Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Polletna naročnina . L 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel 3177 Letna naročnina . . . L 2.500 PODUREDNISTVO : Letna inozemstvo .L 3.500 34100 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m Wl Leto XIX. - Štev. 50 Gorica - četrtek, 21 dec. 1967 - Trst Posamezna številka L 50 DETE V JASLIH JE NAS PRAVI BOG Božič je vsakemu kristjanu najslajša skrivnost. Pove mu, da je Bog postal človek. Na zemlji je bil kakor eden izmed nas. Z ljudmi je govoril, z njimi jedel in pil. Bil je ves človeški, podvržen vsem našim slabostim razen greha. Božič je tudi najmilejša skrivnost. Bog leži pred nami kot ljubko Dete v jaslicah. »Dete nam je rojeno, sin nam je dan,« se radu-jemo s prerokom Izaijem (9, 5). In za svetniki ponavljamo: Par-vulus Dominus et amabilis nimis! Ljubko Dete je Gospod in vreden vse ljubezni! Toda že v prvih krščanskih časih so se našli taki, ki so to, vernemu srcu naj dražjo skrivnost tajili: Dete v jaslih ni Bog. Betle-hemčani so ga odklonili kot berača. Zanj v prenočišču ni bilo prostora (Lk 2, 7). Sodobniki so o njem govorili: To je Jožefov sin (Lk 4, 22), njegov oče je tesar (Mt 13, 55), njegova mati je Marija iz Nazareta (Mr 6, 3). Pozneje sta Arij in Nestorij učila: To dete ni Bog. Arij mu je odrekal božjo naravo, Nestorij pa je trdil, da je Marija rodila samo Kristusa človeka. Sledili so jima drugi — prav do naših dni. Današnji brezverci pravijo: Božič je bajka. Lepa zgodba, polna romantike, a samo za sanjače. Tako nas hočejo oropati svete božične skrivnosti, ki je milijonom potrtih človeških src bila doslej največja tolažba v trpljenju: Emanuel — Bog med nami, Bog sredi nas — ki trpi z nami in nas razume. lani papež sprejel v avdienco skupino italijanskih duhovnikov in jim govoril o tem valovanju, o tem nemiru, o teh zmotah, ki se polaščajo tudi tistih, ki so doslej vse razodete resnice trdno verovali in bi jih tudi poslej morali verovati in druge učiti. Ena naših božičnih pesmi takole poje: »IZVEDEL JE VESOLJNI KROG, DA JE TO DETE PRAVI BOG.« 1. Bilo je sedem sto let prej, preden se je svetu razodela božična skrivnost. Dva poganska kralja sta se zarotila, da bosta osvojila Jeruzalem. Tedaj je srce judovskega kralja Ahaza vztrepetalo od strahu. Bog mu sporoči po preroku : »Tvoje srce naj se ne straši!« Ahaz se ne more pomiriti. Tedaj mu Bog znova reče po prerokovih ustih, naj si izprosi znamenje od Gospoda kot dokaz, da je Gospodova beseda resnična. Ahaz tudi tega ne stori. Tedaj mu prerok napove: »Vsemogočni sam vam bo dal znamenje,« da so njegove besede resnične: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel« (Iz 7, 14). Besede, ki jih je prerok v božjem imenu Ahazu govoril, pomenijo : Bog, ki bo storil tako čudovite reči, da bo po Devici svetu Odrešenika poslal, more rešiti tudi tebe. Tako je svet prvič slišal, da bo Devica rodila Emanuela — Boga, ki bo z nami: »Izvedel je vesoljni krog, da je to Dete pravi Bog.« 2. Bog je dano besedo izpolnil. V tihem Nazaretu živi čista in po- Ta pojav je tako žalosten, da je lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIj! Vsem naročnikom, sodelavcem, podpornikom in bralcem | našega lista na Goriškem in Tržaškem kakor tudi drugod v zamej- | s Ivu in izseljenstvu ter širom po svetu želimo, da bi se ob doživ- § Ijanju svetonočne skrivnosti napolnili s Kristusovim mirom in | okrepljeni z božjo milostjo vstopili polni notranje vedrosti ter § čistega veselja v novo leto Gospodovo 1968. tllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIHIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIlilHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIMIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllIHlI nižna devica. Ime ji je Marija. Bog pošlje k njej angela z naročilom: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in sin Najvišjega.« Tega sporočila pa ne more spraviti v sklad s svojim devištvom. Angel ji navidezno težavo pojasni: »Sveti Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1, 35). Postala boš mati, a ostala boš še vedno devica. Ker boš od Svetega Duha spočela, bo Sveto to, kar bo rojeno iz tebe. Tvoje Dete bo Sin božji. S tem je angel povedal vse, kar mu je Bog naročil. Njegov glas je utihnil. A človeštvu je bila sporočena velika novica: Rodil se bo Sin božji! »Izvedel je vesoljni krog, da je to Dete pravi Bog!« 3. Jožef, ženin Marijin, ni vedel za skrivnost svoje zaročenke. Greha nezvestobe je tudi ni upal obdolžiti. Sklenil je, da jo skrivaj odslovi. V tej notranji stiski pride k njemu angel božji: »Jožef, sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1, 20-21). Tako se je zopet slišala na zemlji božja beseda kakor sedem sto let poprej: Devica bo spočela, spočetje bo od Svetega Duha; tisti, ki ga bo rodila, bo Bog — Jezus, Rešitelj. »Izvedel je vesoljni krog, da je to Dete pravi Bog!« Zato je evangelist zapisal: »Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: ”Glej, Devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami” (Mt 1, 22-23).« Bog je izpolnil besedo, dano po preroku. 4. Na poljanah v okolici Betlehema so pastirji prenočevali pod milim nebom pri svoji čredi. V hipu stopi mednje angel Gospodov in v trenutku so vsi ožarjeni od božje svetlobe. Morje nadnaravne luči zmede njihova srca. Angel pa jih pomiri: »Ne bojte se; zakaj oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod« (Lk 2, 10). Angelu, ki je govoril, se tako pridruži množica nebeške vojske, ki je pela: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji« (Lk 2, 13-14). Po vsem svetu je zadonela ta angelska pesem in še danes odmeva po zemlji. »Izvedel je vesoljni krog, da je to Dete pravi Bog N< NOČEMO SI VZETI VERE V DETE V JASLI POLOŽENO Ne trgajte nam tedaj iz src vere v to Dete, ki ga je Marija v sveti noči za nas položila v jasli. Pustite nam ga, da ga bomo še dalje molili kot svojega Boga, kakor sta ga v betlehemskem hlevu molila Marija in Jožef. Še naprej mu hočemo z modrimi z Vzhoda prinašati svoje darove: zlato ljubezni, kadilo molitve in miro žrtev, ki jih kot Bog zahteva od nas. Če to Dete ni Bog, potem nismo odrešeni. Tedaj zastonj molimo v apostolski veri: Verujem v odpuščanje grehov. Zastonj mu je bilo dano ime Jezus-Odrešenik. Ce to Dete ni Bog, potem mali- kujemo, ko mislimo, da pod podobo kruha molimo Kristusa Boga in človeka. Potem sami sebe varamo, ko pravimo, da v svetem obhajilu uživamo njegovo telo, ki nam daje božje življenje. Če to Dete v jaslicah ni Bog, potem mora propasti svet in mi z njim. Kajti to Dete nam je nebeški Oče podaril zato, da bi nam bilo temelj, na katerega naj človeštvo gradi ne samo upanje na večno blaženstvo, ampak tudi stavbo srečnega življenja na tem svetu. Ne izpodmikajte nam tega temelja, ki je trdnejši kot granitna skala. Ne vsiljujte nam peščenih temeljev, ki ne vzdržijo viharja in nalivov. Prav tako pa nam tudi nikar ne jemljite najčistejše Device, ki je mati temu Detetu v jaslicah. Ona je tudi naša mati. Ko je Njega rodila, ki je Glava, je deviško rodila tudi nas, ki smo njegovi udje. Njo je papež Pavel VI. proglasil božjega ljudstva. Mi hočemo imeti oba, Dete in njegovo Mater, brez njiju smo sirote. Ne kratite časti Njej, ki nam jo je Bog postavil tudi za vzornico. Če tajite njeno devištvo, ste poteptali naj lepši človeški ideal čistega deklištva in čistega fantov-stva, uničili pa ste tudi najtrdnejšo podlago srečnih zakonov. Vzeli ste nam bitje, ki je zgolj človek, na katerega pa mi ubogi Evini sinovi moremo gledati kot na najčistejši vzor, se po njem oblikovati in približati njenemu Sinu, ki je sama Svetost in vir vse svetosti. »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne« (Jan 6, 44). Oče, pritegni nas torej k svojemu Sinu, ki si nam ga v božični noči poslal. Pomnoži nam vero vanj m v njegovo deviško Mater. Obriši papežu Pavlu solze, ki jih pretaka zaradi naše nevere! Dr. JAKOB KOLARIČ CM za Mater Cerkve, za Mater vsega llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllll!ll!l!lllllllllllllllllllllllllllllilllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!lllll Kulturno srečanje v Gradiški Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je imela že dalj časa na programu kulturno izmenjavo z našimi sodeielani italijanske in furlanske narodnosti. Saj se dogaja, da živimo tako tesno drug ob drugem, pa smo si skoro tujci. Nekaj prvih poskusov za tako izmenjavo ni uspelo, ker časi niso bili še zreli. Letos pa smo stopili v stik z društvom Torriana iz Gradiške in predložili naš načrt. Vodstvo Torriane je idejo z veseljem sprejelo: