali s seboj v gozd in v smrt, se morajo za vse to zahvaliti samo neustrašenim dobrovskim borcem proti komunizmu, zlasti pa trem, ki so si brez dvoma na tem polju pri-dolbili največ zaslug: poročniku Knupležu Silvu, podnaredniku Suhadolcu Francu iz Gabrja ter Vidmarju Jožetu. Nigel N icolson VELIKA PREVARA Po zmagi nad Hitlerjem so zahodni zavezniki poslali na tisoče ljudi nazaj v Vzhodno Evropo, kjer ,so hili takorekoč do zadnjega pomorjeni. Nigel Nicolson, ki je bil takrat obveščevalni častnik, se z zgražanjem spominja, kaj se je takrat dogajalo. Spomnil sem se jezera, ki ga je ločil od večjega jezera pas zemlje. Ko sem minulega leta z Nikolajem Tolstojem zopet obiskal južno Avstrijo, sem oba kar lahko našel. Toda med mnogimi lepimi zgradbami nisem mogel prepoznati gostilne, kjer je bil dva meseca tiste pomladi leta 1945 nastanjen štab naše brigade. Kako čudovito pomanjkljiv je vizualni spomin! Toda dogodki, ki so se odvijali na tem prelestnem prostoru, so bili tako strašni, da mi jih ni mogoče pozabiti. Nasprotje med mojimi spomini in to današnjo dražestno pokrajino je vzbudilo mojo živo vest: Leto 1988 je bilo osvežujoče nasprotje leta 1945, toda prav zato je postalo leto 1945 v mojem spominu še bolj grozno. V maju tistega leta, takoj po koncu vojne, nam je bilo ukazano izročiti njihovim sovražnikom okoli 70.000 ljudi, vključno žene in otroke, ki so se nam sami predali in nam zaupali. Vedoč za njihovo več kot verjetno usodo, smo jim lagali o cilju njihovega potovanja. Pravili smo jim, da jih pošiljamo v internacijska taborišča v Italiji. V resnici pa smo poslali približno polovico na jug — Titu in ostale Rdeči armiji. Z redkimi izjemami so bili vsi pomorjeni ali zasužnjeni. Kako se je to zgodilo, je še vedno predmet razpravljanja, pa tudi predmet sodnega postopka, ki ga je začel lord Aldington proti Nikolaju Tolstoju. Moja vloga leta 1945 je bila podrejena. Bil. sem stotnik, obveščevalni častnik v Ist. Guards Brigade, enoti Osme armade, prvenstveno odgovoren za to, kar se je evfemistično imenovalo ..repatriacija" teh ljudi. Moja po-glavitna naloga je bila, poročati o dogodkih na področju, in na koncu pomagati pri nadzoru nalaganja desetin tisočev vojakov in beguncev na tovornjake in vlake, ki so jih vozili v smrt. Uro za uro, dan in noč so dežurni častniki, ki so se vrstili v našem stanu, vnašali v vojni dnevnik vse dogodke, ki so nam bili poročani, in povelja, ki smo jih dajali ald prejemali. Vsak večer sem narekoval raport o položaju (sitrep), v katerem sem resumiral dnevne dogodke. Slučajno sem 'Zadržal oba izvoda dokumentov; in ti s pomočjo mojega obiska Avstrije omogočajo točno rekonstrukcijo dogokov. Dne 8. maja 1946, na dan zmage, je V. korpus Osme armade prekoračil mejo med Italijo in Koroško, južno pokrajino Avstrije, in tri divizije našega Korpusa so zasedle velik pas kakšnih 120 milj v dolžino in približno 60 milj v širino izpod Lienza na zahodu do meje s cono Rdeče armije na vzhodu ter med jugoslovansko mejo in bližino St. Veita. Često je bilo rečeno, da je položaj bil zmeden. Alistair Horne v prvem zvezku življenjepisa Harolda Macmillana pravi, da „se je civilizacija porušila**. To je enostavno pretiravanje. Velike bitke so kajpak zmedene; toda v Avstriji ni bilo več bojev, in najrazličnejše narodnostne skupine, ki jih je zajelo premirje na Koroškem, ali pa so se iz vseh strani valile tja, so iskale našo zaščito, ker so se vse med seboj več ali manj sovražile. Mi smo jih strpali v ločena taborišča in niso prosili drugega, kot da bi jim pomagali, da bi si opomogli od prestanega trpljenja. Seveda je bilo nekoliko začetnih zmešnjav, toda v nekaj dneh so bile urejene. Bili smo organizatorji zmage in poraza in smo proglasili vojno pravo nad ljudmi, ki so bili več kot voljni, da so ga sprejeli. V vseh zadevah smo Ibili razsodniki. Ob neki priliki so se pojavili pri meni dva moška in ena ženska; prvi madžarski general, ki je hotel predati ves svoj korpus, drugi romunski vlakovodja, ki je prosil za dovoljenje, da bi odpeljal svoj vlak nazaj v Bu-carest, in pa ruska plesalka, ki se je nekako prebila iz Auschwitza. K sreči sta največji mesti Beljak in Celovec utrpeli prilično majhno vojno razdejanje. Vse službe so delovale; električne, vodne, bolnišnice, policija, šole. Vlaki so vozili skoraj normalno; odlagali so blago, bolnike in ranjence in celo navadne potnike, dokler jih nismo ustavili. Ni bilo pomanjkanja v prehrani, ker je Koroška bila v zadnji fazi italijanske kampanje glavna oskrbovalna baza za Wehrmacht. Vsi smo bili mladi, odlično izurjeni in sigurni, skrajno navdušeni nad zmago. Odkar smo prekoračili Po, smo imeli zelo malo izgub. Prišli smo v eno najbolj ljubkih področij Evrope. Ob svojem lanskem obisku sem se spomnil našega vzhičenja, ko smo se po revnih in stolčenih vaseh alpske Italije znašli v dolgi dolini Drave, ki je tekla vzdolž pogorja, kjer je bilo vse zeleno in sveže in kjer so blestela jezera kot srebrni pladnji. V naše začudenje so nas Avstrijci pozdravljali bolj kot osvoboditelje, kot zavojevalce. Naši britanski vojni ujetniki, ki so se pravkar rešili dela na kmetijah, niso bili nič kaj navdušeni, da bi jih zamenjali za letala, ki bi jih odnesla domov. Enostavno niso mogli razumeti naših odredb, ki so branile bratenje z Avstrijci. Našim vojakom so pripovedovali, da so dekleta bila prav posebej brhka. Naleteli smo na luksuz, kakor ga nismo videli izza začetka sredozemske kampanje. Avstrija je bila podoba majhnega raja in bili smo presrečni, da je za vse nas bilo konec vojne — in mi smo bili zmagovalci. Toda en ,madež je vsekakor bil na tej vzhičeni sliki. Tito je zahteval Koroško in Julijsko Benečijo kot del „Velike Jugoslavije" in njegovi partizani so zasedli ključne položaje in lepili svoje napadalne proklamacije poleg naših, ki so Avstrijcem zagotavljale za bodočnost neodvisno, demokratično državo znotraj njenih predvojnih meja. Kakor smo zvedeli pozneje, so bile na višjih stopnjah našega poveljstva v teku priprave za izgon Jugoslovanov n silo — celo s tveganjem začetka nove vojne z bivšim zaveznikom. Ameriške divizije so bile grozeče premaknjene na Tirolsko in druge v severnoi-vzhodno Italijo. (*) Toda, čeprav je moja brigada zasedla osrednji sektor med Celovcem in jugoslovansko mejo, kjer je bila nevarnost najbolj akutna, naše čete, ki so bile razpršene po vaseh, v nobenem pogledu niso bile razporejene za boj, in naše topništvo je bilo tako nepripravljeno, da so strelci bili postavljeni na stražo taborišč. Partizanom smo celo dovolili, da so se oskrbovali z odvrženim nemškim orožjem, kar bi seveda pomenilo veliko neumnost, če bi pričakovali boj z njimi. Naši zapiski v vojnem dnevniku omenjajo samo majhne incidente. Trudili smo se preprečevati najbolj gorečim partizanom, da ibi ropali in pustošili po vaseh, toda na naši lokalni stopnji ni bilo nikakšnega znaka za krizo. Operativno povelje za bojno pripravljenost je bilo skoraj istočasno izdano in preklicano, zakaj 19. maja je Tito pričel umikati svoje partizane čez mejo, ker je morebiti zvedel za zavezniške načrte o njegovem izgonu in mu je Stalin namignil, naj popusti. Samo v tržaških predelih je začasno še ostal, Koroško pa je zapustil. Med tistimi, ki so se nam predali, sta bili dve posebni skupini: Protikomunistični (Rusi, nedoločeno in na splošno imenovani kar kozaki, ki so se — nekateri pod nemškim poveljstvom — bojevali proti Titu, in več kot 30.000 protititoističnih Jugoslovanov, katere smo imenovali „Jugs“, da bi jih tako razločevali od partizanov. Med njimi je bilo na tisoče žena in otrok s svojimi vozovi in konji. Bolj kot predanim vojnim ujetnikom, so bili podobni beguncem, ki so iskali azila. Kozaki s svojimi