Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in io kr. Za ccloletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno i gold., za ene kvatre 2 gold. Prošnja štajerskiga deželniga odbora. Čez prošnjo štajersiga deželniga odbora, ktero smo v zadnini listu Slovenije natisnili ^Slovenske novine" takole sodijo. Kedar smo to prošnjo začasnega Štajerskega deželnega odbora na ministerstvo brali, smo se začeli čuditi; — zakaj pa smo se čudili in zakaj da se če dalje bolj čudimo, moramo našim braveam razložiti. Odbor je res zvolen od svobodno zbrane skupšine; pa ta skupšina je bila vesolni lanski Štajerski deželni zbor, in izmed tega zbora se je odbor izvolil; toraj mora tud v namenu lanskega zbora ravnati. Kaj je bil pa sklenil lanski zbor? — Čujte ! lanski zbor, je v §.81. edinoglasno sklenil: „Stajarska dežela se bo zastran vlade v tri kroge razdelila; in scer v gorno, sredno in spodno Staj ar s ko. — K spodnim Stajarskim sliši zraven tega dela Graškega in Marburskega kroga, v ktermu Slovenci prebivajo , tud ves dosadašnji Celjski krog.11 — Tako je bil zbor štajarsko deželo razdelil, da bi se Slovencam enakopravnost prigotovila. Visoko ministerstvo je la paragraf popolnama poterdilo; zdaj pa odbor ministerstvo prosi, da bi ne bilo na Štajar-skirn krožnih vlad, ter reče, da bi to zavolj prepirov nevarno bilo. Ta prošnja se nam ne zdi samo čudna, ampak mi moramo naravno reči, da do te prošnje odbor nobene oblasti ni imel, i n scer iz sledečiga vzroka: Če ta odbor, izvoljen od lanskega zbora, pravico ima deželo zagovarjati , tedaj mora tud sklepe lanskega zbora spoštovati, in se po njih ravnati; zato ker on zbor namestuje. Lanski zbor je pa sklenil v 17. §.: „Ako se stori po nekemu zbornemu sklepu naklep zastran prenaredbe deželne vstave, tedaj se bo črez ta naklep še le v pri-hodnemu zboru oglas dal. Sklep zastran prenaredbe deželne vstave le tedaj velja, kedar dve tretjinki (60) vsih 80 poslancov v njega dovoli'.* — Po temu paragrafu ta začasni odbor nobene oblasti ni imel, imenovano prošnjo v imenu dežele na ministerstvo poslati. Ako nam bo pa kdo oporekel, da sklepi lanskega zbora ne veljajo, tedaj rečemo, da tud začasni odbor nič ne velja, ker se je pa-tud po sklepu lanskega zbora izvolil. Poteni-takim je začasni odbor sam poderl ravno tisti paragraf, kter je nam Slovencam narodnost varoval, in kterega je visoko ministerstvo poterdilo bilo skoz to, da je Štajersko deželo tud v tri kroge razdelilo. — Vi bote vprašali, kako da se je skleniti moglo , tako prošnjo na ministerstvo poslati ? — Toliko Vam vem povedati, da odbornika iz Celjskega kroga v tej seji nista pričejoča bila. Pa zavolj tega se ni treba prestrašiti, zakaj mi smo prepričani, da ne bode visoko ministerstvo na nas Slovence pozabilo. (_Slov. Nov.) Turška vlada in poljski beguni. Nad Turčijo so se gromonosni oblaki vili. Kakor se sliši je modrost kabinetov turško pravdo mirno poravnala. Zdaj po raznih časopisih spisi in tirjatve ruske in austrijanske vlade na Turško na svitlo pridejo. Zvijača Turčinov se iz njih previditi zamore, torej našim radovednim braveam sledeče 3 imenitne spise podamo: 1. Pismo rušovskega cara na turškega sultana. Presvitli in premočni vladar in Padišah Otomanov ! Ker dobro poznam mnenje Vašega Veličanstva, ne moram dvomiti, kako pot bo Vaše Veličanstvo nastopilo zdaj, ki je kervava vojska, ktera je tako dolgo Ogersko pokonča-vala, srečno dognana. Hi tli sim to Vašem Veličanstvu naznaniti, kterega so se moje armade tak močno vdeležile. Upam, da se bo s tem nova doba pričela, da bo konec terple-nja, kterega je prekucijska vertoglavnost v moralnim in politiškim svetu na dan poklicala. Vse tiste brezpostavne prekucije, ki so se tako svojoglavno zbudile, so toliko razvalin napravile, toliko terplenja in nadlog rodile, da v nesrečo zakopani narodi zdaj spet sopsti začenjajo, ker se red, zaupanje in varstvo spet vrača. Madjarski punt ni le samo obstoju austrijanske carevine protil, ki je bistveni pogoj politiške ravnovage; tim več, ker je bil osredje vsih puntarskih poganjkov cele Evrope, je tudi protil temelj družbenega reda v obče slre-sti, in drugač ni bilo pomagati, kakor občinski red z oboroženo desno obvarvati. Tedaj sim bil primoran svojo moč za to porabiti, llusia se je na Ogersko podala iz tistega namena, zavolj kterega sim lansko leto za svojo dolžnost spoznal, svojo moč Vašem Veličanstvu ponuditi, ko se je Vaše poštova-nje v knezovinah na Donavi žalilo, kjer se je ena stranka prizadevala , tiste prekucijske namene vresničiti, ki so se takrat skor po celi Evropi kazale. Božja previdnost je naše prizadevanje blagodarila. Unkraj Donave, kakor tudi v ravninah na Tisu je Busia s zatajbo sebe svoj poklic doveršila. Nje orožje je v unih krajih spoznanje dobre reči in postavnost obvarvalo. Pooblastim kneza ltadcivil, ki se bo pre-derznil pričijoče pismo Vašem Veličanstvu izročiti, vam