izmenjava naj bi bila tako, da bi slovenski zbori nastopili v Gradiški, zbor Torriane pa v Gorici v Katoliškem domu. Po raznih ovirah tudi tehničnega značaja je bil določen datum prvega nastopa v Gradiški v dvorani župnijskega oratorija Coassini za četrtek 14. decembra. Zmenili smo se, da bosta nastopila mešani zbor, Lojze Bratuž, moški zbor Mirko Fi-lej in pa folklorna skupina društva Olym-pije z rajalnimi vajami in folklornimi plesi. Vodstvo Torriane je poskrbelo za uspešno propagando po časopisih in z lepaki. Nekoliko zaskrbljeno so naši pevci brali lepe članke v raznih dnevnikih, ki so napovedovali »mednaroden folklorni nastop«. Niso bili vajeni tolike pozornosti. Zato so se tem skrbneje pripravljali. Danes jim ni žal za trud, ki so ga položili v vaje, saj je srečanje v vsakem oziru uspelo bolj kot smo pričakovali. Predvsem je domače občinstvo napolnilo dvorano in s tem pokazalo, da je v Gradiški veliko ljubiteljev domače kultu-ture. Med navzočimi je bilo tudi precej slovenskih rojakov iz furlanskih vasi in nekaj iz Gorice. Vodstvo Torriane je poskrbelo za prijetno povezavo pesmi in njih predstavo občinstvu, ki v veliki večini tti poznalo slovenščine. Za to sta poskrbela g. Colombi in gdč. Movia. Tako je v tehničnem oziru vse potekalo brezhibno. Pa tudi naši zbori in folklorna skupina so se dobro odrezali. Mešani zbor Lojze Bratuž je pod vodstvom g. Jericija zapel štiri pesmi slovenskih skladateljev in ustvaril takoj kontakt s poslušalci, ki so navdušeno ploskali. Za tem zborom je nastopil domači mešani zbor Torriane, ki ga votli g. Miniussi. Ta zbor je eden najboljših v Furlaniji in je Žel že lepe uspehe na raznih nastopih za folklorno petje. Zapel je tri pesmi iz domače folklore in Brahmsovo Nina tiana. Na koncu je dodal še Stille Nacht, saj smo bili že v božičnem razpoloženju. Tudi domači zbor je žel veliko odobravanje, ki si ga je v polni meri zaslužil. Zatem so prvi' del koncerta zaključila dekleta Olympije z rajalnimi vajami ob pesmi Tam, kjer teče bistra Zila in šumi, šumi, gozd zeleni. Po kratkem odmoru je najprej nastopila folklorna skupina v narodnih nošah, ki je zaplesala dva gorenjska narodna plesa. Deset parov fantov in deklet je odlično podalo obe točki, čeprav jim je bilo nekoliko tesno na premajhnem odru. Občinstvo jih je bilo zelo veselo. Rajalne vaje iti oba plesa je skupina pripravila pod vodstvom Marije Zgavčeve. Po končanih plesih se je predstavil na odru zbor Mirko Filej v polni zasedbi skoro 40 pevcev. Vodil ga je g. Zdravko Klanjšček. Za ta zbor je vladalo največje pričakovanje. In ni razočaral. Z veliko skladnostjo glasov je odpel pet slovenskih pesmi in zaključil z Žabami Vinka Vodopivca, ki so tiajbolj »vžgale« pri poslušalcih. V poklon je izven programa dodal še furlansko Stellutis alpinis v priredbi Rada Simonitija. Občinstvo je bilo te pozornosti zelo veselo in je ob koncu poplačalo trud pevce\’ z velikim aplavzom. Po uradnem nastopu v dvorani je bito domače srečanje v društvenih prostorih Torriane pri kozarcu vina. Tu so se vsi oddahnili od zaskrbljenosti in iz sproščenih src je privrela pesem za pesmijo, sedaj slovenska potem italijanska ati kaka druga. Svobodno so se med seboj kosali domači zbor in naši goriški pevci. Za oboje je bil to gotovo najlepši del srečanja, ko so se prosto razgovorili in poveselili. Ob koncu so sledila voščila ter zahvala prirediteljem ter povabilo, da želimo čim-prej slišati prijatelje iz Gradiške v Gorici. Znova smemo poudariti, da je bilo to srečanje uspešno in vzpodbudno za vse, ker je poteklo v znamenju novih časov, ko si vsi želimo miru in medsebojnega spoštovanja in spoznavanja, a ne v okviru kvarne fratelance, temveč v priznavanju svojskih kulturnih in narodnih vrednot. (r+r) Novoletni dan, dan miru Sv. oče je v preteklih dneh izdal posebno poslanico, v kateri predlaga, naj bi vsako leto novoletni dan praznovali kot dan miru. Vsi naj bi se zavedli, kako velik dar je mir in kako ga je treba ohranjati, aili kjer ga ni, kako ga je treba iskati. Delo za mk naj bo odkritosrčno. Sv. oče je poslanico naslovil na vlade vseh držav po svetu, na vse katoliške škafe, na voditelje drugih verstev in na vse svetovne organizacije. Upajmo, da bo pobuda sv. očeta našla ugoden odmev v svetu in da bo pospeševala razumevanje v veliki družini narodov. Božična poslanica goriškega nadškofa slovenskim vernikom Prečastiti sobrat je in predragi verniki! Medtem ko mi srce še vedno prekipeva od radosti ob spominu na^ tako prisrčna srečanja z Vami, Vam izražam iskrena voščila za milosti polne božične praznike. Božji Odrešenik je s svojim učlovečenjem prinesel vsemu človeštvu upanje, veselje in mir. Naj ti božični darovi napolnijo z obilnostjo vaša srca in sploh vse naše škofijsko občestvo: krepijo naj vas v slabostih, podpirajo v težavah, sleherni duši naj odprejo nova veličastna obzorja, ki jih je ostvarilo Gospodovo rojstvo. Iskrena toplina Naših voščil naj doseže sleherno Vašo družino, vse bolnike in slabotne, otroke, mladino, vse potrebne in uboge. Prav nad vse naj pride božji blagoslov, vsako srce naj zajame radost in mir, ki sta značilna božična darova za vse liudi hlače volje! Vaš nadškof f PETER COCOLIN Z GORIŠKEGA Nov izvirni greh: tokrat Boljunec Kocka je padla. Dolinski župan je po dolgem času sklical sejo občinskega sveta. Javnost je pričakovala, da bo predlagal razpravo o enotnem nastopu za skupno obrambo pred grozečo razlastitvijo zadnjih rodovitnih površin pri Boljuneu za tovarno Grandi motori in pred razširitvijo EPIT-a za celih 3.140.000 kvadratnih metrov. Na veliko presenečenje se je zgodilo ravno nasprotno. Župan je dal na dnevni red potrditev sklepa občinskega odbora, da se pogaja z EPIT-om o prodaji boljun-skega srenjskega zemljišča za zgraditev omenjena Fiatove tovarne. Predlog je bil res izglasovan z glasovi komunistov, socialistov in Krščanske demokracije. Proti so glasovali samo svetovalci Slovenske skupnosti. Tako bo srenjsko zemljišče s pristankom slovenskih komunistov in socialistov prodano velikemu razlaščevalou za kapitaliste, proti kateremu se Slovenci že več let upiramo. Z žalostjo je treba ugotoviti, da so s tem komunisti in socialisti storili nov izvirni greh v neizmerno slovensko narodno škodo in v škodo prizadetih ljudi, ki bodo razlaščeni. Prvi izvirni greh je naredil župan takrat, ko je dal brez pravih pogojev dovoljenje za gradnjo naftovoda. Hude posledice so čutili vsi, ki so morali odstopiti svoja zemljišča, pa tudi vsa skupnost, ki bi lahko dobila neko splošno odškodnino, kot so jo zahtevale in dobile nekatere nemške občine. Drugi izvirni greh so naredili komunisti in socialisti na gori omenjani seji dne 12. decembra, ko so dovolili občinski upravi, da se pogaja za prodajo nad 90 tisoč kvadratnih metrov srenjskega zemljišča EPIT-u, ki bo potem kupil ali razlastil še predvidena zasebna zemljišča za tovarno Grandi Motori. Tako so se znašli v družbi Krščanske demokracije, ki hoče, da služijo ta zemljišča za izvedbo načrta CIPE. Partija torej sprejema načrt CIPE! To je razvidno tudi iz odborove utemeljitve tega sklepa. Komunisti so se dejansko izrekli za načrt CIPE, proti kateremu so vedno vpili, in so zato, da se vzame Slovencem zemlja za kapitalistično družbo FIAT, ki bi lahko dobila pri Orehu prostor za tovarno! TRI VELIKE NAPAKE Komunisti in socialisti — tako pravijo prizadeti — so naredili tri velike napake. Prva, najhujša (izvirni greh!) je ta, da so sploh dali dovoljenje za prodajo srenjskega zemljišča. S tem so tovarni odprli vrata v Boljunec. Drugo so naredili proti vsem Boljunčanom, tudi svojim pristašem. Prej so župan in partija slovesno zatrjevali, da bodo zahtevali, naj pride tovarna k Orehu. V Boljunec bi lahko prišla le — so rekli — če bodo dobili dokumentacijo, dokaze, da ja ni mogoče postaviti pri Orehu. Zdaj niso niti črhnili besedice o dokumentaciji, čeprav so bili to dolžni tudi lastnim pristašem. Tretja napaka: odbor predlaga kot osnovo za pogajanja zelo nizke cene za srenjsko zemljišče. To bo imelo nevarne posledice. Omenjene cene bodo služile namreč kot podlaga za ceno zasebnih zemljišč, ker se bodo uradni cenilci lahko na primer tudi pred sodiščem sklicevali na te cene, ki bodo določene s svobodnim pogajanjem med občino in EPIT-om. -uj sej Državni udar, ki so ga bili naredili grški polkovniki 21. aprila letos, ni nosil blagoslova 27-letnega kralja Konstantina II. Le obotavljaje se je pridružil novim gospodarjem položaja. Zase je upal in z njim zapadni zavezniki, zlasti Sev. Amerika, da da se bo prej ali slej ponudila možnost, da ob napakah polkovniške vlade nastopi kot rešitelj