List 56.
Snažnost gospodinje je hiše nar lepši kinč.
Prijetno je stopivšemu o kako hišo v i d i t i vse lepo pospravljeno in osnaženo, tla o izbah pometene, pohišje odprašeno, okna umite in svitle, postelje poravnane in pokrite, vse na svojem mesta, čedno in snažno vse. Lepši in prijetniši pa je viditi pridno gospodinjo, ktera, že zarano na nogah, umita in u čedni obleki, ko je vse pospravila in oenažila po hiši, marljivo posluje in osker-buje opravila svoje. Da! najperva reč, ktera pridni gospodinji mora mar biti, je snažnost.
Pa ne samo po izbah, posebno u kuhinji mora vse čedno in snažno biti.
Bil sem že u mnogih hišah in vidil sem — gnjusi se mi skorej to povedati — da so smeti al merčesi po jedilih plavali, ali lasje u posodah bili, u kterih so jedi hranovali. In u kuhinjah sem vidil lonce, sklede in ku-havnice včasih tako vmazane in nemarne, kakor da bi bile svinje iz njih jedle. Kaj tacega naj čedna gospodinja ne terpi! To je gnjusobno. Naj zdraviši človek, ako bi iz tacih posod jedel, bi utegnil studa zboleti.
Naj so vselej, preden se kuha, priskri, ponve in vsaka posoda prav čisto z vrelo vodo izmite in oplah-njene; tudi kuhavnice in vse, česar je treba, mora prav očiščeno biti.
Po nekterih hišah imajo nemarne gospodinje ostudno navado, da bakrene (kufrene) ponve, u kterih za se in za družino svojo kašo ali podmet kuhajo, sila poredkoma na čisto umivajo, ker se boje, da bi se po pogostejšem ribanju bakrene posode ne stanjšale in bi kmalo zopet nove ponve kupiti treba bilo. To je pa sila napačno. Bakrovina (kotluvina) namreč sploh, u ktero kaj soli ai kisline pride, rijavi na zraku al u vodi, ter dobi tam zeleno barvo, kteri zelenec pravijo. Ta zelenec je pa strašen strup za ljudi in živino.
Ne manjka se hiš, u Jiterih ljudje skorej celo leto iz tako nečistih ostrupenih poedd jedd. Da pa ljudje ne umerjejo koj, pride le od tega, ker strup je med več oseb razdeljen , ter vsakega le majhen delež doide. Gotova je pa vendar, da ravno u tacih hišah ljudje niso terdni; nekteri od njih bolehajo vedno; druge, posebno boljčver-ste, napadajo le včasih razne slabosti; otroke pa grize večkrat, in obtožujejo se revčiki, da jih trebuh boli.
Da bi gospodinje pazile na to!
Ko bi kaka gospodinja zelenjavo ali sočivje kuhala, ter bi mene povabila na kosilu k sebi, morala bi perjiče za perjičem dobro pregledati, in ničesar nečistega na zelenju ne terpeti, ampak u čisti studenčnici prav dobro sprati, ter potem še le pripraviti ali kuhati* Kajti sila gnjusobno je, če se po salati še polžiki, in u broskvi ali kalarabi zeleni červički najdejo.
Snažna gospodinja ne gleda na majhen trud, ter pripravlja vse jedila tako, da domačini jih radi in a tekom vživati zamorejo.
Posebno naj gleda verla gospodinja na svoje roke. Da so te vedno čedne, in kadar kaj nesnažnega na-nje pride, naj jih koj umije. Ne moremo dostikrat ponavljati : nič ni lepšega, kakor če je gospodinja snažna in čedna! Ko pride jed na mizo, in vse je čedno viditi, zbudi se sla, če lih je prej ni bilo, posebno ko gospodinja pristopi, ter je čedna viditi.
Še nekaj. Marsiktera gospodinja, dokler nima otrok, je prav snažna. Ko pa dobi otroke, se zanemarja, ter je vmazana kakor ciganka. Vidi se tedaj večkrat po izbi vse križom ležati. Na pol oprane pelnice visijo in sušijo se okoli peči; po tleh se vidi na več krajih, kjer 8e je otroče očedilo; celi potočki otročje vode curlajo semtertje, in če kdo u hišo stopi, mu smradljivega daha toliko nasprot puhti, da se mu pri vhodu že gabi. Vem dobro, da matere ljubijo svoje otroke, da tedaj njim se ne gnjusi ničesar, kar je otročjega. Za tega voljo pa u hiši nesnažnost terpeti, je grozna napaka gospodinje. Drugi ljudje mislijo vse drugači, kakor ve, ljube moje ženice, in vaši otroci niso njihovi otroci! —
Drugi del snažnosti je, da vsaki dan, naj si bode poleti ali pozimi, se hišne okna odpro, da prosti, čiati zrak v stanišča zamore dohajati. Kako se pa, kar to zadeva, po marsikterih hišah godi? Da se Bogu usmili! Po mnogih hišah se menda okna ne odprejo ko dvakrat vsako leto, namreč o veliki noči ali ob obnov-Ijenii, kader se šipe umivajo. Celo leto pa ostanejo vse okna zaperte, da je ravno tako, kakor da bi gospodinja smrad vesoljne rodbine kakor dragocen zaklad shrano-vala, da bi ga celo nič ne izšlo, ter vsi nosovi poleti in pozimi dosti vohati imeli.
Cisti zrak dihati je pa človeku ravno to, kar je ribi v potoku čista voda. Ko deneš ribo u vode polno posodo, ter jo pustiš delj časa v njej, pa ji čiste vode ne dolivaš, riba umerje kmalo.
Vsaki zračni deleč, kteri se večkrat diha in izdiha, postane pravi strup. In zrak je skleda, iz ktere človek vsako minuto 20krat zajema in je. Zamore se pa zrak tako spriditi, da goreča sveča u njem ugasne. Tedaj je treba stanišču vedno čistega zraka od zvunaj dopeljevati, tedaj okna vsaki dan večkrat, ali saj enkrat pa delj časa, odpreti, pozimi kakor poleti.
Koliko bolnikov in otrok, koliko nepazljivih roko-delcov in umetnikov, ki vedno v zapertih stanovališčih bivajo in dihajo, pogine vsako leto zavolj zanemarjenega ponavljenja zrakii! Torej tudi po kmetih toliko merzlic in legarjev, čeravno ljudje ne vedo , odkod ti izvirajo. S prid eni zrak, kterega dihate, spriduje vašo kri, in pripravlja smerti — žetev obilno!     J. Šubic.
*
—   222   —