Irena Zdovc Diagnostika dermatofitoz od ambulante do laboratorija Diagnostika dermatofitoz 2 od ambulante do laboratorija Avtor  izr. prof. dr. Irena Zdovc Oblikovanje  izr. prof. dr. Irena Zdovc Naslovnica  Urška Knez, dr. vet. med. Recenzenti  prof. dr. Andrej Pengov  asist. dr. Majda Golob Založnik  Veterinarska fakulteta Leto izida  Ljubljana, 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 102739971 ISBN 978-961-95242-4-4 (PDF) 3 Knjižici na pot Dermatofitoze so najpogostejše glivične okužbe ljudi in živali. V takih primerih je najbolje poslati kulturo v ustrezen mikološki laboratorij, Čeprav nikoli življenjsko ne ogrožajo prizadetih pacientov, jih je kjer se z dodatnimi testi potrdi ali ovrže prisotnost dermatofitov in opravi vendarle potrebno obravnavati resno že zaradi njihovega nadaljnja identifikacija do vrste. V preteklih letih smo tako s kolegi praktiki estetskega pomena, posebno v primerih, ko prizadenejo področje rešili že marsikateri problem. Prav njim pa se moramo zahvaliti za lasišča oziroma izgubo dlake pri živalih. V primerih močno sodelovanje pri obravnavi različnih zanimivih primerov in številne lepe prizadete kože pa lahko pomenijo vstopno mesto za druge, bolj fotografije, s katerimi je opremljena tudi naša knjižica. nevarne mikroorganizme. Poleg tega ne smemo pozabiti na njihov diferencialno diagnostični vidik, saj se s podobnimi znaki lahko Vse poslane slike hvaležno shranimo v arhivsko zbirko Inštituta za kažejo številne druge kožne bolezni. Zaradi tega je zanesljiva mikrobiologijo in parazitologijo VF (IMP VF) in jih z njihovim dovoljenjem diagnostika živalskih dermatofitoz med pomembnejšimi nalogami uporabljamo v študijske namene. Avtorjev slik je veliko, med njimi so veterinarske mikologije. predvsem naši bivši in sedanji študenti, lastniki živali, nekateri tudi niso Slikovni priročnik je namenjen študentom veterinarske medicine in poznani ali so se tekom let podatki izgubili, zato vse slike, ki jih dobimo v vsem kolegicam in kolegom, ki delajo v ambulantah za male živali zvezi z našim delom, shranjujemo in navajamo pod imenom Arhivska in se vsakodnevno srečujejo z različnimi oblikami dermatofitoz. zbirka IMP VF. Vsem znanim in neznanim avtorjem smo zelo hvaležni za Mnogi med njimi se pogosto ne zadovoljijo samo s klinično sliko, sodelovanje, prav posebna zahvala pa je namenjena kolegicam Urški zato svojo diagnozo želijo podpreti še z dodatnimi preiskavami, Knez, ki je med drugim prispevala sliko na naslovnici, Sabini Drofenik za med katerimi jih lahko nekaj opravijo tudi v ambulanti. Poleg serijo kronološko urejenih slik okužbe s T. erinacei in naši sodelavki Maji preiskave z Woodovo svetilko si pogosto pomagajo še z Lepen, ki je avtorica večine laboratorijskih posnetkov. mikroskopsko preiskavo dlake, nekateri pa se tudi uspešno spogledujejo z gojiščno preiskavo. Slednja zahteva tudi nekaj laboratorijskega znanja, predvsem v fazi pregleda glivne kulture in identifikacije poraslih plesni. Ker imajo nekatere saprofitne plesni lahko podoben izgled kot dermatofiti, je včasih diagnoza zgolj na Avtorica podlagi morfologije kolonij težka ali celo nemogoča. KAZALO Knjižici na pot 3 4 Vsebina 4 Kaj so dermatofiti? 6 Taksonomija in klasifikacija dermatofitov 8 Okužbe ljudi in zoonotični pomen 9 Dermatofitoze 10 Oblike dermatofitoznih obolenj 11 Kerion 14 Klinična slika trihofitoze 17 Vsebina Geofilni dermatofiti 18 Prikrita okužba 19 Imunski odziv gostitelja 20 Diagnostika dermatofitoz 21 Preiskava z Woodovo svetilko 22 Odvzem vzorcev 24 Laboratorijska diagnostika 28 Mikroskopska preiskava dlake 30 Gojiščna preiskava 34 Nasajanje dlake in inkubacija 35 Pregled primarne kulture 38 Identifikacija 43 KAZALO Microsporum canis 44 Trichophyton mentagrophytes 5 49 Trihofitoza pri prežvekovalcih 57 Trichophyton verrucosum 59 Trichophyton erinacei pri ježih 64 Trichophyton erinacei pri ljudeh 65 Trichophyton erinacei na umetnih gojiščih 68 Nannizzia gypsea (Microsporum gypseum) 76 Nannizzia fulva (Microsporum fulvum) 79 Vsebina Nannizzia nana (Microsporum nanum) 81 Diferencialno diagnostično pomembne glive 83 Trichophyton ajelloi 85 Trichophyton terrestere 86 Chrysosporium keratinophilum 89 Alternaria alternata 92 Scopulariopsis brevicaulis 94 Slovarček tujk 95 Avtorji slik 98 Ključna literatura 99 Artrospore T. verrucosum 101 6 Dermatofiti  Dermatofiti so skupna oznaka za skupino gliv iz družine Arthrodermataceae, ki pogosto povzročajo kožne bolezni pri živalih in ljudeh.  Glede na njihovo ekološko nišo jih razvrščamo kot:  Antropofilne – naravni gostitelj je človek, večinoma se prenašajo s človeka na človeka, izjemoma tudi na živali.  Zoofilne – naravni gostitelji so živali, prenašajo se med živalmi in pogosto tudi na ljudi, zato imajo zelo velik zoonotični pomen. Povzročajo izrazite vnetne reakcije pri ljudeh, ki so v stiku z okuženimi mačkami, psi, govedom, konji, pticami ali drugimi živalmi. Okužba se lahko prenaša tudi s posrednim stikom z okuženimi živalmi, na primer z njihovo dlako  Geofilne – živijo in razmnožujejo se v okolju, ki je glavni vir okužbe za živali in ljudi, vendar se med njimi običajno ne širijo. Povzročajo izrazito vnetno reakcijo, ki omejuje širjenje okužbe. Večinoma pride do spontane ozdravitve, lahko pa okužba tudi vztraja in celo povzroči brazgotine.  Taka razvrstitev je sicer praktična, vendar ne temelji na genetskih značilnostih posameznih vrst, zato ima manjšo taksonomsko vrednot. Microsporum 7 Trichophyton Kaj so Epidermophyton dermatofiti? Tradicionalno so ti rodovi anamorfnih (aseksualnih ali nepopolnih gliv) uvrščeni v rodove Microsporum, Epidermophyton in Trichophyton. Posebej je potrebno omeniti tudi rod Nannizzia, kamor po novem sodijo nekatere veterinarsko pomembne geofilne vrste. Vrste, ki se lahko spolno razmnožujejo, spadajo v teleomorfni rod Arthroderma. Od leta 2019 je bilo identificiranih skupno devet rodov in predlagana je bila nova filogenetska taksonomija. V preteklosti je klasifikacija in taksonomija gliv temeljila predvsem na podlagi načina nespolnega razmnoževanja (nepopolne glive, Fungi imprfecti) in spolnega razmnoževanja (popolne glive, Fungi perfecti). Zaradi nepoznanega spolnega načina razmnoževanja so sprva spadali med nepopolne glive in so bile glede na to tudi poimenovane. Kasneje je bil tudi pri dermatofitih ugotovljen spolni način in tak način razvrščanja se je opustil. Glive so bile na novo poimenovane, vendar se je zaradi praktičnih razlogov staro poimenovanje pogosto ohranilo, tako v praksi kot tudi v strokovni in znanstveni literaturi. 