na tanjko na znanje dati, kar se je posledne dni na Ogerskim zgodilo. Mene toliko bolj veseli srečni izid ogerske vojske, ker vslanoVljenje reda na Ogerskim gotovo k miru in blagostanju podonavskih knezovin veliko pripomore, ki toliko revolucijskega netila v sebi redijo v tem stanju, v kterem se dan-današni znajdejo. Kolikor bolj važnost njih lege poznam, toliko bolj spoznam modro, terdno in odkrito deržanje pooblastenca Vasiga carstva, ko je Bem z orožjem v roki se v Moldavo vergel z razglašenim namenam, lam vesolno vojsko zbuditi. Obnašanje otomanskih gosposk na Donavi, ktere so se madjarskim njih zemljo napada-jočirn trumam proti postavile, je gotovo pod-stava ozke zveze naših deržav, in mene to ravnanje živo prepriča, da bo Vaše Veličanstvo ministrant eno vprašanje priporočilo, ki je meni na sercu. Predmet opravila, ki ga bo moj pooblastenec imel, zadene nektere poljske begune, ki so potem, ko so se velke izdaje nad menoj krivi storili, hudodelno se oger-skega punta vdeležili in Ogersko pokončali. Z resnično voljo, da se med naju deržavami noben oblak ne dvigne, posebno vrednost na zadovoljno vravnanje te zadeve položim. Ker upam, da bo razjasnenje gosp. od TitolF od vlade Vašega Veličanstva dobro sprejeto, prosim Vas zagotovljenje mojiga visokega poštovanja in nepremenljive vdanosti sprejeti itd. itd. V Varšavi 14./26. Augusla 1849. 2. Opomba grofa Stiirmer, austrijanskega poslanca v Carigradu na Ali Pašata, ministra zunajnih zadev turškega carstva, v zadevi begunov v Vidnu. Pera 13. Septembra 1849. Gospod minister! Od 24. pr. m. tedaj skoz tri tedne sem kar mi je knez Švarcen-berg dolžnost naložil, berzno izročenje na otomansko zemljo prišlih puntarjev tirjati, nisim odlašal, to povelje visokemu ministerstvu naznaniti. Jez sim temu naznanilu vse tiste razjasnenja pridal, ktere sini za potrebne spoznal, opiram se na pravico, ki mi jo dajo pogodbe, na zapovedavne okoljšine, ki nam ne puste brez djanja nasutju netila v sosedni deržavi gledati, ki zdaj in zdaj ravno zatert požar spet zbuditi zamore, — jez se vpiram na prid otomanskega carstva, in na nevarnosti, v kterih se znajde, ako te puntarje v svojih deželah obderži, jaz se opiram na prijaznost, kije do zdaj obe deržavi oklepala in ktere nagon mora pri vsaki priložnosti obema deržavama v podporo biti. Na to naznanilo nisim odgovora dobil. Vaša prevzvišenost mi je dala vediti, da bo vladarstvo otomanskega carstva to zadevo neposredno po svojem pooblastencu na Dunaju poravnalo in meni potem naznanilo. Naznanilo me ni dospelo; desiravno sim večkrat zanj-ga zlo prosil, je bila vonder moja prošnja od dneva do dneva odložena, in ker je poznej zavolj novih puntarskih trum ta reč še več važnosti dobila, sim se prederznil Vašo prevzvišenost opomniti in zagotoviti, da od te reči prihodno stanje obeh carstev odvisi. Pa tudi zdaj nisim dobil odgovora, k večim ustno zagotovljenje dobre volje z obdol-ženjem ravnanja austrijanskega vladarstva proti Turčiji v enacih prigodbah in z dolgo versto praznih besed, ki pa niso k nobenemu sklepu peljale, ker so na krivi podlagi stale. Ža-losto sredstvo, s kterim visoko vladarstvo svoj namen doseči misli. Da bi vse storil, kar je v moji moči v tej zadevi, sim njih veličanstvo prosil za osebni pogovor, kar sini tudi dosegel. Tu sim svoje mnenje očitno razodel. Njih veličanstvo ni bilo mojim namenom v nobeni zadevi pro-tivno, tudi tega nisim ne želil in ne pričakoval. Njih veličanstvo mi je dobrovoljen odgovor dalo, in sklenjeno je bilo, to reč od ministrov na tanjko protehtati in se z manoj pogovoriti. Deset dni je od te dobe preteklo, in jez ne vem , pri čim da sini. Med tem je Busia z Austrijo sklenila, izdanje rusovskih podložnikov tirjati, ki se med begunom znajdejo. Gospod od Titof je za izpelavo te reči pooblastenje dobil, in da bi jo hitreje izpeljal, prinese zadnič en adjutant pismo rusov-skega carja na Sultana. Pa tudi g. od Titof dozdaj ni bil srečniši od mene; nič druziga nismo dosegli, kakor k večim to, da se je ta reč na dolgo in široko vlekla. Današna dunajska pošta mi prinese povelje, tirjanje ponoviti v dosego namena, in ker je občno mnenje v Austriji vedno močneje, ne smem sledečega tirjanja opustiti, ako se čem zameri odtegniti: „Vsak odlog deržim zanaprej za odreče-nje mojimu vladarstvu zadovoljiti, in ako do pojuteršnega večera, ko moram estafeta na Dunaj poslati, dovoljenja od otomanske vlade za izročenje begunov ne dobim, prosim mojo daljno vzajemnost za končano deržati." Nobeden bolj ne čuti važnost to stopnje kakor jez, pa nasledke bodo tisti nar bolj čutili, ki so jih napravili. Sprejmite, gospod minister, zagotovlje-nje mojega poštovanja itd. Grof S t ur mer. 3. Opomba gospoda od Titof na Ali Pašata, ministra zunajnih zadev turškega carstva v zadevi begunov v Vidnu. Bujukdere, 16./28. Septembra 1849. Gospod minister! Posebni pooblastenec njih Veličanstva