Zadnja pot jakoba Aljaža
V soboto dopoldne so položili na dovškem pokopališču v grob zemske ostanke duhovnega svetnika Jakoba Aljaža. Kdo med Slovenci ni poznal njegovo ime in od njegovih tako lepo uglasbenih in med ljudstvom zelo priljubljenih pesmi «Oj Triglav moj dom», «Na vasi fanti pevajo« itd. Najbolj značilna in ena izmed njegovih najlepših pesmi pa je gotovo «Na dan Slovan«, v kateri je pokazal, da ni ozkosrčen Slovenec, kar tako radi po-vdarjajo mnogi njegovi stanovski kolegi, seveda tudi to iz gotovih vzrokov, marveč, da je širokogruden Slovan, list mogočnega slovanskega drevesa, katerega veje segajo od severa do juga. Političnih bojev se do pozne starosti ni udeleževal; le v zadnjih letih, to pa najbrže radi svoje starosti in pod strupenim vplivom svojih višjih, se je tupatam malo oddaljal od svojih jekleni! nazorov mla-deniške in moške* dobe.
Kot človek je bil dober in nesebičen, in storil bi bil rad še mnogo dobrega, ako bi mu bila pripuščala skromna denarna sredstva, kar je tako lepo omenjal njegov stanovski in planinski prijatelj profesor Janko Mlakar, pri nagrobnem poslovilnem govoru.
Jakob Aljaž je bil rojen 6. julija 1845 v vasi Zavrh v smledniški župniji, kot kmetski sin, katerega zdravo šaljivost in prijaznost je obdržal do svoje pozne starosti. V Ljubljani je dovršil ljudsko šolo in gimnazijo. Prvotno ni nameraval postati duhovnik, šel je študirat na Dunaj, a ker ni imel sredstev, je bil skoraj prisiljen vstopiti v duhovski stan.
Prva njegova služba je bila v Tržiču, kjer je kaplanoval 9 let, na to pa je bil imenovan za župnika na Dobravi pri Kropi. Tudi tukaj je ostal 9 let, dokler ni ojlšel na Dovje, kjer je ostal do svoje smrti in njegovo truplo pa bo ostalo še naprej v njegovi novi domovini.
Povsod, kjer je župno-val, je bil priljubljen in tudi on zadovoljen s svojimi farani, ki so ga visoko čislali. Kakor ustvarjeno za njega pa je bilo na Dovjem, kjer je našel svoje najplodonosnejše delovno polje.
Prekrasne planine, sredi katerih leži mirna, čista gorenjska vasica, so zelo uplivale na Aljažev glasbeniški talent. Največja prijatelja sta postala s kraljem naših planin, sivim očancem Triglavom. Pokojnik ga je večkrat posetil osebno, drugače pa ga je vsaki dan, kadar ga niso zakrivale megle, ogledoval z velikim daljnogledom, katerega je imel baš za to postavljenega v svojem stanovanju. Triglav mu je v istini postal doni, katerega krasote je opazoval, odkrival drugim in opeval; največji del svojega življenja je posvetil svetovno slovečemu velikanu. Da je olajšal turistom obisk Triglava, je neumorno delal na tem, da so postavili vrhu gore stolp, ki bo ostal kot trajen spo-
min na pokojnika, v Vratih pa udobno zavetišče Aljažev dom. Pa tudi drugače si je spletel še druge nevenljive zasluge za naše planinstvo, bil je neumoren delavec za Slovensko planinsko društvo, katerega član je bil od početka društva pa do svoje pozne smrti.
Ko se je po državi raznesla tužna vest, da je triglavski pevec za večno zaspal, da se je njegov duh preselil nad planine, k Tistemu, ki je planine ustvaril, je legla žalost v srca vseh planincev in glasbenikov in vse se je jelo pripravljati, da ga spremi na njegovi zadnji poti osebno ali pa vsaj po svojih zastopnikih. Mnogi so prišli že v petek, največ pa se jih je pripeljalo s sobotnim dopoldanskim vlakom. Dolga procesija ljudi se je vrla ; . ; po prihodu vlaka proti Dovjem, kjer je v župnišču na mrtvaškem odru ležalo nemo truplo, ki je izpelo svoje srce. K pogrebu so prišli zastopniki najvišjih državnih uradov, da se poklonijo zadnjič zemskim ostankom za državo in narod zaslužnega moža, njegovi d,uhovski sodrugi, kakih 50 duhovnikov, planinci iz vseh krajev Slovenije in zastopniki hrvatskih planinskih društev, nadalje društva in posamezni člani največjih sloven. pevskih društev ter zastopniki vseh občin radovljiškega okraja. Prišli pa so tudi Aljaževi stari prijatelji, katerim je bil pokojnik vedno vesel družabnik. Predno so domači gasilci dvignili krsto, so pevci najslavnejšega jugoslovenskega pevskega društva »Glasbene Matice« iz Ljubljane zapeli pred župni-ščem v srce segajočo ža-lostinko »Pomlad«. Med sprevodom, ki ga je vodil radovljiški dekan ob asistenci župnikov iz Kranjske gore, Koroške bele in pokojnikovega starega prijatelja, župnika iz Rateč, je bilo nebroj zastav raznih društev. V sprevodu je na čelu korakala domača šolska mladina z šopi planinskega cvetja, za njimi gasilna društva iz Kranjske gore, Mojstrane in Rateč, nekaj Orlov v kroju, mnogo Sokolov z znaki in že prej omenjena društva itd. Pred ra-kvijo so nosili mnogo lepih vencev, spletenih iz planinskih cvetic in gorskega zelenja. Pokojnikove zemske ostanke so najprej nesli v cerkev, kjer je bila maša. Med mašo se je ulil dež, razjokalo se je tudi nebo. Ko so pevci posebno lepo in genljivo odpeli v cerkvi veličastne in žalostne pesmi, kakršne še niso odmevale in bodo menda težko še kedaj ob obokih dovškega božjega hrama, je nehalo za nekaj časa deževati tako, da je bilo upati, da se bo vsaj zadnje slovo vršilo lahko nemoteno. Ali ko so ob zevajočem grobu govorili razni govorniki, se je nebo ponovno odprlo, iz gora pa so prinesli kalni hudourniki zadnje pozdrave pokojniku, ki je posvetil vse svoje moči povzdigi našega planinstva.