8 Taksonomija in klasifikacija dermatofitov  Dermatofiti so ena najstarejših skupin mikroorganizmov, ki so prepoznani kot patogeni, vendar še nikoli niso bili uvrščeni v stabilen in zanesljiv taksonomski sistem. V diagnostičnem smislu to pomeni veliko težavo, ker laboratoriji za identifikacijo dermatofitov ne uporabljajo enakih kriterijev in jih pogosto težko pravilno identificirajo. Zaradi tega lahko prihaja tudi do napak pri obravnavi pacientov, zdravljenju, odkrivanju virov okužbe in ustrezni preventivi pred širjenjem bolezni.  Trenutna aksonomska razvrstitev antropofilnih vrst je že dokaj dobro izdelana in stabilna, zato trenutno opredeljeni taksoni v bližnji prihodnosti verjetno ne bodo bistveno spremenjeni.  Pričakujemo pa velike spremembe v razvrstitvi zoofilnih in predvsem geofilnih vrst. 9 Okužbe ljudi in zoonotični pomen  Dermatofitoze pri ljudeh in živalih so razširjene po vsem svetu. Epidemiologija je odvisna od številnih okoliščin, predvsem od geografske regije, socialnih vidikov, ki so povezani z možnostjo prenosa, potovanj in drugih migracij, preventivnega izobraževanja in možnosti za sodobno protiglivno zdravljenje. • za živali pomembne vrste le iz rodov Microsporum in Trichophyton, • za ljudi pa poleg Microsporum in Trichophyton tudi Epidermophyton, z edino vrsto Epidermpphyton floccosum.  Pri človeku okužbe z antropofilnimi vrstami običajno povzročajo zelo blag vnetni odziv gostitelja ali ga sploh ne. Vendar pa le redko pride do samoozdravitve in bolezen se nadaljuje s kroničnim potekom.  Okužbe z zoofilnimi ali geofilnimi vrstami pa lahko povzročijo Okužba z zoofilnim dermatofitom, akutni potek akutne, vnetne mikoze, kar je posebno izrazito predvsem pri otrocih. Okužba je lahko lokalna ali sistemizirana, odvisno načina okužbe in trajanja stika z okženo živaljo. Dermatofitoze 10  Dermatofitoze, ki jih povzročajo dermatofiti, se od drugih patogenih nitastih gliv razlikujejo po edinstveni lastnosti, da izločajo encime keratinaze, s katerimi razgrajujejo keratin, ki ga izkoriščajo za Hife gliv svojo rast in razvoj.  Naseljujejo površinske plasti kože ( stratum corneum), lase oz. dlake, nohte, oziroma druge keratinizirane dele telesa živali in ljudi.  Imajo izjemno sposobnost preživetja v različnih ekosistemih, kar je posledica njihove morfološke raznolikosti in dobre prilagodljivosti na različne razmere okolja. Okužba kože z dermatofitom Trichophyton rubrum 4 dni po  Klinična slika dermatofitoz je sicer dokaj značilna, inokulaciji (barvano z Periodic Acid Schiff & Heamotoxylin. Labskin. 2019. Investigating Dermatophyte Colonization with Lab News-vendar ne zadošča za zanesljivo ločevanje od Medical, viewed 14 February 2022, https://www.news- medical.net/whitepaper/20191009/Investigating-Dermatophyte-ostalih glivičnih in bakterijskih kožnih bolezni. Colonization Grown Skin..aspx. 11 Oblike dermatofitoznih obolenj Okužba se lahko kaže z:  značilnimi kliničnimi znaki, predvsem v obliki okroglih brezdlačnih mest, lahko pa tudi  v obliki keriona ali pa  v prikriti (inaparentni) obliki brez kliničnih sprememb. 12 Značilna klinična slika mikrosporoze Klinični znaki so lahko različni in odvisni od vrste živali in vrste dermatofita, ki je okužbo povzročila. Najpogosteje zbolijo mlade mačke in psi. Predilekcijska mesta:  koža glave, predvsem koža okrog oči in čela  konice uhljev  sprednje tačke Značilne klinične spremembe običajno nastanejo 1-3 tedne po okužbi in so največkrat v obliki:  okroglih brezdlačnih mest, z ali brez izrazitih kožnih sprememb,  spremembe so lahko tudi rahlo zažarjene in dvignjene nad površino kože,  rahlo prhljajaste ali luskinaste Primer mikrosporoze ( M. canis) pri  Stopnja okužbe je odvisna od specifičnega mesta okužbe, mačjem mladiču z značilnimi vrste gliv in vnetnega odziva gostitelja kliničnimi spremembami na področju glave 13 Mikrosporoza pri drugih živalih  Za mikrosporozo, ki jo povzroča M. canis, izjemoma lahko zbolijo lahko tudi druge domače ljubiteljske živali  Kunci, budre,  Izjemoma zbolijo tudi rejne živali – prašiči, konji, teleta Primer mikrosporoze pri prašiču 14 Kaj je kerion?  Kerion je rezultat odziva gostiteljskega odziva na glivično okužbo lasnih mešičkov lasišča  lahko spremlja sekundarna bakterijska okužba  Običajno je videti kot odebeljena, gobaste sprememba  Pojavi se boleča vnetna reakcija z globokimi gnojnimi lezijami na lasišču  Običajno ga povzročajo dermatofiti Microsporum canis, Trichophyton verrucosum, T. mentagrophytes Kerion pri psih 15 A. Starkež A. Mazzini Kerion se pri psih najpogosteje pojavi na koži zgornje ali spodnje ustnice Kerion pri mački 16  Kerion je posebna vnetna oblika dermatofitoze, za katero je značilna zadebelitev oziroma brstenje prizadetega mesta in odpadanje dlake.  Kerion se lahko klinično kaže kot bakterijska okužba ali kožna novotvorba in take oblike so verjetno med vsemi oblikami dermatofitoz največkrat napačno diagnosticirane. Spremembe na glavi v obliki keriona so močno dvignjene nad površino kože Klinična slika trihofitoze 17 Trihofitoza, ki jo povzroča T. mentagrophytes, se najpogosteje pojavlja predvsem pri kuncih, činčilah in morskih prašičkih, lahko pa tudi pri mnogih drugih živalskih vstah (mačke, psi, ovce, govedo ipd.). Trihofitoza, je pomembna zoonoza. Spremembe so podobne kot pri mikrosporozi, običajno z manj izraženim robom, lahko so tudi luskinasim centrom. Ljudje se največkrat okužijo od domačih kuncev in glodalcev, lahko pa tudi od psov, mačk in drugih domačih živali. 18 Nannizzia nana (Microsporum nanum) Nannizzia gypsea (Microsporum gypseum) Geofilni dermatofiti (soil-loving) Naravno nahajališče Živijo v zemlji kot prostoživeči saprofiti Lahko povzročajo spremembe pri živalih in ljudeh, ki se okužujejo neposredno iz zemlje Izjemoma je možen prenos z živali na ljudi in obratno 19 Prikrita okužba  Prikrita ali inaparentna okužba pomeni, da okužena žival ne kaže nobenih značilnih znakov bolezni in zato predstavlja veliko nevarnost za prenos bolezni na druge živali in ljudi.  