krznenimi kapami in do kolen visokimi jahalnimi škornji so sličili na živo sliko Rusov iz leta 1812. Vsi ti so prekoračili nazobčano gorovje iz Slovenije v 10 milj dolgi koloni in se spustili proti nizkemu kamnitemu mostu preko Drave, kjer so jih pričakali naši Grenadirji. S Tolstojem sem se povrnil na to pozorišče. Takoj sem ga prepoznal. •Le stari most je zamenjal širok železni most avtomobilske veleceste in polje, kjer smo jim zapovedali odložiti orožje, so obkoljevale ljubke vile. Bili so popolnoma izčrpani, toda napotili smo jih pet milj dalje v taborišče na pašnikih okoli vasi in samostana Vetrinj južno od Celovca. Na- —i—,—-------- (*) Podčrtal prevajalec. — Pri tem ni brez pomena razmisliti, kaj bi se ob takšnem razpoloženju zaveznikov lahko zgodilo, če ne bi odstranili generala Leona Rupnika, ki je na čelu domobrancev skupaj z drugimi nacionalnimi bojevniki, ki so se takrat nahajali v .Sloveniji, hotel nuditi partizanom poslednji, odločilni 'boj. — Opomba uredništvo TABORA. Delitev kruha v Vetrinju. tančno se spominjam vzdušja v tem taborišču. Bilo je 'podolbno razsežnemu taboru. Postavili smo jih pod minimalno stražo in notranjo disciplino smo •prepustili nemškim oficirjem, ki so jih privedli preko gora. Naši vojaki so občudovali njihovo prožnost, ko so prirejali svoje vaje, in na začudenje britanskega vojaštva so storili vse, da bi se znašli v svoji usodi. Nekaj tisočem kozakom v Vetrinju je bila repatriacija prihranjena, toda nekako 30.000 drugih pri Lienzu je bilo poslanih preko meje cone Rdeči armiji. Večina teh so sicer bili sovjetski državljani, katerih povratek je bil sklenjen v Jalti, toda drugi tisoči, predvsem oficirji, so bili emigranti, ki so ob revoluciji zbežali iz Rusije in torej ne bi mogli biti „re-patriirani“ v drižavo, kateri niso pripadali. Nekateri so imeli celo tuje potne liste. Drugi niso bili rojeni v Rusiji. V svojima knjigama Žrtve Jalte in Minister in pokoli je Nikolaj Tolstoj popisal strahotno usodo teh Rusov, ki smo jih izročili, toda temu jaz nisem bil priča. Moja poglavitna zadeva je /17.000 Jugsov v Vetrinju. Pozno popoldne dne 16. maja smo nenadoma prejeli opozorilno povelje, da vsi ti morajo biti ■poslani preko meje Titu, njihovemu največjemu sovražniku, pa našemu zavezniku. Ko smo povprašali, če naj bodo vključene tudi slovenske žene z otroki, smo prejeli odgovor, da morajo na pot, če so bile ,,v zvezi z vojaštvom" kot njihove spremljevalke, kar je pomenilo — vse. Niso nam povedali razloga za to povelje. Če bi Jugsom povedali, kaj smo nameravali storiti, bi prišlo do nemira, ki ga ne bi bilo mogoče kontrolirati. Bilo nam je zapovedano, da ne uporabljamo sile. Edin izhod je bil, da jim lažemo, češ da jih bomo prepeljali v druga taborišča v Italiji. Dan za dnem (operacija je trajala do konca maja) so se nakladali na tovornjake in bili prepeljani na dve majhni železniški postaji Po d rož ca in Podgorje (Maria Elend), kjer so jih pričakovali dolgi živinski vlaki. Kako miroljubna je slika danes! Majhna podeželska postaja odpravlja vlake v Italijo. Tračnice so na isti ravni s peronom. Postajni načelniki ne vedo ničesar, kaj se je zgodilo pred skoraj 50 leti. V popolnem zaupanju do nas jih je po 50 ali 60 stopalo v vagone. Oficirji, žene in otroci so bili strpani v osebne vagone. Ko so vsi vagoni bili napolnjeni in smo jih od zunaj zaklenili, so se Titovi partizani pojavili iz postajnega poslopja in okoliških gozdov, kjer so bili skriti, in prevzeli nadzorstvo. Vlaki so potegnili proti kakšnih ducat milj oddaljeni jugoslovanski meji. Žrtve so opazile partizane in po tolčenju koles, so začutili, da so vlaki krenili proti jugu. Ko so se nam za ovinkom vlaki izgubljali izpred oči, je nastal peklenski hruč in slišali smo udarce ob stene vagonov ter očitajoče krike proti nam. Nekaj moškim je uspelo napraviti samomor. Ostali so se pogreznili v dolg predor v svojo domovino, kjer so bili masakrirani na strahotne načine, kakor jih je popisal Tolstoj. Nekatere so pobili takoj, večina pa jih je šla proti Kočevju, kjer so jih slekli do nagega, jim zvezali roke ter jih pahnili v globoko zevajoče brezno, kjer jih je na tisoče končalo pod kroglami, granatami, zaradi mraza in gladu, ali pa so se zadušili. Nekaj jih je pobegnilo pred jamo in trem je uspelo, da so se splazili iz nje, toda minilo je dokaj dni, preden so mogli obvestiti ostale, ki so še ostali v taborišču. Sprva jim nihče ni verjel. Britanci česa takšnega enostavno niso sposobni! Tako se jih je še na tisoče prostovoljno vkrcalo na tovornjake in v vlake. Samo na posredovanje oficirja Rdečega križa Johna Selby-Biggeja in kanadskega majorja Barreja je bilo rešenih vsaj mnogo civilistov, ki so še ostali v Vetrinju. Toda takrat je najmanj 25.000 Jugsov že odšlo v smrt. Moj brigadni vojni dnevnik in dnevni raporti (sitrep) jasno kažejo, da smo od dne, ko so se Jugsi 12. maja predali, že vedeli, da Tito z njimi ne bo poznal milosti. V vpisu z dne 13. maja stoji: ,,Noben izmed njih ne more biti repatriiran — izvzemši v gotovo smrt!“ In v zapisku z dne 25. maja: „V smeri v klavnico." Če bi bilo sploh potrebno, da bi o tem pomislili, so nas povrhu na to opozarjale pogoste prošnje samih beguncev in pa pokol tisočev Hrvatov, ki so se že 15. maja predali partizanom pri Pliber- ku. Ko so prišle v taborišiče novice o njihovi usodi, so se od 6.000 civilistov, ki so še ostali v vetrinjskem taborišču, samo 104 javili za prostovoljni povratek v domovino, ker sicer itak niso mogli videti nikjer nikakšne bodočnosti. Naši stražarji, Grenadiers in Welsh Guards, so kot običajno zvesto izvrševali prejeta povelja, pa s tako rastočo odvratnostjo, da smo morali stalno menjavati oddelke na postajah. Ustni protesti naših oficirjev niso zalegli nič in ko sem v svojem raportu z dne 18. maja iznesel, kar smo vsi čutili, me je divizijski poveljnik karal — ne zato, da se ne bi strinjal s tem, kar sem zapisal, temveč zato, ker ne bi smel nikdar tega tako odkrito zapisati v napol javnem dokumentu. Zapovedal mi je, da to v raportu naslednjega dne popravim; — in to sem v svojo sramoto tudi storil. To so bili trije tedni, ki bodo za vselej živeli v sramoti. To je bila ena izmed najlbolj nesrečnih operacij, ki so jih britanski vojaki morali kdajkoli izvršiti. Navzlic temu pa zadnji zvezek oficialne zgodovine sredozemskega bojišča (ki je po 44, letih pravkar izšla) popis te afere zaključuje s cinično pripombo, da je „izid bil za zavezniško stran popolnoma zadovoljiv". Brez besedice obžalovanja, kaj šele kesanja! Izdajatelje bi moralo biti sram! Pravijo, da je bila pač politična odločitev, in soditi ni njihova naloga. 'Politiki pa so vzdrževali, da je stvar bila vojaška zadeva. Oboji so bili odgovorni! To brutalno dejanje je bilo izvršeno, čeprav so morali vedeti za njegove možne posledice. Poteptano je (bilo usmiljenje. Za trenutno korist i(toda, kakšno?) in zavoljo želje, da bi pogladili Stalina in Tita, je bila premišljeno organizirana največja prevara, čeprav jo minilo že skoraj pol stoletja, to za nas ne sme biti opravičilo, da ne bi raziskovali, kdo — in zakaj — je bil odgovoren. (The Indepcndent Magazine, 22. april 1989) ZA DOKUMENTE TABOR ZOSPB Okrožnica za sepitember-oktaber 1989 V septemlbrskih dneh 1943 se je bila odločilna bitka s komunizmom (O-svobodilno frontn) v Sloveniji. Pri poveljniku italijanske Soške (Isonzo) divizije generalu Ceruttiju v Novem mestu je britanski major (Kanadčan) William M. Jones dosegel predajo italijanskega orožja komunistom. Bil pa je tudi gost na ustanovnem občnem zboru Antifašistične ženske zveze (APŽ) v Baragovem domu v Dobrniču dne 20. oktobra 1943. Major Jones je živel v Wellandportu, Ontario, Canada, kar je politično vodstvo slovenske ideološke emigracije vedelo, pa ga ni nikoli obiskalo. (Zakaj ne?) Sledili so Turjak, Grčarice, kočevski proces, pokoli v Jelendolu, Mozlju itd. in končno ustanovitev Slovenskega domobranstva, katerega oče je bil pokojni general Leon Rupnik, vojak, ki je s svojim domobranstvom vred — ■žrtev politikov in njihovih mahinacij. Po 46 letih smo namreč dobili dokument iz Slovenije v knjigi: Božo Repe, „Mimo odprtih vrat“, založba Borec, Ljubljana 1988. Na str. 118 in 119 te knjige je objavljen faksimil dokumenta: ,,Zapis razgovora dr. Albina šmajda, enega voditeljev SLS, s policijskim in SS generalom Ervvinom Rosenerjem z dne 16. septembra 1943 o organizaciji slovenskih oboroženih enot za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju. — Arhiv RSNZ, zbirka dr. Albina Šmajda." Po tem razgovoru z dne 16. septemibra 1943 je general Rosener dr. Šmajdu rekel: „Jutri dne 17. 