»Skar Mol!, priljubljeni učitelj na trboveljski meščanski Šoli, je že 20 let požrtvovalen pevovodja »Zvona* v Trbovljah.
Orosiav Dolenec, znani ljubljanski sve-čar in posestnik, požrtvovalen član odbora Družbe sv. Cirila in Metoda, je v ponedeljek umrl. Rojen je bil I. 1853 v
Škof ji Loki.
V sredini:
Pogreb župnika Jakoba Aljaža na poti skozi vas Dovje.
Levo:
Ivanka Mavsar, ki
jo je v Šiški pri Ljubljani neki 14-leten
deček vsled neprevidnega ravnanja s pištolo obstrelil do smrti.
Desno:
Lovorjevo" drevesce,
zaznamovano s +, kjer so v Ljubljani pred veliko kavarno »Zvezda« letos gnezdili kosi, pa je mladiče uničil pomladanski mraz.
P&pfava v Ameriki. Velikansko škodo v Ameriki je napravil veietok Missisippi in pretil uničiti mesto Novi Orleans. Da obvarujejo bogato mesto, so morali razstreliti dei ogromnega nasipa, ki ga vidimo na levi sliki. Desna slika nam pa kaže kmetijo, ki so jo zapustili
kmetje, ne da bi bili mogM lešiti živine in pridelkov.
»Borovo gostiivanje« v Prekmurja. Ce se v Prekmurju v kaki vasi predpustom nikdo ne poroči, posekajo bor in z njim poroče «nevesto*. Na zgornji sliki sekajo bor, ki z -njega nikdo ne sme odlomiti vršička, na desni pa vidimo veselo .gostiivanje' (ohcet) s svati in «sodni jo».
Ura brez kazalcev. Na
naši sliki kaže ura 5 in 53 minut. Kadar premeri suličasta plošča 60 minut, se takoj pojavi nova številka, ki ostane vidna, dokler ne poteče ura, rob nad številko pa kaže minute.
Desno:
Šofer Franc Hudo vernik, ki je zaradi nesrečne ljubezni v Šiški s strelom težko ranil svojo ljubljenko Sidonijo Kramar in potem z dvema streloma končal svoje življenje.
Ptanina Kovce nad Tržičem, na kateri grade obsežen planinski dom, ki bo privabil mnogo tujcev na lepe naše pfanine.
Juta, kraljičina češka in žena koroškega vojvode Bom narda, ki je bil pred 700 leti prvi za vojvodo vmeščetf v slovenskem jeziku. Imel Je tudi pravico zagovarjati se pred cesarjem v našem jjeziku. Ta pravični vladar je ustanovil Kostanjevico na Dolenjskem in tik nje samostan. V Ljubljani in Kostanjevici je koval srebrn 4gi nar, ki ga vidimona naših slikah.
Največja vojna ladja na svetu je naslikana angleška križarka ,Nelson\
Igre redovov-dijakov pri praznovanj M sv. Jurja na vojaškem vež tališču v Ljubljani. Življenje vojakov je sedaj vse bolj veselo ia
občevanje z oficirji bolj domače kakor v stari Avstriji.
Milijonar, ki se preživlja v potu svojega obraza, je sin
bogatega Angleža, katerega premoženje se ceni na več mifijonov funtov šterlingov. Ker se je devetnajstletni mladenič spri z očetom, je zapustil dom in se začel preživljati kot nosač.
Bog zadovoljstva, ki so ga častili nekdanji prebivalci Mongolije, še malo znane ogromne dežele na severovzhodu Azije.