Običajno se pojavlja pri odraslih živalih, ki so okužbo prebolele v mladosti, po klinični ozdravitvi pa povzročitelj v manjšem številu še vedno naseljuje kožo in dlako živali.  Na bolezen navadno posumimo šele, kadar pride do okužbe drugih živali ali ljudi (najpogosteje otrok), ki pridejo z njo v stik in klinično zbolijo.  Bolezen se največkrat izrazi, kadar ima prikrito okužena samica leglo mladičev, ki navadno zbolijo 1-3 tedne po rojstvu.  Najpogosteje se ugotavlja pri mačkah in kuncih. 20 Imunski odziv gostitelja  Pri imunsko zdravih gostiteljih (imunokompetentnih) je rast dermatofitov običajno omejena le na neživo keratinizirano plast povrhnjice, ne morejo pa prodreti v vitalno tkivo gostitelja. Kljub temu pa okužba lahko izzove vnetni odziv gostitelja, ki je lahko blag ali pa bolj intenziven. Kisle proteinaze (proteaze), elastaza, keratinaze in druge proteinaze namreč delujejo kot virulenčni dejavniki, metabolni produkti teh razgradnih encimov služijo kot hranila za glive.  Dermatofitoze kmalu preidejo iz vnetne faze v spontano celjenje, ki je v veliki meri odvisno od ceelične imunosti. Fagociti uničijo glive tako znotrajcelično kot zunajcelično. Odziv, posredovan s T-celicami z uporabo celic TH1, je verjetno odgovoren za nadzor okužbe.  Po okužbi pride do razvoja celično posredovane imunosti, ki v povezavi z zapoznelo preobčutljivostno reakcijo in vnetnim odzivom privede do klinične ozdravitvitve. Pomanjkanje ali pomanjkljiva celično posredovana imunost pa ponavadi privede do kronične ali ponavljajoči okužbe.  Ni pa še popolnoma jasno, kakšno vlogo pri imunosti igrajo protiglivna protitelesa, ki nastanejo kot odziv na okužbo. 21 Diagnostika dermatofitoz  Klinični znaki  Preiskava z Woodovo svetilko  Mikroskopska preiskava materiala  Gojiščna preiskava materiala  Identifikacija izolatov 22 Preiskava z Woodovo svetilko  Preiskava z Woodovo svetilko je postopek, ki uporablja transiluminacijo za odkrivanje bakterijskih ali glivičnih okužb kože.  Metabolni produkti nekaterih dermatofitov, npr. Microsporum canis, značilno modro fluorescirajo.  Preiskava ni zanesljiva, ker fluorescenco povzroča manj kot polovica sevov M. canis. 23 Predilekcijska mesta za okužbo  Pri mačkah je najpogostejše predilekcijsko mesto za okužbo koža na glavi, predvsem po nosu in okrog oči.  Okužene dlake modrikasto fluorescirajo in so vidno zadebeljene in pogosto tudi polomljene.  Če je prizadetih in odlomljenih več dlak se pojavijo vidna brezdlačna mesta.  V primeru očitne fluorescence vzorčimo spremenjene dlake in jih pošljemo v laboratorij za potrditev diagnoze.  Na sliki je vidna sprememba na nosu in zadebeljene dlake med in nad očmi. Odvzem vzorcev za 24 laboratoirjsko diagnostiko  Pri sumu na dermatofite so najboljši vzorci vidno spremenjenih in zadebeljenih dlak  Vzorce vedno odvzamemo z roba sprememb oziroma s tistih delov, kjer so še vidni znaki aktivne okužbe 25 McKenzie krtačna tehnika 26 Modificirana krtačna tehnika Uporabimo talno oblogo z daljšimi vlakni Razrežemo na manjše kvadratke – približno 3 x 3 cm Ustrezno zapakiramo Steriliziramo v avtoklavu 27 Odvzem vzorca z lepilnim trakom Vzorec vzamemo z močnim pritiskom mikroskopsko preiskavo. prozornega lepilnega traku na spremenjeno mesto. Preverimo, če je na lepljivi strani zadostna količina vzorca in trak nalepimo na objektno stekelce s kapljico LPCB, enako kot kulturo (glej poglavje Mikroskopska preiskava kulture). 28 Laboratorijska diagnostika dermatofitoz  Zelo zaželena (ali v mnogih primerih celo nujno potrebna) je laboratorijska diagnostika, ki vključuje mikroskopski pregled kužnine ter izolacijo in identifikacijo povzročitelja.  Identifikacija temelji na makroskopskih in mikroskopskih značilnostih kulture, prisotnosti in obliki razplodnih struktur (npr. konidijev), izjemoma pa lahko tudi na podlagi biokemijskih lastnosti (npr. pri kvasovkah in nekaterih dermatofitih).  V zadnjem času se zelo uspešno uveljavljajo tudi moderne diagnostične metode na osnovi masne spektrofotometrije (npr. MALDI- TOF).  Med osnovno opremo mikološkega laboratorija spada lupa, mikroskop, termostat, lahko pa tudi Woodova svetilka. 29 Drobni inventar 30 Mikroskopska preiskava dlake  Namakanje v KOH  Obdelava z LPCB (laktofenolno bombažno modrilo) Za neposredni mikroskopski pregled dlak ali kožne ostružke namočimo v 20 % KOH in pustimo pri sobni temperaturi. Preparat lahko pa tudi nežno segrevamo, vendar ne sme zavreti, ker vrenje lahko povzroči tvorbo kristalov, in otežil pregled vzorcev. Na preparat položimo pokrovno stekelce in ga pregledamo pod mikroskopom pri srednji povečavi in s spuščenim kondenzorjem. Preparat lahko tudi obarvamo z LPCB, vendar je leta bolj namenjen za pregled kultur. 31 Artrospore dermatofita v dlačnem deblu in na površini dlake 32 Artrospore dermatofita v dlačnem deblu in na površini dlake 33 Poškodovane dlake zaradi intenzivnega razraščanja hif in artrospor dermatofita 34Komercialno pripravljena gotova gojišča  Gojišča se lahko pripravljajo v laboratoriju, na voljo pa so tudi komercialno pripravljena gotova gojišča za neposredno uporabo v ambulanti ali v laboratoriju.  Slednja so manj primerna za uporabo v veterinarski medicini, ker imajo običajno premajhno površino. Različne oblike Sabouraud dekstroznega agarja z antibiotiki (kloramfenikol) in antimikotiki (cikloheksidin) in barvilom fenol rdeče (dermatophyte test medium, DTM). 35 Nasajanje vzorca dlak  Pri nasajanju dlak je potrebno paziti, da v laboratoriju ni prepiha, ker bi sicer lahko prišlo do raztrosa vzorca in kontaminacije okolja.  Poleg tega so s sporami obložene dlake zelo nevarne za morebitno laboratorijsko okužbo zaposlenih.  Dlake je potrebno dobro pritrditi na površino, da spore gliv pridejo v stik z gojiščem.  Pri tem je potrebno paziti, da je razporeditev dlak enakomerna po celi površini tako, da imajo po inkubaciji posamezne kolonije dovolj prostora, da lahko zrastejo posamično in jih lahko opazujemo v njihovi značilni obliki, teksturi in barvi. 