9. 1943 sem poklical na razgovor tudi generala Rupnika." . Kakor je razvidno iz priložene fotokopije tozadevnega dokumenta, so slovenski politiki (duhovnik g. Križman!) še pred dr. šmajdom, že 'bili v stiku z gen. Rosenerjem. In šele po sestanku z dr. Albinom Šmajdom je gen. Rosener „POKLIOAL NA RAZGOVOR TUDI GENERALA RUPNIKA". Kot to razumem, so torej bili „kolaboraterji" politiki in ne general Rupnik, ki je kot vojak in narodnjak izvršil svojo poklicno dolžnost in tako postal s svojimi domobranci žrtev. — Tako začenjamo tudi razumevati, zakaj sta besedi ..domobranstvo" in „general Rupnik" za politike in „ideo-loge" vsaj nezaželeni, in zakaj vsako javno vprašanje politikom v emigraciji ostane neodgovorjeno. (Glej npr. ,.Pojasnilo za pojasnilo" v TABORU št. 7-8, 1987.) Ali nam bo politično vodstvo — ideološke emigracije sedaj dalo pojasnilo o svojem tedanjem delu in nehalo s ..pometanjem pod preprogo"? — Vse, kar hočemo, je resnica za nas še žive; in pravica za naše mrtve! Prepričan sem, da bo člane TABORA ZDSPlB priložena kopija dokumenta zanimala. Ponosni pa smo lahko, da imamo vseskozi prav, čeravno je naš prav zahteval ogromno žrtev, brez katerih ni zmage, ne zadoščenja. Z domobranskim pozdravom BOG — NAROD — DOMOVINA. Za Glavni odbor: Florijan Slak, 1. r. tajnik Dokument: Danes dne 16. septembra 1943 sem na povabilo g. Rosenerja razgo-varjal z njim v hotelu Miklič v Ljubljani. Razgovor se je vršil od 19. do 19.415 ure. Pleg naju je prisostvoval razgovoru še njegov adjutant, ki je izjave Rosenerja in moje želje tudi zapisoval. Najprej je začel govoriti o tem, da je g. Križmanu, izrazil željo, naj bi mu javili pogoje, pod katerimi bi Bela garda nadaljevala svoje delo proti komunizmu. Besedo ,;Pogoje“ je kasneje neposredno popravil v izraz „ želje". Nato je nadaljeval: Gotovo morajo biti ti odredi (diese Verbaende) dostojno in primerno oblečeni in obuti ter preskrbljeni. Nosili bodo posebno obleko, ki jo bom vzel iz italijanskih skladišč, nosili bodo na levem rokavu kot poseben značek grb bivše Kranjske vojvodine. Družine bodo preskrbljene kakor tudi poedini člani, ki bi bili invalidni vsled svoje službe v Beli gardi. Naorožitev bo zadostna in taka, da bo odgovarjala nalogam, ki jih bodo vršili. Bo italijanska ali nemška. Tudi motorizirani oddelki se bodo formirali. Ime bo: Bela garda ali Landschutz. S svoje strani sem izjavil sledeče: 1. — potrebno je, da se vzpostavi „Landesgendarmerie“ in tak naj bo naziv slovenskim odredom, nikakor pa ne Bela garda, ki je sramotilno ime, ki so ga dali komunisti, 2. — postavljanje in odstavljanje poveljnikov se izvrši avtonomno preko glavne zaupne osebe, 3. — moštvo: izbor in odpust prktoja slovenskemu vodstvu, 4. — svoboda operacij proti partizanom, 5. — aretacije in izpuščanje, 6. — teritorialna organizacija edinic prepuščena slovenskemu vodstvu, 7. — lastna uniforma, 8. — grb Vojvodine Kranjske, 9. — uradni jezik slovenski, 10. — naorožitev dosedanja, 11. — preskrbo vodi slovensko vodstvo, 12. — kaj potem, če odpade strateški interes Nemčije na naših krajih, 13. — kaj z našimi formacijami po izvršenem čiščenju terena? Na to sem prejel tele odgovore: ad 1. —■ kako bo z imenom, se še nisem odločil. Morda bi bil primeren tudi naziv Landwacht. Morda bom sprejel tudi vaš predlog, ad 2. — k tej točki ne morem zavzeti nobenega stališča, ad 3, — stojim absolutno na stališču prostovoljnega pristopa in ne prisilne rekrutacije, ker nočem, da bi ljudje mislili, da so Nemci taki, ki silijo v vojsko ljudi zaradi Nemcev. Ko sem mu predočil, da je marsikje želja ljudi, da so prisilno mobilizirani, ker se boje komunistov in njihovega maščevanja, je odvrnil, da bo ta strah odpadel, ko bo izvrlšeno čiščenje dežele in da bodo ljudje sami radi šli v te odrede. ad 4. — za edinice, ki bodo obstojale, ne obstoji samo pravica, marveč naravnost dolžnost akcije proti komunistom. Ko sem ga opozoril na postopanje Italijanov pri dosedanjem delu ViS, je izjavil, da bodo v svojem področju morale edinice imeti teren stalno očiščen in jih pri tem delu ne bo nihče oviral. Večjih operacij seveda ne bodo edinice smele vrlšiti brez njegove vednosti in odobritve. ad 5. ■— o tem bo še premislil. Vprašal je le, če obstoji v pokrajini kako taboriišiče ali prisilna delavnica. ad 6. — kako bo teritorialna organizacija izvedena, še nevem. Gotovo pri-stoji meni pravica, da to določim. Bodo pa formirane najmanj čete, ne (kakor je bilo doslej to ipri Italijanih, da je bila edinica s 6 ali 10 ali nekaj več člani. Poveljnika teh edinic-čet boste svobodno postavljali, vendar bodo morali imeti vso strokovno in moralno sposobnost za vodstvo čet. Ako teh ne bo, bom dal šele svoje ljudi. Kako bo z bataljoni in morebiti s polki, torej z višjo organizacijo, še ne vem. ad 9. — če mislite z izrazom „uradni“ jezik poveljevalni ,,Befehlssprache“, potem bo ta nemški. Tako je bilo tudi v Avstriji. Občevalni jezik moštva je slovenski. Po daljšem pojasnjevajnu je izjavil: Če bom dal eno četo nemjškega vojaštva in eno ali nekaj čet slovenskih, bo poveljevanje nemško. Temu sem ugovarjal, na kar sva se zedinila na to: iče slovenska edinica samostojno operira in nastopa, potem je poveljevalni jezik slovenski, če nastopa skupaj z nemškimi edinicami, je vrhovno povelje nemško, poveljnik naših edinic pa to nemlško povelje za naše edinice izda v slovenskem jeziku. Vse ostalo v edinici je slovensko. ad 10. — oborožitev bo taka, ki bo najbolj odgovarjala potrebam protikomunistične borbe. addl.— preskrba se bo vodila naravnost od nas tako, kakor za vse naše edinice. V kratkem se bo treba dogovoriti glede višine plač za častnike, podčastnike in moštvo. ad 12. — mi ne bomo nikdar izgubili strateškega interesa na tem ozemlju in ga tudi ne bomo zapustili. Zato je odveč vsaka bojazen. ad 13. — če ne bom po končanih akcijah več rabil moštva edinic, bodo te odpuščene in jih bom obdržal morda 60%, 60% ali tudi manj ali pa več, pač kolikor bo stvarna potreba. Ponovno izjavljam, da ne bodo ljudje služili drugje, kakor v Ljubljanski pokrajini. Nato je začel še neko vprašanje: Pravi: V Ljubljani je več višjih častnikov, ki jih ne bom mogel upora- biti pri organizaciji teh slovenskih odredov. V deželi bo potrebno obnovitveno delo/AuCbauarbeit. Ti (častniki bi bili vsekakor pripravni za vodstvo pri takih delih. Pogovorite se z njimi, dobili jih boste gotovo, in mi poročajte, v kolikor so pripravljeni prevzeti delo pri taki gospodarski obnovi dežele. Jutri dne 17. 9. 