Sultana v podonavskih knezovinah gotovo ni opustil, Vaši prevzvišenosti tirjanja naznaniti, ktero mu je njegov rusovski tovarš, gospod G. L. Duhamel, v svoji uradni opombi od 17./29. Augusta priporočil za izročenje tistih Poljcev, kterih imena so opombi pri-djani, ker so ti Poljci en oddelek tistih puntarjev , ki so se po zmagi ogerskih vstajni-kov pod turško oblast na Valaški meji podali. Njih prevzvišenost Fuad Efendi, kije v svojem odgovoru na generala Duhamel naznanil, da se morajo imenovani beguni pod skerbno stražo deržati, je tudi njega podučil, da ima dolžnost v zadevi izročenja višja povelja pričakovati. Ko je gospod general Duhamel to zago-tovljenje otomanskega pooblastenca v zadevi begunov do prijetja pričakanih povelj iz Carigrada na znanje dobil, mi je imenovano dopisovanje naznanil, da bi pravično pazljivost otomanskega carstva na to napeljal, in potrebna povelja za dovoljenje na Amedji Efendi postavljenega tirjanja hitro doveršil. Ker se to tirjanje doveršiti mora, in ker je na tisti pozitivni vzajemnosti, ki že dolgo med Rusio in Turčijo obstoji, vterjeno, za svojo dolžnost spoznam, da se Poljci, ki so podložniki mojega gospoda in carja, naši oblasti izročijo. Mnogo izgledov, ktere je Turško z lojalno pripravljenostjo dalo, ker je enaka tirjanja dovolilo, kolikorkrat so naše mejne oblasti na evropejski ali aziatiški strani vbežni-ke ali druge rusovske hudodelnike nazaj tir— jale, zadostijo, da smem upati, da se bodo ti ukazi hitro dopolnili. Pa v tej zadevi je še en drug močen nagon, ki ga je Vaša bistroumnost gotovo zapazila. Že od spomladi imam očitni ukaz od carskega dvora to reč ministrom Vašega veličanstva živo priporočiti. Prevelike važnosti je za turško carstvo, da se to tirjanje hitro dopolne, da se ne skaže Turčija slaba ali clo puntarstvo podpirajoča, ktero je narpopred mir knezovin poterlo, Sedmo-graško in Ogersko pokončavalo; ki bi gotovo tudi pri vsi pazljivosti, Turško v vedni dom zmotnjav spreobernilo, ako bi puntarji dobro sprejeti bili, ki so vonder toko nevarni miru otomanske deržave, in sosednim oblastim, ki te nevarnosti ne morajo nemarno gledati. Nadjam se tedaj, da mi bo Vaša prevzvišenost dovoljni odgovor na moje pisanje v zastopnost moje vlade dala in poprimem se te priložnosti Vas, gospod minister, mojega posebnega poštovanja zagotoviti. od Titof. Austriansko Cesarstvo. Slovenska debela. Ljubljana. Kir je v Ljubljani uk za ranocelnike nehal, je ministerstvo 8 stipendi-jov ustanovilo za tiste, kteri slovenski popolnama znajo in se zvunaj dežele za ranocelnike izučiti hočejo. Pač čudno se nam zdi, kako ministerstvo zamore izreči, dc bode pri- hodnič vse nizke šole na zdravilstvo vzdignilo, zraven pa vunder za ravno te šole učence vabi. S to napravo je Ljubljančanam tudi ves up odvzet, de bojo les všeučiliše dobili. — Prav z veseljem smo v Novicah brali], de je gospod Dr. Kleeman, sedajni vodja tu kajšnih gimnazialnih šol, ministerstvu ukapro šnjo predložil, de naj ga pooblasti, odbor v Ljubljani sostaviti za napravo slovenskiga berila za 4 klase spodniga, in krestomatije za 4 zgorne klase gimnazija. Ta misel je velike hvale vredna, ker le tako, če se zvedeni možje hitro dela lotijo, bomo dobili za prihodno leto nove šolske bukve. Mi pristavimo, de je še druga naprava gospoda Drja. Kleemana nas prav razveselila. Znano bo namreč tistim našim bravcam, ki so si v šolah lase belili, de je bilo nekdaj šolarjem ojstro prepovedano glediše obiskavat. Če se je kaj tačiga od učenca zvedlo, gotova en kij a v zaderžanju mu je bila plačilo za to pre derznost, in večkrat se mu je po tem takim pot k stanu, v kterim se posebno na dobri klas v obnašanju gleda zaperla. Kaj se je zgodilo. Šolarji so se skrivoma po galerijah potikali in kir jim pošteno obiskanje glediša ni blo dovoljeno, so tam priložnost imeli, se prav popačit. Sedajni vodja je toraj na znanje dal, da vsak učene zna glediše obiskati, tode nobeden ne sme na galerijo iti. De bi pa za učence potroški za glediše preveliki ne postali, seje on z glediškim vodstvam pogovoril, de bodejo za naprej učenci le polovico uhodvine za pri-tleh (Parterre) plačali, oni bojo vstopne liste pri njemu po ti ponižani ceni dobivali. Marsktiri možje posebno pa svetopetci bodo zoper to napravo velik hrup zagnali, in svojo staro pesem od popačenosti človeškiga serca sopet zagodernjali. Pa ako bi vse po glavi teh gospodov šlo , bi se mo gel vsak človek v berlog zakopali. De bi pač hotli ti gospodje spoznati, de vsaka stvar zamore za človeka koristna, pa tudi če jo krivo rabi, strupena postati. Dogodivšina nas uči, de je glediše k omikanju človeštva dokaj pripomoglo, ono rahle občutke zbudi, šege otesuje, k družbenimu življenju privabi in ga ozaljša, ono večkrat v kratkih besedah več pove, kakor dolgo godernjanje moralista. Vsa hvala gre toraj gospodu Kleemanu, de je mla-denčam to pot se omikati in otesati