36 Inkubacija Nasajeno gojišče ob stiku plošče s pokrovom zalepimo (s parafilmom ali lepilnim trakom), lahko pa jih damo v manjšo plastično vrečko. S tem omogočimo: • da v gojišču ostane dovolj vlage, ki jo glive rabijo za svojo rast, • hkrati pa preprečimo morebitno kontaminacijo termostata v primeru intenzivne rasti saprofitnih plesni. Za kulture gliv uporabljamo poseben termostat pri 26°C. 37 Pogoji rasti in pregled primarne kulture Čas inkubacije • Čas začetka rasti kolonij je odvisen od vrste dermatofitov in temperature inkubacije. • Pozitivni rezultat: Večina dermatofitov začne rasti po nekaj dneh in praviloma lahko preiskavo zaključimo po 7-10 dneh. Izjema so geofilnih dermatofiti, ki rastejo hitreje in se preislava laho zaključi že po nekaj dneh. • Negativni rezultat: Če na gojišču ni rasti značilnih kolonij preiskavo podaljšamo na vsaj 2 tedna, v primeru goveje trihofitoze pa do 3 tedne. Temperatura inkubacije, • Optimalna temperatura za rast večine dermatofitov je 26°C +/- 1°, za T. verrucosum pa do 37°C. Pregled primarne kulture opravimo na vsake 2-3 dni in sumljive kolonije pregledamo še mikroskopsko. V primeru nevarnosti, da jih prerastejo saprofiti, jih presadimo na sveže gojišče za čisto kulturo. Primarna kultura M. canis, 38 čista kultura  Primarna kultura M. canis iz vzorcev ljudi pogosto zraste v čisti kulturi in v difuzni rasti že po 3-4 dneh.  Zaradi dobre rasti značilnih kolonij z žarkastim robom in značilnim rumenim reverzom, ki preseva skozi kolonijo, je identifikacija mogoča že na podlagi primarne kulture. 39 Primarna kultura M. canis, mešana kultura  Iz živalskih vzorcev dermatofite redko izoliramo v čisti primarni kultur. Običajno so v manjšem številu prisotne še različne saprofitne plesni.  Kadar so živali klinično bolne in je vzorec vzet z mesta spremembe običajno zrastejo kolonije dermatofitov v velikem številu in razmeroma čisti kulturi. Kadar je gostota prevelika se kolonije lahko preraščajo in v tem primeru se lahko izgubi značilni izgled, kar precej oteži diagnostiko.  Kolonije običajno izraščajo vzdolž okužene dlake, zato jih lahko vidimo več zaporedoma v vrsti.  Za M. canis je značilen je bel puhast center, robovi v obliki žarkov in intenzivno rumena barva reverza, ki preseva skozi kolonijo. Primarna kultura iz vzorca klinično bolne živali. Močno prevladujejo kolonije M. canis (obkroženo z rumenim), poleg njih pa so prisotne še posamezne kolonije saproditnih plesni in celo bakterij. 40 Primarna kultura, vzorec klinično zdrave živali  Pri klinično zdravih živalih s prikrito okužbo običajno zraste majhno število dermatofitnih kolonij, lahko tudi samo ena na enem od obeh gojišč. Kolnija M. canis  Ker so vzorci pri zdravih živalih običajno odvzeti s krtačno tehniko, so kulture večkrat kontaminirane s saprofitnimi bakterijami, ki po podaljšani inkubaciji običajno prerastejo celo gojišče. Saprofitne plesni 41 Kontaminacija primarne kulture Zaradi močne kontaminacije primarne kulture so včasih kolonije dermatofitov lahko spregledane. Slika prikazuje območje rasti kolonij T. mentagrophytes (označeno), ki je preraslo s saprofiti do take mere, da ni več jasno vidna značilna struktura. Sumljivo kolonijo je potrebno presaditi na sveže gojišče za čisto kulturo. V skrajnih primerih se lahko zgodi, da se preiskava zaključi kot lažno negativna. V takih primerih je bolje, da se preiskava opusti in opravi ponovno vzorčenje. Problem preraščanja je posebno nevaren pri uporabi gojišč s premajhno površino. Zaradi tega je pri živalskih vzorcih priporočljiva vzporedna uporaba dveh različnih gojišč. Kolonijo T. mentagrophytes (bela zrnata kolonija) prekrivajo kolonije drugih plesni in tako spremenijo njen značilni izgled Kontaminacija na komercialno pripravljenih gojiščih 42  Pogost problem komercialno pripravljenih gojišč je njihova velikost. Pogosto so narejena za uporabo v humani medicini, kjer so vzorci lahko majhni in redko kontaminirani.  V veterinarski medicini pa so običajno vzorci količinsko večji (predvsem, kadar so odvzeti s krtačno tehniko) in neprimerno bolj kontaminitani. Zaradi tega pogosto saprofitne plesni prerastejo površino gojišča, še preden dermatofiti začnejo rasti. Takih primerih preiskave ni mogoče zaključiti. kontaminacija 43 Identifikacija dermatofitov  Ocenimo Makroskopski izgled kulture  Strukturo, površino, robove in barvo kolonije  Prisotnost in barvo reverza (obarvanost gojišča pod in okrog kolonije) Mikroskopski izgled kulture  Oblika hif (ravne, zavite, spiralaste)  Prisotnost in oblika makrokonidijev  Prisotnost in oblika mikrokonidijev 44 Pregled kulture  Za pregled kulture, predvsem robov in barvo reverza, je dobro, če gojišče dvignemo proti svetlobi in ga pregledamo s sprednje in zadnje strani.  Za dermatofite je značilen rob kolonije v obliki žarkov  Ozadje naj bo temno.  Med pregledom mora biti gojišče dobro zaprto, da ne pride do kontaminacije okolja. Microsporum canis, na SCA 45 Kolonija Reverz kolonije V sredini bela puhasta, robovi žarkasti Značilno rumen, krem, izjemoma brez barve Microsporum canis na DTM 46 Kolonija Reverz kolonije V sredini bela puhasta, robovi žarkasti, Reverz ni dobro viden zaradi rdeče obarvanega intenzivno rdeče obarvano gojišče gojišča 47 Mikroskopski pregled kulture M. canis  Običajno so vidne samo hife  Makrokonidiji so redki, predvsem v neugodnih pogojih rasti  Izjemoma se makrokonidiji razvijejo v večjem številu,  Vretenasti, na sredini trebušasti, na koncih zašiljeni  septirani, debelosteni  Nastanek makrokonidijev je je bolj izrazit, kadar kulturo gojimo na riževem agarju.  Mikrokonidiji niso prisotni Makrokonidiji M. canis, obarvani z LPCB 48 Microsporum canis var. distortum  Makrokonidiji glive Microsporum canis imajo lahko tudi neznačilno obliko. Videti so, kot da bi bili popačeni (angl. distorted) ali zlomljeni po določenim kotom in po tej obliki so tudi dobili ime ( M. canis var. dysgonic).  