1943 sem poklical na razgovor tudi generala Rupnika. Poslovila sva se s pozdravom: Guten Abend. Iz tehničnih razlogov — ker zaradi majhnih črk formata dokumenta ne bi bilo mogoče čitljivo zmanjšati na veličino strani našega glasila — gornji dokument samo ponatiskujemo. Izvirnost lahko naši bralci preverijo na citiranih straneh gori omenjene knjige. — Op. ured. Dragi oec Recitacija hčerke mrtvemu očetu na proslavi na Žalah Danes ti prižigam svečo; plapola naj njen topli plamen. To je tista luč, katere svetli soj si videl ti, ko se je temna in strašna noč Kalvarije vaše zgrnila nad teboj. Tišina se je naselila med vas in nas teh dolgih štiriinštirideset let. Moral si ostati nem, ko se je srce vilo v obupnem hrepenenju, da smel vsaj pozdravit svojo bi družino. Slišali smo tvojo tiho prošnjo v poljansko tja dolino, na brdo sončno, kjer je trepetala zemlja po obronkih in veter je pel žalostinke v češnjah in jablanah in lipah, zasadila jih je tvoja roka. Nad vse si ljubil ta lepi košček zemljice slovenske, nikomur nisi hudega želel, le delal si in molil. Zaman ozirala se mama je po poti pred hišo kdaj se boš prikazal v zelenju. Vsa leta je nosila 'črno ruto, bili smo majhni, pa smo vsi čutili, kako je po tvoji vrnitvi hrepenela. To hrepenenje »e je izlilo v nas, in še danes ni zasuto, le tiha vez med nami in teboj, ki raste le v tvojo smer, je kakor zaveza in obljuba. Ne moreš mimo nje, kakor da je ni. Tudi mimo vas ne more svet, kakor da vas ni. Vaša resničnost je preveč vpijoča, kakor mora..., ki skriva v sebi nešteto izvirov. Kaj si človek brez ljubezni, vsi vemo, kaj si trpeči človek, ki se tiho daruješ kakor čista studenčnica. Rada bi stopila na goro in poprosila nebo za odpuščanje; rada bi slišala glas violine. Ginjenost je premagala govornico, da ni mogla dokončati boleče pesmi. Nato so vsi Zapeli Lipa zelenela je, K tebi želim, Gospod in Marija skoz življenje. ■ ■ : : ■ 5 : ■ : : ! : 2 i : ■ t Vsem, ki so širom sveta z nami v nenehnem boju za Boga - Narod - Domovino ter bratom in setram, ki še ječijo v rdečem raju v rdeči sužnosti, naj novorojeni človek - Bog z blagoslovom božiča nakloni toliko zdravja, sil in dobre volje, da bi preko naše vztrajnosti v združenih naporih novo leto 1990 pomenilo tudi novi, veliki korak k svobodi — želijo Zveza, društva in glasilo TABOR Nikolaj Tolatoj: MINISTER EV POKOLI (Nadaljevanje) Takole je pisal: Da nam pomagate razčistiti položaj v južni Avstriji, vas vse nujno prosim za smernice za reditev naslednjih treh kategorij: a) Kozaki. Približno 50.000 Kozakov, Vključno 11.000 žensk in starejših moških. Ti so bili sestavni del nemške vojske in so se vojskovali proti zaveznikom. b) četniki. Njihovo število vedno bolj narašča. Zdaj jih je približno 35.000, od teh smo 11.000 že prepeljali v Italijo. e) Nemtšiko-hrvaške čete, katerih je 25.000. Za vse tri zgoraj omenjene skupine bi vrnitev v njihovo domovino pomenila gotovo smrt. Prosim za čim hitrejšo odločitev za končno rešitev. Naslednji dan (18. maja) so se sestali poveljniki vrhovnega štaba, da razpravljajo o Alexandrovi prošnji. Sir Andrew Cunningham, vrhovni po-\eljnik mornarice, je predlagal, naj Alexandru priporoče vrnitev Kozakov Sovjetom, ker bodo po jaltskem dogovoru vsekakor itak vrnjeni v Sovjetsko zvezo. O tem niso mogli priti do sklepa, zato so predlagali, naj zunanje in vojno ministrstvo rešita ta problem „kot nujno stvar‘‘ ter svetovali, da pošljejo odgovor Field-Marghalu Alexandru. Na zunanjem ministrstvu so imeli dne 26. maja pripravljen skrbno izdelan odgovor: a) Kozaki. Strinjamo se z Joint S taft Mission, da so Kozaki vključeni v jaltski dogovor za medsebojno vračanje sovjetskih državljanov, zato smatramo za zelo važno, da so vsi, ki so sovjetski državljani, v skladu z našo splošno politiko izročeni sovjetskim oblastem, če se mi prav pri teh ljudeh tega ne držimo, bi prekršili pogodbo in bo izgledalo, da našo politiko spreminjamo prav v zadevi, na katero sovjetska vlada polaga veliko važnost in bi Sovjeti to lahko tolmačili, da imamo napram njim sovražne namene. To ima lahko škodljive posledice v ravnanju z našimi ujetniki, katere so osvobodili Sovjeti. Svetujemo, naj Field-Marshal Alexander skupaj z maršalom Tolbuhinom pripravi načrt za izročitev Kozakov preko začasno določene oku. 'pacijske meje. 1)) četniki. Soglašamo z Joint Staff Mission, da se s četniki v Južni Avstriji postopa prav tako kot s četniki v Beneški Sloveniji (Venezia Giulia), to se pravi, da ne smejo biti izročeni Titovim enotam ali vrnjeni v Jugoslavijo, ampak jih razorožiti, poslati v taborišče in počakati, da britanska in ameriška vlada odločita o njihovi končni usodi. Vemo, da bo ureditev prevoza tako velikega števila četnikov v Italijo 15. armadni skupini napravilo precej težav, toda v sedanjh okoliščinah se ne moremo strinjati, da bi četniške enote izročili Titu. (Zaenkrat se ne moremo odločiti, kakšna bo končna sodba o četnikih.) c) Hrvati. Hrvaške čete so po našem mnenju v precej drugačnem položaju. To so oborožene sile vazalne hrvaške države, katero so postavili Nemci in, čeprav mi nismo nikoli priznali hrvaške države, so te čete v resnici prava vojska kvizlinške vlade, ki je bila pod nemškim nadzorstvom. Te bi veliko lažje kot četnike smatrali za sovražne sile, ki so se borile proti jugoslovanski civilni vojski. Zaradi tega smo mnenja, da se hrvaške čete v Avstriji izroče Titovi vojski. Ta poteza bi Titu gotovo ugajala in bi mu s tem dokazali, da ga v gotovih stvareh smatramo za pravega in odgovornega zaveznika. Vemo pa, da ameriška vlada ne bo pristala na ta precej drastičen postopek, ki bo, kot je opozoril Pield-Marshal Alexander, za hrvaško vojsko pomenil gotovo smrt. Če ameriška vlada z našimi priporočili ne bo soglašala, smo pripravljeni sprejeti, da se s Hrvati postopa enako kot s četniki. Poveljniki Vrhovnega štaba so te predloge odobrili in jih poslali Joint Btaff Mission s pripombo: Amerikanci se verjetno ne bodo strinjali z namero, da se vsi Hrvatje izroče Titu, čeprav je bilo 900 od njih že vrnjenih. V tem slučaju bomo morali odločiti, naj se s Hrvati ravna prav tako kot s četniki, dokler ne bo določena njihova končna usoda. Kot je bilo pričakovati, so Amerikanci temu nasprotovali, zato je vrhovni štab v Washingtonu poudaril, ........da ni še nobenega sporazuma, če naj bodo kolaboracionisti in člani raznih napol vojaških organizacij zavezniških narodnosti izročeni njhovim določenim oblastem... “ in „opozo-ril na dejstvo, da sta obe vladi, ameriška in angleška, soglašali, da se I roti-partizanske jugoslovanske enote, v katere so posebej vključeni Hrvati. Ustaši in slovenska bela garda, razorožijo in pošljejo v begunska taborišča. Ta sporazum zunanjega tajništva je bil pod št. 3123, dne 3. maja preko poslaništva poslan britanskemu zunanjemu ministrstvu. Tedaj je prišlo na dan nekaj novega, ko je Alexander kot odgovor na svoj telegram dobil obvestilo, da je izročitev Kozakov (ki so bili itak všteti v jaltski sporazum) v pripravah. Dne 11. junija je imel štab skupnih vrhovnih poveljnikov v rokah vse važne podatke in so sestavili osnutek ra vodil. Zaradi teh dolgotrajnih posvetovanj je Alexander končno šele 20. junija dobil odgovor na zahtevo, katero je noslal 17. maja: 1) Z ozirom na NAP 975 (Alexandrovo vprašanje) je tekoča akcija glede preselitve Kozakov po kopnem k sovjetskim vojaškim olblastem, kot javljeno v vašem 0-5659, odobrena. 