države in vrne Grčiji vsaj demokratični obraz, če že ne demokratičnega življenja. Moralna klofuta, ki so jo morali vtakniti v žep grški vojaški krogi ob zadnji ciprski krizi, ko je vojaška vlada sprejela vse pogoje Turčije in morda za vselej zgubila možnost, da si Grčija priključi Ciper, je kralju Konstantinu navdihnila misel, da se poveže z nezadovoljnimi generali zoper neuspešne polkovnike, prevzame vso oblast v državi ter nato pomaga k ponovni vzpostavitvi parlamentarne demokracije. V sredo, 13. decembra naj bi se začel kraljev udar. Pa se je izkazalo, da ga dejansko nihče ne podpira: ne vojska in ne ljudske množice. Ni mu ostalo drugega kot da je zapustil svojo državo ter se z družino zatekel v Rim. Grška vlada ga je pustila mimo oditi. V inozemstvu so bili začudeni, s koliko lahkoto so vojaki obvladali položaj. Izkazalo se je, da so v osmih mesecih temeljito uničili vso opozicijo, tako z leve kot u Širite »Katoliški glas z desne. Brez zunanjih dejavnikov zato v bodočem letu ni pričakovati bistvenih sprememb v Grčiji. Nadaljevala se bo smer histeričnega in brezplodnega antikomunizma. Ni pa hotela grška vojaška vlada za enkrat podreti mostov s kraljem Konstantinom II. Vojaki dobro vedo, da imajo v njem dobro kritje za svoje ukrepe. Poslali so k njemu že dva svoja odposlanca: zunanjega ministra Pipinelisa in atenskega nadškofa Hieronima. Pogoji so pa za kralja težko sprejemljivi: v bodoče naj bi le predstavljal državo, ne pa vladal. Tudi njegova spletkarska mati Friderika naj bi se ne vrnila več v Grčijo. Za kralja Konstantina ni problem v povratku, ampak v načinu povratka. Udar je sprožil v imenu demokracije; če bi zasedel znova svoj prestol, a bi šle vse stvari po starem, bi se politično onemogočil za vselej. Kot lutka polkovnikov bi za vse čase zgubil svoj ugled. Zato je pričakovati, da bo ostal Konstantin II. še dolgo v tujini, grški polkovniki pa bodo državo upravljali tako dolgo, dokler jim lastna nesposobnost ne bo vzela oblasti iz rok. ZVEZA SLOV. KATOLIŠKE PROSVETE NA GORIŠKEM bo pripravila v goriški stolnici v nedeljo, 31. decembra ob 15h KONCERT BOŽIČNIH PESMI Nastopili bodo združeni pevski zbori z Goriškega. Ker je ta nedelja tudi zadnji dan leta, bo po koncertu zahvalna slovesnost za prejete dobrote. Vztrajamo na zahtevi po strokovni šoli Pretekli teden je občinski odbornik dr. Sfiligoj prosil župana, ki je imel pot v Rim, naj se tam zavzame za ustanovitev slovenske strokovne šole, ki jo slovenska mladina tako nujno potrebuje. Ko se je župan vrnil iz Rima, je na odborovi seji povedal dr. Sfiligoju, da je zadevno govoril z ministrom za prosveto. Pretekli teden smo objavili predlog naših svetovalcev, naj bi o tem perečem vprašanju razpravljali tudi sam občinski svet in se izrekel za pospešeno ustanovitev te šole. Drama »Med štirimi stenami« v Gorici V nedeljo, 10. decembra je gostovalo Slovensko gledališče iz Trsta v prosvetni dvorani Corso Verdi 13 v Gorici z Brnčičevo dramo v treh dejanjih »Med štirimi stenami«. Nastopilo je dvakrat, obakrat ob slabi udeležbi, tako da je poročevalec v »Novem listu« zapisal: »Občinstvo že itak majčkene dvorane, kot po navadi, ni popolnoma zasedlo. To je čuden pen jav, ker ima ista gledališka družina običajno polno dvorano, ko nastopa npr. v Kat. domu v Gorici.« S TRŽAŠKEGA Bazovica V enem samem mesecu smo imeli v naši kino dvorani kar tri lepe prireditve. Prva: Beneški fantje so nastopili prvič v naši kino dvorani v novembru. Takoj so si osvojili vse občinstvo s svojim lepim petjem beneških melodij in veselim humorjem. Druga prireditev: Miklavževanje, ki ga je priredila naša mladina. Gdč. učiteljica Anamarija Grgič je pripravila igrico Zore Tavčarjeve Miklavžev obisk, ki je polna socialnih prijemov za otroke in odrasle. Mladina je pokazala svoje lepe sposobnosti, ki bi jih bilo škoda zakopati pod zemljo. Otroci so nastopili kar dvakrat: enkrat za male in njih starše in drugič za mladino. Občinstvo je bilo zelo veselo mladih igralcev in še zlasti g. Marina Milkoviča, ki je odlično opravil vlogo veselega Miklavža. G. Marinu, ki se je preselil v mesto, izrekamo najlepšo zahvalo za vse, kar je dobrega storil v Slomškovem domu in željo, da bi se še večkrat vrni; med člane Doma. Tretja prireditev: V nedeljo, 17. decembra smo imeli prvič v naši dvorani Slovensko gledališče iz Trsta. Uprizorilo je veseloigro Anarhist. Samo po sebi je umevno, da je zadovoljilo vse občinstvo, ki se je skoraj dve uri imenitno zabavalo. Kakor g. župnik ob pozdravu, tako so tudi mnogi vaščani ob koncu igre izrazili željo, da bi Slovansko gledališče večkrat nastopalo v naši dvorani z dobrimi igrami. Občinstvo bi lahko bilo bolj številno. Res je, da je blizu meja in da jo vaščani in sosedje zelo radi ob nedeljah prekoračijo; res je tudi, da je skoraj v vsaki hiši televizor in po več avtov. Toda to ne sme ovirati prizadevanja slovenskih prosvetarjev, da bi našim ljudem nudili slovansko prosvetno hrano v našem okolju. Težko zvenijo besede mnogih zavednih ljudi: boljše bi bilo, da bi nas spet kdo tlačil, pa bi si spet zaželeli slovenskih prireditev. Po smernicah koncila Katoliška hierarhija v Ekvadorju je v zvezi s smernicami drugega vatikanskega koncila razdelila kmetovalcem 49.000 ha zemlje. JL)etece božje._ Zvezdice migljajoče na jasnem nebu zbrane, komu ste danes praznično prižgane? Tiha, mirna je bila noč, a pastirčkom trudnim spati ni bilo moč. Ni jih še prvi sen objel, ko izza bližnje gore v srebrnem svitu zvezde sij jih je prevzel. In petje angelsko vabilo je tako: Pastirčki, vstanite! in z nami hitite do hlevčka v Betlehem! Detece božje je rojeno tam in ljubezni, miru prinaša v svet prostran. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 24. do 30. decembra 1967 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 21.00 Semenj ničevosti, nadaljevanje. 22.10 Bilo je nekoč, božična oddaja. 23.40 Verski razgovor. 23.55 Polnočna maša iz Miinchena, evrovizija. — Drugi: 21.15 Cristo el Liber-tador. 22.15 Charlotovi komični prizori. Ponedeljek: Prvi: 11.00 Sv. maša iz Vatikana, evrovizija. 12.00 Blagoslov sv. očeta iz bazilike sv. Petra. 21.00 Sabrica, film. — Drugi: 17.30 Veliko hrupa za nič. 21.15 Cirkus. 22.15 Madrigali C. Monteverdija. Torek: Prvi: 19.15 Božična zgodba. 21.00 Trije Mavrici ji, trodejanka D. Falconija. 22.35 Kulturni program. — Drugi: 21.15 Cordialmente, vzgojna oddaja. 22.15 Pestra oddaja. Sreda: Pni: 21.00 Videm, obraz mesta. 22.00 šport ob sredah. — Drugi: 21.15 Lloyd iz Londona, film. Četrtek: Prvi: 21.00 Glasbena oddaja. 22.00 Sindikalna tribuna. — Drugi: 21.15 Zabavne ječe, farsa. 22.30 Filmska kronika. Petek: Prvi: 21.00 TV 7. 22.00 Skupno življenje: Alfredič, vzgojna oddaja. — Drugi: 21.15 Vitez Nevihta, nadaljevanje. 22.05 Zoom. Sobota: Prvi: 21.15 Film-Resnica: Jane, nastopa Jane Fonda. 22.10 Nekega aprilskega dne, enodejanka. — Drugi: 21.15 Pestra oddaja. Umrla je moja ljuba mama Katarina Prašnik Vsam, ki so jo poznali, sporočam to žalostno vest in jo priporočam v molitev sin Viktor Gorica, 18. decembra 1967 ZAHVALA Vsem, ki so z nami sočustvovali in pospremili na zadnji poti našega očeta in nonota EMILA OSTROUŠKA se iskreno zahvaljujemo. Posebna zahvala naj gre g. župniku Antonu Prinčiču in g. učitelju Antonu za njegovo prelepo žalostinko. Zahvala vsem darovalcem cvetja ter pevskemu zboru iz Saleža in Zgonika. Hčerka Emilija z družino Busineili Zgonik, 15. decembra 1967 RADIO TRST A Spored od 24. do 30. decembra 1967 Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Nedelja: 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. 10:15 Od nedelje do nedelje na našem valu. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Berač Lazar«. Dramatizirana pravljica. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Odmevi tedna v naši deželi. 14.45 Popevke za nedeljski popoldan. 15.30 Božični motivi z vsega sveta. 16.00 Koncert operne glasbe. Vodi Oskar Kjuder. 17.30 Prijatelji zborovskega petja. 21.00 »Betlehemski pastirji«. 21.45 Slovenske ljudske motive izvaja na citre Viktor Tovornik. 22.10 Božič v glasbi vseh časov. 23.30 Pred jaslicami. 24.00 Prenos polnočnice iz župne cerkve v Bazovici. Ponedeljek: 8.30 Slovenske božične pesmi. 9.00 Prenos, sv. maše iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Glasbene božične razglednice. 11.15 »živi Jezušček«. Mladinska zgodba, ki jo je napisala Zora Piščanc. 14.45 Priljubljene melodije. 15.30 »Ta sveti dan - veseli dan«. Božična igra. 18.50 Pojejo »Slovenski madrigalisti«. 19.30 »Božični praznik: kako je nastal, kako ga praznujejo po svetu«, pripravil Rafko Vodeb. 