Makroskopska slika kulture je običajno nespremenjena, lahko pa se pojavi nekoliko zavrta rast v obliki manjših kolonij. Značilno spremenjen makrokonidij M. canis var. dysgonic Trichophyton mentagrophytes, na SCA 49 Kolonija Reverz kolonije Bela, zrnata, robovi žarkasti Značilno rjave, čokoladne barve Trichophyton mentagrophytes na DTM 50 Kolonija Bela, zrnata, robovi žarkasti, intenzivno rdeče obarvano gojišče 51 Trichophyton mentagrophytes na SCA T. mentagrophytes ima lahko tudi druge oblike Granular form Velvety form Downy form Zrnata oblika Žametna oblika Gričasta oblika T. mentagrophytes, žametni tip na SCA 52 Kolonija Reverz kolonije Bela, žametna, robovi omejeni V sredini značilno rjave barve, svetlejši ob robovih 53 T. mentagrophytes, žametni tip na DTM Kolonija Reverz kolonije Bela, žametna, robovi omejeni Značilno rjave barve, slabo viden 54 T. mentagrophytes, zrnati tip na SCA Kolonija Reverz kolonije Bela, zrnata, robovi rahlo nazobčani Značilno rjave, čokoladne barve 55 T. mentagrophytes, zrnati tip, DTM Kolonija Reverz kolonije Bela, zrnata, robovi rahlo nazobčani Značilno rjave, čokoladne barve 56 Mikroskopski pregled kulture T. mentagrophytes  Običajno so vidne ravne ali spiralasto zavite hife (vitice)  Makrokonidiji so številni (okrogli ali ovalni) in v obliki grozdov  Izjemoma podolgovati makrokonidiji,  Cigaraste oblike, na koncih zaobljeni  septirani, tankosteni Mikrokonidiji Cigarasti makrokonidij Spiralno zavite hife Trihofitoza pri govedu 57  Govejo trihofitozo povzroča dermatofit Trichophyton verrucosum, ki je dobro prilagojen prežvekovalcem, predvsem različnim vrstam govedi, redkeje pa se pojavlja pri ovcah, kozah, konjih in drugih živalih.  Spremembe se najpogosteje pojavijo na glavi, predvsem okrog oči in na uhljih, lahko pa na katerem koli drugem delu telesa.  Okužba se klinično kaže nekoliko drugače kot pri drugih dermatofitozah, predvsem v obliki zadebeljenih sprememb, ki imajo azbestozni izgled.  Za bolezen so posebej dovzetna teleta do enega leta, vendar lahko zbolijo vse živali, Azbestozne spremembe na koži okrog oči pri govedu po okužbi s ne glede na starost, pasmo ali aktegorijo. T. verrucosum 58 Trihofitoza pri ovcah in kozah Ovce  Klinični znaki so podobni kot pri govedu. Spremembe se pojavijo predvsem okrog ust, na licih, okrog oči, na ušesih in na distalnih delih nog. Volna in parklji navadno niso prizadeti.  V napredujočem stadiju so znaki bolezni zelo podobni kot pri kožnem ektimu ali garjavosti. Koze  Pri kozah se pojavijo brezdlačna mesta in krastaste spremembe, podobno kot pri teletih, zajamejo pa predvsem uhlje, glavo in vrat. Trichophyton verrucosum, 59 zoonotični pomen  Kadar se pojavijo značilne spremembe pri živalih, morajo biti zelo pozorni na morebitne podobne spremembe na koži ljudi, ki prihajajo z njimi v neposredni stik. Najpogostejše so spremembe na koži rok, obraza in lasišča, lahko pa se pojavijo kjerkoli na telesu, posebno še, kadar okužene dlake padejo pod obleko in se zalepijo v kožne gube.  Posebno pozorni pa morajo biti moški v primerh okužbe brade, pri katerih med britjem lahko pride do raznosa bolezni po celem obrazu ali pa se stanje dodatno komplicira s sekundarno bakterijsko okužbo.  Podobno, kot so za okužbo dovzetne mlajše živali, tudi med ljudmi najprej zbolijo otroci. Priporočljivo je, da v času, ko so živali bolne, otrokom omejimo obiske v hlevu, jih dobro seznanimo z nevarnostjo okužbe in jih redno preverjamo glede pojava morebitnih znakov. 60 Trichophyton verrucosum, odvzem vzorcev  Sum na trihofitozo postavimo na podlagi prisotnosti tipičnih okroglih pogačastih krast, vendar je diagnozo nujno potrebno potrditi z mikroskopsko preiskavo kožnih ostružkov oz. dlake.  Vzorce je potrebno odvzeti na robu sprememb (slika zgoraj), po možnosti na več različnih mestih. Če je mogoče, odstranimo celo krasto, ki vsebuje ostanke prizadetih dlak in drugega materiala.  Zelo priporočljivo je, da pred odvzemom vzorca področje umijemo z milom in vodo in ga osušimo, ker tako zelo zmanjšamo število saprofitnih plesni, ki lahko zelo motijo preiskavo. 61 Neposredni pregled dlak pri goveji trihoftozi Za mikroskopsko preiskavo je potrebno predhodno namakanje vzorca tkiva v keratinolitičnih pripravkih (KOH, laktofenol), ob rahlem segrevanju. Spremenjene dlake so močno zadebeljene, na njih pa so vidne številne hife plesni in značilne artrospore v daljših ali krajših verigah, lahko pa tudi posamezne spore. Artrospore T. verrucosum na dlaki govedi, po obdelavi s KOH (levo 600-kratna povečava, desno 1000-kratna povečava 62 Trichophyton verrucosum na SCA in DTM Za gojiščno preiskavo uporabimo poseben agar z dodatkom antibiotika in cikloheksimida in inkubiramo pri 37°C. Kolonije T. verrucosum sicer rastejo dokaj počasi, zato je tak način diagnostike lahko zelo zamuden in traja do tri tedne. Kolonije T. verrucosum so manjše, bele ali nežno krem barve, močno vraščene in v sredini nekoliko dvignjene nad gojišče. V primarni kulturi so pogosto prisotne tudi druge, saprofitne plesni. Ko kolonije zrastejo delček kulture obarvamo in pregledamo pod mikroskopom. Tako lahko opazimo razvejane hife, ki se prečno členijo in oblikujejo značilne verige spor - artrospore, ki imajo obliko ogrlice. 63 Posamezne spore se lahko obdajo z debelejšim ovojem ali plaščem, zato jih imenujemo klamidospore ( chlamys, latinska beseda za grški plašč ali kratko ogrinjalo iz volne). Klamidospore so značilne samo za T. verrucosum, zato na njihovi podlagi lahko postavimo dokaj zanesljivo končno diagnozo. Razvejane členjene hife kulture T. verrucosum v obliki ogrlice (obarvano z laktofenolnim bombažnim modrilom) pri manjši in večji povečavi 64 Trichophyton erinacei  Trihofitoza, ki jo povzroča T. erinacei, se pogosto kaže s hudimi kliničnimi znaki z močno prizadeto kožo.  Koža je napeta, brez dlake in lahko odstopa od podkožja.  Zbolijo lahko tudi druge domače živali, najpogosteje budre, mačke in psi.  Bolezen je zoonoza, ki se pogosto pojavi pri ljudeh, ki oskrbujejo bolno žival. Močno prizadeti vrhnji sloj kože pri ježu po okužbi s T. erinacei, Foto: Arhiv IMP VF, M. Zadravec 65 Trichophyton erinacei Trihofitoza, ki jo povzroča T. erinacei, se najpogosteje pojavi na rokah in se sprva lahko kaže v obliki drobnih mehurčkov. 66 Kasneje se spremembe lahko razširijo na večke področje, med seboj konfluirajo in lahko spominjajo na bakterijsko okužbo. 67 Okužba s T. erinacei je v kasnejših stadijih je lahko videti kot opeklina in se zdravi počasi 68 T. erinacei, primarna kultura (budra) Kolonije z žarkastimi robovi in značilnim zrnatim poprhom na površini. Kolonije so na spodnji strani običajno izrazito rumeno obarvane, zato so zelo podobne kolonijam M. canis in jih diferencialno diagnostično ločujemo le z mikroskopsko preiskavo kulture. 69 T. erinacei, primarna kultura (izolirana iz vzorca ježa) Kolonije T. erinacei imajo lahko tudi žametno površino in oranžen reverz. 