polaj-šal. Mi le vošimo, de bi se tudi druge napake ki so se v nase šole vteple, ravno tako odpravile. Celovec 5. Novembra 1849. „Kla-genfurter Zeitung" Nro. 123 oznani zahval-nico začasnega deželnega poglavarstva, Celovškega mesta in vsih Korošcev sploh c. k polku Drodskih graničarjev, ki so 1. tega mesca Koroško zapustivši se na svoj mili dom vernili. „Ovi hrabri, mirni, zvesti in pri ljudni junaki bojo ostali v dobrim, večnim spo minu na Koroškim," se sliši povsod govoriti. Kako se časi mčnjajo! Lani je jih večidel prebivavcov le stenno in po strani pogledovalo ! pogosto se je slišalo: „wilde Horden," „Panduren," „Rauberknechte" itd. Bodi Rogu hvala, da so se tudi Nemci prepričali, da je vse gerda in nesramna laž, kar se po mnogih knjigah in časopisih od tih verlih in hrabrih jugoslavjanov pripoveduje. Z Bogam bratjo mila! ostanite verni caru in svojemu narodu, in ne pozabite na nas borne od ptujega jarma žulene Slovence , živili vsi jugoslavjani, sinovi jedne majke „Slavije slavne"! — Škoda je samo za nas le ta, da se ove lepe priložnosti, se z našimi brati Serbi bolj soznaniti, in se z ilirskem jeziku vaditi, nismo mogli, nismo upali poslužiti. Le jedno-krat, to je tada, ki je jedan bataljon polka „Nadvojvoda Leopold" skoz Celovec na Laško marširal, je neki Slovenc se podstopil z jednhn prostim vojakom se pogovarjati v pričo nekoga uradnika. Uprašal je tisti Slovenec vojaka: „kako se imajo bratje Serbi v Banatu ?" alj je še dosti junakov doma, da bojo kos napade grozovitnih Madjarov odbiti?" V tih kratkih in nedolžnih besedah je tisti c. k. uradnik — na našo sramoto Slovenec iz Kranja — neki punt ovohal: Er wollte eine Meuterei hervorrufen, er vvollte die Soldaten zum Abfalle, zur Desertion verfuhren" itd. Strašen hrup je šel po celim mestu na tistega Slovenca, če ravno vse po nedolžno. Le tako si je srotle pomagal in se očistil, da je zgoraj omenjeni govor z vojakom na listič napisal in tistega vohona prisilil, na svojo sramoto besede spodaj pristaviti; „dass nur diess und nicht mehr gesproehen vvorden sei." Po takih prigodbah kdo bi se bil upal, se sBrod-skimi graničari pogovarjati? Takih vohonov nikjer ne majnka. — Od kolere je po celej Koroškej vse tiho, je čisto nehala. Nekteri terdijo, da je še nikolj ni blo ne v Celovcu ne drugod; nekteri pravijo, da se je v c. k. občnej bolešnici le pri kuprenej posodbi nekaj zgodilo, drugi pripovedujejo, da so podgane, ktere so ble na-stavleno mišico pojedle, vodo v kuhinji ali v studencu okužile. Zdravniška komisija, kije kolero tako širokoustno oznanila, od tega clo molči; bi ne škodovalo, ki bi se oglasila. Čudno je vender, da se je kolera samo v Celovcu , in tu le v jednej hiši pokazala, in v nekih dneh clo zibnila. Bog bodi zahvalen po celej Koroškej od kolere ni duha ne sluha. — Dobili smo une dni pri Janezu Leonu ^hodne pridige" slavnega, neutrudljivega Slovenca, gosp. fajmoštra Matija Vertovca; želnosmojih prebrali in jih vsim Slovencam prav živo priporočimo. Bavno tako smo tudi vidili knjigo za male šole: „Mali Blaže", ktera je po na-ukazu šolskega nadzorništva v male šole La-vantinske škofije vpelana. Srečni Slovenci Lavantinske škofije! pri vas se saj počne daniti, in kmalo bode prisjalo rumeno sončice tudi pred vaše vrata. Bog živi in plati vse prijatele, in podpiratele slovenskih šol.' Alj kaj je pri nas?! stara tema, stari šlendrian, stara napaka! Dro izhajajo od visokega ministra uka za Slovence prav ugodne postave; alj kaj vse to pomaga, se veržejo ad aeta. Morebiti da se sada malo na boljši oberne, sada ki se bojo začasni „Schulrathe" ustavljali; da bi.se le jeden ali dva vlastomila v to šolsko svetovavstvo izvolila, gotovo bit če boljši. Slavjani na Dunaju! pazite, lepo prosimo, na to važno reč! — Že večkrat se je v Sloveniji in v Novicah kaj bralo od slavjanskega knigoteržtva , p. da se slavjanske knjige ne dobe, da so predrage, da se ne dobe za oznanjeno ceno itd. Knigokupci so bli povableni in naprošeni, se ove reči prav živo poprijeti, in „unitis viri-bus" dobro prevdariti, kako bi se tej reči naj bolj in naj ložej pomagati moglo; marsikteri sostavk v Sloveniji in v Novicah je kaj prav važnega sprožil; alj žalibože! vse je le blo: bob v steno metati. „Shodni ogovori" velajo v Ljublani 40 kr. tukaj v Celovcu 48 kr.; „mali Blaže" vela v Ljubljani 10 kr.; pri nas pa 15 kr. Za božjo voljo kaj je to? To je tudi jeden najhujših zaderžkov našega napredovanja. Naroči si nemške , laške , fran-cozke bukve od kterega kraja hočeš, jih boš dobil po zanamnovanej ceni; kako je pri slavjanskih knjigah? in pri teh tudi ne povsod temuč le pri tistih, ki se v Ljubljani tiskajo. Taka je pri pratikah, podobah itd. Žalostno je za Slovenca slišati, kako se slovenski brati v Kranju karajo in kolnejo zavolj preklete sebičnosti in dobičkoslasti nekih posamesnih ljudi! — Ravno mi Matija Majer piše, da je „Slov-nieo" dokončal; bode