20.50 Pripovedniki naše dežele: Vinko Beličič: »Božična spoved«. 22.55 Poje zbor »Sant’ Ignazio« iz Gorice pod vodstvom Stanislava Jericija. Torek: 9.00 Missa maranensis, kakor jo poje po tradiciji izza oglejskega patriarhata ljudstvo v Maranu Lagunare. 10.00 »O današnjem prazniku sv. Štefana«. 11.00 »Hudi stric«. Dramatizirana zgodba. 15.50 Simfonični koncert. 17.00 Božični koncert Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. 17.50 »Mirna pota«. Napisal F. S. Finžgar. Prvo nadaljevanje. 19.10 Plošče za vas, quiz oddaja. Pripravil D. Lovrečič. 20.30 Jakov Gotovac: »Ero z onega sveta«, opera v treh dejanjih. Sreda: 12.10 Liki iz naše preteklosti: »Jakob Raspet in Jože Štraus«. 13.30 Glasba iz filmov in revij. 17.20 Odvetnik za SLOV. KAT. AKADEMSKO DRUŠTVO (SKAD) V GORICI bo priredilo tudi letos svoje ŠTEFANOV AN JE ki bo 26. t. m. ob 17. uri v prijetno obnovljeni gostilni na goriškem gradu »Lantema d’oro«. Vabljeni vsi člani in prijatelji društva. Odbor vsakogar, pravna posvetovalnica. 17.40 »Mirna pota«. F. S. Finžgar. Drugo nadaljevanje. 18.30 Ljudske pesmi. Tretja oddaja: »Ta dan je vsega veselja«. 19.10 Zdravniška posvetovalnica. 20.30 Simfonični koncert. četrtek: 12.00 Tri in ena - sobotni variete. Besedilo D. Lovrečiča. Ponovitev. 17.20 Pregled zgodovine italijanskega slovstva. M. Kacin: »Torquato Tasso«. 18.00 Goriški polifonski zbor pod vodstvom C. Seghizzi. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.30 »Mesec dni na kmetih«. Komedija v petih dejanjih. 22.30 J. S. Bach: Lebet den Herm, alle Heiden; motet Fiirchte dich nicht, ich bin bei dir. Petek: 12.10 Gospodinja nakupuje. 13.30 Glasbeno potovanje okoli sveta. 17.40 »Mirna pota«. F. S. Finžgar. Tretje nadaljevanje. 18.00 Poje zbor »Jacobus Gallus« iz Trsta. 18.30 Ansambel »Slavko Osterc« iz Ljubljane. 19.10 Novele 20. stoletja: Fr. Bevk: »Štirje vinarji«. 20.30 Gospodarstvo in delo. 20.45 Koncert operne glasbe. Sobota: 12.00 Iz starih časov, pripravil L. Tul. 15,00 Glasbena oddaja za mladino. 16.00 Oddaja za avtomobiliste. 16.10 Pregled slovenske dramatike. Osma oddaja. Romantično-realistična ljudska igra s petjem. 17.40 Slovenski znanstveni delavci z univerze: Franko Piščanc: »Avtomatika in sodobna industrija«. 17.50 Cecilijanka, revija goriških pevskih zborov. Iz koncerta, ki smo ga registrirali v Katoliškem domu dne 26. novembra letos. 19.10 Družinski obzornik. 20.50 Tri in ena - sobotni va-rietč. Besedilo D. Lovrečiča, 21.20 Vabilo na ples. 22.20 Za prijeten konec tedna. ................... NOVO LETO - SVETOVNI DAN MIRU Rojan Za letošnji božič bomo imeli polnočno sveto mašo na sveti večer, 24. decembra ob desetih zvečer. Gospod nadškof nam je izposloval pri Sveti stolici potrebno dovoljenje. Ob desetih zvečer bomo najprej zaključili božično devetdnevnico, nakar bo sledila polnočna sveta maša. Vabim k udeležbi. , Stanko Zorko Božična misel Ni dolgo tega, kar sem bral kratko, toda lepo božično zgodbico. V neki vasi so šolski otroci priredili na odru betlehemski prizor, ko Jožef in Marija iščeta prenočišče. Moža, ki je imel gostilnico in v njej že polno prišlekov, je igral mlad fant, ki je bil sicer močan po telesu, v umu pa počasen. Prideta Marija in Jožef in prosita za prenočišče. Fant jima reče, kakor je bilo v vlogi zapisano: Nobenega prostora ni več, pojdita naprej. Še enkrat zaprosi Jožef in fant odgovori z istimi besedami. Žalostno se Marija in Jožef obrneta, tedaj pa se fantiču usujejo solze in krikne za njima, kar ni bilo v vlogi: Pridita nazaj, Jožef in Marija. Lahko imata mojo sobico! Nekaj gledalcev je reklo, da je bila igrica polomija, večina pa je mislila, da lepše in iskrenejše še niso videli. Ta zgodbica mi je prišla na misel ob letošnjem božiču. Pridita nazaj, Jožef in Marija. Lahko imata mojo sobico. čudno navajeni smo, da nam kakor že iz navade, božič pomenja višek čustvovanja. Tako hitro so solzne oči ob božični pesmi, tako mehki so nekateri, ko gledajo mnogobarvne lučke na božičnem drevescu v topli sobi, ganjeni so, ko odvijajo busovem trstičju, na prerijski travi, na puščavskem pesku. Koliko jih je na tem božjem svetu, ki bi sredi komodnosti modernega sveta, sredi lučk, jedi in pijače še kriknili kakor fantiček na odru: Pridita nazaj, Jožef in Marija. Lahko imata mojo sobico. Koliko jih je? Tistih, ki jim solze oči od blagosti, ko poslušajo božično pesem, ki so ganjeni ob lučkah na božičnih drev-cih in ob darovih, zavitih v zlat in srebrn papir, lepo okrašen z rozetami in pentljami. Komunizem je mnogim zaprl nebeška vrata, pa ni odprl raja na zemlji. Narobe. Toda ob svetem večeru in ob božičnih dneh bi se morali tudi mi kot kristjani vprašati: Kaj pa smo mi napravili za rešitev bednih in od vrat odgnanih? Kaj smo mi, ki v nebesa in v Boga verujemo, naredili za svojega sobrata, ki je prav tako brat Kristusov? Božični dnevi niso in ne bi smeli biti samo kipenje čustev, ne samo obujanje spominov ob staji, kjer spi božji Otrok. Daleč od božiča je tisti, ki misli, da je vse to bistvo. Božič je praznik aktivnosti, je dan spo- NOVI SLOVENSKI misijonar v Zambiji I! wm MIA XXI. darove. Mar je res to že postalo višek božičnih dni? Ce odpremo božje knjige (morali bi jih večkrat), bi našli v njih čudovito zgodbo preroka Danijela v babilonski sužnosti. Daleč od domovine govori z angelom Gabrijelom, s tistim, ki je dobrih pet stoletij za tem v majhni nazaretski hišici govoril z dekletom, ki ji je bilo ime Marija. Govoril je Danijel o sedemdesetih letnih tednih, ki se morajo dopolniti, in Mariji, da se je čas dopolnil. In rodil se je Otrok, ki ga je trideset let pozneje s terase v Jeruzalemu rimski Poncij Pilat pokazal ljudstvu z besedami: Ecce, homo. Poglejte, človek! Kaj je vendar bistvo božiča, bistvo svetega večera? Ta krik Poncija Pilata, ki je zapisan v svetih knjigah. Ecce, homo! V tem kriku rimskega oblastnika, ki ni poznal Jezusa kot Boga, temveč samo kot človeka, je namreč obtožba nas vseh, ki v Jezusu, rojenem v ovčji staji, gledamo Boga, pa malo ali skoraj nič brata vseh ljudi. To stoletje, v katerem živimo, v katerem se je svet trpeče in strahotno premaknil na stotinah krajev, je stoletje socialnega preporoda, stoletje iskanja po rešitvi najbolj perečega vprašanja: kako pravično rešiti bedo milijonov Kristusovih bratov? V tem stoletju, ko je komunizem obetal zapreti nebeška vrata in nebeške dvore prepustiti vrabcem, pa odpreti raj na zemlji, se še vedno rode otroci na bam- IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Spominska slovenska kapela v Washingtonu V VVashimgtonu, Now Yorku in Clevelandu so bili izvoljeni slovenski odbori, ki naj bi poskrbeli za spominsko kapelo v narodni ameriški baziliki Marije Brezmadežne v VVashingtonu, kjer so že mnogi drogi narodi lepo opremili svoje kapele, kjer se zbirajo tudi k službi božji. Te kapele bodo pričale še poznim rodovom o narodih, ki so tam ustvarjali novi svet. Avstralski Slovenci si grade cerkev V Melbournu v Avstraliji grade Slovenci svojo cerkev, ki bo posvečena sv. Cirilu in Metodu in je že pod streho. Rojaki sami opravljajo prostovoljno delo. Pod cerkvijo bo prostorna dvorana, ki bo služila znanja, da smo po tem Otroku, ki mu Mati in sveti rednik nista mogla najti zibeli in toplega prostora, povezani z vsemi tistimi, ki trpe in se mučijo v tem življenju, kakor da zanje ni prostora na tej zemlji. Svetovne družbene bede ne more rešiti samo karitativno delovanje. Mnogo naredi, mnogim obriše solzo vsaj za hip. Vendar samo socialna pravičnost more postaviti tiste temelje, v katerih bo brat gledal brata. Ecce, homo! Vsak je človek, po božji podobi usvarjen, s hrepenenjem po pravici in po ljubezni. Ce na sveti večer in v božičnih dneh vidimo samo sebe in svoje veselje, če se skušamo, da nas ne bi vznemirjalo, izločiti iz množice stiskanih, ponižanih — tedaj gre božič dejansko mimo nas. Obsijani od luči in lučic, na barvastih slikah, ki jih bomo posneli sebi in drugim za spomin, nasmejani od dobre volje, smo daleč od svojega božjega Brata in daleč od vseh bratov. Božič ni cmeravost, ne kup sladkih besedi. Božič je krik po pravici. Težko bi kdo lepše povedal božično misel, kakor jo je rajni škof dr. Gregorij Rožman v voščilu leta 1959: »V revščini hleva in tihoti svete noči sta se pogleda deviške Matere in božjega Deteta prvič srečala, prvič sta se zazrla drug drugemu v oči.