2) Glede četnikov in nemško-hrvaških čet vam v tem času ne moremo dati nobenih navodil O tej zadevi ameriška in britanska vlada v tem času šele razpravljata. Zaenkrat te ljudi držite pod vašim nadzorstvom in z njimi ravnajte v skladu z obstoječimi navodili, katera je zunanje tajništvo in zunanje ministrstvo poslalo odposlancem v Italiji (Kirk in Macmillan). Iz tega je razvidno, da je to navodilo samo potrditev direktiv, katere sta A-lexander in Macmillan prejela že v začetku maja; to je, da sovjetski državljani med Kozaki nimajo nobenega drugačnega položaja, kot ga imajo vsi drugi sovjetski državljani pod anglo-ameriško okupacijsko oblastjo in so torej primorani, da se vrnejo ne glede na njihove želje, in da noben Jugoslovan, razen tistih, ki so obtoženi vojnih zločinov, ne bo proti svoji volji vrnjen, čeprav se je izvedelo, da je bilo 900 Hrvatov že vrnjenih (verjetno zaradi kake upravne pomote). To stališče je bilo dejansko vseskozi jasno in ni bilo dvoumnosti pri nobeni točki odredbe. Moramo se vprašati, zakaj se je Alexander trudil, da se je sploh obrnil na Vrhovno poveljstvo. Kot je bilo že prej nakazano, je možna najbolj verjetna razlaga upanje, da bodo morda bolje pretehtali stvar, o kateri je mislil, da je nečloveška odredba. Dve kozaški enoti v njegovi skrbi sta 'Vli vojaški edinici, katerih predaja je bila častno sprejeta po četah pod njegovo komando. Ob času njihove predaje, dne 12. maja, je AFHQ obvestil sovjetske oblasti, da se bo odprava sovjetskih državljanov nadaljevala in bo urejena v skladu s sedanjim dogovorom med ameriško, britansko in sovjetsko vlado, to je — jaltsko pogodbo. Toda namesto da se drži te splošne odredbe v določenem primeru Kozakov, za katere je čutil močno osebno Simpatijo in za katerih usodo, če jih izroče, je dobro vedel, je Alexander vsaj prisilil britansko in ameriško vlado, da še enkrat dobro premislijo posledice njihove odločitve. Ti zavlačevanj razgovori med zunanjim ministrstvom, zunanjim tajništvom in skupnimi vrhovnimi poveljniki so bili za usodo Kozakov in Jugoslovanov na področju 5. korpusa praktično brez pomena, ker je bila njihova izročitev odločena že dolgo pred odredbo skupnih vrhovnih poveljnikov dne 20. junija. Kar je zdaj jasno, je, da Kozaki niso bili vrnjeni (kot Macmillan zdaj trdi) zaradi odredbe štaba združenih vrhovnih poveljnikov, niti ni zunanje ministrstvo ali zunanje tajništvo odobrilo tega postopka. Po poročilih o nekih tajnih pogovorih, o katerih pa ni nobenega sledu, je torej jasno, da noben vladni organ izven AFHQ pri odločanju o vrnitvi Kozakov ni igral nikakšne vloge; ta odločitev je bila storjena v štabu APH)Q v drugi polovici meseca maja. V tej odločilni dobi je bilo stalilšče britanske in ameriške vlade ter štaba združenih vrhovnih poveljnikov (ki je bil edini pooblaščen izdajati navodila Vrhovnemu zavezniškemu poveljstvu v Sredozemlju) vseskozi popolnoma jasno in je bilo sledeče: Kozaki. Alexander pred 20. junijem ni prejel nobenih poročil o njihovi izročitvi Sovjetom. Seveda je bila večina od njih zaradi izpolnitve jalt. skega dogovora proti njihovi prosti izbiri primorana, da se vrnejo, ker so bili sovjetski državljani. Alexander bi se lahko, če bi to hotel, skliceval na ta dogovor kot pooblastilo za vračanje; ne bi mu bilo treba iskati novih navodil. Tako pa iz njihovega poziva z dne 17. maja vidimo, da se on tega ri hotel poslužiti. Nasprotno, on je vsak načrt za predajo Kozakov smatral za nekaj nečastnega in nečloveškega (zato je poudarjal veliko število žensk in otrok in vsako namero za predajo je imenoval „zmotno“), zato on ni hotel prevzeti nobene direktne odgovornosti. Vseskozi je bila tam za življenje nekaterih določena zelo važna okolnost in ta je bila, da morajo biti pred izročitvijo vsi Kozaki natančno pregledani glede sovjetskega državljanstva. Jugoslovani. Tudi zanje je bil postopek vseskozi nespremenjen in odlok štaba združenih poveljnikov z dne 20. junija se je popolnoma ujemal z Alexandrovim gledanjem. Vse enote jugoslovanskih narodnosti, ki so bile pod zaščito Britancev, naj se razorože in prepeljejo v begunska taborišča. Njihova prisilna vrnitev ni bila nikdar namera zaveznikov. V kritičnih dneh cd 14. do 16. maja, ko se je zdelo, da bodo razpoložljiva sredstva 5. korpusa na Koroškem zaradi pritiska skoraj poldrugega milijona Hrvatov preobremenjena, je Alexander odobril njihov izgon proti vzhodu. Toda, ko je ta nevarnost 17. maja minila, je takoj preklical Robertsonov ukaz in sam izdal odredbo, da odslej noben Jugoslovan ne sme biti vrnjen. Uradno torej bi morali biti Kozaki-emigranti (Belorusi, kot jih Mac-millan imenuje v svojem dnevniku) in jugoslovanski begunci povsem varni pred prisilno repatriacijo. Britanska in ameriška vlada sta izjavili, da proti njihovi volji ne morejo biti izročeni, vrhovni zavezniški poveljnik za Sredozemlje pa je izdal ukaz, ki strogo prepoveduje njihov prisilni povratek. Vsakdo, ki bi hotel te ukaze prezreti, je moral postopati zelo premišljeno in profesionalno spretno. PREDAJA JUGOSLOVANOV „Ali mislite, da je možno, da bi bili izdani?" „Je možno." : , „In kaj potem ?“ ■ , „Če je morala in politična modrost takoimenovanega d- 262 viliziranega zapada taka, potem sam Bog pomagaj Evropi in svetu!“ (Polkovnik Tatalovič, v odgovor nekemu četniškemu ofi" cirju na njegovo vprašanje, 24. maja 1946.) Do srede meseca maja je Tito vzpostavil zadostno kontrolo na meji med Koroško in Slovenijo, da bi preprečil nadaljnji večji odhod beguncev v po Britancih okupirani del Avstrije. Panični 'beg velikega dela hrvaškega prebivalstva je pri Pliberku zadržal brigadir 'Scott, poslužujoč se prevare in sile. Zavrnjeni na reki Dravi, se je četrt milijona Hrvatov znašlo v Titovi oblasti. Partizanske čete in politična policija so začele grozno pobijanje, ki je presegalo največjo krutost, storjeno v teku štiriletne vojne in okupacije. Obenem je bila Titova pozornost poželjivo obrnjena v tisoče beguncev, ki so bili zdaj začasno na varnem, zaščiteni od angleških tankov in pušk. 15. maja je Peta armada več ali manj uspela ustaliti begunski problem, za katerega se je zadnjih 24 ur zdelo, da mu ne bodo kos. Reka Drava je nudila učinkovito razmejitveno črto in ostre mere so bile podvzete, da zadrže številne Hrvate, ki so si v zadnjem trenutku prizadevali, da bi prodrli skozi angleške straže. Na južni strani reke je hrvaška vojska še več dni nadaljevala z bojem in povzročila partizanom velike izgube. Demoralizirani in zdecimirani so končno podlegli in se pridružili rojakom na „pohodih smrti'1, na katerih je bilo po poročilih na desettisoče pobitih. Poskusi, prodreti angleške črte, so bili preprečeni, ker so na enem mostu odstranili podne deske, drugega so pa raztrelili. Tako so bila vrata tesno zaprta, pa šele potem, ko se je tisočem Hrvatov posrečilo, da so prilezli skozi. Veliko število onih, ki so bili zavrnjeni pri Pliberku, se je izognilo vračanju, medtem ko so drugi prešli mejo na drugih krajih. Neznano število se jih je poskrilo po deželi, mnogi pa so bili raztreseni po taboriščih vojnih ujetnikov v Griffen, Rosseg, Celovcu, Tamsweg in drugod, šesta oklopna divizija jih je tedaj pridržala kakih 11.000, ve;č pa jih je bilo še na ozemlju 46. pehotne divizije, če so ti ljudje mislili, da so na varnem, so bili kaj hitro razočarani. Istega dne, ko je brigadir Scott zavrnil glavnino Hrvatov pri Pliberku, je brigadir Low sklenil dogovor s partizanskim polkovnikom Hočevarjem, „da bodo vse, ki bodo pribežali v Avstrijo, zastražili, razorožili, jih poslali v taborišče in jih kasneje vrnili v Jugoslavijo." Polkovnik Hočevar se temu predlogu ni pro-tivil in naslednji dan je Low obvestil Osmo armado, da ,;je dogovorjen čim prejšnji povratek Hrvatov v Jugoslavijo, do takrat pa predani Hrvatje v Avstriji ostanejo pod našo kontrolo". Istočasno je bil potom 6. motorizirane divizije First Guards brigadi poslan ukaz, v katerem je bilo jasno obrazloženo, da to ni mišljeno samo za Hrvate. Sprejet je bil ukaz, v katerem je bilo brigadi rečeno, naj ne podvzame takojšnjega ukrepa, da bi bili vsi proti/titovski Ju- goslovani vrnjeni Titu. Drugod je bil ta postopek že v veljavi in prvi poskusi vrniti Hrvate niso bili posebno uspešni. V oko* lici Sittensdorfa so nagovorili 15.000 Hrvatov, da se predajo Titu, medtem pa so se naše