tri pole (Bogen) velika, in pri Rlazniku v nekterih tednih gotova; pri tej priči je on tudi začel spisovati: „Pismar kratki za deželske učililišča (scliriftliche Auf-siitze). S svojimi prepisi je naš Matija vse dosadajne prekosil; nadjamo se tudi pri vsih 2 knjigah prav kaj izverstnega. Svečan. Štajerska, dežela. V SI. jugu se bere sledeče iz Gradca: V Gradcu bode to leto na vseučelišu in gimna-ziju slovenski jezik kakor redni predmet za učence razlagan, vsak učene si bo moral spri-čbo čeznj dobit. V „sIovenskiinu družtvu" pa bode vsaki jezik razlagan. Upamo de bo tu-kajšna slovenska mladost, iz Hervaškiga, Sla-vonskiga, iz Vojvodine, Krajnskiga in Koroškiga to razlaganje pridno obiskavala, in se ta sorodni jezik, v kterim je tolikanj književ-niga blaga raznih znanost s veseljem učila. Austrijanska dežela. Dunaj. Stari bankovci po 1 goldinarju so se začeli 1. dan listopada zamenjati. Zastran premenjanja starih bankovcov po enim goldinarju, ko so zdaj med ljudmi, je le to postavljeno: 1) Stari bankovci po enim goldinarji od 1 listopada 1849 do zadniga dne maliga travna 1850 se bodo pri vsih banknih denarnicah na Dunaji, v Pragi, Berni, Lvovu, Lincu, Inšpruk, Gradcu in Terstu zamenjavali in za plačilo prejemali. O svojim času se bo razglasilo, ali in v ktirili mestih se imajo ti bankovci, razun imenovanih, še pri druzih javnih denarnicah zamenjavat. 2) Od perviga dne veliciga travna 1850 do zadniga dne maliga serpana 1850 se bodo imenovani bankovci samo še pri banknih denarnicah na Dunaju zamenjovali in tudi za plačilo jemali. 3) Kader ta devetmesečni obrok preteče, se je zastran zamenanja. imenovanih bankovcov naravnost na bankno vodstvo oberniti. Do konca obroka za zamenjanje starih bankovcov po enim goldinarji, ki so dozdaj med ljudmi se bodo sicer tudi njih polovice in četertine kakor do zdaj pri banknih denarnicah zamenjevale in za plačilo prejemale. Novo izdani bankovci pa po enim goldinarji se pa bodo samo celi zamenjevali in za plačilo jemali; za posamezne odškodovanc bankovce po 1 goldinarji se bo kakor za vse bankovce, prigodkama prikladno odškodovanje izmerilo. Novi bankovci po enim goldinarj se ne smejo tergati, in za take bankovce ne da narodna banka odškodovanja, kakor ga tudi za take bankovce po 2 goldinarja ne daje. Podoba novih bankovcov je prav lična. Ogerska in Erdelska dežela. Vladni časopisi odgernejo zagrinjalo čez obsodbo grofa Ludvika Batthyanyta, in velikost njegoviga hudodelstva pred oči stavijo. „Wiener Zeitung" prinese sledeče razjasnje-nja, ktire so si bile gotovo iz preiskavnih zapisnikov vojniške sodbe podane: Kar se je na Ogerskem vojska končala, je vladarstvo težko dolžnost prevzeti morala, svojo pravično roko na krivičnike te nesrečne dogodbe položiti. Naravno je, da so posebno vojvodi med puntarji nar bolj krivi, torej tudi ravnanje z njimi nar ojstrejše. Enemu dveh začetnikov tega strašnega gibanja je bila zlomljena palca pred kolena veržena. Domači in tuji časopisi so si prizadevali, resnico njegovega obsojenja zakriti in svojo nezadovoljnost nad to dogodbo oznano-vati. Ker smo natajnko okoljšine zvedili, zavolj kterih je bilo njegovo obsojenje dopolne-no, jih tudi naznaniti hočemo. Grof Ludovik Bathyany je bil v vrenju tega punta tista glava, ki mu je v začetku moč imena in mogočost dvignutja, pozneje pa gibanja in djanja dodelila. Scer do konca ni mogel pripomoči, pa le zato, ker se je vpuntu pogreznil, in ne zato, ker ga je zapustil. Velikoveč mu je, še potem, ko mu je dereči val močno veslo prelomil, z besedo in dja-njem mnogo pripomogel, in s tem več tisuč rojakov v valove za sabo potegnil. On ni samo spremljal, tim več on je vodil ogerski punt, dokler daje ostal silni požar, in ko ga več voditi ni moral, ga je vonder še sprem Ijal in ga tako dolgo podpiral, dokler je te lesno moč imel; bil si je svest svojih nesramnih sredstev in vonder ni od njih odstopil. To je prepričanje, ktero se iz njegovega pre iskovanja posneti da. Posameznosti posebne važnosti iz njegovega celega neprenehanega gibanja, ki so bile temelj njegovega obsojenja, so sledeče Bil je kriv spoznan velike izdaje zavolj svojevoljnega izdanja ogerskih banknotov, ker je s tem pripomočke dobil, punt dvigniti. Bil je kriv spoznan nabere vojakov za puntarsko vojsko brez cesarjevega dovoljenja po sklepu 23. sept. bi se imelo 200,000 mož na noge postaviti, in že 14. sept. je v to dovolil in vresničenja tega sklepa 26. sept. vo jake nabirati zapovedal. Bil je kriv spoznan poslaništev na republikansko francozko in nemško centralno vlado, kar se mu toliko več zameriti mora ker je takrat francoska politika v talijanskih zadevah zlo dvomljiva bila, ki bi bila lahko staro jezo Francozov na Austrijance zbudila, in tako bi se bila dvakrat nevarniši vojska vnela Bil je kriv spoznan začetka vojske med Madjari in Horvati, ker proti svoji dolžnosti ni inaral za cesarjeve opomine