« Ce bi se še mi! Obema. Kaj vse bi brali v teh očeh? Berimo! KAREL MAUSER, USA v kulturne in verske namene. Cerkev stoji ob Baragovem domu, hotelu za novodošle tanite in fante v potrebi, ki ga upravlja tamkajšnji slovenski izseljenski duhovnik. V Melbournu je tudi Slomškov dom, prva ustanova slovenskih frančiškanskih sester Brezmadežne, ki so dospele v pomoč izseljencem lansko leto. V Sydneyu izseljenski duhovnik zbira sredstva za sestrsko hišo, da bodo tako naše sestre prišle še do druge postojanke v Avstraliji. Božje poti širom po svetu Na svetu je 638 svetišč ali božjih pori. Na prvem mestu je Italija z 251 svetišči. V drugih deželah Evrope jiih je 267, v Ameriki 156, v Aziji 46, od teh v Palestini 30, 12 v Afriki. Na praznik Marijinega materinstva, 11. oktobra, je prispel z letalom iz Indije v Zambijo p. Lovro Tomažin, novi misijonar slovenskega misijona, ki je začel z delom 1. septembra. Na letališču v Lu-saki so ga čakali superior misijona p. Kapfer, pp. Kokalj in Rudež ter brat Mbe-sha, Zambijec. Toda p. Tomažin je ostal v Lusaki le malo časa. Že 24. oktobra je odpotoval v sosednjo državo Malavvi (bivšo angleško kolonijo Nyasa), da se tam priuči činjanščine, jezika ki se največ govori v območju novega slovenskega misijona. P. Tomažin je po rodu iz fare Krke na Dolenjskem. Ob koncu vojne se je leta 1945 kot mlad študent s starši umaknil na Koroško, prebil nato tri leta po raznih begunskih taboriščih v Italiji, dokler se ni s starši sredi leta 1948 izselil v Argentino. Potrebe družine so bile hude. Mladi Lovro je delal, da bi kaj zaslužil, najprej na polju, nato pri zidarjih, kasneje v tovarni za pohištvo in končno v neki trgovini. Leta 1956 sta prišli iz domovine za stairši še dve sestri in brat. Tako je Lovro lahko prepustil skrb za dom novim silam, sam pa je stopil v slovensko semenišče v Adrogue. Kmalu po vstopu pa je začel misliti na redovniški in misijonski poklic. Misel na misijone je bila namreč v Tomažinovi družini vedno živa. Z zanimanjem se je prebiralo življenje misijonarjev in misijonska poročila; v družini se je za misijone vedno veliko molilo in jih tudi gmotno podpiralo. Kako velik je bil ta misijonski duh, naj pove en sam primer: Ko je bil sedanji misijonar še bogoslovec in je v družinskem krogu pogovor nanesel na misijone, je sedaj že pokojni Lovretov oče dejal: »Lovro, pojdi v misijone in jaz pojdem s teboj ter ti bom opravljal vsa hišna in gospodarska -dela na misijonu.« Sin se mu je tedaj le nasmehnil. Šele v večnosti je oče kasneje zvedel, da je brstela v sinovem srcu takrat ista želja. Neikaj mesecev pred duhovniškim posvečenjem je bogoslovec Lovro zaprosil za sprejem k jezuitom. V Družbi Jezusovi je videl najboljšo uresničitev obeh svojih idealov: redovništva in iti v misijone. Pokojni pater Jožef Prešeren je v Rimu poskrbel, da je bil sprejet v slovensko jezuitsko sekcijo. Noviciat je opravil v Argentini, nato pa odšel v Indijo, da se tam na papeški univerzi v Pooni izpopolni v teologiji in istočasno priuči angleščine. Tam se je srečal z bogoslovci petih različnih redovnišJdh skupnosti — samo jezuitskih Študentov je bilo nad dvesto — in z domačimi škofijskimi semeniščniki. Že sam stik in sožitje s tolikimi in tako različnimi ljudmi, ki pa imajo isti cilj, je pomenil za bodočega misijonarja p. Tomažina veliko doživetje in mu zelo pomagal razširiti obzorje. Imel pa je tudi priložnost, da si je od blizu ogledal delo v misijonskem vinogradu, kjer domačini in misijonarji iz najbolj različnih dežel ramo ob rami sejejo božjo besedo ter jo zalivajo s svojimi napori, razočaranji ter odpovedmi, še prav posebno doživetje zanj pa je bil obisk pri slovenskih misijonarjih v Bengaliji. Od 11. oktobra živi na afriški celini. Sprejela ga je Zambija, da ji z drugimi misijonarji vred pomaga najti Kristusa. Ko se bo priučil jezika domačinov, bo nastopil na slovenski misijonski postaji Matero, ki ga že težko pričakuje. Tedaj bo tudi on zaoral prvo brazdo v pogansko ledino. Ponovila se bo prilika Gospodova: In sejalec je šel seme sejat... Ne bo odvisno samo od njega, temveč tudi od nas, od naših molitev, žrtev in darov, da bomo potem slišali njegovo radostno poročilo: »Seme ni padlo na stranpota, tudi ne na skalo ali med trnje; padlo je na rodovitno zemljo in obrodilo sad: trideseteren, šest-deseteren, stoteren...« Rim, 24. decembra 1902 Noč je pozna. Jasne in svetle zvezde se leskečejo v mrzlem o-zračju. Iz mesta slišim hrupne, neubrane glasove. To so posvetni veseljaki. S tem, da so se čez mero najedli, se spominjajo Odreše-nikovega uboštva. Krog mene spe moji tovariši po svojih sobah. Jaz še bedim in mislim na betlehemsko skrivnost. Pridi, pridi, Jezus, čakam te. Marijo in Jožefa so Betlehem-čani odgnali; čutita, da je ura blizu, pa gresta iskat zavetja na deželo. Jaz sem ubog pastir, nič drugega nimam kot skromen hlev, majhne jasli, nekaj slame. Vse vama dam, dajta, sprejmita to ubogo kočo! Pohiti, o Jezus, sprejmi moje srce! Moja duša je revna, brez čednosti; slamnate bilke toliko mojih pomanjkljivosti te bodo zbadale, da boš jokal; toda, Gospod moj, kaj naj storim? To je vse, kar imam. Boli me tvoje uboštvo, do solz me gane, pa vendar ne vem, kaj naj ti boljšega podarim. Jezus, oblaži mojo dušo s svojo prisotnostjo, razžari jo s svojo milostjo, uniči to slamo in jo nadomesti z mehkim ležiščem za svoje presveto telo. Jezus, čakam te. O, hudobni te odganjajo in dopuščajo, da zmrzuješ. Leden veter brije. Pridi v moje srce! Sirota sem, vendar te to želim, da sprejmeš ljubeznivo moj dobri namen, da bi te lepo počastil, sprejmi mojo veliko ljubezen in željo, da se zate žrtvujem. Bogat si in vidiš moje potrebe. S plamenom svojega usmiljenja mi boš očistil srce, tako da bo podobno tvojemu presvetemu srcu. Neustvarjena svetost si in napolnil me boš z milostmi, ki bodo rodile napredek duha. Pridi, Jezus, toliko ti imam povedati, toliko bolečin zaupati, toliko želja, toliko obljub, toliko nad. Hočem te počastiti, o mali Jezus, poljubiti te na čelo, darovati se ti iznova, za vselej. Pridi, o Jezus, ne mudi se, sprejmi moje povabilo, pridi! Pozno je že. Spanec me premaguje in pero mi pada iz rok. Naj malo zaspim, o Jezus, medtem ko ti tvoja Mati in sveti Jožef pripravljata bivališče. Tukaj si bom odpočil, v hladu nočnega zraka. Takoj ko boš prišel, bo jasnina tvoje svetlobe zableščala v moje zenice. Tvoji angeli me bodo prebudili s sladkimi spevi o slavi in miru in hitel bom ves prazniški, da te pozdravim in da ti pokažem svoja revna darila, svoj dom, vse to malo, kar imam, da te počastim, da ti izkažem svojo ljubezen skupaj z drugimi pastirji, ki bodo prihiteli z menoj in z nebeškimi duhovi, ki bodo peli slavo tvojemu srcu. Pridi, čakam te. bom ogrel, kolikor morem. Vsaj miiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiniiiNiiNiiiMiiiiiiniiiiiiiiiiMiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Nova cerkev v Odrancih Odranci so vas v Prekmurju. Morda bi bili še danes nepoznani, če se ne bi bila lani v vasi zgodila silna nesreča. Zrušila se je kupola novooastajajoče cerkve in pod seboj za vedno pokopala osem ljudi. »Pripravljeni smo bili na največje materialne žrtve, na človeške nismo računali. In vendarle je Bog zahteval tudi te,« je preprosto dejal zidarski mojster, ki je bil pri nesreči zraven. Pa jo je tudi on krepko skupil. Polomljene roke, rebra, rana na obrazu. In z njim mnogi drugi. Ta spomin bo ostal še dolgo, pa tudi spomin na pomoč, ki so jo bili deležni od vseh strani. Kociprov oče je zapustil šest otrok. Žena je ostala skoro brez slehernega upanja. Pa so jo podprli dobri ljudje. Na dan blagoslovitve cerkve je njen najstarejši sin stal v skupini sošolcev iz semenišča. Že se pripravlja, da bo kdaj sam daroval mašo na kraju, kjer se je razlila kri njegovega očeta. Sedaj tudi mati začenja gledati na moževo smrt s svetlejšimi očmi. Prisostvovala je, odeta v črnino, prvi maši v novem svetišču, zbrana, s križem obložena, a pogumna. Ob njej izgarano ljudstvo, ki si je zidano cerkev želelo že de- MARIJAN JAKOBIC serietja. Radi so darovali in žrtvovali, mnogi po 200.000 din in več. Prispevali so z udarniškim delom, po vrsti od hiše do hiše, vsi braz izjeme. Tudi farna družina potrebuje svoj dom. Odrančarji so se tega zavedali in ga zgradili z naporom in žrtvijo prav vseh. Ni jih več kot dva tisoč. Prvega duhovnika so si priborili v času druge svetovne vojne. Najprej so imeli kapelico v šoli. Kasneje so si postavili zasilno leseno stavbo. Leta 1964 so se zagrizli v delo pod vodstvom vnetega dušnega pastirja msgr. Lojzeta Kozarja. K slovesnosti blagoslovitve v nedeljo 5. novembra se je praktično zhraio vse Prekmurje. Iz nekaterih fara so jih vozili celo posebni avtobusi. Navzočih je bilo 23 duhovnikov, 12 jih je s škofom Držečnikom somaševalo. Gradnja župne cerkve je silno poživila občestveno zavest vernikov. Odranci