70 T. erinacei, kultura na DTM Kolonije T. erinacei na DTM so morfološko enake kot na SCA, gojišče pa spremenijo iz oranžne v izrazito rdečo barvo. Trichophyton erinacei, kultura na SCA 71 Kolonija Reverz kolonije V sredini bela puhasta, robovi žarkasti, površina rahlo zrnata Značilno rumen, krem, izjemoma brez barve Trichophyton erinacei, kultura na DTM 72 Kolonija Reverz kolonije V sredini bela puhasta, robovi žarkasti,površina rahlo zrnata, intenzivno rdeče obarvano gojišče Reverz ni dobro viden zaradi rdeče obarvanega gojišča 73 Trichophyton erinacei 74 Trichophyton erinacei 75 Mikroskopski pregled kulture T. erinacei  Običajno so vidne ravne hife ali hifev obliki trnov  Makrokonidiji so redki,  Mikrokonidiji so zelo številni Nannizzia gypsea ( sin. Microsporum gypseum, 76 Kolonija N. gypsea na SCA Reverz kolonije N. gypsea na SCA V sredini bela puhasta, robovi žarkasti Nežno rumen, krem, svetlo rjav, izjemoma brez barve Microsporum gypseum na DTM 77 Kolonija Reverz kolonije V sredini krem, svetlo rumena ali marelična, površina prašnata, robovi žarkasti Bledo rjav reverz, slabše viden zaradi rdeče obarvanega gojišča 78 Mikroskopski pregled kulture M. gypseum  Običajno manj vidne hife  Makrokonidiji so zelo številni  ovalni  na sredini trebušasti, na koncih zaobljeni  septirani, tankosteni  Mikrokonidiji običajno niso prisotni 79 Nannizzia fulva (sin. Microsporum fulvum)  Nannizzia fulva je geofilna gliva, razširjena po vsem svetu, ki lahko povzroči občasne okužbe pri ljudeh in živalih.  Klinična slika bolezni je običajno blaga, podobno kot pri okužbi z N. gypsea, in manj pogosta.  Invadirane dlake kažejo redko ektotrihni tip okužbe in ne fluorescirajo pod Woodovo ultravijolično svetlobo.  Kolonije na SCA so prašnate, svetlo marelične barve, običajno s svetlejšim ali belim robom, 80 Zakaj je morfološka identifikacija včasih težka?  Razlikovnje med kulturama N. gypsea in N. fulva je zaradi morfološke podobnosti kolonij včasih zelo težko. Razlikujeta se po površini ter obliki in barvi robov – pri N. gypsea je cela površina kolonije prašnata in robovi so žarkasti, kolonije N. fulva imajo površino bolj žameteno in običajno robove svetleje obarvane. Mikroskopsko se nekoliko razlikujeta po obliki makrokonidijev – N. fulva ima makrokonidije nekoliko bolj podolgovate, N. gypsea pa bolj vretenaste. Vendar pa vse naštete značilnosti niso vedno dovolj izražene, da bi lahko razlikovali med vrstama le na podlagi morfologije. Glede klinične pomembnosti med vrstama ni bistvene razlike, zato je napaka v identifikaciji s terapevtskega stališča manj usodna, mnogo bolj pa je pomembna zaradi epidemiološkega sledenja okužb. Nannizzia nana (sin. Microsporum nanum) 81 Kolonija N. nana na SDA Reverz kolonije N. nana na SDA V sredini bela puhasta (pleomorfna), površina žametna, robovi žarkasti Značilno rumen, krem, izjemoma brez barve 82 Nannizzia nana (sin. Microsporum nanum)  Kolonija Nannizzia nana na DTM Rast je popolnoma enaka kot na SCA, Kolonija je v sredini bela puhasta (pleomorfna), površina žametna, robovi žarkasti Gojišče okrog kolonije je značilno rdeče obarvano 83 Mikroskopski pregled kulture Nannizzia nana ( M. nanum)  Običajno so vidne ravne hife,  makrokonidiji so zelo številni,  septirani - značilno samo z dvema izrazitima septama,  tankosteni,  mikrokonidiji niso prisotni Martínez E, et al. Microsporum spp. onychomycosis: disease presentation, risk factors and treatment responses in an urban population. Braz J Infect Dis. 2013. http://dx.doi.org/10.1016/j.bjid.2013.08.005 84 Diferencialno diagnostično pomebne glive, ki običajno nimajo večjega kliničnega pomena  Pri mikološki preiskavi zrastejo številne plesni, ki imajo zelo podoben izgled kot dermatofiti, vendar z njimi običajno niso v sorodu oziroma nimajo posebnega kliničnega pomena.  V specializiranih laboratorijih, kjer imajo na voljo več diagnostičnih orodij, jih običajno zlahka prepoznajo, več problemov pa povzročajo v ambulantah, kjer diagnostika v večji meri temelji le hitrih testih in na morfologiji kolonij.  V rodu Trichophyton sta dve klinično manj pomebni glivi Trichophyton (Keratinomyces) ajelloi in Trichophyton terrestere, ki običajno živita v okolju in ne povzročata znakov, značilnih za dermatofitoze.  Podobno makroskopsko strukturo kolonij ima plesen tudi plesen Chrysosporium keratinophilum, ki pa ima popolnoma drugačno mikroskopsko strukturo in jo tako zlahka ločimo od dermatofitov. 85 Trichophyton (Keratinomyces) ajelloi Značilna večbarvna kolonija z žametno površino. T. ajelloi se morfološko precej Temno rjav reverz kulture, ki se razvije po razlikuje od ostalih dermatofitov. daljši inkubaciji. 86 Trichophyton terrestere  T. terrestere običajno ne štejemo med patogene glive, občasno pa je kontaminant v vzorcih kože in nohtov. Morfološko je zelo podoben ostalim dermatofitom. 87 Trichophyton terrestere 88 Trichophyton terrestere  V mikroskopskem preparatu kulture so vidni izjemo številni, majhni septirani konidiji, cigaraste oblike.  Število, oblika in velikost teh konidijev so tako značilni, da so diagnostično pomembni. 89 Chrysosporium keratinophilum  Chrysosporium keratinophilum se pogosto imenuje keratinofilna gliva, ker ima afiniteto za rast na neživih snoveh, bogatih s keratinom, najpogosteje v kožnih luskah in dlakah, ki odpadajo z živali in ljudi.  Gliva običajno raste na perju, kopitih, dlaki in drugih podobnih odmrlih snoveh. pogosteje pa v tleh v zmernih geografskih območjih, na rastlinskem materialu, gnoju, pri pticah. Redko ga najdemo na koži človeka.  Chrysosporium keratinophilum je eden od številnih talnih organizmov, ki jih občasno lahko izoliramo s kože in nohtov. V mikoloških laboratorijih je znan kot redek kontaminant keratinoznih kliničnih vzorcev, kot so lasje, koža in nohti, a običajno nima kliničnega pomena.  Chrysosporium keratinophilum sicer proizvaja encim, ki razgrajuje keratin, vendar deluje šele pri 90 °C, zato je klinično nepomemben.  Zanimivo je tudi njegovo inhibitorno delovanje proti nekaterim glivam, med drugim proti dermatofitom, predvsem iz geofilne skupine.  Največji pomen ima njegova morfološka podobnost z dermatofiti, zato je večkrat vzrok za lažno pozitivne rezultate pri diagnostiki dermatofitoz. 