za poravnanje ta-časnih zmešnjav, in ker je v veliko nevarnost deržave vse opustil, kar bi bilo to vojsko od-vernilo. Bil je kriv spoznan vdeležtva, odterga-nja Ogerskega od celotne deržave, kakor povelja posebne vojaške naprave Madjarov, ve-iteljstva v samo madjarskem jeziku, posebne prisege k banderu, v kteri austrijanski cesar še opomnen ni bil, potem pooblastenja ogerskih denarnic, prideržanja brodnine, pripo-vedbe austrijanskih banknotov in drugih vzajemnost austrijanskih narodov zadevajočih naprav. Bil je kriv spoznan vdeleženja dunajske vstaje 6. oktobra 1848. Lastnoročno pismo Bathyanyta od 17. septembra na Pulskyga priča, da mu je dnarjev ponudil, za pridob-ljenje Dunajskih simpatij za ogersko kraljestvo in madjarski narod." Bathyany sam je obstal, daje nevarnost Pulskyga, Košutove ga opravnika dobro previdil. Spričano je dalej, da je Batthyany, ko je od 5.-6. oktobra iz Dunaja v Oedenburg potoval, v zadnem mestu djal: da ga je veliko veljalo, preden je Dunajeane v svoje mreže vjel, in da je od vmorjenja Latoura takole govoril: „Ali že veš, pesjan grof La tour že visi — zdaj naše akcie na Dunaju boljše stoje." Spričano je, daje čez 10,000 gold. v srebru na puntarske imenitnike, kakor na Pulskyga in druge razposlal. Iz tega je sodništvo Bathyanyta za krivega spoznalo, da je dnarje za to razposlal, da bi se punt vnel Na daljej je bil Batthyany previžan, da je v sredi mesca Oktobra v oborožene verste vstajnikov za prostega konjka stopil, v trumo nekega Vidos-a, pristop, ki za njegovo imenitno stopnjo ni le osebna pomoč za oboroženi napad na obstoječi red, na svojega vladarja in na deržavno vez, ampak tudi podaljšek nje govega pervega zinislika , namreč vpora proti vladarstvu. Iz tega se tedaj vidi, daje tudi še potem, ko je od ministerstva odstopil, punt podpiral, ko ga več voditi ni mogel. Tudi je bil kriv spoznan, da je v očitnih časopisih, posebno 19. oktobra v novinah v Pestu izdanih, neko pismo naznanil, v kterem je celo deželo na vstajo zoper cesarja poklical. Poslednič je bil kriv spoznan, da je v decembru 1848 za poslanca savarenskega okrožja v deržavni zbor stopil, ki je bil po postavi že davno prepovedan zavolj puntar-skega gibanja, ki se je v njem razprostiral. V take djanja ga je zapeljal njegov ča- stoglad, ako ravno deržavna dolžnost. bi ga bila ne le njegova ampak tudi in scer posebno njegova obljuba, ki jo je storil, ko je iz vojaške službe stopil, nikdar sovražniku svojega vladarja pripomoči in koristiti, in slednič njegova ministerska prisega vezala, ktere je tako zlo pozabil, da ni le svoje dolžnosti opustil, tim več v svojo oblast položeno moč v tako strašno vojsko porabil. Batthyany je tedaj velike izdaje kriv, in scer ne enako enemu, ki nepomenljivo med množico stoji, tim več na čelu naroda, na čelu punta tako dolgo stoječimu, dokler mu dušna moč pripusti, se na verhu vzderžati. Kjer djanje enega moža tak dalječ dospč, kakor je njegovo, naj nobeden ne misli, da je tak mož po krivem obsojen. Mi tudi ne mislimo, da se tisti, komur deržavni red na sercu leži, ne bo upal ga opravičiti. Kdor resnici nalaš oči ne zapre, bo iz tega zvedil, kako prazen da je sum, kterega so javni časopisi zavolj te reči čez vojniško sodništvo okrog trosili. Te dni je Haynau ukazal, de naj se ustava od 4. marca tudi na Ogerskim v vsih krajih, kir morebiti še ni bla razglašena, razglasi. Neke dni potem pa je Haynau pod kaznijo ukazal, de pri vsih napisih nad vratmi, štacu-nami itd., ki so do zdaj samo madjarske, se morajo tudi v nemški jezik prestavljeni zraven nabiti. Pač ne vemo kako se ta zapoved ene dni poprej razglašeno ustavo, v ktiri je od enakopravnosti govor, veže. Ptuje dežele. Francoska. 1. dan listopada je prezident Bonaparte svoje dozdajne ministre pred se poklical, in jim odkrito razodel, de imajo svoje službe položiti, ker, če tudi imajo večino narodnega zbora zase, vunder po njegovi misli niso. Vsi ministri so svoje službe položili. Novi ministri bodo sledeči: General d'Haut-paul za vojsko, Bayneval za zvunanje, Ferdinand Barrot za notrajne zadeve, Acliille Fould za denarstvo, Parien za javni uk, Bou-cher za pravico, Ilomain-Desfosses za brod-ništvo, Bineau za javne dela, in Dumas za kupčijo. V tej versti ni nobeden za predsednika v ministerstvu zvoljen, kir sije, kakor je govor, sam Bonaparte predsedništvo ohranil. Na to premembo pač nobeden ni mislil, in vsi udje francoskiga zbora so bili pri tej novici nekako vsupnjeni. Španska. Sliši se, de se bodo Španjolci iz Rimskiga kmalo na dom vernili. Posebno Narvaec na temu obstoji, kir je nek kratka prememka v ministerstvu od nekih visocih duhovskih Bimskih gospodov osnovana bila. Tako se bode Narvaec, ktiriga so odriniti hotli, nad njimi maševal. Gerška. Kir je število begunov, ktiri so na Gerško prišli, že čez 2000, je bla zapoved dana: de nima noben konsul pasoče begunov za naprej vi žira t i. Turška. 