stojijo pred nami kot živ zgled življenja in dela, naporov in žrtev. V času, odkar fara deluje (23 let), je dala Cerkvi tri duhovnike, 15 mladeničev se pripravlja na duhovništvo, živih redovnic je 11. Družine imajo povprečno po šest članov. Božji blagoslov nad tem občestvom je očividen. Pri nas je letos čuden čas! Božiča ni, brez jaslic smo, zvonovi sveti ne pojo. Pri nas je letos čuden čas! Zdaj prazen sanja bohkov kot; odnesli jasli smo v smeti, za sveto Dete mesta ni, za božje Dete hlevčka ni. Pregnali smo ga iz domov, iztrgali iz svojih src. Še naše matere, žene, si angelčkov več ne žele, otrok več živih ne rode. Kako ostuden je naš čas! Za jasli zdaj prostora ni, je angelčkom zaprta pot, ljubezen umorjena spi, kot da je hodil tod Herod ... Več v hišah naših zibke ni, ki bi imela srčke tri, ki bi imela žegne tri, ki bila bi vir radosti. Kako je žalostno pri nas, kako pri nas je bridek čas! Kaj Detece bežiš od tod, ostal bo prazen bohkov kot, ostala prazna bo zibel, za narodom le še vrzel, spomin, spomin prežalosten. Prenovili so nagrobni spomenik Simona Gregorčiča Simon Gregorčič ima še vedno številne ljubitelje in občudovalce in še bolj med preprostimi rojaki. Mnogi radi obiskujejo njegovo rojstno vas Vrsno, a še bolj njegov grob pri Sv. Lovrencu ob Soči. Toda do sedaj so se razočarani vračali od groba, ker so videli, kako ga je raz-jedel čas, da se je zdel kar zanemarjen. To je nagnilo Klub starih goriških študentov k odločitvi, da grob na svoje stroške prenovijo. To se je zgodilo letos v oktobru. Za praznik vseh svetnikov je bil grob že ves kakor nov. S tem dejanjem je klub znova izpričal, da je na Primorskem ena izmed redkih organizacij, ki so ji pri srou kulturni ustvarjalci in njih delo ne glede na to, v kateri tabor so jih v življenju prištevali, in ki želi, da bi vsi dobili vsaj skromno priznanje tudi po smrti. Žal, da klub pri svojem prizadevanju naletava na ovire in tudi na sabotažo svojega dela pri enem delu tistih, ki bi danes morali uradno skrbeti za slovensko kulturo. To se je pokazalo že pri pogrebu pesnika Alojzija Gradnika, še bolj pa pri odkritju spominske plošče pisatelju Ivanu Preglju na Mostu ob Soči. Zato so ti stari »fantje« še bolj pohvale vredni, da v gluhi lozi slovenske kulture v sedanjem času vztrajajo pri svojem prizadevanju. Saj je znano, da mislijo postaviti spominsko ploščo še jezikoslovcu Stanku Škrabcu v samostanu na Kostanjevici pri Gorici. ZORA PISCANC ■ 1 * I f! g% Kakor prejšnja leta PNI km\WŠ II Gorici Gospa Vida je spremila moža do vrat in se od njega prisrčno poslovila. Nato je obstala na pragu in gledala za njim, ko je z naglimi koraki odhajal preko vrta. Pri vrtni ograji se je še enkrat ozrl in ji zamahnil v pozdrav. »Nasvidenje čez teden dni! Če bo kaj nujnega, mi pa telefoniraj v Rim!« »Nasvidenje, Rudi, in srečno se vrni!« Počasi je zaprla vrata in se vrnila v prazno stanovanje. Občutek samote jo je vedno neprijetno dimil. Tokrat pa ne. Zaželela si jo je, vse od božičnega večera sem. »Jutri je še praznik svetih Treh kraljev,« je pomislila, »in preživela ga bom tako, kakor prejšnja leta in ne več...« Sredi misli je obstala, kakor da bi nenaden blisk prečkal pot njenih misli. Božično drevesce je bilo letos čisto nekaj novega. Takega je hotela hčerka Vanda, ki se je na božično vigilijo pripeljala z možem iz mesta. Vedno je bila svojevrstna, polna »muhastih«, bi rekel Rudi, navdihov. Sedaj še vse bolj, ko je dosegla mesto profesorice likovne umetnosti na visoki šoli v Benetkah. »Oh, mama, pa ne da misliš napraviti drevesce kot prejšnja leta?« jo je skoro nejevoljno pokarala, ko jo je videla z drevescem in običajno škatlo okraskov v rokah. »To je že staromodno, nič več življenjsko, Moramo si izmisliti nekaj čisto našega, modernega, kar bo odgovarjalo duhu našega časa. Le prepusti to delo meni, mama.« Mama ji je prepustila drevesce in se tiho umaknila v kuhinjo. Otroci so me prerasli, nisem jim več kos, je žalostno pomislila. Do nje je prihajalo le pritajeno žvižganje hčerke Vande, neizpodbitni dokaz, da se je z vso vnemo lotila dela. Ko so na vasi že zažarele prve luči, jo je Vanda poklicala. »Mama, sedaj pa le pridi in poglej!« Izraz velikega zmagoslavja je žarel v njenih očeh. »Res, svojevrstno, kaj takega nisem še videla,« je pohvalila mama, tanke bolečine v srcu pa se ni mogla otresti. Na vrhu zelene smreke je bila pripeta velika rdeča pentlja in od te pentlje na vse strani so do tal padali svileni trakovi vseh barv: rumeni, plavi, zlati, rdeči, sinji. Smrekove vejice pa so bile vse obsute s pisanim umetnim cvetjem. »Ali ni edinstveno, mama, povej, ali ni vse edinstveno!« si Vanda kar ni mogla dati duška svojemu navdušenju. »Res lepo, zelo lopo,« je mehanično ponavljala mama in se ni mogla vživeti, da je to res božično drevesce. Ko je pozvonilo na vratih, je vedela, da je to njena najmlajša, Maja, ki se je vrnila iz zavoda domov. Ah, Maja! Ni bila taka kot Vanda, ne nikakor. Njen značaj je bil trmast, zaprt; s težavo se je učila, zato je bila deležna več trdih kot pa prijaznih besed. Vedno so ji postavljali Vando za zgled. Ona pa... Se bolj se je utrdila v svoji trmi in skoro bi rekli zagrenjenosti. »Kaj, to naj bi bilo božično drevesce? Kar ven k ograji ga postavi, Vanda, da ga bodo vsi občudovali, jaz ga že ne bom!« Pobrala se je v svojo sobo in le s težavo jo je mama priklicala k večerji. Prazniki so bili mučni, vse prej kot veseli. Rudi je vedno oboževal najstarejšo Vando in tudi tokrat ni skoparil s pohvalami. »Vidiš, Maja, kako je Vanda uspela v življenju. Dosegla je doktorat in s tem tudi zavidljivo mesto na beneški visoki šoli. Ti pa si vedno med zadnjimi in letos celo ponavljaš« »Dosegla sem prvo mesto na smučarski tekmi v Gortini.« To je povedala na tako skromen način, da so se vsi glasno zasmejali. »Oh, to pa to, neobhodno potrebno je za življenje, kajne, Maja?« se je šalil oče in Maja je izbruhnila v jok in se že drugi dan odpeljala spet v mesto v zavod. Nič ni pomagalo, mama je ni mogla zadržati. »Veš, mama, sama bom v zavodu. Dekleta so še na počitnicah. Uporabila bom čas in se učila.« Mama je vedela, da ne bo tako. Maja si je zaželela samote, razočarana nad vsemi in zagrenjena v svojih upih in nadah. Nihče je ne razume, tudi ti ne, mama, premišlja gospa Vida in trga raz drevesca ves kinč, ki ga njeno oko ni vajeno. »Jutri bo moj praznik. Postavim si drevesce kakor prejšnja leta in tudi jaslice pod njim. Takoj grem ponje na podstrešje. Ko je odvijala lesena kipce, Jožefa, Marijo in Detece, se je spomnila tistega jutra v božičnih praznikih, ko je prišel zet Egon k njej v kuhinjo. Vanda je Odšla po opravkih v mesto. Plemenito obličje mu je bilo bledo, v očeh mu je ležal trpek izraz. »Tako sem si želel otroka, svojega otroka, že od prvega dneva poroke sem, a Vanda ga ne mara. To ni več v duhu modernega časa, pravi, to je nepotrebni luksus, ki si ga ne moremo še nabaviti. Kot bi bil otrok avto ali kos pohištva... O, mama, kako sem nesrečen; morda bo takrat, ko si ga bo sama zaželela, že prepozno. Leta tako hitro bežijo. Vanda pa si želi še tega in onega. Morala bi pustiti službo, pravi, posvetiti se materinstvu, knjige in božansko umetnost zamenjati z umazanimi plenicami in otroškim jokom. Za sedaj še ne, Egon, sem še premlada in rada bi se pozabavala, saj se do sedaj nisem. Knjige, učenje, izpiti, to je bilo doslej moje življenje, tako pravi Vanda. Oh, mama, bojim se, a se nikoli ne bo spremenila.« Gospa Vida je z globokim vzdihom položila Detece v jaslice. Kako bi bila sreč- na, če bi lahko spet pestovala, tokrat svoje vnučke... Življenje je tako pusto, mrzlo brez otroškega vrišča. Mi veliki postajamo z vsakim dnem bolj živčni... Odvila je zadnji kinč in skrbno postavila na najbolj vidno mesto Vandino rdečo zvezdo in Majino zlato trobento. Ah, srečni časi, ko sta se deklici navduševali vsaka za svojo igračko. Skazi okno je že prodiral večer, ko je končala. Rožnata zarja za morjem je naznanjala lep dan. Pogreznila se je spet v naslonjač in ogledovala svoje delo. Sele sedaj jo je objelo božično razpoloženje in ko je zopet vstala, da prižge lučko pred Detetom, si je nenadoma zaželela, da ne bi bila več sama. »Maji v mesto bom telefonirala. Morda ni še prepozno.« Beseda prepozno je imela sedaj dvojni pomen. Sedaj šele je razumela, da Maji nikoli niso dali ljubezni, niti ona ne, ki ji je mati. In ona jim je tudi ni vračala. »Halo, ali je Maja v zavodu? Tu njena m ama j« »Takoj jo pokličem, gospa; pa ne da se je kaj hudega pripetilo. Veste, Maja je prišla sinoči zelo žalostna v zavod.