90 Chrysosporium keratinophilum  Kolonije na SCA so ploščate, na površini rahlo zrnate in sive do krem barve. Reverz je neizrazit in navadno v enaki barvi kot ostali deli kolonije, redko za odtenek temnejši. Izgled kolonije se lahko s starostjo spreminja in zaradi zrnate površine glivo lahko zamenjamo z M. gypseum, M. fulvum, T. mentagrophytes in drugimi dermatofiti. Od njih jih lahko dobro ločimo na podlagi značilne mikroskopske slike, predvsem po številnih majhnih hruškasto oblikovanih konidijih. 91 Crysosporium keratinophilum  Kolonije na DTM so enako kot na SCA ploščate, na površini rahlo zrnate in sive do krem barve, redko imajo zaradi barvila fenol rdeče rožnat odtenek. Gojišče DTM (enako kot dermatofiti) intenzivno rdeče obarvajo, kar je poleg podobne morfologije tudi glavni razlog za napačno diagnozo. Reverza ni, izjemoma je lahko gojišče pod kolonijo celo svetleje obarvano. 92 Alternaria alternata  Alternaria alternata spada v skupino feohifomikoznih gliv ( phaeohyphomycosis) in lahko na več načinov moti preiskavo na dermatofite. Ker spada med saprofitne plesni ji tudi zelo ustreza sobna temperatura inkubacije. Makroskopski izgled  V zelo zgodnji fazi rasti ima nekoliko podobno zvezdasto rast, vendar se že zelo hitro obarva sivo zeleno, na poslagi česar jo lahko ločimo od dermatofitov, ki imajo navadno belo površino  A. alternata izjemno hitro raste in lahko popolnoma prekrije gojišče, kar onemogoča rast drugih plesni – predvsem dermatofitov, ki rastejo počasi. 93 Alternaria alternata  Mikroskopski izgled  Alternaria alternata na gojišču razvije podolgovate septirane konidije, ki so na enem koncu zašiljeni,  običajno se pojavljajo v verigah,  konidiji so značilno temno rjavo obarvani,  od dermatofitnih konidijev jih zlahka ločimo po njihovi značilni obliki in rjavi barvi, zato zamenjava skoraj ni mogoča. 94 Scopulariopsis brevicaulis Mlade kolonije saprofitne plesni S. brevicaulis včasih malo spominjajo na staro kulturo M. gypseum, vendar se z dozorevanjem kulture razlike bolje izrazijo in se vrsti lahko lepo ločita. Še bolj izrazita pa v razlika v mikroskopskem izgledu – S. brevicaulis oblikuje metlaste strukture z dolgimi verigami spor, medtem ko so za M. gypseum značilni vretenasti makrokonidiji. Scopulariosis brevicaulis Microsporum gypseum SLOVAR IZRAZOV Aleuriospore 95 Nespolne spore dermatofitov in drugih plesni. Anamorf Spolna oblika glive Antropofilni dermatofiti Parazitske glive, ki jih najdemo predvsem pri ljudeh, oz. je glavni gostitelj človek. Artrospore Spore, ki nastanejo s členjenjem (segmentiranjem) septirane hife. Aspergil Gliva iz rodu Aspergillus. Avtoklav Naprava za parno sterilizacijo laboratorijskega materiala. Cikloheksimid Antimikotična snov, ki jo dodajamo gojiščem, da povečamo selektivnost (npr. inhibiramo rast nekaterih (aktidion) saprofitnih plesni in dopustimo rast dermatofitov). Dimorfna gliva Gliva, ki raste bodisi kot kvasovka, bodisi kot plesen (filamentozno). Kot kvasovka raste v parazitski fazi, t.j. v telesu in v kulturi pri 37°C. V micelijski obliki, ki ustreza saprofitni fazi, pa raste v kulturi pri 22°C in v tleh. Medicinsko pomembne dimorfne glive so Histoplasma capsulatum, Sporothrix schenckii, Blastomyces dermatitidis, Paracoccidioides brasiliensis in Coccidioides immitis. Dermatofiti Skupina sorodnih gliv, ki povzročajo dermatofitoze pri človeku in živalih (epidermatofitoza, mikrosporoza, trihofitoza). Dermatofiti so klasično uvrščeni v tri rodove: Epidermophyton, Microsporum, Trichophyton, poteka pa novejša klasifikacija na podlagi genskih lastnosti, ki za skupino zoofilnih in geofilnih dermatofitov še ni dokončana. DTM Specialno gojišče za izolacijo oziroma gojenje dermatofitov (dermatopyte test medium). Ektotrihni tip dermatofita Način glivične okužbe dlake, pri katerem se spore razvijajo na površini dlake. Endotrihni tip dermatofita Način glivične okužbe dlake, pri katerem se spore razvijajo v dlačnem deblu. Ekto/endotrihni tip dermatofita Način glivične okužbe dlake, pri katerem se spore razvijajo na površini in v dlačnem deblu dlake. Geofilni dermatofiti Parazitske glive, ki jih raviloma najdemo predvsem v zemlji, kjer se tudi razmnožujejo in predstavljajo potencialni vir okužbe za ljudi in živali. Fungi imperfecti Nepopolne glive, ki se lahko razmnožujejo samo na nespolni način. Fungi perfecti Popolne glive, ki se lahko razmnožujejo na spolni in nespolni način. Inaparentna okužba Prikrita okužba, brez vidnih znakov bolezni. 96 Inkubator Naprava ali prostor s stalno regulirano temperaturo. V mikrobiologiji za gojenje mikroorganizmov. Kerion Oblika dermatofitoze, kjer pride do zadebelitve kože zaradi hudega vnetnega odziva na okužbo z glivami. Klamidospora Nespolna spora z odebeljeno celično steno v hifi ali na koncu hife. KOH Kalijev hidroksid, ki se v mikologiji uporablja za pripravo vzorca dlake pred mikološko mikroskopsko preiskavo dlak, kožnih ostružkov in drugih vzorce, ki vsebujejo keratin. Kolonija Velika skupina mikroorganizmov, ki so kloni prvotne celice. Na trdnem gojišču ostanejo na istem mestu kot skupek, ki je viden s prostim očesom in izgled je običajno značilen za določeno vrsto. Konidij Nespolen tros pri nekaterih glivah, zlasti pri askomicetah. Konidiji se oblikujejo na vrhu konidiofore. LPCB Laktofenolno bombažno modrilo (lactophenol cotton blue) za barvanje mikroskopskih preparatov gliv. Makrokonidiji Velike nespolne spore (aleuriospore), včasih z dvema ali več prekati. Makroskopski izgled kulture Izgled kulture, ki jo vidimo s prostim očesom. McKenziejeva krtačna tehnika Tehnika odvzema vzorca dlake s krtačko pri tistih živalih, ki ne kažejo vidnih kliničnih znakov, značilnih za dermatofitoze. Micelij Skupek hif, na katerih se lahko razvijejo razplodna telesca (npr. konidiji). Makroskopski izgled kulture Izgled kulture, ki jo vidimo pod mikroskopom (pri različnih povečavah) z namenom, da opazujemo drobne strukture, ki imajo diagnostični pomen. Mikrokonidiji Male spolne spore, enocelične, krajše od 5µm. Mikrosporoza Okužba z glivami iz rodu Microsporum. Nepopolne glive Glive, pri katerih je znan samo nespolni način razmnoževanja (F ungi imperfecti). Pleomorfizem Fenomen, pri katerem se fertilni micelij preoblikuje v nefetrtilnega. Pleomorfne kolonije imajo večinoma nežno puhasti izgled. Popolne glive Glive, pri katerih je znan tudi spolni način razmnoževanja ( Fungi perfecti). Predilekcijsko mesto Mesto na telesu, kjer je največja verjetnost, da se bo pojavila okužba oziroma znaki bolezni. 