21. dan je odšlo iz Viddina na austrijansko begunov 3171, med ktirimi je blo kakih 60 častnikov. Guyon in zdaj z imenam Murat Paša poturčeni Bem sta si zastonj perzadevala jih nazaj deržati, in posebno Lahi so na ves glas kričali. „Eviva 1' Austria." Vstalo jih je le kakšnih 700, ki so pa večdel iz Busko-Poljskiga doma. Košuth je v Vidinu 16. p. m. razglas dal, de naj se beguni ne vernejo nazaj' na Austrijansko, kir je 1) Turški car, komu naj bog dolgo življenje poda, sklenil, nobeniga sovražniku izdati, timuč jih braniti in prav gostoljubno ž njimi ravnati. 2) Tisti, ki hočejo še dalje na Turškim ostati, ne bodo samo kakor dozdaj jedi in oblačila dobili, temuč znajo tudi vsakdanjo plačilo, ki bode slave in svitlosti cara vredno, zadobiti. Tudi je jim upanje dano, de bodo častniki v ravno tisto stopnjo v Turško armado prestopit znali, brez de bi bili persileni, svojo vero spremenit, in de se bode tudi za prihodnost po-skerbelo. — 360 — J* c P o I I t i s k 1 del. Narodno pesmi. (Nabral v Melliškoj okolici J. Navratil.) I. Na svatbi o darovanju. *) Darom, darom darovajte, Pristopljajte, hišni oča, Naš'ga ženha**) darovajte. Lescm lesem, hišna mati, Pristopljajte, darovajte, Naš'ga ženha darovajte. Lesem lesem, ljubi brati itd. Lesem lesem, ljube sestre itd. Lesem lesem, ljubi ujci itd. Lesem lesem, ljube ujne itd. Lesem lesem, ljubi strici itd. Lesem lesem, ljube strinje itd. Lesem lesem, ljub' sosedi itd. Lesem les, ljube sosede itd. Lesem lesem, cela žlahta itd. Lesem lesem , vsi prijatli, — Vsi prijatli, prijatlice itd. Pristopljajte, darovajte Naš'ga šjenlia darovajte i Nazadnje pristavijo godci: Lesem lesem pristopljajte, Za godce ne pozabljajte. II. Juternica. ') Petelinček lepo poje, Bo li skoraj beli dan? Bog daj, Bog daj dobro jutro, Ti mlada nevesta. Snoči si mi doli legla Ti mlada deklica; Danes si mi pa vstala, Ti mlada nevesta! Snoči si črevlje izzula Ti mlada deklica; Danes jih boš pa obula, Ti mlada nevesta ! Snoči si mi parto 2) snela, Ti mlada deklica; Danes boš jalbo 3) pokrila, Ti mlada nevesta! Snoči si mi krilo slekla Ti mlada deklica; Danes ga boš pa oblekla , Ti mlada nevesta! Da bi, Bog daj, da bi, Bog daj, Mi starše bogala. Petelinček lepo poje, Bo li skoraj beli dan? Bog daj, Bog daj dobro jutro, Ti mlada nevesta. Jugoslovanske cvetlice. (Nabral F. Cegnar.) 11. Dvor. Dvor se imenuje v pesmih večidel hiša ali stanovanje. Lepih in krasnih hiš je na Serbskem le malo, ne le v vaseh, ampak tudi v mestih ne. Bolj terdno in nekoliko lepša so stanovanja v gorati Bosni in Hercegovini. l'o vaseh večkrat več rodovin v enem stanu prebiva. V sredi dvora je jednica za vse v dvoru prebivajoče. Zlo razprostrana soba je, v sredi nje stoji ognjiše. Dimnik se le od časa do časa odpre, da se dim skoz spusti. Na ste- *) Po stari navadi svatje, večjidet iz žlahte, kadar čas za to nastane, ženina ali nevesto z denarji darujejo. To je darovanje o kterem godci zgorajno pesem zakrožijo. Ž eni h , ženin. J) Juternico, v kteri je ženin govoreča oseba, pojejo godci drugi dan po svatbi v jutro. s) Parta, s steklenimi biseri okinčan obroček, ki ga r.eomožene na kmetih nosijo. Zad visijo na p ar t i po vratu svilni trakovi. ®) Jalba (Haube), ktera beseda po nemščini diši, pokriva le polovico glave. Nosijo jo samo omožene. nah visijo zaklane koze, ovni, voli, prasci i. t. d., da se na tako vižo nakadijo. V takih sobah tujce ali druge goste prenočijo, kim z slamo ali z senom posteljejo. Okrog dvora je razun skednov in drugih shramb veliko ko-čic, v kterih zakonski in drugi spijo, ki se pa nikoli ne zakurijo. V tih spavnicah vsak z leseno ključavnico in lesenim klučem svoje blago, obleko in orožje zapre. Znotraj so okinčane z cvetlicami, sadjem in v versto nastavljenimi orehi. Pesniki dvore večidel bele imenujejo, desiravno se od dima zlo nakadeni: pa pesnikom se kaj tacega po nikakem ne mora zameriti. Enega iz rodovine zvolijo, da čez celi dvor gospodari, in sicer nar bolj znajdenega. Njega vsak čisto vboga. Ako so gosti v dvoru, ostane on pri njih, in skerbi, da jim ničesar ne manjka. Vsako leto celi rodovini račun da od gospodarstva. Ženske skerbijo za vodo, za kruh, zajed; kolikor jim časa ostane, ga porabijo pri preslici, tkanju, barvanju i. t. d. Sočivje, cvetlice, bu-čele v vertu tudi ženske oskerbljujejo. V gorati Bosni in Hercegovini imajo hleve za volje in konje pri tleh, koze in ovce pa nad njimi v pervim nadstropju, kamor široke stopnice peljejo. Prascev zavolj Turkov tam nimajo. ►Slamo in seno v svisle spravijo, ki so na pol v zemlji in na pol nad zemljo. V mestih, kjer kristjani in Turki skupej stanujo, so dvori po turški šegi neredno napravljeni, znotraj prav snažni, prostorni in kakor je v jutrovih deželah navadno, lepo o-kinčani, sobe pobarvane in po tleh z suknjem pogernjene, na stenah visijo lepe podobe svetnikov. Celo stanovanje je od znotraj kaj prijetno