« -Gospa Vida je preslišala drugo vprašanje. »O ne, nič hudega ni. Le jutri bi jo rada imela doma. Zadnji božični praznik je.« »Mama, kaj mi hočeš?« se je čez čas oglasila Maja. Poznalo se ji je, da je vsega naveličana in da je jokala. »Veš, Maja, nisem ti čestitala k uspehu na smučarskih tekmah. Zelo sem vesela, da...« »Ros, mama?« je zaživel Majin glas preko telefona, »da bi videla, kako je bilo imenitno. Krasno sonce, snežna raivan se je bleščala v tisočerih biserih in tekmovalci smo drveli po snegu kot vihar. Morala bi videti vratolomne vaje na skakalnici, čudovito, ti rečem, čudovito!« Majin glas je bil čisto drug, pomlajen, živahen, mladosten. »Maja,« je končno tudi mami uspelo, da je predrla plaz Majinih besed, »ali prideš jutri domov? Veš, napravila sem ti presenečenje. Postavila sem jaslice in drevesce kalkor prejšnja leta.« »Mama, ali res? Kakor prejšnja leta. 0, to bo lepo, pridem, zagotovo pridem. In, in, ali si tudi mojo trobento postavila na drevesce?« »Tudi, Maja, in Vandino rdečo zvezdo!« »O!« Ta veseli Majin vzklik je gospej Vidi še dolgo odmeval v duši, še potem, ko je v kuhinji pripravljala slavnostno kosilo za naslednji dan. Neizpodbitno je začutila, da Maja ne bo sama, da se bosta vrnila tudi Vanda in Egon. In res sta prišla še prej kot Maja. Vanda je na široko razširila oči, ko je zagledala drevesce in pod njim jaslice, ki jih je bila vajena gledati že izza otroških let. Mama je videla, da so se ji v očeh zaiskrile solze. »Mama, kako prav, da si spet potegnila na dan to staro šaro. Veš, v teh stvareh je življenje, so spomini, je moja mladost,« se je raznežila Vanda, da jo je Egon začudeno gledal. »Glej, glej, Egon, tudi moja zvezda je tu! Se spominjaš, mama, kako sem je bila vesela? Zvezda, ki ti bo prinesla srečo,« je rekel očka. »Ali te je razočarala, Vanda?« je plaho vprašal Egon. Toplo ga je pogledala in tiho odgovorila: »Ne, Egon, ni me razočarala. Srečna sem, danes vem to bolj kot kdajkoli.« »Sedaj šele se je v meni prebudilo božično razpoloženje. Ah, glejte, moja trobenta!« je planila Maja k drevescu, še predno si je slekla plašč in sezula zasnežene škornje. Nežno jo je pobožala in od mraza ožarjena lica so ji še bolj zagorela. »Ali ni sijajna naša mama, le povej, Vanda!« »Da, edinstvena je! Mama, ali nam boš brala nocoj božični evangelij? Na sveti večer smo na to pozabili.« »Jaz nisem pozabila, le mislila sem, da je tudi ta za v staro šaro.« »Oh ne, mama, odpusti! Božič živi iz tradicije in v tem je njegov čar, da se nam iz leta v leto povrača vedno isti. Beri, mama, prosim te!« In mama je začela brati božični evangelij. Njen mili zvok je osvojil poslušalce. Z izredno nežnostjo je brala besede. »In povila je sina prvorojenca in ga položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču.« Vandin vzdih je zmotil zbranost in tišino teh blaženih trenutkov. Gospa Vida je za hip prenehala in se zazrla v najstarejšo hčerko. Po bledih licih so ji tekle solze, a njen pogled je bil uprt v božje Dete v jaslih. Ko so v hiši že vsi spali, je gospa Vida še vedno sedela v naslonjaču, srce pa ji je bilo prepolno sreče. Pogledala je na uro. Enajsta je pravkar odbila. »Kaj, ko bi vseeno poskusila?« Klicala je telefonsko centralo in prosila številko rimskega hotela »Bled«, kjer je bival njen mož. Našla ga je. »Kaj se je vendar zgodilo?« je na drugi strani žice vprašal zaskrbljeni glas. »Oh nič, hotela sem ti povedati, da smo nocoj doma vsi tako zelo zelo srečni!« »Rad bi vedel, kaj za vraga mi je spet nakuhala moja žena,« je zadovoljno brundal mož Rudi, ko se je odpravljal k počitku. Preden so se uveljavili v Gorici stalni kinematografi, so prihajala v mesto in trge na deželi potujoča podjetja, tako imenovane panorame. Na določenem kraju so razpeli šotor, navadno v obliki cirkuške arene, gledalci pa so za majhno vstopnino zasedli sedeže v šotoru, pred katerimi so bila okenca za ogled podob. Posebna priprava je pomikala slike pred gledalčevimi očmi in na vsak premik je gledalce opozoril zvonec. Podobe v panoramah je izdelovala leta 1895 ustanovljena dunajska družba. Izdelane so bile po fotografijah, ki so jih prenesli na steklo. Družba je imela tudi svoje fotografe, ki jih je pošiljala po svetu. Ko so po mestih uvedli stalne kinematografe, so panorame izginile. Lastnik prvega slovenskega kinematografa v Gorici je bil Ludvik Tomšič, ki je imel za sotrudnika Antona Jerkiča, enega prvih slovenskih poklicnih fotografov. Kinematograf je bil na Verdijevem -teka-lišču (korzu), in sicer nasproti Ljudskega vrta. Toda kmalu po odprtju je prišlo do nesreče. Oktobra leta 1907 je kinematograf -pogorel. Požar je nastal med poskusnim predvajanjem filmov. Gasiti ni bilo kaj, ker je ogenj v hipu uničil stavbo do tal. Škoda je bila velika, 70.000 kron, ki pa m bila krita z zavarovalnino. Šele leta 1912 so v Gorici odprli nov slovenski kinematograf. Imenoval se je »Central Bio«. Za tedanji čas je bil največji in najmodernejši v Gorici. Imel je prostorno dvorano in veliko čakalnico. V vseh prostorih je bila centralna kurjava. Predvajanje filmov je spremljal vzidani Phonoliszt — pianino na elektriko. Reklamna naznanila so razdeljevali v nemščini, slovenščini in italijanščini. Lastnik tega kinematografa je bil Josip Medved, po rodu iz Kandije pri Novem mestu, po poklicu pa trgovec. Prvi je opremil predvajata) belo platno s črnim okvirom. To svojo zamisel je razstavil na kinematografski razstavi na Dunaju in prejel za to odlikovanje. Njegovo iznajdbo so pozneje sprejeli vsi kinematografi. Kino »Central Bio« je bil v prvi svetovni vojni porušen, po vojni ga pa lastnik ni več obnovil. Zanimivi so bili slovenski naslovi predvajanih filmov. V spored: »Orožnikova misel«, komično. — »Sto burk«, šaljivo. — »Slab Božič«, senzacijonalno. — »Začarani avtomobil«, fantastično. Najboljši stroj, ki se ne -trese. Vsakih osem dni prihajajo iz Pariza, Londona, Berlina in New Yorka najzanimivejše, resnične novosti. Vstopnice: I. prostor 50 vinarjev, za otroke 30 vinarjev. II. prostor 30 vinarjev, za otroke 20 vinarjev. Vsako sredo predstave za učence po znižani ceni 10 vinarjev. Predstave so bile dobro obiskovane, da je vedno -primanjkovalo vstopnic. Prve vrste pred -platnom je zasedla mladina, ki je z iztegnjenimi vratovi, toda tiho sledila junaškim dejanjem na platnu. Takrat kinematografsko občinstvo še ni bilo izbirčno. Migotanje filmskih podob jih ni nič motilo, včasih je po platnu hudo -deževalo in neredko so zaplesale slike. Med odmori je igral gramofon s široko trobljo. Predvajanje sporeda je trajalo največ eno uro. Kino »Edison«, ki je bil nameščen v Hotelu Cent ralu, vhod Corso G. Verdi št. 32 ter Telovadni Trg 6 in je začel svojo delavnost 16. marca 1907 — torej pred 60 leti — je imel ob delavnikih pet predstav Po točki 28 drugega navodila za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju z dne 4. maja 1967 more pokrajinska cerkvena blast skleniti, da se pri mašah ob udeležbi ljudstva za mašni kanon (od Sanktusa do Očenaša) uporablja domači jezik. Ob izidu Navodila je tajnik Svčta za izvajanje konstitucije Bugnini v »L’ Osser-vatore Romano« napisal komentar. V njem naroča, da se za molitev kanona v domačem jeziku ne morejo uporabljati že odobreni prevodi, temveč je treba oskrbeti nov prevod. V okrožnici istega Svčta z dne 10. avgusta 1967 pa isti tajnik pravi: »Ker bo priprava in potrditev novih prevodov zahtevala več časa, sme pristojna cerkvena oblast medtem dovoliti porabo dosedanjega že odobrenega prevoda.