97 Sabouraud dekstrozni agar Specialno gojišče za gojenje gliv. Sabouraud dekstrozni agar z Specialno gojišče za gojenje gliv z dodatkom antibiotikov za zaviranje rasti saprofitnih bakterij. antibiotiki Sabouraud dekstrozni agar z Specialno gojišče za gojenje gliv z dodatkom antibiotikov in antimikotikov (običajno cikloheksimida) antibiotiki in antimikotiki za zaviranje rasti saprofitnih bakterij in saprofitnih plesni. Sabouraud dekstrozni agar z Specialno gojišče za gojenje gliv z dodatkom antibiotikov in antimikotikov (običajno cikloheksimida) antibiotiki, antimikotiki in za zaviranje rasti saprofitnih bakterij in saprofitnih plesni, ter barvila fenol rdeče. Gojišče je v osnovi barvilom fenol rdeče obarvano oranžno, rast dermatofitov pa gojičše obarva rdeče, sprva le oklico kolonij, nato pa celo gojišče. Septum Prečna stena v hifi. Spolna spora Spora, ki nastane s fuzijo dveh jeder, čemur sledi mejoza. Poznamo 4 tipe spolnih spor: oospore, zgospore, askospore in bazidiospore. Spora Razmnoževalna celica, ki nastane pri nespolnem ali spolnem razmnoževalnem procesu. Teleomorf Spolna oblika glive Trihofitoza Okužba z glivami iz rodu Trichophyton. Woodova svetilka Posebno svetilka, ki seva ultra vijolično svetlobo, pod katero metaboliti, ki jih izločajo nekateri dermatofiti, odsevajo fluorescentno barvo. Zoofilni dermatofiti Parazitske glive, ki jih najdemo predvsem pri živalih, oz. za katere so glavni gostitelji živali (npr. M. canis pri mačkah). Zoonoza Bolezen, ki se v naravnih okoliščinah lahko prenaša med živalmi in ljudmi. 98 Avtorji slik Najlepše se zahvaljujemo vsem imenovanim in neimenovanim avtorjem slik, ki so prispevali svoje fotografije v slikovni arhiv Inštituta za mikrobiologijo in parazitologijo Veterinarske fakultete v Ljubljani.  Bole Hribovšek Vojka  Lepen Maja  Božič Aljoša  Lukša Neva  Dodič Zala  Mali Marko  Drofenik Sabina  Marhold Cvetka  Golob Majda  Mazzini Alja  Gros Roman  Ocepek Matjaž  Knez Urška  Paučič Nina  Korenc Nina  Zadravec Marko  Krek Klara  Zager Živa  Javoršek Urška  Zdovc Irena 99 Ključna literatura  Agnati F, Righi C, Scoccia E, et al. Trichophyton verrucosum infection in cattle farms of Umbria (central Italy) and transmission to humans. Mycoses 2014; 57(7): 400–5. doi: 10.1111/myc.12174  Blowey RV, Weaver AD. Color atlas of diseases and disorders of cattle. 3rd ed. Amsterdam : Elsevier, 2011.  Bond R. Superficial veterinary mycoses. Clin Dermatol 2010; 28: 226–36.  Bonifaz A, Córdoba-García B, Simancas-Llanos T, Hernández M, Martínez-Herrera E, Tirado-Sánchez A. Dermatophytosis caused by Nannizzia nana in two siblings. Rev Iberoam Micol 2019; 36(1): 30–3.  Campbel CK, Johnson EM, Warnock DW. Identification of pathogenic fungi. 2nd ed. London : Wiley-Blackwell, 2013.  Ciesielska A, Kawa A, Katarzyna Kanarek K, Soboń A, Szewczyk R. Metabolomic analysis of Trichophyton rubrum and Microsporum canis during keratin degradation. Sci Rep 2021; 11: e3959 doi: 10.1038/s41598-021-83632-z  Dave P, Pal M. Tinea manum in a veterinarian caused by Trichophyton verrucosum. Am Multidiscip Int Res J 2015; 2(4): 10–2.  Guo Y, Ge S, Luo H. et al. Occurrence of Trichophyton verrucosum in cattle in the Ningxia Hui autonomous region, China. BMC Vet Res 2020; 16: e187 doi: 10.1186/s12917-020-02403-6  Gnat S, Łagowski D, Nowakiewicz A, Trościańczyk A, Zięba P. Infection of Trichophyton verrucosum in cattle breeders, Poland: a 40-year retrospective study on the genomic variability of strains. Mycoses 2018; 61(9): 681–90.  Hil ier A, Foster AP, Kwochka KW eds. In: Advances in veterinary dermatology. Proceedings of the fifth world congress of veterinary dermatology, Vienna, Austria, 25. –28. august, 2004. Oxford : Blackwell Publising, 2005.  Ihan A, Muller Premru M, Seme K, Matos T. Medicinska bakteriologija z mikologijo in parazitologijo. Ljubljana : Medicinska fakulteta, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, 2020.  Investigating dermatophyte colonization with lab grown skin. Manchester : AZoNetwork UK. https://www.news- medical.net/whitepaper/20191009/Investigating-Dermatophyte-Colonization.aspx. (14. 2. 2022).  Larone DH. Medical y important fungi: a guide to identification. 2nd ed. Washington : American Society of Microbiology, 1993. 100  McVey DS, Kennedy M, Chengappa MM. Veterinary microbiology. 3rd ed. Ames : Wil ey Blackwel , 2013.  Moriello KA. Dermatophytosis in dogs and cats. [on line]. MSO Veterinary manual. Kenilworth : Merck Sharp & Dohme, 2020. https://www.msdvetmanual.com/integumentary-system/dermatophytosis/dermatophytosis-in-dogs-and-cats (28.3.2022)  Presterl E, ed. Clinical y relevant mycoses: a practical approach. Berlin : Springer International Publishing, 2019. Richardson MD, Johnson EM. The pocket guide to fungal infection. 2nd ed. Oxford : Blackwell Publishing, 2006.  Richardson MD, Warnock DW. Fungal infection: diagnosis and management. 3rd ed. Oxford : Blackwell Publishing, 2005.  Scott DW. Color atlas of farm animal dermatology. Ames : Blackwell Publishing, 2007.  Scott DW. Color atlas of farm animal dermatology. 2nd ed. Haboken : John Wiley & Sons, 2018.  Šubelj M, Svetičič MJ, Učkar V. An outbreak of Microsporum canis in two elementary schools in a rural area around the capital city of Slovenia, 2012. Epidemiol Infect 2014; 142(12): 2662–6.  Torres–Guerrero E, González de Cossío AC, Segundo ZC, Cervantes ORA, Ruiz- Esmenjaud J, Arenas R. Microsporum canis and other dermatophytes isolated from humans, dogs and cats in Mexico city. Glob Dermatol 2016; 3(2): 275–8.  Van Cutsem J, Rochette F. Mycoses in domestic animals. Beerse : Janssen Research Foundation, 1991.  Walsh TJ, Hayden RT, Larone DH. Larone's medical y important fungi: a guide to identification. 6th ed. Washington : American Society of Microbiology, 2018.  Weese JS, Evason M, eds. Infectious diseases of the dog and cat: a colour handbook. Boca Raton : CRC Press, 2020.  Zdovc I. Veterinarska mikologija : študijski material [CD-ROM]. 2. dopolnjena izd. Ljubljana : Veterinarska fakulteta, 2009.  Zdovc I. Mikološki praktikum : študijski material [CD-ROM]. Ljubljana : Veterinarska fakulteta, 2016. Artrospore Trichophyton verrucosum na dlaki govedi