in priljudno. Kuhinsko posodo imajo večidel bakreno. Postlje imajo čez dan za-perte in jih le na večer odprejo, ko se spati vležejo. Skorej v vsakem dvoru, kristjanskem ali turškem je ena soba za kopanje. lmenitniki stanujejo v tako imenovanih turnih. Ti turni so okrogli ali štirvoglati in imajo od 4 do 9 nadstropjev; torej jih pesniki visoke in tanjke imenujo. V širokejših so pri tleh hlevi za konje in lovske pse. Zgorej je kuhinja; nad njo služabniki prebivajo, potem so družinske izbe; nar višje so navadno deklice. Pod streho imajo golobi mlade. Ker so ti turni pobeleni, jih pesmi po pravici bele imenujejo. Nar več se jih najde vbosnanskih mestih in v Hercegovini, posebno v Trebinji, ker ima skor vsaka turška in kristjanska ro-dovina svojega; tudi v Čemi gori jih je mnogo, manj pa na Serbskem. 12. Igre. Nar ljubše igre Serbov, Bosnijakov in Cernogorcev so: ruvanje, skakanje, letanje, kamnolučanje in strelanje: Cernogorci so tako izučeni strelci, da večkrat brat bratu iz glave jajce strela, in tudi zadene. Igra s klasjem igrajo mladenči in deklice na njivah. Nar popred se cela družba prešteje. Potem vzame eden na pol toliko klasov v roko, kolikor je oseb pričujočih, in mladenči primejo na eni strani, deklice pa na drugi; vsaka za en klas. Un klasje spusti, in tista dva, ki za en klas deržita,se morata poljubiti. Igra s kapami je na Serbskem doma. Mladenči se v dolg kolobar vstopijo. Eden svojo kapo v sredo kolobarja dene in jo napadov drugih tovaršev varje. Ako jo kdo z nogo na stran sune, ali se vlastnika dotakne, jo drugi dalječ iz kolobarja zaženejo, in vlastnik mora ponjo iti in jo tako dolgo z novega braniti, da se ga kdo dotakne, ki potem namest njega v kolobar gre. — Tudi se poskušajo v jahanju in v metanju kratkih palc raz konja. iMes na vervi jih zlo veseli, in veliko je v tem zlo zučenih. Kart ne poznajo, špano pa radi vlečejo. Družbene igre, kakor skrivanje perstanov i. t. d. so tu in tam v navadi. Zimska večera se posebno radujo z besodovanjem, pripoved-bami, pitjem kave in tobaka. Pipo neizrečeno ljubijo. Neko krivo vero imajo, da pred vsakim 'bojem pipo zažgejo. 13. Kolo. Kolo se imenuje nar imenitniši narodni ples Serbov. Plesavci in plesavke se v krog (kolo) vstopijo, eden druzega za pas derže, in plešejo v polokrogu; predplesavec jih vodi, in takt daja. Pleše se kolo pod milim nebom na zelenih tratah med visokimi drevesi, včasih clo po snegu. V sredi kolobarja je godba. Ples je priljuden in lahek in le' včasih bolj hiter. Verižice iz srebernih denarjev in steklenih biserov, ki jih deklice na vratu nosijo, s premikanjem godbi enako žvenkajo. Pri tem plesu se nar bolj male pesmice pojejo. Med petjem je godba tiho. Tudi kaka smešna in salna se zraven sliši. Včasih se tudi druge igre v ples vpletejo. Pleše se kolo v praznikih, pri ljudskih zborih pred cerkvami, pri ženitbah in rodovinskih svečanostih. Tudi v Bosni in na Savi in Drini ležečih krajih kolo plešejo; v gorati Hercegovini in Černigori se malokje ta navada najde, v teh krajih bolj junaške pesmi ljubijo. Kolo pa ni jedini narodni ples med Serbi. Na Savi in Donavi je še en drug, kega pa sami mladenči plešejo in se torej monaška igra imenuje. Ta ples je uren, vsak ud ple-savca se naglo in treseče giblje; kdor nar dalj pleše, se imenuje zmagavec. Turki prav radi k plesu pridejo in gledajo, in nalaš na to zučene fante saboj pripeljejo. Sami pa ne plešejo, ker se jim nespodobno zdi. Tudi prav radi pesmi in povesti od klatovitezov poslusajo. X m e s. * Novim cesarskim šesticam se na Pruskim tak slabo godi, de je joj. Pruska vlada te srebeme begune nevsmileno preganja. Šle-zki poglavar je že davnej prebivavce šlezkiga opomnil de naj se škode vanajo,inde naj nikar avstrijansKe šestice za dva pruska groša ne zmenjajo. Zadnič je bila še ta postava dana, de bode vsak, ktir take šestice čez granico prinese kaznovan. Zraven zgube tega dnarja bo moral še dvakrat tolikanj v pruskim dnarju plačat. Pač za zjokat se je nad temi reveži, če pomislimo, kako dobro se njih bratam ki so v deželi ostali godi. Leti, de si tudi so puhle baže, se zdaj v skrinjah bogatineov med svojimi strici in tetami namreč med tolarji in peticami bahajo, nemisleč na ojstro osodo svojih pobegnjenih bratov. Pa prav se tim begunam godi, saj je že Gothe zapel: „Warum \villst du immer in die Ferne schvveifen, „Sieh, das Schone liegt so nah." Razjasnenje opombe gospod IVIalavasica zastran ..Uolcdnika.'* Vrednik praviga Slovenca g. Malavašič pristavi k nekimit sostavku v 45. listu svojiga lista opombo, de za leto 1850 napovedani kolednik bo tudi letos in mende vselej samo v obljubi ostal. — Če se kakšna knižica na gotovi čas napove, je tudi dolžnost tistiga, ki jo v red deva, jo do tiste dobe dogotoviti. Gospod Malavašič se je vredništva „koledni-ka" lotil, zdaj pa nam pove de je bil kolednik le prazna obljuba. Kir on s to odpovedjo tudi mene n