čete umaknile preko Drave. Po zadnjih poročilih so izbruhnili boji med Hrvati in titovci na južni strani mostu in situacija je nejasna. Kakor to poročilo kaže, je takoj po prihodu Angležev v Avstrijo tam vladala velika zmeda, ker so tako begunci kot partizani prodrli skozi redke angleke vrste na široki fronti. Takrat še ni nihče vedel, kakšno bo srečanje med partizani in zavezniki. Partizani so bili že trdno zasidrani v Celovcu in na glavno komando so prihajala poročila o neštetih neprijetnih pripetljajih. Samo izredna potrpežljivost in obzirnost angleških vojakov sta preprečili poostrenje nevarnih konfliktov. V tem zmede polnem času se je začelo izročanje Hrvatov po dogovoru med Lovrom in Hočevarjem, na hitro izvršeno po lokalnih četah. V nekaterih slučajih so jih oborožene straže izročile direktno titovcem, v drugih pa so se posluževali zvijač, ki so jih vodile na isto usodno pot, medtem ko so partizani ponekod ,sami prevzeli preplašene ujetnike. Ker splošna odredba še ni bila izdana, so čete na terenu to vršile precej na svojo roko, kar je 'bilo beguncem večkrat v korist. Kot se Hrvati spominjajo posameznih primerov, so angleški vojaki z njimi ravnali s prirojeno obzirnostjo in so odklonili izročitev oddelkov, ki so bili posebno prestrašeni; ponekod so verjetne žrtve opozarjali, v kakšni nevarnosti so. Dr. Jure Petričevic, ki zdaj živi v Švici, kjer je poznan agronom, ,se je znašel v skupini, ki je bila pod kontrolo neke irske edinice. On se s hvaležnostjo spominja, kako so jih vojaki nagovarjali, naj zibeže, in so on in še nekateri drugi hitro izrabili priliko. Ko se je položaj iz dneva v dan bolj normaliziral, je Toby Low že pripravljal splošen izgon vseh Hrvatov, ki so še ostali v Avstriji. 17. maja je Alexander odredil, da se ustavi prisilna vrnitev Jugoslovanov brez razlike kateri narodnosti pripadajo, toda še isti večer je bil iz poveljstva korpusa poslan častnik, da ugotovi, kakšno je stanje med Hrvati, ki so bili pod skrbjo First Guards brigade. Brigada sama sprva ni bila informirana o načrtu in ob pol devetih zvečer je kapetan Nicolson še spraševal: ,,Kam bodo šli?“ Odgovor je bil hiter: Z ozirom na Hrvate v Podrožci — Nocoj bodo ostali tu — Zjutraj 18. maja se bo javil častnik Titove armade in bo poslan k Wetsh Guards v Št. Peter, kjer bo prevzel Hrvate. Ta korpus bo preskrbel vlak ali avtomobile, da bodo odposlani naprej. Podrožca je bila prikladno blizu jugoslovanske meje, in prihodnji dan, 18. maja popoldne, je 6. oklopna divizija dobila sledeže povelje: Vsi Hrvati bodo poslani v Podrožco, kjer bodo vkrcani za Jugoslavijo. Tranzitno taborišče naj ne bo pripravljeno preblizu Podrožce, ker žrtvam ne bo povedano, kam gredo. Prevzame se lahko kakih 5.000 mož. Prva skupina bo naložena v Portschach jutri ob 8. uri zjutraj. Spremstvo in stražo bo preskrbela 1. Guard brigada. Celotno število Hrvatov na teritoriju te divizije je okoli 11.000. Nigel Nicolson, obveščevalni častnik pri First Guards brigadi, čigar dolžnost je bila, da to povelje izroči, je imel hude slutnje in je tisti večer v svoje dnevno poročilo zapisal: Kakih 2.000 Hrvatov bo odšlo jutri zjutraj iz dveh taborišč, ležečih na severni obali Vrbskega jezera. Hrvati, med katerimi je veliko žena in otrok, bodo poslani v Welsh Guard teritorij, kjer bodo ostali v začasnem taborišču, od tam pa bodo poslani naprej v Podrožco, kjer so Titovi zastopniki že pripravljeni, da jih prevzamejo. Hrvatov niso obvestili o njihovi usodi, ampak so jih pustili v veri, da ne gredo v Jugoslavijo, ampak v Italijo, in to vse do zadnjega trenutka pred predajo. Ves ta posel je do skrajnosti neokusen in britanskemu vojaštvu se upira izvrševati take ukaze. Trenutno ne vemo, kakšna višja politika je v ozadju te odločitve. Britanski vojaki, ki so bili odgovorni za izvršitev predaje, do zadnjega trenutka niso vedeli za cilj teh vlakov. 19. maja je polkovnik 'Robin Priče v .svojem vojaškem dnevniku pripomnil sledeče: ,.čudovit dan. Evakuacija Hrvatov se je začela. Prejel odredbo najbolj mračne in nepoštene narave, da pošljemo Hrvate v roke njihovim sovražnikom, ito je Titovcem v Jugoslavijo, pod pretvezo, da gredo v Italijo. Na vlakih so skriti partizani. Do večera 19. maja evakuirali 2.500 Hrvatov." Kljub hudim slutnjam polkovnika Priceja je sprva izglodalo, da usoda ujetnikov ne bo tako trda. Nigel Nicolson v svojem večernem poročilu piše: ..Predaja je bila dobro organizirana tako od Welsh Guards kakor tudi od strani partizanskega majorja, ki je pokazal znatno obzirnost, ko je od tam razen sdbe odstranil vse titovsl® vojake. Prvi vtis o sprejemu Hrvatov je bil vsekakor dober. Sprejeti so bili prijazno in uradno; predno so jih odpravili pa pot v Jugoslavijo, so bili postreženi z lahkim prigrizkom. Titov zastopnik je pripomnil, da bodo sojeni le vojni zločinci, če so med njimi, drugi pa bodo poslani na svoje kmetije na delo. Nimamo nobenega razloga, da v tak postopek ne bi verjeli, ker se sklada s prejšnjimi izkušnjami s Titovimi ljudmi." To diplomatsko zadržanje pa ni dolgo trajalo. Britanski vojaki so se hitro zavedli stvarnosti položaja. V Welsh Guard Bataljonu, ki je bil v glavnem odgovoren za izvedbo operacij, sta jeza in gnus prevzela vojake in oficirje. Malcokn Richards, bataljonski kaplan je zaradi teh nevojaških dejanj opazil velik odpor celega bataljona: Angleški del kupčije za Titov umik je bila izročitev Hrvatov in četnikov, ki so bili v naši oblasti. Ta grdi in zamotani posel je bil sicer izpeljan, toda ne brez premnogih laži in prav toliko slabe vesti, ki je bila posledica tega. Obnašanje nekaterih titovih straž je bilo brutalno, krvoločno in za prisotne do skrajnosti odvratno. Eden od Welsh Guards vojakov je bil tako jezen, da je partizana vrgel ob drevo. Ta je moral dobiti na glavi šive, britanski vojak pa je bil kaznovan zaradi nepokorščine. Ta incident se je hitro razvedel tudi drugod in je vzelo precej časa, da se je vpitje žensk in splošen hrup spet pomiril. Hrvaške družine so bile poslane v Muhlbach, lagali so jim, da bodo poslani v Italijo, predno so jih odpravili na bližnjo železniško postajo, v roke titovcem, naproti negotovi in grozeči usodi. Tako smo mogli nadaljevati to mučno nalogo, da smo se neprestano opominjali, da bi bila 'brca prav tako kruta, če bi bil čevelj na drugi nogi. Vendar pa človek ne misli tako, če mora pasivno in brez moči stati ob strani, ko se nečloveško postopa z možmi, ženami in otroci. ..Negotova in odvratna" usoda, katero je slutil Richards, je bila vse preveč resnična. Major Hugo Baring je bil takrat brigadni major pri G9. pehotni brigadi. Približno ob istem času je dobil povelje, da preda skupino, ki je bila označena kot Ustaši — prosluli hrvaški fašisti. V resnici je bila to le grupa umazanih in prestrašenih beguncev, ki so bili po večini oblečeni v cunje; med temi je bil velik del žena in otrok. Ti so bili predani partizanski bandi, ki je nanje čakala na meji v gorah. Te ujetnike so partizani odgnali za skale in major je slišal salvo iz strojnic. Od takrat naprej je major Baring odklonil še kdaj spremljati vrnjence. Nekako olb istem času je poročnik Philip Brutton dobil ukaz ... da izroči preko sto članov bivše hrvaške vlade z njihovimi ženami in otroki Titovemu polkovniku na avstrijski strani ljubeljskega tunela. Z Dunaja so jih pripeljali s tovornjaki ter jih nato naložili na vlak za njihovo dolgo pot v Jugoslavijo, čez , , dva tedna sem zvedel, da so jih najprej nastanili v nekem hotelu, po kosilu pa so jih postavili k vrtni ograji in jih pokosili z mitraljezi. Ostal je samo eden, ki je bil tedaj v stranišču in so ga spregledali ob hitrem in gotovo površnem pregledu poslopja tik pred morijo. Zbežal je čez