« Na seji slovenske liturgične komisije v Ljubljani dne 2. septembra Je bilo soglasno sklenjeno, da se dovoli pri mašah z udeležbo ljudstva kanon moliti slovensko, In sicer v prevodu, ki ga je Svčt za izvajanje konstitucije že odobril in je natisnjen v žepnem Rimskem misalu — 11. in 12., popoldne ob 4., 5., 6., 7., 8. in 9. uri). Ta kinematograf je bil v italijanskih rokah. Priobčeval je sporede v slovenskem časopisju, ni pa delil slovenskih opisov. Pozneje se je preselil v lastno poslopje, v nalašč zgrajeno kino dvorano poleg ljudskega vrta, kjer je deloval do leta 1915, to je do začetka sovražnosti med Avstrijo in Italijo. Po izselitvi iz dvorane Central je prišel vanjo »Grand Elektro Bioskop Central«. Lastnik je bil arhitekt A. Tscherne (Černe). Ta kino je v Gorici uvedel novo razvrstitev sedežev; medtem ko so bile prej prve vrste najdražje, so bile poslej najcenejše. Posebno veliko obiskovalcev je bilo ob nedeljah, ko so prišli ljudje iz okoliških vasi, in to zaradi živahne propagande po slovenskih listih. Sicer pa je bil kinematograf izmed vseh goriških -podjetij nekako izjema, ker je upošteval tako slovensko kakor italijansko prebivalstvo. Vsi naslednji so bili večinoma v italijanskih rokah in se za Slovence niso kaj dosti zanimali. Vojno leto 1914 je zavrlo redno dostavljanje filmov. Ker je bila Avstrija v vojni s Francijo in Anglijo, seveda francoskih in angleških kopij ni bilo več dovoljeno predvajati. K temu se je nato pridružilo pomanjkanje tehničnih pripomočkov ter so prišle težave z električnim tokom. Vse to je onemogočilo nadaljnje kino predstave, leta 1915 je pa povrh vstopila v vojno še Italija in spražila napad na soški fronti. Gorica se je počasi začela spreminjati v grobljo, ki je znova zaživela šele po koncu vojne. Slovenski kinematografi pa so v njej umrli z rajnko Avstrijo vred. »KRIZANTEMA HVALEŽNOSTI« V zbirki KNJIŽIC je izšla nova številka z lepim naslovom: Krizantema hvaležnosti. Pisatelj -dr. V. Dermota je zbral mnogo zgledov človeške dobrote, ki se kaže tudi v hvaležnosti. Zakaj ima knjižica na» slov Krizantema, je lepo razloženo na ovitku, kjer beremo: Vse leto cvete po gredah in vrtovih množica cvetlic. Začenjajo vijolice in marjetice. Za njimi prihajajo tulipani. Tem sledijo lilije, nageljni, vrtni-ce in binkošt-nice. Nato zažarijo salvije, se razbohotijo astre, gladiole in dalije. Čisto nazadnje, kot za slovo, pa zacvetejo krizanteme. Naša duša je vrt človeških in krščanskih čednosti; greda, kjer rastejo vijolice Skromnosti, marjetice u-služnosti, tulipani postrežljivosti, lilije nedolžnosti, nageljni upanja, vrtnice ljubezni, salvije dobrote, gladiole odločnosti, dalije prizadevnosti za dobro in astre pripravljenosti za pomoč bratom in sestram. Naj ne manjka tudi krizanteme hvaležnosti, ki še po prvi slani v jeseni ostane na vrtu in kljubuje mrazu! Cena za izvod 50 lir. Knjižico dobite v naših knjigarnah in pri cerkvah. Lepo priporočamo. Potovanje posebne vrste Salezijanski sotrudnilki so organizirali posebno potovanje v Indijo. Obisk Indije naj bi ne bil turistični izlet, ampak spoznati od blizu potrebe misijonarjev, ki delujejo v Indiji. To je vsekakor izvirna pobuda, ki bo prarv gotovo rodila dobre sadove. Ljubljana 1965 (Turnškov misal — tretja izdaja). Ali velja to tudi za nas, ki smo Izven meja Slovenije? To bo veljalo tudi za nas, ko bo pristojna cerkvena oblast v Italiji dovolila molitev kanona v italijanščini. Kdaj pa bo to? Pred nekaj meseci je izgledalo, da bo treba na to dovoljenje še veliko časa čakati. Sedaj pa kaže, da bo kmalu prišel tudi kanon v domačem jeziku. Slovenci imamo praktično le en prevod kanona; (pripravlja se seveda nov prevod, ki naj bi bil boljši od sedanjega). Italijani imajo pa vrsto žepnih misalov s prevodi kanona, ki se med seboj precej razlikujejo. Zaradi tega pa škofovska konferenca v Italiji pripravlja enoten prevod ln ko bo ta pripravljen, bo prišlo tudi dovoljenje za uporabo. Vsekakor je jasno, da ne moremo tržaški in goriški duhovniki uporabljati slovenskega kanona brez privoljenja svojih škofov; tudi zaradi taktnosti do svojih italijanskih sobratov in vernikov. L. S. (ob 5., 6., 7., 8. in 9. uri, seveda popoldne), ob nedeljah pa kar devet (dopoldne ob 10., ...............................Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllll...Illlllllllllllllllllllll Mašni kanon v slovenščini TRIJE POMEMBNI DOGODKI v rimski slovenski skupnosti Slovenci, ki živijo v Rimu ter jih veže v družinsko skupnost društvo »Slomšek«, so meseca oktobra doživeli tri pomembne dogodke: ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, ki se je udeleževal škofovske sinode kot slovenski predstavnik, je v Rimu spolnil 65 let življenja; jezuitski pater Ivan Žužek je postal rektor papeškega Vzhodnega instituta, p. Anton Legiša je bil pa izvoljen za vrhovnega predstojnika klaretijancev. Ti dve imenovanji sta napolnili slovensko kolonijo v Rimu z velikim ponosom, saj sta bila s strani najvišjih cerkvenih oblasti med tolikimi izbrana na ti dve mesti dva zavedna sinova slovenskega naroda. Po sveti daritvi, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in je bila koncelebrirana, so se na praznik Kristusa Kralja vsi prisotni zbrali v društveni dvorani, kjer so bili tudi vsi trije slavljenci. Za uvod je zapel oktet »Slovenika« Kramolčevo pesem: Polje, kdo bo tebe ljubil? Vse prisotne je najprej pozdravil in slavljencem čestital predsednik društva »Slomšek« g. Stanko Dekleva, društveni tajnik g. Roman Rus je pa imel priložnostni govor. Po recitaciji pesmi, ki jo je sestavil dr. Jože Pogačnik še kot profesor verouka v Ljubljani »Zvonovi«, je isti kot sedanji ljubljanski nadškof povzel besedo ter spregovoril o verskem življenju doma. Dejal je, da je slovenska družba sedaj pluralistična: v njej so verni, brezbrižni in neverni. Omenil je letošnja romanja v okviru Leta vere, ki so bila v resnici romanja in na katerih se je mnogo molilo. Doma zlasti priporočajo evharistično življenje. Cim bolj moramo biti povezani s Kristusom. Kratko je omenil tudi postopek za proglasitev škofa Barage za svetnika. Za njim je govoril še društveni predsednik dr. Franček Šegula. On je pa poročal, kako poteka proces za beatifikacijo Slomška. Prireditev se je zaključila z Vodopivčevo pesmijo »Pobratimija«, ki jo je tudi zapel oktet »Slovenika« pod vodstvom g. Valenčiča ter z veselim domačim razgovorom. Na sestanku je pozdravil slavljence tudi vodja »Slovenika« msgr. dr. Maksimilijan Jezernik, ki je istočasno tudi rektor filozofskega oddelka papeževega zavoda za misijone Propaganda fide. On je tudi poročal, kako poteka akcija za zgraditev novega slovenskega zavoda. Zlasti je pomembno dejstvo, da so končno padli predsodki o potrebnosti in resnosti te ustanove. Akcije za nabiranje sredstev se dobro razvijajo. Številni dobrotniki so žrtvovali že precejšnje vsote denarja za ta naš zavod, življenju zavoda sledijo z zanimanjem zlasti rimski Slovenci, ki s svojim društvom »Slomšek« zelo podpirajo delo za njegovo zgraditev. Predstojniki Slovenika so do sedaj uspeli kupiti zemljišče, ki je že plačano. Upajo, da bodo v doglednem času začeli z gradnjo zavoda samega. V zavodu Slovenik je letos sedem gojencev duhovnikov, ki se izpopolnjujejo na višjih rimskih šolah, tako za teologijo, cerkveno glasbo, pastoralko in vzhodne vede. Slovesna koncelebrirana sv. maša ob priliki začetka novega akademskega leta slovenskih visokošolcev in gojencev duhovniškega zavoda »Slovenik«, ki obiskujejo rimske univerze. Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik, z njim pa so somaševali rektor »Slovenika« msgr. dr. M. Jezernik in njegov namestnik prof. dr. J. Vodopivec ter štirje gojenci zavoda gg. Trošt, Kraljič, Jošt Martelanc in Edi Škulj. Predzadnji je iz Severne Amerike, zadnji iz Argentine. Spet je govora o klerikalizmu Verski list »Družina« je v začetku letošnjega šolskega leta objavil pismo ljud-skošolske učenke Ivanke Povratnik iz Mozirja na štajerskem, v katerem ta pripoveduje, kako se je želel pridružiti otroški igri neki učenec, ki noče hoditi k verouku, pa ga je ena deklic zavrnila, češ ko smo mi tebe prosili, da bi šel k verouku, tega nisi hotel. Končno je bil sprejet v igro, toda moral je obljubiti, da bo hodil v bodoče k pouku katekizma. Cez čas se je v ljubljanskem »Delu« oglasil neki Oskar Arko, ki vidi v pismu poskus odraslih, da vplivajo na tisoče otrok v Sloveniji, kateri ta list berejo, kako naj se ravna s takimi, ki jim za Cerkev ni mar. Za Arka je to hujskanje otrok in navajanje k verski nestrpnosti, obenem pa poskus, da se zopet oživi med mladim rodom staira delitev med »klerikalce« in »liberalce«. Arko meni, da so se organizatorji pouka verouka odločili za nevarno igro: nagovarjajo nedolžne otroke, da osamijo vse tiste tovariše, ki ne hodijo k veroučnim uram; od takega pritiska pričakujejo večji obisk. Seveda to nasprotuje socialističnim nazorom o svobodi vesti in strpnosti. Zato bo treba zaščititi pred nasilnostjo pripadnikov najrazličnejših verstev vse tiste, ki verskih potreb ne čutijo. Sploh pa pametni starši, ki spoštujejo otrokovo pravico, da se bo, ko bo polnoleten, sam odločil glede vere, svojih otrok ne bodo silili k verouku. Kar naj bi veljalo za pouk verouka, pa očividno ne velja za komunistično doktrino. 6. septembra letois je Tito v svojem govoru mladinskim delovnim brigadam, ki so gradile nasipe ob Savi pri Zagrebu, dejal: »Menim, da moramo našo mladino pravilno usmerjati in vzgajati v socialističnem duhu že od najbolj zgodnje mladosti. Ne moremo in ne smemo čakati, da mlad človek odraste, doseže 23 ali 24 let in potem sam odloča, ali hoče v Zvezo komunistov ali ne.« Tako torej: veren bi smel postati v Jugoslaviji šele, ko odrasteš, za komunizem pa