hribe, povedal svojo zgodbo in bil sprejet, tokrat kot begunec, njegova družina pa je bila zakopana na polju. V svojem dnevniku za 18. maj Brutton opisuje izročanje Hrvatov in četnikov kot „do skrajnosti gnusno". John M. Parry se operacije spominja s podobnim odporom: Ob koncu vojne sem bil poveljnik čete v 1. bataljonu Welsh polka na meji med Jugoslavijo in Avstrijo. Več tisoč Ustašev (družine, duhovniki, vojaki in civilisti) so se predali nam — raje kot pa Titu —, da bi Britanci z nami častno po-stopali kot z vojnimi ujetniki, in do katerih (Britancev) smo čutili spoštovanje. Če bi jih ne sprejeli, bi se borili do smrti. Čez nekaj tednov nas je pretreslo in presenetilo, ker smo jih dobili nazaj z navodili, da jih v vasi Maria Elend naložimo v živinske vagone ter jih odpravimo v koncentracijsko taborišče v Jugoslavijo. V hudi vročini so bili tesno stlačeni v vagonih. Strojevodja, ki je govoril njih jezik, jim je povedal, kam gredo, in moški so nam hoteli s silo vzeti orožje ter so nas na kolenih prosili, naj jih postrelimo. To ni bila vojaška akcija (vojak proti vojaku), to je bilo nekaj povsem nepojmljivega. Parryja še do danes boli, da je bil prisiljen sodelovati pri taki nevojaški akciji; pri akciji, ki je, po njegovem prepričanju, njega in njegove vojake prisilila v zločin, prav kakršnega so zagrešili sovražniki. V takih okoliščinah — čeprav vem, da so ustaši zakrivili pobijanja in krutosti —, kdaj in kje se začne vojaška disciplina in kdaj zmagata vest in človeška plemenitost? Kdo je pravzaprav vojni zločinec? Tisti, ki je zločin povzročil, ali tisti, ki ga je izvršil? Ali morda posrednik in me-šetar? Zdi se mi, če država ali države v vojni zmagajo, potem podobne akcije niso zločini! V mojem primeru: Tito in Mac-millan sta bila takrat zmagovalca, zato so bile vse njune smernice in dejanja zakonito dovoljena. Kakšen prekleti nesmisel pa to je? Kakšna civilizacija pa je v takem mišljenju? Welsh Guards so tedaj izročile kakih 5.000 Hrvatov, več tisoč pa jih je šlo po isti poti potom drugih edinic. Preživelim hrvaškim žrtvam vse skupaj izgleda kot eno samo nedopovedljivo izdajstvo, pa so kljub temu tudi oni mogli opaziti, kako splošen je bil odpor britanskih vojakov pri teh akcijah. Hrvaški viri omenjajo kavalirsko obnašanje nekega britanskega oficirja pri Sv. Štefanu pri Wolfsbergu. Tja je bila poslana skupina kakih 3.000 ljudi, ki so se predali: Le redki od teh ljudi so bili vrnjeni. Življenja velike večine so bila rešena zaradi daljnovidnosti in poštenosti tamkajšnjega britanskega komandanta. Hrvatom je odkrito povedal, da ima od višje oblasti ukaz, vse begunce vrniti partizanom. Potem je postopek zavlačeval in ponovno razlagal Hrvatom, da so le vojaki tisti, ki bodo vrnjeni... Zavlačevanje je dalo hrvaškim vojakom dovolj časa, da so se preoblekli v civilne obleke, civilistov pa britanski častnik partizanom ni hotel izročiti. Velika večina Hrvatov, ki so bili vrnjeni, je bila pomorjena na Titov ukaz. Eden od ujetnikov, ki je bil z drugimi gnan mimo morišča v gozdovih pri Brezovici je začutil strašen smrad „in ko smo korakali skozi gozd, smo prišli do kupov človeških trupel, vsi slečeni do nagega. Rekel bi, da jih je bilo pet ali deset tisoč. Tisti, katere sem videl od blizu, so bili ustreljeni; luknje od krogel so se razločno videle... Eden od partizanskih stražarjev nam je povedal: tri ure smo jih streljali s puškami in strojnicami. Trupla so ležala drugo čez drugo eno eno miljo daleč (1.6 km). Na tisoče Hrvatov je bilo redno poslanih čez mejo vsak dan do 24. maja. Vračali so jih po odloku generala Robertsona z dne 14. maja, ki je bil izdan iz strahu, ko se je po Britancih zasedenem delu Avstrije bližal tako velik del hrvaškega naroda. 15. maja je Field-Marshal Alexander pod vtisom, da se je 200.000 Hrvatov že predalo britanski vojski, pristal, da se vrnejo Titu. Dogovor med brigadirjem Lowom in partizanskih polkovnikom Hočevarjem je bil torej v popolnem skladu z odlokom AFHQ. Ta odlok je bil z ozirom na grozeči naval neznanih Obsežnosti in ga danes, ko vse gledamo več desetletij nazaj, ne moremo kritizirati. V resnici ne raziskujemo dogovora med Lowom in Hočevarjem, pač pa dogodke, ki so sledili. Če bi 5. korpus izvršil Alexandrov odlok, bi bil gornji dogovor preklican takoj, ko je pliberška kriza minila, to je 17. maja. V tem slučaju bi bilo izročenih le malo Hrvatov, ali celo nihče, ker se je predaja začela šele dva dni kasneje, dne 19. maja. V času 48-urne krize je bil Alexander prisiljen pustiti politične direktive ob strani, da je mogel rešiti nujne vojaške probleme. Smernice, kako postopati s Četniki in nemško-hrvaško vojsko, so bile določene že v začetku meseca, Jugoslovani se razorožijo in pošljejo v begunska taborišča. Takoj ko je kriza prešla in je odkril, da se 200.000 Hrvatov v resnici ni predalo britanski vojski, je takoj odredil, da se vsi četniki in drugi jugoslovanski begunci, ki so prodrli na področje 5. korpusa, evakuirajo v Italija/ Po 17. maju Alexander ni imel več v načrtu kakšnih prisilnih evakuacij v Jugoslavijo z ozemlja, za katerega je bil kot najvišji zavezniški poveljnik odgovoren. Vsaj do takrat ne, ko je ddbil nova povelja od: Zavezniškega glavnega poveljstva. In tudi, kot smo pravkar videli, se je vračanje Hrvatov, pripravljeno za 15. maj, začelo šele 19. maja. Kako je bilo to mogoče? Ali je to primer discipliniranega ,.vojaškega uma“, ki ni pripravljen opustiti začete operacije? To bi bilo čisto mogoče v slučaju Hrvatov, ki so bili del sovražnikove armade in katerih izgon bi se lahko smatral za nadaljevanje plibenške operacije. Toda Low-Hočevarjev dogovor z dne 15. maja je bil samo prvi od treh takih dogovorov — zadnji in najtežje razložljiv od ,teh je bil sklenjen skoro cel teden po Alexandrovem preklicu, datiranim 17. maja. Vrnimo se k časovni razvrstitvi dogodkov: 17. maja, na dan, ko je Alcxander prepovedal nadaljnje izročanje, je brigadir Low v glavnem stanu 5. korpusa komandantom divizij izdal sledeči ukaz: 0.462 Tajno. Vsi jugoslovanski državljani, ki se trenutno nahajajo na ozemju 5. korpusa, se bodo čimprej izročili Titovi vojski. Vsi bodo takoj razoroženi in jim NE bo povedano, kam bodo poslani. Priprave za predajo se bodo vršile v soglasju med tem glavnim stanom in jugoslovansko komunistično vojsko. Zaradi logističnih težav prevzema na jugoslovanski strani bo izročanje trajalo dalj časa. fmns bo odgovoren za spremstvo do določene točke, katero bo določil ta glavni stan za predajo Titovi vojski. Značilno za ta odlok korpusa je, da gre daleč preko najbolj širokogrudne razlage navodila, izdanega 14. maja od AFHQ (ki pa je bilo itak razveljavljeno 17. maja). Omejitev, navedena v Robertsonovi odredbi, da bodo predane samo tiste osebe jugoslovanske narodnosti, ki so služile v nemški vojski, je v tem ukazu popolnoma izpuščena. Ta izrecno poudarja, da bodo vrnjeni VSI Jugoslovani. Korpusovo odredbo je podpisal Toby Low (ARW Low BOS), zato sem mu v začetku leta 1983 pisal s prošnjo za razlago. Odgovoril mi je: ,,Ne spominjam se, da bi za časa mojega bivanja v Avstriji imeli kak tak problem. Gotovo veste, da sem odšel 25. ali 26. maja. Spomnim se, da sem moral ustaviti množico Jugoslovanov, ki so poskušali preplaviti del Koroške in zaseči orožje, vključno tanke, ne spomnim se pa kake repatriacije." K sreči se je njegov spomin povrnil v manj kot enem letu, ko se je odzval BBC televiziji, da bi odgovarjal v zvezi z dokumentarnim programom, osnovanim na članku, ki. sem ga napisal leta 1988, pod naslovom: Celovška zarota. Ko so ga vprašali, zakaj je ,.raztegnil" svojo naredbo tako, da je vključil tisoče Jugoslovanov, „ki niso služili v nemški vojski", je Low od. govoril: da to ni bila nobena raztegnitev. Mislim, da je bilo to samo neko... uh1... ah..., morda samo neko... morda bi lahko rekli... samo v naglici rabljena, ohlapna uporaba jezika. Mižljemo ni bilo nič drugega kot ‘vsi Jugoslovani v uniformah, ki so se borili na strani Nemcev'." Izpraševalec, očividno zadovoljen s tem odgovorom, ni več silil vanj. Resnica ,pa je da je bilo 5. korpusu z odstranitvijo tiste omejitve iz dnevnega povelja omogočeno, da so med vrnjence vključili še 17.000 Slovencev in 4.000 četnikov iz Vetrinja. Nobenega dvoma ni, da je bil to končni namen; poleg tega naj bi bila operacija končana čim hitreje. Naslednji dan, 18. maja, je Nigel Nicolson od 6. divizije zvedel, da boMdivizija skušala dobiti ostanek Slovencev in Srbov iz vetrinjskega taborišča še danes, vsaj v dvanajstih urah, ali s transportom, preskrbljenim od divizije ali pa peš proti Jugoslaviji". Ta načrt pa je bil trenutno neizvedljiv, ker je bila železniška proga skozi Podrožco natrpana z vlaki vračajočih se Hrvatov. Istega dne popoldne je bil Nicolson obveščen o spremembi načrta: Na teritoriju je kakih 11.000 Hrvatov. Ko bodo ti odpravljeni, bodo šli Slovenci in Srbi .po isti poti. Odredba,, kot jo je Low izdal 17. maja, je pomembna, ker je sestavlje. na tako, da za vrnitev vključuje na tisoče ljudi, ki so bili po nalogu AFHQ, poslanem 5. korpusu tri dni poprej, od te izključeni. Tudi je bila izdana navkljub Alexandrovi odredbi z istega dne, ki pravi, da bodo četniki in drugi jugoslovanski begunci evakuirani v Italijo. Konično in morda najbolj nerazumljivo pa je, da je komandant štaba 5. korpusa naredil to odločitev ne na jugoslovansko zahtevo, ampak preden je Jugoslavija to zahtevala... Milovan Djilas, (bivši Titov kolega, je leta 1980 pripomnil: „če hočem biti čisto odkrit — mi sami nikakor nismo razumeli, zakaj so ^Angleži vztrajali na vračanju vseh teh ljudi... (četnikov in njihovih somišljenikov). Kakršenkoli vzrok je že bil, izgleda, da je ta razlaga odgovarjala dogodkom. Kajti šele dva dni kasneje, 'zvečer 19. maja, je v Keightleyjev glavni stan v Celovcu prispel partizanski polkovnik Ivanovič, da bi se dogovoril o vrnitvi Srbov in Slovencev, dodatno k tistim Hrvatom, za katere sta Low in Hočevar naredila kupčijo 15. maja. Tam je govoril s Toby Lovrom in sta skupaj naredila načrt pogodbe. Prve štiri točke se tičejo umika jugoslovanskih čet z vsega avstrijskega ozemlja. Kajti že več kot teden dni so partizanske bande zasedale britansko cono Avstrije, katero bi Tito rad zasedel. Zagrešili so neštete zločine: kraje, posilstva in umore, izzivali so ne le prebivalstvo ampak tudi britansko vojaštvo, ki jim je bilo v začetku naklonjeno. Ivanovič je tedaj pristal, da se bodo vsi partizani najkasneje do 7. ure zvečer 19. maja umaknili preko jugoslovansko-avstrijske meje, kot je začrtana na zemljevidu 250.009. Ta del pogodbe se je zaključil z določbo, da bo po umiku vojaška meja med 5. korpusom in jugoslovansko vojsko potekala po isti črti. (Sledi) Vsem soborcem In prijateljem! Nedavno sem govoril z mladim prijateljem iz Slovenije, pa mi je med drugim dejal: ,,Brez dvoma gre vam borcem velik del zasluge za ,,prebujenje" po zahtevi vse resnice v Sloveniji. Vaše stalne revije, brošure, knjige — Bela knjiga, nam mladim odpirajo oči in budijo vest, katero je usužnjila in zavila v laž KP.‘‘ Soborci in prijatelji! Državljanska vojna še ni končana. Ne moremo prenehati z iborbo, dokler bodo zločin, laž in nasilje vladar naše Slovenije! 12.000 so jih pobili, ker jih je bilo strah resnice. Pa jih je iz trpljenja in krvi zraslo 100 krat 12.000. Nova mladina se je in se pridružuje nam preživelim pričam in poslancem naših pobitih bratov. Zato gre naša borba naprej, zato je vsak dan silnejša; borba z besedo in zahtevo vse resnice, priznanja in zadoščenja! Da pa bo naša beseda željna vsem , ki iščejo prave vzroke slovenske nesreče, mora biti 'beseda živih prič dogodkov, beseda brez sovraštva in ihte; trezna, dostojna, resnična, a neodjenljiva. Naša borba ni bila morija, je bila obramba pred morijo! Ni bila nasilje, je bila zaščita pred nasiljem! Naša borba ni bila na nemških frontah, je bila v naši Sloveniji, za njeno svolbodo, da bi je ne priključili ne nemškemu rajhu ne sovjetskim republikam! Včasih slišimo: „Kaj bi pogrevali... Pustimo; kar je bilo, je minulo... Vsi so bili ‘glih\“ Ne moremo ..pustiti" in pogrniti s plaščem pozabe ,.heroje in miličnike" na eni in ..zločince in izdajalce" na drugi strani. Odnehali bomo, ko bo svoboda za vse in bo pravici zadoščeno! Ker prevzemam mesto zgodovinskega referenta v Zveznem odboru, prosim vse, ki smo šli skozi dogodke revolucije od začetka do konca, da zapišete, ali posnamete na kaseto svoje ali svojih bližnjih doživljaje, partizanska nasilja, prisege, rekvizicije, uboje, ugrabitve, izjave, grožnje ter vso povojno tiranijo. Vsi smo dolžni polagati račune naši novi slovenski mladini. Tisto, ,,ne znam pisati", ni izgovor. Napiši po domače, povej po svoje, toda govori, dokler je čas, dokler čaka Bog in zasužnjena domovina! Vse bomo prebrali in pravopisno uredili. Ti pa boš izpolnil svojo častno dolžnost pred Bogom, narodom, domovino in našimi mrtvimi. Za ZVEZO SPB I. Korošec Tone Brulc: O datumu ustanovitve OF Pravzaprav ne mislim napisati nič novega — vprašanje datuma ustanovitve OF se vlači po našem in domovinskem tisku že skoraj pol stoletja, en članek več pa bo zdržal papir. Komunisti trdijo, da je bila ustanovljena že 27. aprila 1941, medtem ko je naša stran precej neprepričljivo oporekala temu datumu, da ni ne resničen ne pravilen. Navidezno skoraj nepomembna zadeva takle datum, vendar je bistvene važnosti za naše poznanje 'polpretekle zgodovine, posebno še za mlajšo generacijo. Mačka mu namreč skušajo prodati za zajca in mladi, in ne tako mladi, bi ga kar kupili in snedli, kakor se poje pravega zajca. Oglejmo si nekaj podatkov in datu-mov, prerešetajmo jih, morebiti bomo pa le prišli do delne resnice, če že ne vse. S 'S. aprilom je bil ustanovljen Narodni odbor za Slovenijo. Tudi komunisti naj bi imeli v njem dva sedeža po mnenju nekaterih, vendar jih je večina odbila, češ da niso bili legalna stranka, ker so bili po zakonu o zaščiti države prepovedani. Tudi v 'Slovenski narodni odbor, ustanovljen v Londonu septembra '1941, niso prišli, prav tako ne v Narodni odbor, ki je bil ustanovljen vzporedno z londonskim v Ljubljani novembra 1941. Po 1. 1939, ko sta si nacistična Nemčija in Sovjetska zveza razdelili baltske države in Poljsko, sta postali s prijateljsko pogodbo Eilbbentrop-Molotov Nemčija in Sovjetska zveza zaveznici vse do napada na SZ '22. unija 1941. Jugoslavija je navezala diplomatske odnose s Sovjetsko zvezo 1. 1940 in tega leta je bilo ustanovljeno tudi Društvo prijateljev Sovjetske zveze (DPSZ), da pripomore k izboljšavi odnošajev. Njegov predsednik dr. Josip Vidmar je nabral 18.000 (točno 17.843) podpisov, ki jih je potem Boris Kidrič pomnožil na 30.000, potem pa akcijo pobiranja podpisov primerjal celo Majniški deklaraciji, ki je zbrala 200.000 podpisov. Že v okviru DPSZ je nastala Protiimperialistična fronta (PIF), na papirju seveda, ki naj bi bila 27. aprila preimenovana v Osvobodilno fronto. Zakaj? Po marksistični definiciji je imperialistična vojna borba med vladajočimi posameznih držav, ki ne prinese ljudstvu nobenih koristi. Vojna, ki se je začela, je bila imperialistična za komuniste, treba jim je bilo proti postaviti Protiimperialistično fronto. Ta je bila naperjena v prvi vrsti proti kapitalistični Angliji, kajti nacistična Nemčija in fašistična Italija sta bili zaveznici Sovjetske zveze od avgusta 1939. DPSZ se je znašlo v škripcih vse od napada na Jugoslavijo pa do 22. junija 1941: ni